38           Dr. K- Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
je v malo minutah prejezdil tako nad četrtino zidu in zagledal dvajset korakov pred seboj drevo. V temi ni bilo mogoče razločiti, ali je hrast, ali bukev, ali kaj. Ni stalo sicer neposredno tik zidu, a razdalja vendar ni bila tako velika, da bi Petru porušila vse upanje. Pospešil je naporno ježo po raskavem hrbtu zidanega vranca. V par krepkih porivih je bil pred drevesom. Zdaj je videl: akacija, drobnolista in ostrotrnata. Srčno se je spustil na vejo — na trn. Toliko da se ni spustil. Prijel se je niže, obstal na veji, izdrl trn in splezal urno po veji in po deblu na tla. Enkrat se mu je zadrgnil talar — rask! črna cunja je obvisela na veji, drugo je šlo za gospodarjem.
Peter je stal v gosti seči. Napravil je še petdeset korakov na levo in prišel na cesto pred vhod. Ozrl se je proti gradu in navzdol. Do jutra bo v Cerknem, podnevu pride po stranskih stezah neopazen v Loko in zvečer k ženi, o polnoči odkoraka proti Ljubljani, se prijavi drugi dan stanovom in —
.Stoj!"
Od leve in desne planeta iz grmovja dva grajska hlapca s puško in vrvmi.                                                                 (Dalje prihodnjič.)
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave. *)
Dr. K. Štrekelj.
fl. „Es handelt sich" — „se gre" ali samo „gre"? red osemnajstimi leti sem skušal v »Ljubljanskem Zvonu" (XII, 1892, 366 d.) dokazati, ter sem, kakor mislim, tudi res dokazal, da je zveza „se gre" v pomenu nemškega „es handelt sich" ali „es geht um etwas", ki se je nekaj let prej začela širiti bohotno kakor plevel, nekaj čisto novega in neopravičenega v našem jeziku. Izrekel sem mnenje, da se je po nemški frazi „es handelt sich", kar se govori v pomenu „es gilt etwas, es geht um etwas", posnel osebnopovračavni zaimek se ter priteknil k slovenskemu „gre". Petnajst let pozneje je izrekel isto misel p. Stanislav Skrabec (Cvetje XXIV, 2), ki pravi: „Se gre" je ponarejeno po ljubljanskem „se andla". Pisatelji so se že pridno začeli izogibati
J) Po povodu knjižice drja. Jos. Tominšeka:  Antibarbarus. Študije o napakah in pravilih slovenskega pisanja. I. — Ljubljana 1910.
Dr. K. Strekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           39
te konstrukcije in so se našli celo kritiki, ki so naravnost svarili pred njo. Pred nedavnim pa ji je vstal zagovornik v gosp. dr. Jos. Tominšeku, ki je vendar v svojem „Antibarbaru" na str. 8. zapisal to modro besedo: »Novotarija, ki bije jezikovnemu ustroju naravnost v obraz, ki ni potrebna, ker ima jezik dovolj drugih pripomočkov, novotarija, ki je morda celo tujega izvora, ta se mora izganjati z vsemi sredstvi."
Na strani 62. navedenega „Antibarbara" namreč njegov pisatelj ne verjame, da bi bilo „se gre" posneto po nemščini. Svoje mnenje opira najbolj nato, da Nemec ne pravi „es geht sich um etwas", ampak le „es geht um etwas"; torej je po njem „se gre" domača, prav pristno domača roba in domačega kroja! Ta prigovor nič ne velja, ker nihče ni trdil, da je „se gre" preloga kake nemške fraze *„es geht šich um etwas"; to si je gospod zagovornik sam napravil, da bi po nji udarjal. V ta namen je privlekel v podporo „segrekanja" celo vrsto stvari in konstrukcij, ki niso ž njim v prav nobeni zvezi. Kaj naj neki rečemo k prigovoru: „Ce je se v „se gre" za „es handelt sich" nemčizem (sic!), potem tudi ne smem reči »spodobi se es gehort sich", „se odpira es offnet sich!" Kdor tako sklepa, sklepa krivo. Ti primeri spadajo vendar na popolnoma drugo plat; pozna li gospod zagovornik glagol spodobiti brez refleksiva, da o drugem ne govorim? In kar se tiče konstrukcije „se odpira es offnet sich", misli li res, da slovenščina ne sme opisovati pasiva z refleksivom se? Prav tako malo kakor ta dva primera morejo podpreti Tominšekovo mnenje drugi, kar jih še navaja. V zvezah „tako se ne greva" (das ist gegen die Verabredung), „s teboj se ne grem", „gremo se slepe miši", misli zagovornik, da spada se v njih k glagolu greva, grem, gremo. Ne glede na to, da teh zvez nobena ne pomeni „e s handelt sich", v katere slovenski prelogi „gre za" izraža gre abstraktno razmerje, ima gre v navedenih primerih konkreten pomen; vsi trije stavki so namreč eliptični in se niti ne spada k greva, grem, gremo, ampak k izpuščenemu supinu: metat, pretepat, igrat (tako se ne greva metat, s teboj se ne grem pretepat, gremo se slepe miši igrat). Pa zagovorniku to ni dovolj; sklicuje se celo na češčino: „Bylo pod mrakem in šlo se nam pekne." Toda tudi tukaj je šlo se rabljeno v konkretnem pomenu: „Solnce je bilo zakrito (ali je tako prav preloženo, ne vem, ker ne vem konteksta stavku : „pod mrakern" je navadno = „když slunce nesviti", in ni treba misliti kar na pravi mrak) in lepo smo hodili";   Nemec bi dejal:   „Die Sonne
40           Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
war verdeckt imd es ging sich herrlich"; primerjaj nemški: „Des Morgens geht sichs gut" ; franc. „il fait bon marcher le matin"; ital. „qui ci si cammina mile, es geht sich schlecht hier"; češ. „po teto pade dobre se chodi", slov. „Kod se gre v Ljubljano?" Noben teh stavkovnima abstraktnega, ampak vsi le konkretni pomen in vsi so brezosebkovi. Noben tudi nima niti sence kakega pomena fraze „es handelt sich". ^Naposled zatrjuje gosp. dr. Tominšek, da se ne sme z „es handelt sich" zamenjavati naš „grem", češ, da pomenja to „auf dem Spiele stehen", ter navaja primera „gre ti za denar" in „gre mi za glavo es geht mir an den Kragen". Koliko je na tem resnice, o tem se prepriča bravec najlože s tem, da odpre Grimmov »Deutsches W6rterbuch" 4. I. 2470, kjer najde „es geht ums Leben" razloženo z „es handelt sich um das Leben, das Leben ste h t auf den, Spiele". Nemškega slovarja pisatelji bodo pač znali, kako je tu soditi, in vendar dajejo frazi „es geht um" isti pomen, kakor ga ima fraza es „handelt sich um" ali fraza „es stehtauf dem Spiele", ker res ni razločka. Zagovornik Tominšek se je pač vzpel do svoje trditve, ker ga je v njegovi teoriji preplašil v Vodnikovem predgovoru k Pesmim za brambovce najdeni primer: „Zdaj grede al za živlenje al za smert", češ, če že Vodnik ni pisal, pred grede zaimka se, bo z mojo trditvijo slaba; zatorej bo imel ta Vodnikov stavek pomen „auf dem Spiele stehen". Toda prosim bravca, naj vendar preloži Vodnikov stavek s to frazo na nemščino ! Dobil bo čudno spako: „Jetzt steht entweder das Leben oder der Tod auf dem Spiele!" Kdo bo tako nemški govoril? Edino prav je: „Jetzt handelt es sich entweder um das Leben oder den Tod", popolnoma enako Hamletovemu: „To be ornotto be, thatis the question", kjer je „the question is" popolnoma enako nemškemu „es handelt sich". Torej rabi na navedenem mestu ravno Vodnik gre popolnoma v našem zmislu in to brez se. Morda poreče zagovornik segrekanja: Torej vendar jaz prav pravim, da je „auf dem Spiele stehen" nekaj drugega kakor „se gre"! Toda moti se; pozabil je namreč, kakor bi biti morali tudi nemški filologi pri frazi „auf dem Spiele stehen" vsaj v obširnem slovarju kakor Grimmovem namigniti, da se ona nikdar ne veže s slabim, ampak le z dobrim; „nur ein Gut, nicht ein Obel kann auf dem Spiele stehen". Kdo neki pač bo igral za kaj slabega? Zato nahajamo to frazo le pri besedah, ki zaznamujejo kaj dobrega: Ehre, Heil, Leben, Sieg, Thron, alles = alle Giiter itd.; reči se sme potemtakem „der Sieg steht auf dem Spiele",  ne pa   „die   Niederlage  steht auf dem
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           41
Spiele". To je zadnji prigovor, ki ga je Tominšek navel za svoje mnenje. Če očita naposled Pleteršniku, da ni bil tako nepremišljen, da bi bil oba primera (ne »slučaja", ker to je „Zufall"), namreč primer „es handelt sich" in primer „es gen t" pomešal, je ta očitek zavrniti že z ozirom na neosnovanost zagovornikovega mnenja in pa z ozirom na to, da so tudi drugi pred Pleteršnikom že pisali „ 111 za kaj = sich um etwas handeln".
Kaj je torej obveljalo od vseh Tominšekovih prigovorov? Cisto golo nič! Preden je cenjeni gospod pisatelj spustil v svet ta del svojih opomenj, bi se bil moral poprašati, kdaj je začel nastopati „se gre", ker le z zgodovinskega stališča se more priti do resnice. Ta konstrukcija se v naši literaturi pač ne da najti pred 1880. letom. Zastonj sem se trudil, da bi jo zasačil kje v starejši literaturi. Ravno Pleteršnikovi primeri bi bili morali podučiti pisatelja o tem, da sam izhaja od napačnega stališča. Našel bi bil tam I. 299 primere že iz Dalmatina: „ob život [mu gre] (ob = za, kakor obtu = zato), iz Ravnikarja: „za glavo mu gre" (tudi v Miklošičevi VG. IV. 429: „Aman, ki mu gre za glavo"), „ne gre mi za kaka dva goldinarja, es soli mir nicht um ein paar Gulden ankommen = es soli sich mir nicht um ein paar Gulden handeln"; pogledal naj bi bil tudi v Cigaletov slovar: gre za poštenje, za čast, pod „es handelt sich". Kje je tukaj kak se pred glagolom gre?
Slovenščina pred 1. 1880. (približno) torej ne pozna „se gre". In kar je največe važnosti, ne poznajo refleksivnega zaimka v tej zvezi niti drugi bližnji nam jeziki, kolikor jih izraža frazo „es handelt sich" z abstraktno rabljenim glagolom za premikanje. Čudovito se namreč naša slovenščina strinja ne samo z italijanščino, francoščino in nemščino,  ampak tudi s vsemi zapadnimi  slovanskimi jeziki in
v
litavščino. Ze pred osemnajstimi leti sem opozoril na to, pa mislim, da ne bo odveč, če stvar ponovim in razmnožim, ker mnogim ni več tisti majhni moj spis pri rokah. Italijan govori: „Ne va della vita, deli'onore, deli' interesse; ce ne va la testa, tu gre za glavo", — torej brez s e. Francoz pravi: „11 y va de toute sa fortune: gre za vso njegovo imovino" — brez se; tako tudi Nemec: „Es geht um sein Leben" — brez se. Čeh praša: „0 co jde?" in odgovarja: „Jde o zdravi, o život, o cest, o hlavu; již vam o životv jde"; „o to nejde"; „o hrdlo jim jde"; „jde mu prave o to"; „jde mu netoliko o femen, ale i celou kuži"; „jde jim o vec" —vse brez se, in Čeh rabi namesto j iti celo bežeti: „Videli jsme, že im o život beži" (Kott I. 640,  Miklosich, VG.  IV.  429). Poljak govori:   „0 co vam
42            Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
idzie?" „Jak by mu o glowej, o nie wiem co szlo"; „Niemcom szlo, aby lupy odbili, Litwi zaš, aby ich i sami siebie obronili"; „Wy nie wiecie, a tu o was idzie przecie" (Slownik warsz. II. 115, št. 21); „Nie tak mi o šmierč idzie Jako o sromote/'; „Idzie im o rzecz" (Miklosich, VG. IV. 429, Subj. Satze 52) — zopet vse brez se. Gorenjelužiški Srb pravi: „To vo hlovu dže, za glavo gre" (Miklosich, VG. IV. 429); to wo ničo mate njepondže „hier wird iiber nichts kleines hergehen, hier wird es sich um nichts kleines handeln"; „Wo strowošč a wo žiwjenje dže, es geht um die Gesundheit und das Leben" (Pfuhl 494, 201) — brez se. Malorus pravi: „Jak by o holovu jšio"; „0 našuju to skiru [kožo] chodyt" (Miklosich, VG. IV. 429, Subj. Satze 52); „0 toto merii jde, darum geht es mir" (Že-lechivškyj I. 325)—brez se, in enako Velikorus: delo idet o tom, es handelt sich darum" — zopet brez se. In naposled tudi Litvin ne rabi refleksiva: „Ta prava eft ant gyvastie"s ar smerlies, es handelt sich hier um Leben oder Tod" (Kurschat; prim. zgoraj stavek iz Vodnika).
Kaj razvidimo iz tega dovolj obširnega spiska primerov? Da niti eden omenjenih jezikov, kjer se rabi gre v pomenu „es handelt sich um etvas", ne jemlje k sebi refleksiva in da se naša slovenščina do dobe pred 1880. letom kar najlepše strinja ž njimi. Šele po 1880. letu se je v naš knjižni! jezik zasejala konstrukcija „se gre" in to, kakor vse kaže, iz mestne slovenščine, kjer prihaja v poštev najprej ljubljanska, ki pozna „se andla" in „se handla". Refleksiv se v „se gre" je torej posnet iz „es handelt sich" (ne iz „es geht sich", kakor menda nehote misli g. dr. Tominšek). Ko so začeli namreč poleg pravilnega gre govoriti v Ljubljani in morda tudi v drugih ponemčurjenih kranjskih mestih tuji „se andla" ali ,,se handla za to", sta se obe konstrukciji kontaminirali. Kontaminacija nastopa namreč ne samo tako, da vpliva posamezna beseda na drugo posamezno besedo (prim. slov. že m na h ti „praznik Marijinega oznanila" iz nem. ebennacht -f- siebennacht, lat. se-nexter iz lat. sinister -f dexter), ampak da se mešajo tudi skupine v stavku (prim. Brugmann, Kurze VG. der idg. Sprachen § 947 in § 948). Tako si imamo n. p. razlagati zvezo „z bratom sta šla v Ljubljano" (er und der Bruder sind nach L. gegangen) iz kontaminacije dveh stavkov, ki sta se prvotno glasila: „z bratom je šel v L j." in „on in brat sta šla v Ljubljano". In čisto enaka je zveza „se gre". Razloček tiči med obema samo v tem, da je prva že stara, udomačena,  druga pa nova,  samo  po mestih na-
Fran Milčinski: Upokojeni rodoljub.                               43
vadna in takim pisateljem priljubljena, ki žive in občujejo z mestnimi prebivavci.
Smemo li zategadelj, ker smo pokazali, kako je nastala, dati ji hkratu pečat in dovolilo, da naj se svobodno šopiri v našem pismenem jeziku? Ne; mariveč reči moramo s pohvaljenimi Tomin-šekovimi besedami: Novotarija, ki ni potrebna in je celo tujega izvira, se mora izganjati iz knjižnega jezika brez usmiljenja !„ Prepustimo jo tedaj, ker je šele mlada skaza, ki še ni dobila pri nas domovinstva, z mirno vestjo Žanetu iz Ljubljane ali pa Boltatovemu Pepetu!
Upokojeni rodoljub.
Fran Milčinski.
e rečem, če je človek pijan — pijanec, če ga ne posadiš v dim, smrad in šum, se pritoži, da je dolgčas! Toda trezen biti in trezen se voziti v nedeljo zvečer z dolenjskim vlakom proti Ljubljani, je hujše od vic! Ves vlak je pijan, kolikor ga je, še lokomotiva se kaj sumljivo zaletava po postajah.
Ono nedeljo sem imel opravek na Dolenjskem. Naneslo pa je tako, da sem zvečer, namenjen na vlak, trezen prišel na postajo, res trezen, saj pijančevanje je le gnusna razvada, pijača pa je bila tudi bolj slaba.
v
Vlak je bil kakor potujoča menažerija. Čudni zverinski glasovi so se razlegali iz njega, za potnimi okni so se spenjala in premikala neznana bitja — ali so bili ljudje, ali so bile hijene, se ni dalo ločiti.
