SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LIV (48) Štev. (Na) 8 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 16 de maržo -16. marca 1995 Za šolstvo brez Izjava Komisije Pravičnost in mir Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ugotavlja, da se splošno občutje nelagodnosti in nezaupanja v naši državi iz dneva v dan poglablja, razočarani so lahko tisti, ki so upali, da v samostojni in demokratični Sloveniji ne bo več starih monopolov in neupravičenega bogatenja, predvsem pa da bo več poštenja, pravičnosti in solidarnosti. Razprtije slabijo državno skupnost, saj že presegajo normalen raven razlik in tekmovalnega nasprotovanja. Naša država tudi še ni pravna država in nima demokratičnim zahtevam ustrezne zakonodaje, kajti zakoni, ki jih parlament sprejema, so velikokrat preveč po meri trenutnih političnih interesov prevladujočih strank in ne v interesu pravičnosti in trajnega, mirnega in enakopravnega sodelovanja skupne blaginje. Katoliška Cerkev je danes spet tarča ostrih napadov, grobih pamfletov ter očitnih lažnih obtožb, kakršnih že ni bilo nekaj desetletij. V svojih nastopih gre do nekaterih nemalokrat tako daleč, da to že meji na nestrpnost in protiustavno razpihovanje sovraštva do vere in Cerkve. Veliko je tudi pokazateljev, da gre za orkestirano gonjo. Posebno pa je treba opozoriti na dejstvo, da se nekateri politiki pri utemeljevanju svojih pogledov na to, kako naj bo urejeno razmerje države do Cerkve, opirajo na izrazito nazorsko in ideološko podcenjevalno stališče do same religioznosti. Predlog nove šolske zakonodaje je tudi naravnan tako, kakor da bi bila katoliška Cerkev največja nevarnost za slovensko šolo. V zvezi s temi zaskrbljujočimi pojavi nove ideologizacije mora komisija poudariti, da je v demokratični državi legitimno, da imajo državljani in stranke različne nazore, tudi glede vere in Cerkve. Vendar pa odnos države do šole in Cerkve nikakor ne more sloneti na filozofijah ali ideoloških predsodkih o religiji, tudi na ideologiji vladajoče stranke ne, temveč izključno na spoštovanju ustave in na celovitem razumevanju človekovih pravic. To pa pomeni: na enakopravnosti, ne glede na vero ali drugo prepričanje, na svobodi do izobra-žanja in s tem do svobodnega in enakopravnega ustanavljaja šol brez diskriminacije do katoliških šol, na pravici do izpovedovanja vere v zasebnem in javnem življenju, in potemtakem tudi v šoli, ter predvsem na pravici staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo otrokom versko in moralno vzgojo. Vse drugo vodi nazaj v totalitarizem in nekdanje diskriminacije in nikakor ne naprej v Evropo. Zato se za te pravice Cerkev ne more nehati boriti. V Ljubljani, 6. marca 1995 Prof. dr. Anton Stres, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci Zakon o popravi krivic Potem ko je državni zbor sredi februarja z glasovalnim strojem strank in poslancev, ki v parlamentu zastopajo interese stare elite komunističnega in socialističnega izvira — zavrnil predlog zakona o popravi krivic, ki ga je bila vložila Slovenska ljudska stranka, je zdaj v parlamentarnem postopku vladni predlog zakona in ga bo parlament debatiral že v mesecu marcu. Predlog SLS je v parlamentu izgubil Predvsem zato, ker je bilo treba napraviti prostor za vladni predlog. Vlada je namreč zakon vložila dan pozneje kot SLS. Poslance Liberalne demokracije Slovenije in Združene liste je motila že preambula zakona. V njej je bila podana vrednostna °cena komunističnega sistema in medvojna območja. Postavila je tudi politično in * pravno ločnico med prejšnjo totalitarno in sedanjo demokratično ureditvijo. Vladni zakon že v 1. členu pove, da mu 8re le za urejanje, pravice do povrnitve Škode pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjim političnim Opornikom, ki so bili (2. člen) „v nasprotju 2 načeli in pravili pravne države, zaradi tezrednih, političnih in ideoloških razlogov °bsojeni v sodnem ali upravno-kaznjen-skem postopku na kazen odvzema Prostosti..." V zakonu torej ni govora o 'lesettdsočih pobitih domobrancih in drugih Pobitih, ki jim takratna oblast sploh ni dala teožnost, da se branijo — kolikor je bilo seveda to mogoče — na sodišču. Zajion priznava 1.000 mark odškodnine y^6'4&j^apora. Če je nekdanji poli- Slovenija med Rimom in Evropsko skupnostjo za tični zapornik že umrl, potem lahko oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino, dobi 400 mark odškodnine za vsako leto zapora. Odškodnina v predlogu SLS je bila precej večja od 1.000 