Table of Contents



Obnova zgodbe predhodnih delov osrednje sage Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti

Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok

Somrak Drugotnosti (Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije)

Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet

Vitezi in Čarovniki 3: Vladavina indigo otrok

Popotnica Strahu indigo otrok



1. Na prizorišču zločina

2. Strah indigo otrok

3. Zarota treh

4. Zadnji dan Konzulata Dilual

5. Po prevratniški noči pride dan

6. Konec je tu nekje

7. Kresovi volilnega dne

8. Mary Smith

9. Vrnitev indigo otrok

10. Rešgea in jakil

11. Srečanje v Zimniku

12. Jakil in prstana

13. Pred Ningejskimi vrati

14. Duhovi starih primerov

15. Na nitki starega sveta

16. Pred vrati

17. Okostnjaki iz omare

18. Poročna koračnica

19. Na dveh frontah

20. Bitka na robu ledene dežele

21. Rodila je dečka in deklico

Slovar pojmov, tujih in specifičnih besed O slovarju A

B

C

Č

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

R

S

Š

T

U

V

W

Z

Ž





O avtorju - Bojan Ekselenski

Literarni megaprojekt Trilogija o Vesoljnem carstvu

Osrednja saga

Legendarium



Kolofon





Obnova zgodbe predhodnih delov osrednje sage


Najprej naredimo zdaj kratko obnovo, za osvežitev spomina. Tako bo branje Strahu indigo otrok bistveno zabavnejše.





Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti


Leta 2045 se je arheologoma Neilu Dicksonu in Mary Smith na Kumranskem najdišču nasmehnila sreča. Našla sta sledi nenavadnega apokaliptičnega besedila. Vse skupaj pa se spremeni po podoru tal obetajoče votline.

Neil in Mary sta fascinirana ob odkritju skrivnostne votline, hermetično zaprte dolga stoletja, morebiti tisočletja. Najdeta nenavadne artefakte in zapise v popolnoma tujem jeziku, ki je, kako nenavadno, zapisan z znano abecedo. V votlini najdeni material ima čudne lastnosti. Fizik odprave, dr. Mohamed Selimi, odkrije, da gre pri najdbi za snov sveta, podvrženega drugačnim fizikalnim konstantam. Mary iz radovednosti prebere tuje besedilo v votlini in zgodi se nekaj nenavadnega. Vanjo je vstopila neka tuja sila.

Kmalu zbereta dovolj materiala za zvezdniški show, ki je nujen za nabiranje finančnih sredstev. Neil v Londonu organizira razstavo in odmevno predstavitev manjšega dela odkritij Votline skrivnosti, kot imenuje fascinantno najdišče. Kmalu pride do zapletov. Mary postaja vse bolj zaprta in, milo rečeno, čudna.

Na sceno stopi skrivnostni Magna Ordo Sanctum Spiritus, najskrivnostnejši del Katoliške cerkve, ki čuva izjemno pomembno skrivnost. Neil in Mary postaneta od vseh preganjana begunca, kar se zgodi po brutalnem napadu in uničenju najdišča v Kumranu. Pojavi se še skrivnostni Marijin red iz Magdale, ki se pripravi na svoje zgodovinsko poslanstvo – iz Megšelema želi v Drugotnost poklicati Elejlo. Pripravijo obred krvne daritve novorojenčka, spočetega iz greha. A vmeša se nepredvidljiva Mary in nihče ne ve, kaj se lahko izcimi iz tako prekinjenega obreda. Živalska kri je bila prelita, a nedolžna dojenčkova še ne ...

Mohamed se reši iz pekla napada na Kumransko najdišče. Pripotuje v ZDA, a tam ga hitro najde posebna vladna tehnološka agencija. Spoznanje obstoja še enega, nam paralelnega vesolja je po mnenju pomembnežev grožnja ameriški nacionalni varnosti.

Mary in Neil se ne zavedata moči najdenih prstanov, bajeslovnih sibetov, ki sta v rokah neposvečenih silno nevarna artefakta.

Vse je pripravljeno za prihod Elejle v obstoj. Sveti oče sumi, da je prihod Elejle bližje, kot se zdi. Nihče mu ne verjame.

V enem neznatnem mestu sredi Slovenije se zbere tudi vseh sedem Čuvajev, aganealov, utelešenj etirjev.





Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok


Vse se začne v času večerje med ruševinami Žičke kartuzije blizu Slovenskih Konjic. Zadnji vodja Marijinega reda iz Magdale zaman čaka poročilo o lokaciji Sehir bar Jemina, najsvetejše in najmočnejše knjige vilinskih urokov, vira Mešarahove moči. Če se dokopljejo do nje, bo Mešarah izzvenel v prazno in Elejla ostane brez enakovrednega nasprotnika. Žal iskanje spodleti. Tedaj se pojavi sijoča luč z otrokom v sredini in mojster spozna, da je Elejla že tukaj. To je njegovo zadnje spoznanje. Kmalu otrok ugasne celoten Marijin red.

Novi Sveti oče si nadene ime Janez Pavel III. Že v času konklave velja za živega svetnika. Napoved zanj – živel kot svetnik, umrl kot mučenec, je nasprotno od Janeza Pavla II, ki je živel kot mučenec in umrl kot svetnik.

Nekaj let pozneje v Drugotnosti združeno Vzhodno carstvo, imenovano Božansko carstvo, razbije Kraljestvo Medalar. Majordom cesarja Shedanije Artus Orwen poskuša brezuspešno potegniti iz vojne najzahodnejšo Medalarsko grofijo Zeolijo.

Mešarah se udejanji v maturantu Borisu Plahutniku. Naglica zaradi bliskovitega nastopa Elejle je vrgla Mešaraha v hormonsko kaotično najstniško telo.

Božansko carstvo zasede skoraj ves Medalar, razen Zeolije, ki jo čaka smrtni boj za izpolnitev obljube. Grof, bemej Zeolije, Malahid Zeolski, je tik pred začetkom vojne poslal svojega sina, šelgeaca Hana Zeolskega, na misijo iskanja tehagacev in sibetov za Mešaraha. Obljubil mu je, da bo z bitko na branikih Zeolije pridobil potreben čas za umik na varno. Hana in druščino vodi pot iskanja dragocenosti v Divjino preko Mealkuda, vilinske Ledene dežele. V nekdanjem duhovnem središču 2000 let mrtvega Svetovnega cesarstva so po nekaterih podatkih skriti magični kristali tehagaci. Brez njih Mešarah ne more izvesti obreda Pemej, ki bi omogočil zlom zatabov, uničenje vira Elejline zemeljske moči. A izkaže se, da imajo vsi na tej poti svoje račune.

Skupina deklet, izvrženih iz družbe, se podajo na strahotno potovanje, ki pripelje do tragedije.





Somrak Drugotnosti (Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije)


Obe noveli spremljata dogajanje v Drugotnosti po dogodkih v Vzponu indigo otrok. V Duhovih Aldeverga spremljamo druščino na poti iskanja tehagacev. Zgodba se začne v Aldevergu, kjer rešmeag (vilinski zemljiški plemič) Amrokh Gideus ukrade kristale tehagacev in beži proti svoji deželi. Druščina mu sledi. Ne vedo, da je v ozadju spletka damejahov, najmočnejših služabnikov Elejle. Han Zeolski začne spoznavati moči zeolskega grofovskega prstana.

V Zadnjem boju Zeolije spremljamo ogorčeno obrambo Zeolije. Božansko carstvo pošlje v boj vse, kar ima. Zeolija vztraja, a jo zlomi drobna deklica. Damejah ujame dragocen plen. A vse le ni izgubljeno ...





Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet


Dogodki so postavljeni tri leta po zaključku Vzpona indigo otrok. Boris in Lucija sta par. Končujeta prvo študijsko stopnjo. Okoli 1. maja se začnejo po letih navideznega mirovanja pojavljati nenavadnosti. V Celje prispe poseben papežev odposlanec, da dokončno obračuna s Sandro, Karmen in Mojco. Vse tri so negibne v Vojniku. A pater pade v past.

V Drugotnosti umre cesar Leon, vladar Cesarstva Shedanije, a njegov naslednik Aldus bi bil brez Orwenove podpore hitro zgodovina in cesarstvo Shedanija bi na preddverju agresivnega Božanskega carstva potonilo v dinastične vojne. Aldus vse preseneti, ko si s poroko z vzhodnjaško kronsko princeso, meašiko Alejo I, zagotovi mogočno zavarovalno polico. Za dodatno presenečenje poskrbi skrivnostni basilea, vladar(-ica) Vzhoda, saj Aldusu in Aleji preda vso oblast in pozove k obnovitvi davno mrtvega Svetovnega cesarstva. V ozadju je igra. Aleja I je v resnici damejah. Kmalu cesarstvo pretresejo nemiri. Odcepi se Marka Ladhas in se poveže z južnima kraljestvoma Ardenijo in Ellionom. Orwen sklene z Alejo peklenski pakt. Temu sledi bliskovita zimska vojna, ki uniči Ladhas, Ardenijo in Ellion. Kmalu se zaradi vstopa vzhodnih armad uprejo še vsi pomembni zemljiški gospodarji. V prvi fazi upora se izkaže, kdo je tudi v stiski zvest kroni. Končno mogočne vzhodne armade uničijo upor in iztrebijo uporniško plemstvo.

Na Zahodu, v Dilualu, se vilinci odločno vpletejo, saj jih je strah za edini vir aurila in dragocenih mineralov. Boris zbere legije južnega dela dežele in v siloviti vojni premaga marionetnega državnega konzula z vilinsko vojsko golemov. Vilini izgubijo vsa ozemlja, južno od Zidu.

V našem svetu potekajo kaotični izpadi omrežja, od katerega je razviti svet popolnoma odvisen. Družbeni red začne razpadati, a Borisa žene želja po maščevanju napada na starša. Oče je takoj umrl, a mati je na intenzivni negi.

V Vatikanu je od roke kerkeša umorjen sveti oče. Naslednja tarča je kardinal Falcone, a se izkaže za pretrd oreh. Tedaj nastopita damejaha in moč kardinala Falconeja obrneta proti njemu samemu.

Vse je pripravljeno na odločilno rundo kozmičnega boja. Nastopa čas pekla na zemlji.

Upamo, da ste zakupili sedeže prve vrste Teatra Apokalipsa, da si boste ogledali konec sveta iz najboljših možnih sedežev.





Vitezi in Čarovniki 3: Vladavina indigo otrok


Pripoved se otvori s pogrebom. Boris pokoplje v atentatu umorjenega očeta, a mati je še vedno na intenzivni negi v Tavčarjevem centru na Dobrni pri Celju. Takoj zatem odpotuje v Anglijo in se poda na lov za sibetoma. Pot ga pripelje na lokacijo zadnjega dejanja Votline skrivnosti. Kmalu odkrije dr. Mary Smith, ki jo med živimi ohranjata magija in skrivnost sibetov. Izkaže se, da je sir Robert Charleston preživel napad ETF. Svoje interese v zadevi ima tudi novi Sveti oče, Janez Aleksander I, drugače znan kot kardinal Luigi Falcone.

Boris se z obema sibetoma vrne domov in se zaroči z Lucijo Svetnik. Sreča se tudi z Rokom Kovačičem, ki je po očetovem padcu, opisanem v Vzponu indigo otrok, končal na dnu družbene lestvice.

V Drugotnosti Marko in Berta zatrjujeta, da se vilinska rešgeja ne bo hotela sestati z Borisom, a se to ne zgodi. Boris od rešgeje zahteva tehagace in sibet v posesti Amrokha Gideusa. Lov za dvema tehagacema je popisan v Duhovih Aldeverga.

Artus Orwen, kot jekib Svetovnega cesarstva in jakil mealkuda Akrosa, počasi prodira proti zahodu in sklene pakt s škratjim kraljestvom Shea.

Osrednje in severne vojske Svetovnega cesarstva prečkajo zahodno mejo in prisilijo gozdne vilince v hiter umik. Enej Olom išče rešitev v starodavnem vilinskem podzemnem svetišču.

Han Zeolski se uspe s pomočjo svojeglave Line Ningejske izmuzniti iz ujetništva. Dragocena begunca potrkata na vrata vilinskega Zidu.

Evropska zveza je v primežu politične krize. Dokončno se izkažeta šibkost demokracije, izpodjedene z močjo kapitala. Dotedanje politične elite, ki so že davno tega pozabile, na čigavih ramenih živijo, trepetajo pred Ljubom Svetnikom, kandidatom za predsednika.

Vse hujše politično vretje pripelje do brutalnega napada v Bruslju in tudi v Sloveniji.

Zadnje dejanje konca sveta se lahko začne ...





Popotnica Strahu indigo otrok


Zakaj sem se odločil za vmesno knjigo, za povezavo dramatičnega konca Vladavine indigo otrok, z zaključkom sage z delovnim imenom Indigo nebesa?

Strah indigo otrok nadaljuje eno od pripovednih niti Vladavine indigo otrok. V predhodnih delih sage je ostalo precej odprtih niti in nitk in namen te knjige je, da jih poveže v trdno tkanje, ki bo pripeljalo do zaključka sage. Na sceno se vrneta meni ljuba načelnik Aleš Kotnik in njegov nekdanji partner, detektiv Roman Sekulič. Oba sta odigrala pomembno vlogo v Vzponu indigo otrok. Na prizorišču pogorišča Svetnikove hiše ju sledi pripeljejo do atentata na Borisove starše (Indigo novi svet), umora Simona Robiča (Vzpon indigo otrok) in vse skupaj povezuje afera zastrupitve Roka Kovačiča (Vzpon indigo otrok) z nenavadnimi vdori v varovano omrežje (Indigo novi svet).

V Drugotnosti Amrokh Gideus v vlogi jakila (kralja) Arimoje gradi pot do svetovne vilinske vladavine.

Strah indigo otrok nas popelje pred vrata zaključka sage. Vse figure na tidiasovi plošči so postavljene na izhodiščne položaje.





1. Na prizorišču zločina


Borisa znova prešinejo Lučkine besede:

»Thesamae en'orat vet hevet en'oruh lakik.«

(Jaz sem tvoja in ti si moja dovršitev.)



Načelnik oddelka kriminalistične policije Savinjske regije Aleš Kotnik parkira avto na robu pločnika in obsedi. Z mešanimi občutki nekaj trenutkov opazuje prizorišče bombnega napada. Dolgo je že, odkar je nazadnje šel na teren, a napad na hišo predsedniškega kandidata, notranjega ministra Zveze in bivšega sodelavca je nekaj posebnega. Bog nam pomagaj, zdaj politikom razstreljujejo hiše. Odločno odpre vrata in začuti vonj po zažganem. Zagleda Romana Sekuliča v družbi Tilna Hartmana, poveljnika Poklicne gasilske brigade Celje. Romanu po svoje zavida, saj se ukvarja samo s kriminalistiko. Ni se mu treba bosti z administracijo, različnimi pritiski in izgubljati časa za brezštevilne birokratske postopke. Ogromno časa mu pobere tudi glajenje raznih političnih »dimenzij«. Teren ... Kako ga pogrešam.

Policisti na zunanji ogradi odganjajo novinarje in običajna zijala, ki jih nikoli ne manjka. Najpogostejše izjave preiskovalcev, ki jih prestrežejo novinarji, so v slogu - Nisem pooblaščen za komentiranje.

Mirnemu predmestju se še nikoli ni zgodil niti navadni rop, kaj šele bombni napad. Do tega lepega pomladnega dne so bili za sosesko premožnih samo TV prizori iz daljnih krajev.

Z očmi ošine policiste, ki jemljejo izjave bližnjih pretresenih sosedov. Dvigne pogled v nebo, kjer policijski droni odganjajo in motijo precej vsiljive novinarske letalnike. Policisti presenečeno obračajo glave proti načelniku in poskušajo dati vtis intenzivnega dela. Načelnik vendar ne hodi na teren. Zagotovo se hoče izmuzniti plazu vprašanj raznih salonskih šefov. Na terenu je vedno izgovor - nisem slišal.

Odmahne z roko, daje vtis zaskrbljenosti in nadaljuje pot proti bivšemu kolegu in zdajšnjemu podrejenemu. Roman je učinkovit detektiv. Vonji po zoglenelem in zažganemu so kljub lahnemu vetru vse izrazitejši. Še posebej je zoprn vonj ožganega kompozita, ki pri visoki temperaturi res odvratno zasmrdi in svojo bruhalno aromo spušča še dolgo časa. Tukaj nekaj dobesedno smrdi, se kratko nasmehne in nakremži. Pogled usmeri v skupino forenzikov v skafandrih, ki temeljito preiskujejo posebej označen del ožgane zelenice. Tudi sam pazi, da hodi samo po posebej označeni poti. Pripeljali so kar osrednji mobilni laboratorij. Izvleče tablico in zase zašepeta:

»Tu je torej ležal osumljenec.« Zatem zagleda mlad par. Prešine ga ... Ministrova hči Lucija Svetnik in njen zaročenec Boris Plahutnik. Nedaleč stran, na zadnjih vratih rešilnega avtomobila, sedi v odejo zavita pretresena gospa srednjih let, kjer bolšči nekam predse ... Pozna jo osebno. Romana Kovač Svetnik. To jo je gotovo pretreslo.

Med prebijanjem med vozili različnih služb in mehanskem ozdravljanju raznim policistom in drugim na hitro preleti preliminarna poročila o dogodku. Malce ojačan pomladanski veter na srečo odpihne aromo ožganine in začuti vonje zgodnje pomladi.

Dlje, ko bere, počasnejši je korak, pospremljen z odkimavanjem. V sebi poveže podatke z nekaterimi že precej starimi primeri. Kar sami od sebe se pojavijo v ospredju misli. Nekatere pa res zasledujejo čudnosti.

S službeno izkaznico odsotno prečka še eno varovalno ograjo. Roman ga zagleda in mu s Tilnom stopita naproti. Aleš za hip odloži tablico, se odsotno nasmehne in molče se rokujejo. Tilen ogorčeno zamrmra:

»Kam smo prišli? Požig hiše s termalno bombo. Noro! Res se je vsem zmešalo. Tega še v Bagdadu ali Kinsaši ne počno.«

Roman pogleda na tablico:

»Ravno prav si prišel. Dok Janežič mi je poslal preliminarni izvid o smrti osumljenca. Če sem prav razumel njegovo sporočilo, se vrača duh starega Plahutnika.«

Aleš zaskrbljeno stisne ustnice:

»Očitno se je na kupu zbralo cel kup nenavadnosti. Oba,« obrne pogled proti Luciji in Borisu, »zasledujejo različne neobičajnosti. Z obema smo se srečali v različnih nenavadnih,« pogoltne slino, »primerih. Kot bi s sabo nosila bolezen nenavadnosti.«

Roman prikima:

»Moral bi videti faco Janežiča, ko mi je sporočil preliminarni vzrok smrti osumljenca. Desetka za umetniški vtis frisa presenečenja. In to njega, navajenega vseh možnih smrti.«

Aleš doda:

»Vsakdo je presenečen ob takšnem izvidu. Ta primer je nekakšna čudaška združitev Plahutnikovega sindroma izklopa in Kovačičevega efekta digitalnega šuma.«

Roman na Aleševo tablico preslika svoje poročilo:

»Ni samo šum. V orkestru čudaštva je nov instrument, reče se mu igra s časom. Glej,« in Aleš namrgodeno opazuje označen del posnetka.

»Vidiš?« mu Roman dodatno označi pretrgano časovnico.

»Maherji v Ljubljani in Bruslju bodo ob teh posnetkih še bolj belo gledali, kot so nazadnje. Kaj pravijo na kibernetični?«

Roman razočarano odvrne:

»Razen klišeja delamo na tem?« se kislo nasmehne. »Manj vedo od tebe ali mene. Če drži, kar so nam odpredavali o sistemu varovanja varovanih oseb, bi morali preveriti dogajanje pri dežurnih v Bruslju.«

Aleš zmaje z glavo:

»Po celi hierarhiji se bodo zaklinjali na svoje prednike, da se pri njih ne more ničesar zgoditi in prisegali, kako nas bodo obvestili o morebitnih izrednih dogodkih. Že pri zadnjem primeru je bilo tako in mojega teženja jih je odrešilo zastaranje, ko je primer dobil oznako opuščeno. Verjetno je pometanje pod preprogo njihov najpopularnejši šport.«

»Spomnim se, kako je bilo. Vsi so se posipali s pepelom in zapeli Hozana, ker se je zaključilo z nadležnim brskanjem po kosteh.«

»Tokrat ne bo šlo s Hozana in bližnjicami. Si mi pripravljen narediti uslugo?«

Roman dvigne obrvi:

»Saj veš.«

Aleš nagrbanči čelo:

»Rad bi potipal tamlada, ti pa medtem preko Jedra z mojimi certifikati pobrskaj za morebitnimi povezavami. Ker je primer aktiven, boš imel dostop do statusa operative v centrali. Potem se dobiva in dava na mizo, kar sva izbrskala.«

Roman se zadovoljno nasmehne:

»Kot v starih časih.«

Aleš prikima:

»Kot v starih časih. Priznam, pogrešam teren. Takoj bi zamenjal s tabo.«

Roman se namuzne:

»Saj me ne misliš potunkati v svojo fensi pisarno. Od tebe bi vzel samo tisti japijski monitor.«

Aleš zavzdihne:

»Ko bi lahko ...«



Lučka tolaži prestrašeno mamo, ovito v odejo z oznako SNMP. Reševalca se v kombiju zabavata z mobilcema. Boris zgroženo ogleduje razdejanje. Zbudi se drugačna prisotnost in zavre eksplozivna mešanica občutij, podobna mešanju ognja in bencina.

Aleš oprezno pristopi:

»Oprostite, ker vas moram še enkrat nadlegovati z vprašanji,« ju ogovori naučeno vljudno in pokaže službeno kartico. »Načelnik regijskega oddelka kriminalistične policije Aleš Kotnik,« in s kotičkom očesa pokaže mesto, kjer je še pred slabo uro ležalo telo mladega moškega. »Tu je torej pristal bombaš.«

Boris trpko odvrne:

»Verjetno. Že dvakrat sva vašim podrejenim ponovila zgodbo. Ne verjamem, da vam lahko poveva še kaj novega.«

Aleš nekaj trenutkov motri v tablico, s prsti premetava podobe na projekciji in se posveti Lučki:

»Vem, kako nadležno je ponavljanje vprašanj, vendar vas moram znova prositi za vse, česar se spomnite. Čez nekaj časa se po takšnem šoku povrne nekaj dragocenih podrobnosti. Vsaka, na videz še tako nepomembna drobnarija, je lahko ključ do skrivnosti. Tukaj je obležal le izvajalec.« Trenutek pozornosti nameni mestu, kjer je ležalo truplo. Forenziki v skafandrih prečesavajo vsako ped, jemljejo vzorce in opravljajo razne meritve.

Lučka se spogleda z Borisom:

»Kot sem dejala, že dvema vašima kolegoma sem opisala dogodek, pa ga bom še enkrat,« trdo pribije, »ekskluzivno za vas,« in nenavadno spokojno nadaljuje. »Ravno sem govorila z očijem, ko sem čisto slučajno skozi okno zagledala neznanca, ki je ...«

Aleš ji skoči v besedo:

»Kako slučajno?«

Lučka zoži pogled in rahlo dvigne glas:

»V pomenu, kot ga vsi razumemo,« in nenavadno ležerno nadaljuje. »Obrnila sem se in zagledala tega,« pokaže na mesto, kjer je na tleh ležal napadalec, »ko je nekaj izvlekel. Prepričana sem, to sem že rekla vsaj dvakrat, da je to točno ta tip, ki so ga odpeljali. Ne morem pa vam povedati, kaj je zajtrkoval in kakšno barvo spodnjih hlač je nosil,« jezno zaključi.

Aleš razumevajoče prikima:

»Oprostite, ker se vprašanja ponavljajo. Upravičeno sumimo, da je napad na hišo vašega očeta povezan z napadom nanj in na sedež njegove koalicije. Gre za,« mračno zaključi, »grozljivo eskalacijo politično motiviranega nasilja, pravzaprav za akt terorizma. Poskusite se spomniti čim več podrobnosti. Samo tako lahko pridemo na sled organizatorjem tega nasilja. Tukajšnje truplo to gotovo ni.«

Lučka mirno nadaljuje:

»Vse je potekalo nagonsko. Ob pogledu na predmet sem od groze zakričala, zgrabila mamo in stekli smo skozi stranska vrata. Zadnji hip smo se skrili za lopo. Grozljivo je počilo, kosi hiše so frčali vse naokoli. Baraba je priletela sem. Ne sprašujte, kako, ker smo imeli druge skrbi. Ko se je zaradi padanja gorečih ostankov vžgala še lopa, sem jo pogasila. V lopi so shranjene moje otroške stvari. Nanje sem bolj navezana kot na ... Atentatorjevo zdravje mi je bila zadnja skrb,« in z očmi znova pokaže na mesto, kjer je ležal svetlolasi mladenič.

Aleš vztrajno vrta:

»Res niste pomislili na nezavestnega človeka?«

»Oprostite gospod načelnik, v tistih trenutkih mi je bilo njegovo preživetje zadnja stvar na svetu! Uničil nam je hišo!« in besno dvigne glas. »Hotel nas je pobiti! Naj mu v zahvalo nakažem denarno nagrado?«

Aleš se zdrzne ob Lučkini srditosti. Pogoltne slino in se posveti nečemu na tablici. Končno po kakšni minuti sumničavo odmeri Borisa in Lučko:

»Osumljenec, oziroma, raje recimo izvajalec, ni umrl zaradi posledic termalne detonacije. Maloprej mi je namestnik Sekulič poslal preliminarno poročilo mrliškega oglednika. Po prvem pregledu trupla je bil še bolj presenečen od mene. Na srečo ali smolo imam nekaj izkušenj z nenavadnimi prigodami, a nesrečnemu doktorju Janežiču je to prvič.«

Lučka in Boris se spogledata. Alešu se ob plitvem nasmehu razpotegne tanka nit modnih brčic:

»Ampak lepo počasi se sprehodimo po poti nenavadnosti. Naredimo obnovo,« se zresni. »Najprej je pred hišo razneslo sub-bombo. O njej kasneje. Superca za aktivacijo avtomatskega varnostnega sistema, ki pripada funkcionarjem z najvišjo stopnjo varovanja. Njenega udarnega vala verjetno niste niti čutili.«

Oba z Lučko negotovo prikimata. Aleš nadaljuje:

»A najnenavadnejše šele pride,« skoraj zmagoslavno dvigne glas in z očmi šviga med njima.

