89 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 821.112.2.09:929Penn H. M. Prejeto: 28. 4. 2020 Matic Batič dr., asistent, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, SI–6000 Koper E-pošta: matic990@gmail.com »Paradies am Isonzo« Delovanje Heinricha Moritza Penna (1838–1918) v Gorici IZVLEČEK Razprava obravnava delovanje kranjskega literata in publicista Heinricha Moritza Penna v Gorici, kjer je ta od septembra 1867 do aprila 1869 urejal nemška lista Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung. Poleg uredniškega dela je v Gorici intenzivno literarno ustvarjal. Svoja dela iz tega časa je objavljal predvsem v podlistku omenjenih glasil. Pennovo bivanje v deželni prestolnici ob Soči je umeščeno v pisateljev življenjski okvir, predstavljena pa sta tudi ozadje njegovega prihoda v Gorico in njegov socialni krog v mestu, posebno zveze z vplivno družino lokalnih industrialcev Ritter-Záhony, ki so bili eden od stebrov nemške kulturne dejavnosti na Goriškem. Poleg tega članek obravnava Pennovo nacionalno identifikacijo in na podlagi uredniške usmeritve omenjenih goriških listov predstavi njegov odnos do Slovencev. KLJUČNE BESEDE Heinrich Penn, Gorica, zgodovina 19. stoletja, goriški Nemci, nemška publicistika na Slovenskem, nemška književnost na Slovenskem ABSTRACT “PARADIES AM ISONZO”. THE WORK OF HEINRICH MORITZ PENN (1838–1918) IN GORIZIA The article discusses the work of the Carniolan literary author and journalist Heinrich Moritz Penn in Gorizia, where he edited the German newspapers Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung between September 1867 and April 1869. Apart from being an editor, Penn was also a prolific literary author in Gorizia. He primarily published his writings from that period in the supplements of the above-mentioned newspapers. Penn’s life in the provincial capital on the Soča/Isonzo River is placed in his wider life framework, and the article also sheds light on the back- ground of his arrival in Gorizia and his social circle in the city, especially his connections with the influential family of the local industrialists Ritter-Záhony, one of the pillars of the German cultural activity in Gorizia. Finally, the article also discusses Penn’s national identification and, based on the editorial orientation of both Gorizia newspapers, describes his attitude towards the Slovenes. KEY WORDS Heinrich Penn, Gorizia, nineteenth century history, Gorizia Germans, German journalism in Slovenian territory, German literature in Slovenian territory 90 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 Uvod1 Nemška prisotnost v Gorici je danes za veliko ve- čino Slovencev, tudi tistih, živečih na Goriškem, napol pozabljeno poglavje goriške zgodovine. Čeprav gori- ški Nemci nikoli niso bili posebno številčna skupina goriškega prebivalstva, so spričo svojega nadpovpreč- nega gospodarskega, kulturnega in političnega vpliva, ki ga gre pripisati predvsem njihovi socialni struktu- ri, v svojem času pomembno sooblikovali specifično multikulturno podobo »avstrijske Nice«, kot je Go- rico poimenoval avstrijski statistik in preučevalec go- riške zgodovine Karl baron Czoernig (1804–1889).2 Del nemške kulturne dejavnosti na Goriškem sta bila časopisa Görzer Wochenblatt [Goriški tednik] in Görzer Zeitung [Goriški časnik], ki sta izhajala med letoma 1867 in 1869. Pri njunem preučevanju ne moremo mimo izjemno pomembne vloge kranjskega literata in publicista Heinricha Moritza Penna (1838–1918), ki je od septembra 1867 do konca izhajanja urejal oba lista in bil s svojim ustvarjanjem hkrati gonilna sila njunih podlistkov. Tudi Penn, podobno kot gori- ški Nemci, danes sodi med bolj ali manj pozabljene avtorje, čeprav je v šestdesetih letih 19. stoletja odi- gral vidno vlogo v slovenskem kulturnem življenju na Kranjskem, s slovensko kulturo pa je ostal povezan vse do smrti. V tem kontekstu so pomembni njegovi prevodi številnih Prešernovih pesmi v nemščino, pa tudi pisanje o Prešernovi umetnosti v tedanji nemški publicistiki, saj je na ta način pripomogel k prepo- znavnosti umetnosti Franceta Prešerna v nemškem jezikovnem prostoru.3 O tem, da je bil Heinrich Penn v preteklosti mno- go bolj znano ime kot danes, priča že obsežen bio- 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6- 0272 (B), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno de- javnost Republike Slovenije. Nekatere ugotovitve so že bile objavljene v magistrski nalogi z naslovom »Wir denken zwar deutsch, wir fühlen deutsch, werden es aber niemanden verargen, anderen Sinnes zu sein«: Görzer Wochenblatt (1867) und Gör- zer Zeitung (1868–1869), ki je nastala leta 2015 pod men- torstvom dr. Petre Kramberger in dr. Marije Mojce Peternel na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Obema se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pomoč in podporo pri pisanju. 2 Karl Czoernig je bil po rodu iz kraja Černousy na Češkem, v okviru zelo uspešne uradniške kariere pa je večinoma deloval na Dunaju, deloma tudi v Milanu in Trstu, kjer je ustanovil centralni pomorski urad. Njegova povezanost z Goriško je bila stranski rezultat bolezni; Czoernig je namreč leta 1866 zbolel in se preselil v Gorico, kjer mu je ustrezalo tamkajšnje milo podnebje. V Gorici se je zelo dobro počutil, intenzivno se je vključil tudi v preučevanje goriških zgodovinskih in geo- grafskih značilnosti. Leta 1868 je dal pobudo za ustanovitev Društva za deželoznanstvo, ki pa zaradi pomanjkanja interesa ni zaživelo. Czoernig je ne glede na to objavil več pomemb- nih zgodovinskih, geografskih in etnografskih študij o deželi. Leta 1852 je bil povzdignjen v baronski stan. Splošno o nje- govi življenjski poti prim. Kralj, Czoernig baron Czernhau- sen; gl. tudi Tavano, Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 56–68. 3 Podrobneje o Pennovih prevodih Prešerna in njihovem po- menu gl. Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 299. grafski sestavek, ki ga je v 6. zvezku Slovenskega bio- grafskega leksikona leta 1935 objavil France Kidrič. V novejšem času pa Penn ni bil deležen večjega zanima- nja; z njim se je podrobneje ukvarjala le Tanja Žigon, ki se je posvetila njegovemu delovanju na Kranjskem v letih 1865 in 1866, predvsem v povezavi z njego- vim odnosom do tedanjega slovenskega političnega gibanja ter različnimi interpretacijami njegove dra- me Der Untergang Metullums [Propad Metuluma].4 Nasprotno njegovega delovanja in bivanja v Gori- ci slovensko zgodovinopisje sploh še ni podrobneje obravnavalo.5 Spričo pomanjkljivega poznavanja go- riške nemške skupnosti, o kateri še nimamo celovite študije, je predstavitev Pennovega urednikovanja v Gorici novost v slovenski humanistiki. Poleg tega želi razprava dodatno osvetliti Pennov odnos do sloven- skega političnega in kulturnega gibanja v šestdesetih letih 19. stoletja. Pennova življenjska pot do prihoda v Gorico Heinrich Moritz Penn, pisatelj, novinar, drama- tik, igralec in prevajalec, se je rodil 2. decembra 1838 v Ljubljani. Izhajal je iz narodnostno mešane druži- ne; njegov oče je bil po rodu Tirolec, mati Ana Hu- detschek pa je prihajala iz Brna na Moravskem. Pen- nov oče je bil krojač, mati pa hčerka čevljarja. Penn je v Ljubljani med letoma 1845 in 1850 obiskoval normalko, do leta 1853 pa nižjo realko. V šoli se ni posebno izkazal, saj je prvi letnik normalke prosto- voljno ponavljal, nato pa ni izdelal prvega semestra tretjega letnika. Po letu 1853 se je družina preselila v Gradec, kjer je dokončal realko in nato nadaljeval šolanje na višji tehniški šoli. Že med študijem se je posvečal literarnemu in novinarskemu delu, kjer se je pokazala njegova velika delavnost in ambicioznost. Publicistično pot je začel pri listu Grazer Telegraph, nato pa sodeloval pri različnih graških in drugih ča- sopisih. V slovenskem prostoru je prvič objavljal leta 1860, ko je v listu Blätter aus Krain, literarni prilogi dnevnika Laibacher Zeitung, objavil balado Wappen- sage von Auersperg.6 Že zgodaj je začel prevajati tudi slovenske pesmi v nemščino, kar lahko sklepamo na podlagi zapisa v Novicah aprila 1862.7 4 Žigon, Nemški časnik, str. 209–225; Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück; Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 262. 5 Njegovo delovanje v Gorici bežno omenja Kidrič (Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298); Pennovega bivanja v Gorici se je dotaknila tudi Tanja Žigon, ki je predstavila najosnovnejše poteze njegovega urejanja omenjenih goriških časopisov (Ži- gon, Deutschsprachige Presse, str. 200–201). 6 Lebensaft, Penn, Moritz Heinrich, str. 409; Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296; Žigon, Nemški časnik, str. 209–210. 7 Novice so o Pennovem prevajanju slovenske poezije v nem- ščino poročale v povezavi z njegovo ustanovitvijo lista Hoch vom Dachstein: »Ker izdatelj tega časnika, gospod H. Penn, je Ljubljančan, ki je že marsiktero slovensko pesem lepo prestavil v nemški jezik, si tudi od tega časnika nadejamo, da iz slovenskih cvetlic ne bo delal osata. Vederemo!« (Novice, 16. 4. 1862, str. 126). 