mark za mesec zapora. Oba zakona, vladni, ta se ukvarja s povojnimi političnimi zaporniki, in demokratski, temu gre za pravice žrtev 2. svetovne vojne, ne rešujeta problema po vojni pobitih domobrancev brez obsodb sodišč, in tudi drugih žrtev povojnega nadaljevanja komunističnega terorja in revolucije, katere niso videle sodišč. To pa je osrednja točka, na kateri se bodo vnovič lomila kopja v parlamentu in hkrati znak za to, da se sprave ne da izsiliti, še najmanj s proslavljanjem 50. obletnice konca 2. svetovne vojne, ki je za Slovenijo pomenila tudi nastop revolucionarne oblasti in nadaljevanje komunističnega terorja. Demokrata Tone Poljšak in Danica Simšič, sta v parlamentarni postopek vložila predlog zakona o uresničitvi pravic žrtev 2. svetovne vojne, padlih, ubitih ali umrlih zaradi posledic mučenja ali preganjaja na območju Republike Slovenije. V kategorijo žrtev zakon vključuje vse padle v spopadih, vse žrtve, pobite ob diverzantskih ali terorističnih akcijah, in tudi žrtve, ki so umrle zaradi mučenja in preganjanja v zaporih. Gre za čas od 6. aprila 1941 do vključno 15. maja 1945. Žrtve imajo naslednje pravice: pravico do mrliškega lista, pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dosto- V Bruslju, sedežu Evropske skupnosti, se je v ponedeljek, 6. marca, pričelo redno zasedanje zunanjih ministrov Evropske zveze. Na seji so odobrili mandat za pričetek pogajanj o pridruženem članstvu Slovenije, kajti Italija je umaknila svoj veto. Pogajanje o pridruženem članstvu bodo tekle kakih šest mesecev, potem bi Slovenija imela enak status glede na Evrropsko zvezo kot države višegrajske skupine ter Romunija in Bolgarija. Ministrica Susanna Agnelli je v zelo splošni obliki podala utemeljitev za umik veta na sestanku senatnega odbora za mednarodne odnose; vlada naj bi se po tej izjavi zavezala, da sporazum o polnopravnem pridruženem članstvu Slovenije ne bo podpisala, če v predvidenem roku (do junija) ne bo stekel postopek za vrnitev ezulskega premoženja. To je eden izmed pogojev, ki jih je Italija postavila že ob začetku pogajanj, zanj pa se je zavzela tudi Agnellijeva. Slovenija se mora obvezati, da bo 5.000 hiš, ki jih je zasegla po vojni, vrnila in le-te v najkrajšem času dati na razpolago; gre najprej za razpolagalno pravico. Po sklenitvi sporazuma o pridruženem članstvu, ko bo Slovenija tujcem priznala pravico do posedovanja nepremičnin, pa bo šlo tudi za polno lastništvo. To pomeni, da je treba ustaviti prodajo hiš in razpolagalno pravico z njimi; druga točka zahteve je, da Italija od ES dobi zagotovilo, da bo lahko uporabila pravico do veta na podpis sporazuma o pridruženem članstvu Slovenije, če v bilateralnih stikih ne bo dosežen sporazum. Italija se je za metodo pritiska odločili zato, ker pogajanja, ki so začela februarja 1993, niso dala pozitivnih rezultatov, pritisk so izrabili za to, da bi pospešili sprejem slovenskih odločitev. Morebitni uspeh pogajanja bo mogoče doseči prav zaradi tega, ker so pred tem na Slovenijo pritisnili, menijo Italijani. Predsedujoči parlamentarnega odbora za mednarodne odnose RS Borut Pahor meni, da „smo vsi lahko zadovoljni, da je končno prišlo do vsaj delne rešitve zapleta z Italijo oziroma vsaj do vtisa, da se začenja razplet," vendar „pa si je vsekakor treba vzeti malo več časa za oceno, kako visoko ceno bo potrebno plačati za to." Pahor ocenjuje, da začetek mandata nedvomno odpira nove možnosti v pogajanjih z Evropsko zvezo in dodatno izboljšuje geopolitični položaj Slovenije, vendar ima to za Slovenijo tudi negativne posledice. Prva je vezana na odločitev v Bruslju, da „pokrije" italijanske zahteve do Slovenije. Če je doslej Evropska skupnost uradno in neuradno pritiskala na Italijo, da ni upravičena v svojih zahtevah do Slovenije, potem je s 6. marcem v bistvu stopila za njen hrbet. Poslanec Pahor je tudi prepričan, da je skupno sporočilo dveh ministrov (Thalerja in Agnellijeve) sicer res izjava oziroma dokument dobre volje brez pravnih posledic, vendar je moralna obveza.Ta dokument govori o razpoložljivih neprimičninah in Pahor pričakuje, da se bo italijanska politika na skupno sporočilo ministrov in na razpoloženje v Bruslju odzvala tako, da bo v naslednjih tednih in mesecih zelo pritiskala na Slovenijo, naj izpolni pričakovanja in obljube o „bolj konstruktivnem" obnašanju. Pahor opozarja, da se je prvič zgodilo, da ES uradno terja spremembo ustave neke države, ki se poteguje za pridruženo članstvo, še preden je ta sporazum sklenjen. Osnutek