Lučka malce zlovoljno sikne:

»Povejte že!«

Načelnik Aleš očitno uživa v dvigovanju napetosti:

»Osumljenca ni usmrtilo kaj očitnega, temveč nekakšen izklop možganov in srca. Tako mi je dok Janežič prevedel svoje medicinske ugotovitve in zatrdil, da česa takšnega v vsej svoji ne tako kratki praksi še ni nikoli videl. Še slišal ni za kaj podobnega, pa je glede tega vrhunsko izobražen, saj ima nekaj odmevnih in večkrat citiranih objav o odkrivanju vzrokov zahrbtnih umorov. Si lahko zamislite? A nenavadnosti se tu šele začnejo,« zadovoljno nadaljuje in ju strogo motri.

Boris stisne ustnice:

»In zakaj nama to pravite? Mislite, da ima kdo od naju v žepu daljinca za izklop ljudi?« potegne daljinca za hišo in se malce privoščljivo nasmehne. »Ups, mogoče sem ga s tem fental,« oblizne ustnice, nagrbanči čelo in pritisne na gumb. »Eee, takole!« in skomigne z rameni. »Šit, nihče noče pasti. Prazna baterija?« in v dlani zavrti majhno ploščico.

Aleš se zresni:

»Dajte no! Samo sledim vzorcem. Gospod Plahutnik,« se posveti Borisu, »vas nekako zasledujejo nenavadni atentati,« in izklopi uradni snemalnik. »Kar vam bom povedal, je za off the record,«

Boris od presenečenja izbulji oči. Kaj vraga ima to opraviti z mano? Aleš mirno nadaljuje:

»Pri preiskavi atentata na vaša starša nas je sled pripeljala do že precej načetega moškega trupla, najdenega tri tedne po smrti. Žal se je nit preiskave z njim končala. Ugotovili smo samo čas in vzrok smrti,« tleskne s prsti, »Umrl je zaradi sočasnega izklopa srca in možganov. Točno tako kot tale tukaj,« in spusti pogled na mesto, kjer je ležal svetlolasi mladenič. »Poglejte oba izvida, ista blokada na žilah in ista I-EEG slika,« in proti njemu obrne tablico. »Hvala bogu za medicinske čipe.«

Boris odkima in zlovoljno sikne:

»Verjamem vam. Preiskava stopica na mestu. Zanima me, kaj ima to s tem napadom?«

Lučka zavzdihne:

»Vaš doktor Janežič očitno ni takšen ekspert.«

Aleš ju premeri izpod oči in suho odvrne:

»Primer je vodilo posebno protiteroristično sodišče iz Bruslja,« in sproščeno nadaljuje. »Gre za identične smrti, torej bo verjetno tudi ta preiskava obtičala pri storilčevem truplu.«

Boris zgroženo nagrbanči čelo:

»Kako, da nič ne vem o tem?«

Aleš ravnodušno odvrne:

»Ta sodišča je vaš oče predlani,« se obrne k Lučki, »ukinil, vendar so vsi njihovi primeri, čeprav nekateri zaključeni, pristali v bunkerju,« in prhne. »Pač politični dogovor,« in monotono nadaljuje. »Zato doktor Janežič o tej čudnosti ne ve ničesar. Zaradi poznanstva z vašim očetom, moje sožalje, sem neuradno izbrskal, kar se je dalo izbrskati. Gospod, posmrtno spoznan za krivega, je bil neizrazit ljudomrzni samotar, brez prijateljev in družine. Še na volitve ni hodil. Ker je bil edini otrok pokojnih edincev, ni imel sorodnikov. Še tako skrbna analiza ga ni mogla povezati z nobeno grožnjo. Skratka, idealni storilec.

In zdaj imam na prizorišču še enega mrliča, umrlega zaradi podobnega izklopa in ga, vsaj na osnovi preliminarnih poizvedovanj, ne moremo povezati z nobeno znano grožnjo. Verjetno nas preiskava njegovih rabot ne bo nikamor pripeljala. Poleg smrti me bega še nekaj,« in znova ošine sogovornika, ki samo skomigneta z rameni. Aleš znova vključi uradni snemalnik. »Od tu naprej smo znova uradni,« in suvereno nadaljuje:

»Vzrok smrti ni edina nenavadnost. Nihče ne more,« in nadaljuje, »razložiti poteka zadnjih tridesetih sekund vožnje motorja in zatečenega položaja osumljenca. Motor ni imel sistema za vzdrževanje smeri. Forenziki so ugotovili, da je motor izgubil nadzor samo zadnjih deset metrov, preden je zletel z ovinka. A ker je osumljenec končal, kjer je, se postavi vprašanje,« dvigne glas. »Kdo ali kaj je upravljalo motor zadnjih petsto metrov?«

Boris se spogleda z Lučko in ravnodušno skomigne z rameni:

»Med reševanjem naših glav si nisem belil glave s temi podrobnostmi. Mogoče bo vedel Sveti Peter, če ga lepo vprašate.«

Lučka doda:

»Verjetno ste najprej pregledali posnetke varnostnih kamer,« in se nežno nasmehne. »Oči je glede teh kamer v redkih trenutkih, ko smo bili skupaj, povedal marsikatero anekdoto.«

Aleš dvigne glas:

»Aha, kamere,« se mu ustnice rahlo razpotegnejo v sled nasmeška in tiho nadaljuje. »Lepo, da ste se spomnili nanje. Ravno glede posnetkov kamer se je zgodila mogoče največja nenavadnost.«

Boris in Lučka se presenečeno spogledata, Lučka zoži pogled in vpraša:

»Bolj od izklopa terorista?«

Alešu se ustnice razpotegnejo v kisel nasmeh:

»Zagotovo.«

Borisu se oči radovedno zasvetijo:

»Je lahko še kaj nenavadnejšega od izklopa človeka?«

Aleš suvereno nadaljuje:

»Na začetku ni bilo videti ničesar nenavadnega. Ponovimo vse skupaj skozi oči kamere,« in tapne na tablico. »Najprej od nekod prileti izstrelek sub-bombe, ki eksplodira, če lahko temu tako rečemo, tri metre pred vhodnimi vrati in s tem povzroči odziv varnostnega sistema.«

Boris mu vskoči v besedo:

»Od nekod?«

Aleš odvrne:

»Izstrelek je priletel s točke nad sredino travnika pod kotom 85 stopinj, verjetno s pomočjo shekanega daljinsko vodenega stealth drona. Sledi še iščemo. Sekundo kasneje se pojavi motorist in izpod jakne izvleče termalno bombo,« in zapiči pogled v Lučko, »jo odvrže in potem odbrzi s kraja dogodka. Vodikov pogon omogoča kar konkretne pospeške.

Pri napadu je šlo za vrhunski tajming, saj bi zgolj sekundna zamuda samo požgala barvo. Ker so vse hiše varovanih funkcionarjev premazane s kompozitnim reflektorskim slojem, bi izgubili samo nekaj gredic,« in se kislo nasmehne, »z otroškimi spomini v lopi.«

Lučka se nakremži in z Borisom molče poslušata pripoved. Aleš pojasni zaporedje detonacij:

»Storilci so z zaporedjem sub-bombe in termalke želeli doseči maksimalni učinek. A nadaljnjih deset sekund dogajanja ne moremo rekonstruirati na osnovi posnetkov, ker so vse kamere posnele digitalni šum. Pomislite, v kritičnem času izvajanja terorističnega dejanja je vseh sedem kamer posnelo devet sekund in sedeminsedemdeset stotink neuporabnega digitalnega šuma. Vseh!

Naslednji, nekaj sekund dolg kader, prikazuje vas tri za lopo in padanje kosov hiše. Zraven so tri sekunde motoristovega dirkanja, ki izgine iz dosega kamer. Temu sledi nekakšna kronokontrakcija, na izraz sem naletel v reviji za znanstveno fantastiko. Čas je, puf,« kar poudari s kretnjo, »preskočil za oseminštirideset sekund, ko se na osmojeno travo dobesedno načara osumljenec. Termalna kamera je posnela živega človeka. Novim dvaindvajsetim sekundam digitalnega šuma sledi pogumno gašenje lope in nesrečnik na tleh. Še vedno živ. Termalni senzor kamere tri. Potem je sledilo dvaintrideset sekund šuma, zaključeno s truplom.«

Boris kislo pripomni:

»Dajte no! Od nikjer? Je kamera ujela kakšnega čarovnika? Magus Magnifis Markus je baje nacopral skuter iz ničesar,« in se trpko nasmehne. »Mogoče vam bo pomagal po akcijski ceni.«

Alešu se obraz rahlo razpotegne in doda:

»To bomo morali rešiti brez coprnika Markusa. Kljub vsemu se je v kamero ujelo nekaj zanimivih scen,« zapiči oči v Lučko, ki zdolgočaseno sklene dlani:

»Ja?«

Aleš zmagoslavno dvigne glas:

»Vi,« ne umakne pogleda z Lučke, »najprej vas ni bilo v kadru kamere dva, zatem ste se čudežno znašli v kadru, kakšna dva metra od motorista in opazovali poškodovanca. Zatem šum, pa gašenje. Lahko bi ...«

Lučka mu grobo skoči v besedo in srhljivo hladno odreže:

»Prav, da se je stegnil! Ob vseh teh nadzornih sistemih se očitno nikomur ni sanjalo, da se pripravlja atentat večjih razsežnosti. Napad v Bruslju, napad tukaj ... Še meni je jasno, da izvedba takšnega napada na hišo ni delo anarhističnega norca, temveč gre za zaključek metodičnega in dolgotrajnega načrtovanja izurjenih profesionalcev. Napad s shekanim nevidnim dronom, vrhunski tajming, neizsledljivo brisanje posnetkov ... Vi ste načelnik, vaš plačilni razred vam gotovo omogoča vpogled. Mene pa zdaj morite s tem, kje sem kakšen trenutek stala!«

Aleša preseneti njen glas. Nekaj se je zažrlo vanj. Spomni se na Sandro Rado ... Kako že? Ista igla, ki drezne nekam globoko, a hitro izgine. Pogoltne slino:

»Senzor kamere je zaznal smrt osumljenca, vendar brez časovne kode. Torej nov časovni fenomen.«

Boris zoži pogled:

»Težave s tehniko morate rešiti v svoji hiši.«

Aleš poskuša pomiriti situacijo:

»Saj vem, da vama to moje vrtanje najeda. Vsakomur v vašem položaju bi.«

Boris hoče nekaj reči, a ga Lučka prehiti:

»Dajte no, saj vemo, kako potekajo zarote velikih proti tistim, ki dvignejo glas v imenu majhnih! Ničesar ne boste odkrili in tudi v Bruslju bo vse ostalo le pri preiskavi brez rezultatov. Mogoče boste tudi tam našli kakšne izklopljence in pri njih se bo končalo,« in srdito nadaljuje. »Vaša naloga je lov na sostorilce tega napada in ne ugotavljanje, kako sem bila v kakšnem trenutku postavljena. Naročniki so še vedno nekje zunaj.«

Aleš nekaj časa oba izmenično opazuje, zatem mehko odvrne:

»Gospodična, verjamem, da vam je moje vrtanje nadležno,« a ga Lučka grobo prekine:

»Ponavljate se s tem osladnim opravičevanjem! Kaj vi veste, kaj sem doživela? Svojega službenega psihiatra kar pošljite domov. Primite se lova na bandite, mi se bomo že znašli. Z nenavadnostmi se kar sami zabavajte! Je še kaj, o čemer bi se želeli z nama pogovarjati?«

Aleš zgroženo zmaje z glavo:

»Gospodična, v svoji karieri sem že naletel na podoben digitalni šum in časovne preskoke,« in izklopil uradni snemalnik. »Tega zdaj ne potrebujem.«

»In?«

»Mogoče se spomnite primera zastrupitve nekdanjega sošolca Roka Kovačiča. Kot zanimivost, tudi takrat se je pojavilo vaše ime in naleteli smo na digitalni šum. Ves čas se nekako vračamo na določene postaje.«

Lučka zlovoljno dvigne obrvi:

»Še vedno ne vem, kaj imam s tem? Stvar je že davno zaključena.«

Boris posluša njun dialog z rahlo odprtimi usti. Spomni se tiste afere. Vmeša se v pogovor:

»Saj menda ne mislite, da sta dogodka povezana?«

Aleš odkima:

»Ne vem. Dogodka povezuje ta nadležni digitalni šum. Kasneje sem zaradi lastne radovednosti dal tisti posnetek specialistom v Ljubljani. Ugotovili so, da je kamera dejansko snemala digitalni šum. Nisem jim verjel, zato sem posnetek poslal še na centralo v Bruselj. Največji frajerji s tega področja so ponovili zgodbo. Verjetno bo podobno s temi posnetki. Gospod Plahutnik, tu mi lahko vi pomagate. Ker sva off the record, lahko sproščeno govorite.«

Boris se spogleda z Lučko in odvrne:

»Za varnost na dostopnih točkah zaprtega omrežja skrbi požarni zid, zapečen na posebne SIM kartice. To ne pomeni popolne zaščite, a tega na tej ravni nihče ne zahteva. Ključno je nekaj drugega. Vsak poskus vdora zazna sinhroni strojni vratar, v svetu geekov znan kot SHG. Okvir tega je gotovo znan tudi vam.« in Aleš oprezno prikima.

Lučka zvedavo vpraša:

»Kaj je to?«

Aleš se nasmehne, Boris navdušeno razloži:

»To je omrežje kvantnih računalnikov pod nadzorom vrhunske distribuirane AI, ki neprekinjeno spremlja omrežne aktivnosti, zazna vsak poskus vstopa v zaprto omrežje nadzora varnostnih točk in se pri tem uči. Vsak poskus zunanjega vplivanja na dele sistema ta AI zabeleži, pri tem analizira vzorce in lokacijo dostopa, ki jo bere s pomočjo vseh omrežno povezanih naprav.

Za nami namreč vohunijo naši lastni pralni stroji in zobne ščetke in vse to preko posebnih varnostnih protokolov bere ta AI. Danes zobna ščetka pošilja medicinske podatke neposredno izbranemu zobozdravniku. Ta del nam je OK. Istočasno del podatkov pošlje še tej AI, kar ni tako OK, a požremo zaradi udobja, ki smo mu dali prednost pred zasebnostjo. Zato imamo zaprta omrežja, ki niso neprebojna, a zaradi zasnove onemogočajo hekerjem, da bi nekaznovano ukradli karkoli omembe vrednega. Če bi od vas poskusil vdreti v banko, bi mojo lokacijo zaznali v manj kot sekundi. Varnost teh zaprtih krogov temelji na ogromnih bazah, ki jih pridno zbira sodobno omrežje in z njimi zalaga varnostno AI. Že pred pol stoletja so trdili, da omrežni servisi vedo o ljudeh več kot oni sami.«

Aleš radovedno vpraša:

»Torej bi sistem znal uspešen vdor povezati z vzorci poskusov in bi storilce identificiral na osnovi ogromne baze varnostnih in drugih podatkov, ki jih posredujejo kamere, mikrofoni in, konec koncev, zobne ščetke ali masažne kadi?«

Boris prikima:

»Točno tako. Nihče ne more neopazno spreminjati dela posnetka kamere, ki je del varovanega omrežja. Čeprav se najde maher, ki vdre v sistem in mu celo uspe izbris posnetka v realnem času, to ne bi ostalo neopaženo. Samodejno bi se sprožili alarmi in ustrezni protiukrepi. Temu rečejo, grobo prevedeno, tihi varnostni alarm. V petih minutah bi potrkali na lokacijo storilca, saj bi poleg naloga za preiskavo priložili serijsko številko storilčevega pralnega stroja in omrežni identifikator njegovega kuhalnika jajc. A to tudi vi veste.«

Aleš zadovoljno pritrdi:

»Tako je. Strokovnjaki so mi rekli isto in zato so res temeljito zbegani. V sistemu ni nobene sledi vdora, a šum je nedvomno posnet. Odgovor je pravzaprav samo en,« rahlo dvigne glas.

Boris se nasmehne:

»Neopazno lahko kaj takšnega počne samo nekdo od znotraj, z dostopom do protokolov SIM kartic in druge omrežne opreme. Za nalaganje digitalnega šuma sploh ne potrebuje posebnega računalniškega znanja.

Morebitnega osumljenca za mešetarjenje s sistemom varnostnih kamer iščite med osebjem na sedežu sistema.«

Aleš mrko odvrne:

»To ravno počne kolega Sekulič, ki ste ga zagotovo spoznali. Želel sem slišati tudi vaše mnenje, saj je vaša diplomska naloga,« se rahlo razvedri, »precej razvpita tudi v mojem fohu.«

Lučka zlovoljno vzdihne:

»Imate še kakšno vprašanje? Za nama je naporen dan.«

Aleš odmakne pogled od tablice:

»Ne. Imate kam iti?«

Lučka odvrne:

»Za naju ne skrbite. Mojo mamo pa le naj odpeljejo na pregled in naj malce odleži. Za vsak primer. Tole jo je precej pretreslo.«

Aleš suhoparno zdrdra običajno policijsko frazo:

»Hvala za vaše sodelovanje. Mogoče vas še bomo potrebovali, zato bi vas prosil, da nam javite morebitno načrtovano odsotnost.«

Boris se spogleda z Lučko in odvrne:

»Bodite brez skrbi, nobene poti ne planirava. Če kaj potrebujete, sva na voljo. Hvala za vaš trud,« in se rokujejo.



Aleš osredotočeno zre za odhajajočim parom. Ostal mu je nekakšen priokus nelagodja.

Iz razmišljanja ga predrami pozivnik. Dotakne se slušalke v ušesu:

»Si kaj ugotovil?«

Roman Sekulič zaskrbljeno odvrne:

»Še preveč. Očitno se na žaru vrti res velika svinja. Prihajam.«



Roman se ozre po prizorišču in se približa Alešu:

»Tvoje firbcanje je povzročilo malce nervoze. Poglej jih, kako se tresejo.«

»Razumljivo. Načelniki si naj ne bi mazali čevljev na prizoriščih zločinov,« in zloži tablico. »Povej.«

»Moral sem uporabiti tvoj certifikat in še tistega od posebnega tožilstva, ki je v veljavo stopil pred pol ure. Nadzornika omrežja varovanih oseb, ki sta bila v jutranji izmeni, sta preminula. Sam sem videl posnetek medicinskega alarma.«

Alešu zastane glas:

»Kako preminula?«

»Sočasna odpoved srca in možganov. Diagnoza je neizgovorljiva, a lahko potrdim, da gre za isto stvar kot pri nas.«

Aleš se spomni na Lučkine besede in zašepeta:

»Vedela je.«

Roman dvigne obrvi:

»Kaj je vedela.«

Aleš odvrne:

»Gospodična Svetnik je vedela, da bodo naleteli na enaka trupla. Očitno imamo epidemijo izklapljanja ljudi. Kmalu bom imel analizo skena obeh mladih. Sicer si od nje ničesar ne obetam, a si nočem nakopati slabega okusa nedoslednosti.«

Romana zanima:

»Kaj sta povedala? Ta napad in vse skupaj mi smrdi. Preveč čudnosti je na enem kupu.«

Aleš prhne:

»Bog ve, kaj vse se skriva v ozadju. Si izbrskaj kaj o izklopljencih?«

Roman odkima:

»Nič. Zimzelena klasika, vse so že skrili pod plašč pristojnosti. V Celju smo premajhne ribe, da bi kljuvali njihovo blato.«

»Razumljivo. Imava pa ključni podatek. Edini osebi, ki bi lahko neopazno naložili šum, sta utišani. Naše truplo je verjetno enako njihovim, zato kar naj imajo svoje skrivnosti.«

»Janežič se bo moral izprsiti in v paketu dostaviti še kaj več od tega, kar zna vsak laboratorijski asistent. Pa da vidimo, če je res alfa samec avtopsij.«





2. Strah indigo otrok


Boris prikliče domači avto, sedeta vanj in se molče odpeljeta. Celo pot ne spregovorita niti besede. Borisa razžira pobesneli vihar misli in spominov. Prisotnost in drugačna prisotnost se izmenično vklapljata in izklapljata. Kaos misli ga spravi do roba glavobola. Breme zadnjih dogodkov ga stiska.

Doma se sesede na stol v kuhinji in molče bolšči predse, zatopljen v razmišljanje o minulih dogodkih. Lučka prisede in oba nekaj časa molčita.

Končno previdno načne minulo zmešnjavo:

»Načelnik se z nama ni pogovarjal, ker bi od naju potreboval kakšne podatke. Tudi malce vsiljena debata o omrežni varnosti je bila samo igra. Ves cirkus je služil merjenju najinega odzivanja. Ves čas so naju snemali z najmanj tremi različnimi skenerji. Načelnik je spraševal, čeprav je vedel odgovore. Spretno naju je vlekel skozi obnovo dogodka.«

Lučka vzdihne:

»Seveda so naju snemali. Načelnik ni neumen človek. Ni se zastonj vrnil na tisto šolsko drogeraško afero ali na atentat na tvoje. Tole packarijo je izpeljal nekdo, ki obvlada magijo. Sicer ni bil tisti TV čarovnik, a saj oba veva, kam pes moli taco,« in vzdihne. »Bivši prfoks zgodle ali malce hecna knjižničarka.«

Borisu potemni obraz:

»Kako si se sploh lahko izmuznila vsem iskanjem?« in dvigne glas. »Marsikaj moraš pojasniti! Ti si,« a se mu misli razpršijo kot val na skalah obale. Lučka ohrani mirno kri:

»Saj se nisem ničemur izogibala. Dobro pomnim tvoje okorne poskuse iskanja tega, česar sploh ni. Saj nisi pozabil - Thesamae en'orat vet hevet en'oruh lakik. V tem stavku se skriva skrivnost napada na hišo in najinega preživetja.«

Boris jezno pihne:

»Ves čas se mi je nekaj izmikalo. Imel sem misel, a jo je nekaj izbrisalo. Postavi se vprašanje,« globoko vzdihne, »kaj in kako naprej? Preveč vprašanj se je nagrmadilo!«

Lučka lahkotno frcne:

»Kaj ni očitno? Najprej poroka, potem pride na vrsto poravnava računov. Prfoksa zgodle prihraniva za konec.«

»Tudi atentatu na svoje se bom moral posvetiti. Nujno. Očeta sem pokopal, a krivec še vedno uživa kot ptiček na vejici. Načelnik je imel prav,« in mračno zaključi. »Tisti nesrečnik je bil samo lutka v tujih rokah.«

»Zagotovo. Policija je primer zaključila s tistim truplom.«

Boris trpko prikima, Lučka čemerno nadaljuje:

»Motoristu sem hotela pogledati v spomine, ga zaščititi, a me je Lutkar prehitel.«

Boris si glavo podloži z dlanmi in oklevajoče odvrne:

»Vsi ti dogodki ... Še vedno se mi ne izide. In ti ...« pogoltne slino. »Ti si,« a Lučka mehko nadaljuje stavek:

»Nekdo, ki te ljubi. Ne grem se igric. Če me ljubiš, mi boš pomagal. Razumem šok. Na eni strani imaš to, kar si se naučil, potem je tu zgodovina, ki so jo spisali zmagovalci zadnje velike vojne, a na drugi strani so dejstva, s katerimi si se soočil. Šele po poroki bi se sam dokopal do spoznanja in klik,« poudari s kretnjo. »Vse bi se sestavilo v celoto. Zdaj pa so se dogodki prehitevali. Profesor Lesnik je prehiteval. Izračunali smo, da bo poskusil udariti, a v tako zmedeni situaciji je težko natančno predvidevati posameznikove postopke. Preveč je spremenljivk ...«

Boris se nelagodno presede:

»Izračunali? Ne razumem.«

»Seveda. Človekova duševnost, njegov razum,« se nasmehne, »je zbirka nevronskih algoritmov. Človeške odzive je možno precej dobro izračunati z raznimi statističnimi metodami, podprtimi z ogromnimi bazami big data in algoritmi umetne inteligence. Dobri politiki intuitivno pridejo do spoznanj, ki jih je možno empirično izračunati. Očiju sem ravno na osnovi teh izračunov svetovala, kdaj in kako naj povzroči vladno krizo. To odločitev sem res težko sprejela. Dobro sem vedela, da se bo podal v predvolilni boj kot predsednik koalicije, ki je nastala v zmedi zadnjih tednov pred krizo. Potem je tu še nezanesljivost pri izračunavanju individualnih odzivov. Če bi vedela,« in oči ji otožno padejo na prazno mizo. »Atentat na očija in sedež stranke sem popolnoma spregledala. Izračuni so kazali na določene družbene nemire, ogorčene odzive etablirane politike in njihovih ozadij, a tako dramatično nasilje se ni pokazalo v niti eni računski verigi,« in si obriše solze, »niti eni. Nobena demokracija ni vredna človeških žrtev, a v atentatu je umrlo ogromno mučenikov demokracije. Umrli so, ker sem se zmotila,« in hlipajoče briše solze.

Boris sumničavo dvigne glas:

»Nikoli nisem slišal za takšno matematiko.«

Malce nestrpno odvrne:

»Saj nisi mogel. Moja je samo ideja, a za izvedbo sem malce vplivala na nekaj odličnih matematikov, programerjev, statistikov, filozofov, politologov, antropologov in drugih strokovnjakov. Za izpeljavo sem potrebovala ogromno praktične pomoči.«

»In kaj se je zgodilo s temi strokovnjaki?«

Lučka ga ostro ošine:

»Vsi so v očijevi službi. Saj menda nisi mislil? Ja,« in se skozi solze zareži, »pa si! Saj te razumem. Nate so vplivali aganeali. Vedno so polni besed o božji milosti, a neusmiljeno potolčejo vse, ki se zoperstavijo njihovemu pogledu na svet. Pobrskaj v svojem spominu.«

Boris se spomni, kako se je poleg prisotnosti pojavila tista drugačna, na svoj način, močnejša prisotnost. S spomini se vrne na dvoboj z vilincem Kefrinom Alnadejem v rezidenci Kleosa Janiusa, takratnega konzula Diluala. Ves ta cirkus na odru njegove osebnosti ga je večkrat temeljito zmedel. Vprašanje »Kdo sem jaz?« se je nekajkrat postavilo zelo resno.

»Pravzaprav imam že skoraj od začetka občutek, da sta v meni dva različna, kako naj rečem, dodatka.«

Presenečeno razširi oči:

»Kaj ti še ni jasno?«

Boris stisne ustnice in zoži pogled. Lučka vzdihne:

»Ob vsem tem urjenju in praksi so te slabo podučili o temeljnem magijskem ravnotežju. Naravno je, da sta v tebi dve prisotnosti,« in ponovi pred kratkim izrečeno. »Thesamae en'orat vet hevet en'oruh lakik. Tu pa se začne zgodba indigo otrok.«

Boris ji vskoči v besedo:

»Zanima me, kaj imaš o tem.«

Ležerno odvrne:

»Indigo osebnost je dovzetna za entitete svetega trojstva. Sveto trojstvo Elahale, Mešaraha in Elejle je trikotnik enakovrednih principov. Zagotovo ti je jasno, da je predatorska patriarhalna ureditev zadnjih tisočletij pripeljala do roba katastrofe. Človeštvo bo obstalo, če bo naredilo evolucijski korak v pravo smer. Ključni pogoj je uravnoteženje Trojstva. Na začetku tega procesa je ključno vlogo odigrala naša skupna znanka Mary. S tem se ni ravno sprijaznila, a je opravila naravnost vrhunsko.«

Boris se kislo nasmehne:

»Glede alkohola je res vrhunska.«

Lučka se ljubeče zazre v njegov vrtajoči pogled:

»Mi smo tretja indigo generacija in smo pripravljeni za nov razvojni skok.«

»In?« Boris zmajuje z glavo. Čuti vse močnejši stisk dveh različnih prisotnosti.

