Potreba
^tara ženica, vdova nekega poljedelca, je zaklala o sv. Katarini dve svinji. Bila je tako umna gospodinja, da ji ni bilo treba možaka, ki bi ji razsekal svinji in spravil slanino; vse je storila sama. Raz-rezala je slanino na plošče, pa jo dela v dim sušit. To je videla mala vnu-kinja in jo vprašala: ,,Čemu spravljate slanino, babica ?"
,,Draga moja", odgovori starica, »spravila sem slanino za potrebo. Kadar pride potreba, bo slanina dobra."
Minulo je mesec dni, ko pride v vdovino hišo berač. Vdove ni bilo doma, odšla je na polje; ostala je doma samo vnukinja.
,,Hvaljen bodi Jezus Kristus!" pozdravi prosjak.
,,Na veke! Amen." odgovori deklica.
,,Kje je babica?" vpraša prosjak.
,,Na polju", odvrne deklica.
»Daj mi košček kruha, Ijubo dete! Potreba je v moji hiši", poprosi berač.
nPotreba? Hočem ti nekaj druzega dati. Vzemi tole slanino ! Babica jo je spravila za — potrebo."
Prosjak hvaležen vzame slanino in odide. Ko pa pride starka domov in vse zvč, ji je hotelo počiti srce. Odslej ni več puščala vnukinje same doma, ampak jo je vselej vzela s seboj. Za hišo pa si je kupila ključ in jo zaklepaia.                                                                                France Brzin