sporazuma o pridruženem članstvu utegni biti nared v nekaj mesecih, takrat pa bodo v Bruslju rekli, „kje so obljubljene spremembe slovenske ustave?" Hkrati bo Italija po Pahorjevem mnenju še posebej odpirala vprašanja optantskega premoženja in se sklicevala na skupno sporočilo ministrov. Zgodilo se je v Sloveniji Na anketo Dela 3. marca, ali naj bo v Sloveniji na proslavi 50-letnice „zmage nad fašizmom" vojaška parada ali ne, je odgovorilo negativno 56,6%, pritrdilno pa polovico manj: 28,2%. (15,2% je odgovorilo, da ne ve). lotne nekdanje Jugoslavije in so sposobni najti celovito rešitev na tem območju. Slovensko zunanje ministrstvo je takoj protestiralo, pa tudi javnost je zavrnila vsa taka in podobna razmišljanja. Generalni sekretar Združenih narodov Butros Gali je na obisku na Dunaju izjavil, da si ZN prizadevajo za vzpostavitev ce- janstva, pravico do kulturno-civilizacijske-ga pokopa po izbiri najbližjih sorodnikov, pravico do ustrezno označenega groba in pravico do javne razglasitve smrti. Zakon v 8. členu določa, da Republika Slovenija najkasneje v treh letih postavi spomenik— kenotaf — na Žalah. Na njem naj se izpišejo imena vseh žrtev 2. svetovne vojne na območju Republike Slovenije, poleg njih pa še besedilo: „Umrli v vojni za Slovenijo med 2. svetovno vojno." Milan Kučan je bil prejšnji teden v Varšavi, kjer se je pogovarjal z Walenso o prosti trgovini med obema državama in udeležbi Slovenije v CEFTA (Srednjeevropskem sporazumu o prosti trgovini). Oba zunanja ministTa pa sta podpisala pogodbo o priznavanju dvostranskih pogodb, ki jih je Poljska imela z nekdanjo Jugoslavijo, in o zračnem prometu. Vladni predlog zakona o popravi krivic bodo obravnavali z zakonom o žrtvah 2. svetovne vojne, padlih, ubitih ali umrlih zaradi posledic mučenja ali preganjanja na območju Republike Slovenije. Treba je še uskladiti oba predloga z dopolnili. Vse stranke želijo, da bi bila sprejeta s čim večjim soglasjem. INFORMACIJA O MOŽNOSTI ŠTUDIJA IN PRIDOBITVE ŠTIPENDIJE v Republiki Sloveniji v Studijskem letu 1995/96 X Tone Mizerit IZ ZIVUENJA V ARGENTINI Ministrstvo za šolstvo in šport že od leta 1976 dalje štipendira študente slovenskega porekla iz zamejstva ter potomce slovenskih izseljencev, bodisi v srednjih šolah, predvsem pa so štipendije namejene študiju na višjih in visokih šolah v Republiki Sloveniji. I. MOŽNOSTI ŠTUDIJA ZA POTOMCE SLOVENSKIH IZSELJENCEV 3. Podiplomski študij na univerzah v Sloveniji (za kandidate, ki so ob vpisu praviloma mlajši od 25 let). Uradni rok za prijave za vpis v študijsko leto 1995/96 je 24. marec 1995. Ker pa se zavedamo, da je ta rok prekratek, morajo vloge prispeti najkasneje do 20. 4. 1995. Vloge, ki bodo prispele po tem datumu, ne bomo sprejemali. V vlogi morate navesti osnovne podatke o predhodni izobrazbi in študijsko smer, ki jo želite vpisati. 2. Krajše izpopolnjevanje od 3 do 32 mesecev s prednostjo na področju slovenskega jezika, etnologije, kulturne, socialne in politične geografije, muzikologije, umetnostne zgodovine in zgodovine za diplomante višjih oz. visokih šol. Rok za prijave je 30. 5. 1995. Kandidat mora natančno navesti področje, iz katerega se želi izpopolnjevati. 3. Celoletna šola slovenskega jezika za tujce na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tečaj je namenjen vsem, ki bi se radi naučili oz. izpopolnili iz slovenščine. Traja od 1. 10 do 31. 5, razdeljen je na začetni, nadaljevalni in izpopolnjevalni tečaj, obsega pa učenje slovenščine, spoznavanje slovenske kulture ter učenje slovenskega strokovnega izrazja. Rok za prijavo je teden dni pred začetkom tečaja. II. PRIDOBLJENE ŠTIPENDIJE Štipendije Ministrstva za šolstvo in šport so namenjene študentom slovenskega porekla, ki so pripravljeni po povratku v države, kjer živijo, aktivno sodelovati pri ohranjanju slovenskega jezika in širše kulturne dediščine, sodelovati pri vzpostavljanju vsestranskih stikov z Republiko Slovenijo, predvsem v krajih z večjim številom slovenskih ljudi in njihovih potomcev. Vse prijave za štipendije morajo obsegati: - lastnoročno napisano prošnjo z utemeljitvijo (namen študija i. p.), življenjepis Zahvala Po prenehanju moje funkcije, s katero je slovenska vlada zagotovila že od razglasitve državne samostojnosti dalje nadomestno diplomatsko in konzularno službo v Argentini, in po predaji poslov rednemu predstavništvu Republike Slovenije v Buenos Airesu izrekam zahvalo skupnosti, ki jo predstavljata Zedinjena Slovenija in medorganizacijski svet, da je