91 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 V začetku šestdesetih let 19. stoletja je Penn to- rej pričel kariero novinarja in publicista, ki vsaj v za- četku ni prinašala rednih dohodkov, zato so njegovo življenjsko pot do druge polovice sedemdesetih let zaznamovale številne selitve. Kot novinar, pisatelj in gledališki igralec si je služil kruh v mestih po vsej Habsburški monarhiji in njeni soseščini. Prvo poto- vanje ga je vodilo na Dunaj, a se je že kmalu vrnil v Ljubljano in nato ponovno v Gradec. Leta 1864 je za krajši čas zapustil Avstrijo, saj je kot igralec deloval v Nemčiji, nato pa odšel v Slavonijo in Beograd. Po obisku v Srbiji se je za krajši čas ustalil v Zagrebu, kjer je dokončal svoje najuspešnejše literarno delo, tragedijo Der Untergang Metullums s podnaslovom Trauerspiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains [Tragedija v štirih dejanjih iz zgodovine Kranjske]. Delo je posvetil tedanjemu vodilnemu (staro)sloven- skemu voditelju in ljubljanskemu županu Etbinu Henriku Costi (1832–1875), ki mu je pomagal pri natisu drame naslednje leto v Ljubljani.8 V Zagrebu je Penn jeseni 1865 prejel povabilo, naj se preseli v Ljubljano. Za povabilom sta poleg že omenjene- ga Etbina Coste najverjetneje stala Janez Bleiweis (1808–1881) in Peter pl. Radics (1836–1912), tedanji urednik ljub ljanskega nemškega časopisa Triglav, v katerem so staroslovenski veljaki zagovarjali interese slovenskega političnega gibanja. Verjetno je, da sta se Penn in Radics poznala že iz Zagreba, kjer je Radics v drugi polovici leta 1864 urejal list Agramer Zeitung.9 O Pennovem prihodu v Ljubljano je Radics 6. oktobra 1865 poročal v Triglavu in izrazil upanje, 8 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296–297. 9 Žigon, Nemški časnik, str. 211–216. O Radicsevem urejanju »Agramerice« gl. Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 73–80. Heinrich Moritz Penn (Penn, Fünfundzwanzigjahre). 92 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 da bodo v Ljubljani kmalu uprizorili njegovo »do- movinsko tragedijo«.10 Penn se je v Ljubljani z direk- torjem tedanjega deželnega gledališča res dogovoril za sodelovanje, in sicer je najprej nastopil kot gleda- liški igralec, pri čemer naj bi doživel izjemen uspeh.11 Predvsem pa so oktobra in novembra v ljubljanskem deželnem gledališču večkrat uspešno uprizorili nje- govo tragedijo Der Untergang Metullums. Tragedija z veliko umetniške svobode obravnava zgodovinske dogodke v letih 35 pr. Kr., ko so se osvajalnemu po- hodu Gaja Oktavijana (63 pr. Kr.–14), kasnejšega ce- sarja Avgusta, v Iliriku uprli ilirsko-keltski Japodi v svojem največjem naselju Metulumu.12 V zgodovin- ski okvir je vpeta ljubezenska zgodba med japodskim knezom Kanutom in Oktavijanovo rejenko Avrelijo. Japodski upor se konča neuspešno po zaslugi časti- hlepnega Marra, ki mesto izda Rimljanom, a svobo- doljubni Japodi se raje odločijo za prostovoljno smrt kot za nečastno predajo in tako ostanejo moralni zmagovalci.13 Tragedija Der Untergang Metullums je v Ljublja- ni doživela velik uspeh, kot je v Pennovi biograf- ski skici zapisal biograf Constantin pl. Wurzbach (1818–1893): »Predstava, v kateri je slovenska stranka videla poveličevanje svojih stališč, je bila na odrskih de- skah pospremljena z gromkim aplavzom.«14 Kot je torej izpostavil Wurzbach, je dramo navdušeno pozdra- vila predvsem slovenska stran. Slovensko usmerjeni list Triglav je v drami prepoznal jasne reminiscence na sodobne razmere: prvinsko pošteni Japodi naj bi predstavljali Slovence, zavojevalski Rimljani pa šo- vinistično nastrojene Nemce. Zato ni presenetljivo, da je drami namenil kar najbolj pohvalne ocene.15 Zanimivo je, da je skozi nacionalno prizmo dramo razumel tudi kritik nemškega Laibacher Zeitung, ki je igro skladno s tem ocenil negativno.16 Dejansko pa se nacionalna interpretacija drame v smislu na- vezovanja na tedanje nemško-slovenske napetosti ob pozornejšem branju kaže kot neustrezna. Rimsko-ja- podske vojne in padec Metuluma so namreč v prvi polovici 19. stoletja zaradi prepričanja o legi naselja na ozemlju tedanje Kranjske17 pogosto tematizirali 10 Triglav, 6. 10. 1865, str. 331–332. 11 O Pennovem igralskem nastopu je podrobno poročal list Tri- glav, 13. 10. 1865, str. 340. 12 Podrobneje o zgodovinskem okviru, tj. Oktavijanovi vojni v Iliriku v letih 35 in 34 pr. Kr., gl. Bratož, Rimska zgodovina, str. 164–168. 13 Penn, Der Untergang Metullums; podrobno o drami gl. tudi Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück. 14 Würzbach, Penn, Heinrich, str. 454; prevod tega in vseh dru- gih izvornih citatov je delo avtorja članka. 15 Triglav, 24. 10. 1865, str. 352. 16 Žigon, Nemški časnik, str. 217–219. 17 Radics je kot kraj japodskega upora identificiral današnjo vasico Metulje pri Ložu (gl. Triglav, 10. 10. 1865, str. 335). Podrobno o različnih starejših lociranjih antičnega Metulu- ma gl. Šašel Kos, Appian, str. 432–437. Sodobni zgodovin- ski konsenz je, da je lociranje osrednje naselbine Japodov na ozemlje zgodovinske dežele Kranjske napačno, saj je bil an- tični Metulum v bližini Ogulina na Hrvaškem; več o tem gl. kranjski literati. Kraj tako omenjajo Valentin Vodnik (1758–1819) v odi Ilirija oživljena, Jovan Vesel-Ko- seski (1798–1884) in France Prešeren. Najobsežnej- ša literarna tematizacija je pripoved Bojmir, ki jo je leta 1862 objavil Ivan Vesel (1840–1900). Z izjemo Vodnikove ode, ki slavi Napoleona, je japodski upor v vseh primerih predstavljen kot dokaz kranjske zve- stobe spričo ogrožanja tujih zavojevalcev. Sledeč tej interpretaciji je Pennovo dramo najbolj smiselno uvrstiti v žanr domoljubne avstrijske literature, zna- čilne za obdobje napoleonskih vojn.18 Nacionalna interpretacija Pennove drame tako še največ pove o tedanji politični klimi na Kranjskem oziroma politično-kulturnih zahtevah slovenskega nacionalnega gibanja. O tem pričajo nadaljnji do- godki v Ljubljani, saj so se (staro)slovenski veljaki, zbrani okrog Triglava in Novic, po uspehu Pennove drame zavzeli za ustanovitev slovenskega gledališča, ki naj bi ga vodil prav Penn.19 S tem je bila po ne- uspešnih prizadevanjih Leopolda Kordescha (1808– 1879)20 po približno petnajstih letih ponovno obu- jena ideja o slovenskem gledališču. V pričakovanju kariere v Ljubljani je Penn pred koncem leta 1865 organiziral še več kulturnih dogodkov, izmed kate- rih velja omeniti slavnost ob Prešernovem rojstnem dnevu, ko je združil moči s Franom Levstikom (1831–1887). Čitalniški pevci so peli Prešernove pe- smi, izvedena pa je bila tudi dramska priredba Krsta pri Savici, v kateri je Penn odigral vlogo Črtomirja. V začetku prihodnjega leta je začel Penn v podlistku Triglava objavljati nemški prevod Krsta. Prav tako so v začetku ugodno potekali pogovori o njegovem organiziranju slovenskih predstav v okviru deželnega gledališča, o katerem je še aprila 1866 navdušeno po- ročal Triglav, a se načrti niso uresničili.21 K temu je v začetku verjetno pripomogla avstrijsko-pruska vojna, ki je izbruhnila sredi junija 1866. Vsekakor je Penn poleti 1866 zapustil Ljubljano in se podal v Gra- dec, kjer sta z Leopoldom von Sacher-Masochom (1836–1895) ustanovila list Die Gartenlaube für Oesterreich. Njegov odhod iz Ljubljane sicer še vedno ni popolnoma pojasnjen;22 morda ga lahko poveže- mo s prenehanjem izhajanja Triglava ob začetku voj- Bratož, Rimska zgodovina, str. 166. Ne glede na to se napačno postavljanje Metuluma na ozemlje današnje Slovenije ob- časno pojavlja tudi v novejši literaturi; trditev povzema tudi Tanja Žigon (Žigon, Nemški časnik, str. 212). 18 Podrobno o tem gl. Michler, Die »Deutschen in Krain«, str. 202–203; gl. tudi Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück, str. 164–165. 19 Novice so po kratki pohvali predstave zapisale: »Kaj, ko bi hotel osnovati glediščino družbo, ki bi slovenski igrala? […] Ne vemo zdaj druzega, ki bi bil bolj pripraven za tako početje, kakor je on« (Novice, 25. 10. 1865, str. 353). 20 Podrobno o Kordeschu gl. Miladinović Zalaznik, Deutsch- -slowenische literarische Wechselbeziehungen. 21 Žigon, Nemški časnik, str. 220–224. 22 Tudi Penn sam v svojih spominih ne prinaša podrobnejših podatkov: »Im Sommer 1866 wandte ich mich nach Graz zurück […]« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI). 93 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 ne in Radicsevem odhodu na italijansko bojišče, kjer je deloval kot vojni dopisnik,23 verjetno pa je Penn, čigar finančno stanje ni bilo najboljše,24 preprosto potreboval reden vir dohodkov in ni več mogel čakati na negotovo zaposlitev v Ljubljani. Vsekakor se je s tem zaključila njegova organizacijska vloga pri pri- zadevanjih za ustanovitev slovenskega odra, saj pri delovanju skupine, zbrane okrog Frana Levstika, ki je jeseni 1866 ponovno začela s prizadevanji za usta- novitev slovenskega gledališča, ni sodeloval. Ne glede na to pa se je kot dramatik še naprej skušal uveljaviti tudi v Ljubljani oziroma v slovenskem prostoru, o čemer priča njegov poskus s tragedijo Ilija Gregorič, ki jo je v nemščini dokončal spomladi 1867, njen slo- venski prevod pa je poleti 1867 posredoval sloven- skemu dramatičnemu društvu v Ljubljani. Društvo se za odkup in natis ni odločilo.25 Pennovo bivanje v Gorici in goriška nemška skupnost v šestdesetih letih 19. stoletja Pri publikaciji Die Gartenlaube für Oesterreich je Penn deloval približno leto dni, natančneje do av- gusta 1867, ko se je na povabilo industrialca Karla Ritterja pl. Záhony (1830–1889) odpravil v Gorico. Ritter je namreč Pennu ponudil urejanje nemškega tednika Görzer Wochenblatt, ki je pod uredniškim vodstvom gimnazijskega profesorja Thomasa Ho- henwarterja od februarja 1867 izhajal v deželni pre- stolnici ob Soči.26 Do prvega dokumentiranega sre- čanja z Ritterjem je prišlo junija 1867, ko se je Penn v gozdu Panovec v bližini Gorice udeležil slovesnega razvijanja nove zastave goriškega nemškega pevskega društva Görzer Gesangverein.27 Smiselno je sklepati, da mu je Ritter prav takrat ponudil urejanje Goriškega tednika, morda pa je to storil že prej in je v Panov- cu prišlo samo do zadnjih pogovorov. Vsekakor si je težko predstavljati, da bi se Penn iz Gradca v Gorico odpravil brez resnega poslovnega razloga. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kdaj in kako je prišlo do prvih stikov med Pennom in predstavniki nemške skupnosti v Gorici, saj ga sem njegova življenjska pot do tedaj ni vodila. Kakorkoli že, nobenega dvoma ni, da je Penn urejanje glasila prevzel septembra 1867, v Gorici pa je ostal do pomladi 1869. Za globlje razumevanje Pennovega bivanja in uredniškega delovanja v Gorici je treba natančneje predstaviti značilnosti Gorice in nacionalno-jezi- kovne razmere v mestu. Starodavno središče grofov 23 Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 81–86. 