Povestnice za kratki čas
Predpustnica.
Anton Zmikovec, ki je že terde štiri križe na herbta imel, je bil tako pridin hlapčon , da je vsako leto ne le eniga, ampak več gospodarjev obslužil. Kar je zaslužil, je nesel v tisto hranilnico spravit, kjer je s sladkim tertnim sokam pod mizo list podpisal, nikoli nič nazaj ne tirjati. Njegova skrinja je bila do verha polna praznika, in njegove oblačila polne odkritoscrčnosti. Še sreberno uro ima, pa misli: mojimu oblačilu se ura ne poda, torej nese uro v zastavnico, denar shrani pa v pivnico.
Pred pustam vidi Zmikovec kako ženini lepo na-lišpani okolj koračijo s takimi plajši ogernjeni, da človek ne ve, jeli bi jih vikal ali onikal. Zato tudi on sklene ženiti se, in sam pri sebi jo takole tuhta: „več se ne bom po službah trudil in sitnosti čmernih gospodarjev prenašal, kteri hočejo, da bi človek za majhno groše neprenehoma kakor živina jim delal, in če se le dva dni kej pomudim in odahnem, mi že slovo dajo. Poiskal si bom torej neveste in stopil v zakonski stan, da bova živela kakor dva tička. Čeravno nimam bogastva, tudi ob malim se živi, če ima žena kaj prida dote".
Tako sladkosti zakonskiga stanu premišljevaje gre zares snubit.
V domači soseski Zmikovc ni mogel dobiti neveste, zato ker so ga povsod dobro poznale, da ima na desni roki enmalo predolge perste. Gre je torej iskat v drugo sosesko. Zvedil je za žensko, Urša Napota ji je bilo ime, ktera ni bila ravno zala, pa bogata, ker jeni dav-nej v loterii veliko zadela. Pa pri vsim lepim denaren Napota ni mogla moža dobiti, zato ker je bilo očitno znano, da je pred dvema letama v neki hiši več draziga perila prehitro bila posušila, in je zato mogla celo leto mungati debelo perilo tistim tičem, kterim okoli nog rož-Ijajo železne verižice.
Zmikovec se ne spodtika nad tem, ter misli: „to se lahko vsacimu človeku primeri; vzel jo bom , če me bo le hotla". Gre do Urše, in ko k nji pride, jo najde praznično oblečeno in z zlatnino olišpano, in ji tako govori: ;,Urška, moja navada ni hodit kakor mačka okol vroče kaše , naravnost ti povem: ženit sim se k tebi prišel, al me češ vzeti?" Urša odgovori: ?5Ce imaš kaj premoženja, te že vzamem; revniga moža pa nočem; bogata tudi hočem premožniga moža imeti". Zmikovec ji na to pravi: wnisim prazen, ne, nekaj imam v hranilnici, nekaj v zastavnici; dote imam tudi le štirikrat petdeset manj ko dve sto goldinarjev, torej mislim, da bova dobra vkup, če sim ti všeč". Urša iz serca vesela, da le moža dobi, kakor veči del postarnih divic, ki so že večkrat ploh vlekle, mu poda roko in pravi: Vzela te bom, le samo skerbi, da dovoljenje od gosposke dobiš. Anton gre k županu, in brez velike težave dobi pisano privoljenje, ker pri ženitnih dovolitvah se dostikrat ne  gleda  toliko na  to,  kako  bo  družina   ž i-
—   31    —
vela, kakor na to, da imajo babice kaj opraviti. Zdaj gresta oklice postavit, odmolita kolikor zamoreta, ker-šanskijra nauka malo znata , da morata večkrat priti. Za ženitvauje ei pri vsem tem pripravljata, pa joj! pet dni pred poroko pridejo v hišo en pisar, dva zapersežena moža, in dva sodnišna hlapca in neki ptujic. Po hiši neveste vse preišejo, ker se je med tem zvedilo, daje bila nevesta v veliki tatvini zapopadena; kar najdejo, so pobrali in nevesto v ječo gnali, kjer se je pokazalo, da vse njeno premoženje je bilo vkradeno blago. To je bila nje — loterija.
Ko Napoto v sodnico priženejo, se grozno začudi, ker noter najde svojiga ženina, kamor so ga bili pred dvema dnevama zavolj tatvine shranili. „Tone, kaj pa ti tukaj delaš ?a ga vpraša nevesta. 55Tebi bom drušino delal", ji odgovori. ^Malopridnež, nemara si me clo ti izdal?" ga s pisanim pogledam napade. „Urška Napota ne bodi abota, saj — —;" več ni mogel govoriti, ker je bric nevesto odpeljal.
Ženin in nevesta premišljujeta v zaporu pusta — konec in še več.                                                 C—r.
-    33   —