podprla moje imenovanje in mi pomagala k prevzemanju dela za državo in rojake. V zadosščenje mi je, da so vse slovenske ustanove in poedinci z zaupanjem spremljali moje dejavnosti in spremljali storitve. Zahvalo sem dolžan tudi vodstvu dušnega pastirstva, da mi je brez plačila dajalo možnost za delo s strankami v prostorih Slovenske hiše, ter slovenskim občilom v Argentini za objavljanje sporočil. Božidar Fink (z opisom dosedanjega šolanja in dela v slovenskih organizacijah in ustanovah), - rojstni list (fotokopijo), - priporočilo slovenskega društva, v katerega je včlanjen kandidat ali njegovi starši in ostala ev. priporočila. Samo za študij pod točko 1. poleg tega še: fotokopijo spričevala zaključnega izpita (matura) in razredna spričevala srednje šole z navedbo vseh predmetov. Samo za študij pod točko 2. še: fotokopijo diplome višjih ali visoke šole. III. BIVANJE V ŠTUDENTSKEM DOMU Če žele študentje bivati v študentskem domu, morajo oddati vlogo na Ministrstvo za šolstvo in šport najkasneje do 30. junija 1995 zaradi rezervacije mesta v študentskem domu. Prošnjo za štipendijo in navedene dokumente pošljite do 30. junija 1995 na naslov: MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT, Župančičeva 6, 61000 Ljubljana (Služba za mednarodno sodelovanje). Telefon: 386-61/1765-502, štev. faksa: 386-61/214-580. V imenu vlade Republike Slovenije dr. Slavko Gaber minister za šolstvo in šport Asociacijski sporazum V zvezi s pogajanji o asociacijskem sporazumu, ki naj bi ga Slovenija sklenila z Evropsko zvezo, je državna sekretarka za ekonomske odnose s tujino Vojka Ravbar dejala, da asociacijski sporazum vsekakor pomeni korak naprej, ker ima Slovenija z EZ dve tretjini zunanje trgovine. Vsa ta dogajanja Slovenijo postavljajo najmanj na raven držav, ki takšen sporazum že imajo, in za korak dlje od nekdanje Jugoslavije. Za gospodarstvo je predvsem omemb-no, da že sedaj, če iz katerekoli države v EZ uvozimo blago, ga predelamo in dodelamo ter ga nato ponovno izvozimo na območje EZ, za to ne plačamo nobene carine, kajti gre za blago evropskega porekla. Podoben sporazum je Slovenija parafirala tudi z Efto, nato pa še sporazume s Češko, Madžarsko in Slovaško, kmalu pa ga bomo imeli tudi s Poljsko, kar pomeni, da bomo tudi člani Cefte. Pri EZ gre v bistvu za pogajanja o prosti trgovini med EZ in Slovenijo; ob tem pa je EZ svoj trg Sloveniji v velikem delu odprla že s sedanjim sporazumom. Slovenija namreč veliko izdelkov že sedaj izvaža na trge EZ brez carine in drugih dajatev, za nekatere izdelke pa imamo kvoto in t.i plafone, kar pomeni, da lahko določene količine izvažamo brez carine, ko pa dosežemo določeno količino, je treba carino, seveda po določitvi EZ, plačati. Za nas se je EZ že odprla, mi pa nji še ne. Izvozniki EZ morajo namreč po vstopu na naš trg plačati vse dajatve, tako kot države, s katerimi posebnih sporazumov nimamo. V asociacijskem sporazumu se moramo dogovoriti, v katerih delih bodo ostali, tako kot so, ali se bodo dodatno odprli, mi pa moramo povedati, kje se bomo odprli in kakšna bo dinamika tega odpiranja, za katere proizvode se lahko strinjamo, da so Od Ognjene zemlje pa do Pune se je slišalo, kako si je vlada oddahnila, ko je minister Cavallo dosegel sporazum z Mednarodnim denarnim fondom. Zaenkrat je položaj rešen in vsaj pot do volitev izgleda uglajena. Vprašanje cene tega miru je druga zadeva, ki bo vlado skrbela morda že jutri. A danes ni važno; sedaj je čas uživanja tega oddiha. IZGUBLJEN SIN Bilo je v drugi polovici lanskega leta, ko je Cavallo zapustil Fond. Razlog, ki ga je tedaj izrazil, je bil, da država ne potrebuje več posojil te ustanove, ker jih lahko dobi drugje in je že odrasla nevšečnemu pokroviteljstvu. A že tedaj je večina resnih opazovalcev trdila, da minister ni hotel priznati, da mu je pretežko izpolnjevati naloge Fonda in da s predsedniškimi volitvami na pragu novega leta nima namena še naprej stiskati pasove, kot so zahtevali iz tujine. A tudi tedaj ni bilo jasno, če je bila to njegova ideja, ali je imel prste vmes predsednik Menem. Ni jasno (in tudi ni važno ugibati), kakšna bi bila usoda, če bi se ne bi podrlo v Mehiki. A odmev mehiške krize je pokazal, kako šibka je bila struktura argentinskega gospodarstva, kot si ga je zamislila vlada. Tuji kapitali so pričeli bežati s tako hitrico, da je vrednost delnic na bue-nosaireški borzi v 19 dneh padla kar za 50%. Ko pa je postalo jasno, da bo prišlo do sporazuma s Fondom, se je v prvih treh dneh opomogla kar za 