Borut RONČEVIČ* izvirni znanstveni članek MED TRGOM IN DRŽAVO Intcrmcdiarna sfera kot producent kolektivnih dobrin Povzetek: Številni avtorji se ukvarjajo z iskanjem odgovorov na vprašanja povezana s odnosom med trgom in državo, še posebej v luči visoke brezposelnosti in krize socialne države v državah izven anglosaškega kroga. Ta debata, ki predpostavlja kompetitiven odnos med obema sferama, je v mnogih dimenzijah postala neproduktivna. Zato avtor teksta predstavi nekatere poteze novega pristopa, ki pripisuje večji pomen intermediami sferi. Pri tem opozori na preslabo poznavanje te sfere, zmedo, ki spremlja poimenovanje te sfere in na težave, ki izhajajo iz tega. Boljše poznavanje intermediame sfere bi okrepilo njene potenciale za generi-ranje kolektivnih dobrin, zato skuša oblikovati vsaj grob okvir za oblikovanje definicije te sfere. Proti koncu teksta nakaže, na kakšne načine se intermediama sfera umešča med ostale sfere, kigenerirajo kolektivne dobrine. Ključne besede: brezposelnost, blaginja, socialna politika, intennediama sfera, neprofitno-volonterski sektor Uvod Ob pomoči obsežne teoretične in empirične evidence so številni strokovnjaki prišli do ugotovitev, da v strukturi modernih kapitalističnih sistemov prihaja do številnih sprememb.' Še posebej opazne so spremembe na tistih področjih, kjer posamezniki pridobivajo različne resurse za zadovoljevanje svojih potreb. V sferi trga prihaja do naraščanja brezposelnosti in zahtev po fleksibilizaciji trga delovne sile. V sferi države, kot pomembnega producenta kolektivnih dobrin, pa številni avtorji opažajo indikacije upadanja zmožnosti izvajanja socialnih funkcij. Vsaj tako pomembne so tudi spremembe v odnosu med obema sferama. V obsežnem teoretskem korpusu, kjer različni avtorji tematizirajo aktualne spremembe v ekonomiji in v modernih sistemih socialne politike, se pojavljata dve vprašanji. Prvič, zakaj prihaja do teh sprememb, do naraščanja brezposelnosti in fleksibilizacije trga dela ter do adaptacij države na nove okoliščine. Drugič, kako se naj s tem soočimo oziroma kakšni naj bodo ukrepi za dolgoročno uspešno nižanje stopnje brezposelnosti, omejevanje izvajanja moči delodajalcev v škodo delavcev in kakšne naj " «on// RoutevtC. diplomirani sociolog. ' Zanimive Študije teh sprememb se nahajajo v Crouch In Streecb (ur.) (1997) bi bile politike revitalizacije vloge države kot generatorja kolektivnil dobrin. V povezavi s temi temeljnimi vprašanji se zastavljajo še številna pomembna vprašanja, npr vprašanje o nivoju, na katerem naj se organizira (sinhronizira) izvajanje teh politik. Naj bo to lokalni, regionalni, nacionalni, nadnacionalni ali svetovni nivo? Ta vprašanja so še posebej zanimiva za lokalne eksperte, ki se ukvarjajo z reševanjem specifičnih problemov na ožjem področju, npr z nižanjem stopnje brezposelnosti v Sloveniji ali pa s problemom usklaje\'anja in prilagajanja programov javnih del specifičnim okoliščinam itd. Zelo zanimiva so tudi vprašanja o upravičenosti prenosa ukrepov, ki so se v določenem institucionalnem in blagin-jsko/ideološkem okolju izkazali kot uspešni v druge (npr Glover 1996 ali Adam 1997). Okoli teh ter številnih drugih, še posebej pa okoli prvih dveh vprašanj, se je izoblikovala diskusija, ki je vzbujala pozornost že v osemdesetili letih, sredi devetdesetih pa se je diskusija, skupaj z naraščanjem težav, zaostrila in pritegnila tudi pozornost širše javnosti. Večji del avtorjev se je, še posebej na začetku, ukvarjal z iskanjem odgovorov na prvo vprašanje. Glede na odgovore, ki so jih podali, jih lahko razvrstimo v tri skupine. V prvo skupino sodijo avtorji, ki te težave pripisujejo učinkom ekonomske globalizacije (npr Martin in Schumann 1996; Thurow 1992; van den Noord 1996; Day 1989). Najbolj odmevno delo te skupine predstavlja delo Pasti globalizacije (Martin in Schumann 1996), ki je bilo v izjemno kratkem času prevedeno tudi v slovenščino (1997). Ta literatura je bila deležna številnih kritik tako v tujini (npr Krugman 1996) kot v Sloveniji (Svetličič 1997). Temeljna ideja je, da so se velike korporacije, nekoč "paradni konji nacionalnih držav"(Neyer 1995), dete-ritorializirale in izgubile občutek odgovornosti do teh nacionalnih držav. Selitev proizvodnje v dele sveta z nižjimi stroški dela neposredno vplivajo na rast nezaposlenosti v teh državah, hkrati pa z begom v 'davčne oaze' siromašijo državne proračune in tako (med ostalim) slabijo potencial države kot zaposlovalca. V drugo skupino lahko uvrstimo avtorje, ki menijo, da "je srčika porasta neza-poslenosti...tehnološki napredek" (Svedičič 1997,600). Sem sodijo Drucker (1993), Rilkin (1995), Petit (1995) itd. Najbolj znana predstavnika te skupine sta Drucker, ki govori o rastoči vlogi znanja v produkcijskih procesih in pa Jeremy Rifkin, ki je s prodajno uspešnico The End of Work (1995) znova obrnil pozornost nase.' Temeljna teza predstavnikov te skupine je, da tehnološki razvoj povzroča manjšanje potrebe po človeški delovni sili. Prihaja do technological displacement', kar pomeni, da tehnološki pripomočki opravljajo delo, ki so ga pred tem opravljali ljudje.' V tretjo skupino pa sodi cela vrsta manj odmevnih avtorjev, ki skušajo - po mojem mnenju je to najprimernejši pristop - upoštevati kompleksnost medsebojne povezanosti in odvisnosti znanstveno-tehnoloških, gospodarskih, p>olitičnih in ' y.uaii je tudi po Številnih delih s podroCja ekologije, sicer fia ga najpogosteje opisujejo kol aktivista in ekonomista. ' Ta problem je jm Rijbinovem mnenju obstaja! od prve industrijske revolucije dalje. Toda ivdno seje us[>eSno reSeval, ker so se odvečni delavci zaposlovali v novih in hitro rastočih sektorjih gospodarstva (Iz kmetijstva v industrijo, Iz Industrije v storitvene dejavnosti). To danes nI več motno, ker 1. nI nobenega takega sektorja In Z ker sofislicirane informacijske tehnologije/»segajo na vsa fiodročja iivljenja In dela. drugih procesov in uspejo določiti več vzrokov za svetovno krizo v zaposlovanju. Kot primer lahko navedemo Doohana (1994), ki je določil tri vzroke te krize: 1. padajoča ekonomska rast od sedemdesetih let dalje, 2. strukturne spremembe svetovnega gospodarskega sistema in 3. neadekvatnost politik v preteklosti. Se korak dlje je v svojem razmišljanju naredil Miller (1995), ki ni ugotovil le različnih vzrokov (globalizacija, rast informacijske tehnologije, rast moči multina-cionalk), ampak je opozoril, da obstaja več različnih posledic: poleg nezaposlenosti tudi revščina, rast razlik v bogastvu in izobrazbi, ekološki problemi, še večje zaostajanje nerazvitih dežel... Drugi avtorji, ki bi jih uvrstil v to pisano druščino, pa se osredotočajo le na en dejavnik, npr. demografski (v študiji OECD, po Taylor-Gooby 1991) ali ekonomski (Layard in drugi 1994).