24 O tem zgovorno priča dejstvo, da si je moral denar za po- tovanje iz Zagreba v Ljubljano oktobra 1865 izposoditi pri prijatelju Etbinu Costi (Žigon, Nemški časnik, str. 213–214). 25 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. Usoda Pennove tragedi- je Ilija Gregorič je podrobneje predstavljena v nadaljevanju te razprave. 26 O začetku izhajanja in značilnostih lista Görzer Wochenblatt gl. Batič, »Wir denken zwar deutsch«, str. 41–53. 27 Görzer Zeitung, 28. 4. 1868, nepag. Goriških, ki je bilo od leta 1751 sedež katoliške nad- škofije, je v prvi polovici 19. stoletja zašlo v gospodar- sko in demografsko krizo,28 a je od konca predmarč- ne dobe ponovno napredovalo na vseh področjih. Politični pomen mesta, ki se je po ukinitvi deželne samouprave v času terezijansko-jožefinskih reform zmanjševal, je ponovno narasel po podelitvi mestne- ga statuta s strani cesarja Franca Jožefa leta 1850, še bolj pa po ponovni vzpostavitvi deželne samouprave s februarskim patentom leta 1861.29 Poknežena gro- fija Goriško-Gradiška, kot je bilo uradno ime dežele, je tedaj dobila svoj deželni zbor s sedežem v Gorici, ki je kot svoj izvršni organ volil deželni odbor (dežel- no vlado).30 Hkrati je od leta 1848 mesto ponovno doživljalo opaznejši gospodarski in demografski raz- voj. Ta se je odrazil v povečanju industrijske in trgov- ske dejavnosti, za katero je bila zaslužna predvsem podjetna nemška industrijska družina Ritter, ki je leta 1830 dobila ogrski plemiški naziv pl. Záhony.31 Hiter razvoj mesta v drugi polovici 19. stoletja je razviden iz demografskih podatkov, ki jih ponujajo državna štetja prebivalstva. Če je leta 1857 v mestu živelo 13.173 prebivalcev, je do leta 1869 njihovo število naraslo na 16.659, leta 1880 pa je doseglo že 20.920 duš. Procentualno gledano je mesto prav med letoma 1857 in 1869 doživelo najvišji demografski porast, saj se je v tem obdobju število Goričanov po- večalo za kar 21,2 %, v prihodnjem desetletju pa je mestno prebivalstvo naraslo za 14,8 %, kar kaže na pojemanje zagona v mestnem razvoju.32 Penn je torej avgusta 1867 prišel v cvetoče mesto, ki je bilo glede na število prebivalstva še vedno zgolj provincialno središče,33 a ga je hkrati zaznamovala ve- lika kulturna in jezikovna pestrost. Štetje prebivalstva iz leta 1869 žal ni zbiralo podatkov o nacionalni pri- padnosti oziroma sporazumevalnem jeziku, tako da točnega stanja v tem obdobju ni mogoče rekonstrui- rati. Ne glede na to si lahko ustvarimo dokaj točno 28 O Gorici v prvi polovici 19. stoletja gl. Ferrari, Gorizia otto- centesca, str. 318–330. 29 Ustavno življenje v Habsburški monarhiji je obnovila že t. i. oktobrska diploma, ki pa za primorske dežele ni določala ja- sne upravne razdelitve, poleg tega pa v praksi ni zaživela. 30 Več o tem gl. Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 141– 151. Podrobno o goriškem deželnem zboru gl. Krahwinkler, Die Landtage, str. 1873–1877. 31 O družini Ritter-Záhony še nimamo celovite znanstvene študije. Največ podatkov prinaša družinska kronika Chronik und Stammbaum, ki jo je že na začetku 20. stoletja objavil Eugen baron Ritter pl. Záhony. Poljudno o družini gl. Col- leoni, I Ritter. Posamezne podatke o družini prinašajo študije, primarno posvečene drugim oziroma širšim tematikam; gl. na primer Preinfalk, Vpliv francoskih vojn, str. 83. Najpomemb- nejši podatki o Ritterjih so predstavljeni tudi v nadaljevanju te razprave. 32 Podatki so povzeti po Fabi, Storia di Gorizia, str. 252–253. 33 Pri tem je smiselno opozoriti, da je bila v večinsko rural- ni deželi Gorica sploh edino večje urbano naselje. Več kot 2000 prebivalcev so poleg Gorice štela le še štiri naselja, in sicer Fiumicello, Krmin, Gradež in Tržič (it. Monfalcone), od katerih se nobeno ni približalo Gorici (Czoernig, Görz: Oesterreich`s Nizza, str. 33–42). 94 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 sliko o nacionalni oziroma jezikovni pripadnosti, če upoštevamo podatke iz leta 1880, saj se demografske razmere vmes niso bistveno spremenile. Po ljudskem štetju, izvedenem 31. decembra 1880, je v mestu ži- velo 20.920 prebivalcev, od katerih je 13.517 kot po- govorni jezik navedlo italijanščino, 3411 slovenščino, 2149 nemščino, ostali pa druge jezike. Poleg tega je v Gorici živelo še 787 tujcev, večinoma državljanov Kraljevine Italije.34 Iz navedenih podatkov je razvi- dno, da je bila Gorica večinsko italijansko mesto, saj so Italijani predstavljali 64,61 % prebivalstva, kar je bilo močno nad deželnim povprečjem, a sta bili v več- jem številu zastopani tudi slovenska in nemška skup- nost. Delež nemško govorečih prebivalcev je znašel 10,27 % vseh prebivalcev Gorice, s čimer je močno odstopal od deželnega povprečja, saj z izjemo Gorice Nemci na Goriškem skorajda niso bili prisotni.35 Nemci na Goriškem so bili torej v primerjavi s Slovenci in Italijani številčno mnogo šibkejša skup- nost, katere prisotnost je bila v večji meri omejena na deželno prestolnico. Skladno s procesom nacionali- zacije italijansko in slovensko govorečega prebival- stva, ki je zaznamoval predvsem drugo polovico 19. stoletja, je nemški jezik po letu 1848 izgubljal vodil- 34 Podatki so povzeti po Special-Orts-Repertorium vom Küsten- lande, str. 164. 35 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 46. no vlogo v javnosti.36 Prisotnost Nemcev in nemške kulture v Gorici je bila čedalje bolj vezana na institu- cije Habsburške monarhije in položaj Gorice v okvi- ru te državne tvorbe, v kateri je nemščina do njenega razpada ohranila vodilno vlogo. V nemščini je komu- nicirala centralna oblast, stebri nemštva na Goriškem pa so bili tudi državni uslužbenci (na primer uradniki in srednješolski profesorji) ter sloj upokojenih urad- nikov in častnikov, ki so Gorico za prebivališče iz- brali predvsem zaradi milega podnebja. Končno so bili pomemben gradnik nemške skupnosti nekateri pripadniki plemstva in gospodarstveniki, tesno po- vezani z nemškim prostorom, iz katerega so izšli.37 Med njimi je treba izpostaviti predvsem že omenjeno družino industrialcev Ritter pl. Záhony iz Frankfurta na Majni, ki je v Gorici živela od leta 1819. Tega leta je namreč Johann Christoph Ritter iz Trsta v Gorico 36 Nemški kulturni vpliv je v Gorici prevladoval še v prvi polo- vici 19. stoletja; več o tem gl. Kitzmüller, Görz 1500–1915. 37 Celovite razprave o goriških Nemcih žal še nimamo. Doslej najobsežnejši pregled predstavlja zbornik Cultura tedesca nel Goriziano, ki ga je uredila Liliana Ferrari. Nemško literarno in publicistično dejavnost v Gorici je raziskoval predvsem Hans Kitzmüller, ki je o tej temi objavil več razprav; gl. pred- vsem Kitzmüller, Görz 1500–1915; gl. tudi Kitzmüller, Os- servazioni sulla produzione letteraria; Kitzmüller, Esperienze giornalistiche in lingua tedesca. Osnovne podatke o nemški skupnosti v drugi polovici 19. stoletja prinaša Marušič, Pre- gled politične zgodovine, str. 231–236; poljudno o tem gl. tudi Batič, Goriški Nemci. Pogled z goriškega gradu na Travnik, osrednji goriški trg (SI PAK 667, Gorica 1470). 95 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 preselil predelovalnico sladkorja. Družinsko podjetje je močno razširil njegov sin Julius Hektor, ki je v za- hodnem predmestju Gorice, Stračicah (it. Straccis), dal posodobiti mlin, zgraditi novo skladišče za žito in postaviti tekstilne obrate. Poleg tega je kupil papirni- co pri Podgori in veliko posestvo Monastero v bližini Ogleja. V prihodnjih desetletjih se je v Stračicah raz- vilo pravo manjše industrijsko središče z delavskimi domovi in pripadajočo infrastrukturo.38 Orisano socialno sestavo goriškega nemštva je v začetku leta 1867 pikro komentiral celovški časopis Slovenec: »Mala peščica zastarelih in ne zastarelih go- spodov, ki v Gorici v pokoji žive, nimajo za deželno na- rodno gibanje nikake veljave, tem manj, ker so brez sta- novitnega stana, brez posestva in danes v Gorici, jutri v Gradcu in drugi dan, Bog ve kje, živijo. […] Res da so uradniški načelniki in nekaj nižih cesarskih služab- nikov, po večem učitelji gimnazijski, zlasti pa realkini, Nemci ali pa slovanski Nemcem pripadli renegati. Ra- zun Ritterjeve rodbine, prav za prav: vitez Sahonij, in par drugih, ki so jih Ritterji iz vseh vetrov ranjkega 'raj- ha' v svoje službe privabili, stanovitnih Nemcev v mestu Gorici ni. Da po deželi semtertja kacega nemškutarja ali kacega nemškega uradnika izvohaš, ni se ti treba pri do- sedanjem vladnem duhu čuditi.«39 Zapis je v svoji kritičnosti do določene mere za- vajajoč, saj so goriški Nemci ne glede na svojo malo- številnost razvili dokaj živahno kulturno in društveno dejavnost. Središče nemškega društvenega življenja je bilo konec leta 1861 ustanovljeno društvo Casino Concordia (pogosto imenovano tudi Casino Tedesco). Iz tega društva je izšel pevski zbor Görzer Gesangve- rein; prav pri slovesnem razvijanju društvene zastave leta 1867 je Penn prvič obiskal Gorico, kot je že bilo povedano.40 Posebno obliko nemške organiziranosti na Goriškem je pomenila tudi lokalna protestantska skupnost. Ritterji, ki so bili luteranske veroizpove- di, so v svojih obratih namreč zaposlili večje število delavcev iz nemških dežel, s čimer so v Gorico po obdobju reformacije41 ponovno pripeljali protestan- tizem. Do formalne ustanovitve luteranske skupnosti v Gorici je prišlo po obisku cesarja Franca Jožefa v Gorici marca 1857. Tri leta kasneje so goriški pro- testanti dobili dovoljenje za gradnjo lastne cerkve, osnovati pa jim je uspelo tudi zasebno osnovno šolo z nemškim učnim jezikom.42 38 Marušič, Požar, str. 210. 39 Slovenec, 12. 2. 1867, str. 75. 40 Društvo je sicer bilo uradno odobreno šele leta 1870 (Maru- šič, Pregled politične zgodovine, str. 232). 