O, čuj moj glas, ki še mravljincu daš, da čez krtine, ubog z ubogimi, pritiplje v dom svoj med premnogimi!
PLAMEN
FRAN     ELLER
Pod mrtvim nebom ko zavržen kamen na dnu sem ležal, zdaj je svetlo vse, kar v solnčni plašč me iz globoke trne odrešil je spoznanja strmi plamen.
Ta plamen greje, ni požar, ki žge, ko vino čist je, a nikdar omamen, in bolj preplaja me, čimbolj sem samen, visok je cvet, ki noč ga ne ospe. —
Neobjemljiva, Ti si večno ena in kakor Ti nikoli še nobena mi bila med sestrami ni češčena!
Pa če na zemlji naju nič ne veže,
se ne zgrešiva, iz življenja teže
gorim v Tvoj svet, ki smrt ga ne doseže.
POGLAVJE   O   MORALI
JOSIP    VIDMAR
I.
nekaterih člankih «Kritike» sem skušal obrazložiti neko etično misel, o kateri se mi je zdelo, da mi je postala zavedna last radi tega, ker sem jo napol prikrito, napol pa izrečeno, toda živo in tvorno srečal v mnogih umetninah kot zmisel umetniškega odnosa napram življenju in v življenjih pomembnih osebnosti kot zakon njihovega delovanja. Pri tem tolmačenju me ni vodil namen propovedovati. Zavedal sem se, da ser ravno ta misel ne sme propovedovati in ne more, marveč da se v življenju prebuja sama, ali pa da vsaj nezavedno deluje povsod tam, kjer mora. Poglavitni namen mojega pisanja je bilo hotenje napisati zoper napadalno preproščino moralistov zagovor življenske resnice in jo pokazati tako, kakršno sem jo spoznal v njenih najčistejših izrazih.
33*                                                                                                                      515