^ Prav tako so se pojavili tudi številni odgovori na vprašanje kako. Večino teh odgovorov so ponudili avtorji, ki so se ukvarjali z diagnozo vzrokov obstoječih težav. Kljub veliki raznovrstnosti lahko določimo pomembno skupno točko: vsi ali pa vsaj pomembna večina odgovorov na vprašanje kako izvira iz odgovorov na vprašanje zakaj. To je povsem razumljivo hkrati pa se zastavi pomembno vprašanje, ali bi bilo smotrno izoblikovati politike in implementirati ukrepe, ki bi temeljili na eni izmed teh predpostavk ali pa tudi na kombinaciji nekaterih izmed njih. Ukrepi bi lahko imeli le delen vpliv. Morda ga sploh ne bi imeli ali pa bi stanje celo poslabšali. Skratka, posledice so razmeroma nepredvidljive. Poleg tega moramo upoštevati, da so ukrepi pogosto odvisni ne le od znanstvenih ugotovitev, ampak tudi od neposrednih interesov političnih akterjev na najrazličnejših ravneh: lokalni, nacionalni in nadnacionalni. To še dodatno vpliva na odklon izoblikovanih in izvajanih politik od tistih, ki bi bile dejansko potrebne. Do težav je zaradi nepopolnih ali neadekvatnih ukrepov že prihajalo. Zahodne industrijske družbe, ki se pogosto predstavljajo kot prototipi razvitih družb, se v številnih sferah delovanja izpostavljajo tveganjem. Oblikovanja različnih ukrepov, ki naj bi nevtralizirali ta t\'eganja, skoraj po pravilu privedejo v nova tveganja. Alternativa, ki se postavlja sama po sebi, bi bila opustitev politične regulacije (npr. uveljavitev laissez-faire principov v ekonomiji). Vendar je takoj očitno, da je tudi ta pristop nesprejemljiv, saj bi pomenil npr. razveljavitev politično sankcioniranih standardov kvalitete in ekologije. Na področju ekonomije je približevanje liberalnim idealom že velikokrat ohromilo razvojno dinamiko družb in pripeljalo do velikih kriz (npr. velika gospodarska kriza v tridesetih letih ). Vplive deregulira-nosti ekonomske sfere smo lahko nedavno opazovali pri delovanju mednarodnih finančnih trgov, ki so povzročili veliko likvidnosuio krizo v novoindustrializiranih azijskih državah. ' Pri navedeni razdelitvi Je treba npoStevati, da Je do neke mere pogojna. Skoraj noben avtor se ne ukvarja le z enim dejavnikom. Vendar i>a Je razlika med avtorji, ki dejansko ufmStevajo različne dejavnike In med tistimi, kijih zgolj omenijo ah pa jim pripišejo le marginalno vlogo, zelo opazna. Trg in država v kompctitivnem razmerju V devetdesetih letih se čedalje večje število avtorjev srečuje z ugotovit\'ijo, da tako teoretične kot nidi praktično orientirane debate, ki so bodisi posredno bodisi neposredno povezane s socialnimi in še posebej z ekonomskimi tematikami, praktično od samih začetkov teh razprav (vsaj od A. Smitha) obvladuje relativno enostaven vzorec. Natančnejša analiza pokaže, da to velja tudi za zgoraj omenjeno debato. Ta vzorec skriva teoretski in politični spor o temeljnem principu družbene regulacije. Na ta spor, ki je imel vsaj v dvajsetem stoletju močne politične in policy implikacije na svetovne socialne, ekonomske in politične procese, sta bila do nedavnega - poenostavljeno povedano - možna dva odgovora: trg in država. Ena pomembnejših dimenzij tega spora je bila tudi problematika produkcije kolektivnih dobrin. Tako so se do današnjih dni tudi mnogi ukrepi in politike, ki so skušale urejati socialno problematiko, 'sprehajale' med tema dvema skrajnostma, na kontinuumu, katerega eno skrajnost predstavlja država in drugo trg kot temeljni princip družbene regulacije. Ta debata je kljub propadu večine socialističnih sistemov in relativni marginalizaciji ostalih, še vedno visoko aktualna. Zdi se, da je zaradi globalizacije trgov in trenutnega uspeha neoliberalnih ekonomskih ideologij in politik ter zaradi številnih disfunkcionalnosti oz. anomalij, ki jih povzroča, ta spor bolj aktualen kot v prvih povojnih desetletjih. Ko Pestoff opisuje stanje na Švedskem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja (!) ugotovi, "da se večji del deba-te...ukvarja s potrebami po premikanju meje med javnimi in privatnimi socialninu storitvami" (Pestoff 1992, 24) V to diskusijo so se začele sramežljivo prebijati nove dimenzije šele s pristopi, ki so na koncu privedli do koncepta blaginjskega trikotnika, ki je tudi teoretično priznal blaginjski pomen komunitarnih struktur. Hkrati se je vse več avtorjev ukvarjalo z iskanjem novih alternativ. Kljub temu pa dihotomija trg vs. država še vedno prevladuje v političnem in policy diskurzu. Klasični problem odnosa med politiko in ekonomijo so poskušali urediti na različne načine. Wilike ugotavlja, da "v različnih modernih družbah obstajajo na tem področju vse možne variacije: od primata ekonomije...ali primata politike,...re-laiivno nepovezanih vmesnih stanj,...pa vse do elaboriranih integracijskih oblik..." (Wilike 1993,82). Meni, da moramo posebno pozornost nameniti socialni politiki kot obliki integriranja trga in države, ki obema omogoči ohraniti avtonomijo in diferenciranost, hkrati pa prepreči, da bi posamezniki in celotna družba plačevali račune za tveganja, ki jih proizvajata obe sferi. Zato je država blaginje "definirana kot poskus političnega uravnoteženja pomanjkljivosti trga, ne da bi te pomanjkljivosti zamenjali s pomanjkljivostmi državno socialistične politike" (Wilike 1993, 83). S tem je Wilike povzel prepričanje, ki je v povojni Evropi obvladovalo velik del družboslovne misli. Toda procesi, ki so pripeljali do krize modernih blaginjskih sistemov, so obudili staro debato trg vs. država, ki je bila po Willkejevem mnenju zastarela, pa tudi dolgočasna (Wilike 1993, 83). Institucionalizacija sistemov soci;ilne politike očitno ni vodila k preseganju spora o primatu kapitalističnega trga ali primatu državne politike. Najbrž lahko rečemo, da je bila klasična moderna država blaginje institucija, ki je lahko v tej obliki funkcionirala le v določenem okolju (visoka gospodarska rast, keynesijanski politično-ekonoinski principi, ega-litarna ideologija, močna delavska gibanja...). Seveda se je ta diskusija razvijala in prilagajala novim okoliščinam. Vsaj od tridesetih let tega stoletja, ko so se lahko liberalni politični ekonomisti dokončno prepričali v neveljavnost Sayevega zakona, velja, da je tudi laissez-faire princip ena od verzij države regulacije. Država se v tem primeru odpove določenim pooblastilom in jih prepusti tržni regulaciji. Ta debata je torej doživljala določene posodobitve, še posebej v kriznih trenutkih. Te posodobitve so ji omogočile via-bilnost in kredibilnost. Primer posodobljene verzije predstavlja debata o ekonomskih in socialnih politikah. V tej debati se avtorji izognejo morda neplodnemu vprašanju o vzrokih za razvoj krize modernih blaginjskih sistemov Namesto tega v ospredje postavijo vprašanje o prednostnem pomenu ekonomskih in socialnih politik. Obstajajo različne interpretacije odnosa med ekonomskimi in socialnimi politikami. Za nas sta še posebej zanimivi in pomembni dve. Za prvo je značilno prepričanje, da je bila socialna politika zelo dolgo podrejena ekonomski politiki. V tem predstavniki te interpretacije vidijo vir sedanje krize socialne države. To pomeni, da tradicionalna vloga socialne politike ni promocija socialne k\'alitete, ampak modifikacija nekaterih operacij ekonomskega podsistema, ki sam po sebi ne bi produciral