41 Protestantsko gibanje je Goriško v primerjavi z drugimi no- tranjeavstrijskimi deželami le šibko zajelo ter je večinoma ostalo omejeno na del plemstva. Nadvojvodi Karlu Notranje- avstrijskemu (1540–1590) je šibke goriške protestante uspelo izgnati že leta 1579 (Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 251). 42 Pri tem je treba dodati, da goriška luteranska skupnost ni bila izključno nemška, njen član je bil tudi znani slovenski lokalni politik dr. Karel Lavrič (1818–1876). Vsekakor pa je v njej prevladoval nemški vpliv. Podrobno o luteranski skupnosti v Nekaj dragocenih podatkov o tedanji nemški skupnosti v Gorici lahko izvemo tudi iz Pennovih spominov. Iz njih je jasno razvidno, da mu je biva- nje v Gorici ostalo v najlepšem spominu. Čas bivanja v glavnem mestu dežele Goriško-Gradiške namreč opisuje kot »ein liebliches Idyll«, Gorico pa označu- je kot »Paradies am Isonzo«.43 V Gorici se je Penn očitno gibal predvsem znotraj tamkajšnje nemške skupnosti, stikov s Slovenci ali Italijani ne omenja. Kot svoje znance in prijatelje omenja predvsem člane družine Ritter, »ki si niso pridobili mnogo zaslug le na področju industrije, temveč tudi pri razvoju avstrijske državne ideje ter prebuji in poživitvi patriotskih in dinastičnih čustev v Avstrijskem Primorju«.44 Penn je imel tesne stike predvsem s Karlom pl. Ritterjem,45 osmim sinom Johanna Christopha Ritterja (1782– 1838), utemeljitelja industrijske dinastije, kar je ra- zumljivo, saj mu je prav Karl ponudil uredniško me- sto. O Karlovem življenju sicer ni veliko znanega, saj ne sodi med najpomembnejše predstavnike Ritterjev. Vsekakor se po vplivu ne more meriti s starejšim bra- tom Juliusom Hektorjem Ritterjem (1816–1878), dolgoletnim predsednikom goriške trgovske zborni- ce, od leta 1870 članom Gosposke zbornice avstrij- skega parlamenta, deželnim poslancem ter vodilnim članom nemške evangeličanske skupnosti v Gorici.46 Znano je, da je Karl pl. Ritter poklicno deloval v družinskem mlinu v Stračicah, kjer je po smrti brata Juliusa postal komercialni direktor. Leta 1855 se je poročil s Karolino pl. Rauchmüller, ki mu je rodila štiri otroke.47 Drugih podatkov o njegovem življenju zaenkrat nimamo, zdi pa se, da je bil angažma pri (neuspešnih) poskusih razvoja goriške nemške pu- blicistike v Gorici njegov edini pomembnejši poskus vstopa v javno življenje.48 Pennu je znanstvo z bogatimi in vplivnimi Rit- terji odprlo pot v kroge tedanje mestne elite. Z zadovoljstvom in ponosom omenja poznanstvo z grofoma Francem (1833–1901)49 in Karlom Coro- Gorici v 19. stoletju gl. Rajšp, Oris protestantizma. Strnje- no gl. tudi Podbersič, Protestantizem na Goriškem; Patzelt, Evangelisches Leben, str. 232–234. 43 Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI. O lepih spominih na bivanje v Gorici priča tudi dejstvo, da je prav goriško obdobje deležno ene najobsežnejših predstavitev v citirani Pennovi spominski publikaciji. 44 Prav tam. 45 V virih se ime pogosto pojavlja tudi v različici »Carl«. 46 Študije o Juliusu Hektorju kljub njegovemu velikemu po- menu za zgodovino Gorice v 19. stoletju še nimamo. Doslej najpodrobnejši pregled njegovega življenja in delovanja je pripravil njegov sin Eugen; gl. Ritter Freiherr von Záhony, Chronik und Stammbaum, str. 14–26. 47 Prav tam, str. 32. 48 Pri tem je zanimivo, da njegov nečak Eugen v svoji družinski kroniki tega vidika stričevega delovanja sploh ne omenja. 49 Franc Coronini je izhajal iz šempetrske veje plemiške dru- žine Coronini. Bil je sin Janeza Krstnika Coroninija (1794– 1880), vzgojitelja cesarja Franca Jožefa, ki je nato opravljal pomembni funkciji civilnega in vojaškega guvernerja Banata in Vojvodine (1851–1859) ter hrvaškega bana (1859–1860). 96 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 ninijem (1818–1910),50 predvsem pa z upokojenim častnikom in pesnikom Wilhelmom von Marsanom (1797–1871), s katerim naj bi ga družilo tesno pri- jateljstvo.51 Wilhelm Marsano je danes bolj ali manj pozabljen, a v 19. stoletju je v habsburškem prostoru veljal za uglednega ustvarjalca. Družina Marsano iz- vira iz Genove, Wilhelm pa se je 30. avgusta 1797 rodil v Pragi, kjer se je ustalila ena od družinskih vej. Pesnik je vse življenje preživel kot aktivni častnik, Franc je enako kot oče začel z vojaško kariero, po rani v bitki pri Kraljevem Gradcu leta 1866 pa se je posvetil politični ka- rieri na Goriškem, kjer je dosegel najvišje politične položaje. Bil je deželni in državni poslanec, v dveh ločenih obdobjih pa je opravljal tudi funkcijo goriškega deželnega glavarja. Leta 1897 je postal član Gosposke zbornice cislajtanskega parla- menta. Poleg tega je bil aktiven tudi kot publicist, saj je izdal več poljudnoznanstvenih del, v katerih je opisoval predvsem domače zgodovinske znamenitosti (Pavlin, Coronini). 50 Karl Coronini je izhajal iz kromberške veje Coroninijev; njegov oče Mihael (1793–1876) je leta 1820 kupil nekda- nji dvorec rodbine Strassoldo Cingrof v Gorici, kjer je pred smrtjo živel izgnani francoski kralj Karel X. Karl Coronini je študiral pravo na univerzi v Olomoucu ter medicino na različnih univerzah po Evropi, tudi v Parizu. Opravljal je šte- vilne pomembne uradniške funkcije, v letih 1872 in 1873 je deloval kot goriški župan. Poleg tega je bil dejaven kot pesnik, pri čemer je večinoma ustvarjal v nemškem jeziku (Pavlin, Coronini). 51 »Unvergeßlich sind mir die Stunden, die ich im Hause des genia- len Marsano verlebte, […] des im Vormärz so hochgeschätzten Poeten, der mich wie einen Sohn des Hauses hielt […]« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI–VII). pred upokojitvijo se je povzpel do visokega čina pod- maršala.52 V času vojaške kariere se je Marsano aktiv- no posvečal pesnjenju in pisateljevanju, pisal je tudi dramska dela, predvsem komedije. Njegov literarni razvoj je potekal predvsem pod vplivom nemške ro- mantike, delno pa tudi škotskega romanopisca Wal- terja Scotta (1771–1832). Od leta 1859 je Marsano živel v Gorici, kjer je bilo po Pennovem pripovedo- vanju njegovo bivališče eno od pomembnih zbirališč mestne smetane: »Vsi pomembni ljudje, ki so živeli v Gorici ali bili povezani s tem mestom, so se zbirali v Marsanovi hiši.«53 Marsano je 14. aprila 1871 umrl v Gorici. Njegove posmrtne ostanke je žena, markiza Zambeccari, dala prenesti v rodno Bologno, kjer je pokopan v družinski grobnici.54 Uredniško delo in Pennove politične opredelitve Zaradi odsotnosti drugih virov, predvsem kores- pondence,55 je Pennovo socialno okolje v Gorici žal 52 Omenjeni čin je bil specifičen za habsburške oborožene sile, zato se občasno pojavlja napačno razumevanje oziroma za- menjevanje s feldmaršalom, najvišjo častniško stopnjo. Čin je dejansko ustrezal položaju divizijskega generala. 53 »Was an bedeutenden Persönlichkeiten in Görz domicilirte oder diese Stadt berührte, fand sich im Hause Marsanos zusammen« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VII). 54 Hanus, Marsano Wilhelm Frh. von, str. 109. 55 Pennovo zapuščino hrani dunajski Stadt- und Landesarchiv, a je precej skromna, saj obsega zgolj 125 dokumentov, ki se Pogled na Gorico. Na desni je viden dim iz industrijskih obratov v Stračicah (SI PAK 667, Gorica 2541). 97 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 mogoče le delno rekonstruirati. Mnogo več lahko povemo o njegovem strokovnem in literarnem de- lovanju, njegovo urejanje goriških nemških listov pa nam omogoča tudi vpogled v njegova lastna prepri- čanja, saj je Penn v tem času objavil številne uvodni- ke, v katerih je obravnaval pereča družbeno-politična vprašanja. Glede na to, da so Pennova nacionalno- -politična stališča med slovenskimi zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji že sprožila nekaj razprav, pri čemer pa je bilo predmet razprave le njegovo ustvar- janje do vključno ljubljanskega obdobja, se prav ob- dobje urednikovanja v Gorici kaže kot izredno po- memben in doslej še neupoštevan vir. Penn je po prevzemu urejanja Goriškega tedni- ka svoj program napovedal v uvodniku, ki je izšel 5. septembra 1867. V njem je napovedal preobliko- vanje Görzer Wochenblatta v pomemben regionalni list, ki naj se ne bi posvečal zgolj novicam in pro- blemom Gorice in Goriško-Gradiške, temveč tudi Istre in celo Kranjske. Skladno s tem je poskrbel za oblikovno prenovo časnika, k sodelovanju je skušal pritegniti nove sodelavce, predvsem pa je list začel zastopati odločnejša politična stališča. Vsekakor je s Pennovim prevzemom uredniškega mesta prišlo do velikih sprememb v obliki in uredniški politiki, kar se je navsezadnje odrazilo v večjem številu naročnikov.56 Vrhunec Pennovih prizadevanj na področju goriške publicistike je odločitev, da se sprva tedensko izhaja- joči Wochenblatt z začetkom leta 1868 preoblikuje v dvakrat tedensko izhajajoči Görzer Zeitung [Goriški časnik].57 Sklepamo lahko, da se je zanimanje publike za Pennov časnik povečalo predvsem zato, ker se je mnogo odločneje posvetil obravnavanju perečih družbeno-političnih vprašanj. Čeprav je Penn v svo- jem prvem uvodniku napovedal, da bo časnik nad- strankarsko povezoval vse patriote na Goriškem,58 je v primerjavi s svojim predhodnikom zastopal mnogo bolj odločno politično linijo.59 Rekli bi lahko, da je nanašajo predvsem na njegovo zadnje življenjsko obdobje, ki ga je preživel na Dunaju (WStLA, Biogr.-Genealog. Samm- lung, 132/4 Heinrich Penn). Morda bodo v prihodnosti od- kriti doslej še nepoznani viri, predvsem v zapuščinah Penno- vih znancev. 56 O tem priča zapis v zadnji številki tednika: »Indem wir den freundlichen Lesern unseres Blattes für die uns bisher bewiesene Theilnahme danken, wobei wir mit Befriedigung konstatieren, daß in den letzten Monaten sowohl die Theilnahme des Publi- kums an unserem Unternehmen, als auch die Zahl unserer Abon- nenten bedeutend gestiegen ist […]« (Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag.). 