»Prvi dve generaciji indigo otrok sta doživljali neke vrste posebno patologijo, ki ji rečem strah indigo otrok.«

Borisu se ne sanja, o čem govori:

»Strah indigo otrok?«

Lučka skoraj zasanjano odvrne:

»Ves čas jih je razjedal strah. Na eni strani strah pred izgubo unikatnosti, individualizmom, odstopanjem od vzorcev družbe, a po drugi so se na smrt bali zavrnitve in izločenosti iz družbe.«

»In kaj je s tretjo generacijo?«

Lučki okamni obraz in s sinjimi očmi zre nekam mimo, v neko drugo dimenzijo:

»Z njo je prišlo spoznanje, da je čas za spremembo. Pokazala se je krhkost sveta, ki je v zadnjih zdihljajih. Indigo otroci smo premagali strah in smo pred zadnjim parom stebrišča, ki vodi v središče sveta.«

Nekaj časa molčita. Lučka prekine nadležno tišino, polno napetosti:

»Še nisi doumel?« in malce sprosti okamnel obraz.

»Ne razumem. Razloži ...«

»Najprej se je vate udejanjila pasivna energija Mešaraha in kmalu še aktivna energija Elejle. Kasneje sta se uglasili.«

»Kaj?« se mu zmrači obraz in z ustnicami oblikuje Elejla.

Lučka nekaj trenutkov zre v njegov nepremični obraz s široko razprtimi očmi in skoraj šepetaje odvrne:

»Z mano se je dogajalo malce drugače. Vame se je že v trenutku spočetja udejanjila pasivna energija Elejle in še pred rojstvom tudi aktivna energija Mešaraha. Aktivni del Elejle je ostajal nekakšen prosti duhovni radikal, ki je iskal uravnoteženje. Ta energijski vihar me je prikrajšal za mnoge otroške radosti.«

Borisa razžirajo dvomi:

»In kako je ta radikal našel uravnoteženje?«

Lučkine ustnice se razpotegnejo v prešeren nasmeh:

»Naj ti raje odgovorim na vprašanje, ki ga nisi postavil.«

Boris zastriže z ušesi:

»To bi rad slišal.«

»V čem se razlikuješ od Mešaraha pred dobrima dvema tisočletjema? Kaj je na tebi drugačnega?«

Boris zre v Lučkine sinje oči. V njej je nekaj vilinskega. Po nekaj trenutkih negotovo odkima. Lučka nadaljuje pripoved:

»Mešarah današnjega časa si je našel indigo zavest, a ta v skladu s kozmično entropijo zahteva aktivno uravnoteženje. Pasivni Mešarahov pol prinese to, kar so aganeali lažno interpretirali kot blagost in neagresivnost. Saj se spominjaš svojih prvih trenutkov v Mešarahovi družbi. Mešarah pred dvema tisočletjema je vpadel sem v popolnoma drugačnih okoliščinah. Njegovo spočetje je bilo drugačno, razvijal se je v drugačnem okolju in ves čas ga je obdajal vilinski varovalni mehurček. V resnični stiski se je znašel šele na koncu.«

Boris od presenečenja znova široko razpre oči:

»Ne razumem.«

Lučka nadaljuje:

»Saj se spomniš tiste preizkušnje na jasi. Profesor Lesnik je nadte poslal malce prevelik izziv in upal, da boš dobil lekcijo o omejitvah moči agresivnega, recimo temu aktivnega nastopa. Hotel je, da se problemov ne lotevaš aktivno, temveč pasivno. V njegovi kalkulaciji bi moral podleči goleakom, a se je v trenutku stiske vate udejanjilo uravnoteženje, aktivna sila Elejle. Nadaljevanje ti je znano.«

»Tiste prigode nisem nikoli dojel na ta način. Marko je bil resnično presenečen.«

»In si nisi postavil vprašanja glede njegovega čudenja?«

Boris odkima, Lučka odločno nadaljuje:

»Na jasi se ti je zgodil odziv Elahale, ki je omogočil zasnovo novega ravnotežja z novo ureditvijo energij. Aganeali so postali po prigodi na jasi slepo črevo duhovne evolucije. Kaj misliš, zakaj je Janezu Aleksandru uspela manipulacija z nesrečno Sandro?«

Boris zoži pogled in prhne:

»Sandra je bila kerkeš.«

Lučka se nasmehne:

»Ustroj vesolja in narava duha imata nekaj skupnega, oba sta racionalna. Ko neka življenjska oblika postane odveč, jo narava neusmiljeno iztrebi. Podobno je z duhovnimi entitetami. Nesrečni Sandri in arogantnemu Falconeju je uspelo, ker so se silnice ureditve vesolj preuredile in aganeali so postali odveč. Zato je Sandri in njeni »Out« skupini uspelo in zato sta preživela natanko tista aganeala, ki sta potrebna v igri. Verjetno se stari prfoks in knjižničarka ne bosta strinjala s svojo vlogo v končnici, a ubežati ji ne bosta mogla, kot kamen vedno pade navzdol.«

Boris se namrdne:

»Ko smo že pri tem, kaj sta damejaha in kerkeši?«

»Damejaha sta v bistvu pola ravnotežja. Kerkeši so izvršne sile za uveljavljanje ravnotežja. Nekako so podobni aganealom. Etirje v telesih Čuvajev vzdržuje vilinska magija, torej so aganeali vezani na vilinski svet in njegove interese.«

Boris se pogladi pod ustnico in zamomlja:

»Aganeali so udejanjenja sedmih spodnjih etirjev, torej so kerkeši z damejahoma otroci lupin Megšelema.«

Lučka se glasno zakrohota:

»Ni čisto tako. Glede tega so te malce narobe izobrazili. Damejaha nista megšelemski entiteti, saj ne bi mogla obstajati.«

»Zakaj?« zanima Borisa.

»Čista fizika. Megšelem obstaja trenutek za našim časom. Ravno zaradi tega časovnega količnika ne obstaja neposredna vez med našim parom vesolj in Megšelemom. Primarna energija damejahov izhaja iz pretoka energij iz Etirjev preko Kadešaha in Abadona v Megšelem. Damejaha sta izrazito dinamični entiteti, ki obsegata vse, kar pojmujemo pod objektivno manifestacijo. Koliko poznaš skrivnosti Tarafa?«

Boris odkima:

»Samo nekaj malega.«

»Se mi je zdelo. Taraf je vstop v Sabegot en'zamakej vet en'elemith, os svetov v duhovnem in fizičnem smislu. Svečeništvo Tarafa je svoje čase v dvajsetletnih izmenah skrbelo za ločnico med svetovi. Vzdrževanje te umetne ločnice je zahtevalo vse več energije in nekega dne se je zgodil preboj, ki je prinesel Vesoljno carstvo. V njegovem času je bila ločnica razrahljana, vendar udejanjenje damejahov in Elejle v tvarini Elem Jereda ni prineslo stabilnega pretoka energij. Vesoljno carstvo je padlo, ker je vzdrževanje inkarnacije Elejle izčrpavalo temeljne energije našega para vesolj. Absolutno in večno ne moreta živeti v entropiji čas-prostora. Pretok iz deflacijskega v inflacijsko vesolje se prej ali slej konča. Potrebno je novo izhodišče.«

»O tem sem slišal neko teorijo. Še vedno mi ni čisto jasno.«

»V osrčju Tarafa je velik transmutacijski kristalni pogon, ki skrbi za en pol energijskega ravnotežja. Poleg Tarafa obstaja še ena os, drugi pol, ki je izvor vilinskih moči. Vemo zanj, a ne vemo, kje je. Ko ga najdemo, bomo omogočili povezavo pretokov in vesolja vrnili v ravnotežje iz časov prazgodovine,« in vzdihne. »Časov pred vilinci.«

Borisa zanima:

»Kaj ni kristalna magija izgnana? Po padcu Vesoljnega carstva naj bi bila iztrebljena, dokler se ni pojavilo Božansko carstvo. Kje,« zavzdihne, »najdete ta imena?«

Lučka se blago nasmehne:

»Kristalna magija je temeljna moč vibriranja strun našega para vesolj. Svečeništvo, ki je odkrilo in ukrotilo kristalno moč, so na ukaz vilincev neusmiljeno iztrebili. Pokola seveda niso izvedli vilinci, temveč njihove človeške lutke. Temu so rekli vrnitev prave vere.«

»Kdaj se je zgodil ta pokol?«

»Dobrih tristo let pred Vesoljnim carstvom. Nesmrtni se niso in se tudi ne bodo hoteli odpovedati premoči v magiji. Vsakdo, ki dobi moč, živi v strahu pred izgubo te moči. Kristalna magija je edina, proti kateri so vilinci popolnoma nemočni, saj gre za komplementarno nasprotje njihovemu viru. Vilinci si predrzno domišljajo, da lahko nasprotujejo temelju vesoljnega ravnotežja. Ne zavedajo se tega, čeprav kljub nesmrtnosti izumirajo.«

Boris oprezno doda:

»Nesmrtni so, dokler so brez potomcev. Potomci pomenijo smrt. Narava vedno teži k ravnotežju, usrediščenju in razvoju. Vilinska družba je obstala in počasi propada zaradi strahu pred smrtjo. Za vilinskim zidom se stiska nekaj milijonov prestrašenih stark in starcev, ki se krčevito oprijemajo svoje pogubne nesmrtnosti.«

Lučka pritrdi:

»Napad na naš dom je samo ena od vej zarote Amrokha Gideusa. Marko živi v iluziji, da je glavni, a je kot utelešen aganeal le Amrokhova lutka.«

Boris jezno pihne:

»Kamor se obrnem, vedno naletim na Amrokha Gideusa.«

Lučka doda:

»Njegov tesni zaveznik je jakil Diweje, Almis For, ki je pripravljal zadnjega leceoha Tarafa, kar je pomemben člen te enačbe. Stari vilinec je zagotovo besen zaradi izgubljene bitke za Almandro.«

»Ničesar nisem slišal o kakšni izgubljeni bitki.«

»Logično. Mealkud je že dobri dve leti v nenapovedani vojni s Svetovnim cesarstvom. Otočje Almandra je bilo najsevernejše otočje vilinskega kraljestva Diweja. Včasih je pripadalo Sonorodi, a so ga vilinci zasedli stoletje po nastanku Svetovnega cesarstva. Takrat je bilo otočje samo ribiška postojanka brez stalnega prebivalstva. Sonoroda je v zameno za ozemlje dobila neuporaben ribiški patent in ni imela pri teh rabotah nobene besede. Tako je bilo z vsemi človeškimi stvarmi.

Svetovnemu cesarstvu v resnici ni vladal cesar s svojo vilinsko kraljico, temveč Arbitražni tribunal, Vakomakith en'jedegal. V tistem času je igral vlogo vrhovnega razsodnika v vseh pomembnejših zadevah. Cesar je bil še najbolj podoben lokalnemu jekibu. Tribunal so sestavljali temni in severni vilinci plemenitega porekla.

V zadnjih dveh stoletjih starega Svetovnega cesarstva so arbitri odločali vse manj tankočutno in izključno v korist Mealkuda. V poznem cesarstvu je na dan priplavalo vse več nasprotij, ki so se samo poglabljala. Prvič je prišlo do resne krize leta 800, a so se razpoke zasilno zakrpale. Vilinci se tisti čas niso več odločali za otroke in smrtnost, zato je po naravni poti dinamični svet neizogibno doletela vse hujša stagnacija. Nujno se je moralo nekaj zgoditi, nekaj, kar bi prekinilo uničujoče nasprotovanje naravnemu redu menjavanja generacij.«

Boris vzdihne:

»Vesoljno carstvo.«

Lučka prikima:

»Vesoljno carstvo je v pičlih nekaj letih, brez prelivanja krvi, zasedlo celoten vzhod. Meri, Marisa in Elisa niso nastopale nasilno. Vilinci so nekajkrat poskusili z nasiljem. V enem od takšnih poskusov se je zgodil ključni prelom.

Šadasi, poklicni morilci, so uspeli ubiti Merino mamo. Padla je, ker je, kot vsaka mati, branila svojega otroka. To je bila prelomnica v razvoju takratnih dogodkov. Do tega krvavega dejanja je še obstajala možnost izravnave in vzpostavitve ravnotežja, a po tem zločinu je bilo konec. Meri, v vlogi basilea, je sicer še poskusila doseči mir, a so jo nekajkrat prevarali. Vse skupaj se je končalo z jekleno silo kerkešev Meririma, Setha in Anubisa, ki so končali Svetovno cesarstvo. A tudi Vesoljno carstvo se je končalo. In zdaj smo vnovič na robu.«

Boris prikima. Spomni se klepeta pri siru Charlestonu:

»Zakaj se je zgodila odstranitev Marijinega reda iz Magdale?«

Lučka nekaj trenutkov molči:

»Marijin red iz Magdale je deloval, dokler je obstajala potreba. Ti možje in žene so žal žrtve vojne za nov svet.«

»Te nič ne peče vest?«

Lučka mirno odvrne:

»Vsi so umrli prostovoljno, brez upiranja ali bežanja. Umrli so srečno, z zavestjo, da njihova žrtev prinaša nov začetek. Vidiš,« zapiči vanj oči, »znova kažeš precejšnjo dvojnost glede opravičevanja smrti.«

Boris malce zlovoljno doda:

»Sveti oče je svoje svetniške roke konkretno okopal v krvi.«

»Janez Aleksander ni naš, niti to nikoli ne more biti, je samo orodje za določena opravila. Misli, da je nad zgodovino, a je zgolj častihlepni mož umirajočega sveta in deluje v skladu z navadami tega sveta. Vem, kako težko razumeš vso to zmešnjavo. Padel si v zajčjo luknjo in počasi boš ugotovil, zakaj v njej ni Alice.«

Boris z zakrčenim obrazom nepremično zre predse:

»Še vedno dvomim. Marsikaj je do amena luknjasto. Vsa ta zmešnjava. Preprosto rečeno, zapletel sem se v vozel norih prigod, a nimam meča, da bi ga presekal.«

Lučka frkne:

»Potem se sam prepričaj. Pokukaj v Dilual. Če v meni utripa esenca ultimativnega zla, kar še vedno hraniš v kotičku misli, potem te bodo pričakali tvoja konzula in aganeala. Vljudno te bodo pozdravili in ti poročali o zadnjih mesecih, ko si se zabaval s pripravami na poroko.«

Boris vstane:

»To bom tudi storil.«

Lučka mirno prikima in se prikupno nasmehne:

»Pojdi že. Nikamor ne bom ušla, saj je treba marsikaj urediti. Našel me boš pri stricu Janu. Tam bom z mamo, da se revica sestavi. Saj razumeš. Pa še za poroko je treba marsikaj postoriti.«

Boris nagrbanči čelo:

»Še vedno misliš na poroko?«

»Si mislil, da poroka odpade? Če jo odpovemo, bomo dali napačen signal. Dokazali jim bomo, da nas ne morejo zlomiti.«

Boris se kislo nasmehne in mračno odvrne:

»Bomo videli,« in se po stopnicah napoti v svojo sobo. Ves čas mu po glavi divjajo različne misli. Še nikoli ni čutil tako silovitega trganja samega sebe. Kot bi želelo deset različnih osebnosti ven, stran od njega. V najglobljem kotičku misli začuti prastaro esenco strahu. Strah prijateljuje z zlom, strah vodi v strasti in med lupine odpada. Oči mu rdeče zažarijo.

V sobi si nadene talisman in opaše Zamad Fegrill. Zapre oči in izgovori urok.

Odpre oči. Nekaj je drugače.





3. Zarota treh


Marko nemirno hodi gor in dol po zanikrni hotelski sobi. Meglica prahu igrivo poplesava v soju sončnih žarkov. Stopi do okna, odmakne zanemarjene zavese, nekaj zamrmra in ponovi vajo živčnega korakanja. Berta ga nemo opazuje in odganja vonj po postanem. Vsak hotel ima svoj značilni vonj. Čeprav čuti viharno besnenje energij, potrpežljivo, pravzaprav spokojno čaka. Bog ve, kaj Marko zaznava. Ga je iztirila sinhrona energija kristalne magije, združena z Borisovim zdrsom v upočasnjeni čas? S čim so se povezale njegove energije? Sočasno sta sijali dve entiteti, povezani v trikotnik moči.

Končno se naveliča Markovega beganja, živčnega odstiranja in zastiranja prašnih zaves. Premaga jo teža radovednosti:

»Kaj te bega? Si tudi ti čutil? Sva zato padla v to luknjo?« in ogorčeno dvigne glas. »Še vedno mi nisi razložil, čemu sva v zanikrnem hotelu na robu Bagdada? Zakaj nisva doma? Dolžan si mi pojasnilo. Že zato, ker moram prenašati crknjeno klimo. Naj še dodam, da je hotel brez vsakršnega omrežja? In čemu hodiš gor in dol kot zadet petelin?«

Marko sunkovito zastane, se živčno pogladi po nekajdnevni bradi in z roko boža nekaj v žepu. Zagotovo je pipa. Vedno jo ima. Presliši njene besede. Iz neslišnega premikanja ustnic se razleže živčno trganje besed:

»Sinhrono delovanje kristalne magije ... Vse tri točke so se povezale ... Urok upočasnjenega časa. Energija zatabov ... Groza! Kako se je to lahko zgodilo? Kako? In prožilec te povezave? Prožilec ... To je ... Ja, to ... Ključno vprašanje ... Sinhronost ...«

Berta molče čaka na Markov odgovor. Saj me sploh ne posluša. Blodi po poljanah zadetkov in sam sebi momlja. V to luknjo ne seže niti božji prdec. Edini zvoki od zunaj so hrup razšklampanih vozil in občasni streli orožja. Irak je postal mafija s svojo državo.

Marku od razburjenja zasijejo oči in evforično razlaga:

»Elejla in Mešarah sta skupaj ustvarila sinhrono polje upočasnjenega časa. Ne vem ... Kaj je bil sprožilec? Vprašanje! A lahko pomeni samo eno. Samo eno!« živčno dvigne glas. Berta naveličano vzdihne. Naj že zine! Za božjo voljo! Zaležan prah ji draži nos.

Marko znova nadaljuje svoj ritual korakanja, igranja z zavesami in pogledovanja skozi okno. Nekaj trenutkov nemirno meri s pogledom na ulico z običajnim dopoldanskim vrvežem. Živčno si grizlja ustnico in sam zase brblja:

»Prepozen sem bil. Prav mi je. Predolgo sem okleval. Znova morava izginiti V Drugotnost. Boris bo hitro seštel dva in dva. Še imava čas. Še ga lahko prehitiva. Zdaj gre za golo preživetje. Tvoje in moje. V Dilualu ničesar ne slutijo. Ne morejo slutiti. Pohiteti morava. Samo to.«

Berta se prime za glavo:

»Krščen Matiček, kaj si storil? Kaj momljaš sam zase in govoriš v dvojini? Povej mi že enkrat! Prej ne grem od tod!« kljubovalno prekriža roke in dvigne brado. »Kaj se sploh dogaja?«

Marko znova obstane in nagrbanči čelo:

»Zakaj sprašuješ? Saj veš! Tukaj ni hladilnikov in mikrovalovk, ki bi lahko vohunile za stanovalci. Ulice te, od boga pozabljene četrti, niso posejane z najnovejšimi nadzornimi sistemi. Skoraj vsi avtomobili zahtevajo šoferja in občasno se streljajo. Tu sva varna pred nevidnimi očmi.«

Berti zastane dih:

»Ta atentat, zaradi njega so tudi v tem nadstropju pekla prekinili vse programe, je torej tvoje maslo. Pri božji milosti! Se zavedaš, kaj si storil? Zdaj mi je,« in sklene dlani. »popolnoma jasno, zakaj sva pristala v tej materi vseh vukojebin. Tukaj ni nobenih omrežij. Morala bi vedeti, da imaš za bregom nekaj nevarnega. Že ob omembi kratkega skoka v Bagdad bi lahko slutila.« Z roko zgroženo prekrije usta. »Zakaj mi nisi povedal?«

Marko jezno sikne:

»Nehaj! Dobro vem, kaj in zakaj sem naredil! Čim prej se spokajva v Dilual. Tam naju čaka delo. Boris ne more biti na dveh koncih hkrati. Poznam ga, želel bo priti stvari do dna, kar ga bo upočasnilo. Vsaj nekaj.«

Berta položi obraz med dlani:

»Bog ve, koliko časa si vsaj sumil, da je Lucija Svetnik Elejla in Boris ti je služil le za vabo. Prav sem imela, Pemeja nisi nikoli resno jemal, šlo je samo za manipulacije, mogoče rezervni načrt. Nenavadno mirno si sprejel Amrokhovo lopovščino s tehagaci. Če bi bil glede Pemeja iskren, zagotovo ne bi zlahka požrl vilinčeve prevare in se z njim bratil. Lahko bi vedela,« odkimava. »Računal si na energijsko izravnavo same od sebe z istočasnim uničenjem Elejle in Mešaraha. Raje ne vem, kaj vse si spletkaril, a,« kljubovalno iztegne brado in dvigne glas, »si se uštel! Oba sta še kako živa. Zdaj vem, čemu sem tja šla sama, čeprav se to še nikoli ni zgodilo. Nisem posumila tvoje v namere, kar je slabost Čuvaja Knjige. Nisem,« in pogled ji otožno pade v tla, »niti slutila.«

Marko srdito odvrne:

»Nehaj! In kaj bi storila? Mi preprečila? Ta hip imaš samo dve izbiri. Si z mano ali proti meni?«

»Seveda sem s tabo! Kaj mi drugega ostane? Če bi imela kaj besede,« kljubovalno sikne, »pa ti ne bi dovolila česa tako nasilnega.«



Amrokh se glasno krohota. Berta molče zre v tla. Prvič je v Mealkudu in že ta prvič ji hodi odveč. Dokler ni stopila v deželo večne zime, ni razmišljala o sivini neba brez sledu modrine in tisočletnem snegu, ki pokriva deželo. Niti v tkivo aganeala vgrajeno oboževanje vilincev ne more premagati njene človeške ljubezni do brstenja in žive narave. Marko je izpadel kot otrok med izpovedjo strogemu učitelju, ki se mu odkrito posmehuje.

Amrokh opazi Bertino nelagodje:

»Gospa, prvič ste na mojem dvoru in verjetno vam je precej zoprno, ker morate to poslušati. Čuvaj Knjige ni namenjen pogostemu skakanju med svetovi, zato vas popolnoma razumem. Samo dva od množice vaših predhodnikov sta pokukala v Elem Jered, a vi ste prva na obisku v Mealkudu. Zapečkarju je težko potovati daleč stran od varnih zidov zapečka.«

Marko oprezno odgovori:

»Specifična hodofobija ... jo bo že preživela. Čaka naju zoprna naloga.«

Amrokh se znova zareži:

»Res zoprna. Še včeraj sta iz zadnje klopi opazovala svojega božjega šampiona, kako reže kose svete vilinske zemlje in gradi svoj kratkotrajni imperij. Kako že rečejo pri vas?« se posmehuje. »Aha! Spomnil sem se. Zdravita mačka po prekrokani noči. Ves vajin rod, Emenimith, je vsa ta stoletja pomagal graditi večni imperij. Zdaj je prišel dan, ko bi mu rada skrajšala to večnost. Vidva, lagameja, Tesea Emenim in Emenim en'Sehir, edina preživela iz rodu Emenimith, bi rada z eno potezo izbrisala dvajset stoletij dela. Ker sama tega ne zmoreta, sta prišla sem. Je tako? In kakšna je,« oba oprezno ošine. »moja vloga? Tukaj sta zaradi moje udeležbe, saj vesta, da sem edini na svetu s sredstvi za izvedbo vajinega načrta. Je tako?« in med njima preskakuje s strogimi sinjimi očmi izpod snežno belih košatih obrvi.

Znova si jih je pobelil.

Marko malce osramočeno prikima:

»Žal se je tako izteklo. Število optimalnih opcij se je zreduciralo na eno samo.«

Amrokh zastriže z okrašenimi ušesi in se pritajeno, pravzaprav, privoščljivo zareži:

»Trepetata kot glavna jed na orčji pojedini! Seveda vama bom pomagal. Arimoja je edini mealkud s sredstvi za hitro ugonobitev in podreditev mešarahovega carstva. Saj se zavedata, da mora biti udarec silovit in bliskovit. Padale bodo dragocene madejske glave in modra kri bo tekla v potokih. Žal je to edini način. Imate seznam mahdijev, ki se morajo posloviti od svojega telesa? Z njimi gredo v zgodovino tudi njihove rodbine. Izginiti morajo v celoti, od starca na smrtni postelji do zadnjega novorojenčka! Opraviti moramo brez milosti in oklevanja! Vama je to popolnoma jasno?« dvigne glas in ju srepo motri. Marko čuti vilinčevo zadovoljstvo, skoraj veselje ob obetu pokola in zavzetja dragocenih ozemelj z aurilsko rudo.

Marko znova sprijaznjeno prikima, oči mu obležijo na sijoči mizi:

»Do jutra vam pripravim seznam.« V nosnicah začuti vonj sterilnega. Presune ga nenavadna tišina.

Amrokh zadovoljno sklene dlani, iz oči mu sije zadovoljstvo:

»Poslal bom osem tisoč aeralov ob podpori trideset tisoč goleakov in prav toliko gulethov. Pet tisoč jih bo, za vsak slučaj odpornih na kristalno magijo. V eni sami noči bodo iztrebili vse družine z vajinega seznama. Naj vaju še enkrat opozorim na to, da ne bo potem kakšnih nesporazumov. Vse na seznamu,« mračno dvigne glas, »bodo počistili do zadnjega dediča in dedinje,« in grozeče grbanči čelo, »zadnjega dojenčka, a za oba konzula bosta poskrbela sama. Z njuno krvjo in krvjo ožjih rodbin si bosta vidva osebno namočila roke. Plavala bosta v njej, skakala na glavo vanjo! Da pri tem ne bo presenečenj, bo ob vsakem dvesto aeralov. Zagotovo mi boste poleg seznama za izbris dostavili še seznam za vzpostavitev nam zveste oblasti. Ko pade ena rodbina, mora biti druga pripravljena. Daljše brezvladje je nekoristno.«

Marko pogoltne slino. Zaveda se, da bo v eni sami noči obglavil Dilual in ga spravil v vilinski objem. Žal ne gre drugače. Samo hiter udarec bo preprečil še več žrtev in državljansko vojno z negotovim izidom. Elejla me je tokrat prehitela.