23%. To so sicer le številke, ki nimajo nič opraviti z realnim gospodarstvom, je pa simptom, ki kaže na bolezen ali zdravje politične ekonomije. Cavallo je uredil s Fondom. Prejel bo kredit za 2.000 milijonov dolarjev. Obenem ta sporazum odpre vrata naknadnim 4.700 milijonom, ki jih bodo posodile Svetovna banka, Medameriška razvojna banka in še razne ustanov in podjetja, ki sučejo svetovni kapital. S tem se podprejo stene argentinske ekonomije in vsaj zaenkrat ni nevarnosti, da bi se zgradba podrla. In kakšna je cena za to rešitev? Znova smo se podvrgli Fondu. Treba bo še bolj stiskati pasove. Država se bo še bolj skrčila (to je dobro) a za ceno novega sunka brezposelnosti. Recezija se bo še povečala. Gospodarski razmah, ki so ga predvidevali nad 5% bo dosegel komaj 3%. In še: povišali bodo davke. Obljuba je, da se IVA dvigne s sedanjih 18% na 20% ali celo 21.% V tem je vsa nevarnost novega inflacijskega sunka, katerega se vlada tako boji. Zato se je Cavallo z vsemi močmi branil, da bi povišal davke na goriva. Vlada se zaveda, da bi ostrejši inflacijski sunek v bližini volitev lahko postal usoden. A tudi tako vse visi na nitkah. Zlasti še ker devalvacija v Braziliji prizadeva moč argentinskega izvoza, in novi ukrepi prizadevajo poljedelstvo, ki je bilo zadnje čase opora izvozu. Vsekakor, vlada je zaenkrat zadovoljna, kako je rešila nevarnost še hujše krize. In priznati je treba, da je imel v vsem tem minister proste roke in polno zaslombo predsednika. Napori vlade so rodili sado- že ob uveljavitvi sporazuma brez carine, in kateri so tisti, za katere se bomo odpirali postopoma. Ker na vseh področjih nismo enako sposobni konkurirati, zato moramo odpirati trg glede na ocene sposobnosti naše industrije za prihod tuje konkurence. Vprašanje o težavnosti pogajanj je odvisno od tega, kako bosta obe strani zadeve sprejemali. ve tudi v kongresu, kjer so medtem potrdili zaželene zakone o pokojninskem sistemu in spremembe v delovanju majhnih in srednjih podjetij. Sedaj teče bitka še za potrebne zakone za davčno spremembo. Od teh je odvisen nadaljnji razvoj. Seveda je medtem Cavallo moral požreti marsikateri očitek, ko je konec lanskega leta tako oholo zapustil Fond in je še do pred kratkim opeval uspehe mehiške ekonomije in trdil, da je tudi v Argentini vse najlepše in v redu. Skesano se je moral vrniti v objem Fonda, toda doma se njegova oholost nadaljuje. ZANIMIVI GLASOVI Preteklo nedeljo so imeli notranje volitve v prestolniškem peronizmu. Mesto Buenos Aires ni bilo nikdar preveč naklonjeno peronizmu, in to odmeva tudi v stranki sami, kjer vlada precejšen kaos. Sedaj je šlo za kandidate za poslanske liste na prihodnjih volitvah. Nov pojav je bivši notranji minister Gustavo Beliz, mož, ki izhaja iz verske ustanove Opus Dei, ki se je sedaj odločil za politično kariero. V prestolnici si je organiziral sicer borno strankarsko strukturo in se pognal v tek. Na teh volitvah, od katerh si sicer ni veliko obetal (sam niti ni kandidiral), se je pokazalo, kako se struktura boji vsega, kar se ji ne podreja. Beliz je nastopil kot opozicija. In proti njemu so v volilni kampanji osebno udarili notranji minister Corach, podpredsedniški kandidat Ruckauf in še provincijski guverner Duhalde, ki se je surovo vmešal v „prepir sosedov", ker se boji, da bi mu Beliz, povezan s tucumanskim Ortegom, mešal štrene za predsedniško kanidaturo leta 1999. Kljub vsemu temu nasprotovanju je Beliz, sicer premagan, dosegel kar 40% oddanih glasov in krepko presenetil svoje nasprotnike, ki sedaj ne morejo mimo slaviti zmage. Še več. Sam predsednik Menem je posegel vmes in od strankinih vodij zahteval, naj napnejo vse sile, da se ne bi premaganec oddaljil preveč od delovanja stranke. Maja bo vsak glas važen in nobena privlačna osebnost naj se ne oddalji od strukture peronizma. Prevelika je v prestolnici nevarnost s strani Velike fronte, ki je prepričljivo zmagala že lanskega aprila. Belizu pa se medtem odpira kaj zanimiva pot do kandidature za buenosaireško županstvo. Te volitve bodo proti koncu leta. A sedanji uspeh uglaja njegov pohod do kandidature. Očividno imajo neodvisni, politično bolj neopredeljeni kandidati več privlačnosti tudi v strankah. Bordonova zmaga in Belizov dober nastop kažeta na to. Radikali medtem trpijo. V nedeljo bo plebiscit v provinci Rio Negro, kjer se bodo odločili o privatizaciji nekaterih provinci-jskih podjetij. Če guverner Massaccesi zmaga dovolj prepričljivo, bo lahko rešil položja. Če bi pa bil poražen, bo kriza