57 Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag. 58 »Dazu aber bedarf ich der kräftigsten Unterstützung aller Pa- trioten und Vaterlandsfreunde, die den Fleiß und das Panier ihres Wirkens geschrieben, und die, welcher Partei sie auch angehören, sich einen in der Liebe zum Vaterlande, zu seiner konstitutio- nellen Entwicklung, zu einem gesunden Fortschritte« (Görzer Wochenblatt, 5. 9. 1867, nepag.). 59 Görzer Wochenblatt se je v času urednikovanja Thomasa Ho- henwarterja večinoma izogibal obravnavanju perečih poli- tičnih vprašanj ter težil predvsem k pomiritvi na vseh po- Penn Görzer Wochenblatt kmalu preoblikoval v kla- sični politični list tedanjega časa, podobno usmeritev pa je nadaljeval tudi Görzer Zeitung. Za boljše razumevanje politične usmeritve obeh goriških listov v času Pennovega urednikovanja je treba najprej predstaviti najpomembnejša družbeno- -politična vprašanja, ki so v tem času zaznamovala javno življenje v Habsburški monarhiji. Izpostavimo lahko dva najpomembnejša sklopa problemov. Prvi zadeva novo državnopravno ureditev monarhije, predvsem dualistično ureditev države oziroma spo- razum med dunajsko vlado in ogrskim plemstvom, ki je bil sklenjen spomladi 1867. Avstrijsko-ogrski kompromis je potrdil zvezo dveh suverenih držav znotraj iste monarhije, pri čemer je notranjo orga- nizacijo vsakega dela določala posebna ustava. Franc Jožef ogrskemu delu monarhije ni več vladal kot av- strijski cesar, temveč le kot ogrski kralj.60 Čeprav je dualistični kompromis vsaj začasno uredil odnose z Ogrsko, je v avstrijski (cislajtanski) polovici monar- hije prav tako obstajalo odprto vprašanje o notranje- politični ureditvi, in sicer sta si nasproti stala cen- tralistični in federalistični tabor. Drugi pomemben sklop političnih vprašanj je zadeval uvedbo liberalnih načel, predvsem delitve oblasti in pravic državljanov, pa tudi odnosov med državo in Katoliško cerkvijo oziroma vprašanje konkordata iz leta 1855.61 Te- meljne liberalne postulate o ločitvi oblasti, pravicah državljanov ipd. je udejanjala t. i. decembrska ustava, sprejeta 21. decembra 1867, v prihodnjih letih pa so se nadaljevale ostre razprave o drugih vprašanjih, po- vezanih z odnosom med državo in Cerkvijo.62 Čeprav sta omenjena sklopa političnih vprašanj načeloma ločena, sta bila v praksi tesno povezana. Zagovorniki centralistično urejene Cislajtanije so namreč hkrati večinsko pristajali tudi na liberalne poglede pri reševanju kulturno-političnih vprašanj. Nasprotno so federalisti večinsko zagovarjali večji vpliv Katoliške cerkve. Obenem je imela politič- na razdelitev narodnostni značaj, saj so podporniki centralistične in liberalne usmeritve večinoma izha- jali iz vrst nemškega meščanstva in liberalnega dela plemstva, medtem ko so konservativni federalisti v dročjih, kot je bilo izpostavljeno že v uvodnem članku: »Um diese Aufgabe ungestörter und unbeirrter verfolgen zu können, soll es kein politisches Blatt in des Wortes vollster Bedeutung sein, sondern sich auf eine möglichst objectiv gehaltene politische Wo- chenschau und eine sachgetreue, leidenschaftslose Darstellung und Besprechung der politischen Tagesereignisse beschränken« (Görzer Wochenblatt, 7. 2. 1867, nepag.). 60 Sintetično o ozadju in značilnostih dualistične ureditve gl. Kann, A History, str. 331–338; gl. tudi Bled, Franc Jožef, str. 292–293. 61 Konkordat iz leta 1855 je Katoliški cerkvi podelil številne pristojnosti na različnih področjih javnega življenja, pred- vsem osnovnega šolstva. Avstrijski liberalci so mu od vsega začetka ostro nasprotovali, (nekatere) njegove določbe pa so lahko odpravili šele v letih 1867 in 1868. Podrobno o tem vprašanju gl. Vocelka, Verfassung oder Konkordat? 62 Bled, Franc Jožef, str. 309–317. 98 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 veliki meri pripadali slovanskim narodom monarhije. Vprašanje državno-politične ureditve je zato imelo tudi narodnostni značaj, čeprav je treba omeniti, da so obstajale tudi izjeme, na primer konservativni nem- ški poslanci iz Tirolske in nekateri liberalni slovanski poslanci, predvsem iz Češke. Na splošno pa lahko politična tabora v tem času zato ločimo na nemško- -liberalno-centralističnega in slovansko-konservativ- no-federalističnega. Analiza politične meritve goriške nemške publicistike zadeva predvsem odnos do prej izpostavljenih vprašanj, pa tudi skladnost poročanja goriških listov z zahtevami nemško-liberalnega me- ščanstva. Družbeno-politična usmeritev časnika pod Pen- novim vodstvom je bila koncizno podana v uvodniku, ki ga je uredništvo objavilo ob prvi obletnici izhajanja Goriškega časnika, tj. v začetku januarja 1869: »Z odpr- timi očmi smo spremljali politične dogodke in spremembe v našem državnem življenju ter o njih brez predsodkov in zadržkov izrazili svoje mnenje. Zvesto in odločno smo se zavzemali za napredek in se možato upirali na- padom klera in birokracije ter nasprotovali gnilim ne- pravilnostim in predsodkom.«63 Poleg zvestobe liberal- nim vrednotam so v uredništvu poudarili tudi svojo jasno in odločno domoljubno usmeritev, pri čemer so ljubezen do dežele Goriške povezovali z neomajno zvestobo Avstriji oziroma habsburški vladarski hiši. Pri pisanju naj bi jih vedno vodila ljubezen »do stare a hkrati večno mlade Avstrije«.64 Politično-svetovno- nazorski program, za katerega se je zavzemal Penn v obeh goriških časnikih, je torej večinoma ustrezal programu tedanjih nemških liberalcev v Habsbur- ški monarhiji.65 Kazal se je v zvestobi ustavnim na- čelom in centralistično urejeni Avstriji. V uvodniku z naslovom Der Indiferentismus für constitutionelles Wesen je Penn tako kmalu po prevzemu uredniškega mesta napadel brezbrižnost do pomena ustave, ki se širi med ljudstvom. Naloga tiska naj bi zato bila prav to, da zbudi zavedanje o pomenu ustave in ustavne ureditve.66 Poleg tega se je Pennova liberalnost naj- očitneje kazala pri obravnavanju odnosov med drža- vo in Katoliško cerkvijo, ki so v času izhajanja ča- snika primarno zaposlovali javno življenje v monar- hiji. Na tem področju je zastopal brezkompromisno liberalno linijo in ostro nasprotoval konkordatu, proti kateremu je pisal skorajda v vsaki številki. Nje- gova brezkompromisna protiklerikalna usmeritev se 63 »Wir haben mit offenen Blicken die politischen Ereignisse, die Wandlungen in unserem Staatsleben verfolgt, und ohne Vo- rurtheil und rückhaltslos unsere Meinung darüber ausgesprochen. Wir sind treu und kräftig für den Fortschritt eingestanden, haben mannhaft gegen die Uebergriffe des Clerus und der Bureaukratie gekämpft, sind gegen verrottete Uebelstände u. Vorutheile aufge- treten« (Görzer Zeitung, 1. 1. 1869, nepag.). 64 »… zu dem alten und doch ewig jungen Oesterreich« (prav tam). 65 Sintetično o nemškem liberalizmu v Habsburški monarhiji v šestdesetih letih 19. stoletja gl. Judson, Exclusive Revolutiona- ries, str. 117–142. 66 Görzer Wochenblatt, 19. 9. 1867, nepag. ne kaže le v zavračanju konkordata, temveč tudi v splošnem stilu poročanja o razmerah v Katoliški cer- kvi ter izbiri tem, o katerih sta poročala oba časnika v času njegovega urednikovanja. Pogosto sta namreč objavljala novice o raznih prekrških oziroma spor- nem delovanju visokih cerkvenih dostojanstvenikov, reakcionarni papeški politiki, nezdružljivosti ultra- montanističnega katolištva z ustavno urejeno državo ipd. Objavljala sta celo komentarje, ki so pozivali k radikalnim reformam Katoliške cerkve same.67 Obe- nem je Penn nasprotoval federalizmu in se zavzemal za centralistično urejeno Avstrijo, čeprav je po sili razmer pristajal na dualistični kompromis z Madža- ri: »Ne glede na to, kako slab se komu utegne zdeti spo- razum z Madžari, ostaja dejstvo, da je sprejet. […] Od tega, kar je že izgubljeno, ne moremo ničesar več rešiti, izgubimo pa lahko vse resnične prednosti, ki izhajajo iz sporazuma […].«68 Podobno ujemanje s sočasnimi liberalnimi zahtevami lahko opazimo tudi pri zavze- manju za emancipacijo Judov69 in nasprotovanju vr- nitvi jezuitov v Gorico.70 Penn se je zavzemal tudi za ohranitev nemškega učnega jezika na goriški realki.71 Pri vseh omenjenih vprašanjih se Pennovo stali- šče ni bistveno razlikovalo od splošnih zahtev nem- škega liberalnega meščanstva. Ne glede na to pa lah- ko v poročanju listov Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung pod Pennovim vodstvom naletimo na po- membno razliko v primerjavi s sočasnim pozicioni- ranjem nemškega meščanstva v sosednjih deželah, in sicer njun odnos do Slovencev oziroma slovenskega nacionalnega gibanja. Oba goriška lista sta do Slo- vencev namreč vseskozi zavzemala prijazno ali vsaj nevtralno držo. Tako ne najdemo nobenega članka, ki bi negativno poročal o slovenskih narodnostnih ali kulturnih prizadevanjih. Nasprotno, Goriški časnik je redno poročal o dogajanju v slovenski čitalnici,72 občasno ponatiskoval članke iz ljubljanskega časnika Triglav ter končno odločno stopil v bran slovenske- mu taboru v Šempasu jeseni 1868.73 Obravnavanje slovenskega kulturno-politične- ga gibanja v obeh goriških listih, ki je odstopalo od sočasnega pisanja nemške publicistike v Ljubljani in na Spodnjem Štajerskem, je pomemben argument pri ugotavljanju Pennovih nacionalno-političnih opredelitev. Kot je že bilo omenjeno, je slovenska (li- terarna) zgodovina do tega vprašanja doslej podala 67 Podrobno analizo protikonkordatnega poročanja v obeh li- stih gl. v Batič, »Wir denken zwar deutsch«, str. 69–77. 68 »So schlecht der Ausgleich mit Ungarn diesem und jenem auch erscheinen mag, er ist vollzogen. […] Wir retten uns dadurch nichts von dem, was bereits verloren ist, wir verkümmern uns aber alle wirklichen Vortheile, die aus dem Ausgleiche fließen […]« (Görzer Zeitung, 6. 11. 1868, nepag.). 69 Görzer Wochenblatt, 12. 12. 1867, nepag. 70 Görzer Wochenblatt, 14. 11. 1867, nepag. 