Berta dvigne glavo, oči napolnijo solze in glas ji zatrepeta:

»Si prepričan glede tega? Se zavedaš, kaj sva sprožila? Še nihče od Čuvajev se ni tako okopal v krvi nedolžnih. Najbrž gredo po zlu vsi napori najinih prednikov.«

Amrokhove ustnice se razležejo v nasmeh. Vidno uživa v dilemah smrtnih. Mušica trepeta med debato o pokolu jate smrti zapisanih mušic.

Marko trpko prikima:

»Žal ne gre drugače. Boris naju je prisilil v ta korak. Njegov naslednji korak bo združitev Diluala s Svetovnim cesarstvom, dogovor s škrati in takoj zatem obsežna invazija na Mealkud. Dilual morava vrniti pod vilinski nadzor in utrditi fronto proti naraščajoči Elejlini sili. Nimava izbire! Ne smeva oklevati! V hitri akciji mu bova vzela Dilual in ostal bo osamljen. Šele popolnoma sam bo prisiljen v vlogo Mešaraha. Če pa bo zmagalo zlo ... O tem nočem razmišljati. Na srečo imamo tri tehagace in sibet, torej mu sibeta ne koristita.«

Amrokh prekine njuno debato:

»Dragocenosti pri meni so zanj nedosegljive.«

Berta zapiči oči v sredino okrašenega stropa:

»Ne vem, kaj naj rečem. Podoba sveta, ki smo ga skupaj zgradili, se je podrla. Naenkrat je vse drugače. Elejla z damejahi so v gostih telesih. Boris je zadet in neuravnovešen izvajal uroke v gostem vesolju, a bi jih smel z dragocenostmi izvajati samo tukaj. Ne moremo se zanesti na prognoze,« in vzdihne, »izpred dveh tisočletij. Kaj, če je Mešarah izginil ali se spremenil v nekaj novega in neznanega?«

V pogovor poseže režeči Amrokh:

»Priporočam vam, da vašega mešaraha čim prej odstranita iz vseh enačb. Pred dva tisoč leti je bilo drugače ... Bil sem tam. Odločitev prepuščam vama. Zagotavljam pa,« trdo zaključi, »če se pojavi v Mealkudu, ga bom izsledil in uničil. Brez oklevanja,« nagrbanči čelo in trdo zaključi, »in brez milosti!«

Marko vzdihne:

»Ko bo brez Diluala, si ne bo drznil stopiti na vašo zemljo. Ostal bo osamljen z občutkom nemoči! Že zdaj verjetno dojema, da je Elejla le praznina, saj zaljubljenost redko vodi v ljubezen v pravem pomenu besede. Tudi učinek šusa popusti in na vrsto pride streznitev, ki prikaže stvari v pravi luči.«

Amrokh doda:

»Zabavanje z okvarjenim odrešenikom je vajin problem. Glede Diluala je torej vse jasno. Smo dogovorjeni? Nihče od zdajšnje oblasti ne sme in ne bo preživel. Vajin novi konzul bo uradno zaprosil Arimojo za zaščito in kot jakil Arimoje bom velikodušno imenoval tesakogouta, ki bo s podporo aeralov in goleakov poskrbel za red. V imenu senata bo sledila prošnja za priključitev k Arimoji z vsem, kar to prinaša. Mogoče bom kakšen kos zemlje podaril prijatelju Almisu. Zahodnim mealkudom bomo vrnili, kar so izgubili v nesrečni vojni in jih tako pomirili.

Stvari bomo začeli postavljati, oziroma vračati na svoje mesto. Popraviti moramo napake veličastnih prednikov, ki so mislili, da so smrtniki sposobni častivrednosti nesmrtnih. Dobronamernost ne sme voditi v neumnosti. Ne pozabimo na auril. Dilual bo prekinil z vsemi oblikami predelave, rudniki bodo postali izključna lastnina Arimoje. Recimo temu darilo v zahvalo za zaščito. To bo prvi korak do restavracije vilinske svetovne vladavine.«

Marko se spogleda z Berto in odvrne:

»Brez dotoka rudnine ne boste mogli ubraniti vzhodnih mej. Sveže imenovani mahdiji bodo hvaležno sprejeli vse tesakogoutove zahteve.«

Amrokh si zadovoljno pomane dlani:

»Posvetiti se moramo tudi legijam.«

Marko dvigne obrv:

»Ne skrbite! Imam seznam napredovanj in prenos bo minil brez zapletov.«

Amrokh odvrne:

»V primeru upora bomo postopali skrajno učinkovito. Noben upornik ne bo preživel. Ne sme. En uporen lemik pomeni izbris celotne legije. Tesakogout bo tudi vojni konzul in v vsaki legiji bo en legat naš aeral. Legije bomo ohranili zaradi neizogibne vojne s Svetovnim cesarstvom.«

»Še nekaj je,« previdno začne Marko. Amrokh režeče prikima:

»Seveda je še nekaj. Meririm. Komaj čakam, da se znajde na ostrici meča. Enkrat sem ga že položil v ognje Megšelema. Najbrž bom moral to še enkrat ponoviti.«

Marko stisne ustnice. Ne bom drezal z onostranskim poreklom demona. Najprej razčistimo z Dilualom in ga odrežimo od Borisa.





4. Zadnji dan Konzulata Dilual


V nekaj sto palačah in dvorih širom Zahoda zasijejo luči portalne magije in iz sijočih krogov se vsujejo vilinci in njihovi umetni vojaki. Marko se, v spremstvu bleščečih vilinskih vitezov, znajde v bližini konzulove rezidence. Dve stotniji vilinskih lemikov in tisoč goleakov v senci oblačne noči bliskovito obkolijo celotno območje. Na znak se poženejo v napad. Presenečenje je popolno.

Aecija vržejo iz postelje hrup in kriki. Skoči na noge in ženi Rijani zabiča:

»Za vsak slučaj se potuhni.« in jezno prhne. »Kdo razbija in kriči sredi noči?«

Žena se plaho zvije in zašepeta:

»Pohiti. Strah me je.«

»Ne boj se, saj sva sredi najvarnejšega mesta sveta,« a naenkrat še sam temu ne verjame. Hrup je vse bližje. Zasliši žvenket orožja. Hitro se zavije v kuto, izvleče meč. Preden doseže ročko kljuke, vrata s treskom padejo, med podboje pade okrvavljeno stražarjevo truplo. Aecij ostane brez glasu. V sobo planejo čisto pravi vilinski lemiki v spremstvu množice mehanskih goleakov. V hipu obvladajo prostor. V zraku lebdi vonj po smrti. Z rokami še tesneje objame ročaj meča, čeprav se zaveda premoči. Strah potisne stran, pod prsti začuti toplino usnjenega ročaja.

»Kdo ste? Zakaj ste tu?«

Odgovor pride sam od sebe. Skozi vrata preko trzajočega trupla vstopi Marko:

»Konzul Aecij Palanis, v imenu novega konzula ste razrešeni. Z vami in vašo družino se bo postopalo v skladu z običaji.«

Iz sosednje sobe porinejo oba sinova, ki se poskušata na vse načine izmuzniti iz jeklenega prijema vilinskih aeralov in steči k prestrašeni materi. Zvok kratke bitke se poleže in zavlada grozljiva tišina.

»Mami! Mami! Kaj se dogaja? Strah me je,« hlipa starejši fant, a mlajši krčevito stiska belo lutko vilinca. Vilinca ju še trdneje stisneta.

Aecij vročično ogleduje prestrašeno družino in popolnoma miren Markov obraz. Napne se od besa in jeze:

»Pustite mojo družino! Kaj vam lahko storita štiri in sedem let stara otroka?«

Marko se nasmehne:

»Saj poznate običaje ob takšnih menjavah oblasti. Epizoda milosti za odvečne vageameje se vedno slabo končajo za milostne,« in namigne vilincem, ki držijo otroka. Vilinci hitro opravijo.

Mlajši se krčevito oklepa igračke, ki se napoji s krvjo. Iztegne ročico proti mami in izdihne:

»Mami, tako me je ...«

Starejši poskuša ustaviti curek krvi iz prerezanega vratu. Življenje hitro zapušča drobno telo. Nemo se sesede in poskuša poklicati. Zaman. Življenje prehitro odteče. Mati nagonsko skoči proti ugašajočima otrokoma. Prestrelijo jo zastrupljene puščice. Hlipajoče pade poleg otrok. S konicami prstov z zadnjimi močmi doseže okrvavljeno igračo. Vilinci ... Telo obmiruje, še preden solze spolzijo po obrazu, zakrčenem ob zavesti izgube ljubljenih.

Aecij dvigne meč in se požene proti vilincem:

»Morilci! Krvoločni morilci!«

Vilinski aeral ga s kretnjo uroka zabriše po tleh in pade poleg trupla starejšega sina. Sreča se z mrtvimi otroškimi očmi in vanj se naseli bes užaloščenega očeta. Sunkovito se pobere in ponovno brezumno napade. Požene ga sila ljubezni do nasilno uničene družine. Po treh korakih ga zadenejo strele iz konic vilinčevih prstov:

»Običaji velijo, da je smrt cena za sledenje napačnim ciljem.«

Aecij se sesede in kljub bolečini poskuša vstati. Ljubezen do mrtvih otrok in žene mu daje nadčloveško moč.

Vilinski aeral namigne Marku:

»Tole je vaše delo,« in namigne lemikom, ki zapustijo prostor.

Marko pogoltne slino. Trenutek okleva, odvrti se mu film minulih dogodkov in v nemočno telo nekajkrat zarine meč. Nasloni se nanj in nemo zre v trzajoče telo, ki ga zapušča življenje. Preseneti ga vztrajna trdoživost. Konzul nikakor noče hitro izkrvaveti. V očeh umirajočega sreča sovraštvo in prezir. Preden življenje izteče in dokončno obmiruje, zbere moči za zadnje besede:

»Lagamej! Kmalu bo po vas prišel naš pravi vladar. S prodajo vilincem ste se obsodili na megšelemske vreline. V ognju in krvi bo iztrebil seme izdaje.«

Marko želi nekaj reči, a telo se več ne premakne, odprte oči mrtvo osteklenijo.

Marko v tišini razmišlja o vsem, kar se dogaja, kar se je zgodilo.

Če bi Boris ob vzpostavitvi svojega kratkotrajnega imperija postopal tako neusmiljeno, bi zdaj morali s polj odbirati pismene kmete in iz njih narediti plemenito kasto. Zasliši korake. Obrne se in zagleda Amrokha v spremstvu saogov. Vilinec ravnodušno premeri prizorišče pokola in ga potegne z razmišljanja:

»Geldarus, konec je. Tudi Elu se je utrnila solza ob tem, kar se je moralo tu zgoditi. Vsem se upira pokol celih družin, a je nujen zaradi zoprnih nasledstvenih patentov. Pradavni avtorji patentov so se zavedali, da je najhujši sovražnik sin, ki želi maščevati padlega očeta.«

Marka prešine. Amrokh me je poklical s starim imenom. Zaskrbljeno odvrne:

»Neverjetno, kakšno sovraštvo je izžareval in kakšno vero ima v Mešaraha. Skoraj opekel sem se na žaru sovraštva in prepričanja v mešarahovo zmago. Grozljivo.«

Amrokh ravnodušno pristavi:

»Ta vaš nesrečni Mešarah je vse začaral s svojo iluzijo moči. Vsem je zmešal glave in nacopral to zoprno zmešnjavo. Njemu zveste mahdije in mahibe smo, skupaj z njihovimi družinami, poslali v Kadešah. Zdaj ni nikogar več z vero v vašega okvarjenega odrešenika. Poskrbeli bomo tudi za popolni izbris iz vseh kronik in zapisov, saj mora izginiti iz zgodovine in spominov. Dilual in njegovi zakladi so zdaj moji.«



Berta v zavetju vilinskih aeralov in goleakov vstopi na posestvo Horija Mildala, mešarahovega vojnega konzula. Vilinci tiho odstranijo stražo in silovito vdrejo v palačo.

Horij odpre oči in se v hipu zbistri. Čuti izkušenega vojaka ga izstrelijo na noge. Žena se samo obrne stran. Hčerki in sin v sosednjih sobah uživajo spokoj mirne noči. Stopi na dolg hodnik. Stražar okamni v pozor:

»Želite gospod?«

Horij mirno odvrne:

»Je kaj posebnega? Zdi se mi, da sem nekaj slišal.«

Stražar se sesede. Horij obstane. V soju bakel na robu stopnišča zagleda silhuete. Takoj jih prepozna. V ospredje stopi ženska.

Horij se refleksno odzove. Skloni se in zgrabi stražarjev meč. Čeprav se zaveda, da ni kos vilincem in ženski iz Onostranstva, želi umreti častno, kot mahib na dolžnosti. Od nekdaj prezira smrt v postelji. Vojak mora umreti v boju in ne od dolgočasnega staranja.

Berta trdo zakliče:

»Saj dobro veste, kaj sledi. Vladavine neuravnovešenega imperatorja je konec. Nobeno opozorilo ni zaleglo. Kolesa zgodovine vračamo v njene kolesnice.«

Zasliši krike iz sob družine. Drobna puščica ga zadene tik nad srce. Nasloni se na meč. Druga puščica se neslišno zareže tik poleg prve, tretja mu prebode trebuh, a četrta se zarine v levo stegno.

Hromilni strup mu hitro požira moči. Sesede se na tla. Glasno sopiha in se poskuša postaviti na noge. S potnimi rokami objema mehak ročaj meča. V ustih začuti kovinski okus krvi, v nosnice udari vonj smrti. Objame ga toplina odrešujočega konca. Berta stopi predenj:

»Saj razumete, zakaj morajo umreti tudi vaši otroci in žena? Alese še nismo ujeli, a nam zagotovo ne uide. Kam naj beži patrea, vajena udobja?« razširi roke. »Maradoh je že naš in tamkajšnje legije in floto smo z minimalnimi žrtvami spravili pod svoj nadzor. Žal so tukajšnji običaji ob menjavi oblasti precej kruti in nimamo druge možnosti. Ljudstvo ljubi tradicijo in zaradi miru bomo vse izpeljali v skladu z običaji. Enega pobiralca davkov bo zamenjal drugi in krog življenja se bo znova zavrtel.«

Horij se zaveda, zakaj ga niso na hitro pokončali. Hoteli so, da pred smrtjo sliši krike umiranja svoje družine. Glava družine umre zadnji s spoznanjem, da je njegova družina iztrebljena. Strogo se držijo običajev.

Skozi vrata zalučajo okrvavljena telesa hčerke, sina in žene. Kje je Nina?

Takoj pride odgovor. Dva vilinca vlečeta drobno deklico na hodnik. Nesrečna desetletnica obupano kriči in se poskusi izviti iz jeklenega prijema:

»Oči! Oči! Pomagaj mi! Pomagaj!«

Horij zbere moči:

»Zakaj? Moooojaaa maaalaaa ... «

Vilinec z zastrupljenim mečem prebode deklico. Drobno telesce se trzajoče sesede poleg trupel sestre, brata in mame. Nekajkrat še zaječi ob agoniji iztekanja življenja:

»Mami! Enil, Erida!« in obmiruje v mlaki krvi ...

Spogleda se z morilcem svojega otroka. V očeh prepozna lesk uživanja v krvi. Zbere moči za zadnji napad. Pripre oči. Trdno stisne meč. Kot bi odvrgel mrtvaški prt koprene umiranja. Zasliši odmev trub Abadona, povonja bližajoče poljane Kadešaha. Prihajam! Silovito se izstreli. Vilinec vso pozornost posveča svoji krvavi stvaritvi, pokolu neoboroženih otrok. Horij zadnjemu dejanju življenja posveti še poslednje kapljice moči. S srditostjo maščevanja preseneti brezbrižne vilince.

Meč se zarine v telo nesmrtnega. Vilinec prebledi, obraz mu zamrzne v spoznanju smrti. Horij se sesede, ob njem pade tudi vilinec. Moči odtečejo v zadnjem boju. Vilinci ga bliskovito posekajo. Z zadnjimi močmi dvigne oči proti ravnodušni Berti:

»Vi ... Naš ... Maščevanje ... Kri ... za ... Mešaraaaah,« in omahne.

Berta bolj zase zamrmra:

»To je bil zadnji dan Konzulata Dilual,« in namigne vilincem. Preden zapustijo prizorišče pokola, ugotovijo smrt rojaka. Na prizorišče hitijo primitivni čistilni gulethi, ki bodo trupla edamitov najprej obglavili, zatem jih vrgli lakošem. Tako velevajo običaji.

Truplo vilinca čaka časten konec, saj ga bodo očistili, balzamirali in v sarkofagu poslali v Mealkud.





5. Po prevratniški noči pride dan


Amrokh se prvi zavali v udoben fotelj, sledita mu Marko in Berta, zatem odloži papirusni list in olajšano vzdihne:

»Torej je konec. Izgubil sem sedem lemikov in dva aerala. Rudniki aurila so moji, torej lahko rečem, da so žrtve vredne dobitka.«

Marko oprezno odvrne:

»Vsekakor. Iztrebili smo vse vladajoče rodbine. Himogi so že obvestili izbrance, preživele prejšnjega prevrata, da zasedejo izpraznjene položaje. Hvaležno so jih sprejeli in za vekomaj smo pridobili njihovo zvestobo. Vsaj nekaj je Boris naredil v našo korist. Želel je igrati milostnega vladarja in ni postopal v skladu s tradicijo. S tem nam je precej olajšal položaj.«

Berta trdo doda:

»Kako se bo ljudstvo odzvalo na pokol? To noč smo obglavili celoten Dilual. Mešarah je v tem kratkem času postal nekakšen simbol moči Zahoda. Bomo videli, kaj bo prinesel prvi dan po prevratniški noči.«

Amrokh ju srepo ošine:

»Edamiti bodo srečni povratka zlate vilinske dobe. V nobeni legiji se niso resno uprli. Dobro so naučeni, da se ne mešajo v boj za oblast. Obdobje Konzulata Dilual in vladavine vašega Mešaraha je konec. Nekaj vilinskih aeralov in večina goleakov bodo še nekaj časa ostali z vama,« ju ošine in mirno doda, »ki bosta z avtoriteto lagameja iz Onostranstva pomagala mojemu tesakogoutu.«

Marko oprezno vpraša:

»Upajmo, da jakila Eloje in Aleje ne bosta glasno protestirala in klicala rešgeje.«

Amrokh dvigne glas:

»Vsi bodo hvaležno tiho. Srečni bodo, da jim bomo vrnili odvzeta ozemlja in jih odrešili težavnega sosedstva. Drugega ne morejo pričakovati. Manjka jim odločnosti, in če sem pošten,« se rahlo zareži, »tudi sredstev. Rešgeji bom s pomočjo novih ozemelj Arimoje ponudil polno podporo in pomoč. Z novimi viri aurila bom okrepil obrambo Arimoje in Diweje, a njeni svetosti omogočil mirno vladavino do konca njej danih večnih dni.«

Berta kislo odvrne:

»Večjo skrb vzbujajo akcije karikature Svetovnega cesarstva. Elejla in damejaha so zaradi porekla v veliki prednosti. Kaj lahko se zgodi, da se bo trojstvu prej ali slej priključil še Mešarah. Vidite,« se obrne proti Amrokhu, »zato je neuspeh pri poskusu ureditve zadev v Onostranstvu tako boleč. Veliko visi na Enejevem delu. Ta negotovost je precej zoprna.«

Amrokh ležerno odvrne:

»Prej ali slej bo venček Megšelema napadel. Vzdržati moramo, dokler Enej v podzemlju ne najde rešitve. Zadnjič je izmozgal rešitev, tudi tokrat jo bo, ne glede na Mešarahovo udeležbo. Uničili bomo megšelemski dvor in zraven položili še vašega Mešaraha. Takšen je naravni red.«

Marko se nasloni na komolce in jekleno resen obraz položi med pesti:

»Kaj, če Enej ne bo našel rešitve? Mogoče je v tej zmedi niti ni. Pripravimo si več vzporednih načrtov in delajmo na njih.«

Berta resno prikima:

»Moramo imeti alternative!«

Amrokh prhne:

»Enej bo zagotovo našel rešitev! Če ne on, pa kdo od nas. Naša zgodovina je polna ponavljajočih se takšnih ali drugačnih shizem in vzponov megšelemskih zveri. Dilualske legije bodo utrudile in razredčile sovražnikove horde, a mi bomo pridobljeni čas porabili za končno rešitev. Zavedajta se,« zoži obrvi. »V našem in vašem svetu je Elejla samo začasna motnja. Zgolj nadležen mrčes.«

Berta prikima:

»Vsi že od začetka vemo, da bo gorjača samo sredstvo za odvračanje pozornosti, a pravi udarec se bo zgodil na drugačnih ravneh. Elejla bo padla zaradi svojih slabosti in ne naših vrlin.«

»Torej smo dogovorjeni,« z Amrokhovega obraza ne izgine sled nasmeha. »Vidva dokončajta tukaj. Mene doma čakajo posli.«

Marko dvigne obrv. Amrokh zadovoljno nadaljuje:

»V Diwejo sta vstopila zanimiva potnika. Pravzaprav gre za begunca iz Božanskega carstva.«

»Begunca?« zanima Berto.

Amrokh se zresni:

»Han Zeolski je stari znanec,« in prikimata.

Oprezno doda:

»Družbo mu dela patrea ene od plemiških družin Carstva.«

»Carstva?«

»Nekdanji vzhod je ohranil ime Božansko carstvo. Svetovno cesarstvo sestavljajo cesarstvo Shedanija, mealkud Akros in Božansko carstvo. Vrhovni vladar ni basilea, kot bi pričakovali, temveč lutka Aldus.«

Marko vzdihne:

»Pred sabo imamo torej kreaturo svetega trojstva.«





6. Konec je tu nekje


Ta drugačnost ... Kje so fedajini, moja nezlomljiva straža? Boris izostri čutila. Presune ga kratek blesk bolečine in smrti. Kje so vsi? Odločno odrine vrata portalne sobe. Votli odmevi korakov se raztopijo v nenavadno tišino. Pozornost. Stoj! Vrata na koncu hodnika se odprejo in nanj planejo okretne silhuete. Bliskovito izvleče meč in ostrica zasije s srebrnim sijem:

»Stojte!« zakliče, a se zaveda, da je poziv zgolj vljudnostna fraza. Pred njim niso živa bitja, temveč umetni vojaki, goleaki. Zanje res ne bom tratil veščin. Preprime meč v levico in iztegne desnico. Nagrbanči čelo, s prsti zaigra na nevidne strune zemeljske magije in odločno se usmeri proti množici kovinskih stvorov. Enega za drugim polomijo sile magije. Kosi kovine se s truščem raztresejo po gladkih tleh. Proti njemu poletijo kopja, ki se zlomijo v letu in ostanki padajo okoli njega. S hitrostjo misli odbija ognjene krogle iz kopij mehanskih vojščakov. Obsijan z lučjo meča s prsti razmetava goleake kot nemočne igrače. Kmalu povsod ležijo kupi kadečih razbitin. Zrak napolnijo vonji po zažganem in razelektritvah. Nosnice mu napolni zlovešči vonj smrti, ki je tu kosila.

Lučka se torej ni motila. Marko in Berta sta izvedla prevrat in Dilual vrnila pod vilinsko oblast. Kje je Aecij? Začuti samo oddaljen odmev krika umiranja. Tako torej. Logično. V skladu s tukajšnjo tradicijo sta s pomočjo vilincev izvedla popolno iztrebljenje celotnega plemstva. Toliko o milosti.

Silovito steče po stopnicah v konzulovo nadstropje. Kmalu naleti na vilinskega aerala v spremstvu desetine lemikov. Meč znova zasije. Vilinec proti njemu uperi ognjeno kopje:

»Čakali smo te!« zakliče in vanj spusti zaporedje ognjenih krogel. Lemiki izvlečejo meče in se v pahljači poženejo nad osamljenega nasprotnika.

Boris se zareži in s kretnjo odrine magijske krogle, ki se razletijo v granitni steni:

»Nimam časa za ognjemet!« Oči mu rdeče zažarijo. Lemike paralizira stisk strahu in upočasnijo, aeral zgrožen izdavi:

»Megšelemski stvor!«

Boris ga vse močneje stiska:

»Če imate sebe za Elovo moč, naj bom torej zver Megšelema! Kje je konzul Aecij Palanis?« dvigne glas in iz rok proti lemikom izstreli prasketajoč splet strel. »Zastonj sprašujem. Čutim vonj poboja nedolžnih in nemočnih.«

V hipu iz njih naredi kadeče kupe trzajočega mesa in se usmeri v aerala. Najprej mu zbije meč, potem še kopje, izpuli bodalo iz nožnice za pasom in ga zruši na kolena. V hipu je pri njem in uperi meč proti grlu klečečega vilinca.

Vilinec z grozo v očeh mukoma dvigne pogled:

»Smrtna uš, tvojega kratkoživega imperija ni več. Si dovolj močan, da pobiješ vse aerale, rešmeage in jakile? Na tem svetu si sam, a vsi drugi smo mi!«

Boris mirno odvrne:

»Zaradi sodelovanja pri umoru konzula Aecija Palanisa in njegove družine vas obsojam na smrt. Kazen bom osebno izvršil,« in s sijočim mečem silovito zamahne. Glava se odkotali po granitnih tleh. Trenutek predaha izkoristi za premislek. Prav ima. Sam sem, a njih je nekaj tisoč. Če ne drugega, me bo ustavila žeja. S suhim grlom ni zabavno delati genocida nad morilci.

Vrne se na hodnik. Tam naleti na skupino goleakov, ki so prepozno hiteli na pomoč padlemu aeralu in lemikom. Oči mu znova zažarijo in kmalu naokoli v oblaku jedkega dima ležijo sestavni deli nesrečnih mehanikov. Še sreča, da stroji nimajo duše.

V trenutku predaha bolj zase vpraša:

»Zakaj sta to storila? Zakaj?«

Poskuša zaznati Marka in Berto. Nista daleč. Njiju bom na koncu. Najprej morata ozavestiti neverjetno neumnost, ki sta jo naredila s krvavimi zločini.

Nameni jima urok.

Marko začuti stisk sile v temenu. Spogleda se z Berto, ki čuti isto.

»Boris. Tu je. Neverjetno, od kod mu ta moč?«

Marko jezno zoži pogled:

»Vsem ne more kljubovati. Ko bo ostal sam, bo klonil.«

Stisk popusti. Veter razžene oblake in srebrna mogosina osvetli mirne ulice. Noč po prevratu je popolnoma mirna. Navadne edamite prav malo vznemirja prevrat, ki je deželo vrnil v vilinski objem. Ni važno, v čigavih rokah je orožje, važno je, da zagotavlja varno življenje in delo.