želenih rezultatov Načelo primarnosti ekonomskih politik se je v obdobju evropskega integriranja preneslo na raven unije, saj so bili njeni temelji in cilji na začetku predvsem ekonomske narave (Beck, van der Maesen in Walker 1997). Toda p» mnenju zagovornikov te interpretacije ekonomska rast ne bi smela bid cilj zase, socialna kvaliteta bi morala biti temeljni cilj rasti (de Costa 1997). Zagovornik druge interpretacije llya Srubar meni, da ne moremo govoriti o konstantni prevladi ekonomskih politik nad socialnimi. Postavi se na stran teze o "Vedno spreminjajočem se ciklu etatističnih in liberalnih modelov reda" (Srubar 1997,1). V devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja številni avtorji poročajo o močni prevladi liberalnih modelov reda. Kopičenje negativnih posledic ekonomskega liberalizma je začelo povzročati velike socialne (razredne) konflikte. Posledica tega je bila uveljavitev etatizma kot oblike družbene organizacije. Eno pojavno obliko predstavljajo levi (Sovjetska zveza) in desni (fašistični) avtoritarni režimi. Drugo pojavno obliko pa predstavljajo različni načini brzdanja laissez-faire odnosov s strani politike, kar se je institucionaliziralo v obliki blaginjskih sistemov. Namen teh naj bi bil zaščititi parlamentarne demokracije pred tveganji, ki jih proizvaja ekonomija. To obdobje je doseglo vrh v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Države Evropske unije so zato že od najbolj rudimentarnih začedcov promovirale tudi blaginjske cilje: polno zaposlenost, visok standard, zagotovljen minimalni dohodek. Do osemdesetih let so financirale projekte, usmerjene k uresničevanjem teh ciljev. Sele naprednejše obdobje globalizacije pomeni ponovno uveljavitev liberalizma kot načina organizacije družbe. S tem se je izgubil "eden pomembnih pogojev za uspešno delovanje države blaginje: primat politike nad ekonomijo" (Srubar 1997,6) Indikatorji tega so deregulacija ekonomije, težnja po zmanjšanju javne administracije, privatizacija ipd. V tako spremenjenih okoliščinah klasični instrumenti vzdrževanja nizke stopnje brezposelnosti in visoke stopnje blaginje ne vzdržijo več. Moses pravi, da "socialno demokracijo lahko razumemo kot kompleksen sistem policy instriimentov, ustvarjenih za funkcioniranje v specifičnem okolju; to je v okoljti, v katerem je kontrola kapitala tako možna kot zaželetm. Po veliki gospodarski krizi sta bila zadovoljena oba pogoja. Po kolapsu sporazuma iz Bretton Woods in po hitrem razvoju mednarodnih kratkoročnih premikov kapitala se je okolje spremenilo in tradicionalni socialno demokratski instrumenti niso več učinkoviti' (Moses 1994, 133). Tudi Esping-Andersen meni, da "mnoge predpostavke, ki so v industrializiranem svetu usmerjale...izgradnjo socialnih držav, več ne obstajajo." (19%, 59) To pomeni, da moramo izoblikovati nove mehanizme, ki bodo lahko uspeSno nadomestili stare, ne več dovolj uspeSne prijeme. Rekonceptualizirati moramo obstoječe družbene odnose, napisati moramo "novo socialno pogodbo" (Rifkin 1995). Paradigmatski obrat: 'odkritje' intcrmediarnc sfere Če institucionalizacija klasičnih sistemov socialne politike ni vodila k preseganju spora o primatu trga oz. države, pa lahko rečemo, da je akterje tega spora k spreminjanju 'tradicionalnih' načinov razmišljanja začela siliti situacija. Na začetku ponovne rasti zanimanja za to diskusijo, so liberalno usmerjeni avtorji opozarjali na negativne plati države blaginje (spodkopavanje zasebne iniciative, rast stroškov, grožnja ekonomski prosperiteti...) in zahtevali suateški obrat v smeri privatizacije producentov socialnih storitev. Manj liberalistični avtorji pa so se zavedali, da ta strategija zaradi neosebne, maksimirajoče logike trga nI primerna za soočenje s težavami v obdobju, ko se tudi v sferi trga dogajajo številne neugodne spremembe. Zaradi teh okoliščin .se je precej družboslovcev začelo ukvarjati z Iskanjem novih načinov zagotavljanja kolektivnih dobrin. Njihovo pozornost je pritegnila zlasti hitra rast števila In pomena različnili nevladnih in neprofitnih organizacij. Mnoge med njimi so si priborile "vodilne položaje v socialnem, ekonomskem In političnem prostoru povsod po svetu" (Fernando in Heston 1997, 8). Gre za zelo različne organizacije, ki delujejo na številnih nivojih, od 'grassroot' organizacij pa do nad-nacionalnih, celo svetovnih organizacij, kot so vsem znane Amnesty International, Greenpeace. Salomonova opažanja so značilna za večino avtorjev, ki se ukvarjajo s preučevanjem tega relativno pozno teoretično priznanega fenomena: 'Po vsem svetu se v organizirani, prostovoljtU aktivnosti in ustvarjanju zasebnih, neprofitnih, nevladnih organizacij dogaja šokanten porast. Od razvitih držav Severne Amerike, Evrope, Azije, pa do razvijajočih se držav v Afriki, Latinski Ameriki in v bivšem sovjetskem bloku, ljudje formirajo asociacije, fotidacije in podobne institucije, ki delujejo na področju izvajanja človekoljubnih storitev, pospešujejo lokalni ekonomski razvoj se borijo proti ekološki degradaciji okolja, ščitijo Človeške pravice.. (Salomon 1994, 109). Ta fenomen lahko presojamo tudi v kontekstu krizne siaiacije v odnosu med trgom in državo. Strinjam se s tistimi avtorji, ki v tem trendu prepoznavajo prelom s 'stoletno' tradicionalno modrostjo političnih ekonomistov, da sta "za družbeni razvoj odgovorna predvsem država in trg" (Salomon 1994, 109). Nekateri avtorji celo predvidevajo, da bo v prihodnosti ta tip organizacij prevzel ključno vlogo v političnem življenju (npr Hirst 1997). Salomon meni, da bodo posledice 'asociacij-ske revolucije' po koncu dvajsetega stoletja tako pomembne, kot je bil v devetnajstem vzpon nacionalnih držav (Salomon 1994, 109).' Poudarjanje velikega in še naraščajočega F>omena teh organizacij je v relativno kradodročju mednarodne trgovine in v krčenju državnih kompetenc. Procesi individualizacije, globalizacije, odkritje perečih ekoloških problemov itd. so razkrili zastarelost evropske socialne demokracije, ki je temeljila na poudarjanju idej kolektivizma in poseganja države na različna področja kot so gospodarstvo, družina, civilna družba (Giddens 1998, 8-16). Zaradi fiskalne krize je dejansko prišlo do obsega produkcije kolektivnih dobrin s strani države, zato je evropska socialna demokracija že konec osemdesetih let pričela s procesi prenove. V marsičem je odstopila od tradicionalnih programskih izhodišč.' Za našo problematiko je najpomembnejše, da je nova socialna demokracija odstopila od redistribucijskih preferenc in svoje zanimanje fokusirala v smeri redefinicije ukrepov za krepitev produkcije kolektivnih dobrin. To je najbolj očitno v odnosu ' Vi>raStmjeJe, ali res prihaja do tako Sokamne rasli liuermedlanie sfere kol meni Salomon. Sajbri bi bito treba razlotevali med velikostjo sfere, njeno dritžbeno vlogo in med zanimanjem drt4Žboslovcev ler snovalcev [mlitik za to sfero Menim, da najhitreje naraSia prav slednje • liksplicitno so zavrniU keynesljanski menedtment s /mvpraSevanjem. odstopili so od zahtev fto Imdriavljenju ključnih nacionalnih gos/iodarskih vej V diskurz so vjieljall ekološke teme. ki so bile pred tem zanemarjene. In odstopili od stališča o nujnosti neposredne Intervencije drtave v druiino. 