71 Görzer Zeitung, 29. 9. 1868, nepag. 72 Gl. na primer Görzer Zeitung, 7. 1. 1868, nepag. 73 Podrobneje o tem vprašanju gl. Batič, Goriški Nemci in tabor v Šempasu, str. 139–161. 99 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 različne odgovore. Problem je prvi izpostavil France Kidrič, ki je Penna označil za nemškonacionalnega avtorja. Penn naj bi zagovarjal velikonemško idejo, nemški liberalizem ter povezovanje Avstrije s Pru- sijo, kar je razvidno predvsem iz njegove pesniške zbirke Deutsche Lieder. Pennovo tesno sodelovanje s (staro)slovenskimi veljaki v Ljubljani je zato Kidrič pripisal dejstvu, da je v njegovem značaju »tičalo ne- kaj hohštaplerskega, kar ga je tiralo, da je po konjunk- turi menjaval tudi svoj nacionalni kostum ter se skušal uveljaviti še z drugimi nedostojnimi sredstvi«.74 Na- sprotno stališče je zavzela Tanja Žigon, ki meni, da je bila zbirka Deutsche Lieder predvsem reminiscenca na sočasne dogodke, poleg tega pa je Penn isto zbir- ko leta 1865 poklonil zavednemu Slovencu Etbinu Costi, s katerim sta bila vseskozi v prijateljskih od- nosih. Če bi Penn svoje Deutsche Lieder res razumel kot nemškonacionalistične, jih gotovo ne bi poklonil prav Costi.75 Poleg tega Kidričeva interpretacija te- melji na prenašanju kasnejših nacionalno zaostrenih razmer pregloboko v preteklost, tj. v šestdeseta leta 19. stoletja, ko konflikt med Nemci in Slovenci na Kranjskem še ni bil zaostren. Številni pomembni slo- venski kulturni in politični delavci starejše generacije so tako redno ustvarjali tudi v nemščini, ki jim je bila bližje kot še ne dokončno izoblikovana knjižna slo- venščina.76 Interpretacija Tanje Žigon se zdi pravilnejša tudi glede na Pennovo uredniško delo v Gorici. Kidrič se je namreč pri oceni Pennovih opredelitev opiral tudi na mnenje, da je bil Görzer Wochenblatt nemškona- cionalno usmerjeno glasilo,77 česar glede na analizo uredniške usmeritve ne moremo trditi. Goriški tednik in Goriški časnik do Slovencev nista bila negativno nastrojena, temveč sta bila slovenskim kulturnim in političnim interesom vseskozi naklonjena.78 Upošte- vajoč te ugotovitve se zdi, da lahko tezo o Pennovi nemškonacionalistični usmeritvi označimo za prese- ženo. Pennovi prispevki v podlistku Poleg prenove zunanje oblike in preoblikovanja goriškega časopisa v medij z jasno politično usme- ritvijo je Penn po prihodu na mesto odgovornega urednika poskrbel tudi za večjo kakovost in pestrost 74 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296. 75 Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück, str. 158–159. 76 Prav tam, str. 166. 77 Kidrič je pri tej interpretaciji izhajal predvsem iz napadov ce- lovškega Slovenca ob začetku izhajanja Görzer Wochenblatta. Natančnejša analiza je pokazala, da so napadi temeljili pred- vsem na notranjih sporih v slovenskem taboru, in sicer so skušali radikalnejši Slovenci na ta način diskreditirati uredni- ka goriškega lista Domovina Andreja Marušiča (1828–1898), ki je prijazno poročal o začetku izhajanja Goriškega tednika in svojim naročnikom poslal njegov program. 78 Pri tem je vredno opozoriti na Kidričevo priznanje, da glede na nedostopnost izvodov goriškega časnika v Ljubljani tega ni mogel pregledati (Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298). podlistka, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja ena osrednjih časopisnih rubrik. Pri tem je smiselno opo- zoriti, da se isti termin občasno nediferencirano upo- rablja tako za časopisno rubriko kot tudi za epsko (pol)literarno zvrst. Treba je torej ločevati med pod- listkom oziroma feljtonom kot zabavno-kulturno časopisno rubriko in feljtonom v ožjem pomenu be- sede. Slednji je posebna (pol)literarna zvrst, za katero je značilno šaljivo, kramljajoče in duhovito komenti- ranje družbenega dogajanja. Kot tak se lahko feljton pojavlja v obliki pripovednega spisa ali duhovitega klepeta z bralcem (kozerija). Feljtonski prispevki po- gosto predstavljajo tudi ironično obravnavo družbe- nih razmer.79 Oba goriška lista sta v času Pennovega uredniko- vanja prinašala podlistek, v katerem so se redno po- javljali tudi podlistki v ožjem pomenu besede. Penn je podlistek zaznamoval kot urednik in ustvarja- lec. Po eni strani je namreč k sodelovanju uspešno pritegnil nove pisce, med katerimi velja izpostaviti predvsem kontroverznega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha, s katerim se je seznanil v Gradcu,80 po drugi strani pa je številne prispevke napisal tudi sam. V svojem goriškem obdobju je tako nadaljeval z intenzivno literarno in polliterarno ustvarjalnostjo, saj je v podlistku objavil več literarnih del, redno pa je objavljal tudi feljtone. Podlistek obeh goriških časo- pisov je torej doslej še nepoznan oziroma neraziskan del Pennovega (pol)literarnega ustvarjanja. Na prvem mestu je treba omeniti njegova literar- na dela iz tega obdobja, med katerimi po obsežnosti izstopa zgodovinski roman Der slavische Bauernkönig [Slovanski kmečki kralj], ki je začel izhajati že 5. sep- tembra 1867 v podlistku Goriškega tednika.81 Roman, ki obravnava dogodke iz slovensko-hrvaškega kmeč- kega upora leta 1573, naslov pa se nanaša na Ilijo Gregoriča (okoli 1523–1574), ima zanimivo ozadje. Delo je namreč prozna predelava drame, ki jo je Penn napisal spomladi istega leta v nemščini ter jo nato s pomočjo gimnazijca Jožefa Hitija prevedel v slo- venščino. Dramo Ilija Gregorič, kmečki kralj je poleti 1867 poslal odboru slovenskega Dramatičnega dru- štva v Ljubljani, ki pa se ni odločilo za tisk. Ko so Novice septembra objavile, da je izšla prva slovenska tragedija, in sicer Samo, prvi slovenski kralj, izpod pe- resa Franca Remca (1846–1917),82 Penn pa od Dra- 79 Več o tem gl. Hladnik, Feljton/Podlistek; gl. tudi Kmecl, Mala literarna teorija, str. 304–306. 80 Leopold von Sacher-Masoch je avstrijsko literarno publiko v šestdesetih letih 19. stoletja šokiral s tematizacijo nekonven- cionalnih odnosov med spoloma. Prav na podlagi njegovega literarnega ustvarjanja je psihiater Richard von Krafft-Ebing (1840–1902) skoval danes splošno razširjeni izraz »mazohi- zem«. 81 Roman je izhajal v nadaljevanjih v naslednjih številkah: Gör- zer Wochenblatt, 5. 9. 1867; 12. 9. 1867; 19. 9. 1867; 26. 9. 1867; 3. 10. 1867; 10. 10. 1867; 17. 10. 1867; 24. 10. 1867; 31. 10. 1867; 7. 11. 1867; 14. 11. 1867; 21. 11. 1867; 28. 11. 1867; 12. 12. 1867; 19. 12. 1867. 82 O Remčevi tragediji gl. Černe, Nastanek in razvoj, str. 7–13. 100 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 matičnega društva očitno še ni dobil odgovora, se je v začetku novembra 1867 odločil v Ljubljano poslati pismo, v katerem je zahteval objavo in honorar, češ da Ilija Gregorič ni prevod, temveč »erste slovenische Ori- ginaltragödie«: »Moja drama Ilija Gregorič ni prevod, ampak izvirno delo, ker sem ga zasnoval v slovenščini, čeprav pomanjkljivi, kasneje pa le dal dobrim Slovencem v korekturo, kar lahko dokažem.«83 Društvo je dalo na Pennovo pismo pripraviti odgovor, ki ga je napisal Fran Levstik. V ostrem pismu je Levstik s skliceva- njem na številna mesta, iz katerih je razvidno, da je drama (slab) prevod nemškega izvirnika, zavrnil Pen- nove trditve o originalnosti tragedije in obračunal z njeno literarno vrednostjo. Opozoril je tudi, da Ilija Gregorič v skorajda nespremenjeni obliki že izhaja v Görzer Wochenblatt.84 Glede na številne neustrezne primere rabe slovenščine, ki jih je izpostavil Levstik, moramo pritrditi njegovi oceni dela, čeprav je v svoji ostrini morda prestopil mejo dobrega okusa. Vseka- kor epizoda potrjuje oceno Heinricha Penna kot ne posebno skrupuloznega literarnega ustvarjalca, ki je želel svoja dela predvsem kar najbolje unovčiti, pri čemer se je vsaj nekajkrat posluževal tudi zavestnih pretiravanj ali celo laži.85 Ne glede na moralne pomanjkljivosti Pennovega značaja je bila njegova literarna produkcija obsežna. Že v 17. številki Görzer Zeitunga je Slovanskemu kmeč- kemu kralju sledil krajši kriminalni roman Flecken im Wappen s podnaslovom Roman aus den Geheimnißen von Triest,86 kasneje pa je izhajala še daljša novela Ein Justizmord. Novelle nach einer wahren Begebenheit.87 V Goriškem časniku je objavil tudi dve pesmi, v katerih je obravnaval aktualne dogodke. Pesnitev Maximi- lians Meerfahrt je nastala v začetku januarja 1868 kot počastitev ob vrnitvi trupla nesojenega mehiškega cesarja Maksimilijana (1832–1867), mlajšega brata Franca Jožefa, ki so ga junija 1867 ustrelili mehiški republikanci.88 Druga pesem v obliki hvalnice cesar- 83 »Mein Stück Ilija Gregorič ist keine Übersetzung, sondern ein Originalstück, denn ich habe selbes slovenisch, wenn auch man- gelhaft, so doch immer slovenish concipirt, und später nur guten Slovenen zur Correctur übergeben, welches ich beweisen kann.« (Levstikovi zbrani spisi IV, str. 247). 84 Prav tam, str. 247–285; gl. tudi Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. 85 O ne najbolj moralno pokončnem Pennovem značaju priča tudi dejstvo, da je moral leta 1892 zapustiti uredniško mesto pri časopisu Brünner Morgenpost, ko je prišlo na dan, da je za ugodne kritike sprejemal podkupnine gledaliških igralcev ( Jäger-Sunstenau, Aus dem Nachlaß, str. 162). 86 Görzer Zeitung, 28. 2. 1868; 3. 3. 1868; 6. 3. 1868; 10. 3. 1868; 13. 3. 1868; 17. 3. 1868; 20. 3. 1868; 24. 3. 1868; 27. 3. 1868; 31. 3. 1868; 3. 4. 1868; 7. 4. 1868; 10. 4. 1868; 14. 4. 1868; 17. 4. 1868. 87 Görzer Zeitung, 11. 12. 1868; 15. 12. 1868; 18. 12. 1868; 22. 12. 1868; 24. 12. 1868; 29. 12. 1868; 1. 1. 1869; 15. 1. 1869; 19. 1. 1869; 22. 1. 1869; 2. 2. 1869; 5. 2. 1869; 9. 2. 1869. 88 Iz pesmi je ponovno razviden Pennov antiklerikalizem, saj je krivdo za neuspeh Maksimilijanovega mehiškega podviga pripisal reakcionarni duhovščini (Görzer Zeitung, 7. 1. 