totalna. Že sedaj nekateri namigavajo, da bi bilo pametno „zamenjati kandidata". Znova so govorili o Angelozu, ki o tem noče nič slišati. In najbolj obupani so celo sanjali o sporazumu s Fronto solidarnosti (Bordon-Alvarez), kar je tudi politična utopija. A že dejstvo, da se o tem govori, kaže na globoko krizo radikalizma, ki je v raznih anketah padel na tretje mesto. Vsa opozicija pa združeno ugiba, kako bo nov gospodarski položaj vplival na voljo državljanov. Nove ankete bodo pokazale, kam žene glasove gospodarska kriza in rešitev, ki jo je našla vlada. POGOVOR Z LOJZETOM PETERLETOM, PREDSEDNIKOM SKD ,,Peterletu ne bomo dovolili" ,,Prihaja lovec na nacistične zločine" Odgovor VINKA LEVSTIKA na članek pod tem naslovom v Mladini št. 47 „Slovenec", 4. marca 1995 V svojem prvem letošnjem komentarju sem zapisal, da bo letos zunanja politika postala slovenska uspešnica, saj se bodo o njeni vsebini, usmeritvi ter o slovenskih nacionalnih interesih vodile najbolj žolčne razprave. Ta misel se čedalje bolj potrjuje in čas, v katerem živimo, postaja za slovensko samostojnost morda celo najbolj odločilen. Kako zunanjepolitična dogajanja občutite zdaj, ko vanje ne morete bolj delavno poseči? Moje občutke in misli določa predvsem dejstvo, da se v zadnjih petih mesecih ni zgodilo tisto najpomembnejše, to je napredek v formalnih stikih z Evropsko zvezo. Bojim se, da ta zunanjepolitična zamuda, to pomanjkanje diplomatske dinamike, potem ko smo v razmeroma kratkem času dosegli kar nekaj lepih diplomatskih uspehov, lahko škodi našemu povezovanju tako proti Vzhodu kot proti Zahodu. Mislim, da se okoliščine ne razvijajo v prid Slovenije, kar je posledica pomanjakanja že omenjene dinamike in večje prožnosti v naših pogledih, predvsem v razmerju do Italije. Zdi se mi, da se ponavlja nikoli dokončana zgodba iz pooglejskega obdobja. Takrat smo brez pravega razloga cele tri mesece čakali na novega zunanjega ministra. Zdaj pa že drugi mesece čakamo na novega predsednika državnozborskega odbora za zunanjo politiko. Videti je, da je zunanja politika še vedno ujetnica nekaterih politikov, ki želijo z njo kupčevati ter reševati koalicijska razmerja. Kaj menite o tem? S tem se strinjam in mislim, da je zunanja politika z nekaterimi svojimi kadrovskimi rešitvami — sem prištevam tudi zunanjega ministra — preveč ujeta v kontekste različnih političnih iger in zato tudi prihaja do takšnih rešitev. Prav ste opozorili na te časovne dimenzije, saj zavlačevanje odločitev tako pri zunanjem ministru kot tudi pri predsedniku parlamentarnega odbora naši zunanji politiki ne prinaša nič dobrega. Stagnacija pomeni v tem primeru nazadovanje. Če se še malo zadrživa ob pooglej-skem obdobju, bi dejal, da smo do vašega odhoda iz MZZ imeli vtis, da se Slovenija nekam premika, da imamo cilj, ki se mu Približujemo. Po Drnovškovem začasnem Prevzemu ministrskega „stola" je nastopilo mrtvilo in znašli smo se na mednarodnem obrobju. Menite, da nam bo us-pelo nadomestiti izgubljene priložnoti? Mislim, da ni velikega upanja, da bi lahko to nadomestili, saj se po tem zavlačevanju, po tej slovenski neprožnosti na Zahodu v nekaterih političnih krogih pojavlja, če drugega ne, vsaj dvom, ali Slovenija resno misli s svojim približevanjem Evropi. Povsod, kjer koli se pogovarjam, mi pravijo, da moramo sami znati poiskati diplomatsko oziroma politično rešitev, s katero bi rešili odprto vprašanje z Italijo. Pravijo: lahko je resnica in pravica na vaši strani, toda kljub temu morate to vprašanje znati razrešiti sami. V tem smislu je govoril evropski minister sir Leon Britten in Podobno misli tudi komisar Hans von der Broek. Skratka, slovenska zunanja politika kot da noče ugrizniti v to kislo jabolko; kaže, da ne želi, da bi to vprašanje enkrat 'n za vselej rešila. Politiko se ne da delati tako, da samo dobivaš, običajno moraš tudi kaj dati, izgube teh mesecev se ne bo dalo nadomestiti in prav to je naredilo že veliko Politično škodo, saj smo zamudili sestanek v Essnu in znašli smo se v rezervni skupi-ni za približevanje Evropi. Na Zahodu nam priznavajo dobre gospodarske dosežke, vendar pa smo na formalnopolitičnem področju precej zaostali. Naša gospodarska pripravljenost in usposobljenost bo še vedno veljaven argument vendar moramo jasno razumeti tiste zahodne politike, ki pravijo: če Slovenija ne bo politično trdna, tudi ne more računati, da bo lahko hitreje napredovala. Mislim, da bi pod nekimi posebnimi ugodnimi pogoji in ob veliki naklonjenosti EZ bilo mogoče v