Rejeni izprevodnik me je prijazno porinil v voz, češ, le noter v kurnik, d"a nas bo več.
V vozu je smrdelo in se kadilo, in videlo se ni nič. Iskal sem, kam bi sedel . . . Tačas se premakne vlak in to s takim sunkom, da sem koj našel svoj sedež in sicer na dolgih bedrih kmetskega mladeniča, ki je ležal in smrčal na klopi. Sedel sem s precejšnjo silo, kar mi je bilo jako žal, kajti olikan človek sem in ne ljubim klofut.
Mladenič se je zganil, ne vem, ali je zamrmral ali je zasmrčal, zdramil se pa ni in kazalo je, da ostane mir ohranjem.
12
Dr. K. Štrekeij: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.            91
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekeij. 2. Marševati ali marširati?
/nogo se je že pisalo o glagolih s končnico -irati, ki so jo j         nekateri začeli nadomeščati s končnico -ovati. Naposled se
je te stvari vnovič doteknil v „Antibarbaru" na strani 63. in 64. g. dr. Josip To min še k. On uči, da se moramo glagolov na -irati izogibati s vsemi sredstvi: ako imamo za nje domačinke, rabimo te, sicer pa pritikajmo na izvirno (ne le nemško), če le mogoče samostalniško podstavo končnico -ovati, češ, ta ni tako smešna, kakor se komu zdi. Samo kjer bi glagol s končnico -ovati postal neblagoglasen, ostanimo pri tujem -irati. Glavna stvar je torej Tominšeku blagoglasnost; saj prvi zahtevi njegovi, da pišimo domače glagole za tuje, se pač še ni nihče in nikoli uprl.
Drugače pak je z zahtevkom, da pišimo končnico -irati tedaj, kadar je glagol s končnico -ovati neblagoglasen. Gospod Tominšek je naštel nekaj takih „neblagoglasnih" glagolov. Kaj je blagoglasno, kaj ne, to je in ostane — kakor vsako vprašanje o ukusu — vedno nerešeno vprašanje; jezik sam tudi ne vprašuje po tem. Kar meni ali mojemu narodu doni lepo, to je neblagoglasno morda sosedu: Nemcu njegov Pfropf ni neprijeten, mi ga kar slišati ne moremo. Toda zakaj naj bi nam isto bilo zdaj blagoglasno, zdaj neblagoglasno, to je pač nedoumno: če je blagoglasno d o kov a ti „fertig schmieden", je prav tako blagoglasno d o ko v a ti „docieren". Da se nam   to zadnje vendar upira,  zato mora  tičati vzrok drugje in
v
ne v blagoglasnosti. Ce bi jezik res imel kak glagol promovo-vati za prom ovirati, bi ga bil kajpada že davno premenil v *promovati, toda ne zavoljo blagoglasnosti, ampak da si prikrajša nepotrebno napenjanje govoril; kazal bi s tem prej svojo — lenobo, kakor pa kak poseben občutek za blagoglasnost (filologi imenujejo to prikazen haplologijo).
Blagoglasnost torej nima ob reševanju našega vprašanja prav nič opraviti. Če hočemo določiti, katera omenjenih končnic je pri nas opravičena, moramo pregledati in preskusiti, kako si narod pomaga,  kadar prevzame  kak glagol  iz tujine.    Pri tem pa se ne
7*
92           Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
smemo omejiti na glagole s končnico -trati, ampak nam je vpoštevati vse tuje glagole sploh.
O tem je v svojem času, leta 1899., pisal v tržaški »Edinosti" (štev. 223, 224 in 249) ob pretresavanju Levčevega »Slovenskega pravopisa" (§§ 444—446) neki gosp. Ivanov in se uprl Levčevemu nauku o glagolih na -trati. On uči: Kadar je podstava glagolu romanska, tedaj moramo tuj (nemški) glagol prikrojiti tako, kakor prikraja italijanske glagole istrska čakavščina, za katero je našel D. J. Trnoplesar-Budivoj v »Slovanskem svetu" (1898, str. 261, 1899, str. 89) pravilo, da nastopa v nji za -are naš -ati, za -ere in -ire naš -iti, za -ere pa -ati ali -iti. To zadnje pravilo res velja, toda samo za italijanske v hrvaščino sprejete glagole; velja pa ne samo v Istri, ampak tudi drugod, kjer je vplivala laščina na slovanščino neposredno. Tako se lehko o resničnosti tega dejstva prepričamo glede Dalmacije, če vzamemo v roke katerega koli dalmatinskega pisatelja, ki piše naroden jezik. Našli bomo le malo izjem, katerih večino pa moremo razložiti drugači. Na videz se na primer upirajo temu pravilu v dobrovniškem narečju: škrimati, kar pa moramo razlagati iz s c h e r m ar e in ne iz schermire; skomponjat kaže že po prefiksu, da ni pravi odsev ital. componere (comporre), kar bi dalo le *komponiti, iz katerega je tudi res nastalo. Ko je namreč narod napravljal k njemu nedovršnik, ga je naredil tako, da samoglasnika o v korenu ni podaljšal, ampak ga pustil nespremenjenega, ker bi bil sicer tujo besedo moral tako premeniti, da bi več ne bila razumljiva ; in ko je hotel potem imeti dovršnik, je pozabil na prvotni *komponiti ter si ga napravil vnovič iz ko m p on j ati s pre-fiksom s. Enako si moramo razlagati glagole: man te n j ati iz mantenere, intravenjati iz intravenire, in enako despo-njati iz de spon i ti (disporre = disponere). Da je res hotel narod tudi izposojenim glagolom nadeti pomen dovršnosti ali nedo-vršnosti, vidimo iz primerov, v katerih je bil ital. 5 (iz lat. ex) pošte-van za slovanski prefiks s- (si>); prim. pengjati, namesto speng-jati iz spendere in nakogjati poleg skogjati iz scodere (scuotere): oba ta glagola sta bila prvotno pač sprejeta v obliki spenditi, škoditi (ta se je še ohranila na Rabu poleg iter. skagjat, prim. Kušar, Rapski dijalekat v Radu 118, 25). Iz te oblike je bil narejen najprej nedovršnik s pengjati, skogjati in iz teh še le, ker sta se ta glagota v tej obliki štela zavoljo začetnega 5-za dovršna, je bil napravljen nov nedovršnik pengjati in *ko-gjati, ki ga imamo samo v nakogjati (prim. tudi Budmani, Du-
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          93
brovački dijalekat vRadu65,167). Enako kakor spengjati si moramo razlagati ofengjat in reprengjat iz *ofenditi (offendere) in *reprenditi (riprendere). Vendar je v dalmatinščini nekaj glagolov, ki se ne strinjajo z danim pravilom. V Dobrovniku se namreč govori za ital. leggere, pingere, fingere, frigere ne morda le j iti (iz leg j iti) itd. kakor v istrski čakavščini, ampak legat, (tudi v režijanščini lajat) pengat, fengat in fengjat, p rigat. Nekateri štejejo te oblike za prav stare izposojenke iz romanske dalmatinščine, v kateri se guturala g in k nista mehčala pred mehkimi vokali; mogoče je, da bi bilo res tako, vendar se meni zdi bolj verojetno, da nam pri teh izposojenih glagolih ni izhajati od nedoločnika (ker bi potem pričakovali vsaj *legiti itd.), ampak od sedanjika v I. sg. in III. pl. in pa iz konjunktiva. To mnenje opiram na to, ker vidim tudi pri glagolih, ki privzemajo v italijanščini infiks -se- (= sk), da se v dobrovniškem narečju končujejo na -eškati, -iskati (prvo je starejše, prim. Meyer-Lubke, Grammatik der rom. Sprachen II. 242), ne pa na -iti, oziroma -siti. Primerjaj: bandeškati — bandire bandisco, pateškati — patire patisco, reuškat rebus-kat — riuscire riesco (v dobrovniškem glagolu je pomešan ital. sedanjik z ital. nedoločnikom), divertiškat — divertire di-vertisco, oferiškat — offerire offerisco, spediškat — spedire spedisco, tradiškat — tradire tradisco, appa-rire apparisco, ttpariškat (u domač prefiks za ad-) itd. To so izjeme od Trnoplesarjevega pravila v Dalmaciji. Pravilo velja pa tudi za slovenščino, dasi nima ta, če ne gledamo na rezijansko narečje, toliko laških glagolov kakor dalmatinsčina in istrščina. Kakor v teh, je tudi v nji še najbolj zastopana I. (a-) konjugacija n. pr.: barantati— barattare, bendemati — tržaški vendemare, cavatati — zavatare, čakarati — chiacehierare, čenčati — cianciare (povdarek govori za to, da zadnje tri besede niso od samostalnikov ca v a ta, čakara, čenča), durati — durare, frmati — fermare,govrnati — governare, kontenati se iz konten tati (ker bi se trije zlogi zaporedoma začenjali z istim soglasnikom) — contentarsi, koštati — costare, u k o r d a t i se — aceordarsi, krepati— crepare, krgati— caricare, krnati -catenare cadenare,lamentatise — lamentarsi, mencati — minuzzare, meritati — meritare, mandati trte — mundare, pasati — passare, pečati se — (im)pac-ciarsi, pensati — pensare, p e stati — pestare, provati — provare, štentati — štentare, štimati — stimare, štram-
94          Dr. K. Strekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
bolati — part. furl. strambalad it. strampalato, tentati — tentare, tokati —toccare, tombolati — (capi)tombolar.e in še nekateri drugi. Iz IV. (i-) konjugacije pozna slovenščina taliti (pregrešiti) iz starega fallire, pač ne iz fallere ali iz današnjega fallare; o partiti pa ni gotovo, ali je ital. partire ali pa domača tvorba iz tujke part, ital. p a rte (po deliti). Od II., (III.) konjugacije (ere, ere) imamo samo ko m p lit i „končati" — complere, compiere.
Glede laških v naš in hrvaški jezik prevzetih glagolov je torej Trnoplesarjevo pravilo res vtemeljeno v dejstvih; toda zastran tega vendar še ne smemo z g. Ivanovim zahtevati, da je na isto kopito devati tudi glagole, ki so prevzeti iz nemščine, dasi so ti prišli v zadnjo iz romanskih jezikov. Pridobi li jezik s tem, ako rečemo, ta in ta beseda je iz italijanščine in ne iz nemščine? G. Ivanov ni italijanskim izposojenkam zelo nasproten, ljubše so mu od nemških. Meni pa se zdi, da so obojne iste vrednosti  in zaslužijo isto „lju-
v
bežen" ali »sovraštvo". Ce si kaj izposodim pri Lahu, je to ravno tako malo moje, kakor če si kaj izposodim pri Švabu: zastran prvih izposojenek ne bo moj jezik čistejši, tudi mi zato ne bo Italijan v narodnem oziru bolj prizanesljiv kakor drugi, ampak oba se bosta bratovski trudila, kako me spravita podse. S tem, da si izposodim besedo, ne izkazujem dotičnemu narodu še nobenega če-ščenja; njega to prav nič ne boli, še toliko ne, kakor če komu komar pušča, meni pa je pomagano. Občutljivost je v tem oziru popolnoma neumestna, tako tudi napačna sramežljivost. Smešno je, če hrvaški ali srbski pisatelj išče rajši neznanih turških besed, kakor da bi mu ušla iz peresa laška ali nemška ali celo — domača. Kdo neki more narodu zapovedovati, kje naj si izposodi, česar potrebuje, kdo mu ukazovati, kje in pri kom mora prvič videti tujo stvar in slišati nje ime? In vendar si to domišljajo naši Jilologi", ki uče, kako moraš prikrajati nemške glagole na -ieren in kako se izogibati zloga -ir\ Narod ti izpreminja tujo besedo le v toliko, v kolikor je treba, da jo more rabiti v svojem jeziku, to je, da jo more sklanjati ali spregati; sprva ji pusti navadno celo tujo razvrstitev glasov, katera se šele sčasoma več ali manj vravna po domači. Pri nominih premeni torej narod kvečemu zadnji vokal ali zlog, pri glagolih odvrže končnico tujega nedoločnika ali osebno končnico, več pa si nikakor ne upa, ker bi s tem tujka izgubila preveč svojega lica. Kaj je prvotni sufiks, kaj koren, tega narod ne more vedeti, saj še strokovnjakom to ni vselej jasno!  Recimo,  da bi res kateri slo-
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih r>obijanih pravilih slovenske pisave.             9
vanski narod zlog -ir v nemških glagolih na -ieren štel za nepotrebno končnico in bi jo res izmetal v nemških izposojenih glagolih, ter bi n. p. iz vacieren (izgovori po nemški facirn) napravil facovati ali facavati, iz studieren pa študovati itd., bi li potem ne moral prav tako iz verzieren napraviti *f r c o v a t i, frcevati? In kaj naj bi napravil iz irren (prim. »Zakaj se pa iraš, Nežca ti?" SNP. I. 211)? Kako naj bi vedel, da -ier v zadnji besedi ni isti kakor v prvi, ampak da je del korena? Preprostemu narodu ne moremo vendar podmetati stvari, ki jih ve strokovnjak. Narodu, ali bolje rečeno, tistim njegovim članom, ki izposojajo zanj in znajo dva jezika, š čimer pa še ni rečeno, da so Bog ve kako izšolani, je jasno samo to, da je za nemško nedoločnikovo končnico en (staro an, on) postaviti v slovenščini ati. S tem je nemški glagol že presajen na naša^tla, vsi drugi poskusi so a priori izključeni. Če je torej narod napravil iz zwifeln — cviblati, iz tanzen — tancati, iz kochen — kuhati, iz puwen — puvati povati, iz achten — ahtati, iz zieren — cirati, potem je popolnoma dosledno, da je napravil iz exercieren — ekserciratiali šel j cirati, iz fallieren — f a 1 i r at i, iz marschieren — marširati, iz mi-nistrieren — ministrirati, iz radieren — radirati, iz se-kieren — sekirati, iz studieren — študirati, iz spa-zieren — špacirati ali špancirati itd. itd. Vsaka druga pretvorba je nemogoča, ker narod vendar ne more znati, da je do-tični glagol tudi v nemščini izposojen in da je -ier- v nemščini sprejet pravzaprav po nepotrebnem, ker tudi stari Nemci niso prav vedeli ločiti nedoločnikove končnice od glagolovega debla v starofran-coskih glagolih. Enako sta Srb in Bolgar po grških s-aoristih (-viša, -5a), v katerih sta največkrat slišala tuji glagol, sprejela z glagoli tudi ta -isa, -sa in ga nista morda odtrgala: zato pravita pedepsati in ne *p e d e p a t i ali p e d e v a t i (iz sTuauSsucra), k a 1 e s a m in ne morda *kalejem (od Iscalscra); ta -sa sta priteknila pozneje, kakor Nemec tuji -ier-, celo domačim glagolom. Enako je tudi Dubrovčan italijanske glagole z infiksom -se- sprejel ž njim vred, ker se mu je ta infiks zdel celovit njih del. Podobno so dalje ogrski Slovenci napravili iz madžarskega protestalni „protestieren" svoj p ro te stal i vati, iz sillabizalni „buchstabieren" svoj šilabizalivati (Zobrisani Sloven 61, 11). Nasproti so, kakor Nemci irc.-ier, Škipetarji sprejeli slovansko nedoločnikovo obliko -iti v svoj jezik tako, da se -it šteje za celovit del glagola: gostit „ich bewirte" ; današnji Grki pa so zopet kakor Nemci iz francoščine -ier, sprejeli iz italijanštine -are: api(Japw
96
Janko Glaser: Pred tovarno.
„ich komme an" iz arrivare, pL/.o»xavSapw recommandare; kar je torej popolnoma na isti stopinji kakor nemški recommandieren; dalje je ta ital. -ire, -are sprejela tudi škipetarščina kot celovit del glagolov n. pr. succidirti „folgte", pensarti »dachte" itd. — Če so torej Slovenci in drugi Slovani sprejeli nemške glagole na -ieren s to končnico, so ravnali popolnoma pravilno; oni še niso šli niti tako daleč kakor Nemci glede svojega -ieren, novi Grki glede svojega -are, Škipetarji (Albanci) glede svojega -ar, -ir, -it, Srbi in Bolgari glede glagolov na -sati, -isati. Potemtakem tudi ne gre Slovencem prikrojati glagolov na -irati tako, kakor uči dr. Tominšek, pred njim g. Ivanov (in deloma Bežek), da moramo namreč poiskati italijanski (romanski) glagol in ga pretvoriti tako, kakor se pretvarjajo izposojenke iz italijanskega jezika, to je: namesto fabricirati moramo po italijanskem fabbricare napraviti f a b r i k a t i; namesto k o n f i-scirati po confiscare pa konfiskati in podobno. S tem bi se mnogokrat za nas izgubila že vdomačena in vsem razumljiva oblika, dostikrat pa tudi pomen, ki ni še eo ipso vedno enak italijanskemu, če je romanska beseda prišla k nam po Nemcih. Taka umetna popravila narodovega jezikovnega delovanja so nepotrebna in samo motijo; tujka je narodu umljiva samo v obliki, v kateri jo je on sprejel, ne pa v popravku tega in onega jezikovnega mojstra.