1'riSlo Je do redefinicije drutine same in do redifinicije odnosa med državo in druiino (Oiddens VJiMš). do organizacij intermediame sfere.' Stara socialna demokracija je bila izrazito nenaklonjena do teh organizacij - država ni onemogočala formiranja trdnih jeder te sfere le v deklariranih socialističnih sistemih, ampak je s prevzemanjem številnih funkcij onemogočala razvoj te sfere tudi tam, kjer je bila socialna demokracija na oblasti daljše neprekinjeno obdobje (skandinavske države). Danes se ugotovitve o nujnosti kooperativnega razmerja med državo in intermediarno sfero ter predlogi o oblikah krepitve intermediame sfere kar vrstijo.* Čeprav postaja ta sfera tako teoretično,' pa tudi s strani političnih akterjev pripoznana kot perspektivna, se ne moremo izogniti ugotovitvi, da ne razpolagamo ravno z obilico globljih teoretičnih obravnav teh organizacij, še posebej v primerjavi z ostalimi tipi organizacij. Najbrž drži trditev, da je ta sektor "ena tistih komponent modernih družb, o katerih najmanj vemo" (Gidron in drugi 1992,2-3). Mnogo pogostejše so študije primerov posameznih konkretnih organizacij. Avtorji svoje tekste pogosto začenjajo z nizanji konkretnih primerov, kar je ob pomanjkanju natančnih in primerljivih podatkov edina alternativa. Seveda ne moremo zanikati, da se je pregled v devetdesetih letih precej popravil, toda dolgoročnejše študije težko izvajamo.'" Tako še na začetku devetdesetih let mnoge države niso merile ekonomskega outputa teh organizacij v domačem BDP. Če pa so to počeli, so to storili zaradi metodoloških vzrokov in zato podatki pogosto niso niti podrobni niti mednarodno primerljivi (Seibel in Anheier 1990, 10 ali Salomon in Anheier 1996.45). Za dokaj slabo poznavanje teh organizacij obstajata vsaj dva vzroka. Prvi je nedvomno preokupiranost družboslovcev in snovalcev politik z razmerjem med trgom in državo, hkrati pa k temu prispeva tudi ena temeljnih lastnosti prostora, v ' I'o Giildeiaovem mnenju bo skrb za razvoj intermediame sfere eden UJuCnih elementov /irenov-Ifeiie socialne demokracije. Te sfere ne smemo prepustiti interni dinamiki, čeprav Številne raziskave kažejo lui trentuno zelo hitro rast Števila in fiomena teh organizacij To /Kt zato, ker se Uthko, [m Giddensovem mnenju, organizacije le sfere u.fpe.ino soočijo tudi s tistimi problemi, pri katerih so klasični ukrepi socialne politike («Ipovedall, npr obnova /tropadajočih sosesk. Žal Je na začetku prav v teh soseskah civilna kultura najnižja. Tu bo morala vsaj na začetku nastopiti država. V zvezi s temi idejami JeSefiosebej pomemben koncept 'socialnega podjetništva', v okviru katerega na različne načine vrednotijo delo, ki ga {Kjsameznik opravi v organizacijah intermediame sfere (npr vračilo v obliki dela drugih volontetjev, /ilačllo zdravstvenega zavarovanja. Informacije o zaposlitvi...). Take In podobne sheme fiomoči in samopomoči v skupnosti bo lahko država [)odplrala ne[>osredno, s finančnimi sredstvi in subvencijami, in fmsredno. s sfiodbujanjem zasebnih l>odJetlj k organizaciji tovrstnih aktivnosti (Ciddens 1998, 78-86). ' Tako Ciidron in drugi (1992) trdijo, da bo treba prevladujočo antagonistično percepcijo tega razmerja odpraviti Rlfkin (1995) naSteJe četo vrsto predlogov za varčevanje z državnim denarjem, s katerim bi priSti do sredstev za financiranje 'tretjega sektorja'. Podobne fmskuse lahko zasledimo tudi na nemSkem govornem področju (npr v reviji lile /.eit) 'Xa to sfero se ne zanimajo le strogi specialisti za raziskovanje civilne družbe, neprofitno^'olonter-skih organizacij ah socialne /mlitlke. Pritegnila Je tudi pozomosi mnogih uveljavljenih Imen s /lodročja bolj .KploSne dmžbene teorije (npr Ciddens 1998; Berger In hickmann 1995; Offe 1996) " V okviru Institme for Policy Studies na Johns !lo[>kins University se v devetdesetih letih ukvarjajo z natančnim preučevanjem Intermediame sfere. Izsledki raziskav (teksti, statistični pregledi Ipd) Izhajajo v okviru serije Johns Hopkins nonprofit sector series. katerem se nahajajo te organizacije, to je velika heterogenost." Ta prostor ne zapolnjuje le en tip organizacij, le ta je najbolj raznovrsten med vsemi sektorji. Zaradi tega so pogosto, tudi če niso izdelovali študij primera, preučevali le enega izmed možnih tipov organizacij iz te sfere." Glede na to, da ta sfera obstaja precej dlje, kot je bila teoretično pripoznana kot pomembna, je bila za večino tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s temi organizacijami, "njihovo mesto v teoretskem dialogu manj pomembno od njihove družbene vloge" (Fernando in Heston 1997,9). Malce zlobno lahko pristavimo, da ni ostalih zanimalo niti eno niti drugo. Zaradi tega pravzaprav nimamo oblikovanega niti enotnega imena za organizacije te sfere, še manj pa enotno klasifikacijo." Različni avtorji po vsem svetu uporabljajo številna imena, ki so včasih odvisna tudi od povsem specifičnih lastnosti te sfere v okolju, kjer je ime nastalo. V ZDA se je med ostalimi še posebej udomačil izraz "neprofit-ni sektor", ki naj bi opisal niz organizacij, ki se nahajajo med privatnim, profitno orientiranim sektorjem, in med javnim sektorjem; na ta način se deloma nevtralizira stara neučinkovita dihotomija trg-država. Zelo pogosto uporabljan izraz je tudi 'tretji sektor', ki opisuje vse organizacije, ki niso niti profitno orientirane niti vladne agencije in birokracije. Po Etzionijevem mnenju je ta sektor alternativa slabim stranem prvih dveh sektorjev (Etzioni 1973, po Seibel in Anheier 1990, 8). Čeprav je nadaljnji razvoj pokazal, da ta sektor ne reši nujno vseh težav, ki izvirajo iz težnje po maksimizaciji profita in še manj tistih, ki izvirajo iz neučinkovitosti in birokratizacije, se je ta pojem ohranil do danes. V devetdesetih letih se je kot oznaka za to sfero pojavil tudi v nekaterih pomembnih in odmevnih delih in se še bolj utrdil v družboslovju. Ta sektor tudi drugje po svetu, kjer ni bil tako razvit kot v ZDA, z njim deli mnoge skupne lastnosti. V Franciji se je uveljavil pojem 'economic sociale', ki naj bi natančneje določil razliko med profitno in neprofitno organiziranimi privatnimi organizacijami. Ekonomist T. Jeantet je 'socialno ekonomijo' opisal kot koncept, ki ne meri z istimi kategorijami kot tržna ekonomija. Output organizacij meri s posrednimi socialnimi rezultati, s posrednimi ekonomskimi koristmi in s stopnjo solidarnosti med ljudmi. Tradicionalna tržna ekonomija socialne ekonomije ne more ali ne želi meriti. Oeantet, po Rilkin 1995, 242). Tudi za Rifkina je tretji sektor antipod materializmu, ki je do konca dvajsetega stoletja obvladoval ekonomsko misel (Rifldn 1995, 246). Vsebina konceptov se v veliki meri prekriva. To velja tudi za britanski 'non-statutory sector' ali za nemške 'gemeinnutzige Organizationen' ali 'gemeinwirtschafüiche Unternehmen' (po Seibel in Anheier 1990). Poleg teh so se pojavljala še mnoga druga imena: prostovoljne organizacije, nevladne razvojne asociacije, nova družbena gibanja...Iz vsebine imen lahko opazimo, da mnoga izvirajo iz specifičnega namena poimeno- " ŽCalo je med razllčiitmi nivoji analize {e večja razlika kol pri analizi o.ualili sfer. Ti nivoji so: t. nivo celotnega sektorja, 2. nivo li/Mi storitev, 3- Študije primera (Gidron in drugi 1992, 4). Gidron In soavtorji l>a so [Kizabili vsaj Se en nivo analize. Študije določenega li;>a organizacije. " V določenih državah so preučevali predvsem različna kooperativna gibanja, ki so lahko v ekonomiji IKisameznih driav ali pokrajin zavzemala {lomembna mesta. " Sevedti obstajajo različne klasifikacije OSIC. NACH. NTl-l-:. tCNPO), ivndar f>a o njihovi uporabi ni Izoblikovan konsenz. Uporabljajo se v različne namene in imajo Številne slabe strani (več o tem v Salomon in Anheier 1997. 