Boris se sesede v udoben kavč in odsotno zre nekam pod velik TV zaslon. Lučka zaskrbljeno zre vanj:

»Vse vem. Tvoj obraz je še bolj skisan kot običajno, torej je jasno. Zahod je njihov.«

Nekaj časa z očmi otipava zvočno polico pod ekranom, potem poišče Lučkine tople oči:

»Prav si imela. V vsem si imela popolnoma prav. V eni noči in dnevu so brez kančka slabe vesti iztrebili celotno plemstvo. Neverjetno! V čem je smisel takšnega pokola? Komu koristi tolikšno puščanje krvi?« in zakoplje glavo med dlani. Komaj zadržuje solze ob misli na poboj dojenčkov in otrok pred očmi mater in očetov. Bolj zase zaječi:

»Kakšni so to ljudje, ki tako zlahka pobijejo cele družine? So res popolnoma oprani vsakršnega občutka vesti? Sploh poznajo vest?«

Lučka trpko odvrne:

»Takšen je njihov način. Vladajo s pomočjo strahu. Na vrhu jih držita samo dovolj velika in stalna pretoka krvi in strahu. Njihova temeljna energija ni ljubezen, temveč sovraštvo do vsega, kar jim brezpogojno ne sledi. Pokol je vedno posledica strahu. Preveč so se navezali na oblast in je niso sposobni ljubeče pustiti. Zgodovina je polna dokazov o tem.«

Boris končno dvigne obraz, zakrčen v agoniji trpljenja:

»Ko sem poenotil Dilual, sem prepovedal pokole nasprotnikovih družin. Uprl sem se tradiciji iztrebljanja ob prevratih in nisem dovolil pogroma. Poraženci so postali opozicija in ravno opozicija je vest oblasti. Razsvetljenemu absolutistu vedno sledi samo absolutist, ki modrost nadomesti s krvjo podanikov.«

»Ko se vladajoči obkrožijo samo s kimajočimi ljudmi, strahopetci in oportunisti, se hitro pojavi stagnacija s potjo v propad.«

»Kaj bova storila?«

Lučka prisede in ga nežno prime za podlaket:

»Dokler sva skupaj, sva varna. Glede Diluala zdaj ne moreva ničesar storiti. Vse pride ob svojem času.«





7. Kresovi volilnega dne


Zvečer se zavalita v kavč in spremljata razplet volitev. Takoj po zaprtju volišč se začnejo množiti poročila o izgredih. Slike iz štabov političnih skupin kažejo vse večjo nervozo. Lučka se privoščljivo zahihita:

»Poglej jih, kako so živčni! Očitno niso zadovoljni z vzporednimi volitvami.«

»Štab tvojega očeta očitno ni zanimiv za poročanje.«

»Na eni strani mu privoščim zmago, a na drugi se tega bojim.«

»Zakaj?«

»Ker se do zdaj vodilni ne bodo zlahka odpovedali denarnemu toku, ki so ga vzpostavili od zadnje krize. Preveč jih je eksistenčno odvisnih od nadaljevanja zdajšnjega sistema. Cela zgradba pijavk se bo zamajala. Pred skoraj sto leti je pameten politik dejal – Komu je mar za demokracijo? Za denar gre butci.«

»Misliš, da je tako hudo?«

»Med pisanjem diplomske sem potipala samo najbolj zunanji del politike, pa sem začutila vso perverznost sistema. Moj oči,« mračno zaključi, »se je znašel sam proti vsem na tujem ozemlju.«

Boris veselo odvrne:

»Saj so se že dogajale spremembe. Ob tisti aferi z Rokovo zastrupitvijo se je zgodil kar cel manjši prevrat.«

Lučka hladno odvrne:

»To ni bil nikakršen prevrat, temveč odstranitev dela suhe kože. Mračna kapitalska ozadja so nesrečnega Kovačiča žrtvovala, da se ne bi nič spremenilo. Predsednika Križnika, očijevega neformalnega političnega botra, je lani odnesel zgolj sum pedofilije. Ničesar mu niso dokazali, a so ga prisilili k odstopu. S tem so dali signal očiju, naj ne bo preveč pogumen in pošten in naj si ne drzne plesati drugače, kot igra bruseljski politični orkester. Volitve so samo obdobna predstava za množice, pesek v oči, saj se nič ne spremeni. Sistem deluje tako, da se sam vzdržuje in vsako motnjo hitro odstrani.«

Na dnu ekrana se pojavijo prvi rezultati. Liberalna koalicija vodi po 3 odstotkih preštetih glasov s 35 odstotki, a kandidat za predsednika, Ljubo Svetnik, ima 40 odstotkov glasov.

Lučka ostaja čemerna.

Boris jo bodri:

»Nisi vesela? Tvoj stari je pometel s protikandidati, z njimi si je rit obrisal, najbližji zasledovalec ima pol manj glasov.«

»Ne veseli se prezgodaj. Zdaj bodo v akcijo stopili strici in tete iz ozadja, resnični vladarji Evrope. Misliš, da bodo dopustili zmago kandidata, ki jih lahko spravi ob obilno gostijo na hrbtih ljudstva? Misliš, da nimajo sistema za obvod volilnega rezultata, ki jim ne ustreza?«

»In kaj lahko storijo? Ukradejo volitve z množičnimi prevarami?«

»Ne boj se, na voljo imajo vsa sredstva. Dobro veš, kako se neopazno spreminjajo podatki v zavarovanih omrežjih.«

Uro kasneje se poročila o izgredih pomnožijo. V Bruslju izbruhnejo nasilni nemiri. Zbere se množica, ki vzklika:

»Gremo nad uzurpatorje!«

Končno je na vrsti javljanje iz začasnega Svetnikovega štaba. Novinar takoj začne vrtati:

»Gospod Svetnik, kako komentirate demonstracije proti vam? Začasni in delni volilni rezultati nekako niso v prid dogajanju na ulicah evropskih metropol.«

Lučka stisne pesti:

»Daj, oči, povej, kar jim gre!«

Ljubo Svetnik stisne ustnice, očitno skrbno tehta besede:

»Izgredi med ugotavljanjem volilnega izida zagotovo niso orodje demokracije, temveč nasprotovanje demokratični volji velike večine, ki želi mirne spremembe in svoje zahteve izraža brez nasilja, z glasom na volitvah.«

Novinar ne odneha:

»Zakaj tolikšno nasprotovanje vam in vašim političnim idejam?«

»To morate vprašati izgrednike.«

Slika začne prikazovati dogajanje na ulici. Vse večja množica se je na kolesih napotila proti hotelu Metropol na Place De Brouckère 31. V množici so izgredniki, ki začnejo z razbijanjem. V nebo šinejo plameni podtaknjenih požarov. Novinarska ekipa se umakne, policija naredi kordon.

Lučka zgroženo spremlja divjanje nasilnežev, ki se znašajo nad vsem, kar jim pride pod roke.

»To je torej praznik demokracije? Krdelo zveri na uničevalnem pohodu.«

Boris trpko odvrne:

»V bližini tvojega očeta čutim energije zatabov. Kdo je vir? Zakaj ne ukrepa?«

»Oči je dobil moči ob mojem spočetju. Vendar,« kljubovalno nadaljuje, »kaj naj stori? Te moči mu omogočajo vplivanje na občutke in voljo ljudi, a je nemočen, če v umu ne obstaja niti najmanjša sled tega, kar želi doseči. Na te nasilne izgrednike je nemogoče učinkovito vplivati brez resne poškodbe. Z nasiljem nad nasilje se ničesar ne reši, samo poglobi težave.«

Boris se pogladi po bradi. Še vedno ga trga razdvojenost. Dekle poleg njega, njegova bodoča žena, je Elejla. Moral bi jo uničiti, a obrnilo se je čisto drugače. Z enim krvavim udarcem so želeli oba ubiti, a sta združila moči in preživela. Obe prisotnosti ostajata v ozadju miselnega šuma.

Lučka začuti njegove dvome:

»Razumem boj v tebi. Kot si nekoč razmišljal,« vzdihne, »na koncu ostaneš sam. Drugi ne morejo odločati zate. Obstajata samo dve izbiri. Si gospodar ali služabnik okoliščin. O tem sam odločaš.«

Boris vzdihne:

»Upam.«



Berta se razgleduje po sobi, ki ji lastnik ljubkovalno pravi hotelska soba, a stavba je hotel samo po imenu:

»Tukaj imajo precej drugačno definicijo besede hotel. Tale je še večja luknja od one zadnjič.«

Marko sloni med zanemarjenimi podboji vrat in se smehlja:

»Temu lahko rečeš spoznavanje tujih kultur.«

Berta ga strogo ošine:

»Kaj je smešnega v tej zanikrni luknji?«

»Smešnega? Za najin položaj,« mu nasmeh ne izgine z obraza, »ne morem uporabiti besede smešno. Hecna si s to svojo šobo nezadovoljstva.«

Berta položi roke na boke:

»Nisem nezadovoljna, temveč besna, ker moram prenašati skrivanje v tej, od sveta odrezani beznici. Zanima me, zakaj mi ne poveš česa več o tej zmešnjavi? Še tu poročajo o izgredih.«

Marko se zresni in mračno odvrne:

»Komaj kaj sem vplival in še to samo na začetku.«

Berta zlovoljno prhne:

»Zaradi tvojega bombaškega posega sva zdaj obsojena na od civilizacije odrezane beznice. Tudi na poroki se ne moreva prikazati in tam potipati megšelemske druščine. Res super. Po mojem skromnem mnenju si temeljito zasral.«

»Ne nergaj! Jutri zjutraj se bova spravila v London.«

»Ne vem, kakšen smisel ima lov na nesrečno Mary. Sibete je predala, kaj lahko z njo?«

Marko naveličano odvrne:

»Ko jo ujamem, bom ugotovil, kaj naj z njo.«

Berti oči padejo v zdrajsan topli pod:

»Torej še eno truplo več?«

Marko trdo pribije:

»Nehaj s tem tonom! Vse gre narobe in res mi ni treba poslušati še tvojega tarnanja, ker nisi deležna strežbe v posteljo.«

Berta pogoltne slino. Čuti Markovo napetost, njegov notranji boj. Težko mu je. Najprej je spodletel napad, ki bi rešil vojno in zdaj očitno tudi vse drugo uhaja z vajeti. Zasedba Diluala je samo majhna zmaga v zaporedju porazov. Tega ni vajen.

Nadležni plašč napetosti leže na sobo in nekaj časa molčita. Vsak zase iščeta naslednji korak.

Marko se po dolgotrajnem vlečenju minut v praznem teku požene iz napetega pričakovanja:

»Greva po Mary. Vem, kje je. Našel sem jo. Ne zna se skrivati.«

Berta vzdihne:

»Saj se ji ni treba. Ti bi,« in besede ji za hip zastanejo, »jo rad odstranil. Je tako?«

Marko jezno pihne:

»Presneto! Če mi misliš težiti za vsak korak, kar pojdi domov. Mogoče ti bo z Borisom bolje.«

Berta odkima:

»Res si ves čas našpičen.«





8. Mary Smith


Mary na gugalniku objema steklenico viskija in ravnodušno opazuje približujoči postavi. Moža se spomni, čeprav je od takrat minilo dobrega četrt stoletja. Marko, kako že? Iz iste dežele je kot ... Za žensko ni prepričana. Torej je prišel končat, kar mu je takrat spodletelo.

Marka presune Marijin videz. Postarala se je za pol in ne četrt stoletja. Odločneje stopi in Berta malce zaostane.

Mary vstane in mežikajoče opazuje približevanje.

Marko zakliče:

»Gospa Smith, znova se srečava.«

Mary se kislo nasmehne:

»Upam, da v manj nasilnih okoliščinah.«

Marko prečeše okolico majhne, pravzaprav cenene hiške. V oči mu pade sorazmerno nov avtonomni energetski sistem. Streho prekriva kombinacija tehnološko naprednih sončnih panelov, kolektorjev in konverterjev.

»Kdo bi takšno hišo opremil s tako naprednim energetskim sistemom?«

Mary skomigne z rameni:

»Kaj pa vem? Ne ukvarjam se s tem. Dobila sem v paketu.«

»S čim pa?« vrta Marko, Berta pristopi in se blago nasmehne.

»Po dragocenosti zagotovo nista prišla. Dobro veste, da sem jih že predala vašemu odrešeniku.«

Marko mračno odvrne:

»Ni več niti naš, še manj pa odrešenik.«

Obraz se ji blago razvedri:

»Nisem seznanjena s tem, kdo je z vami in kdo vas je zapustil. Če ni z vami, je spoznal bistvo krize. Čeprav je včasih malce temperamenten in kanček pregrob, mi je postal všeč. Razšla sva se popolnoma drugače, kot sva se spoznala. Ampak,« se trkne po čelu, »sem res avša. Pojdimo raje notri. Sonce je že skoraj zašlo in zvečer zna nadležno briti.«

Spogledata se in sledita ji v osrednjo izbo. Vse v njej je precej »retro«. Natančnemu Markovemu pregledu ne uide nova električna napeljava. Tudi računalnik na leseni mizici je nov.

»Zanimiva obnova,« tiho komentira. Mary ju povabi do klubske mizice:

»Takoj bom pristavila čaj.«

Berta se nasmehne in strogo ošine Marka:

»Torej?« ga ogovori v slovenščini.

Marko nerazpoloženo sikne:

»Nehaj.«

Mary med točenjem vode v čajnik pripre oči. Začuti Markove vibracije. Lahko ju presenetim. Vendar ne. Začuti še nekaj. Seveda, še nekdo pride na čaj.

Mary smehljajoče postavi čajne skodelice.

Marko je presenečen, ko postavi pet skodelic:

»Pride še kdo?«

Mary mirno odvrne:

»Seveda. Še dva gosta prideta. Vračata mi obisk.«

Marko in Berta se spogledata. Marko mrzlično prečesava okolico, a ničesar ne zazna. Berti se usta razležejo v nasmešek. Marko jo strogo ogovori:

»Kaj je smešno?«

Berta blago odvrne:

»Ti. Že na daleč te zazna vsak magijski amater. Mislim, da vem, kdo nas bo obiskal,« in se spogleda z Mary. Marko besno skoči na noge:

»Me zafrkavaš?«

Berta ga prime za roko in rahlo pocuka:

»Daj, usedi se in nehaj noreti.«

Marko negotovo sede.

Mary začne točiti čaj, ko se odprejo vrata. Med podboji se pojavita debelušen fant in drobna deklica, Lolek in Veronika. Marko skoči na noge:

»Vidva!«

Dekličine oči rdeče zažarijo:

»Zakaj razgrajate po tuji hiši? Očitno je vaša navada,« in skoraj zašepeta, »norenje na tuji posesti.«

Marko ledeno sikne:

»Vaša pa uničevanje sveta!«

Vmeša se debelušni fant:

»Ni čudno, da ste ga izgubili. Bila sva cimra in vem, da je iz čisto drugega testa. Vedno ve, kaj je prav. Tesea Emenim, zagotovo imate travme iz študentskih dni. Verjetno vam je cimer špičil punco, ker je sami niste zmogli zrihtati.«

Marko se spogleda s smehljajočo Mary:

»Vedeli ste.«

»Kdo ve? Prijazen fant me je ubranil pred morilci vašega pajdaša, Janeza Aleksandra, prvega svojega imena. Veste, svetost življenja je za svežega Svetega očeta silno raztegljiva in jo razume izredno selektivno.«

Mary ju zadovoljno povabi za mizo:

»Sedita.« Prav prisrčen par mladih odraslih. Veronika se ljubeče spogleda z Lolekom in zatem zapiči sinje oči v Marka:

»Ne bojte se, tukaj nisva zaradi destrukcije.«

Marku izleti:

»Zakaj sta potem tukaj?«

Lolek se zareži:

»Ves čas se vam po glavi motovilijo atentati in serijski umori. Za profesorja zgodovine ste neverjetno nasilni. Namesto poučevanja zgodovine želite delati zgodovino. A eno je poboj nemočnih, dočim je soočenje z enakovrednim nasprotnikom nekaj čisto drugega. Najprej si vbijta v glavo,« oba srepo ošine in rezko zaključi, »nikjer nista varna ali nedosegljiva. Vaš bog je mogoče mogočen in velik, a je hudičevo daleč, a mi smo vedno v sosednji ulici.«

Marko izgubi živce in proti mlademu paru sproži ognjeno kroglo:

»Zakaj bi čakali na konec sveta? Kar zdaj končajmo!«

Veronika s kretnjo odpihne rumenkasto oblo plazme in zoži oči:

»Nehajte!«

Berta trdo pocuka Marka za rokav:

»Nehaj no! Poslušajva ju. Če se hočeš pretepati, pa pojdi ven. Dame ne maramo pretepanja.«

Veronika ji nameni droben nasmeh:

»Hvala. Prišla sva poklepetat. Mary,« in nadaljuje v angleščini, »obljubili smo vam mir. Po koncu tega bo vaše delo izredno pomembno. Profesor Lesnik vam zagotovo ni povedal, čemu vas je počastil z obiskom. Mogoče vas želi obvestiti, kako je donedavnemu božjemu odrešeniku pred nosom sesul komaj ustvarjeno cesarstvo. Kri je baje tekla v potokih. Božja milost je zahtevala tudi življenja dojenčkov in otrok.«

Marko se napne, poskusi proti paru izstreliti strele, a mu roka zastane. Veronikine oči rdeče preblisnejo:

»Fantje boste vedno samo ... Fantje. Vedno bi pikali, se tepli in grabili za močjo. Mogoče se čudite, zakaj vas ne bova pokončala? Z lahkoto bi vas,« in proti njemu iztegne nežno ročico. Marka stisne v grlu, nevidni stisk mu ne dovoli vdiha, začuti pomanjkanje zraka in začne se daviti. Berta skoči na noge:

»Ne!«

Lolek jo s kretnjo utiša. Prisede še Mary, neprizadeto natoči čaj in Veronika spusti stisk. Marko se, bled kot stena, hlastajoč za zrakom, sesede na stol. Berta prestrašeno opazuje. Fant, verjetno kerkeš, me je zlahka onemogočil. Kako? Niti najmanjše možnosti nisem imela. Popolnoma je razkrojil moje moči. Do zadnjega fotona in poslednjega delca plazme. Popolnoma. Deklica, damejah, je skoraj brez napora onesposobila Prvega, najmočnejšega aganeala. Popolnoma ga je obvladala. Iz česa so te vražje nakaze? Kako so lahko tako premočne za vsakega od nas?

Veronika elegantno srkne čaj in se nasmehne Mary:

»Odličen čaj,« in malce bolj kisel nasmeh nameni Marku, ki je ravno prišel k sebi:

»Profesor, gospa Berta je zmedena. Saj ima za kaj biti. Kako lahko kerkeš,« in se na kratko spogleda z Lolekom, »brez posebnega napora onesposobi Čuvaja knjige? Kako je Prvi, najmočnejši, najmodrejši Čuvaj, lagamej, Tesea Emenim, nemočen proti damejahu? In vse to v gostem svetu. Oba v mislih kotalita eno in isto vprašanje. Odgovor iščeta na napačnem plonk listku, zato tavata v temi. Najprej malce uvoda. Dragi profesor, družboslovne znanosti, njeni aksiomi, temeljijo na konsenzu avtoritet zmagovalne elite, a fizika je slepa na človeške vzgibe. Ne pozna želja smrtnikov in dol ji visi za zmagovalce v zgodovinskih bitkah. Ko si želi družboslovje podrediti naravoslovje, vedno teče kri, takšna ali drugačna. Saj niste pozabili Galileja ali Giordana Bruna. Fizika je do vseh enako dobra ali kruta. Kamen zaradi gravitacije z enako močjo pade na glavo dobrotnika ali morilca. Lolek, bi ti gospodu in gospej razložil?«

Lolek odloži skodelico:

»Ja, ta fizika. Etirji ste med oblačenjem v meso smrtnikov pozabili na temeljne zakone univerzuma. El nima samo enega otroka, temveč so trije.«

Berta dvigne obrvi:

»Trije?«

Lolek ležerno nadaljuje:

»Trojstvo je temelj vseh vesolj, tudi našega para. Pozabite na svojega očeta, sina in svetega duha, ker je to samo z zgodovino pogojena dogma.«

Mary se nasmehne:

»O tem smo pred kratkim kramljali.«

Lolek presliši njeno opazko:

»Elejla in Mešarah sta samo dva pola, obraza Elahale. A Elahala ni bog v krščanskem pomenu besede, temveč je pravzaprav otrok, Elovo utelešenje v substancah čas-prostora. Če damo na stran perverzije, ki jih je danes vse polno, ima vsak otrok mamo in očeta. Elejla je Mati, Mešarah pa Oče. Oče in Mati imata dva obraza, pasivnega, kontrakcijskega in aktivnega, ekspanzijskega. Otrok je močan in uspešen, če sta starša dialektično nasprotje, saj lahko samo na ta način deduje razvojni potencial. Elejla in Mešarah sta komplementarni par, oba v sebi nosita vse lastnosti Elahale, zato sta eden drugemu uravnoteženje, stabilnost in emanacija kozmične atrakcije, nesebične ljubezni. Tudi proton čuti neskončno ljubezen do elektrona in obratno, zato so vsi atomi manifestacija večne ljubezni, ki vzdržuje obstoj našega vesolja. Superstrune vibrirajo zaradi emanacije kozmične ljubezni, neposrednega daru Ela, skritega Boga. In tu se vračam na družboslovje. Skoraj vedno temelji na konsenzu razmišljanj, pravzaprav ideologiji zmagovalcev in prej ali slej postane splet dogem, kot je recimo dogma o nezmožnosti utelešenja Elejle v gostem svetu.«

Marko se prime za glavo:

»Iz katere riti ste izvlekli to prazno latovščino?«

Veronika namigne Mary:

»Gospa Mary, razložite mu, kar ste prevedli iz vilinske knjige.«

Mary resno prikima. Berta in Marko napeto čakata na njene besede:

»Mladi gospod ima prav. Vilinci v knjigah opisujejo natanko to, kar je mladi gospodič poenostavljeno razložil v malce lomljeni slovanski angleščini. Mogoče se vam zdi nelogično, ker so k nam v hermetično zaprti votlini zakopali nekatere pomembne knjige o kozmologiji, sibeta in na steno vklesali urok invokacije Elejle. Elejla in Mešarah nista bojujoči se nasprotji, temveč evolucijska dopolnitev. Vilinci, ki so ustvarili to votlino, so spoznali bistvo vesolja.«

Marko pogoltne slino:

»Vse ste si po svoje interpretirali. Tista votlina bi morala ostati za vekomaj zaprta in nihče se ne bi smel polastiti dragocenosti.«

Veronika odvrne:

»Zakaj so to storili? Zakaj niso dragocenosti zakopali v svoj tempelj? Zakaj so vklesali urok invokacije Elejle? Če tega ne bi storili, ga gospa Smithova ne bi nehote prebrala in Elejla se ne bi udejanjila. Tudi midva,« se spogleda z Lolekom, »se ne bi pojavila. Božansko carstvo ne bi obstajalo in usoda bi nas prikrajšala za to čajanko.«

Berta zašepeta:

»Prav ima. S kakšnimi motivi so vilinci dragocenosti zakopali k nam in s tem odškrnili vrata za udejanjenje Elejle?«

Marko jezno odkima:

»Ne vem, a njihova poteza se je izkazala za hudo napako. Najhujše napake se vedno zgodijo z najboljšimi nameni. Če mene vprašate,« mračno pribije, »se je tistim vilincem sfuzlalo zaradi sonca, niso bili prisebni in so storili to neumnost.«

Veronika se zareži:

»To ni noben odgovor. Pravzaprav se vama ne sanja, kaj vraga je pičilo vilince, da so sibeta, urok in pomembne knjige skrili ravno sem. Kaj boste storili, če vam predamo oba sibeta? Ju boste izročili Amrokhu Gideusu? Itak že ima preostale dragocenosti.«

Marko in Berta se spogledata in prebledita:

»Zakaj bi to storili?«

Veronika sklene dlani:

»Tehagaci in sibeti v novih razmerjih sil nimajo nobenega pomena, saj imamo združena Elejlo in Mešaraha. Dragocenosti so izdelek Vesoljnega carstva in ne Mealkuda ali vaših prednikov. Pomnite to.«

Marko se spogleda z Berto in odkima:

»Enkrat so vaš dvor že ukinile te vaše dragocenosti, torej vas bodo tudi zdaj. Z ali brez Mešaraha, ki je v tej računici edini postal slepo črevo. Imam prav?«

Veronika se plitko nasmehne:

»Mešarah na vašo smolo ni slepo črevo evolucije. V novih razmerjih vesoljnih sil ste to vi s tehagaci in sibeti v vilinskih rokah. Čas vilinske nesmrtnosti se,« zavrti z očmi po stropu. »izteka. Kako ironično. Večnosti se je iztekel rok trajanja.«

Lolek pribije:

»Kot trajni klobasi.«

Berto oblije mrščavica:

»Moč tehagacev in sibetov ni subjektivno družboslovje, temveč objektivna fizika.«

Veronika se nasmehne:

»Mislite, da bi vam ponudila orožje, ki nas lahko premaga? Dala vama ju bomo kot spominek na iluzijo, da ste v službi dobrih sil za povrnitev vesoljnega ravnotežja.«

Marko vse mrko premeri:

»Zakaj sta sploh tukaj? Kaj želita od naju?«

Lolek strogo odvrne:

»Ne morete skriti, da ste hoteli Mary preprečiti končanje knjig o teh razburljivih dogodivščinah na robu konca sveta,« in v angleščini ogovori Mary. »Prišla sta, da vas ubijeta. Zanju ste nevarnost, ker želite svetu sporočiti resnico.«

Mary zadrži dih in bega med Markom in Berto. Gubice na obrazu postanejo še izrazitejše. Išče besede:

»Pred kratkim sem ta dva opozorila,« in ošine Veroniko in Loleka, »da jima bo nekoč žal, ker sta me pustila živo. Očitno so se karte na novo premešale.«

Veronika veselo doda:

»Prišla sva, ker vam še vedno želiva mnogo plodnih let. Profesorja Lesnika pa je sem pripeljalo samo maščevanje zaradi neuspeha izpred četrt stoletja.«

Berta strogo ošine Marka. Globoko zajame sapo, želi nekaj reči, a pogoltne slino in enako globoko izdihne. Kamor se obrnem, naletim na krvave roke.