našem približevanju še kaj nadoknaditi, zlasti zato, ker ima Slovenija najbolj razvite stike z EZ. Toda treba je upoštevati še drugo dejstvo, na katero sem že dolgo opozarjal. Slovenija mora pripraviti svoj paket prilagajanja zakonodaje, toda tudi tukaj v petih mesecih ni bilo pravega napredka. Še vedno imamo pred seboj samo vladno izjavo o namerah glede spremembe slovenske ustave; ta izjava je doživela precej kritičnih odmevov. Nikjer pa ne vidim tistega potrebnega paketa, s katerim bi lahko prepričljiveje povedali Zahodu, da bomo našo zakonodajo tudi na področju lastnine resnično uredili po evropskih merilih. Ob iskanju novega zunanjega ministra smo lahko opazovali zanimive premike v uradnih slovenskih pogledih na sodelovanje s tujino. Tako smo lahko videli, da je takratna kandidatka za zunanjo ministrico v nekaterih svojih izjavah pokazala veliko naklonjenost balkanskemu povezovanju. Zdaj pa vidimo, da je postalo urejanje razmerij s Hrvaško naša prioriteta. Bo to koristilo slovenskemu približevanju Evropi? Najprej bi dejal nekaj načelnega. Hrvaška mora biti med našimi prioritetami in tu velja enak pristop kot za sodelovanje z Italijo. Tudi s to državo se bomo morali o nečem dogovoriti; nekaj bomo dobili in nekaj bomo dali; orehe je pač enkrat treba začeti tudi treti. Za nas so urejena razmerja s sosedi tudi nekakšna vstopnica za vstop v EZ, kajti za EZ ne bomo preveč zanimivi, če bomo sprti s sosedi. Zato sem kot prioriteto naše zunanje politike vedno zagovarjal politiko dobrega sosedstva, ki mora biti zgledno urejeno pred vstopom v EZ. Težavo vidim tudi v tem, da se nesporazumi s Hrvaško rešujejo postopno, vsako odprto vprašanje zase. Mar ne menite, da bi bilo bolje, če bi vso to problematiko reševali v paketu? S takratnim hrvaškim zunanjim ministrom dr. škrabalom sva se zmenila, da bomo reševali zadeve v paketu. Možno je zadeve seveda razdeliti tudi v nekaj paketov, vendar je treba dobro premisliti, kako bi te pakete oblikovali. Jaz sam bi zelo pazil, kako bi oblikoval take pakete. Z Italijo imamo dejansko v tem trenutku največ težav. Kako bi se lahko izvili iz začaranega kroga ponavljajočega se italijanskega veta? Tukaj nam lahko pomaga samo politični realizem. Kar smo dosegli na pogajanjih v Ogleju, je bil pomemben premik in je dejansko šlo za nov duh v našem sodelovanju. Nikakor pa ni bilo tako, kot je bilo pri nas zlonamerno predstavljeno, češ da smo poravnavali nekakšen dolg iz preteklosti. Zadeve smo postavili v kategorije, ki jih lahko brez posebnih političnih naporov obvladujemo med nadaljnjim sporazumevanjem. Tudi potem, ko nisem bil več minister, sem imel precej stikov z vladnimi ljudmi, s parlamentarci, z voditelji poslanskih skupin v Italiji. Spoznal sem, da v tej državi obstaja konsenz, neka enotnost o vprašanju optantov, čeprav različno gledajo na to vprašanje, saj se nekateri zavzemajo, da bi reševali z revizijo sporazumov, drugi pa menijo drugače. Nerealno pa je (Nad. na 6. str.) Gospa Sovičeva je gotovo kandidirala za županjo, če ne sama pa gotovo kdo iz njene dinastije, da je postala tik pred lokalnimi volitvami tako agitatorsko navdahnjena. Z gospemi in gospodi njenih pogledov se človeku nadvse upira odgovarjati — je pač preveč resnega in rednega dela. No, ko sem končno našel urico časa, sem se vseeno namenil, da Vam spoštovana gospa povem, da ne nameravam biti odvetnik vsem, ki jih Vi napadate, in je zato Vaša opomba, da sem napisal samo izvleček iz Vašega pisma, brezpredmetna. Omejujem se pač na tisto, kar zadeva mene. Tokrat ste svoje pisanje namenili meni in torej ne bo izvlečkov, pa se bova, upam, bolje razumela. Če so se naši narodni predstavniki predstavili okupatorju, so samo pokazali, da so predstavniki kulturnega naroda. Potem Vaša otročja trditev, da takrat ljudje še niso vedeli za komuniste! Gospa Sovič, zelo dobro smo vedeli, kako so vladali komunisti v Sovjetski zvezi, saj je kulturni del naroda bral Jutro in Slovenca. Omenjena dnevnika sta nas obveščala tudi o tem, kaj delajo komunisti (tudi slovenski) v Španiji. Še prej so ti komunisti (tudi slovenski) sabotirali jugoslovansko vojsko in iz nje dezertirali, da so se lahko šli borit v Španijo. Njihovo poslanstvo seveda ni bila borba proti okupatorju, ki ga tam ni bilo: šlo jim je za to, da izvedejo revolucijo. Prijateljski vojaški pakt Molotov-Ri-bentrop je bil povod, da so slovenski komunisti zasnovali „Antiimperialistično fronto" ter Nemcem pomagali zrušiti jugoslovansko vojsko. To početje so opravičevali s