IVAN KELC: Slovanstvo in njegova bo- dočnost s posebnim ozirom na šolstvo. Dandanašnji, ko je svet preprežen z železnicami in parobrodi in ko ljudje že letajo v zraku hitreje od ptic ter nam je vsak najoddaljenejši kraj pomaknjen v našo bližino, je treba vsakemu človeku — ako noče zaostati in ako noče biti duševno in tedaj tudi gmotno poteptan — mnogo več raznih znanosti nego v prejšnjih časih, ko je bil svet znan posameznikom samo nekaj kilometrov naokrog. Tudi potrebe so postale povsem drugačne. Rodna gruda ne hrani več dostojno in zadovoljivo svojega lastnika in izčrpljevalca, želi si po večjem in boljem, hrepeni zaradi tega med svet, med tuje ljudi, v popolnoma tuje kraje po besedah pokojnega prof. Erjavca, češ, ako želiš bogastva, se podaj v tuje kraje, na prekmorske otoke. — Akoravno marsikoga vara tuji svet glede zaželenih nad, je vendar postalo teženje in hrepenenje — podajati se v tuje kraje s trebuhom za kruhom — skoraj splošno, saj mu je najoddaljenejši kraj postavljen čisto blizu, misleč, da ga tam vendar dohiti tako vroče zaželena sreča. Posebno med nami Slovenci — posebno na Kranjskem — postaja to nečuveno hrepenenie po dozdevni sreči v tujini že skoraj usodepolno za narodov obstanek, ako se kmalu v tem oziru ne obrne na bolje. Kultura na nizki stopnji, domača gruda — domnevno — izčrpana, domač svet preobljuden. mnogo ust in malo kruha, hajdi tedaj med tuji svet, med tuje brezsrčne ljudi iskat si izboljšanja siromašnega stanja! Koliko nadepolnih eksistenc pogine v tujini, a mnogim se obrne tudi v tujini njihov brezupni položaj na bolje, in Ie takšni zgledi vlečejo. Po preteklih groznih dogodkih na Balkanu bodo postale v doglednem času tudi tamkaj razraere drugačne, in sicer bolje in to v kulturelnem in gospodarskem oziru, kar ne bo samo za druge Jugoslovane, nego še posebno za naš slovenski narod postalo velevažnega pomena tako posameznikom, kakor vsemu Jugoslovanstvu. Pravočasno je treba preproste ljudi pripraviti na to v duševnem oziru. Tedaj na jug naj bodo v prihodnje obrnjene naše oči, na jug naj teži vse naše delovanje, da nas nepripravljenih ne prehiti zopet v omotnem oziru sovražnik, kakor se nam je to zgodilo duševno negodnim že neštetokrat. Jugoslovanska zemlja je še neizčrpana, pregnojena s preogromno množino človeške krvi, ta bo i-edila svojega obdelovalca dostojno in lahko zadovoljivo — posebno ker je slabo obljudena — še sto letja in stoletja. Ako bo potem dotičnik zaradi svojega napora postal zadovoljen na obdelavani grudi, jo bo vzljubil, srce mu ne bo postalo polno iskrene ljubavi do svoje zemlje rediteljice. nego tudi do vsega sorodnega mu naroda in premilega mu materinega jezika. Njegovo zadovoljivo delo ne bo postalo netivo za vzgojo srčne ljubezni ne samo do sebe in svojcev, nego do vsega rodu. Zadovoljnost je najbla.žja sreča na svetu. l"'~ " "- Proč tedaj že enkrat s hrepenečimi pogledi na mrzli sever, kjer je zemlja — naša mati — izčrpana raznih prirodnin in preobljudena in kjer delajo v obrtnijah le žgolj stroii — živi kakor neživi — kot brezsrčni avtomati. V takih razmerah se ne vzgaja ljubezni, in kjer ni ljubezni, ni veselja in zadovotjnosti, in brez teh je vsako delo brezuspešno. Preden se podamo v kak tuj kraj — ako je v resnici potrebno — s trebuhom za kruhom, nam je treba se kolikor mogoče seznaniti temeljito z razmerami dotičnega kraja, šegami in navadami ondotnega ljudstva, posebno pa se priučiti njegovemu .jeziku. Čimbolj bo kateri verziran v vsem, kar imajo in nimajo v dotičnih krajih, tem lažje bo izhajal, tembolj napredoval v vsakem oziru. Gotova resnica je, čim lažje je delo, tem večji je zaslužek, samo treba se ie k temu potruditi pravočasno. Slovenec, bistra glavica, se menda prilagodi med vsemi narodi najhitreje tujstvu, tako glede šeg in navad, kakor glede tujega jezika, ki ga začne takoj posnemati in rabiti, ako že ne drugače, vsaj v naglaševanju. A poleg vse svoje bistroumnosti in prilagodenia ostaja Slovenec zaradi svoje dobro poznane pridnosti skoraj vedno najdalje časa v tujini pri nizkem, hlapčevskem delu, pri napornem delu, a slabem zaslužku razmeroma z oholim tujcem, ki mu zapoveduje in reže boren kruhek za mnogokrat prenaporno delo, in to stori tujčeva višia in temeljiteja, vsestranska naobraženost. A Slovenec ni sam kriv, da nima niti doma, niti v tujini lastne, krepke volje, da nima pravega pojma do skupnega delovanja, da je brez vsake samostalnosti v mišljenju in dejanju ter mu skoraj popolnoma manjka duha do višjih podjetnosti. Razmere so bile in so še, žal, ki ga tišče duševno k tlom. da še ostaja zaradi svoje nizke naobrazbe poslušen kot kužek pod klopjo. Samo delaj, pa