(Konec tega poglavja prihodnjič.)
no
Dfi5
Janko Glaser:
Pred tovarno.
JLako neizmerno prežalostni          Utrujeni so — in ne vidijo,
so dnevi pri nas —                      kako razsut a kaj je ljudem, ki tu mimo gredo    neba je večernega dih nocoj
v ta mračni čas?                            do umazanih rut.
Utrujeni so — in obraze imajo      Ne vidijo — topo, brez srca
nizko v tleh:                                 mimo sopo:
ukopan na ramena pretežki dan     svoje ljubezni več nimajo,
trdo je kot greh.                           čez tujo gredo . . .
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           141
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekelj. 2. Marševati ali marširati?
(Konec.)
frav tako malo kakor zdravilo g. Ivanova je priporočati za glagole na -iratl končnico -ovati, zoper katero govori Leveč v zgoraj navedenih paragrafih svojega »Pravopisa" in jo priporočata Bežek in Tominšek. Začeli so jo pri nas namestu -iratl rabiti, odkar je Stritar v Zvonu leta 1877. (str. 173) izrekel mnenje, da so oblike kakor „korespondirati prave spake". Naši puristi se niso dolgo pomišljali, hitro so vedeli pravi lek. Videli so namreč, da tudi v Zagrebu ne marajo takih tvoreb in se jih tudi tam ogibljejo, ne sicer po načinu domačih čakavcev, kakor bi pričakovali po Iva-novljem receptu, ampak po zgledu Čehov; nemške glagole na -ieren poznajo namreč, če so ti postali res narodova lastnina, tudi Hrvati ali Srbi samo v obliki -iratl, -eratl. Zagrebčani pa so se pri tem ..zdravljenju" na sebi zdravih in pravih oblik na -trati zagledali v Čehe, kjer se je bil že prej prav tako napovedal boj staremu -irovati, ki je bil porezan v -ovati. Češki puristi so se pri tem opirali na to, da se je tam poleg studirovati iz nem. studi er en  govorilo  in pisalo tudi stud o vati in je to bilo starejše.
v
Toda zabili so, da to ni iz nemščine, ampak iz latinščine. Se bolj pa je v tem počenjanju podprla češke jezičarje poljščina, katera ima prav mnogo besed na -owač, ki se v nemščini končujejo na -ieren. Pa pomislili niso pri tem na to, da niso ti glagoli sprejeti v poljščino iz nemščine, ampak naravnost iz latinščine, italijanščine ali francoščine, in da se torej ne morejo vzporejati naravnost z enakimi češkimi, ki slonijo na nemških. Taki poljski glagoli so n. pr. se-kowač — seccare sekieren, informowač — informer informieren, inkomodowač — incommodare inkom-modieren, inkwirowač — inquirere inquirieren, po-stulowač — postulare — postulieren itd. Poleg tega pak ni nikdar zabiti, da imajo v besedah, ki so šle skozi Nemce, tudi Poljaki prav tako -er, kakor vsi drugi v poštev prihajajoči Slovani, da se torej tudi poljščina ni otresla „zoprnega" -ieren, ker je prevzela
142          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
glagole kakor: exercerowač, faszerowač (faschieren), ko-menderowač (commandieren), maszerowač (marschie-ren), plejzerowač(blessieren), polerowač(polieren),spa-cerowač (spazieren), sztafirowač (ausstaffieren), wize-rowač (visieren) itd. Naši glagoli na -irati se glede končnice -ir potemtakem prav nič ne ločijo od glagolov, ki so jih iz istega vira, to je od Nemcev, dobili drugi Slovani, kateri tudi niso odvrgli te končnice. Razloček med našim -irati in češkim, poljskim, ruskim -irovati, -eromač, -irovatb tiči samo v končnici -ati namesto -ovati pri severnih Slovanih. V nji se pak ločimo zdaj tudi pri drugih glagolih, ker spreminjamo mi nemški -en v -ati, naši severni bratje pa v -ovati. Vendar vse kaže, da nekdaj tudi pri Cehih in Poljakih ni bilo tako; tudi oni so nekdaj, kakor mi še zdaj, rajši rabili v tem primeru -ati kakor -ovati; primerjaj žehnati — žegnač, viklati iz wigelen, wiklač iz wickeln, šupati — schuppen, šlehati — schla-gen slahen, coufati cowač — zouwen, szukač — suochen, vahati wagač — wagon, šilhati — schielen (schilchen) itd. Pri nas je končnica -ati za nemški -en prav navadna, in to pravilo le prav redkoma pretrgano. Ne strinjajo se ž njim ti-le glagoli: klagovati (klangovati, glede na. prim. štenge: stiege), varovati, če sploh smemo ta glagola izvajati naravnost iz klagen, wahren; nemogoče namreč ni, daje izhajati iz starejšega *klagati, *varati, vendar nahajamo klagovati že v Salve regina iz XV. stol., ker glagogicze nima nič opraviti z glagol a ti, kakor je mislil Vondrak, ampak je brati klagojice, če ne naravnost klagujice (čehizem). V nekaterih glagolih imamo za -ati končnico -iti, toda ta je prav redka: voščiti (poleg mlajšega vtinkšati) — wunskon, musiti in misiti se poleg mu s a ti in misati se — mu^en (mutare) in pa faliti „mangeln" — bav. val en Jehlen", če je to iz nemščine (prim. gori). Enako redki so nemški glagoli s končnico iti v češčini in poljščini: dobiti „diirfen", trefititrafič —treffen, musiti musieč—-miie^en; v nekaterih drugih imamo pač denominativne tvorbe, v katerih je samo ime iz nemščine: cvičiti cwiczyč od cvik — zwic, szpocič od szpot —Spott. Ogromna večina nemških glagolov pa dobiva v slovanščini -ati, oziroma -ovati za končnico. Zakaj se je češčina in poljščina v poznejšem času odločila za zadnjo obliko, ne morem povedati; vzrok je najbrž sintaktičen. Med takimi glagoli je le malo dovršnikov, pri nas samo: anati, erbati, gra-tati,   fercerati,   genjati   (henjati)   iz   nengen   »aufhoren".
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           143
ofrati, šenkati, špendati,1 štrafati, ventati, žegnati Ogromna večina takih glagolov pa je nedovršnih; pri nas jih pride, kolikor sem jaz našel, na 11 dovršnih nad 120 nedovršnih. Razmerje med dovršnimi in nedovršnimi takimi glagoli vtegne biti v češčini in poljščini še bolj zasukano v prid nedovršnikom. Ker jezik ne pozna iz istega korena podobnih glagolov kake niže vrste, so Čehi in Poljaki nemška glagolska debla, ki niso — če sodimo s slovanskega stališča — imela prefiksov, občutili najbrž za imenska in so zato v tvorbo glagolov izbrali rajši VI. kakor V. vrsto.
Iz navedenega se da posneti, da dela zoper svojstvo in navado našega jezika, kdor hoče za nemških izposojenek končnico -irati vpeljati pri nas zdaj -ovati in da uči potemtakem Leveč zgoraj v navedenih
v
paragrafih prav. Na Cehe se ne moremo sklicevati, ker nimamo mi od tujih glagolov poleg -irati nikjer -irovati in hkratu -ovati, kakor to vidimo v Cehih; zato tudi ne moremo od analogije zahtevati, da naj bi delovala kakor v češčini, ker nima pri nas prave opore za to. Potemtakem je končnica -ovati za -irati pri navedenih glagolih za nas prav tako tuja kakor -irati; razloček je samo v tem, da ta ni ustanovljena umetno in prisiljeno, ampak da jo je narod sprejel z vsem deblom, in pa da so oblike na -irati razumljive, oblike na -ovati pak nerazumljive. Zato se ni čuditi, da je nepremišljeno pravilo „rabi za irati končnico ovati" prav kmalu rodilo sad neprijetnega ukusa, ki ga ni marala živa duša razen tistih, ki so si domišljali, da smejo jeziku ukazovati. Ne samo, da so nastajali po nepotrebnosti glagoli, v obliki popolnoma enaki že rabljenim glagolom, n. p. ministrovati, kar je lehko „minister biti" (kakor kraljevati), pa tudi novo prirejeno „ministrirati, pri maši streči", d oko vati „ dovršiti kovanje" in „docirati", sekovati »secirati" in „sekirati"...: dobivali smo tudi tvorbe, ki so vzbujale neprijetno čustvo vsakemu, komur je zvenela v ušesih domača slovenska govorica, n. p. preterovati ali preterevati ali preterjevati za preterirati. Jezični mojstri
1 Ravno z ozirom na končnico -ati sklepam, da naš špendati ni iz ital. spendere, ampak iz bav. spenden ,ausgeben, aufvvenden'. Drugi dovršnik na -ati je kaštigati, katerega pa ni z Miklošičem (Et. Wtb.) izvajati iz stgn. cha-stigon, ampak iz substantiva kasti ga in to iz ital. časti ga. Pleteršnik je ta glagol oznamenil za nedovršnik, kar po moji misli ni, kakor ni štrafati; zato prelaga Jambrešič castigare kot nedovršnik, to je kot sinonim glagola karati, s kaštigujem. Da bi bil naš kaštigati neposredno iz italijanščine ali latinščine, ni misliti, zategadelj, ker bi bil potem povdarek na a, kar pa ni, kakor kaže kraška kletvica bus ta keštk3J = Bog (Buh, ne bes) te kaštigaj; *kaš ti ga j bi dalo tam *ka š t k e j ali ksštkej.
144          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
so nas začeli ekserkovati; jarca so nam tranševali, da bi nas pridobili za to medeno slovenščino; grozili so, da bo naša narodnost falovala, če ne pohvalimo njih tiranije in ne maršu-jemo, kakor nam oni bobnajo, ampak čeoperujemo zoper njih nepremišljene skoke ter se branimo intabulovati tako spakovanje v svojih knjigah.
Zoper novo končnico -ovati namesto -irati se je 1. 1890. uprl Luka Pintar v Ljubljanskem Zvonu (str. 119 n.) ter pametno predlagal, da nam ni končnice -irati, kadar se je za nemško tujko -ieren že vkorenila v našem jeziku, nikdar spreminjati v -ovati: da torej pišimo eksercirati, dezinficirati, kurirati, aretirati itd., ako sploh rabimo te tujke, ker bi nas narod sicer ne razumel. Po Pin-tarjevi premišljeni sodbi imamo namestu nemškega glagola na -ieren glagol na -ovati samo tedaj, kadar smo iz tujine sprejeli dotičnega glagola nominalno podstavo pa si iž nje napravimo po domačih pravilih glagol mi — sami. V primer bodi: Poleg tujega kritizirati iz kritisieren si smemo napraviti svoj glagol kritikovati, ker smo sprejeli tudi besedo kritik; ne smemo pa za d ezinficirati napraviti dezinfikovati, ker nimamo imena *dezinfik m. ali *dezinfika f.; za f al irati ne smemo reči f al o vati ker nimamo nobenega nomina *fa 1 m. ali *fala f.; za eksercirati ne smemo reči ekserkovati, ker nimamo nominalne podstave *ekserk, ali *ek-serka. Zoper Pintarjevo modro pravilo se je oglasil V. Bežek in zahteval odločno za vsaki -ieren samo -ovati: zdelo se mu je nedo-umno, zakaj naj bi veljalo pravilo samo za neke glagole; on ne vidi ni najmanjšega vzroka, da si ne bi izposodila slovenščina vselej samo „podstavo" za tvoritev glagola in si glagol napravila potem sama (Ljublj. Zvon 1891, str. 113). Na videz uči Bežek isto, kar Pintar; pri obeh gre za »podstavo"; toda razloček je v tem, kaj oba razumeta z besedo „podstava". Pintar razume ž njo ime, ki se v resnici rabi kot samostalna beseda ob času, ko se kak glagol omenjene vrste dela iž njega; Bežek pa razume v tem primeru s „podstavo" to, kar ostane od nemškega glagola na -ieren, če mu odstrižeš to končnico; njega ne briga, se !i ostajajoči del res rabi kje kot samostalna beseda ali ne, niti mu ni za to, je li ta okrnek sploh kje dandanes mogoč kot samostalna beseda. Bežkova „podstava" se torej strinja s tem, kar imenujemo navadno „koren" besede (kateri kajpada ni treba, da je vedno enozložen; tudi se novi koreni razvijajo še dandanes). Ako pa je Bežkova „podstava" to kar  „koren", potem je  njegov nauk tudi  že sojen:  koreni se
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           145
namreč nikdar ne izposojajo sami zase, ampak samo v celih besedah s temi besedami vred. Če pa si ne more jezik izposoditi korena kot takega, ne more tudi iž njega delati novih tvoreb, ker nima „podstave", na katero bi obesil sufikse, ki delajo deblo. Glagoli VI. vrste se delajo ali iz imen ali iz glagolov. Iz imen, ki jih ne pozna ne naš ne tuj jezik, ne moremo delati takih glagolov; iz glagolov kake niže vrste pa tudi ne, ker jih ravno tako — ni. Če pa pridenem nečemu, česar ni in kar nič ne pomenja, sufiks -ovati nastane samo tvorba, ki prav tako ne pomenja nič, ali da se izrazim matematično, Qr + ovati = ovati, t. j. sufiks; sufiks za se pa je — 0 = ničla: to je — ex nihilo fit nihil!
Levčev in Pintarjev nauk o tvorbah z -irati je potemtakem popolnoma vpravičen v jeziku. So li te tvorbe „lepe" ali „grde", to filologa nič ne briga. Po moji misli so gotovo lepše kakor brez-miselne novotarije. Komur so zoprne, temu sta že Pintar in Leveč (tudi Tominšek je za to) dobro svetovala, da naj rabi za nje rajši domače besede, kar je tudi po mojih mislih najbolje, če je to sploh mogoče. Kjer pa se ni moči ogniti tujke, tam naj se pa -ira brez strahu: le čvrsto marš/ra/vboj za narodne pravice; če zadeneš na izdajavca, ne bo škodilo, če ga moralno tudi raztranš/ras!
Da je kaka tvorba že prešla narodu v kri, zato imamo najboljši dokaz v tem, da narod začenja sam delati enake tvorbe. Kakor ima Nemec bastardne oblike schattieren, gastieren, buch-stabieren . . . tako so se tudi pri nas že začele pojavljati, ne sicer v glagolih domačega izvira, pač pa v tujkah, in sicer iz italijanščine, kar najbolje priča za to, da so narodu še ljubše od starejših pretvoreb, o katerih sem govoril po povodu Trnoplesarjevega pravila zgoraj. Povod so najbrž dali italijanski glagoli na -ire. Tako se govori na Goriškem že ne *divertiti, ampak divertirat iz ital. d i ve rti re; dalje je slišati škercirat za scherzare, kom-panjirat za accompagnare, provirat poleg provati (ne probirat, kar je iz nemščine), badirat za abbadare (tudi v hrvaščini: nista ne badira), meritirat za meretare, kontra-štirat za contrastare „streiten" in morda še kateri drugi primeri.
.Ljubljanski Zvon* 3. XXXI. 1911.
11
Dr. K- Štrckelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          307
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekelj. 3. Rajša sem ali rajše sem?
a strani 64. svojega „Antibarbara" piše gosp. gimn. ravnatelj dr. Tominšek: »Nekoliko temu (t. j. zvezi ,Gospica ste dra-žestni'l podobna je zavoženka: rajša sem lepo oblečena nego sita. Pravilno se reče, rajši (ali rajše) sem oblečena'. Saj se tudi reče: ,Sestra je lepše oblečena nego jaz', ne pa ,Sestra je lepša oblečena'."