51-100). vanja lipa preučevane organizacije ali pa iz tiste lastnosti, ki je posameznika najbolj zanimala. Torej nimamo opraviti niti s skupnim imenom za celo področje niti z enotnim tipom organizacije. Kljub Številnim podobnostim, pa obstajajo tudi pomembne razlike med temi sferami v določenih področjih. Ključna težava, ki se pojavlja pri teoretičnih in empiričnih obravnavah intermediarne sfere pa je, da se pojmi, ki jih avtorji uporabljajo za opis tega področja, le deloma prekrivajo. Torej bi lahko rekli, da številni avtorji, ki pišejo o tem vmesnem območju, opisujejo velik del te sfere, hkrati pa nihče ne obravnava sfere v celoti. Raziskovanje intemediarnih struktur se je malce bolj razmahnilo šele v zadnjem obdobju. Kljub nekaterim poskusom (npr Berger in Luckmann 1995) pa ne moremo trdid, da smo dobili izčrpne in uporabne definicije tega koncepta. Berger in Luckmann sta imela še kako prav, ko sta zapisala, da "identifikacija intermediarnih institucij ni vedno enostavna" (Berger in Luckmann 1995, 64). Lahko jih prepoznamo po učinkih, zelo težko pa jih 'zagrabimo'. To je trenutna nemoč vseh raziskovalcev. Ne delam si utvar, da bom v tem članku oblikoval primerne in izčrpne opise koncepta intermediarne sfere. Bom pa moral vsaj na kratko opisati, kaj si predstavljam pod tem pojmom in katere organizacije sodijo v intermediarno sfero. Intermediarna sfera nastopa kot posredniški element, intermediarij, v dveh dimenzijah. Da bi bilo to bolj nazorno, si oglejmo poenostavljen model mikromakro odnosov v družbi. V shemi lahko vidimo, da ima lahko intermediarna sfera posredniško vlogo med entitetami, ki se nahajajo na različnih nivojih: 1. posreduje med posameznikom in makro-sistemom. V tej vlogi se lahko znajdejo zelo različne organizacije (npr. šola,ki posreduje med posameznikom in šolskim sistemom). 2. Posreduje med različnimi družbenimi makro-sistemi oz. sferami (npr političnim in ekonomskim). Družbenih makro sfer oz. sisteinov je veliko. Ker me v tej nalogi zanima predvsem socialno integracijska funkcija te sfere, laliko intermediarno sfero z ohlapno definicijo opredelimo kot sfero, ki se nahaja med trgom, državo in komunitarnimi strukturami. To pomeni, da organizacije, ki se nahajajo v tej sferi, ne delujejo niti izključno v okviru medija denarja niti izključno v okviru medija moči niti izključno v okviru medija solidarnosti. Delujejo s kombinacijo vseh treh medijev, pri čemer je kombinacija medijev posamezne organizacije odvisna od njenega položaja. Tako kooperative, ki se nahajajo že na meji med ekonomsko sfero in intermediarno sfero, delujejo predvsem v okviru medija denarja (medij ekonomske sfere) in v okviru medija solidarnosti (med člani kooperative)." " V/Kiilevall Je ireba, da so kooperaiiiv zelo lielemgeite organizacijske oblike. Če upoStevamo delitev ustvarjenega profila kot kriterij razvrstitve v ekonomsko sfero, Jih lahko uvrstimo tako v sfero ekonomije kot v Intermediarno sfero, /m tudi na mejo med obema sferama. Shema 1: intermediama sfera v mikro-makro perspektivi posamezni družbeni podsistemi (s tvojimi medl)l delovanM Zaradi razmeroma ohlapne definicije (ki je poleg vsega še negativna) in zaradi heterogenosti te sfere tako v določenem kulturnem in političnem okolju, še bolj pa zaradi meddržavnih (medkulturnih) razlik, težko zgolj naštejemo vse tipe organizacij, ki sodijo v to sfero (npr. italijanske kooperative in slovenska gasilska društva). Del te raznovrstnosti so v mednarodni empirični raziskavi razkrili na Johns Hopkins Institute for Policy Studies. V teh raziskavah so se sicer osredotočili na preučevanje neprofitno-volonterskih organizacij, ki predstavljajo le del te sfere. Izpustili pa so nekatere tipe organizacij, katerih blaginjski potencial vsekakor ni zanemarljiv. Ker so te organizacije izpustili namenoma, pred tem pa so jih s svojo definicijo že zajeli v svoj vzorčni okvir, si pri opredelitvi teh organizacij vseeno lahko pomagamo z definicijo, do katere so se prebili avtorji raziskave. Med različnimi možnimi definicijami je najprimernejša strukturno-operacionalna. Po tej definiciji v intermediarno sfero sodijo organizacije, ki zadoščajo naslednjim petim kriterijem (po Salomon in Anheier 1S>97,33-34): 1. organiziranost, institucionaliziranost, 2. so privatne tj. nevladne (pojem privatnosti meri zgolj na organizacijsko ločenost od države), 3. so neprofitno-distributivne (profit se usmeri v nadaljnje delovanje organizacij), 4. so samostojne pri upravljanju svojih aktivnosti in 5. so volonterske (vsaj del opravljenega dela je volonterski, pri čemer ta del ni natančno opredeljen). Nekateri avtorji opozarjajo na normativne elemente v teh drugače zelo pragmatičnih in ideološko nevtralnih pojmih." Seibel in Anheier menita, da je "do "odkritja' tretjega sektorja prišlo, ko so politiki in oblikovalci politik začeli razmišljati o delit\'i dela med javnim in privatnim sektorjem in preučevati možne načine reduciranja odgovornosti države" (Seibel in Anheier 1990,8). Menim, da ta trditev odkriva le del resnice. Res je, da je ta sektor začel močneje pritegovali pozornost v sedemdesetih letih, torej v obdobju, ko so ideološki motivi pri oblikovanju policy odločitev še vedno igrali precej pomembno vlogo. Toda to je hkrati tudi obdobje padca gospodarske rasti in prvih znakov bodočega naraščanja brezposelnosti. Menim, da je bila ta kriza v temelju rasti zanimanja za blaginjske potenciale tega sektorja, 'ideološki preobrat' pa bi lahko prej označili kot posledico te krize in proces, ki je spreinljal omenjene težave. Podobno meni tudi Salomon, ki je podrobneje analiziral situacijo, ki je vodila k zanimanju za aktivnosti tretjega sektorja (po Salomon 1994,115-118): 1. percepcija krize moderne države blaginje (ki duši privatno iniciativo, ni sposobna opravljati zaupanih nalog in povrhu vsega proizvaja kulturo odvisnosti), 2. kriza razvoja (ki je opazna tudi na zahodu, v nerazvitih državah pa gre za akuten problem, kajti gospodarska rast ni le manjša, ampak celo negativna), 3- globalna ekološka kriza (ker vlade niso sposobne preprečiti ekološke degradacije