Trenutke moreče tišine prekine Lolek:

»Misija vašega Eneja Oloma se bo neuspešno končala. Boris je s svojo invokacijo na novo definiral energijske bilance našega para vesolj. Verjetno niste dovolj podrobno brali temeljnih vilinskih kozmoloških knjig, sicer bi že zdavnaj dojeli sile ob izginotju Vesoljnega carstva.«

Marko presenečeno dvigne obrvi:

»Kaj ima s tem davno poraženo in pokopano carstvo?«

Lolek mračno odvrne:

»Vse! Čisto vse!« in blago nadaljuje, »Vesoljno carstvo je pripravilo pot naši zmagi. Zakopljite se v stare knjige! Svet, ki temelji na dominaciji ene vrste energije, v sebi nosi seme lastne negacije. Naš svet je prihodnost, a vaš je izginjajoča preteklost. Ampak nehajmo s filozofsko debato. Midva sva tu zaradi zaščite Mary. Verjetno sta spoznala, da je ne moreta ogroziti,« in iz žepa položi na mizo majhen usnjen mošnjiček.

Marko in Berta se spogledata.

Veronikin nasmeh se še bolj raztegne, ko z roko porine mošnjiček proti Marku:

»Tule so dragocenosti, ki si jih želite. Nam ta dva sibeta ne pomenita ničesar. Naredite z njima, kar vas je volja.«

Marko nagrbanči čelo. Vsi vonji in zvoki izginejo. Kakšna past je to?

Lolek se nasloni nazaj in tiho odvrne:

»Nobene pasti ni. Zanima nas, če bo vaš prijatelj Enej nacopral še kakšnega odrešenika. Mogoče bi razpisali javni natečaj.«

Marko seže po mošnjičku in namigne Berti:

»Zdaj!« in odpre se portal. Berta hitro skoči vanj, a Marko proti Loleku zaluča ognjeno kroglo:

»Nehaj se že režati kot kozel!«

Lolek se še kar reži, ko se krogla razblini. Marko izgine v portalu.

V sobi ostanejo samo trije. Veronika in Lolek se spogledata, Mary doda:

»Morala sta oditi v svojem stilu.«

Lolek se ne neha režati:

»Zdaj se zavedata svoje nemoči. Pohitela bosta k svojemu lutkarju in mu predala sibete.«

»Kar naj,« prikima Mary. »Zanima me, kdo je tisti, kako mu je že ime?« se spogleda z Veroniko, ki tiho doda: »Enej Olom.«

»Aha, Enej Olom. Zanima me, če bo izračunal posledice vilinske uporabe sibetov in tehagacev.«





9. Vrnitev indigo otrok


Po trdem pristanku na prašnih tleh ju oblije sopara zanemarjenega hotelskega hodnika. Marko preklinja:

»Presneto! Od kod tem pošastim takšne moči?«

Berta pomirjujoče odvrne:

»Odkar si Borisa sunil v Elejlino naročje, je vse drugače. Sandra in njene coprnice so verjetno najbolj zaslužne za spremembe, ki so popolnoma ušle nadzoru. Hvala bogu, da so pokojne.«

Marko ji seže v besedo:

»To ni čisto tako.«

Berta zastane:

»Kako to misliš? Ni čisto tako ... Kateri del?«

»Tisti del, da so vse pokojne.«

»Po zadnjem štetju so bile hrana za črve.«

Marko razočarano prhne:

»S Sandro sem se srečal med umikom gozdnih vilincev za Zid.«

Berti od presenečenja zastane dih:

»Kako?«

Marko odvrne:

»Vrnila se je v ognjenem telesu Meririma. Minila so štiri,« in dvigne štiri prste, »leta. Torej si lahko obetava, da se je vrnil tudi kerkeš, ki sva ga pokončala na policijski postaji.«

Berta postavi roke na bok in jezno vzdihne:

»Vse lepše in lepše. Lolek naju ni zavajal, ko je govoril o spremenjenih energijah. Tukaj nimava več česa početi. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili nad naju. Morava dobiti vsaj kakšen namig, kaj nam obeta Enejevo delo. Zdi se mi, da to postaja ključno za naše preživetje. Možnosti in časa je vse manj. Veronika in Lolek sta s svojim nastopom naredila napako.«

»Misliš?«

Berta presenečeno dvigne obrvi:

»Ti ni jasno?«

Marko radovedno odkima.

Berta odvrne:

»Njihove primarne inkarnacije so tukaj, torej je vir njihove moči tukaj, zato so najmočnejši tu, čeprav so nas zapisi ves čas prepričevali o nasprotnem. Njihovi duhovi so na Drugotnost povezani preko Abadona in Moloha, torej je ključ do naše zmage v Drugotnosti, kjer so odsevi in ne jedra njihovih osebnosti. Njihova energija se pretaka preko Megšelema, torej je med virom in manifestacijo vsaj trenutek zamika. Tu moramo iskati svojo priložnost in to je Enejevo delo.«

Marko nagrbanči čelo:

»V tvojih besedah je nekaj smisla. Še prej bom Elejlo,« Berta mu vskoči v besedo:

»Lahko rečeš tudi Lučka. Saj tako jo kličejo.«

Marko odmahne:

»No ja, Lučko. Prisilil jo bom v vojno na dveh frontah. Midva nisva pod vplivom tega zamika, zato bova to izkoristila.«

»Kako to misliš?«

Marko samo zavzdihne:

»Najprej pokukajva v Drugotnost. Tudi tokrat boš morala z mano. Od zdaj naprej se ne smeva ločevati.«

Berta zlovoljno stisne ustnice:

»Bom že preživela. Kaj boš s sibetoma? Ju boš kar predal Amrokhu?«

Marko v žepu potežka mošnjiček:

»Ne takoj. Najprej moram proučiti položaj in potem se bom odločil.«

Berta se kislo nasmehne:

»Vilincu torej kljub vsemu ne zaupaš.«

Marko mrko odvrne:

»Nikoli mu nisem zaupal in mu tudi ne bom. Gre samo za poslovni odnos zaradi nuje. Z Amrokhom imava skupnega sovražnika, ki ga želiva odstraniti.«

Berta vzdihne:

»Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.«

S tahada sredi sobe potegneta zanemarjeno preprogo. Dvigne se neokusno gost oblak prahu in ju prisili v kašelj. Berta pred usti maha z roko:

»Tega prahu se ne bom nikoli navadila,« in z roko potegne od prahu potočene solze. »Fuj.«

Stojala z rašmaobi postavita okoli tahada in stopita nanj. Marko mrmra urok: »Eš gadar, uleim nir habas, eš gadar, ...«

Kristali zasijejo in na tahadu ostaneta samo malce okorna upokojenca, ko aganeala zapustita tukajšnja telesa.

Marko potegne preprogo čez tahad:

»Kdo je umaknil preprogo? V tej luknji še nisem videl sobarice.«

Berta se vzravna:

»Saj ni važno. Greva v tisti muzej.«

»Da le prideva pravočasno nazaj.«



Marko in Berta se spogledata s stražarji kajebida. Po prevratu, ki je odnesel fedajine, so varovanje templja prevzeli običajni legionarji. Na dnu stopnišča ju čaka smehljajoč vilinski tesakogout Tarad Valdar v spremstvu nekaj starejših edamitov v senatorskih kutah.

»Geldarus, zadnji iz rodu Eiše! Kakšna naglica vas je sem pripeljala?«

Marko se nasmehne:

»Prav ste razbrali govorico tahada,« in ignorira senatorsko spremstvo. Berta takoj opazi odsotnost konzula:

»Pogrešam konzula.«

Tarad se kislo nasmehne:

»Vama niso povedali?«

Marko in Berta se spogledata in odkimata.

»Jakil Gideus se je odločil, da sta konzula nepotrebna. Že drugi dan po imenovanju sta začela spraševati o legalnosti nekaterih naših nujnih zaščitnih ukrepov. Senat nas je odrešil zagate in ukinil institucijo konzula. Ocenil je, da za blagostanje edamitskega življa zadostuje tesakogoutova modrost.«

Marko hoče nekaj reči, a molči. Berta nagrbanči čelo.

S kočijami se odpravijo v palačo. Med enakomernim drdranjem po tlakovcih se Marku vrnejo spomini na Borisov prvi vstop v Dilual in takratno Aecijevo potezo. Vse se je začelo tistega dne, ko je Aecij na svojo roko predal poveljstvo Borisu. Moja prva napaka, da tega nisem predvidel. Enakomeren ropot ga skoraj zaziba v spanec, ko ga prešine spomin na prvorojeno hči Horija Mildala:

»Je kaj sledov o izginuli Alesi Mildal? Kot hči odstranjenega konzula je lahko zelo nevarna.«

Tarad odmahne z roko:

»Patrea je nepomembna. Pogrešamo samo pol legije Unukh. Zdi se mi škoda sredstev za lov na uporniško ubežnico. Z jakilom sva soglasna, da se ubežnica nima kam skriti. Kam naj gre?«

Marko nagrbanči čelo:

»Patrea je izredno iznajdljiva in zna dobro z besedami.«

Tarad naveličano vzdihne:

»Ne obremenjujte se s tujo težavo. Patrea bo z uporniško bando poskušala prebegniti na vzhod. Kar naj. Škodo, ki jo lahko naredi, je manjša od sredstev, ki bi jih morali vložiti v uspešen lov.«

Berta doda:

»Vi že veste.«



Marko se nasloni na ograjo terase. Znova ga preplavijo spomini na stare čase, ko se je točno tukaj pogovarjal z Borisom. Takrat bi moral posumiti, da se z njim nekaj dogaja. Občutki so me grdo prevarali. Zdaj pa imam.

V pristanišču zagleda vilinsko bojno ladjo in prepozna arimojsko zastavo. Tudi na trdnjavi, nekdanjemu sedežu legije Unukh, vihrajo arimojske zastave. Nikjer ni obeležja Mealkuda. Samo Arimoa. Je bila kupčija z Amrokhom dobra? Zdaj je prepozno za obžalovanje.

Iz misli ga potegne Berta:

»Zagotovo tehtaš koristi z Amrokhom.«

Marko se predrami iz razmišljanja:

»Hodiva po tankem robu,« se obrne in spogleda z Berto, ki vstopi na teraso, globoko vdihne aromatični zrak in zadovoljno izdihne:

»Nisem vedela, da sem tako pogrešala ta obmorski zrak. Vonj po soli vedno zmanjša težo problemov,« in zoži pogled. »Zadnje dni sploh ni težko uganiti tvojih misli. Predvidljiv si kot pijan študent na čagi.«

»Res lepo,« vzdihne. »Na tej terasi me je Boris prvič presenetil. Takrat bi moral drugače odreagirati.«

»Drugače? Takrat te je samo postavil na realna tla. Nam, takrat še sedmim Čuvajem, so stvari polzele skozi prste, a tega nismo opazili, dokler ni bilo prepozno. Borisa smo začeli izgubljati v trenutku, ko smo se mu začeli zoperstavljati in nismo uvideli resničnih silnic iz ozadja. Zdaj sva tukaj, na kraju zločina.«

Berta zapre oči in uživa topel zrak z vonjem po soli in aromatičnem obmorskem rastlinju. Ušesa boža oddaljeno valovanje:

»Še vedno ne razumeš?«

»Česa?« se strese.

Berta sproščeno odvrne:

»Boris nikoli ni bil resnično naš. Prevrtela sem spomine v tisti čas in se posvetila njegovi ideji o indigo otrocih.«

Marko se prime za glavo:

»Od kod si zdaj potegnila tisto indigo teorijo?«

Berti se na obrazu zariše nasmeh:

»Brala sem poročilo škofa Bergerja.«

Marko zamahne z roko:

»Škofovi statistiki nisem nikoli pripisoval prevelik pomen, zdela se mi je zgolj zanimivost, pričevanje o duhovnem stanju krščanskega sveta. Sicer pa,« vzdihne. »Kaj imajo eksorcizmi z indigo teorijo?«

»Še ne veš?«

Marko zvedavo odkima.

Berta se nasmehne:

»Generacije indigo otrok so, poleg z avtizmom, povezane tudi z eksorcizmi. Se spomniš Borisove teorije o indigo otrocih?«

Marko zavrti z očmi:

»Kako si zdaj to potegnila iz riti?«

Berta se zahihita:

»Ne iz riti, temveč logike! Boris si je postavil diagnozo, da je indigo otrok in po njegovem so indigo otroci Elejlino delo, njeno iskanje vstopa ševiza v meseno telo gostega vesolja. Pomisli! Eksorcizmi in generacije indigo otrok. Preveč se ujema, da med tema dvema pojavoma ni povezave.«

Marko se zazre v daljavo. Nepremično zre v neko točko nad trdnjavo. Berta potrpežljivo čaka. Končno oživi:

»Recimo, da imaš popolnoma prav. Kaj to spremeni? Bi lahko drugače ukrepali? Bi lahko preprečili razvoj dogodkov? Ozri se okoli sebe. Dilual, kot so ga gradili naši predniki, je izginil v eni sami noči. Dve tisočletji dela je odnesla ena krvava noč zaradi okvarjenega Mešaraha.«

Berta tiho odvrne:

»Si mogoče pomislil, da smo Čuvaji postali odveč v trenutku, ko sem Borisu predala Knjigo? Pomisli!« dvigne glas.

Marko besno odkima:

»Nikakor! Če bi bili odveč, bi etirji enostavno izpuhteli. Udobno bi čakal na penzijo in se ne bi preganjal po vesolju. Zakaj bi nas El držal, če smo postali slepo črevo evolucije? Idejo o slepem črevesu je predstavil tudi Lolek. Res je pravi lolek ...«

Berta opogumljajoče doda:

»Tukaj sva in morava nadaljevati. Zagotovo ima Amrokh nekaj odgovorov.«

»Jutri ga obiščeva.«





10. Rešgea in jakil


Amrokh si zadovoljno mane roke:

»Rešgeja Eliana je zgrabila ponudbo. Sprejela bo ujetnico kar v svojem zasebnem stolpu in ji uredila primerno namestitev, vredno megšelemskega dvora.«

Han Zeolski deluje kot polit lakoš, ki čaka na gospodarjev namig. Negotovo odvrne:

»Vse skupaj mi ni všeč. Kaj lahko iz nesrečne patreje izvlečejo na rešgejinem dvoru, česar vi ne morete?«

Amrokh uživa v položaju:

»Ne gre za to, kaj zmorem ali ne zmorem. Gre za politično odločitev.«

Han stisne ramena:

»Si lahko to privoščite?«

»Še kako! Odkar sem prišel do obilnega vira aurila in spravil Dilual pod svoj nadzor, sem lahko velikodušen. Rešgeja je v neprijetnem položaju. Nanjo vse bolj pritiskajo zahodni in osrednji mealkudi, ki si želijo vrnitve starih časov. Pred nosom sem jim izmaknil deželo zakladov. Razumem vašo skrb za patreo, saj ste na varno pribežali z njeno pomočjo. A na svojo smolo je padla v moje roke in njena igra se tu konča.«

Gulethi porinejo v kletko nenavadno vedro dekle.

Hana razžira slaba vest. Zaveda se, da brez nje ne bi prečkal niti Ningejskih vrat:

»Še kar me muči motiv! Če je to, kar mislite, da je, ne vidim nobenega smisla v njenih potezah.«

Amrokh se še vedno reži:

»Ves čas se ponavljate. Bodite srečni, da ste moj gost in ne ujetnik. Ko bo konec tega, boste mogoče celo jakil z lastnim mealkudom,« in se posveti dekletu v aurilski kletki, okrepljeni s kristali. »S tabo se bo zabavala rešgeja. Do zdaj je samo slišala govorice o Megšelemu, zdaj se bo soočila z otipljivim megšelemskim stvorom.«

Han ne odneha:

»Še vedno mislim, da ne gre za megšelemski stvor, temveč patreo. Premalo poznamo vplive Elejle in damejahov na tamkajšnje plemstvo.«

Amrokh se zareži:

»Nihče s pečatom Megšelema ne more uživati pravic plemenitega porekla,« in dlan blago stisne v pest. »Nihče. Za služabnice Megšelema ni časti.«

Tehagac zasije:

»Ko dobim še manjkajoča sibeta, bom stvari postavil na pravo mesto.«

Nasmeh še kar ne izgine z Lininega obraza:

»Edina postavitev stvari na svoje mesto je odstranitev anomalije Mealkuda.«

Amrokh odmahne:

»Odpeljite mi stvor izpred oči.«

Gulethi dvignejo nosila s kletko in skupaj z goleaki odkorakajo. Zastave Arimoje visoko plapolajo na nežnem severnem vetru. Njihovi monotoni koraki odmevajo po praznih ulicah.

»Ljudje ste krhki v duhu in neodporni na megšelemske vplive. Ko bodo rešgejini saogi iz nje vlekli resnico, ji bodo spremenili zunanji in notranji opis. Zver prej ali slej pokaže svojo zversko nrav. Saj jo boste pozabili, ko boste zunaj dosega njenega zaslepljujočega uroka. Kdaj ste nazadnje pomislili na Leno Pendewar? Se mi je zdelo,« se ne neha režati. »Ona zagotovo v ječi večkrat pomisli na vas in jo skrbi za vašo usodo.«

Hana oblije vročica. Lena ... Še vedno ujetnica. Kako sem lahko pozabil? Ampak ... Nekaj ga prešine.

»Lena je ujetnica v Ningeji. Tam blizu je tudi moj oče.«

»Moram vas razočarati, a vaš plemeniti oče je samo še lupina nekdanjega šezeka. To ni več mož, ki je kljuboval celemu svetu in vztrajal pri vnaprej izgubljenem braniku Zeolije. Zlomil se je, ker se je soočil s silo, ki je ne more premagati in je njegove vrline obrnila proti njemu,« ter mračno pribije. »Pravzaprav je premagal samega sebe.«

Han besno odkima:

»Ne verjamem! Očeta zagotovo niso zlomili. V njem je nekaj,« in išče besede. Amrokh jih dokonča:

»Vilinskega. Svojo vilinsko veličino je dobil od prstana, a ta je zdaj na vašem levem prstancu. Saj poznate legendo.«

Han se pogladi po prstanu:

»Legenda,« zamrmra.

Amrokh navrže:

»Poznate še eno drugo legendo?«

»Katero?« je Han zmeden. Amrokh odkima:

»Vedel sem, da vam niso povedali.«

Han vskoči v besedo:

»Česa mi niso povedali?«

Amrokh se zresni:

»Legende, kako je Elejla z zadnjim izdihom svoj ševiz skrila v pomemben prstan. Osebno sem prepričan, da gre za zeolski prstan, saj je edini pomemben prstan v lasti človeštva. Po legendi naj bi Elejla dosegla nesmrtnost samo s tem prstanom, ker je edini v človeški posesti s pečatom vilinske magije. Dokler si ne povrne ševiz, ki ga hrani ta kristal,« in pokaže na velik kristal, »toliko časa je ranljiva.«

Han nagrbanči čelo:

»Ko so me z izdajo ujeli, so me s prstanom na roki pripeljali pred meašiko Vireno. Vedela je zanj, a očitno se je prstan skril pred njenimi očmi in uroki. In s tem znova prideva na nesrečno patreo. Če bi bila njihova, bi zagotovo poskrbela, da dragocenost ne bi prišla sem. Če je ta prstan,« spusti pogled na prstan, »edina Elejlina šibka točka, se računi ne izidejo,« odkima.

Amrokh se zareži:

»Ah, še kar ste pri mladenki. Pozabite nanjo. Midva ne bova iskala tega odgovora! Prstan je na varnem, a z iskanjem odgovorov naj se zabava rešgeja.«

Han se zdrzne. Seveda, jasno je. Korak na poti do prvega rešgeja ... Zoži pogled:

»Lino ste poslali tja, ker sumite past in z malce sreče boste razkrili rešgejine slabosti. Upate, da se bo past sprožila in v zgodbo boste vstopili kot rešitelj. Zato niste poslali desetine gulethov, kot ste najprej napovedali, temveč zraven še deset stotnij goleakov. Z Lino in čarobno vojsko pošiljate jakilom Mealkuda jasno sporočilo. Zagotovo zaznavate uroke, povezane z mojim prstanom in upate v uspeh. Želite se prikazati v vlogi odrešenika Mealkuda,« spusti pogled na iztegnjeno dlan s prstanom, glas mu otrdi, obraz okamni. »A tu pride razočaranje, oziroma, kot rečemo pri nas, iz tega prašičnika ne bo pečenke.«

Amrokhu ne izgine zmagoslavni nasmešek z obraza. Hanov glas otrdi:

»Če je Lina res neke vrste megšelemska čarovnica, se vam slabo piše. Prstan na moji roki je past, a ne v vaši, temveč Elejlini igri.«

Amrokh se zresni:

»Zabavate me s svojim vztrajnim upanjem v Linino nedolžnost. Razložite mi to upanje. Rad bi slišal dedukcijo smrtnika. Vas in nesrečno Leno dojemam kot izjemno pronicljiva uma, ki sta v čast smrtnim.«

Han neprizadeto odvrne:

»Če je Lina res to, kar mislite, da je, potem si je z mojim begom omogočila vstop v Mealkud in vaše dvore. Zakaj mi niso vzeli prstana? Verjetno je prstan del pasti. Zagotovo je sposobna branja občutkov in je hitro razbrala zahtevne razmere v Mealkudu. Predvidevala je, da jo boste porinili v rešgejin objem in je ugotovila, da njena avtoriteta visi na nitki. Predvideva, da si jo bo hotela utrditi z razkazovanjem trofeje, češ, Amrokh me podpira, poslal mi je dragoceno ujetnico, ker zaupa moji moči. V njeno bližino bodo prišli vsi pomembni rešmeagi in jakili. Vsak od njih bo zanjo odprta knjiga. Izvlekla bo vse potrebne informacije o vilinskih slabostih, vrlinah in načrtih obrambe Mealkuda. Dokler ste jo imeli tukaj zaprto, je bila nemočna. Zdaj pa ...« razširi roke.

Amrokh nagrbanči čelo, ustnice se mu raztegnejo v nasmeh:

»Megšelemska zver je pozabila na najpomembnejše,« se zresni in mračno zaključi. »Smrtno se ne more soočiti z vilinsko močjo. Če lahko onesposobi enega rešmeaga, ne more sočasno zlomiti dveh ali treh. Vsekakor ste pokazali pronicljivost dobrega vladarja. Ampak navkljub odlično izpeljani logiki ne verjamete v svoje besede. Še vedno ste prepričani o Linini nedolžnosti.«

Han odkima:

»Bolje za vas ...«

Amrokh se znova zareži:

»Obiskal bom rešgejin dvor in užival v prepričanju, da nimate prav.«



Lina neprizadeto opazuje ledeni pejsaž. Koraki mehanskih bitij monotono odmevajo, v kar jih žene algoritem preproste magije. Pomikajo se precej hitro, brez postankov, saj mehaniki ne potrebujejo počitka. Poganjajo jih kristali, ki ustvarjajo moči, precej podobne kristalni magiji. Vilinci so nemočni proti kristalni magiji ... Občasno kakšnega od njih ustavi okvara, a kolona vztrajno nadaljuje pot proti severozahodu. Ob pravilnih intervalih ji v kletko grobo porinejo odvratnosti, ki jim rečejo hrana. Kako so lahko deželo vklenili v led? Zakaj so iz žive pokrajine naredili ledeno grobnico? V nosnicah čuti vonj kvasovk, ki prihaja iz skupine brezdušnih nizkih stavb, še najbolj podobnih hlevom. Tako torej pridobivajo hrano. Ni čudno, da nimajo boljšega od odvratnosti, ki jih dobivam. Vilinci že dve tisočletji niso okusili naravne hrane.

S težavo šteje dneve dolgočasnega potovanja. Enajsti dan potovanja po veliki ravnini se vzpnejo na visoki prelaz. Brezhibno očiščena cesta je ves čas prazna. Verjetno zaradi nje niso nikogar srečali. Nikoli ne ugleda sonca, zvezd, Mogosa ali Lebenoha. Gosti oblaki popolnoma zastirajo nebo. Samo to dnevno menjavanje svetlo sive in črne. Kako lahko kdo živi v takšni deželi? Hitro ugotovi, da gulethi nosači ignorirajo njene besede. Na njena vprašanja se ne odzivajo, le neumorno korakajo proti zadanemu cilju. Njeno spremstvo je teh tisoč goleakov in deset gulethov nosačev, odpornih proti kristalni magiji. Kljub vsemu ji pravzaprav nič ne manjka. Nosijo jo na dvor rešgeje Eliane. Iste Eliane, ki je zavladala, še preden je Padec dokončno pokopal nekdanje Svetovno cesarstvo in preden je Zid ločil Mealkud nesmrtnih od preostalega sveta. To je dolga doba stagnacije.

V polovici mogosa hitra kolona doseže mejo s Timeo. Velikanska obeliska s plapolajočimi zastavami označujeta vstop v mealkud Timea. To pa je tudi vse. Nikjer ni sledov življenja. Kmalu gredo mimo predelovalnice hrane. Znova enaka aroma kvasa. Logično, da so v bližini glavnih cest. Do meje s Timejo so šli mimo vsaj desetih večjih naselij brez znakov življenja. Bo v Timeji isto?

Vsake toliko nad sabo zasliši sokolje krike. Edino živo bitje ... Amrokh ima ves čas nadzor nad potovanjem svoje trofeje. Deset stotnij goleakov ne varuje ujetnice, temveč pošilja sporočilo rešgeji in njenemu dvoru v Keallejo, legendarno vilinsko prestolnico blizu meje med mealkudoma Kallea in Timea. A rešgeja trofeje ne bo sprejela v vilinski prestolnici ...



Isašah en'Aevarg, severna prestolnica Eliane, je zgrajena na otočku, naravnem zaključku dolgega polotoka, ujetega v oklep večnega ledu Severnega oceana. Nasmehne se ob pogledu na silhueto severne rešgejine rezidence.

Cesta prečka ozek zaledeneli preliv po belem mostu s širokimi loki in se zaključi tik pred velikimi dvižnimi vrati. Zasluti severni rob meglenega pokrova. Dlje proti severu ni vilinskega ledenega objema. Osrednje mesto panorame zaseda značilno domovanje rešmeagov in jakilov, visoki stolp, tokrat bele barve. Kmalu na obzidju razbere velike stražarske goleme.

Dvižna vrata se spustijo in kolona brez ustavljanja nadaljuje pot. Lina zvedavo opazuje prazne mestne ulice, ki se vzpenjajo proti središču otoka. Edini zvok je votlo odmevanje korakov njenega spremstva. Kje so vsi? Nikjer ni nobenega življenja. Hiše so podobne praznim lupinam. Dobre pol ure korakanja po praznih ulicah, nenavadno ozkih za vilinski svet, se izteče pred še enim obzidjem. Tudi na njem oprezajo skoraj nepremični stražarski golemi z velikimi ognjenimi sulicami. Kolona se za nekaj minut ustavi pred velikimi vrati s stiliziranim reliefom hadime.

Vrata se odprejo in takrat prvič na tej dolgi poti ugleda znake življenja. Čelo kolone prevzameta vilinska konjenika, prva živa vilinca od odhoda iz Saranomverga. To je prazna dežela živih trupel ali pa namerno skrivajo svoje število.