Preden preskusim ta Tominšekov uk, opomnim, da je sklicevanje na stavek ,sestra je lepše oblečena nego jaz' popolnoma neprimerno; saj stoji tudi v stavku ,rajša sem lepo oblečena nego sita' pri deležniku oblečena prislov lepo prav tako, kakor v primerjanem (lepše). Toda tu sploh ne gre za ta prislov, ampak za besedico rajša, čemur ne odgovarja v primerjanem stavku nič sin-
1 Kar navaja g. pisatelj zoper to rabo, temu seveda nikakor nočem prigovarjati; da bi pa naši pisatelji tako pisali zategadelj, ker se jim zdi „bolj salonsko", o tem zelo dvojim. Oni se drže te konstrukcije zato, ker jim je prešla v kri iz domačega narečja. Ne govori se namreč tako edino le v poljanski dolini, kakor misli g. Tominšek, ampak tudi drugod; lehko se sme reči, da je tako polovično vikanje navadno po vsem slovenskem Primorju in po Benečanskem. Rezijan n. pr. moli: Žihnana vy sto tami žanami; s al ud a na bodite, krajica (Baudouin-Loschi, Catech. res. 50, 51). Enako piše že leta 1700 Janez Svetokriški (Sacr. Prompt. IV, 135 d.): Nerpoprei vaš (t. j. gospodične Klare, ki stopa v samostan) nebeški ženin bo obrissal solsse iz vaših očy, kateri(e) ste prelila, kadar ste prossila toku dolgu vzeta bili v' ta sveti klošter; namejsti tesnote kloštra, v' kateri se bote zdaj zaperla, vam bo enu cellu krajlestvu za prebivalše danu, na katerem velikim prebivalsi se bote čudila inu s'prerokam Barukam djala; g. Bug bo s takoršno slatkustio vam dušo napolnil, da bote persilena zaupyti; (zupernosti) v njegovi službi bote mogla poterpežljivo prenesti itd. itd. Napačno bi bilo sklepati iz navedenega, da je te neskladnosti kriva tujščina. Ta mariveč ni mogla podreti naturne konstrukcije: ti si dober, ti si dobra; oprijela se je namreč samo zaimka in glagola, vse drugo pa je ostalo nespremenjeno, domače. Isto velja tudi o češčini, kjer se govori: vy jste dobry, vy ste se mylil, vy ste se sklamala (Hattala, Srovnavaci mluvn. 18). Da je tudi vikanje kakor onikanje neslovansko, vidimo iz vzhodnjeslovanskih jezikov, kjer je — poslednje popolnoma — zelo omejeno in prav za prav še le moderno. Tudi to, da stoji celo pri ženskih osebah deležnik in pridevnik v moškem spolu (mati, vi ste bolnz) kaže na tujstvo tako, kakor onikalna zveza, mati so mi reki/', to je moška oblika v povedku pri osebkih moškega spola.
.12
308           Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
taktično  podobnega.   Zato  pravim, da je ta primerjava  popolnoma nepotrebna.
Pisatelj „Antibarbarov" imenuje zvezo s pridevnikom rajša zavoženko, ker misli, v kolikor se da posneti iz nejasnega njegovega besedovanja, da bi namestu nje moral stati prislov, ki ga on podaje v obliki rajše in rajši. Pozabil je pri tem, da se glede pridevnika rad, ki ga rabimo kakor deležnike na -/ edino le v ime-novalniku in predikativno (Miklošič, VG. IV. 17), slovanski jeziki strinjajo ne z — nemščino, ampak z latinščino, katera pravi pridevniški ,lubens feci', ne pa kakor Nemec ,gern tat ich es', to je pri-slovno. Za prvo primerjalno stopinjo velja to v vseh slovanskih jezikih: slov. sestra rada bere; srb.-hrv. ona je rada za njega poči; bolg. ali si rada, devojčja, večerb da dojdamia? rada sumto, rada, junače; č. rada piješ, rada jiš, rada si pekne chodiš; p. nie rada koza na targ, ale musi; staror. radi byša Sloveni, jako slyšiša vi-ličija Božbja svoim jazykom (Pov. vr. 1. = Nestor), novor. čem bo-gaty, tem i rady; malor. čym chata bohata, tym i rada, rada Hanna za pana, to pan ne bere. Na prvi primerjalni stopinji torej vidimo povsod, da se rabi rad pridevniški in se v spolu in številu sklada z osebkom. Edina lužiška srbščina se je nekoliko oddaljšala od te prvotne rabe, ker pripušča za rad, rada, rado tudi že samo rad (pač po nemškem vplivu), zlasti pa rady (kar se šteje za instr. plur., najbrž napačno, morda je le nom. plur.; saj se prvotno rad ni sklanjal, torej ne more biti instrumental), in to za vse spole in števila; tam je torej tudi že v pozitivu začel prislov izpodrivati pridevnik, n. p. rady sym ke mši khodžila, rady sym pačerje spe-wala, rady sym khudym dawala, poleg tega pa tudi njerad sy ke mši khodžila. Toda tudi lužiški Srbi govore še vedno prav po slovanski: Haj, na lubu Serbowstwo dopomnjam tak rada so, z njebja swetlom rada khodžu (Liebsch, Syntax 78 d., Pfuhl, Wtb. 577).
Kakor za prvo primerjalno stopinjo, velja ta konstrukcija tudi za drugo in tretjo (komparativ in superlativ). Pridevniška raba je kajpada pozneje tukaj nekoliko omejena; v ruščini (veliki in mali) že zato, ker tam sploh služi za komparativ le prislov, po obliki enak staremu komparativu srednjega edninskega imenovalnika. Enako ne prihaja tu v poštev bolgarščina s svojim posebnim komparativom, ki je samo s sufiksom po podaljšani pozitiv (p6-rad). V ostalih slovanskih jezikih pa vidimo, da se je pridevniška natura besede rad ohranila v komparativu najbolj v zvezi z glagolom biti (byti), kjer je z osebkom ože  spojena, menj  pa  tedaj, kadar so povedek
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          309
v stavku drugačni glagoli (prim. Kott, Česky slovnik s. v. rad). Tako beremo v srbščini ali hrvaščini: Ja bih radij, da si ti slijepa e si mi tako prelijepa; radij a sam bez jednoga sina no bez moje ruke; upita jih (djevojke), bi li se udale i za koga bi koja naj radij a. Toda poleg takih zvez nahajamo tudi že prislov: Da bi on radije i lakše učinio..., Da, prislov se je začel širiti celo v pozitiv: rado ide Srbin u vojnike itd., kjer so gotovo vplivale zveze, v katerih je prislov upravičen, prav tako kakor v: kako si, da si mi zdravo i veselo, to je v zvezah, ki so se pač šele kesno razvile. Tudi o češčini velja isto glede komparativa, kar izrecno poudarja v svoji slovnici Gebauer (III. 1. str. 303, 304, 308—9); toda stara češčina nam kaže, da je nekdaj bilo drugači: „Kakor imamo zdaj v pozitivu nomi-nativne oblike m. r a d, f. r a d a, n. r a d o, pl. m. r a d i, tako je bilo v stari češčini tudi v komparativu: sg. m. rade j i, f. radejši, n. radejše, pl. radejše", h čemur našteva Gebauer obilico primerov iz starih spomenikov. Že zgodaj pa nahajamo tudi primere, ko se je na mestu pričakovanega atributivnega nominativa pojavila kaka druga oblika, potisnjena v prisloven pomen, tako zlasti: radeji,radeje, radejši, radši, radči, radejše, radše, radče, radš, rač. Poljščina pozna le redko rabljeni prislov rad-ziej in raczej. Lužiška srbščina, sicer tudi v pozitivu najbolj oddaljena od prvotne slovanščine, ima poleg prislova radšo, najradšo vendar še tudi pridevniški radši, torej poleg ,Do Džežnikec chcemy radšo niči' tudi po starem ,Radši ja wolu wumrječu' (Liebsch, 1. c). Slovenščina pozna te le oblike: za moški edninski in mno-žinski imenovalnik raji, rajši, za ženski raji, rajši, za srednji raje, rajše, rajši, raji, za prislov pa raj, raje, rajše, raji, rajši. Prislov raj, rabljen na vzhodu, posebno med Prekmurci, pač ni iz raji, kakor misli Valjavec, zapeljan po gorenjskem raj (Kom-parativ 5), ampak bo okrnjen iz raje, kakor mnogo drugih komparativnih prislovov: bolj, brž, več, menj, pač itd. Ker ima pri nas prislov največ oblik in med njimi take, ki rabijo tudi moškemu in srednjemu pridevniku v vseh številih, moremo za gotovo sklepati, da se rabi rajši pridevniški in ne prislovno, samo in edino tedaj, kadar nahajamo v dotičnem pisatelju za srednji spol ali prislov oblike raj ali raje, rajše. Tako piše Šerf, čegar jezik je že skoraj čista prekmurščina: Rajši manjikivajo; te se še pa rajši moremo v njegovo ravnanje podati; sv. Avguštin pravi, da bi rajši v pekli brez  greha, kak  v nebesah z  enim samim grehom bil;  človek se
v
rajši hudega no lagodnega drži . . . Prislovno pa rabi Serf le raj:
310         Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
pomaga bliznemi raj no gostej; mala deca je raj rdečimi jaboki... In če piše Kuzmics prav tako za prislov raj in rajše, smemo o prekmurščini reči, da še loči pridevnik od prislova. Isto velja za kajkavščino, kj-er beremo poleg pridevniškega rajši tudi adv. rajše. Pa tudi o drugih Slovencih smemo sklepati isto, samo da je tam razločanje med pridevnikom in prislovom onemogočeno, ker se je prvotni feminin rajši, podpiran po enako se glaseči, zloženi obliki maskulinovi, razširil tako mogočno, da je začel lehko zastopati vse druge oblike,  kakor  se na zapadu   sploh  godi v drugi  primerjalni
v
stopinji. Ce pa smemo v naši knjižni slovenščini, ki sloni na dolenjskem narečju, nadomeščati dandanašnji po vplivu vzhodne slovenščine fem. lepši z lepša — in zoper to ne bo imel zlasti g. Tominšek pravega prigovora — potem smemo pač tudi rajši, kadar se nanaša na ženski osebek, nadomeščati z rajša. Da je tako prav in v redu, so spoznali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začela ta prememba zvrševati, naši najboljši pisatelji, ki so imeli še čut za pravilno (to je pridevniško) rabo besede rad v komparativu ter so jo skladali s spolom danega osebka. Tako je Levstik premenil Prešernovo (str. 15): ,Rajši koj mi daj slovo' v ,Rajša koj mi daj slovo' (enako tudi Aškerc), ter je poleg premnogih rajši pri osebku v edninskem in množinskem moškem spolu (Prepeval bodem rajši I. 15, Zasajam rajši trsje I. 15, Mi rajši zapojemo I. 149, In bi rajši (ljudje) list jemali II. 307) in poleg ženskega rajše v pluralu (Domu se (ženske) naj raj še držite I. 38) pel tudi sam v svojih pesmih rajša: Ak' njim beseda rajša bi služila, Desetkrat lepša bi njih pesem bila (Zbr. sp. I. 215). Enako piše Stritar (Pesmi 125 = Zbr. sp. I. 69): Ne spušča se pesem moja v oblake, A tudi ne v mlake. Po polju cvetočem naj rajša hodi, Zahaja pa tudi v temno hosto. — Da se na vzhodu ne nahaja oblika rajša, to se mi zdi le slučaj, ki si ga lehko razložimo. Oblika rajši kaže namreč, ker je beseda, ki se ne sklanja, tudi na vzhodu staro žensko obliko *raždbši tako rekoč okamenelo. Če torej tudi v ženskem spolu pišemo rajši, je to za nas vendar le samo pridevnik, nikar prislov. Zategadelj se mi popravek Tominškov ,Rajše sem lepo oblečena nego sita' zdi nepotreben in neumesten, in če bi Srb ali Hrvat tukaj ne rabil svojega volj eti (voljela bih, da sam lijepo obučena), bi pač kakor mi rekel: radija bih da sam in ne rad je bih, kakor pravi tudi: Radij bih te ubiti, no se posvetiti. (Vuk, Poslovice).
Dr. K. Štrckelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           361
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekelj, 4. Ko, kot, kakor in sorodni vezniki.
j^isatelj „Antibarbarov" se je na strani 63. doteknil tudi rabe veznikov ko in kot s temi besedami: „ ,Bojim se ga ko živega vraga' pomeni ,tako se ga bojim, kakor bi bil živ vrag'. ,Bojim se ga kot živega vraga' pomeni ,bojim se ga, ker je živ vrag'. Pomniti je torej: kot ni nikoli primerjalni veznik, ampak le istoveti." — Skoraj ob istem času, kakor Tominšek, se je bavil z veznikom kot g. M. A. Ternovec na str. 61. svoje knjižice „Venec povesti", kjer piše: »Besedice kot za nemški ,als' in ,wie', ital. ,come, in qualita' ni v ti knjižici, ker je nisem zasledil ne v govorici priprostega našega narodca, ne v drugem slovanskem jeziku."
Preden presodimo mnenje Tominšekovo, moramo obravnati trditev Ternovčevo, ker je širša in se ž njeno obveljavo zruši To-minšekov nauk sam ob sebi, če bi za to ne  bilo  drugih  razlogov.
Ternovčeva trditev ni izrečena v naši literaturi na rečenem mestu prvič. Z enako odločnostjo, kakor ta pisatelj, je zoper to besedo nastopil že pred enajstimi leti g. Milivoj Ivanov v „Edinosti" leta 1899. štev. 244, kjer uči tako-le:
»Slovenski narod sploh ne pozna in nikdar ne rabi besede kot v pomenu švabskega „als, wie", da, niti v primerjalnih slučajih ne, kajti v teh slučajih govori narod kakor ali ko in ne drugače. Hote ga izvajati iz koti — kakoti, ali to je vse prisiljeno in proti vsem pravilom slovenskega glasoslovja, saj ni razloga, da bi bas besedi kakoti spreda in zada zloge tako nenaravno odsekavali in potem oni odseček —kot neprekosljivim izrazom rabili; nego v sitni zadregi je bil oni pisatelj, ki je prvi ta kot uvel, kako bi svoj als slovenski povedal, — izmislil si je in nam vrinil ta povsem neopravičen kot, seda pa kotknjo, da je groza. Sloven pa tudi besede koti ne pozna, nego govori : Jasno ko ribje oko, belo ko sneg; jaz, tvoj prijatelj, ti tako svetujem —, rodil se je siromak, umrl je bogataš —, okrajni ured in sod (das bezirksamt als gericht), visi deželni in prizovni sod (das oberlandes-als berufungsgericht) . . . Tudi v vseh drugih Slovanih nikjer ne nahajaš besede kot za rečeni pomen nam toliko vsiljevanj, — in pa če bi bila vsaj blagoglasna besedica, ali tudi to ni, ostane gerda spaka čisto nepotrebna, tore ogibaj se je. — Vse kaj drugega je štajerski kakti, pametno skrajšan iz kako-1 i in ga štajerski Sloven tako rabi za pomen švabskega w i e, nikdar pa ne za švabski als, n. pr. Predajam ti, moj sin, vso last! delaj, gospodari kakti (!) drago, ali glej, da ne razsipaš imenja. V tem pomenu se nahaja tudi v Miklošičevih spisih."