okolja, se začnejo posamezniki na različnih nivojih združevati v organizacije) in 4. kriza socializma (kar je vodilo k iskanju alternativnih načinov za zadovoljevanje potreb, ki jih država ni več zmogla). Ob tem je treba upoštevati še dra razvojna trenda, ki sta dodatno posf>ešila organiziranje v organizacije "tretjega sektorja'. Prvi je intenziven razvoj komunikacijskih tehnologij, ki so olajšale povezovanje in koncertiranje delovanja. Drugi pa je porast izobraženosti, še posebej v deželah v razvoju, kjer je hitra ekonomska rast v 60. in 70. letih omogočila formiranje srednjega razreda, ki je pri vzpostavljanju in krepitvi te sfere igral ključno vlogo (Salomon 1994,118). Intcrmcdiarna sfera kot generator kolektivnih dobrin Družboslovci so torej proti koncu dvajsetega stoletja začeli odkrivali mnogovrstne potenciale te sfere. Za nas je pomembno, da lahko te organizacije opravljajo močno blaginjsko vlogo, torej lahko nastopajo kot enakopraven in pomemben del blaginjskih sistemov. Ta ideja je vodila V. Pestoffa, ki je v devetdesetih letih v odmevnem članku nadaljeval delo, ki so ga v osemdesetih letih začeli avtorji, ki so osmislili koncept blaginjskega trikouiika. V omenjenem tekstu se je Pestoff sicer " rt) mojem mnenju se lii v Inlermedlarno sfero ekslralmUra vpraSanje, kije bilo aktualno te v debati o nastanku socialne driave. Kus (20-25) se vpraia, ali je razvoj socialne driave j)osledica ideoloških projekcij oz pritiskov socialnih gibanj in [xJitiCnih strank alif>a gre zgolj za odgovor na disfunkcije industrializacije. Podobno kot je socialna fiolltika za zaCetku naletela na nasprotovanje dela levo usmerjene Inteligence in /mlliibe. lahko Iz te strani tudi danes zasledimo kritike, ki v težnjah Ixt krepitvi blaginjskih [mtenclalov Intermediarne sfere vidijo skrite reakcionarne In elitisllčne Interese, neobiiilljive za prave Imtrehe revnih in deprivilegiranlh (Fernando in Heston 1997, 8-9). ukvarjal z analizo položaja na Švedskem, toda položaj je bil podoben kot drugje po svetu: debato o problematiki obvladuje spor med zagovorniki države blaginje, ki se zavzemajo za nadaljevanje in krepitev vloge države in lokalnih oblasti in hkrati zavračajo možnost privatizacije in komercializacije socialnih storitev, ter med zagovorniki privatizacije socialnih storitev, ki opozarjajo na negativne posledice državnega monopola nad socialnimi storitvami. Nasprotujoči strani tako kot drugje združuje predvsem pomanjkanje zanimanja za tretji sektor. Pestoff pa trdi, da lahko alternativne oblike produkcije socialnih storitev kakovostno obogatijo ponudbo in prispevajo h krepitvi vpliva klientov - sama privatizacija tega prav gotovo ne zagotavlja. S tem lahko istočasno pripomorejo k določenim pozitivnim spremembam v profitnem sektorju ter hkrati k prenovi javnega sektorja in krepitvi blaginjske orientacije države. Zato se mu zdi koristno preučiti teoretične temelje tretjega sektorja kot viabilne alternative javnemu in privatnemu sektorju. Ta poskus je začel z analizo blaginjskega trikotnika. Med sestavinami tega koncepta obstajajo pomembne linije delitve (Pestoff 1992,24): 1. javno VS. privatno (loči državo od trga in komunitarnih struktur), 2. profitno vs. neprofiuio Ooči trg od države in komunitarnih struktur) in 3. formalno vs. neformalno (loči trg in državo od komunitarnih struktur). Kljub navidezni trivialnosti so te distinkcije izrazito pomembne iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da pripomorejo k boljšemu razumevanju blaginjskih sistemov. Poleg tega pa se v presečišču teh treh delitvenih linij nahaja intermediarna sfera. Gre za vmesen prostor, ki ga zapolnjujejo organizacije, o katerih smo govorili v tem poglavju. Shema 2: Pestoffov blaginjski trikotnik (Virpo Pestoff1992,25) DIOAVA SKUPNOST S pomočjo tega trikotnika lažje dojamemo heterogeno naravo te sfere. Ker se nahaja med tremi prvotnimi sestavnimi deli, imajo organizacije lastnosti vseh treh temeljnih sfer Delovanje organizacij, ki zapolnjujejo vmesni prostor, torej vodijo različni mediji delovanja. To ne pomeni, da ta hibridni prostor ni konkretna bla-ginjska sfera ali sistem, da gre le za neintegriran skupek organizacij, ki iz tega ali onega razloga ne sodijo v eno izmed ostalih, bolj homogenih sfer - in jim je to tudi edina skupna točka." Gre za specifično sfero s specifično nalogo: je medij med skupnimi, splošnimi interesi in med specifičnimi, pogosto protislovnimi interesi, ki izhajajo iz posameznih sfer Temeljna karakteristika mediarnih organizacij je "njihova zmožnost kombiniranja vidikov družbene in politične integracije z ekonomskimi cilji" (Seibel in Anheier 1990, 10). Ta posredniška narava povzroči, da te organizacije ne morejo delovati zgolj po načelu, ki obvladuje delovanje ene same sfere - takoj, ko bi se zgodil ta premik, bi morali organizacijo uvrstiti v eno izmed prvih treh sfer" V skupen sistem jih veže to, da imajo podobno logiko delovanja (Makarovič 1997,412-413), pa čeprav jo lažje opredelimo z negativno definicijo - torej povemo, kaj ta logika ni. Seveda je možen ugovor, da ne gre za samostojen sistem (sfero), ampak za intersistemski prostor, ki ga zajxjlnjujejo različni neodvisni akterji. Toda Makarovič nas opozori, da "komimikacija teh akterjev...ven-darle poteka po določenih principih in ustvarja svojo posebno realnost - ustvarja neke vrste sistem ali vsaj kvazi-sistem" (Makarovič 1997,413). Vloga, ki jo bo v novih (nastajajočih) blaginjskih sistemih imela intermediarna sfera, in način izvrševanja te vloge pa ni sam po sebi umeven. Tudi v tem primeru gre za vprašanje, ki je zbujalo določene teoretične in praktične spore. Vprašanje o specifični teži, ki jo posamezne sfere opravljajo v blaginjskih sistemih, in vprašanje odnosa med temi sferami, je bilo del že omenjane diskusije iz politične ekonomije. Mnogo bolj natančno pa so se družboslovci s tem problemom ukvarjali v okviru debate welfare pluralism' ali 'welfare mix'. Welfare pluralism' koncept je do začetka debate obvladoval družboslovno misel in snovanje politik. Ta koncept predpostavlja delitev dela med naslednjimi akterji: trg, država in civilna družba. Odnos med temi sferami se vzpostavi v procesu političnih pogajanj. Ker gre zgolj za nadaljevanje pristopa, ki "ignorira obstoj institucij izven diliotomije 'javno-privat-no'", ga lahko poimenujemo tudi "pristop institucionalne izbire" (Badelt 1990, 53) - le da gre v tem primeru za upoštevanje treh blaginjskih sfer Pri tem ne gre za eno samo paradigmo, ampak za sklop različnih pristopov, med katerimi vsak drugače pojmuje pomen posameznih sfer in vzroke, zaradi katerih določena sfera v dani " spričo velike helerogeitosll lega sektorja je vpraSaiije. aH je liilermecflariui sfera zgolj rezittiialiil ostanek ali pa gre za celovit sistem oz sfero. Imvsem na mestu. '/.astaviU so s! ga tako v okviru sistemske teorije (npr Makarovič 1997J, kol tudi v okviru bolj empiričnih Študij (npr Gidron In drugi 1992). Intemtedlanto sfero pogosto /lojmujejo kot rezidtialno kategorijo (npr sistem /.S za nacionalne račune). " Civilna družbei je bila v socialističnih družbah tako Šibka prav zalo. ker je /mlitični sislem močneje kot drugje prevzel centralno vlogo. To /lomeni, da je njegov medij delovanja (moč) preko določenih vzvodov (jHirtija) postal [irevladiijoči medij delovanja tudi v organizacijah intermediarne sfere. To je [mčel s /lomo^o zakonov, ki so oteievali ustanovitev take organizacije In s iKirlijsko kontrolo Jiomemb-nejSIh in večjih organizacij V "ntzsrediSčenih'demokratičnih družbah se ta ■kolonizacija'intermediarne sfere ni izvrSila, razen morda v določenih izjemnih situacijah (npr mccarthizem v ZIM). Od tod Izvira velika razlika v razširjenosti civilnih druib med socialističnimi in ostalimi driavami. situaciji prevzame vodilno vlogo. Ko Badelt govori o pristopu insutucionalne izbire, predstavi le enega izmed možnih pristopov, ki so uveljavljeni v razvitih kapitalističnih državah. To pojmovanje vloge posameznih sfer prikaže naslednja shema. Temeljna teza tega pristopa je, da država prevzame vlogo producenta kolektivnih dobrin v primeru ko trg, sicer primarna sfera zagotavljanja resursov za zadovoljevanje svojih potreb, tega več ne zmore. Ko pa država kvalitativno ali kvantitativno ne zmore bremena zadovoljitve izraženih potreb, vlogo proizvajalca teh storitev prevzamejo organizacije intermediarne sfere, ki tako predvsem izkoristijo določeno nišo. Shema 3: institucionalni trikotnik C^tr Badelt 1990,57) V praksi pa se v odvisnosti od zgodovinsko-kulturnih okoliščin in državne politike vzpostavljajo različna razmerja med temi sektorji. V različnih tipih modernih blaginjskih sistemov je lahko intermediarna sfera v odnosu do ostalih sfer bolj ali manj pomembna. Spodnja tabela prikazuje različne odnose med posameznimi blaginjskimi sferami. Tabela 1: tipi sistemov blaginje Pomen Liberalni model Koascrvat. korporativ. model Socialno dcmoknit.ski model Katoliški mediteranski model Ktatistični model Azijski Oaponski) model 1 trg irg država družina drž.;4va družina 2 družina država «r« intermed. sfera (družina) trg 3 intermed. sfera družina družina irg (intermed. sfera) intermed sfera 4 država intermed. sfera intermed. sfera država (trg) irg Modificirano po Kolarič 1997 Teoretične obravnave posameznih blaginjskih sistemov, ki jih lahko uvrstimo v okvir "welfare pluralism' pristopov (sem sodi nidi 'pristop institucionalne izbire'), lahko vsebujejo tudi opise kriznih situacij, s pomočjo katerih skušajo razložiti oz. predvideti, kaj se dogaja v določenih situacijah. Kljub različnim dopolnitvam in posodobitvam teh pristopov (glej npr. Badelt 1990), ti v sebi skrivajo določene pomanjkljivosti. Model, ki ga ponazarja shema 3 in očitno opisuje konservativno korporativni model modernih blaginjskih sistemov, tako v sebi skriva vsaj tri resne pomanjkljivosti. Prvič, ne razloži, zakaj niS, ki nastanejo kot posledica neuspeha države, ne zapolnijo privatne profitno orientirane organizacije. Drugič, ta pristop ne pove nič o eventualnem neuspehu intermediarne sfere. Tretjič, če trg dobro deluje, zakaj sploh obstaja intermediama sfera?" Na večino pomanjkljivosti tega pristopa (in njegovih ekvivalentov pri opisih ostalih tipov modernih blaginjskih sistemov, še posebej etatističnih) primerno odgovori 'welfare mix' pristop, ki predpostavlja potrebo f>o kooperaciji med različnimi sferami blaginjskih sistemov (Abrahamson 1995,16)." Ta pristop, ki je novejši in tudi zato bolj ustrezen za opis novih razmer, upošteva slabosti vseh treh sfer: 1. spremembe v ekonomski sferi, ki manjšajo verjetnost, da si bo posameznik s participacijo v sferi dela uspešno zadovoljeval vse f>otrebe, 2. krizo države blaginje, ki se vsaj od sredine sedemdesetih let izraža kot finančna kriza in kriza legitimnosti (Abrahamson 1995, 2) in " Km smo videti v tretjem fiogtai-ju, je v Ameriki vsaj do sedemdesetih let iHtnlcii>aclJa na trgu dela zagotavljala iitivaiije Številnih ugodnosti. Po drugi strani fta Rijhin meni, da je tretji sektor eden temeljnih kamnov Amerike. " Več o lem glej v Kolarič (1994), ki opisuje transformacijo slovenskega emtističnega blaginjskega sistema v nov sjieci/lčen sistem, pri čemer posebej izpostavi različne 'ivel/are mix' oblike In rast Intermediarne sfere. 3. dejstvo, da so blaginjski potenciali intemiediarne sfere v primerjavi z državo in trgom tako nizki, da lahko ta sfera še vedno nastopa predvsem kot pomožna instanca."" Zaključek Kljub šibkosti, intemiediarne sfere ne bomo mogli več izpuščati iz razprav, povezanih s produkcijo kolektivnih dobrin, kar je v veliki meri posledica relativne in absolutne rasti raznovrstnih kapacitet intemiediarne sfere. Te trende potrjujejo tudi empirične študije neprofitno-volonterskega sektorja (Salomon in Anheier 1997; Salomon in Anheier 1998), ki je ena pomembnih komponent intemiediarne sfere. Poleg tega se najbrž lahko pridmžimo Abrahamsonoveniu mnenju, da v okviru 'welfare mixa' intermediarna sfera bolj kot katera koli druga pridobiva na pomenu (Abrahamson 1992,8). Pri oceni možnega prispevka intermediarne sfere pri produkciji kolektivnih dobrin moramo vsekakor upoštevati, da so njene latentne funkcije morda celo pomembnejše od manifestnih. Njen prispevek ni le v produkciji delovnih mest, rezultati niso le nahranjeni brezdomci, oskrbljeni starejši občani itd. V obdobju, ko države zaradi fiskalne krize krčijo obseg produkcije kolektivnih dobrin, je vloga intemiediarne sfere Se toliko bolj pomembna. Socialne politike so po definiciji omejene na omejevanje tveganj industrijskih družb (npr. izplačilo nadomestila za brezposelnost ob izgubi zaposlitve). Organizacije intermediarne sfere pa so tiste, ki z izvajanjem določenih aktivnosti, z neposredno produkcijo delovnih mest itd. posameznikom, ki bi sicer izpadli na družbeno margino, zagotavlja aktivno participacijo v družbi in na ta način neposredno nastopajo proti socialni izključenosti in stopnjujejo socialno integracijo in kohezivnost. Ta sfera torej predstavlja nadgradnjo dejavnosti socialne politike. Poleg tega v številnih primerih zastopa prav tiste skupine, katerih interese sta trg in država ignorirala (Rifkin, 1995,241). Glede na to, da gre za sfero, ki je po definiciji neodvisna od ostalih (sicer ne obstaja), ki prevzema tudi tiste naloge (morda celo predvsem te), ki jih trg in država ne moreta oz. jili sploh ne želita in glede na to, da gre za sfero ki je najbolj med vsemi responzivna na socialno problematiko, je najbolj med vsemi primerna za poskuse soočanja z zagatami, v katere nas je pripeljal razvoj ob koncu stoletja. "Zanimiv imčin opravljanja le vloge je predlagal Jeremy Rijkin Poleg klasičnifi oblik delovanja, ki se izvajajo v Upiinih dobrodelnih organizacijah neprojilno-eolonlerskega seklorja (npr. Rdeti krit. Anonimni alkoholiki), predlaga uvedbo social tvage' kol plačila za delo v organizacijafi inierniediarne sfere. Na la način iuij bi v mnogo večjem obsegu kot doslej producirati delovna mesta v intermediarni sferi. Kljub temu, da se zdi ideja zelo pogumna. l>a se je prijela marsikje po svetu. tUdi v Evropi se čedalje IMgosieje [mjavljajo tovrstne ideje. Kot najprimernejše organizacije navajajo tipične organizacije socialne ekonomije tj organizacije, ki delujejo na področju oskrbe revnih, ostarelih, otrok... Po mojem mnenju pa so, zaradi adhocracije In asociacijske narave večjega dela intermediarne sfere, zelo persjyek-livne tudi organizacije za spodbujanje lokalnega razvoja, manjSe samostojne raziskovalne organizacije, kooperative itd, za katere so značilne prav te lasinosli. LITERATURA Adam, Franc. 