1868, nepag.). ski družini pa je bila objavljena ob rojstvu prince- se Marije Valerije (1868–1924), najmlajše cesarjeve hčerke, 22. aprila 1868.89 Pomembnejši kot objavljena literarna dela, od katerih nobeno ne presega ravni trivialne literature, so Pennovi feljtoni oziroma kozerije, v katerih je na lahkoten način obravnaval najrazličnejše dogodke iz družbenega življenja na Goriškem. Večina teh spi- sov je izšla pod skupnim naslovom Görzer Causerie- en, nekateri pa tudi pod drugimi naslovi, ki se na- vezujejo na konkreten čas nastanka oziroma vsebino prispevka. 31. oktobra 1867 je tako izšel članek z naslovom Allerseelen,90 ob novem letu pa prispevek Am Silvester=Abends.91 V svojih kozerijah je Penn na kramljajoč način opisoval vtise in dogodke iz kultur- nega in družbenega življenja v Gorici. Večina član- kov v seriji Goriške kozerije se osredotoča na zabavno prigodo iz Gorice in njene okolice. Penn je tako opi- soval jesensko vreme in mestno mrtvilo v tem letnem času, zabavne prepire zakoncev,92 ljubezenske prigo- de mladeniča, ki se je zapletel v razmerje z dvema damama,93 in komedijo zmešnjav, ko je ljubezensko pismo prišlo v napačne roke,94 pozimi pa se je spomi- njal svojih družinskih praznikov ter prejemanja da- ril.95 V pustnem času so se njegovi prispevki dotikali predvsem številnih plesov v Gorici; prešerno vzdušje se je lahko hitro prelevilo v dvoboj med snubcema iste dame.96 Večina prispevkov obravnava sprošče- no vzdušje v mestu, opisuje dobro obiskane plese v maskah ter nudi kotiček razmišljanjem o tem, da je vsega lepega enkrat konec.97 Spomladi naletimo na Pennova razmišljanja o pomladnem prebujenju, le- poti goriških dam ter vrtnih zabavah.98 Pisal je tudi o naravni lepoti gozda Panovec v bližini Gorice, kamor je rad zahajal.99 Kot posebno zanimiv del Pennovega feljtoni- stičnega ustvarjanja je vredno izpostaviti prispevka z naslovom Tagebuchblätter, ki dodatno osvetljujeta njegov položaj v tedanjem nemškem literarnem mi- ljeju. V zapisih je Penn namreč opisal svoja srečanja ter sodelovanje z dramatikom Friedrichom Hebblom (1813–1863) in pisateljem Adalbertom Stifterjem (1805–1868), ki še danes sodita v nesporni nemški literarni kanon. Glede na njegove opise je jasno, da se je Penn vsaj v mladih letih družil z vrhunskimi ustvarjalci, ki so ga očitno cenili. S Hebblom se je prvič srečal v začetku marca 1863 na Dunaju, ko je 89 Pesem sicer ni bila objavljena »pod črto«, temveč namesto uvodnika (Görzer Zeitung, 24. 4. 1868, nepag.). 90 Görzer Wochenblatt, 31. 10. 1867, nepag. 91 Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag. 92 Görzer Wochenblatt, 12. 9. 1867, nepag. 93 Görzer Wochenblatt, 19. 9. 1867, nepag. 94 Görzer Wochenblatt, 3. 10. 1867, nepag. 95 Görzer Wochenblatt, 12. 12. 1867, nepag. 96 Görzer Zeitung, 28. 1. 1868, nepag. 97 Görzer Zeitung, 25. 2. 1868, nepag. 98 Görzer Zeitung, 19. 5. 1868, nepag. 99 Görzer Zeitung, 28. 4. 1868, nepag. 101 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 študentsko društvo Libertas priredilo veliko prosla- vo ob dramatikovem 50. rojstnem dnevu. Penn je bil eden izmed govornikov, ki so pozdravili častnega gosta. V pozdrav mu je deklamiral svojo pesem, ki je nekoliko pozneje z nekaj popravki pod naslovom Erinnerung an Friedrich Hebbel izšla v njegovi pesni- ški zbirki Blätter aus der Zeit. Dramatika je Pennova poezija očitno močno ganila, saj naj bi prihitel do njega, ga objel ter se mu prisrčno zahvalil. Po tem prvem srečanju sta vzpostavila redne stike, tako da Penn ponosno poroča, da je Hebbel z zanimanjem in pohvalo pregledoval njegova literarna dela.100 Pod istim naslovom je izšel tudi opis srečanja s pisate- ljem Adalbertom Stifterjem. Spomini na Stifterja so bili objavljeni le nekaj dni po njegovem samomoru 28. januarja 1868, zato delujejo kot nekrolog. Z veli- kim avstrijskim pripovednikom se je Penn srečal leta 1863 med obiskom Linza, nato pa je z njim ohranil pisemski stik. Stifter je z literarnimi prispevki sode- loval tudi pri že omenjeni graški reviji Oesterreichische Gartenlaube. Penn v članku podaja tudi krajši Stifter- jev življenjepis, v zadnjem delu pa razmišljanje o po- menu njegovega literarnega opusa.101 Na tem mestu se postavlja vprašanje o vrednosti njegovih prispevkov v podlistku. Pennova literarna dela lahko brez dvoma označimo kot trivialno litera- turo, ki nima večje vrednosti. Nasprotno pa se v Gori- ških kozerijah Heinrich Penn kaže kot suveren pisec, ki dobro pozna pravila in zahteve žanra, v katerem ustvarja. Uspešno je namreč prevzel tipični kramlja- joči slog, značilen za feljtonistične prispevke tedanje- ga časa. Sklepamo lahko, da je goriška publika z za- nimanjem prebirala njegova lahkotna kramljanja ter se zabavala ob opisih družabnega življenja v Gorici. Spomini na Friedricha Hebbla in Adalberta Stifterja so zanimivi z literarnozgodovinskega stališča, poleg tega pa dodatno osvetljujejo Pennov položaj v kul- turno-umetniškem okolju druge polovice 19. stoletja. Kljub temu pa ne moremo reči, da se Penn v pri- spevkih v Goriškem tedniku in Goriškem časniku kaže kot resnično vrhunski feljtonist, ki bi znal (ali želel) družbi nastaviti ogledalo oziroma pikro opozoriti na družbene nepravilnosti, kar je odlikovalo najboljše feljtoniste 19. stoletja. Njegovi feljtonski prispevki nikoli ne presežejo ravni duhovitega in zabavnega kramljanja, katerega namen je bralca predvsem za- bavati. Sklep Pennova uredniška kariera v Gorici se je končala marca 1869, ko je Görzer Zeitung prenehal izhajati. Zanesljivih razlogov za prenehanje izhajanja žal (še) ne poznamo. Uprava časnika je 16. marca sicer izdala 100 Görzer Zeitung, 24. 1. 1868, nepag. 101 Görzer Zeitung, 4. 2. 1868, nepag. kratko obvestilo, vendar se v njem sklicuje le na ne- opredeljene »nepredvidljive razloge«.102 Ljubljanski nemški list Laibacher Tagblatt pa je poročal, da je do zatona časnika prišlo zaradi spora med urednikom Pennom ter lastnikom Karlom pl. Ritterjem.103 Ta razlog zato zaenkrat velja za najverjetnejšega, čeprav ga Penn v svojih spominih ne omenja. Poleg tega verjetno ni daleč od resnice ocena v glasilu goriške kmetijske družbe, ki je zapisalo, da se lahko »eksotič- na rastlina« v tujem okolju ohrani le z velikimi izdat- ki.104 Goriška nemška skupnost je bila kljub socialno ugodnemu položaju očitno premajhna, da bi lahko nemški časopis trajno obstal, o čemer pričajo tudi neuspešni poskusi oživitve lista Görzer Zeitung v letu 1872. Časnik je zaradi denarnih težav ugasnil že po približno enoletnem izhajanju.105 Kakorkoli že, konec Görzer Zeitunga je za Penna pomenil nadaljevanje »nomadskega« načina življenja. V prihodnjih letih je kot publicist in literat deloval v Trstu, Gradcu, na Dunaju in nato v Pešti. Iz Ogr- ske je Penna pot vodila na severno Češko, kjer je kot novinar deloval v mestecu Jablonec nad Nisou (nem. Gablonz), leta 1871 pa se je vrnil na Dunaj. Po letu 1878 se je za daljši čas ustalil v Brnu na Moravskem, kjer je urejal lista Mährisch-Schlesischer Correspondent in Brünner Morgenpost.106 Njegova uredniška kariera na Moravskem se je neslavno končala leta 1892, kot je že bilo omenjeno. Penn se je bil zato prisiljen vrniti na Dunaj, kjer je deloval kot svobodni književnik in sodelavec tiskovnega urada predsedstva ministrskega sveta. Na Dunaju je 14. oktobra 1918 tudi umrl.107 Za konec je smiselno omeniti, da se je Hein- rich Penn vse do pozne starosti ukvarjal s Prešernom, čigar pesmi je v prevodih pogosto javno deklamiral. Prav tako je ohranil stike s slovenskim prostorom, predvsem z literarnim zgodovinarjem Franom Vidi- cem (1872–1944). V Vidičevi nemški izdaji Prešer- novih Poezij, ki so izšle leta 1901 na Dunaju, je bilo tako objavljenih devet Pennovih prevodov. Iz Penno- ve korespondence z Vidicem je očitno, da je prvi vse do pozne starosti precej natančno spremljal dogaja- nje na Kranjskem108 in tako kljub primarni vpetosti v nemški kulturni prostor vse do smrti ostal povezan tudi s slovensko kulturo. 102 Obvestilo je priloženo zadnji številki Görzer Zeitunga, ki jo hrani Biblioteca Statale Isontina v Gorici. 103 Laibacher Tagblatt, 17. 3. 1869, nepag. 104 Poročilo omenja Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 233. 105 Kitzmüller, Görz 1500–1915, str. 30. 106 Penn, Fünfundzwanzigjahre, str. VII–VIII. 107 Lebensaft, Penn, Moritz Heinrich, str. 409. 108 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. 102 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI PAK – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PAK 667, Zbirka razglednic krajev WStLA – Wiener Stadt- und Landesarchiv WStLA, Biogr.-Genealog. Sammlung, 132/4 Heinrich Penn. ČASOPISI Görzer Wochenblatt, 1867. Görzer Zeitung, 1868, 1869. Laibacher Tagblatt, 1869. Novice, 1862, 1865. Slovenec, 1867. Triglav, 1865. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Batič, Matic: »Wir denken zwar deutsch, wir fühlen deutsch, werden es aber niemanden verargen, an- deren Sinnes zu sein«: Görzer Wochenblatt (1867) und Görzer Zeitung (1868–1869) = »Mislimo sicer nemško, čutimo nemško, a nikomur ne bomo zameri- li, če je drugačnega mišljenja«: Görzer Wochenblatt (1867) in Görzer Zeitung (1868–1869). Ljublja- na: Filozofska fakulteta, 2015 (tipkopis magistr- skega dela). Batič, Matic: Goriški Nemci in tabor v Šempasu. 150 let tabora v Vižmarjih (ur. Dragica Čeč). Ljublja- na: Slovenska matica, Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije, 2020, str. 139–161. Batič, Matic: Goriški Nemci ter njihova časnika Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung. Kole- dar za leto 2017 (ur. Marko Tavčar et al.). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2016, str. 111–119. Bled, Jean-Paul: Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina – 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska za- ložba, Filozofska fakulteta, 2007. Colleoni, Aldo: I Ritter: una stirpe germanica con ra- mificazioni nell ’Impero austro-ungarico. Trieste: Goliardica, 2013. Czoernig, Karl von: Görz: Oesterreich`s Nizza. Wien: Wilhelm Braumüller, 1873. Černe, Miha: Nastanek in razvoj zgodovinske drame na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zgodo- vinska drama in narodni preporod. Ljubljana: Fi- lozofska fakulteta, 2017 (tipkopis diplomskega dela). Fabi, Lucio: Storia di Gorizia. Padova: Il Poligrafo; Gorizia: Edizioni della laguna, 1991. Ferrari, Liliana (ur.): Cultura tedesca nel Goriziano. Udine: Forum, 2009. Ferrari, Liliana: Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca. Storia d’Italia. Le regioni dall ’Unità a oggi. Il Friuli – Venezia Giu- lia I (ur. Roberto Finzi, Claudio Magris in Gio- vanni Miccoli). Torino: Giulio Einaudi, 2002, str. 313–375. Hanus, Valerie: Marsano Wilhelm Frh. von. Öster- reichisches Biographisches Lexikon 1815–1950. Band 6. Wien: Verlag der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften, 1975, str. 109. Hladnik, Miran: Feljton/Podlistek. Enciklopedija Slo- venije, 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 95. Jäger-Sunstenau, Hanns: Aus dem Nachlaß des Li- teraten Heinrich Penn. Wiener Geschichtsblätter 29, 1974, št. 2, str. 162–168. Judson, Pieter: Exclusive Revolutionaries. Liberal Po- litics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848–1914. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 1999. Kann, Robert A.: A History of the Habsburg Empi- re 1526–1918. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 1980. Kidrič, France: Penn, Franc Henrik (Henrik Moric). Slovenski biografski leksikon. Zvezek 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1935, str. 296–298. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi412300/. Kitzmüller, Hans: Esperienze giornalistiche in lin- gua tedesca a Gorizia nella seconda metà dell’ot- tocento. Studi goriziani 69, 1989, št. 1, str. 45–56. Kitzmüller, Hans: Görz 1500–1915 – Ein vergessenes Kapitel altösterreichischer Dichtung. Eine Ausstel- lung im Foyer und im Tiefspeicher der Osterreichi- schen Nationalbibliothek, Wien, vom 3. Mai bis zum 10. Juni 1995. Klagenfurt: Carinthia, 1995. Kitzmüller, Hans: Osservazioni sulla produzione let- teraria in lingua tedesca a Gorizia. Studi goriziani 68, 1988, št. 2, str. 35–50. Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Za- vod SR Slovenije za šolstvo, 1983. Krahwinkler, Harald: Die Landtage von Görz- -Gradisca und Istrien. Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Bd. VII/2 (ur. Helmut Rumpler in Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der österreichi- schen Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 1873–1918. Kralj, Franc: Czoernig baron Czernhausen, Carl st. (1804–1889). Primorski slovenski biografski leksi- kon: 3. snopič Bor–Čopič, 1. knjiga. Gorica: Gori- ška Mohorjeva družba, 1976. Lebensaft, Elisabeth: Penn, Moritz Heinrich. Öster- reichisches Biographisches Lexikon 1815–1950. Band 7. Wien: Verlag der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften, 1978, str. 409. 103 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 Levec, Frančišek (ur.): Levstikovi zbrani spisi. IV. zve- zek. Proza II. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1892. Marušič, Branko: Požar v mlinu v Stračicah, malem goriškem Manchestru. Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883 (ur. Janez Cvirn). Ljubljana: Nova revija, 2003, str. 209–210. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2005. Michler, Werner: Die »Deutschen in Krain«: Litera- risches Feld und nationaler Konflikt nach 1848. Zur Geschichte der österreichisch-slowenischen Lite- raturbeziehungen (ur. Andreas Brandtner in Wer- ner Michler). Wien: Turia und Kant, 1998, str. 193–218. Miladinović Zalaznik, Mira: Deutsch-slowenische li- terarische Wechselbeziehungen. 2, Leopold Kordesch und seine Zeit. Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete, 2008. Patzelt, Herbert: Evangelisches Leben am Golf von Triest. Geschichte der evangelischen Gemeinde in Triest mit Abbazia, Görz, Fiume und Pola. Mün- chen: Evangelischer Presseverband für Bayern, 1999. Pavlin, Vojko: Coronini. Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izdaja (ur. Barbara Šterbenc Sve- tina et al.). Ljubljana: ZRC SAZU, 2013–. Penn, Heinrich: Der Untergang Metullums: Trauer- spiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains. Laibach: samozaložba, 1866. Penn, Heinrich: Fünfundzwanzigjahre. Ein schlichter Rechenschaftsbericht über mein publicistisches und schriftstellerisches Wirken von 1860–1885. Brünn, Wien: samozaložba, 1885. Podbersič, Renato: Protestantizem na Goriškem. Mladika 56, 2013, št. 9, str. 9–11. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 19. in 20. stoletje. Del 3: Od Aljančičev do Žolgerjev. Ljubljana: Viharnik, 2017. Preinfalk, Miha: Vpliv francoskih vojn na plemstvo v habsburški monarhiji. Zgodovinske dimenzije Ilir- skih provinc (ur. Matija Godeša in Barbara Šter- benc Svetina). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 75–86. Rajšp, Vincenc: Oris protestantizma na Goriškem v 19. stoletju do prve svetovne vojne. Stati inu ob- stati. Revija za vprašanja protestantizma 14, 2018, str. 11–42. Ritter Freiherr von Záhony, Eugen: Chronik und Stammbaum der im Jahre 1829 in Österreich mit dem Prädikat »von Záhony« geadelten Familie Rit- ter aus Frankfurt a. M. Monastero bei Aquileja: Selbstverlag, 1914. Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande. Reperto- rio speciale dei luoghi nel Litorale. Posebni krajevni imenik za Primorje. Wien: Alfred Hölder, 1885. Šašel Kos, Marjeta: Appian and Illyricum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2005. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Tavano, Sergio: Karl von Czoernig da Vienna a Go- rizia (1850–1889). Karl Czoernig fra Italia e Au- stria. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1992, str. 79–140. Vocelka, Karl: Verfassung oder Konkordat? Der pub- lizistische und politische Kampf der österreichischen Liberalen um die Religiongesetze des Jahres 1868. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1978. Wurzbach, Constantin von: Penn, Heinrich. Bio- graphisches Lexikon des Kaiserthums Österreich. Band 21. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1870, str. 454–455. Žigon, Tanja: Deutschsprachige Presse in Slowenien (1707–1945). 3. Teil: Deutschsprachige Presse in der Untersteiermark, in Kärnten, in Görz und in Triest. Berichte und Forschungen. Jahrbuch des Bun- desinstituts für Kultur und Geschichte der Deutschen im östlichen Europa. München: Oldenburg, 2005, str. 155–214. Žigon, Tanja: Heinrich Moritz Penns Stück Der Un- tergang Metullums: ein Beitrag zur deutschspra- chige Literatur in Krain. Spiegelungen: Zeitschrift für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas 56, 2007, št. 2, str. 158–169. Žigon, Tanja: Nemški časnik za slovenske interese – Triglav (1865–1870). Ljubljana: Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 2004. Žigon, Tanja: Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2009. S U M M A R Y »Paradies am Isonzo«. The work of Heinrich Moritz Penn (1838–1918) in Gorizia The article discusses the life and career of the literary author, journalist and actor Heinrich Moritz Penn, with a particular focus on his life in Gorizia, where he edited the German newspapers Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung between the autumn of 1867 and the spring of 1869. Penn’s editorship of the Gorizia newspapers is placed in a wider histori- cal framework by describing his life until then on the one hand and the existing conditions in Gorizia, es- pecially regarding the local German community, on 104 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 the other. In this way, the article sheds new light on the less known period of Penn’s creative production, as his work in Gorizia has to date not been subject to any comprehensive scientific study. Penn came to Gorizia on the invitation of the local industrialist Karl von Ritter, a member of an influential German family Ritter-Záhony, which set the foundations of the Gorizia industry in the first half of the nineteenth century. The Ritter family was also one of the pillars of the German community in Gorizia. The Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung were one of the most important expressions of the Gorizia Germans’ cultural activities, in which Hein- rich Penn played a decisive role. During the time of his editorship, the Görzer Wochenblatt was given a de- sign and content renovation and in 1868 started to circulate twice a week under the title Görzer Zeitung. The political orientation of both newspapers also of- fers an important insight into Penn’s political beliefs which largely resonated with the contemporary po- litical demands of German liberalism in the Habs- burg Monarchy. The analysis of both newspapers has revealed that Penn as editor devoted much attention to pressing political issues and often descended into polemics. His editorial orientation deviated more decisively from the liberal consensus among the then German bourgeoisie only with regard to the attitude towards the Slovenes and their political demands. Penn was also a prolific literary author in Gorizia, and most of his contributions from that period were published in the supplements of both the above- mentioned newspapers. His production can be divid- ed into literary works, the most comprehensive being the novel Der slavische Bauernkönig, and feuilletons in the strict sense of the term, in which he humor- ously discussed the then social conditions in Gorizia. The feuilletons were published under the common title Görzer Causerieen. Although Penn proved him- self a versed author that mastered the rules of his chosen genre, his contributions never evolved into social critique, characteristic of the finest writers of feuilletons.