362          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
Ivanovljemu mnenju sem se glede nekaterih nazorov — saj vse ni napačno — uprl v nekem, v „Slovencu" natisnjenem in malo poznanem spisu „0 Levčevem pravopisu in njega kritikah", ki ga v posebnem natisku zapiram že leta in leta, pa ga hočem naposled vendar, četudi nedokončanega izpustiti v svet, ker pojasnjuje nekatero dvojbeno vprašanje in zavrača nekatero napačno mnenje, ki se ponavlja dan za dnem in moti pisavce in bravce,
Ternovec torej izjavlja, da ni mogel zaslediti besedice kot ni v našem, ni v katerem koli slovanskem jeziku, Ivanov pa zatrjuje kar naravnost, da si jo je izmislil kak naš pisatelj, kateri je hotel imeti nadomestek za nemški ,als'. Te trditve so, kakor sem v re-čenem spisu dokazal, neosnovane in premalo premišljene. Če se v tem ali drugem kotu naše domovine ne govori ta ali druga beseda, se iz tega še ne sme sklepati, da je tudi drugod ne poznajo ali da je ne pozna nihče. In to delata imenovana gospoda. Da si besedice kot ni izmislil noben naših pisateljev, ampak da so jo tisti, ki so jo začeli rabiti, poznali iz narodne govorice, ter jo zategadelj narod res rabi, dasi ne povsod, za to imamo več dokazov. Nahajamo jo na primer v vzhodni gorenjščini. V narodnih pesmih, ki jih je zapisal M. Valjavec, imajo ravno redakcije, katerih jezik se kolikor moči približuje narodni govorici, ta kot v obliki ki>t: K>t bh toja mati biwa (SNP. I. 109 b. 5); K^t bb vmadb dete jmewa (I. 109, 26, 29); Pa v ječi drujiga nič ni K>t same bele štir kosti (I. 286, 23, 29); De se bom rzjokovv čez njo K>t dete čes sojo mater (I. 409, b, 10, 14); Ker so huj žene ki>t možje (I. 530, 14). To ima tudi M. Ravnikar — Poženčan: Ko so hujši žene kot možje (I. 531, 14), Enako: Ta vabvak n%>č drujga na pomen' K*>t vajsko (IV. 7176, zapisal v Ihanu Ant. Breznik) itd. Za Tuhinjsko nam izpričuje rabo besedice kot izrecno p. Ladislav Hrovat v Slov. Glasniku 1866, 221: Štefek je dober človek, pošten mož, k't župan pa je mevža; Danes so v pridigi pravili same istorije, k't od Suzane," od Davida, od egiptovskega Jožefa itd. Dalje nahajamo ta veznik tudi v Belih Kranjcih, n. pr. v Suhorju: Kot sem verval siromak jest (SNP. I. 122, 39); v Kloštru: In ogenj tako pogasi, Kot da nikoli ne gori (SNP. I. 615, 47); v Marindolu: Takva bi ti med vilami bila, Kot je moja snaha med snahami (Šašelj, Bisernice II. 20); Pa jo deni u svoju komoru, Jutri ne bo, kot je utrgana, Ne bo ljuba, kot je dopeljana (Bisernice II. 21); v Pribincih: Oglej se ti na me, Kot se Jezos na te (Bis. II. 35) itd, itd. Enako pa moremo slišati kot v središču Slovenije in okolici;  gospoda,   ki  ga negirata, nista bila najbrž nikoli
Dr. K. Štrekclj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          363
v Ljubljani ali pa sta poslušala tam odlično nemščino. Ker nimamo iz navedenih krajev v prejšnjih dobah pisateljev, je prišel kot kajpada razmerno kesno v našo knjigo. V obliki ked ga ima v slovnici 124 Pohlin: oshtarij je vezh ked zirqua, 231: imenje te zhe^dnoste njem bulshi dojde, ked wogatstvu inu nuznejshi rata, ked gosposki ftan. Ta in oni se mi bo rogal, da se sklicujem na Pohlina; takemu lehko vržem v brk moža, čegar slovnica spada med naše najboljše, Metelka, v katerem najde: Je jasno kot ribje oko, mara za te kot za lanskb sneg, ima večji oči kot želodbc, jih je pbršlo kot listja in trave, se vlačb kot mogla 273; gladok kot dobova skorja 274, jajce več kot puta ve 275; boljšo je dorži ga kot lovi ga 277 itd. Veznik kot je potemtakem slovenščini dobro znan, dasi ne povsod; do veljave ga je pač najbolj spravil Metelko in njegovi učenci. Toda gospoda Ivanov in Ternovec porečeta morda: kiat ni koti ampak kaj drugega. Kaj neki? Če dobivamo iz bolje po Gorenjskem in drugod biolj (belj) (prim. glede naglasa ble pri Janezu Svetokriškem) in če v zloženkah z -že (blago-že, blaze-že) po odpadu končnega samoglasnika oslabeva pred -ž (-r) stoječi samoglasnik v polglasnik ter izpada, kjer to dopušča izgovor (blagr, blazr, kar da potem zopet blagor, blaz-br [bl.ozi>r]), zakaj bi iz koti ne smelo nastati k*>t?
Pa ne samo Slovencem, ampak tudi nekim drugim Slovanom je znan kot prav dobro. Že to, da rabijo ta veznik Beli Kranjci, nam namiguje, da poglejmo, kako je s to stvarjo v Hrvatih. Ker dandanes hrvaški ali srbski književni jezik ne pozna te besedice, sta Ivanov in Ternovec brž mislila, da je tam sploh ni. Toda stvar je povsem drugačna. Rabijo namreč kot že dalmatinski pisatelji, med njimi njih prvak Marko Marulič (rojen 1450: Kot rika ne staje vrime brzo tekuč 223) in pa P. Zoranič (rojen 1508: Ki god mladi ne ljubi, Jest kot prež voča dubi 58). Tudi današnji čakavri ga poznajo, kar razvidiš iz narodnih pesmi iz Istre, ki jih je izdalo vred-ništvo „Naše Sloge" v Trstu: Svekrvica kot mila majčice (1. 33); Znutri je moj dragi kot jedna jelvica (2. 88); to ti potrdita tudi D. Nemanič (Cakavisch-kroatische Studien III., Sitzungsber. d. Wiener Ak., ph.-hist. KI. CVIII. 225: „kot oder koti velut") in Strohal (Osobine današnjega stativskoga narječja, Izvješče k. realne gimn. v Rakovcu 1889, str. 35: „kot, kot' lat. ut : i iz njega je prosila koti jedna golubica; koja je iste slike koti i vi; koja je tila ovako lipe dvoje ditce utopit kot' sam ja i moja sestra). Od drugih starejših pisateljev  hrvaških   rabita besedo   tudi  P. P. Vitezovič  (Oddilj. si-
364          Dr. K. Štrekclj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
getsko 4: Od pušak grmilo, kot da nebo pada; 18 Vidiš da kot mravi od svih stran nastoje turški na nas lavi; 36 Ki si vaši vazdar branil susedstvo kot dom svoj) in M. Kuhačevič (Kad vaši kot lavi na grad navališe 140). Dalje je znan ta veznik kajkavcem: Ki so vsi vu nečistoče kot svinje ukaljani (Habdelič, Prvi otca našega Adama greh 22); puni grehov kot sipek koščic (Fuček, Historije 128), ali ne kot prvo (id. 374). Poznajo jo dalje ogrski Hrvatje, kar je razvideti iz Kurelčevih „Jačkih": Črne oči kot trnjula 5; Bela lica kot mandulja 5; Ja ti kupim lipu kapu, kot ju imam sam 11; Neg se ženi, mili, s kraljevoga dvora, A ja ču se roža, kot (ko —kadar) se budem mogla 96 itd. Brez števila primerov za kot v jeziku ogrskih Hrvatov nahajam v knjižici „Kerstjanszko-katolicsanski kalendar na leto 1865 po nar. Kriszt. Od Jure Horvatha, kiszecskoga ucsitelja izdan. Saproni 1864. Stampan kod A. Reicharda" : kot to na steni viseča tabla kazaše 17, letil je kot ptica 17, Ali kot so oni na svojih dušicah jednako blagoslovni ravni i bogati bili, tako nejednako... 17, Ali kot je sada, taka još nij bila 22, 'nako š-njim baratje kot i vsakim drugim človikom 23, merzlo, kot da bi si ča zakrivili bili 24, ako ti kot njegova žena na njegov stan projdeš 26, ču ga ljubit kot sam ga i dosle 27 itd. itd.
Iz dozdanjega pregleda se lehko vsakdo prepriča, da besedice kot ne poznamo samo Slovenci, ampak tudi drugi Slovani, zlasti nam tako bližnji naši bratje Hrvatje in da si je torej ni „iz mezinca izmuzgal" nobeden naš pisatelj, da govorim v jeziku Ivanovljem. Hrvaška oblika koti je celo vredna, da si je zastran etimologije našega kot še posebej zapomnimo. Pa ne samo to! Hrvatje poznajo še drugo obliko tega veznika v istem pomenu. Nemanič je na zgoraj navedenem mestu zabeležil tudi „kod oder kodi velut" in obliko kodi rabi tudi čakavec Mikuličič v Pripovedkah : Leži kodi mrtav 6; lip kodi sunce 8; več su se sini kodi vuki pojili 18; muž se učini, kodi da j zaspal 66; ki če hoditi po kopnu kodi po moru 75 (glej akad. Rječnik in Maretič, Veznici u slovenskijem jezicima Rad 91, 26). Obliko kod pozna tudi kajkavec Fuček poleg kot (glej zgoraj): on sud je tak strašen kod bude on občinski 132, živel je kod da bi nigdar ne moral vumreti. Enako ima zgoraj omenjeni ogrsko-hrvaški koledar Horvathov poleg kot nekaterikrat tudi kod: kod mu je sluga naročil bil, je opravil svoju opravu 22; kod prošnje, kod se to samo od sebe razume, je svoje bogatstvo najper donašal 25; ona kod kaštigajuči angel ovde va loži pred njim stoji 34; zezate, kod dab' koleno  bilo vam zaverto 43 itd.   Edino
Dr. K- Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          365
obliko kod rabi troje, v ogrski hrvaščini pisanih v Mnihovu (menda 1. 1894) pri Seyfriedu natisnjenih pobožnih knjižic: „Pilj blažene divice Marije", „Žitak i smrt blaženoga mučenika Ivan Gabriel — Perboara" in „Dva dari Jezusa ter Marije". Maretič misli v razpravi »Veznici u slovenskijem jezicima", da je čakavski kodi, kod postalo iz kadi, kad, in to po vplivu veznika koti, kot. Ta razlaga ne bo prava, ker veznika kadi v pomenu „als, wie" ne pozna noben slo-vanski jezik. Cakavščina, kajkavščina in sploh hrvaščina spada k jezikom, ki so predlog oth premenili v od deloma po analogiji drugih predlogov, ki se končujejo na d> nekaj pa tudi vsled sandhi-pravila, po katerem se je moral t pred zvenečimi soglasniki spremeniti v d. Ta dvojna sila je spodrinila samostalni ot popolnoma. Kar pa se je zgodilo s predlogom oh, to se je ali se že godi vsled sandhi-pravila tudi z veznikom kot, ki se je pred zvenečimi začetnimi samoglasniki nastopne besede moral premeniti v kod; iz kod je bil potem d namesto ^-ja prenesen v koti, kjer se je ta oblika še ohranila. Kod in koti pa ni moglo biti drugo poleg drugega. Isto se godi v slovenščini: K*>t bi> toja mati biwa se v resnici govori k^d b% itd. Zategadelj se je Pohlinu zdela ta oblika tudi pri nas bolj navadna in je pisal ked.
G. Ivanovu je besedica kot tudi neblagoglasna, grda spaka. Tak razlog je, kakor vse enake trditve v jezikoslovju, čisto individualen ter nima za vpravičenost ali nevpravičenost kake besede ali zveze niti najmanjše vrednosti. Ž njo se izgovarjajo ljudje, ki jim je drugači že „sapa zaprta". Meni vsaj se zdi kot prav tako blagoglasen ali neblagoglasen kakor hrvaški kod v pomenu ,pri': „kot gore" „wie des Berges" ali „wie die Berge" mi je prav tako blagoglasno, kakor „kod gore" „bei dem Berge", saj ni— če ne gledamo na različnost dolžine samoglasnika e — med obema vsled sandhi pravila niti trohe razlike, le oko bere drugači. Jezikoslovcem in pisateljem Ivanovlje vrste je neblagoglasna vsaka beseda, če le sumijo, da je podvržena ali tuja.
Miklošič in vsi trezni jezikoslovci razlagajo kot iz kakoti. Ivanov se norčuje iz Miklošičeve razlage in jo smeši prav brez vzroka; med drugim imenuje kot tudi ,odseček'; prav bi se moralo po njegovem reči ,obseček'. Toda če bi bil kedaj premišljeval o besedicah, ki se zelo pogostoma rabijo, bi bil gotovo spoznal, da so ravno te najbolj okrnjene in jim manjka prav mnogokrat ne samo „repa", ampak celo „glave" in včasi celo nekaj „trupa". Naša besedica je izgubila — saj je -ti  ohranjen v hrvaškem koti — samo „glavo",
366           Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
kakor jo je izgubil naš še, naš že, naš češ (iz anti [anotl] ho-češ). Beseda je res narejena iz kako-ti tako, kakor kajti iz kaj-ti, kakti iz kako-ti, niti iz ni-ti, č. nebof iz nebo-f. Da se more kako skrajšati v ko, o tem se more g. Ivanov poučiti iz Maretičeve že večkrat navedene razprave o veznikih v Radu 91, 17. Toda bolj kakor primeri v Maretičevi razpravi podpirajo tega mnenja resnico ti-le ogrsko-hrvaški, vzeti iz Horvathovega koledarja: Ali kad je on povidal, kako neverna je bila Lucia, ko (= našemu kako) se je Matilda plakala nad žalostjum, ku je Miško onda imati moral 40; Kad je po selu doli išla, k~6 (= našemu kako) je vsaki preseneten za njum gledal 18; ako ti kot njegova žena va njegov stan projdeš, ko (= našemu kako) če moje srce silovano biti turobno tucati, žalost čutit do črnoga groba, ko (= našemu kako) čedu moje oči silovani bit gorke suze točit do konca žitka mojega, ko (= našemu kako) če moja pamet silovana bit turobno spominanje imati na ditinsku sladku ljubav! 26. Da rabi ta pisatelj ta ko samo v glavnem stavku, to nas pač ne bo nič motilo; saj so se iz parataktičnih zvez razvili navadno podredni vezniki. Pomen govori zoper to, da bi ta ko bil okrnjen ako. Vprašalnega nahajamo tudi že v dalmatinskih pisateljih: Tim mi spovjed, naši posli ko prohode; Na tve drage razgovore ko se neču ja smiriti; ko se zove ona rika (Gj. Palmotič). Iz vprašalnega se je razvil potem nedoločni in nadalje relativno pri-merjavni pomen: Ali ko bese obečo tako se prem dogodi (J. Gjor-gjič); da djeluješ cesto onako, ko (kakor) si pričeo; nije opravdan grješnik svaki ko Zakeo (Kavanjin). Iz relativnega pomena se je polagoma razvil temporalen: Er kao dah joj sve me blago i veče ona vidje u plati, da uboštvo moje joj ne mogoše česa dati, vrže i ljubav mrtvu iz vrata (Gundulič)); ko mu vaše slavne dike i pra-djede vrijedne izbroji, na ta svrne sve besjede (Gj. Palmotič); ot ko jest uljegla, nije prestala celivajuči noge moje (N. Ranjina). Iz tega je razvidno, da je tudi naš ko istega izvira, to je skrčen kako in da se kot loči od njega samo s podaljškom -ti, kakor se loči kakor s podaljškom -že in s tem, da ni skrčen. Na stopinji neskrčenega kako stoji dalje štajerski kak in na stopinji skrčenega kako-ti štajerski kakti. Vsem tem besedam je torej v podstavo stari kako in sicer večinoma brez relativnega -že, ki je zadobil relativno moč šele sčasoma, kakor kažejo drugi slovanski jeziki, od naših narečij pa vzhodna štajerščina. Da je to mnenje tudi glede naših besed zelo verojetno,  kažejo primeri,  ki sem jih gori  navel za kot in ko
nalašč v tolikem  številu.
(Konec tega poglavja prihodnjič.)
416           Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekelj. 4. Ko, kot, kakor in sorodni vezniki.
(Konec.)
rašanje je le, zakaj se kako krči v ko (po srednji stopinji k a o). O slovenskem ko se da misliti, da zategadelj, ker se a prvega zloga asimilira povdarjenemu o drugega zloga, tako da smo najprej dobili obliko ko ko, kar je potem po haplologiji skrčeno v ko, kakor kukati iz kukukati, kuruza iz kukuruza. Toda tako se ne da razlagati o besedice ko v jeziku ogrskih Hrvatov, kajkavcev in čakavcev, ker je tam povdarek na samoglasniku a. Vendar je, če ni bil kako prva besedica v stavku, mogel tudi v hrvaščini izgubiti naglas na prvem samoglasniku ali ga vsaj reducirati, n. pr. v zvezah dakako, otkako, a kako ne bi in pod. Tu se je torej tudi v hrvaščini a lehko priličil samoglasniku o v nastopnem zlogu in provzročil, da imamo tudi tam ko; dobrovniški ko je kajpada ločiti od ko čakavcev, kajkavcev in ogrskih Hrvatov, ker se tam vsak ao steza v o. Tam si moramo izpad soglasnika k razlagati tudi nekoliko drugači, namreč po disimilatorični elipsi kakor v grškem joOuou^iov ,omara za čase' iz juAocou^tov ali ocjno-fa. iz a.fr,^oyx od %« ,vedem' (Brugmann KVG. str. 244); sklicevali bi se kajpada tudi lehko na preo iz preko: preo brda; toda pri tem je nastopila najbrž drugačna disimilacija in za njo elipsa: prebo-brda [prevo-brda] preo-brda. — Kaj nastane iz kako, %kao pri nas, če a ohrani naglas, to bomo videli na koncu tega  članka.