tem, da sta nacionalsocializem in komunizem brata, ki se borita za „delavski razred". Čeprav je bil tako imenovani „narodni heroj" Stane Semič-Daki, priznano skoraj povsem nepismen, Vam, spoštovana gospa Sovičeva, svetujem, da si preberete „njegovo" trilogijo napisano po pripovedih drugih in tam boste našli potrebne „ocvirke", ki potrjujejo kar sem Vam zgoraj napisal. Glede domobranske ilegale: Niso aretirali samo pet ljudi, ampak mnogo več s tem, da sem jaz v prejšnjem pismu imenoval le voditelje. Tudi jih niso aretirali na slavnostni večerji z nemško vrhovno komando, kjer naj bi načrtovali, katero rdečo vas je treba še požgati. Mi domobranci nismo požigali slovenskih vasi, pa četudi je morda bila katera rdeča — resnici na ljubo pa je bilo takih hudo malo. Ambrus in Zvi-rče so požgali partizani, šolo pri Sv. Gregorju v kateri je bil rojen Janez Ev. Krek, in Prepričljivost, živost božje besede v današnjem svetu je odvisna od tega, koliko krščeni živimo iz tega vira. Ta božji vir tudi danes navdihuje, vodi laike, duhovnike, misijonarje. Takšne osebosti nam odkrivajo nove poti, gradijo nov svet, v katerem se uresničuje največja Jezusova želja: ljubite brez razlike vse ljudi, pomagajte jim odkriti zasuto dostojanstvo. Takšne osebnosti pri nekaterih zbujajo strah, sumničenje, pri drugih pa priznanje. Najbolj znana revija na Madagaskarju, ki se bere tudi po vseh sosednjih državah Indijskega oceana, je izvedla anketo o osebnosti leta v politki, ekonomiji, kulturi, športu ter socialnem delu. Bralci so za ose- Kultumi dom so požgali partizani med 2. in 3. decembrom 1943 na ukaz takratnega politkomisarja XVIII. divizije, Borisa Kraigherja. Da ne govorim o cerkvah v kočevskem okraju... Lahko bi našteval v nedogled. Tudi mi smo vedeli, da bosta nacizem in fašizem propadla, in to že tedaj, ko so „rdeči" v antiimperialistični fronti še sodelovali z nacisti. Pravno izvoljeni predstavniki slovenskega naroda so hoteli pridobiti na času in v okviru sistema doseči osvoboditev slovenskega naroda s čim manjšimi žrtvami med nezaščitenim ljudstvom. Kot Vam je, spoštovana gospa Sovičeva, dobro znano, pa so rdeči verjeli v geslo, da „žrtve morajo biti" in tega so se tudi zelo krvavo dosledno držali. Pri tem seveda ne mislim samo na žrtve med vojno, ampak predvsem tudi na tiste po vojni, katerih število se je približalo petnajstim tisočem. Očitek slovenski politični emigraciji v Agentini, da ni dovolila svoji mladini obiskov domovine svojih staršev, je, gopa Sovičeva, milo rečeno, Vaša floskula; seveda lažna. Ampak naj Vam na to odgovorijo predstavniki emigracije sami, če se jim bo zdelo vredno. Pravite, da sem zamudil priložnost, da bi postal narodni junak. Takšno je pač Vaše mnenje, spoštovana gospa, velik del našega naroda o meni misli drugače kot Vi. V borbi proti rdečim sem bil kar štirikrat ranjen. Ko sem bil vrnjen iz Vetrinja, sem jim dvakrat pobegnil, ko so me nameravali ustreliti. Po vojni me je Mitja Ribičič zaman lovil po Dolomitih in ni se mu posrečila ugrabitev v Gorici. Pred Pučnikovo komisijo pa se je isti Ribičič izkazal, da ni nič drugega kot papirnati tiger in nikakor ne več simbol rdečih. In na koncu, gospa Sovičeva, Vam moram sporočiti, da Vas ne nameravam uslišati v Vaši pobožni želji, da ostanem še naprej na svojem bregu reke. Dovolj je bilo sedeminštirideset let! Zdaj že nekaj časa zahajam tudi k Vam na drugo stran „reke", pa čeprav mi rdeči za to niso dali dovoljenja. V bližnji bodočnosti nameravam celo k samemu izviru reke. In še to: Pravite, da so Krščanski demokrati v celoti sprejeli mojo razlago zgodovine. Osebno pozdravljam to odločitev SKD, čeprav je prišla izrazito pozno. Pa bolje pozno kot nikoli! Zato jih bomo vsi domobranci, tako v domovini kot v diaspori vsestransko podpirali. Saj so tudi oni slovenski narod, kajne gospa Sovičeva? Vinko Levstik Gorica, Italija bnost leta na socialnem področju izbrali sobrata in rojaka Petra Opeko. Misijonar se je odzval na povabilo francoskega ministrstva za mednarodno sodelovanje na sestanek francosko govorečih držav glede socialnega dela. Ko se je udeležil pripravljalnega sestanka v Dakarju, so mu strokovnjaki za socialna vprašanja čestitali za njegovo delo. Tudi mi se pridružimo tem ljudem in mu iz srca čestitamo za njegovo delo na Madagaskarju. Podprimo tako njegovo delo kot vseh ostalih misijonarjev z udeležbo na Misijonski tomboli, ki bo 23. aprila v Slovenski vasi. Franci Pavlič CM Peter Opeka — osebnost leta! - ____ mw j mmmm rnrniMm mmmm ©©CLSIjO