moloi, to bi nai včljalo vedno za ubogega Slovenca, za ukazovanje in gospodstvo ie že drugih dovolj, da preveč. »Dajte mi v roke šolo in upam si gibati ves svet«, je dejal pri vsaki dani mu priliki blagopokojni Božidar Rajč. Dajte Slovencem šol, ki bodo odgovarjale njihovemu duhu in zdravim pedagoškim načelom, in sicer zadostno število šol od najnižjih do najvišjih, jim vzraste pogum, krepil in očvrstil se bo njihov ponos. zbudilo se složno delovanje in oživila blago- hoteča podjetnost in videlo se bo kmalu, kako hitro bodo nehali biti — podlaga tujčevi peti. Dokler se razvoj Sloveacev, ki si ga oskrbijo in oskrbujejo sami s podvojenimi davki, ovira od raznih strani na vsakojake načine, ni čuda. da se ne more sveži duh Slovencev pravilno ojačiti. da bi pohitel da vrhunca njihove duševne in gmotne samostalnosti! — Kakor hitro bo Slovenec naobražen pravilno in temeljito v svojem narodnem duhu in milem mu jeziku, bo spoznal takoj, da ni samo rosna kaplja na gibajočem se listu, nego da je mogočna in krepka veja na velikanskem deblu slovanskega drevesa. Uvidel bo, da res »največ sveta otrokom sliši Slave«, kakor je pel naš Prešeren, ponos njegov se vzdigne do nebesnih višin in okrepljen duh bo neuklonjeno deloval za vse dobro sebi in vsakemu bližnjiku. Duh je. ki oživIja, a treba mu je primerne hrane. zadostnega krepila! Slovenec, priučivši se temeljito svojemu materinemu jeziku, bo imel v doglednem času odprt ves svet od sinje Adrije do Tihega morja, od Crnega do Severnega, in to je ogromen prostor, tolikega nima skupno noben narod vsega sveta v svoji lasti, kakor edinole slovanski. V tem brezmejnem prostoru bo imelo Slovanstvo dovolj primernega dela, pa tudi jela, kakor hitro se sedaj še obstoječe za razvoi Slovanstva neugodne razmere izpremene na bolje. Slovencem se potem ne bo treba baviti s tujimi, neznanimi jeziki, akoravno še dandanes preveč hrepene po tujinstvu, baviti bo se jim s so rodnimi slovanskimi jeziki, kar jim bo razmeroma lahko. Ta trud bi bil Slovencetn jako olajšan, ako bi imeli zadostno število svojih narodnih šol, urejenih v njihovem duhu in po pravih, zdravih, pedagoških načelih. Ker pri nas takih šolskih razmer ni pričakovati vsaj v doglednem času, je zopet — kakor vselej in povsod — nas pionirjev naobrazbe sveta dolžnost, da posežemo krepko z združenimi močmi v to zadevo ter dvignemo sčasoma vsaj maso ljudstva iz duševnega mrtvila k teženju po boljši bodočnosti, k hrepenenju in delovanju po vsestranskem napredku. Posebno mladi tovariši in tovarišice, ki imate še pred saboj dolgo pot sicer trudapolnega, a hvaležnega posla za narodov blagobit, poprimite se ognjeno velevažnega posla, da bo med prostimi masami ljudstva zavladala navdušljiva samozavest, iskren narodni ponos ter duševna in gmotna samostalnost. Poučujmo narodovo mladino do klenega zrna milega nam materinega iezika, širimo njen iezikovni obzor, nadaljujmo ga v koncentričnih krogih vedno boliinbolj do spoznavanja sorodnih nam slovanskih jezikov! Profesor dr. Fr. Ilešič nam je nudil v tem oziru že marsikak vzor in migljaj in podal obenem priliko do priučenja srbo-hrvaškega jezika v »Slovenski Matici«. Ne zamudimo te lepe priložnosti glede razširjenja svoje naobrazbe, posebno mladina naj se prav krepko in vestno poprime priučenja najprej iugoslovanskih in potem drugih slovanskih jezikov in pisave v cirilici, ki se je poslužuje v svojem poslovanju pretežna večina Slovanov. Pri vsaki priliki nam je treba mladino navajati k učenju, najprej srbo-hrvaščine — najlepša prilika k temu je učna slika Ciril, in Metod, ki se obravnava lahko več ur — nabavljati je srbo-hrvaških knjig, jih širiti med ljudstvom. od srbo-hrvaščine je preiti k bojgarščini in ruščini, nato se pobrigati zaČehe inPoljake ter njihovo slovstvo. Najhitreje in najbolje se da privaditi nam še sicer tujim, a sorodnim jezikom z marljivim čitanjem tujih leposlovnih knjig z vsebino, ki je dotičniku znana iz slovenskih knjig in spisov. Najgotoveje se da priučiti tujim jezikom. ako se poda dotičnik. ki je že precej vešč dotičnega tujerga ie_ zika iz knjig, sam nied iste tuje ljudi, kjer] naj pridno občuje ne samo z naobražei _ nego tudi s prostimi seljaki. RazumevL se, da je k temu treba zadostnega pro-^ stega časa in truda, a kar je naiobčutljiveje — denarja. A v dosego tako vzvi|e-. nega smotra naj bi pomagala vsa slovan*;] ska društva s primernimi podporami, Z'j medsebojnim posečanjem v počitnicah itd.j Dotičniki naj bi potem v domačih dru-l žtvih poučevali tovariše, ti potem domaj mladino dotlei, da bi postalo znanje vsai) jugoslovanskih jezikov v besedi in pismu j Iast naobraženejšega prostega ljudstva. (Dalje.)