S tem sem zavrnil vse prigovore g. Milivoja Ivanova in Ternovca, da besedice kot Slovenci ne poznamo, da je ne poznajo drugi Slovani, da ji je nemogoče najti etimologijo in da je neblagoglasna. Reči mi je še nekaj besed o štajerskem kakti. Ivanov zatrjuje, da ima ta veznik samo pomen ,wie' in ne ,als'. Ta je prav tako bosa, kakor njegovi nazori, ki sem se zoper nje boril do zdaj. Dainko sam piše na strani 264. svoje slovnice »kakti als wie" v tistem pomenu kakor „kak als wie". V primeru Ivanovljem, ki ga navaja za kakti („delaj kakti drago"), ti pri kakti niti ni vezniški privesek -ti, ampak dajavnik osebnega zaimka ti — tebi, torej „delaj, kakor ti je drago".   Več osebam bi v tem primeru Štajerec rekel „delajte
Dr. K- Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           417
kak vam drago"; ves Ivanovljev primer je torej popolnoma ponesrečen. S tem seveda ne tajim, da bi Štajerci poleg kak iz kako, ki je relativen in odgovarja našemu kakor, zlasti če stoji ali more stati v nadrejenem stavku tako (tak), ne rabili kakti v pomenih ,als', ,wie', ,gleichsam als', in der Eigenschaft als'. Tako piše Šerf v knjižici „Pad no zdig človeka": ino ga (je) v paradižno srečo kakti v senco življenja postavil 13; ves toti kvar, kakti nesrečne posledke preloma no nepokornosti pervega človeka ... občutim 16; Moja pregrešenja me kakti težka bremen težijo 16; kak bi ga nekda na kalvarski gori kakti hudodelca mreti vidili 27; Jezusovo preobrazenje spominja tudi na naše prerojenje v kersti, kakti na pomoček k našemi zdravji 31; kak je on altarski sakrament, sveto Resno telo postavil, kerega bi se mi mogli vživati, kakti tretjega pomočka k našemi zravnanji od padnenja 51; in njemi kakti krali nebeškemi svojo čast skazalo 77; Jezus je ali na dnešni den ča-stivno v' Jeruzalem pohajal, kakti pravi občanski židovski kral no Mesiaš, kakti preladavec hudobnosti sveta, hudiča, pekla no večne smrti naše duše 79 itd. itd.
Iz obilice navedenih primerov, ki sem jih „natrpal", ne da bi spis razblinil in podaljšal, ampak da bi hkratu tudi pojasnil pomen, v katerem rabi narod ali ta ali oni pisatelj pri nas in Hrvatih obravnavane besedice, more pazljiv bravec razvideti, da se vezniki kakor, kak, ko, kakti, kot rabijo v pomenih ,als', ,wie', ,gleichsam als', ,in der Eigenschaft als'vsi popolnoma enako, kakor stavek nanese, razloček je samo ta, da tod imajo rajši to, drugod drugo obliko teh besedic. Ker so vse izrastle iz kako, je ta skladnost popolnoma umljiva, saj sad ne more pasti daleč od drevesa. Zategadelj nam je šteti za nepotreben ves trud, ki so si ga naši jezikoslovci naložili že v šestdesetih letih prejšnjega veka, ko so hoteli natančneje obrisati razlike teh v raznih krajih naše domovine domačih besed. Če rabi Notranjec ko in kakor, vzhodnji Gorenjec kot in kakor popolnoma v istem pomenu, je odveč, luščiti poseben pomen iz ko in kot itd. To velja že o poskusu Ivana Navratila v Slov. Glasniku 1864 (188—189) in pa o poskusu p. Ladislava Hrovata 1. 1866 (184—185, 220—221). Prav je torej storil Janežič, da ni ločil v primerjavnih in v vzročnih veznikih ko, kot, kakor; storiti bi bil pak moral to glede štajerskega kak tudi pri časovnih (§ 426. b), primerjavnih (427. a) in vzročnih (§ 430. c) veznikih, seveda le v opomnji. Enako bi bil moral pri razmernih veznikih (§ 428. d) omeniti tudi kot in pa v opomnji kakti in kak.
418          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
Kakor Navratilovo in Hrovatovo je nepotrebno tudi razločevanje Tominšekovo v „Antibarbaru", navedeno zgoraj na začetku tega članka; tam se mi tudi primer,bojim se te ko živega hudiča' itd. ne zdi izbran srečno. Vzemimo rajši drugega zanj. Po narodni rabi, razvidni iz zgoraj navedenih primerov, ni obenega razločka med temi stavki: ,bojim se ga ko sovražnika', ,bojim se ga kot sovražnika', ,bojim se ga kakor sovražnika', ,bojim se ga kak sovražnika' in ,bojim se ga kakti sovražnika'. Razločka ni, ker pome-njajo v tej zvezi vsi ti vezniki ,ich fiirchte ihn als einen Menschen der mir feindlich ist' ali pa ,ich furehte ihn, da er mir feindlich ist,' oboje pa je isto: vsi ti vezniki so lehko primerjavni aH pa vzročni. Saj vendar ni treba, da bi imela ista besedica vedno le isti in en sam edini pomen. Nimamo li tudi sicer veznikov, ki imajo več pomenov, n. pr. posledični, namerni, pogojni in dopustni da? Edino za pogojni ko bi bilo po zgodovini jezika pisati pravzaprav ke {kebi), ker to ni iz kako, tudi ne iz ako ampak iz khgda by, čslov. kedby, hrv. kadbi (prim. Škrabec v Cvetju VI. 11); vendar je ko začel tudi tukaj spodrivati starejši ke že dolgo let sem, tako da bo ko najbrž naposled zmagal.
Nekaj popolnoma drugačnega, kakor to, kar smo obravnavali dozdaj, je vprašanje, moramo li res sloveniti vsaki nemški ,als', zlasti kadar veže kako apozicijo ali povedno izjavo. Tedaj moramo, najsi pišemo slovenski ali latinski, preiskati najprej, je-li z besedico pritaknjeni pristavek resnično dejanstvo (faktor) in realno svojstvo, ali pak le nekaj vmišljenega, predstavljenega, primerjavnega. Samo v prvem primeru ga ne smemo sloveniti, v drugem pač. Dalje je paziti, v katerem razmerju je z besedico ,als' pritaknjeni pojasnilni pristavek do osebka ali povedka. Ako imamo pred sabo stavek ,Ich erinnere mich als funfjahriger Knabe vom Baume gefallen zu sein', vidim, da je pristavek ,als funfjahriger Knabe' pravi faktum, realno svojstvo, ,ko sem imel pet let'. Ta pristavek spada dalje k osebku ,ich'; v tem primeru ne bomo prelagali als in zategadelj rekli ,spominjam se, da sem petleten deček pal z drevesa'; z ,als' priklopljeni pristavek osebkov sestoji tukaj iz dveh besed: iz pridevnika in samo-stavnika. Nekoliko drugačna je stvar, če je ta pristavek samo gol samostalnik, kakor v stavku ,Alexander schlug als Jiingling die Griechen bei Chaironeia'; tu ne bomo izlahka rekli ,Aleksander je mladenič pobil Grke pri Hajroneji', pač pa če pristopi besedica še ali že k besedi ,mladenič'. Brez nje pa bi rabili ko ali kot (kakor je bolj vezan na nadredja, v katerih stoji pred njim tako), ali pa bi
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           419
opisali stavek drugači, n. pr. da bi namestu samostalnika rabili pridevnik ,mlad'. Če pa pristavek z als pojasnjuje povedek, ga moramo, kadar je realno svojstvo, prelagati brez tega als, naj si bo iz več besed ali pa le in enega samostalnika. Torej piše Ivanov prav: ,Kukovič je prišel v Zagreb revež', in enako je prav vojvoda se je vrnil zmagovavec'. ,Als Freund rate ich dir' moramo sloveniti ali s ,ko (kot) prijatelj ti svetujem' ali pa si pomagati drugači: ,Jaz, tvoj prijatelj ti svetujem', ali ,ker sem ti prijatelj, ti svetujem'. Pogostoma ima namreč tak pristavek z als vzročni ali pogojni (ne »istovetni ali identifikalni" pomen, kakor se izraža To-minšek); tedaj ga je najbolje spremeniti v popoln postranski stavek, ki se začenja s ker, ki: ,ich als Vater mufi fiir die Erziehung meiner Sohne sorgen', ki sem njih oče, moram skrbeti za sinov vzgojo.' V takem pomenu pak smemo rabiti tudi samo ko, kot: ko prijatelj ti svetujem, ko zavezniki Čehov so glasovali Slovenci zoper nasvet. Prekmurščina rabi v takem pomenu tudi particip bodoči (prim.stsl.5y, g. cov). — S ko ali kakor ali kot je sloveniti als tudi v pomenu ,nach Art und Weise' ,in der Eigenschaft als': Turki niso ravnali ko (kot, kakor) zmagovavci, ampak ko (kot, kakor) razbojniki. — Nemški als v naštevanju v pomenu ,zum Beispiele' slovenimo prav tako s kot, kakor: Mnoge ptice, kakor (kot, pa tudi ko) gosi, race, otve znajo plavati. Ko se mi zdi v tej zvezi manj rabljen od veznikov kakor in kot, katerima se lehko pristavlja še verbum substantivum so (sunt): kakor so, kot so. — V pomenu ,anstatt, fiir, in der Bedeutung' slovenimo als s predlogom za: ,das wurde als Wunder betrachtet' ,to so šteli za čudež, imeli za čudež'; ,ljudi so šteli za bogove'; ,ich war bei ihm zehn Jahre als Schreiber in Condition', ,bil sem pri njem deset let za pisarja'. V pomenu ,zu, unter' slovenimo als s predlogom v, med: ,Das wirst du mir nicht als Fehler ansehen', ,tega mi ne boš štel v greh, med napake', kakor ravno nanese pomen.
Zgoraj smo videli, kaj nastane iz kako, če izgubi samoglasnik a naglas, ki ga je imel prvotno, ko se je povdarjalo kako. Imamo pak tudi nekaj primerov, ko a ohrani povdarek na starem mestu. Tudi tedaj se je vsled disimilarne elipse izgubil kako drugi k in po kontrakcijskih zakonih je moral v zvezi kao zmagati a; iz kao je moralo nastati kd. Ta veznik se rabi za glagoli sentiendi in de-clarandi na Štajerskem in vzhodu, pa tudi med Benečani v terskem narečju: Meni se pa trdno zdi, ka je moj ljubi najnapre; či bi vam rada, ka ste mi moja mati (Maretič, Rad 91, 33).  Posebno rad pri-
420          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
stopa k njemu prislovni -/: Ona reče, kaj je pojela; da je njemi žal bilo kaj je ljudi storil; znam, kaj mi nikar ne pomoreš, nalagali su gosponu, da je rekal, kaj bude 'su kuruzu zružil. Beseda služi tudi kavzalnosti: coprnica je konja v stali zlo narezala, ka (ker) se je ne bolje skria; jako je žalosten bia, ka ne ima; pa še tudi žalostna bila, kaj takšnga brata 'mata. Peter je bia čemeren, kaj je moga dati (Maretič, Rad 91, 42); temu kavzalnemu kaj se prideva tudi -ti: kajti: veda je dobro, kajti je čiia; kajti jaz mam grade tri. Čudno je, da imamo ta ka {kaj) iz kako tudi v poljskih in lužiških narečjih: kaj bi ja byl krolem! (kako bi bil jaz kralj); won je pobožny kaj kocor pola twaroha (kakor mačka pri siru). Da ta pomen (deklarativen in kavzalen) ne more biti prvoten, ampak le vprašalen, to je gotovo. Tudi da je -j pritaknjen šele pozneje, je nedvomljivo, ker se govori še na mnogih krajih ka za kaj, kakor se govori tudi ko za koj v Prekmurcih, Rezijanih, drugih Benečanih in v soški dolini. Če pa ima ka vprašalni pomen, potem naš kaj ,quid' ni nič drugega kakor okrnjeni kako. Da je tako, to razvidimo najbolj, če poslušamo kmeta, kako vprašuje brez glagola; on rabi rajši od besedice kaj še danes kako, in to gotovo ni nerodno spakovanje, ker vidimo, da dela isto Nemec (wie namesto mas) in Italijan {come namesto che); tak stavek je povsod eliptičen = kako si rekel? kako misliš? Tudi relativni kar dokazuje popolnoma isto. V krajih, kjer se relativ ne izraža s priveskom -že imamo le ka, kaj: ona najde škraca, ka je na ponjavi peneze šušio. Tukaj ima ka popolnoma pomen kako. Naravnost primerjaven, t. j. v pomenu ,kakor' je kaj pri kajkavcih: došlo ih je kaj listja i trave, mlad kaj i kaplja, bled je kaj i canjek (Kristi-anovič, Anhang 142, 147, 162). Vse to ne more biti nič drugega kakor skrčeni kako. Resnico tega bo še lože spoznati iz nekih zvez, ki jih nahajamo v J. Baudouina de Courtenay „Materijalyh" (II. 25) v tekstih, zapisanih v terskem narečju na Benečanskem. Tam beremo: Tle stoječ to-ne-stori jednega akwišta, zajki te še malo fortune tow-blaze; to-ma-dielatb ta na-beštja, a rendite te malo (Tule stoječ [če človek tukaj = doma ostane], to ne stori [pridobi] obenega zaslužka, zakaj ko to je še [le] malo sreče [tam] v blagu [= ker je le malo sreče z živino]; [to] on mora delati tako ko ena žival, a prihodka, tega je malo). Tu vidimo, da je tako ko ena skrčeno v ta na in sicer je najprej iz tako-ko-ena nastalo takokoana, iz tega takoana, dalje taka na, taana in naposled ta na. Če torej iz tako, oziroma tako ko nastane ta,  smemo  isto  pričakovati od kako,  ki se tam  povdarja kako.
Milan Pugelj: Diurnist Krakar.                                 421
Drugič nam kaže izpad soglasnika k zveza zajki iz za-kaj-ko: zakaj > zaaj > zaj. Ta razlaga našega ka, kaj, ki jo je nastavil, pa premalo obrazložil Jagič (v Archivu VII. 84), torej pomembno in oblikovno popolnoma odgovarja pogojem, ki jih smemo staviti na dobro razlago, v tem ko tega ne moremo reči o Škrabčevi ka iz "čka, *čbga. Zlasti je primerjati tudi slov. odkar s srbsko-hrvaškim odkako: ,Odkako je sviet postanuo' z našim ,Odkar je svet postal.'
Mnogorabljena besedica kako se je torej pri nas tako mnogotero razplodila, kakor redko katera druga. Na eni strani imamo: kako, kak, kakor, kaker, kakti in ka, kaj, kar, kajti, nikar, nikar, nikarti, — na drugi strani pa kako, koko (koku), kokor (koker, kokur) in ko, koj, kor, kot.
Milan Pugelj:
Diurnist Krakar.
i.
feter Krakar, suhljat možiček špičaste brade, je živel od tega, da je pisal neukim ljudem pisma v zlata in bogastva polno Ameriko. Zaslužil je od vsakega groš. Včasi je nabral toliko, da je plačal stanarino, hrano in tudi vina si je privoščil. Kupoval je istri-janca, ki ga je točil oštir Slepič onstran ceste.
Stanoval je skupaj s čevljarjem Suhinom pri vdovi Kostrelki. Njuna izba je bila niže kakor cesta, in zato se je hodilo vanjo navzdol po stopnicah. Ena vrata so držala na pot, kakor je to navada pri prodajalnah, druga v vežo, kjer je stala dolga miza, za katero je uradoval ob nedeljah Peter Krakar.
Gospodinja je bila stara, nerodna in grda, a hči Julka je bila lepa, kakor bi ne bila njena hči. Krakar je o njej mislil: „Bogme, taka bi bila za ženo, taka, bogme!" —
Neko pomlad, ko se je zjutraj danilo in sta ležala čevljar Simon in Krakar vsak na svojih vrečah, odprto okno nad njima pa je vdihavalo pomladansko svežost, je rekel Krakar prijatelju: „Kako misliš o Julki?" —
Dr. K. Strekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           483
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
Dr. K. Strekelj. 5. Oficial ali oficijal?