Vrh najvišjega otoškega hriba za obzidjem je prostrana umetna izravnava za potrebe stolpa. Prepozna podobnost s sorodno gradnjo cesarske palače v Wendenburgu. Popolnoma enake pritlične hiše v pahljači objemajo široko in popolnoma ravno cesto do vitkega stolpa. Ob cesti na enakomernih razmikih nepremično stojijo stražarski goleaki.

Goleaki in gulethi obstanejo pred visokimi vrati v stolp in se postavijo v špalir, da naredijo prostor za nosila z ujetnico. Lina se zareži. Celo častno stražo imam.

Nosila odnesejo skozi vrata, ki se neslišno odprejo in za njimi zaprejo. Zunanjo tišino nadomesti malce bolj utesnjujoča tišina zaprtega prostora. Kot v veliki grobnici. Nikjer zvokov življenja. Zatem jih neslišno dvigalo pelje proti vrhu stolpa. Izstopijo na popolnoma belem hodniku, osvetljenem s seahir le'atun, metuljem podobnimi lebdečimi lučmi jarko bele svetlobe. Znova nikjer nikogar. V popolni tišini odmevajo le enakomerni koraki nosačev s spremstvom.

Pred velikimi vrati nepremično stojita postavi s čarobnimi sulicami v rokah. Sta vilinca ali goleaka?

Preden dobi odgovor, se vrata odprejo in vstopijo v ogromno krožno dvorano z galerijo, podprto s stebriščem. Za močno razsvetljavo skrbijo sijoči umetni leteči metulji. Dvorana se zaključi s stopniščem, ki se zožuje do zaključka z aurilskim prestolom. Velikansko okno iz prozornega kristala v ozadju prestola še poudari veličino dvorane. Na levi in desni sta manjša prestola. Na stopnišču zagleda špalir nepremičnih lemikov v aurilskih oklepih. So živi ali le znova kaj umetnega? Pripre oči in začuti utrip živega uma na preži. Na prestolu zagleda vilinko, zavito v belo kuto, obraz prekriva tančica, podobna tarihu. To je torej rešgeja ...

Gulethi pod stopniščem obstanejo.

Na desnem, manjšem, prestolu prepozna Amrokha Gideusa, z leve pa jo motri vilinec zvitega pogleda. Rešgeja prva spregovori:

»Amrokh, je to ta strašna megšelemska pošast?«

Amrokh vstane in namigne gulethom, ki kletko položijo na tla:

»Naj vas ne zavede prisrčno umrljivo meso Line Ningejske. Prežema jo megšelemska moč, ki je občutljiva na moj zaklad,« in proti njej usmeri prstan s tehagacem. »Vidite, kako žari? Tehagac zasije samo v prisotnosti megšelemskega strupa. Tako lahko odberemo naše od njihovih.«

Lina se zave vilincev na galeriji. Zbrali so se mnogi pomembni rešmeagi. Od jakilov manjka samo Almis For.

Rešgeja ostane zakrita:

»Mislite, da je ujetnica nevarna? Jo lahko izpustimo iz kletke, da bo lahko pokleknila pred rešgejo sveta?«

Amrokh se zareži:

»Tukaj je nemočna. Ni neumna in razume razmerja sil, ki trenutno ni v njeno korist.«

»Torej jo spustite,« in se ji posveti. »Lina Ningejska, pokleknila boš pred rešgejo sveta.«

Amrokh namigne in vrata kletke se odprejo. Lina vstane, se vzravna in stopi med nosače:

»Zakaj bi klečala pred vami? Vi niste moja jakilah. Ušak tet tasak en'jakilah, en'tasak elahjakilah! Taje tek oruh en'jakilah!«

Rešgeja se spogleda z Amrokhom, ki mu nasmeh ne izgine z obraza, in namigne lemikom. Kot eden vanjo uperijo čarobne sulice, kristali konic zasijejo.

Lina brezskrbno odvrne:

»Se boste umazali tako, da v lastni hiši grozite neoboroženi patreji? Je to v Mealkudu nagrada za ljudi, ki vam prinesejo sovražnikovo kristalno orožje? V vseh teh stoletjih niste dojeli, da s prijaznostjo dosežete več kot z grožnjami?«

Rešgeja besno zakriči:

»En'zevok Megšelem mišihot! Zagotovo nisi patrea! Poklekni, stvor!« Konice sulic še močneje zasijejo.

»Zagotovo ne bom klečala, saj tega ne počnem niti pred svojo jakilah,« se odločno vzravna in kljubovalno dvigne brado. V galeriji zašumi.

»Ste pričakovali to predrznost?« se rešgeja nagne proti Amrokhu, ki se ne neha režati:

»Od megšelemske umazanije ne moremo pričakovati ponižnosti. S svojimi madesi ji boste že znali pričarati užitke trpljenja. Če nimate primernih prostorov, vam lahko pustim kletko, kamor zver sodi.«

Rešgeja sunkovito vstane in sestopi nekaj stopnic, roke položi na boke in ošine molčeče vilinske velikaše, zgrožene ob pogledu na jetnico:

»Ste slišali?« in uperi oči v ravnodušno Lino. »Jakil Gideus predlaga kletko in zabavo z bolečino. Kaj pravite?«

Lini se ustnice razlezejo v sled nasmeška:

»Vse te legende o vilinski modrosti se iztečejo v primitivni akt nasilja. Je smisel te dolge poti, da mi grozite? To znajo tudi orki. Kako dolgočasno,« in oblije jo biserni sijaj. Presenečeni vilinski lemiki naredijo korak nazaj in čakajo na ukaz. Rešgeja vzdihne:

»Mogoče pa te ne potrebujem,« in s kazalcem namigne vse bolj nemirnim lemikom, ki čakajo na znak.

Oglasi se eden od vilinskih velikašev z galerije:

»Počakajte! Ujetnica je predragocena za hitro smrt. Če ne drugega, si zasluži daljše potovanje do gomile.«

Rešgeja se spogleda z negibnimi obrazi na galeriji:

»Predlagam, da to,« pokaže na Lino, »En'Megšelem mišihot prouči vaš cenjeni zbor. Zberejo naj se vasopi jakilov ali sami jakili.«

Amrokhu na obrazu lebdi nasmešek.

Rešgea zadovoljno vzdihne in namigne lemikom, ki še kar merijo v Lino in se vrne na svoj prestol:

»Odpeljite mi to ... izpred oči in jo malce zmehčajte. Preverimo, koliko je odporna proti naši magiji.«

Lemiki naredijo korak proti Lini, a se sesedejo sredi drugega koraka. Lina se ne neha smehljati:

»Nasilje ... Drugega ne poznate. Lahko bi me prosili,« in se mirno vrne v kletko. Neprizadeto sede na tla in ustnice se znova razpotegnejo v nežen nasmešek. Rešgeja skoči na noge, tančica se sunkovito premika v ritmu hitrega dihanja:

»Kaj je zdaj to?«

Tudi velikaši na galeriji skočijo na noge in začno vse glasneje mrmrati.

Amrokh se očitno zabava in prekine vse glasnejše valovanje vznemirjenja:

»Pričakoval sem, da bo zver pokazala nemoč lemikov. Na pot sem jo poslal z desetimi stotnijami na megšelemsko kristalno magijo odpornih goleakov in gulethov. Dobro jo zaprite in naj bo ves čas v kletki,« in s kretnjo zapre kletko. »Vam pustim gulethe in goleake za stražo? Za vsak primer?« Lina se le smehlja.

Rešgejo mine potrpljenje ob Lininem izzivanju:

»Pri megšelemu, kaj se tako reži? Tam, kamor jo bom vtaknila, ni ničesar zabavnega!«

Amrokh se zavali v udoben prestol:

»Takšna je. Rada izziva in ima čuden čut za humor. Če jo izpustite iz kletke, je ne boste nikoli ujeli.«

Rešgeja se sesede v prestol in tuhta. Amrokh na njen namig prikima gulethom, ki dvignejo kletko in jo odnesejo. Lemiki počasi oživijo, vstajajo in se zmedeno spogledujejo. Rešgeja jih pretresena opazuje in vilinci na galeriji so znova vse glasnejši. Od nekod prileti:

»Ni jih mogla pobiti.«

Amrokh oprezno odvrne:

»Dragi častitljivi gospodje, naj vam ne zavlada veselje. Če bi jih hotela pobiti, bi to z lahkoto storila. Igra svojo igro, in preden bo prepozno, moramo ugotoviti, kakšno. Ravno zato sem vam jo poslal. Nočem delati za vašim hrbtom in več vilincev več ve. Kaj boste storili glede goleakov in gulethov?« se posveti rešgeji. Tančica se dvigne in spusti ob močnem vzdihu:

»O tem ne morem odločati sama. Sprejetje vaše ponudbe brez soglasja drugih jakilov bi imelo neugodne posledice. Sklicala bom jadaget jakilov in vasopov, seveda brez vas, kot je običaj v teh primerih.«

Amrokh vzdihne:

»Torej vas zapuščam z zverinico v kletki. Upam, da vam ne bo ušla. Gulethe pa smatrajte za moj dar,« in se kislo nasmehne. »Da vam bodo prenašali kletko.«

Rešgeja dostojanstveno prikima.





11. Srečanje v Zimniku


Želodčni krči prisilijo Berto v bruhanje. Naslonjena na meč sopiha z grimaso bolečine:

»Presneti portali. Tako hudo me še ni zvilo,« se kremži. Marko skomigne z rameni:

»Res slabo prenašaš te prehode. Kot čuvaj knjige tega v običajnih okoliščinah sploh ne bi počela.«

Pljune v tla in jezno prhne:

»Zdaj pa niso običajne okoliščine. Kje sva sploh pristala? Ta džungla že ni vilinski ledeni raj.«

»Pristala sva blizu Zimnika. Mogoče so gozdni vilini pustili kakšno izvidnico ali zvezo z Enejem.«

Marka prešine tisti boj in soočenje z Meririmom ... Sandro. Kerkeš je že nekaj let po smrti znova vstal v telesu Ognjenobraznega, srh vzbujajoče zveri. Lahko znova zaživi tudi v gostem vesolju? Mi bo Sandra potrkala na vrata in me povabila na požirek ognjenega? Odmahne z glavo. Srh ga preleti ob misli na tisto soočenje:

»Si prišla k sebi? Takšna bruhica si nekoristna.«

Jezno pljune:

»Greva. Bom že preživela. Pešačenje, ki naju čaka, mi ni ravno pisano na kožo. Zakaj nisem ostala v Maradohu? Hoja je tvoj užitek in ne moj.«

»Vraga užitek! Rad imam skale, a tegale pešačenja ne bi uvrstil med top ten. Bova že morala preživeti. Ti bolj diši tek?« se navihano nasmehne. Berta jezno odkima:

»Ne seri,« se nakremži. »Da le ne bova prenočevala pod milim nebom.«



Oprezno se približata robu gozda. Presenečeno zreta v prazno cesto in mirno silhueto mesta:

»Kje so vsi?«

Berta oprezno izvleče meč:

»Če mene vprašaš, me ne zanima. Greva.«

»Počakaj malo.«

»Noči nočem preživeti med tem mrčesom.«

»Ne moreva sredi dneva vkorakati v osje gnezdo, zato počakajva na noč. Zimnik je bil vedno postojanka vseh, ki ne želijo izstopati in nikoli ni igralo vlogo junaškega mesta. Predali so se. Saj jih razumem.«

Berta se namršči:

»In vedno se je uklonilo ob prvem znaku grožnje?«

»Ne bodi tako stroga! Nobene koristi ni od požganega mesta in v sužnost prodanih ljudi. Olegepat Mardel Idago je storil, kar je moral.«

»Ta svet bo vzel vrag, oziroma Megšelem, kot tukaj pravijo, ker se vsi bojijo umreti za ideale, ki jim prisegajo.«

Marko se kislo nasmehne:

»Kaj nisi malce prestara za ideale? Vtihotapiva se. Vem za dve luknji v zidu. Da bi le šlo brez urokov.«

Potuhnjeno prečkata čistino z redkim grmičevjem. Gosti mrak je legel na nenavadno spokojno pokrajino.



Spomin se mu odvrti na čase, ko je z druščino lovil tehagace. Zavlečeta se v ozko stransko ulico. Berta zašepeta:

»Notri sva. Kam zdaj?«

Marko nagrbanči čelo:

»Le kam gre Štajerc? V gostilno,« se nasmehne in namigne. »Greva.«

Oprezno se približata krčmi. Marko se spomni tistega dne med lovom na tehagace, ko so tod razjahali. Privez je tokrat prazen. Znova mu pade v oči starocesarsko stebrišče.

Hitro smukneta in nosnice jima razživi močan gostilniški vonj. Marko se rahlo nasmehne. Končno domača aroma. Upam, da še imajo tisto pšenično pivo. Naravnost se napotita do točilnega pulta. Krčmar je še vedno isti z značilnimi košatimi brki in razkošnimi lasmi, spetimi v kiti:

»Pozdravljeni gospod. Težke dni ste izbrali za obisk,« in namigne proti mizi v temačnem kotu. »Očitno niste edini.«

Marko se oprezno obrne v smer krčmarjevega pogleda in zagleda znano silhueto. Berta prišepne:

»Je to?«

Marko kratko prikima in skupaj se napotita v mračni kot.

Temačna postava ne sname kapuce:

»Mojster Arcus in?« in obrne pogled proti Berti.

»Emenim en'Sehir, pri nas je Berta, naj bo tudi tu tako. Če bi se dogovorila, se ne bi tako našla,« in prisedeta. Krčmar prinese še dva vrčka aromatičnega piva.

»Berta, to je Lin Oroth.« in Berta se spogleda s temnopoltim vilincem. Marko, alias Arcus zadovoljno vzdihne:

»Zaradi tega se je splačalo priti tako daleč,« in se zresni. »Kako je za Zidom?«

»Niso nas spustili globlje. V senci zidu, pod budnimi očmi golemov, so nam gulethi postavili zasilna bivališča. Že zdaj pogrešamo zelene gozdove in travnike.«

Marko prikima:

»In seveda okus južnega vina. A tudi za to bo še čas. Kako si vedel, da bom tukaj?« Berti uide nasmešek. Lin zgrabi vrček in resno odvrne:

»Saj nisem vedel. Prostovoljno sem se odločil za izvidništvo v sovražnikovem zaledju. Že od nekdaj sem navajen življenja v senci. V mestu je samo hendvejska stotnija, zato imam precej svobode. Carska vojska oprezno napreduje proti zahodu in načrtujejo gradnje trdnjav za pokrivanje zasedenega ozemlja. Ko bi videl, kaj vse imajo,« spusti pogled na mizo.

Marko trpko prikima:

»Še nekaj hujšega je,« in išče primerne besede.

»Kaj?«

»Izgubili smo Mešaraha. Elejla nas je vse izigrala in bistvo njene moči je v Onostranstvu, natanko tam, kjer se sploh ne bi smela utelesiti,« in zaskrbljeno vzdihne. »Kako so lahko naši predniki spregledali tako pomembno stvar? Vse naše delo je temeljilo na tem, zdaj pa to.«

»Če ni Mešaraha, potem ni ...«

»Vem, ni Pemeja, torej moramo najti nekaj drugega. Enejevo delo je zato še posebej pomembno. Ko bo imel izračune obstoječega stanja, bo lahko našel formulo rušenja energij Megšelema.«

Vmeša se Berta:

»Pokaži mu.«

Marko prikima in na mizo položi mošnjiček.

Lin nekaj časa moči, položi roko nanj in zamišljeno zašepeta:

»Preostala sibeta. Dragocenosti so pri nas.«

Marko znova prikima:

»Sami so nama dali. Sicer jih ne razumem, a tako je.«

Linu zastane sapa:

»Kaj? Sami? To je past. Zagotovo je past. Tisti Amrokhov beg izpred meašikinega nosu dobiva svojo barvo.«

Marko suho odvrne:

»Verjetno, a mogoče se je sovražnik uštel. Sibeta bom predal Amrokhu, saj sta v mojih rokah brez vrednosti. Sklenil bom kupčijo.«

Lin vzdihne:

»Saj veš, da se Amrokh drži dogovorov samo do trenutka, ko mu prinašajo korist. Na pogodbe rad pozabi, ko pride vrsta nanj. On je tip, ki v gostilni vedno pije in nikoli ne plača.«

Marko stisne ustnice:

»Nisem pozabil naše poti v Aldeverg. Zahteval bom samo dve stvari. Kot prvo, dobiti mora dovoljenje, da se lahko vsi gozdni vilinci in Gozdarji, tudi za boj nesposobni, umaknete skozi Mealkud v Dilual. Tukaj za zidom ste bolj ujetniki kot svobodni vilinci in ledena dežela ni za vas. Tevapati odpadejo. Elejla ne sme vedeti za selitev.«

Lin se razvedri:

»Misliš, da lahko to uredi?«

»Zlahka. Za sibeta bo organiziral selitev tvojega ljudstva v Dilual, ki je dovolj daleč od vojne. Svetovno cesarstvo bo mogoče odnehalo, saj zasedba izpraznjene in osiromašene dežele ne prinaša dobička ali vojne slave, temveč zahteva čas in požira sredstva.«

»Kaj je pa druga stvar? Govoril si o dveh stvareh.«

Marko se namuzne:

»Reševanje Lene Pendewar iz ujetništva v Ningeji. Poskusili bomo izvleči tudi Malahida Zeolskega.«

Lin vzdihne:

»Drzno.«





12. Jakil in prstana


Amrokh Gideus se glasno reži. To postaja njegov način občevanja. Berta in Marko ga nemo opazujeta.

»To si želita? Prosto pot za obarvane v zameno za manjkajoči dragocenosti?«

Marko odvrne:

»Natanko tako. Gozdni vilinci in nekaj preživelih Gozdarjev so trenutno samo breme. Pospremite jih na zahod, v Dilual. V uri obračuna bodo prav prišli. In še nekaj,« oprezno doda, pogoltne slino in zajame sapo. »Pomagali nam boste rešiti Leno Pendewar in po možnosti še Malahida Zeolskega. Samo na drugo stran Zidu nas spravite in opremite za dolgo pot proti jugu.«

Amrokhov obraz okamni, nasloni se na komolce in oba oprezno motri:

»Prišla sta postavljat pogoje vilinskemu jakilu. Celo dva pogoja sta si upala postaviti. Res sta zabavna,« se ob izbruhu režanja stopi zlovešča voščena obrazna maska.

Marko in Berta se spogledata. Amrokh nadaljuje:

»Delno vama bom ustregel. V Dilual se lahko preselijo za boj nemočni. Rešgeji sem predal pomembno megšelemsko ujetnico, zato lahko zahtevam kakšno drobno uslugico. Morala mi bo ugoditi. Še danes ji pošljem sokola.«

»Zakaj ne dovolite odhoda tudi lemikom ob Zidu?«

Amrokh se znova zareži:

»Si naiven ali neumen?«

Marko zoži pogled:

»Mogoče. Razsvetlite me.«

»Ko bo začelo padati po zidu, bom imel poleg golemov, goleakov, gulethov in lastnih lemikov še za medrejo južnih bratov. Meririm bo zaradi starih časov potrkal na moja vrata in potreboval bom nekoga, da zaposli njegovo spremstvo. Čas je, da se srečate še z nekom,« in vstopi Han Zeolski. Marko se razveseli:

»Še malo in znova bomo zbrani.«

Han otožno odvrne:

»Lena je ujetnica.«

Marko trpko doda:

»Slišal sem za vaš pobeg iz carske ječe in eden od pogojev, da se ločim od sibetov, je pomoč pri reševanju Lene iz ječe. Ste za akcijo?«

Han prikima:

»Kdo bi šel še zraven?«

Marko odvrne:

»Poleg vas in mene še Lin in Eldar. Majhna skupinica bi mogoče imela možnost.«

Han stisne zobe in prhne:

»Upam, da z Leno ne bo postopal, kot z Lino Ningejsko. Brez nje ...«

Amrokh naveličano prekine Hanovo zgodbo:

»Drobna zverinica je hotela potegniti za nos vilinskega jakila in to ne samo enega. Nekajkrat je pokazala svoje megšelemske coprnije. Je tako?« zapiči oči v Hana, ki spusti pogled:

»Res ima neke moči, a nihče ne ve, kako megšelemsko trojstvo vpliva na modrokrvne Božanskega carstva. V ujetništvu sem se prepričal, da nasilje ni njihovo glavno sredstvo. Zdi se mi, da drugače vplivajo na podložnike.«

Amrokh mu znova seže v besedo:

»Stara dobra igra s slabostmi smrtnih. To vedno deluje v človeških mealkudih. Slabosti so najzanesljivejše sredstvo vpliva na človeško nagnjenje k hitrim zadovoljitvam. Malo nakazo bodo olupili do zadnje informacije. Šele potem bo lahko zaprosila za smrt.«

Berta previdno doda:

»Zakaj ste sploh predali dragoceno ujetnico?«

Marko in Han se nasmehneta.

Amrokh stisne ustnice in nestrpno odvrne:

»Rešgeji sem dal politično podporo. Njen ugled je zelo omajal tisti fiasko z vašim pokvarjenim Mešarahom. Od zahodnih mealkudov pričakujem nevmešavanje v moje posle in rešgeja mi bo pri tem dolžna pomagati.«

Han se zareži:

»Tudi vilinskim mealkudom vlada, oprostite izrazu, logika kurbišča. Vsa vilinska modrost se je sesedla v medsebojno izigravanje in kupčkanje z interesi. Kdo bo koga in kako?«

Marko prikima:

»Han, vse je politika, se strinjaš ali ne. Jakil Amrokh je postopal na razumen način,« in na mizo položi mošnjiček. »Tudi v zameno za to,« spusti pogled na dragocenost, »bo naredil še eno razumno potezo. Nemočni se bodo preko mealkudov umaknili brez tevapatov, zato basilea ne bo vedela za njihovo pot in bo še naprej mislila, da se skrivajo v divjini blizu meje s Škratjim mealkudom. Tako bomo pridobili nekaj dragocenega časa.«

Amrokh pohlepno pogleduje na mošnjiček:

»Vsi trije prstani in njihovi kristali so na varnem. Mogoče je to rešitev za naše težave. Enkrat se je že pokazalo, da se legende motijo. Mogoče se motijo tudi glede dragocenosti.«

Vmeša se Han:

»Praviš, da je Lin v Zimniku?«

Marko prikima. Han navdušeno doda:

»Torej smo zbrani za reševanje Lene. Vem, kje jo imajo in znam se izmuzniti mimo straže.«

Amrokh se zareži:

»Kako prisrčno. Fant se je le spomnil na staro ljubezen. Moškost je v mladeničih še posebej močna in kliče po parjenju s plodno žensko.«

Marko in Berta se komaj opazno nasmehneta, Hanu pade pogled na mizo:

»Ljudje nismo kot lakoši. Vilinci ste pozabili na ljubezen, saj ste že nekaj tisočletij brez potomcev.«

Amrokh se zresni, Marko in Berta se še naprej smehljata:

»Pa vas je.«

Amrokh se omehča:

»Pustimo zdaj nadaljevanje rodú. Vilincem je to prihranjeno zaradi nesmrtnosti. Enej bo v tisti luknji blizu centra sveta prej ali slej našel način, kako zlomiti vez med zatabi in megšelemskim dvorom. Upam samo, da ne bo izračunal kakšnega kolovratenja po vroči puščavi,« in se spomni na Melkiona, Beltazarja, Kasparja in tudi svojo udeležbo. Nihče od njih ni preživel tistih dramatičnih časov. Edini sem preživel megšelem Onostranstva.

Marko zadovoljno prikima. Berta sklene dlani:

»Torej smo zmenjeni. Gozdni vilinci gredo v Dilual.«

Amrokh zoži pogled:

»Najprej moram dobiti soglasje jakilov Kalleje, Ladagije in Eloje.«

Han se zareži:

»Pa smo znova pri kurbišču.«

Berta ga strogo ošine, Marko vzdihne:

»Megeš jakil, to je cena za sibeta. Saj se menda znova ne vračamo na isto.«

Amrokh jezno odvrne:

»Opozoriti vas moram, da se to ne rešuje od danes na jutri.«

Marko zgrabi mošnjiček in ga izpred Amrokhovega zlovoljnega pogleda potegne predse:

»Tudi uporaba sibetov ni vprašanje pred ali za današnjo večerjo. A še vedno lahko nekaj storimo takoj,« in vse objame z iskrim pogledom. »Gremo v Božansko carstvo in poskusimo izvleči Leno. Mogoče si bomo zaslužili saheg slave. Jakil bo pokazal dobro voljo in nas opremil z vsem, kar potrebujemo za neopazno potovanje do Ningeje.«

Molk presenečenja leže na omizje. Celo guleth s polnim pladnjem za hip zastane.

Amrokh prekine nenavadno tišino:

»Kako si predstavljate pot skozi megšelemsko deželo?«

Han prehiti Marka:

»Poznam pot do tja. Megeš jakil For nas bo spustil skozi vrata, kjer sva z,« mu zastane beseda. »Lino vstopila. Z malce sreče se lahko neopazno prikrademo do Ningeje.«

Amrokh se vzravna in negotovo vpraša:

»Za vsak slučaj sem vas dolžen vprašati. Ste prepričani, da to hočete?«

Spogledajo se in Marko prikima:

»Druga opcija je čakanje.«

»Boš dragocenosti nosil preko?«

Marko se spogleda z Berto:

»Na varnem bodo. Saj razumete.«

Amrokh dobro skriva jezo. Naredi mehak obraz:

»Samo vrnite se. Glede te poti imam slabe občutke. Tam je meašika.«

»Meni je uspelo pobegniti.«

»Niste pobegnili, spustili so vas. Kmalu bom izvedel vse podrobnosti. Stvor bodo oluščili do zadnjega podatka.«

Han vzdihne:

»Upam.«



Lina potrpežljivo čaka zaključek vilinskega prerekanja. Rešgea Eliana komaj pomiri razgrete strasti:

»Tole prerekanje in govorjenje eden čez drugega ni nič kaj vilinsko. Jakil Arimoje je za varovanje ujetnice,« spusti pogled na kletko v zamreženi kamniti jami, »ponudil deset stotin na kristalno magijo odpornih goleakov.«

Radarim Zandar, Jakil Eloje, se spogleda s Tanisom Kalanom, jakilom Aleje:

»Amrokh Gideus ničesar ne stori, če od tega nima obilnih koristi. Zakaj bi sploh potrebovali njegove goleake? Kaj lahko predre Zid?«

Oglasi se še Mardog II Aniar:

»Kallea v teh goleakih ne vidi koristi. Prav je, da so se vrnili v Arimojo. Deset stotnij za eno samo megšelemsko coprnico? Povem vam, Amrokh Gideus ima nekaj za bregom. Ujetnica je v kletki, odporni proti vsakršni magiji, kar je popolnoma dovolj. Tudi mi nismo nemočni smrtniki, temveč obvladamo zoejo.«

»Zakaj ni med nami Almisa Fora? Ujetnica je potrkala na njegova vrata,« se oglasi običajno molčeč Zanir Aldar iz Ladagije. »Lahko bi nam kaj povedal o tej,« in pokažena na luknjo.