1997. The Relcvancc of Social Capital and Intermediary Structures for the Creation of Systemic Competitiveness: Some Lessons from Southern and Eastern-Central Europe. Referat na konferenci Problems of European Integration: the Case of the Southern and East-Central European Countries'. Erlangen, 6-8 Nov. 1997 Badelt, Christoph. 1990. Institutional Choice and the Nonprofit Sector. V: Helmut K. Anheier in Wolfgang Seibel (ured.), The Third Sector Comparative Studies of Nonprofit Organizations, 53-63. Bcriin: Walter de Gruyter. Bcck, Wolfgang in van der Maesen, Laurent in Walker, Alan. 1997. Introduction. V: Wolfgang Beck, Laurent van der Mae.sen in Alan Walker (ured.), The Social Quality of Europe. The Hague, I.ondon, Boston: Kluwer I.aw International. Berger, Peter in Luckmann, Thomas. 1995. Modernity, Pluralism and the Crisis of Meaning. The Orientation of Modern Man. GLtcrsloh: Bertelsmann Foundations Publishers. de Costa, Alfredo Bruto. 1997 Social Policy and Competitiveness. V: Wolfgang Beck. Laurent \-an der Maesen in Alan Walker (ured.). The Social Quality of Europe. Tlie Hague, tondon, Boston: Kluwer Law International. Crouch, Colin in Streeck, Wolfgang ured. 1997 Political Economy of Modern Capitalism: Mapping Convergence and Diversity IX)ndon: SAGE Publications. Day, Phyllis. 1989. The New Poor in America: Isolationism in an International Political Economy Social Work, 34, 3. 227-233. I>oohan, John 1994. The Jobless Horizon: Un.settling Prospects. World of Work, 8, Junij, 24-27 Drucker, Peter 1987 Promjenjena .svjetska privreda. Opredjeljenja, 18. 10,161-181. Drucker, Peter F. 1993. Post-capitalist Society Oxford: Butterworth-Heinemann Ltd. Eatwell, John, Ellman, Michael, Karl.s.son, Mats, Nuti, Mario in Shapiro, Judith. 1996. Iz tranzi-cije v evropsko povezovanje. Ljubljana: Sophia, Znanstveno in publicistično središče. (1998) Išconomist, 7 Februar Esping-Andersen, Gosta. 1990. The Three Worids of Welfare Capitalism. Cambridge: Polity Pre-ss. lisping-Andersen, Gosta (ur). 1996. Welfare States in Transition: National Adaptations in Global Economics. London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE Public-ations. Fernando, Jule L in Heston, Alan W. 1997 Introduction: NGOs Between States, Markets and Civil Society The AnnaLs of The American Academy of Political and Social Science, 554, 8-20. Giddens, Anthony 1998. The Third Way: The Renewal of Social Democracy Polity Pre.ss, Cambridge. Gidron, Benjamin, Kramer, Ralph M. in Salomon, Lester M. 1992. Government and the Third Sector in Comparative Pcrspcclive: Allies or Adversaries? V: Benjamin Gidron, Ralph M. Kramer in U-ster M. Salomon (ured). Government and the Third Sector Emerging Relationships in Welfare States. San Francisco: Jo.ssey-Bass Publishers. Glover, Robert W. 1996. The German Apprenticeship System: Lessons for Austin, Texas. The Annals of The America Academy of Political and Social Science, 544,83-94. Hirst, Paul. 1997 From statism to pluralism: democracy, civil society and global politics. UCL Pre.s.s, Ixindon, Bristol. International Labour Office. 1996. Global Unemployment Crisis Continues, Wage Inequalities Rising. World of Work, 18,4-5. KolariC, Zinka. 1994. Vloga humanitarnih neprofitno/volonterskih organizacij v slovenskem sistemu blaginje 90-ih let. Ca.sopis /.a kritiko znanosti, XXII, 168-169,143-150. Kolarič, Zinka. 1997 Sociologija socialne politike. Zapiski s predavanj. Krugman, Paul. 1996. Pop-internationalism. Cambridge, Mas.sachu.sctts: The MIT Press. Layard, Richard; Nickcll, Stephen in Jackman, Richard. 1994. The Unemployment Crisi.s. Oxford University Prc.ss, Oxford. I.uhmann, Niklas. 1995,1984. Social Systems. Stanford. California: Stanford University Press. MakaroviC, Matej. 1997. Civilno-družbcne asociacije kot sistem: k pojmu civilne družbe v si.>i-temsko-tcorcLski perspektivi. Teorija in praksa, 39, 3.407-429. Mali, Hrane. 1994. Znanost kot sistcm.ski del druZbe. I.jubljana: Znanstvena knjižnica, FDV. Martin, Han.s-Peter in .Schumann, Harald. 1997. Pasti globalizacije: napad na demokracijo in blaginjo. Ljubljana: Co-libri. Mculders, Danicle in Plasman, Robert. 1997 European Economic Policies and Social Quality. V: Wolfgang Heck, Laurent van der Maesen in Alan Walker (urcd.), The Social Quality of Europe, The Hague, London, Boston: Kluwer Law International. Miller, Morris. 1995. Where is Globalization Taking Us? Why We Need a New Brctton Woods'. Futures, 27, 2, Marcc, 125-144. Moses, Jonathon W. 1994. Abdication from National Policy Autonomy: What's Left to Leave. Politics and Society, 22, 2, Junij, 125-148. Neyer, Juergcn. 1995. Das Ende von Metropole und Pheripherie? .St)ziale Inklusion und lixklusionin der cntgrcnzendcr Wcltwirt.schafi. Pheripherie, 15, 59-60, December, 10-29. van den Noord, Paul J. 19S>6. Globalization and the liuropean Di-sease. Economi.st, 144,2, Julij, 195-222. OECD. 1998. Employment Outlook. Offe, Claus. 1985. Disorgani.sed Capitalism: Contemporary Transformations of Work and Politic.s. Cambridge: Polity Press. Offe, Claas. 1996. Modernity and the State: East, West. Cambridge: Polity Press. Pestoff, Victor A. 1992. Third Sector and Co-operative Services - An Alternative to Privatization. Journal of Qin-sumer Policy, 15,1, 21-45. Petit, Pascal. 1995. Technology and Employment: Key Questions in a Context of High Unemployment. STI-Rcvicw, 15, 13-47 Rilkin, Jeremy. 1995. The End of Work: The Decline of the Global Labour Force and the Dawn of the Post-Market Era. New York; Jeremy P. Tarcher/Putnam Hooks. Rončevič, Horut. 1997. Nove oblike dela in zaposlovanja. V: Franc Adam in Darka Podmenik (ur). Razvojna in intervencijska vloga države, 104-112. Ljubljana: IDV, Center za teoretsko .sociologijo, FDV. Rončevič, Borut. 1999. NaraSCanje pomena intermediarne sfere v blaginjskih sistemih: diplomsko delo. Rus, Veljko. 1990. Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus. .Salamon, Lester M. in Anheier, Helmut K. 1996. The emerging nonprofit .sector, an overview. Manche.stcr, New York: Manchester University Press. Salomon, Lc.ster M. in Anheier, Helmut K. 1997 Defminig the Nonprofit Sector: A cro.ss-national analysis. Manchester: Manchester University Press. Salomon, Lester M. in Anheier, Helmut K. 1998. The Emerging Sector Revisited: A Summary. Baltimore: The Johas Hopkins University, Institute for Policy Studies, Center for Civil •Society Studies. Seibcl, Wolfgang in Anheier, Helmut K. 1990. .S