JH ntibarbarus" uči na strani 64. in 65., da moramo tujkam s / skupino „i + samoglasnik", kakršna je n. pr. oficijal, puščati „izvirno (latinsko, grško ali italijansko) obliko" in da vanjo ne smemo vtikati zev zapirajočega /, ker je to baje v navadi le na koncu besed. Strinja se torej g. Tominšek v tem oziru z naukom Levčevim v „Pravopisu" (§§467—469). V svoji knjižici „0 Levčevem pravopisu in njega kritikah" sem na str. 144. in dalje pretresal ta nauk ter prišel do čisto drugačnega resultata. Dokazal sem, da ne smemo tujih skupin iz dveh samoglasnikov, katerih prvi je i, mešati s takimi skupinami v tujih besedah, ki imajo na prvem mestu kak drugi samoglasnik in ne L Tujke namreč, ki smo jih sprejeli v naš jezik, nam jasno kažejo, kako ravna v prvem primeru ž njimi narod. Ce govorimo špijon, škorpijon, misijon, gvardijan(ideja, materija) itd., moramo sklepati iz tega, da bi narod ravnal enako tudi z drugimi, če bi jih bil sprejel že prej. Pokazal sem dalje, da tudi jeziki, iz katerih imamo take tujke — in to nista neposredno grščina ali latinščina, ampak moderni jeziki —, da tudi ti ne poznajo izgovora ia, ie, io, iu, ampak le izgovor /ia, iie, iio, iiu (i = približno našemu /), oziroma ia, ie, io, iu, da torej stoji v njih ia, ie, io, iu le za oko. 1 Če pa je tako, potem je naša pisava ia, ie, io, iu le golo in nepremišljeno posnemanje tujega pravopisa, nikakor pa ne kaže ni pravega tujega niti ne našega izgovora. Na mednarodnost
1 Najbolje razvidimo to iz izgovora nekih nemških narečij, v katerih prehaja i v spirantični y: Slfjzi-fsn za Schlesien; prim.tudi n. Kafig iz rom. chevia (it. gabbia, lat. cavea). — Glede slovanščine piše Olaf Broch (Slav. Phonetik 259 d.): „Bei der Beriihrung zweier Vokale, die verschiedenen exspiratorischen Silben angehoren und von denen die erste geringere Schalfulle als die letzte besitzt, nimmt der Exspirationsstofi der zweiten Silbe leicht seinen Anfang, bevor noch die Artikulation des ersten Vokals geoffnet worden ist, so dafi der letzte Teil dieses Vokals losgerissen und wie ein unsilbischer Laut in die nachfolgende Silbe hintibergezogen wird. In den slavischen Sprachen begegnet diese Erscheinung bei i\a, i\e, i\u usw.; sie ruft die Aussprache i\[a, i\[u usw. hervor. Der Ausgangs-punkt fur diese Aussprache liegt nicht in einer Artikulation des „/", doch die Tra-
35*
484          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
se tudi ne smemo sklicevati, ker naš jezik je za — nas in ne za tujce. Tudi se po nikakem ne smejo z gg. Tominšekom in Levcem staviti besede socijalen, materi j al en in idealen, individualen na isto stopinjo, ker se samo v prvih odpravlja zev, v drugih pa ne. Zategadelj je vojska zoper besede hiy'erarhija, diy'alog, p i/o ni r neopravičena, zoper tejolog,sensuvalenpa nepotrebna, ker te pisave nihče ne zahteva. Potemtakem nam je.pisati tja, ije, ijo, iju povsod, najsi stoje te skupine v sredi ali na koncu besed; v drugih samoglasniških skupinah (razen končnega ea, ki postaja eja: ideja) pa ostaja tudi pri nas hijat, torej: senzualen (s z, ker imamo besedo iz nemščine), januar, februar, teolog . . ., pa tudi idealen, ker ea tu ne stoji na koncu besede. Zastran Slovencem neznanega ženskega imena Le a, ki ga omenja g. ravnatelj Tominšek, pa res ne bomo spreminjali naše pisave; če je ta Lea Rahelina sestra, jo Slovenci prekrste v Le j o (prim. ideja, pa pazi tudi na grško A?ix) ali v Lijo (gl. Wolfovo Sv. pismo), če pa ima kaj opraviti z Leonom, jo slovenski pisatelj sme pač imenovati Levo (z drugačnim e kakor leva [roka]). Tudi pevec bo mogel že iz konteksta spoznati, da mu je kaj peti pijano (potihoma, rahloma), ne pa pijano, kakor vinski bratci v krčmi. Kar velja o io, to velja tudi o oi, torej: stojik, stoji čen.
6. Množinski rodilnik. — Ministerstvo ali ministrstvo?
Na strani 65. obuja „Antibarbarus" iz mrtvila končnico -ij za množinski rodilnik, „ki smo(?) jo rabili — kakor trdi — do 1. 1899." Zakaj ni tukaj navel tudi letnice, od kedaj „smo" jo rabili? Menda zato ne, ker bi bil našel, da so nekateri začeli pisati -ij le okoli 25 let prej, to je v času, ko je Levstik začel širiti svoje uovotarije. Petindvajset let je torej živela ali životarila ta revica v našem slovstvu. Celih 314 let je Slovenci niso pogrešali, dokler niso nekateri hrvaški slovničarji zapeljali Levstika, da jo je izkopal iz stare slovenščine, kjer se pa tudi ni glasila ij, kakor je on mislil. „Antibarbarus"
dition der slavischen Sprachen scheidet nicht j und /; deshalb gibt die erwahnte Verteilung der Exspiration dem Slaven den Eindruck eines „/" oder j ganz wie bei /, i andern Ursprungs; ein I-ta-li-a kann auf diesem Weg deri Eindruck l-ta-li-ja hervorrufen, und das das losgerissene i kann sich, je nach Umstanden, weiter entwickeln, zu einem engeren j als das i, von dem es losgerissen wurde, und gar zu dem Spiranten /, letzteres wohl besonders leicht, wenn der Akcent auf den nach i folgenden Vokal fallt."
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          485
zagovarja svoj zahtevek s tem, da nam je je treba v razlikovanje ednine od množine, kakor da bi pisatelji pred letom 1864. mešali obe števili. Zgleda, ki nam jih navaja, („slava čednosti" in „slava čednostij") se mi zdita prav nesrečno izbrana. Če že rabimo take abstraktne samostalnike v množini, jih rabimo vendar le v zvezi s pridevniki ali zaimki; potem pa imamo znak plurala že na pridevniku ali zaimku in ga nam ni treba še posebej razvešati na samostalniku. Ko bi se ravnali po takih zahtevkih, kakor jih izraža „Antibarbar", potem bi morali tudi ločiti v pisanju, recimo edninski rodilnik vasi in množinski imenovalnik in tožilnik vasi. To vendar nikomur ne prihaja na misel. Če že zahtevamo razlikovanje ednin-skega in množinskega rodilnika pri konkretnih samostalnikih, nam je večinoma dovolj jasno in krepko daje povdarek. On kaže, imamo li opraviti z ednino ali množino. Edninski rodilnik (in enako dvojinski in množinski imenovalnik in tožilnik ima naglas~ (kosti), množinski rodilnik pa'(kosti). Prvotno je bilo 1 kostijV, iz tega je nastalo kostbjt/ ali kostijb' ali morda bolje izraženo kostbib'(s konsonantičnim i in ne s spirantom j). Pred odpadom končnega o je izpal soglasniky in skupina /V ali w je dala i (kosti; prim. Škrabec, Cvetje XIII. 8). Valjavec v spisu »Glavne točke" (Rad 132, 210) izvaja kosti iz kostiji/, kar je dalo dalje kostijV, kostit/, ko s ti i in naposled kosti. Oba ta učenjaka štejeta pisavo ko s ti j za očitno napačno. Enako smo dobili iz noviDJb naš novi. Zakaj tukaj ne zahtevajo tisti, ki zagovarjajo končnico -ij v množinskem rodilniku, za naš književni jezik pisave -ij (nov i j)? Že Škrabec je na omenjenem mestu opozoril, da se pisavci končnice -ij ne smejo sklicevati na ruski ko štej; ruščina ima namreč poleg novoj tudi no vaj a in novoje, tam torej j ne izpada kakor pri nas, ki imamo poleg novi le nova, nove (dijalektično za novejše novo). Potemtakem naj počiva končnica -ij za množinski rodilnik tudi še nadalje v grobu, saj so jo zavrgli tudi Srbi in Hrvatje, ki so začeli celo naš -ij- v sredi besed krčiti v i ter pišejo austriski za naše avstrijski, česar seveda nečem priporočati, da se ne razdere že dosežena edinost v naši pisavi. Potemtakem bomo v gen. pluralis ijevske sklanje pisali kakor doslej le /; samo pri samostalnikih na ija, ije (pl. fem.), je (iz  ^je,  ije,   neutr.) ostanemo pri -ij:  sodni j, realij, kopij,
1 Pred kakimi 20. do 10. leti se je v teh sklonih rabil ravno nasprotno: ' za edninski, ~ za množinski rodilnik. To zadnje naglaševanje je zakrivil Cigale, ker je je sprejel iz hrvaščine, kjer je stvar seveda v redu.
486          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
dasi bi narod v resnici govoril tukaj nekoliko drugači (to je sodni, reali ali realji in kopji).
..Antibarbarus" se je na strani 65. doteknil tudi pregibnega e v končnih skupinah samostalnikov v množinskem rodilniku. Pripušča ga le v tistih, ki se končujejo z / r m n v in /, v vseh drugih primerih pa po njem ne smemo rabiti pregibnega e\ torej moramo pisati cvetk, svetilk, stavb, kolesc, burk, lastovk, gnezd, lučk, pevk, jajc, vežb, točk, tresk, ovc itd., češ, to odgovarja narodni izreki. Lepo je, sklicevati se na narodno iz-reko; toda narodni izreki odgovarja tudi petk (prim. cvetk), lilk (pr. svetilk), dolgolase (pr. kolesc), ščurk (pr. burk), pristavk (pr. lastavk), ključk (pr. lučk), osevk (pr. pevk), kraje (pr. jajc), obročk (pr. točk), pešk (pr. tresk), pevc (pr. ovc). Komu neki pa bi prišlo na misel, da bi v sedanjem zgodovinskem stanju našega knjižnega jezika začel res pisati pešk, petk, ščurk, pristavk itd.? Pač živi duši ne, ki le nekoliko pozna knjižni jezik. Zategadelj je potrebno, da se pregibni e vtika tudi v take in enake besede, ki jih je v množinskem rodilniku naštel g. ravnatelj Tominšek. O teh stvareh sem obširno pisal v že omenjeni knjižici „0 Levčevem pravopisu" 122—125, kjer sem pohvalil Peruška, da se je uprl dozdaj veljajoči samovoljnosti. Tam najdeš precej na široko razpredeno vprašanje o neločljivih in ločljivih končnih samoglasniških skupinah, ki ga tukaj ne morem ponavljati.
Kako more „Antibarbar" iz tega, ker pišemo sester od sestra, oken od okno, igel od igla, pisem od pismo, cesarstev od cesarstvo, naenkrat sklepati „Pišimo zato tudi mi-nisterstvo!", tega ne morem prav umeti. Saj vendar ne bode zahteval, da pišimo sesterski namestu sestrski? V svoji knjižici „0 Levčevem pravopisu" (str. 5—8) sem iz prekmurščine in kaj-kavščine, ki poznata zlogotvorni r, natančno dokazal, da nam je er zanj pisati le na koncu besed, ne pa v njih sredi. V sredi je pisava er vpravičena le tedaj, kadar e ni pregiben: štajerski, pleterski. Zdi se mi celo, da se je „Antibarbar" dal naravnost zapeljati nemško-latinski obliki Ministerium in da tudi on povdarja svoje mi-nisterstvo na samoglasniku e (nam. ministrstvo), česar pa ne sme, ker je beseda slovenska tvorba od minister, gen. ministra. Tvorba ministerstvo je toliko vredna, kolikor bi veljala tvorba mojsterstvo od mojster.
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.           487
7. Pavlina Tratnik ali Pavlina Tratnikova?
Na strani 61. in 62. se je „Antibarbar" uprl sedaj splošni navadi, po kateri imenujemo ženo gospoda Janeza Tratnika gospo Tratnikovo; on zahteva, da jo moramo klicati gospo Tratnik. Zoper novo nazivanje se bori zopet z — blagoglasnostjo. Kakor nima v jezikovnih vprašanjih blagoglasje nič odločati niti za pravilnost niti zoper pravilnost kake oblike ali zveze, tako je moramo šteti za subjektivno mušico Antibarbarovega pisca tudi v tem vprašanju. Nihče nam namreč ne more z dobrimi, res na evfoniji oprtimi razlogi povedati, zakaj je lepše gospa Tratnik kakor gospa Tratnikova. Kdor hoče tukaj odločati, temu more Prešeren prav primerno ponuditi polno skledo svoje kafhe ali kauie. Toda gospa Tratnikova, pravi gospod „Antibarbar", bi sama zaseže še šla, nikakor pa ne sme zraven nje stopiti v javnost še „gospa Abramova, Begunova, Cizejeva, Čepinova, Dušanova, Gmajnarjeva itd.", češ, „to se grdo sliši, tak podaljšek je nepotreben in moti." Koga neki? Mene prav nič! Morda to moti kakšnega partenopipa, ki ne ve, kateri teh gospa naj daje prednost. Zakaj bi podaljšek -o v a ne pristojal lepi Dušanovi ali Cizejevi gospe, če pristoja sloki in škrbavi gospe Tratnikovi? Čemu naj bi se ž njim ščeperila po „Zvezdi" in naših časnikih ta sama in ne tudi druge, pa naj jih bo tudi dvanajst vkupe? Če ga pripuščamo Tratnikovci, ga moramo dopustiti tudi Dušanki in Begunki in vsem drugim, sicer nas le te lehko pograbijo za brado in nas začno učiti kozjih molitvic. Z lepoglasjem torej ni nič!
„Antibarbar" misli nadalje, da gre podaljšek -o v a le ne-omoženim dekletom (torej Jamnikova Franica, to je Franica očeta Jamnika), ne pa tudi omoženim ženam, ki jih narod navadno imenuje le s končnicami (a), (i)ca, ka, ulja itd.: torej žena moža Završnika — Završnica, Mrmolja — Mrmoljka, Kovač — Kovačica, Jošt — Joštovka, Smrdel — Smrdela, Strah — Strahulja ... In tako vendar ne bomo imenovali naših gospa, ki bi se lepo zahvalile za taka imena! Tudi jaz mislim, da bi se grdo namrdnile, če bi jih kdo tako poklical. Toda „Antibarbar" je pozabil povedati, da se naposled namenjene tvorbe nikoli ne rabijo niti s pristavkom gospa, to je, da se nikoli ne pravi x'g o s p a Mrmoljka, *g o s p a Kovačica, niti ne s krstnimi imeni, to je, da se nikoli ne pravi * J e r a Joštovka, *Marija Mrmoljka, *A n a Kovačica . . . Zategadelj tudi nikoli ne bomo rekli *Pa v lina Tratnica ali*Pav-
488          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
lina Tratnikovka niti ne *g o s p a T r a t n i c a ali *g o s p a Trat-nikovka. Zatega delj naj se naše gospe le potolažijo: strah pred kakim sufiksom -ulja je bil prezgoden! Če rabimo za omožene ženske krstno ime s priimkom, nam je vedno rabiti pri priimku le sufiks -ova, kakor to delamo za neomožene ženske. Tako se vsaj govori po Goriškem in po Krasu, dasi poznajo tam tudi tvorbe, kakor jih omenja o omoženih ženskah „Antibarbar" in Milivoj Ivanov v »Edinosti" 1. 1899. št. 236, to je, tudi na Goriškem in Primorskem sploh pravimo Ru deška ženi moža, ki mu je ime Rudež, Sko-čajka ženi moža, ki mu lajejo Skočaj itd. Če se pak ta žena imenuje s krstnim imenom, se rabi pri priimku kakor za neomožene ženske le -ova (eva): Rudeževa Marija, Tina Skočajeva. Reza Dolgolinova . . . Tam ni razločka v tem oziru med hčerjo in materjo. S to rabo je tudi najbolj ustreženo zahtevkom moderne ženske osamosvoje, ki zahteva, da naj se odpravi vsako razločanje med gospemi in gospodičnami in da naj se rabi za vse edino le naslov gospa, kakor rabimo za omožene in neomožene moške edino le gospod. „Antibarbar" sicer misli, da smemo končnico -ova v ženskih priimkih preganjati zatega delj, ker pišemo za Tine Jamnikov le Tine Jamnik. Toda to ni še nikak razlog za zvezo Pavlina Tratnik; saj mladi Jamnikov gospod še prav lehko postane gospod Jamnik, ženska pa ostane v našem jeziku vedno le -ova, le ,appendix', če tudi spremeni priimek.
„Antibarbar" se tudi iz juridičnih razlogov poteza za zvezo Pavlina Tratnik, češ, da se ime ne sme preveč premeniti. Ta zahtevek velja pač samo, če jemljemo ozir na nemške uradnike, ki jih pošilja vlada med naš narod: da bodo ti kurzovci in nekurzovci vedeli, kako jim je prepisavati slovenski priimek v nemščino, zategadelj torej moramo mi pačiti svoj jezik! »Podlaga tujčevi peti!" Ali pa misli morda „Antibarbar", da naše ženske, če bodo pisale svoj priimek s končnico -ova, ne bodo mogle podedovati milijonov, ki jih jim voli v testamentu kak ameriški ali afriški stric, zapisavši njih priimek po svojem imenu? Zakaj nimajo takega strahu Čehi, Poljaki in Rusi, ki so pač tako prebrisani kakor mi, in vendar pišejo Božena Nemcova, Eliza Orzeszkowa, Marija Ko-nopnicka, Muza Baburina, Liza Kovalevskajain ne Nemec, Orzeszko, Konopnicki, Baburin, Kovalevskij?
Vsi prigovori gospoda ravn. Tominšeka zoper končnico -ova pri ženskih priimkih so torej brez vsake podlage; da nimamo takih zvez iz starejšega našega  slovstva,  to   je  umevno   po  naturi tega
Ant. Debeljak: Sfinga.
489
slovstva. Vendar piše tudi Prešeren Turjaška Roža m unda in ne Rozamunda Turjak. — Brez spotikanja smemo torej nadalje rabiti take zveze s podaljškom -ova. Neprimernost zveze Pavlina Tratnik je občutil g. Tominšek sam, ki piše na str. 62, z drobnimi črkami sicer in to le v opomnji tako: „V odvisnih sklonih bomo seveda slej ko prej rabili pridevniške oblike, katerekoli." Kaj so to pravi? To je vendar le toliko, kakor bi bil rekel: „Kar sem pisal gori, to nima nobene veljave; napisano je vse le zastran — lepšega!" Če smem namreč in moram rabiti zvezo z -ova v odvisnih sklonih, potem jo smem in moram rabiti vendar tudi v ime-novalniku! Če smem reči: Pavline Tratnikove, Pavlino Tratnikovo, potem smem z isto pravico pač tudi reči Pavlina Tratnikova in torej tudi gospa Trat ni kova. Alterum non datur! Nemogočnost zveze Pavlina Tratnik je razvideti tudi še iz tega, da bi po pravilih našega jezika morali sklanjati vendar obe besedi, namreč Pavlina in Tratnik, prvo seveda le po ženski, drugo pa edino le po moški sklanji. Reči bi torej morali: "Pavline Tratnika nisem videl, "Pavlini Tratniku sem povedal, srečal sem "Pavlino Tratnika, govoril sem s "Pavlino Tratnikom, tega ne vidiš na "Pavlini Tratniku! Zares „lepoglasna" slovenščina! O kam zapelje človeka posnemanje Nemcev! Ker so Nemci zavrgli svoj -in (Miiller-/«), zato moramo tudi mi zavreči naš -ova in kašljati kakor naš mogočni sosed.
?ID
DflD
Ant. Debeljak:
Sfinga.
gibam sladkih se oči, dekle: tako žare ko brušena dragulja, ta dva dragulja so oči kragulja, ki mlado bi izkljuval mi srce.
Ogibam tistih marmornih se rok: ko kača bi prižele me v objem, da zgrudil bi pred te na tla se nem in ti bi vrgla me v prepad globok.
0
636          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
O nekaterih pobijanih pravilih slovenske
pisave.
Dr. K. Štrekelj. 8. Muzikališki ali muzikalični.
erušek (»Bravec ali bralec") očita Levcu (§. 510), da ni moči iz
znane njegove knjižice posneti, kako se dado izlepa in naravnost delati slovenski pridevniki iz nemških in romanskih pridevnikov, ko že vendar pozna naš knjižni jezik v tem oziru nekako edinost, pa se vendar bero po njegovem mnenju nestvori kakor muzikališki, aforistični, medicinični, secesijonični in sorodni primeri. Mnogotero teh besed je narejenih iz fantastičnih samostavnikov, slonečih na umišljenih podstavah, ki jih nikdar ni bilo v jeziku, na primer medicinični na medicinika, moralični na mora-lika. Ne manj jasno se baje Slovenijo tuji pridevniki s končnim goltnikom, kakršni so barok, antik.
PeruŠek je dal povod, da se je istega vprašanja lotil vnovič Tominšek v „Antibarbaru" na str. 24—32. Pokazal nam je tam, kako se pridevniki na [i]-čni, [i]-ški, -ski, -čni, -ni (harmonični, harmoniški, harmonski, utrakvistni) rabijo v zadnjih dvajsetih letih, to je, približno od dobe 1890. leta. V tej je še sploh navadno obrazilo -ični bilo zamenjeno z novim obrazilom -iški, v katerem vidi g. ravnatelj Tominšek več ali manj poleg domačega obrazila -ski skrito tudi nemško obrazilo -isch, kar pak je z ozirom na češko obrazilo -icky, na rusko -ičeskij vsekakor zelo dvomno. Toda kakor odklanja Perušek umišljene samostalnike kakor medicinika, moralika, smemo z isto pravico zametati podobno prikrojene pridevnike, če jih ne pozna niti nemščina niti ne roman-ščina. Saj tudi nam gre le za pridevnike, ne pa za samostalnike.
Obrazilo -ski podaja Tominšek sam le od grških besed na -logos.
Po pravici je odpravil iz našega tvorstva Bežkovo obrazilo -iški kot neprimerno, ker je sklopljeno nenavadno iz tujega in iz dvojnega domačega obrazila. Stari -ični, kakor smo sploh pisali pred letom 1900., je sicer obdržal večinoma, vendar je vpeljal večkrat -ni, ter mnogokrat priporočil obrazilo -ski. Zadnje zahteva posebno pri samostalnikih na -ija in pri tistih, ki se končujejo v imenovalniku na /, m, n, r, f, t in d. Preskusimo, kdaj hoče imeti -ski, kdaj -ni l
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          637
Kar se tiče naposled omenjenega -hi, ga želi Tominšek v primerih kakor formalistni, anarhistni, realistni, utilita-ristni, humanistni, utrakvistni, hevristni, karakte-ristni, pozitivistni, federalistni, centralistni, bele-tristni, kazuistni, bombastni,fantastni,dinastni, s a r-kastni, gimnastni, kakor je torej razvidno, zlasti v tvorbah iz samostalnikov na -st. Dalje ga hoče v pridevnikih, kakor so dija-lektni, herostratni, psihopatni, sistematni (poleg sistem ni), metodni, humorni, eksotni, in bi ga želel, če bi se besede ne glasile preveč nenavadno in tuje, v pridevnikih teo-retni, estetni, analistni. Za vse te oblike — če izvzamemo tvorbo humorni, katere do Tominšeka pač še ni rabil nihče na-mestu humoristični — se je rabilo prej in se večinoma rabi še zdaj obrazilo -ični, ter se je pisalo in piše še: dijalektični, he-rostratični, sistematični, metodični, eksotični, teoretični, estetični, analitični, formalistični, anarhistični, realistični, utilitaristični, humanistični, utrakvistični, hevrestični, karakteristični, pozitivistični, federalistični, centralistični, beletristični, kazuistični, bombastični, fantastični, dinastični, sarkastični, gimna-stični. Ker se v tem strinjamo s tistimi slovanskimi jeziki, ki jim rabijo taki pridevniki že dalje časa in niso prišli v dotiko z zapadno kulturo šele v novejšem času, nikakor ne smemo spodrivati pri njih obrazila -ični, ampak bi se morali celo veseliti te skladnosti. Zlasti velja to za poljščino, ki si je kakor naša slovenščina izbrala za take tvorbe obrazilo, ki tiči v njem skupina -čn- za skupino -čk-(ali -ck ter -ček-) drugih severnih slovanskih jezikov. In kaj vidimo v poljščini? Isto obrazilo kakor pri nas: formalistyczny, anar-chistyczny (nasprotno anarchijny od anarchja), realisty-czny, utylitarystyczny, humanistyczny, utrakwisty-czny, heurystyczny, posytywistyczny,(*federali-styczny), centralistyczny, beletrystyczny, k a z u i s t y-czny, bombastyczny, fantastyczny(fantastycki), d y n a-styczny (nasprotno dynastyjni od dynastyja), sarkasty-czny, gi m nastyczny; dalje d y j al ekt yczn y, herostra-tyczny,psychopatyczny, systematyczny, melodyczny, chumorystyczny, exotyczny, teoretyczny, estetyczny, analystyczny. Kar velja o poljščini, isto velja o češčini in ruščini, samo da imamo v teh jezikih v obrazilu -k- {-če-, -c-) namestu pričakovanega -n-. Potemtakem bomo pisali analitično-sinteticna
638          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
in ne analitsko-sintetična ali celo analitsko-sintetna metoda, kakor hoče Tominšek, ter se ne bomo sklicevali na tako zvano „blagoglasnost" ali na to, „kakor to zahteva potreba". Ta zahteva namreč le jasnost in drugega nič. Gospoda Perušek in Tominšek bosta kajpada precej prigovarjala s ..fantastično samostalniško podstavo" nekaterih teh tvoreb; toda če to storita, pozabita hkratu, da poznajo jeziki tudi produktivna ali živa obrazila (prim. Burgmann, VG. II. 1. 10), to je, da mora cesto sicer rabljeni sufiks (formans = obrazilo) pristopiti tudi k deblu, ki se ž njim spaja navadno le drugači. Tako nahajamo tvorbe na -icus tudi pri samostalnikih, kjer bi jih nikakor ne pričakovali in jih zares ni najti v staroklasičnih jezikih, pa začno v romanskih jezikih nastopati zmerom češče, zlasti odkar je latinščina postala edini učeni in sosebno šolski jezik. In te, ne pa stare tvorbe na -icus so postale vzgledne za slovanske tvorbe na -ični (-yczny), -ičeskij {-ičky); zategadelj bo tudi zastonj in nepotrebno, brbati v besednjakih po zares starolat. samostalnikih na -ica (= ikd). Že iz navedenih primerov se razvidi, da pristopa novejši -icus zlasti k samostalnikom na -ista, ki mu stoje na strani samostalniki na -ismus.
Drugo obrazilo, s katerim hoče Tominšek zameniti naš starejši -ični, je obrazilo -ski, ki slove -ški, če se končuje podstava na -g: filološki, zoološki, geološki, psihološki, fizijo-loški, pedagoški. Kar pa velja za to v severnih slovanskih jezikih, to hoče imeti tudi naša slovenščina: Kjer ima namreč poljščina -giczny, češčina -gicky (prim. g), ruščina -gičeskij, tam imamo tudi mi -gični; torej ne filološki, zoološki, geološki itd., ampak filologični, zoologični, geologični, psiholo-gični, fizijologični, pedagogični. Toda pisatelj ..Antibar-barov" zahteva takega obrazila zlasti še pri samostalnikih na -ija in pri samostalnikih na m, n, t, d, f. Zategadelj piše: kemijski, geometrijski, stereometrijski, historijski, utopijski, olimpijski, astronomijski, anarhijski, analogijski, dinamski, sistemski (poleg sistemni), problemski, mehanski, organski, higijenski, geografski, orografski (toda geografijski); teoretski, estetski, demokratski, aristokratski, patetski, analitski, parasitski, metod-ski, protestantski (ali protestantovski). Od njegovih tvoreb samo ne spadajo sem: proza j ski, narejeno iz proza z naslombo na prozajičen, to iz prozajik (prosaicus) po poeticus. Tudi asocijacijski ne podaje tujega pridevnika, ampak je le določilno
Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.          639
ime sklopljenine Associations-; enako odgovarja spontanski le nemškemu spontan in ne lat. spontaneus, ter je torej na isti stopinji kakor monotonski (monoton). Dalje je črtati na-rodska imena, kakor romanski (narejeno kakor germanski, španski) in pa lakonski „Lacoenus", in po teh tudi protestant^ v) s ki. Ako se o mnogih tvorbah na -ični trdi, da slone na »fantastičnih ali umišljenih samostalnikih", velja to zlasti o tvorbah Tominšekovih; razloček je le ta, da so zadnje prav mlade in ne sezajo dalje v prošlost kakor deset let. Kaj neki naj rečemo samo-stalniškemu deblu teoret-, harmon-, pate t-? In kako naj izražamo tuji pridevnik heroicus? Vendar ne herojski namestu herojičen? Če natančneje pazimo na tvorbe na -ski, vidimo, da so v njih podani ne tuji pridevniki, ampak tuji adjektivirani samostalniki. Gotovo je razlika med anarhij ski (Anarchie-) in pa med anarhičen (anarchistisch, den Anarchismus betreffend), med organski (Organs-) in pa med organ ični (organisch). Z obrazilom -ski moremo zaznamovati določilna imena nemških sklopljenin, in to navadno samo tedaj, kadar izražajo osebe. Zategadelj bomo smeli reči zaProtestantenbewegung, Aristokratenwirt-schaft prav po naše protestantovsko gibanje, aristokratsko gospodarstvo; toda kaj drugega je protestantična šepernost, aristokratična malopridnost. Tukaj nimamo vselej v oku oseb samih, ampak to, kar se spaja z osebami. Oseba, dostojnost, urad je akademični, le izredka je akademiška (od akademik). Oseba se navadno skriva za stvarjo; zato pravimo geografični in ne geografski, pedagogičniinne pedagoški. Geografični zavod (geographische Anstalt) je ustanovljen ali bi vsaj moral biti ustanovljen zavoljo geografije ali zemljepisja, ne pa zavoljo geografov ali zemljepiscev; oseba teh zadnjih bi se morala zapostavljati stvari ali znanosti sami. Pedagogi naj izdajejo vzgojeslovju, ne pa svojim osebam odmenjeni letnik, torej peda-gogični letopis, ne pa pedagoški letopis. Enako naj filo-logiji odmenjeni časopis prinaša filologična dela, to je dela s filologičnega polja, ne pa dela filologov kot takih.
Tudi v tem oziru se slovenščina kolikor moči natančno strinja s severnimi slovanskimi jeziki, kakor sem že namignil. K zgoraj omenjenim Tominšekovim tvorbam hočem, ker tiči tudi pri nas v obrazilu -n-\ navesti dotične primere iz poljščine, kakor so: che-miczny, jeometryczny, stereometryczny, historyczny, prozaiczny,   astronomyczny,   akademyczny,   anarchi-
640          Dr. K. Štrekelj: O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave.
czny, analogiczny, dynamiczny, systematyczny, pro-blematyczny, mechaniczny (ker to ni naravnost iz me-chane), organiczny, harmoniczny (toda od harmonja — har-monijny), higjeniczny, jeograf iczny, orograficzny, jeologiczny, topograficzny, teoretyczny, estetyczny, demokratyczny, arystokratyczny, patetyczny, analy-tyczny, metodyczny. Olimpisch se izraža z olympijski in olympicki. Iz navedenega je razvidno, da se k severnoslovan-skemu obrazilu tudi tukaj prilega naš -ični, kakor smo pisali splošno do najnovejše blodnje.
Celo naši novotarci prenašajo deloma obrazilo -ičnl ter je uporabljajo tam, kjer Poljaki svoj -iczny, Čehi svoj -icky in Rusi svoj -ičeskij. Iz tega smemo sklepati, da smemo naš -ičnl rabiti ne samo tedaj, kadar stoji zanj tuji, če tudi le iz kulinarične latinščine posneti -icus, bodisi tako narejeni pridevnik pravilen ali pa le po analogiji zverižen. To obrazilo je za naš knjižni jezik edino opravičeno, kakor je bilo, preden so vpeljali svojo mešanico naši jezi-kobrodci. Tudi v bodoče nam bo torej pisati estetično-kritična razprava in filologično-kritično raziskavanje namesto estetsko-kritska razprava in filološko-kritsko raziskavanje.
Zgoraj sem omenil nekaj primerov, kako se ravna z nekaterimi tujimi pridevniki, ki nimajo obrazila v latinščini -icus, v nemščini -isch: monotonski iz n. monoton, spontanski iz n. spontan. Pri prvem zahteva Tominšek po pravici obrazilo -ski, ker bi dvojni n (končni n debla in začetni n sufiksa) dal pri nas en sam edini n. Težavnejše je kajpada vprašanje, kako narediti iz takega pridevnika samostalnik, ker bi samostalniška končnica -nskost bila nezaslišana. V tem primeru ne preostane drugega, kakor da sežemo nazaj k tvorbi s starim -Mib ter pravimo monotonost, spontanost.
Ko slovenimo tuje pridevnike kakor antik, barok, analog, reciprok, zahteva Tominšek, da naj ohranimo goltnik. Če pa vidimo, da pravi narod za ledik tudi ledičen (ledičen fant, ledičen stan, ledična dekle), potem smemo pač tudi v naših primerih pre-minjati goltnike v šumevce: baročen, antičen, analožen, recipročen. Tako se da vsaj ločiti antique kot pridevnik ženskega spola od samostalnika antika (n. antique in die Antique).