Eliana pomirjujoče odvrne:

»Megeš For je verjetno od ujetnice že dobil, kar je želel, zato se je odpovedal temu Jadagetu. Torej smo odločili, da za varovanje ujetnice ne potrebujemo goleakov. V imenu vseh se bom zahvalila Amrokhu za plemenito vilinsko gesto. Tik pred tem zborom sem od Amrokha dobila še eno prošnjo.«

Vsi se spogledajo. Še eno prošnjo? Pri Megšelemu, kaj se gre ta Amrokh? Eliana nadaljuje:

»Megeš Gideus prosi za prehod za boj nesposobnih gozdnih vilincev v Dilual. Edamiti so jih pripravljeni sprejeti. Obarvani bratje in sestre bi do tja potovali po južni cesti.«

»Zakaj ne gredo s tevapati? Kaj jim brani uporabo portalov?«

»S potovanjem po cesti bi zmedli megšelemsko carstvo. Zaradi gozdnih bratov horde bolj oprezno prodirajo na zahod. Mislim, da mu lahko ustrežemo. Že zato, ker je z nami podelil dragoceno ujetnico in nam dovolil, da jo, ko opravimo z njo, po mili volji vrnemo v Megšelem.«

»Kallea bo komaj kaj opazila temne vilince. Zaradi daru ujetnice smo pripravljeni odpreti svoj del ceste.«

Zanir odkima:

»Vam je lahko reči, a za nas je južna cesta osrednja prometnica. Ne vem, če si lahko privoščimo krdelo neuglednih obarvanih. Pogled nanje bo slabo vplival na počutje rojakov, ki se slučajno utegnejo znajti na njihovi poti.«

Radarim skomigne z rameni:

»Res ni nobene druge možnosti? Kaj, če rečemo ne?«

Eliana zlovoljno stisne ustnice:

»To se mi ne zdi modra odločitev. Dragi madesi, megeš Gideus nam je prepustil dragoceno ujetnico. Imejmo to pred očmi. S tem je podprl moje napore za umiritev stanja na drugi strani Zidu. Ustrezimo mu. Gesta dobre volje se nam bo obrestovala.«

Radarim pljune v odprtino s kletko:

»Zakaj bi se sploh morali ukvarjati z megšelemsko smrtnico? Ubijmo jo! Takoj!« vstane, odrinjen stol se prevrne in izvleče meč, ki bledo zasije. »Naj ji spustim črno kri. Zakaj bi se morali ukvarjati z gnojem na drugi strani? Počakajmo, da se potolčejo med sabo in potem si povrnimo svet. Mebeab Edanim po Elovem javdokuimu pripada nam in samo nam,« in vročično premerja velikaše.

Pridruži se mu Zanir:

»Megeš Zandar ima prav. Jutri ob zori slecimo zver iz kože. Razpeta koža megšelemskega stvora je lep okras vsake trofejne sobe.«

Eliana ohrani mirno kri:

»Zaradi varnosti Zidu je koristno, da iz zveri izvlečemo vse podrobnosti o megšelemskem carstvu. Če bom to morala storiti sama, tudi prav. Nisem vas povabila zaradi tekme predlogov za njeno usmrtitev, temveč želim z vami deliti pomembne informacije o sovražniku.«

Radarim prhne:

»Carstvo na drugi strani Zidu ni naš sovražnik. Od kdaj se vilinci vojskujejo z živalmi?« in pogleduje proti globoki luknji s kletko.

Eliana dvigne glas, čeprav to nerada stori:

»Temne brate in sestre boste spustili po južni cesti.«

Vse preseneti s svojim odločnim glasom.

Jakili se sprijaznijo:

»Naj bo! Zaradi ljubega miru. A takoj poudarjam, potujejo lahko samo po cesti in ne smejo nikamor skreniti. Poskrbeli bomo za pakete oskrbe. Spodobni vilinci so zelo občutljivi glede zasebnosti in srečanj s tujci, zlasti obarvanimi.«

Eliana se nasmehne. Vsaj nekaj.





13. Pred Ningejskimi vrati


Marko porine Berti mošnjiček:

»Vrni se in miruj. Boris in Lucija sta verjetno zaposlena s pripravami na poroko in razpletom politične krize. Čeprav te bodo zasrbeli prsti, se ne vpletaj.«

Berta ga pospravi, nagrbanči čelo in prhne:

»Torej si mi namenil počitnice v Bagdadu.«

Marko se kislo nasmehne:

»Le tam te ne morejo zlahka izslediti. Pa na mojo vrečo špeha in vode popazi. Potreboval jo bom, ko se vrnem.«



Majhna vrata se odprejo. Golemi z obzidja oprezajo za premiki po ledeni pustinji. Večkrat pridejo čisto blizu skupine meokov in jagorokov.

Lin in Eldar prva stopita na pomrznjena tla, sledita jima Arcus in Han, ki globoko vdihne leden zrak:

»Znova na pustolovščini. Kot bi bil včeraj tukaj.«

Lin se nakremži:

»Tole ni nekaj zabavnega.«

Poženejo pleade. Vilinski konji jih pripeljejo do ostankov vasi in oprezno približajo truploma utešev. Han s konico meča sune zamrznjeno mrtvo gmoto:

»Tukaj sta, kjer sva ju z Lino pokončala.«

Lin doda:

»Čudno, da sta nedotaknjena,« in prisluhne oddaljenemu zavijanju.

Eldar sikne:

»To je ukleta dežela. Pohitimo!«

»Zdi se mi, da je še bolj ledeno kot zadnjič.«

Arcus doda:

»Vilinci so okrepili urok. To je prva obrambna linija. Carske horde se bodo morale toplo obleči. Vsem pade morala, ko jim zmrzne scanje.«

Ledena pokrajina hiti mimo jezdecev. Zid je vse manjši, gorovje pred njimi zavzema vse večji del pogleda proti jugu. Nekdanja cesta je še vedno komaj vidna steza. Pleade priganjajo do konca moči.

V mraku si najdejo skromno zavetje pod skalami.

Arcus vse odmeri:

»Tukaj ne smemo pustiti nobene sledi, torej nobenega gretja ob tabornem ognju. Čeprav je brisanje sledi naporno in zamudno, nimamo izbire. Čutil sem sovražnikove jagoroke. Če naletijo na našo navzočnost, nas bodo hitro našli. Sovražnik ima oči tudi na nebu.«

Lin prikima:

»Vse moramo podrediti neopaznosti in hitrosti. Do Rendewa je še dobrih sto kilometrov, torej bomo tam v dveh urah. Sledi pot mimo Isgharja, Olighana in mostu Tarass.«

Han doda:

»Na poti se bomo morali izogniti sovražnikovim bojnim trdnjavam in očem na nebu, ki so verjetno osredotočene na glavne prometnice. Na robu ledenega pasu nastaja nova trdnjava.«

Arcus stisne palico in zariše skico poti:

»Potovali bomo podnevi, saj imajo ponoči na nebu čarovniške oči, ki vidijo toploto. Podnevi je manj verjetnosti, da bodo pozorni na malenkostno toplotno razliko med konjem in pleadom.«

Eldar zaključi:

»Torej dnevna ježa. Če nas ustavijo, povemo zgodbo. Bežati nima smisla, saj nas bodo takoj ujeli.«

Han prikima:

»Naše edino upanje je hladnokrvnost.«

Lin navrže:

»Upam, da si nisem po nepotrebnem obril obrvi. Veste, koliko časa je potrebno, da na novo zrastejo?«

Vsi se kislo nasmehnejo.



Srečno se izognejo gradbišču nove trdnjave na meji večnega ledu.

Sonce sramežljivo pokuka skozi kopreno nizkih oblakov. Hitro se pripravijo in Arcus izbriše vse sledove. Vrnejo se na cesto. Odločili so se za razumno tveganje v zameno za hitrost.

Mraz proti jugu hitro popušča. Na pol poti do Rendewa zapustijo zimo. Pot ob reki se spremeni v cesto. V daljavi zagledajo silhueto trdnjave. Han zaskrbljeno stisne povodec:

»Tole je čisto sveže.«

»Praviš, da pred slabima dvema mogosoma še ni bilo tu ničesar?«

Han prikima:

»Nič. Prazna zemlja. Kaj vidijo vilinske oči?«

Lin nagrbanči čelo:

»Kolona jeklenih kočij brez vlečnih konjev in na samovozeče vozove položene velikanske sulice. Kakšna je to magija? Gradijo iz nenavadnega pisanega lesa. Kje so dobili ta les in kako ga lahko tako zlagajo?«

Arcus zaskrbljeno odvrne:

»Gre za orožja Onostranstva, obogatena s tukajšnjo kristalno magijo. Huje je, kot smo mislili. Vse to bo nekega dne udarilo ob Zid in preko njega.«

»Malce naprej je odcep ene od stranskih poti. Obšli bomo Rendew. Če gremo naravnost proti trdnjavi, nas bodo zagotovo prestregli. Tudi pri Isgharju je velika trdnjava z najmanj petimi medrejami, verjetno jih je zdaj še več.«

Eldar požene pleada:

»Pa pojdimo torej v en'det thakes,« in znova pohitijo.

Hitijo mimo ozelenelega zidu visokega grmovja. Pleade priganjajo po opuščeni cesti. Tik pred vstopom v gozd se skoraj zaletijo v skupino konjenikov. Silovito ustavijo in se nekaj časa motrijo z enako presenečenimi lemiki v belih oklepih. Jamit dvigne roko:

»Kdo ste in kam greste? Se zavedate, da ste precej zunaj običajnih poti? Jagoroki zagotovo niste,« in jih sumničavo prečesava.

Han poskusi zakriti zeolski naglas:

»Ravno zato, ker tukaj ni gostega prometa, smo šli malce pogledat lovske terene.«

Jamit se zareži:

»Lovske terene ...« in namigne konjenikom, ki spustijo kristalna kopja. »Saj še sami temu ne verjamete,« in iz torbe potegne majhno tablico.

Arcus proti jamitu uperi palico in spusti ognjeno kroglo:

»Tega ne bomo rešili z debato.«

Tudi Lin zaluča srebrno strelo, ki vrže s sedel dva lemika. Han in Eldar izvlečeta meče in se poženeta nad zmedena konjenika:

»Dovolj čveka!«

Presenečena lemika nista uspela svojih kopij niti nameriti.

Arcus jezno prhne:

»Skrivnost je verjetno izpuhtela. Zakopljimo jih in konje razsedlajmo in odženimo. Morali bi pridobiti vsaj nekaj časa.

Eldar obriše meč in zlovoljno doda:

»Pa smo izgubili nekaj dragocenega časa.«

Hitro na robu gozda skopljejo jamo in vanjo zmečejo trupla z vso opremo.

Ko jih prekrije zemlja, Eldar prhne:

»Jim ne bomo namenili vsaj malce dostojanstva? Zmetali smo jih v jamo kot crknjene lakoše.«

Lin odvrne:

»Žal nimamo časa za pogrebne svečanosti. Tudi meni se upira ta barbarski pokop, a ko dam na tehtnico nas in njih, sem se sebično odločil za nas.«



Večerjajo malce mašona in nemirni ležejo k počitku. Nihče noče spati v gozdu, kjer so trupla, pokopana brez posmrtne daritve in obreda.

Pleade poženejo ob prvem svitu. Han jih vodi mimo osamljene kmetije, kjer sta prenočevala z Lino. V daljavi zasliši lajež:

»Na tej kmetiji sva z Lino prespala. Ti ljudje so pozabili, da poleg Carstva obstaja še kaj drugega.«

Linu se obraz razpotegne v kisel nasmešek:

»Je bilo samo spanje?«

Han se namršči:

»Samo spanje. Kaj pa misliš, da sem? Pohotni liberos?«

Na pol poti med Rendewom in Isgharjem se vrnejo na cesto. Nihče ne polaga pozornosti na štiri skromno oblečene može. Han zašepeta:

»Zdaj je več prometa, kot ga je bilo zadnjič. Poletje je dodobra pogrelo deželo in pognalo ljudi v gibanje. Pazimo na naglas. Hitro nas lahko izda narobe izrečena beseda.«

Na drugi strani reke se pomika dolga kolona jeklenih kočij in vozov z velikanskimi nebeškimi sulicami. Ob pogledu na neskončno kolono čarovniških priprav jim zastane dih. Vsa ta čudesa se pomikajo proti severu.

Lin zašepeta:

»Vse to je namenjeno napadu na Mealkud, a tam se prerekajo okoli sintakse in etimologije besede vojna.«

Arcus malce upočasni pleada:

»Te velikanske sulice lahko že od tu zadenejo Severni ocean. Zanima me, kaj bo rešgeja izvlekla iz Linine glave. Upam, da ne bodo preveč časa zapravili zaradi vrstnega reda zasliševanj.«

Eldar prhne:

»Ne bi dvakrat rekel, da se bodo spričkali in edini kompromis bo smrt nesrečne ujetnice.«

Han odkima:

»Nekaj mi govori, da se to ne bo zgodilo. Ne sme se!«

Arcus mirno odvrne:

»Saj ti je že jasno, da smo ljudje v vilinskih očeh to, kar so za nas mravlje. Z nami sodelujejo, ko je to v njihovem interesu. Če postane njihov interes poboj človeštva, bodo to storili brez kančka slabe vesti. Tudi mene ne grize slaba vest, ko ubijem muho, ki mi brenči okoli ušes.«

Han se kislo nasmehne:

»Verjetno je zdaj prepozno za tako drastičen ukrep.«

Lin stisne ustnice:

»Ob vsej tej množici nečastne rabe kristalne magije se lahko zgodi, da bodo mravlje iztrebile človeštvo.«



Neverjetna sreča spremlja druščino, saj se sedmi dan hitrega potovanja brez težav približa Ningeji. Han se spomni na krčmo in pivo Megšelemsko sonce. Ne glede na srečo so vsi pretreseni zaradi tega, kar so videli na poti.

Lin ogleduje obzidje:

»Povej mi kaj o teh jagorokih iz Sonorode.«

Han zajame sapo:

»Čutijo tuje občutke in razberejo strah, negotovost in razburjenje. Vstopili bomo ob največjem vrvežu, a pri tem je najbolje, da hrepenimo po pivu Megšelemsko sonce. Ne dajmo jagorokom priložnosti, da se fokusirajo na nas.«

Arcus pljune na suha tla:

»Torej meditirajmo o pivu. Praviš, da je krčma blizu dvora?«

Han prikima:

»Bližje ne more biti. Dobro je, da veste nekaj o Ningeji. Messa Ningejski je carski tezgej Ningeje in spada pod Gef Orssul. Lina Ningejska bi se morala poročiti z Nevom Orssulskim.«

Eldar se nasmehne:

»Ženitna politika je povsod ista.«

Arcus se pogladi po nekajdnevni bradi:

»Je sploh kje kakšen odpor proti Carstvu?«

Hanu se ukrivijo ustnice in odkima:

»Magija je naredila svoje. Komaj nekaj let je od Sagraške oblasti, pa so nanjo že čisto pozabili. Meašika Virena ob zasedbi ni dovolila običajnega plenjenja in lova na sužnje. Tako ljudje skoraj niso čutili menjave oblasti. Enega pobiralca davkov je zamenjal drugi in za navadne ljudi se še naprej izmenjavata običajna dan in noč.«

Arcus prhne:

»Njihovo najhujše orožje je meašikina milina. Točno ve, kdaj in kje mora pokazati milostno milino in tako pridobi srca ljudi. Še sam bom začel verjeti Amrokhovim besedam o šibkosti človeških src.«

Han trdo odvrne:

»Ko bi lahko meašiki to srce,« a izdihne. Znova ga prevzame negotovost, ki jo je doživel ob zadnjem srečanju z meašiko. Njena milina ... Pod tarihom se skriva ... Odmahne z glavo. Odganja misli, ki vztrajno vdirajo v miselni tok in mu rušijo pozornost. Pokaže na široko odprta mestna vrata:

»Gremo torej. Z oklevanjem bomo hitro komu padli v oči.«

Pridružijo se večji skupini vozov. Arcusu niso ušli tzevogi na nebu. Ne misli na nič. Han komaj premaguje mrščavico srha. Vračam se ... V sebi ponavlja – Megšelemsko sonce, pivo, Megšelemsko sonce, pivo, velik vrč piva ... Veeelik vrč ...

Lin si pred oči pričara ples velikih vrčkov piva s trdo peno. Tudi Eldarjeve misli se usmerjajo h krčmi in pivu. Jagorok ne sme ničesar začutiti. Naj ga zažeja branje misli o pričakovanju piva.

Ustavijo se pri velikem vodnjaku. Lin se kislo nasmehne:

»Rešila nas je misel na pivo.«

Arcus presenečeno opazuje vrvež:

»Nikjer ni carske vojske. Ta sproščeni vrvež nekako ne gre skupaj s svežo zasedbo.«

Han odvrne:

»Ne kličite hima! Še prehitro se lahko pojavijo. Mesto ni zasedeno, temveč je del Carstva. Ningeja ni pod Medalarjem nikoli cvetela, saj ni več mesto na obrobju, temveč pomembno križišče poti.«

Eldar vzdihne:

»Težko se je boriti proti polnim želodcem in napolnjenim žepom.«



V nosnice udari gostilniška aroma. Lin se zadovoljno nasmehne:

»Pa smo dočakali domovanje Megšelemskega sonca. Celo pot si nas dražil.«

Eldar veselo ogleduje omizja in točilni pult:

»Privoščil si bom največji vrček.«

Posedejo se v odmaknjen kot. Han jih hitro opozori na tukajšnje navade:

»Ne buljite v žensko, ki sama pije pivo. V carstvu imajo kar precej čudnih navad in ženska gostilniška osamosvojitev je ena od njih.«

Arcus se zareži:

»Pri nas ženske v gostilni niso nič čudnega. Včasih ga nesejo več kot možje. Vsekakor se moramo stopiti s tukajšnjimi ljudmi. Sreča Lin,« se spogleda s temnopoltim vilincem, »da temnopolti tu niso nekaj posebnega.«

Eldar se zdrzne ob pogledu na skupino pahadov. Jamit se spogleda s točajem, ki kratko prikima, zatem se razgledajo po prostoru. Nihče nanje ne polaga pozornosti.

Han skloni glavo:

»Ne izstopajte.«

Pahadi zapustijo krčmo, pristopi točaj. Še vedno ga krasijo enaki brki. Han poskusi zatreti zeolski naglas:

»Vsakemu največji vrček vašega ponosa.«

Krčmar se prime za trebuh:

»Megšelemsko sonce torej ...«

Han prikima.

Linove oči se ustavijo na zastavah, ki visijo s stropa:

»Zastava Božanskega carstva je ista tisti od Vesoljnega carstva. Čudna navada, takole obešati zastave.«

Han oprezno odvrne:

»Tudi na steni za točilnim pultom imajo zastave. Ti dve na stropu so nove. Ne smemo kazati čudenja nad nekaterimi posebnostmi teh dežel.«

Točaj se vrne z vrčki piva in Han izvleče kovanec in plača. Točaj na hitro preveri kovanec, se nasmehne in ga zadovoljno vtakne v žep.

Sproščeno pograbijo vsak svoj vrček, trknejo in naredijo nekaj dolgih požirkov.

Lin zadovoljno prede:

»Ob tem bi zlahka pozabil, zakaj smo tu.«

Han odvrne:

»Narediti moramo načrt. Skrivni Darhanov predor v palačo je še vedno tam, kjer je bil. Celo obnovili so ga, saj sem skozenj pobegnil. Očitno še ima uporabnike.«

Eldar je radoveden:

»Kdo je Darhan?«

»Darhan je prednik, pravzaprav praded zdajšnjega vladarja Ningeje. Rad se je preoblekel v liberosa in kolovratil po kurbiščih in se ga nacejal. Zaradi druženja z navadnimi ljudmi je bil ves čas natančno obveščen o stanju v deželi.«

Eldar odkima:

»In ti misliš, da je ta predor še kar odprt kot devica na poročno noč?«

Han prikima:

»Mene ni nihče ustavil. Messa zagotovo ve zanj.«

Arcus se zagleda predse:

»Kaj, če so ti sami omogočili ta beg? Si pomislil na kaj takšnega?«

Han odloži vrček:

»To je trdil tudi Amrokh, a mi ni odgovoril na vprašanje motiva. Zakaj?«

Čarovnik vse oprezno premeri:

»Če se Amrokh ne moti, korakamo v past.«

Lin zvrne vrček in si oblizne ustnice:

»Tole modrovanje zahteva še eno pivo. Dokler se to ne razplete, ne bomo vedeli.«

Eldar namigne točaju in z dvignjenimi štirimi prsti nakaže ponovitev pivske vaje.

Han tuhta:

»Vse skupaj nima nobenega smisla. Čim prej opravimo in sledimo poteku dogodkov. Še nocoj se prikradimo v palačo.«

Vsi zadovoljno prikimajo in se veselo lotijo naslednje runde.



Arcus ogleduje grmovje pred vrati skrivnega predora. Han pogleda v nebo. Spanec mesta je najtrdnejši tik pred zoro. Zaslišijo korake.

Arcus na palico natakne kristal:

»Mogoče bo treba kaj podkuriti.«

Han odkima:

»Pahadi. Počakajmo.«

Koraki se oddaljijo, Arcus jim namigne. Urno stečejo v grmovje. Han prevzame vodstvo. V obraz mu udarjajo vlažne veje. Znajdejo se pred vrati. Han previdno prime za zapah in potegne, Arcus preprime palico. Začutijo hlad in mešanico arom zemlje, vlažnega kamna in plesni. Brez besed smuknejo v predor. Han seže po bakli:

»Tukaj je, kjer sem jo odložil. Gremo.«

Arcus jo prižge in topla svetloba odžene hladno temo.

Kmalu so na drugi strani. Han ugasne baklo in oprezno odrine vrata:

»Tukaj nazadnje ni bilo straže, a bodimo previdni.«

V gostem grmovju si vzamejo malce predaha. Palača je pogreznjena v temo. Svetijo samo na novo postavljene čarobne bakle, ki svetijo brez ognja. Zazna značilni vonj bližnjega ribnika. Pogleda na prstan. Zakaj mi ne izostri čutil?

»Tamle. Gremo,« pokaže na grmovje na drugi strani zelenice z ribnikom. Za hip se spomni nekih lepših časov otroške igre.



V kletki sredi Mealkuda zasije. Rešetke se stopijo.



Stečejo preko trate. Sreča. Nihče jih ne opazi. Han jih vodi v notranjost palače. Lin z vilinskim sluhom opreza za morebitnimi zvoki. Eldar pazljivo izvleče meč:

»Za vsak primer.«

Lin stori isto. Han poskuša »slišati« prstan, a brez uspeha in seže po meču.



Močan sijaj osvetli kamnito luknjo z mrežo na vrhu. Silhueta mlade ženske izgine.



Arcus zašepeta:

»Poskusimo se izogniti straži. Bo kdaj konec teh stopnic?«

Kratko zastanejo in urno sledijo Hanu. Končno dosežejo vrh stopnišča. Han zastane.

»Tam je bila moja celica. Lena mora biti v eni od teh. Upam, da je tudi oče tu nekje.«

Arcus rahlo dvigne z urokom okrepljen glas:

»Tu smo zaradi Lene, ona je pomembna. El ve, kaj so storili tvojemu očetu.«

Han se namršči:

»Ne bom ga pustil.«

»Gremo že,« reče Arcus. »Poskusil jo bom zaznati.«

Lin nestrpno prestopa:

»Hitro. Čudež, da še nismo na nikogar naleteli.«



Prostor razsvetli luč magije. Med sijočimi kristali se izriše silhueta drobne deklice. Luč ugasne.





14. Duhovi starih primerov


Višji detektiv Roman Sekulič je eden redkih, ki brez trkanja vstopi v prostrano načelnikovo pisarno. Za hip pomisli na Luko Krajnika, bivšega načelnika. Odnesla ga je afera Kovačič. Verjetno je tik pred penzijo. Sreča, da so ga premestili v Maribor. Zoprno je, če postaneš nadrejeni bivšemu šefu, ki ti je grozil, ker si se uprl nekorektnim ukazom in si želel profesionalizem postaviti pred politične dimenzije.

Aleš odtrga pogled od ekrana, ki postane prozoren:

»Glede na barvo obraza sklepam, da si nekaj našel.«

Roman prikima:

»Dobil sem časovnico zaporedja izklopov ljudi, če se lahko tako izrazim.«

Preden sede na ponujen fotelj, se priklopi na Alešev terminal in sproži predvajanje:

»Opaziš kaj nenavadnega?«

Aleš napne oči:

»Je to možno?«

Roman pripre oči:

»Očitno je.«

»Res gre za epidemijo izklapljanj. Kibernetična zna vsako zagato komentirati z nemogoče. Kaj pravijo v Bruslju? Sploh imajo kakšno mnenje?«

Roman išče besede:

»Bruselj ... Niso pokazali navdušenja, da bi se pogovarjali z detektivom iz zanje nepomembnega Celja. Še zlasti zato, ker so spregledali tako pomembne podatke.«

»Če pri pregledu varnostnih kamer ignoriraš digitalni šum, je to po mojem precej huda malomarnost.«

Roman ustavi migetanje različnih odtenkov sivine:

»Še nekaj je,« in kazalo postavi na časovni trak. »Pri teh izklapljanjih imamo šum, a brez časovnih preskokov. Zamik je identičen, trajanje šuma tudi, a manjka časovna luknja, ki so jo zaznale kamere pri hiši Svetnikovih. Kako si ji že rekel?« rahlo dvigne glas.

Aleš ga dopolni:

»Kronokontrakcija.«

»Ja, krono-kon-trakcija. Fensi se sliši. Verjetno ravno zaradi teh šumov, ki jim pravijo izpad sistema, želijo »izklope« pomesti pod udobno preprogo srčnih zastojev. Na vse pretege so me poskušali odriniti z mahanjem o pristojnostih in podobnim birokratskim sranjem.«

»Vedno bo tako. Najhujša mora vsakega birokrata je prekinitev rutine. Kaj pravijo glede digitalnega šuma, ko si jih opozoril nanj?«

Roman se kislo nasmehne:

»Kar sam se zabavaj,« in predvaja posnetek pogovora s pomočnikom načelnika varnostne službe evroparlamenta. Alešu se obraz raztegne v kisel nasmeh in prekine živčni pogovor:

»Če bi mi tako delali, bi tista nesrečna Sandra ždela na Igu in Kovačič bi vedril v Bruslju.«

Roman doda:

»In verjetno ne bi imeli tega primera. Midva bi mogoče lovila prometne prekrškarje, kofetkala, jedla kranjsko in se sladkala s krofi.«

Aleš na ekran prikliče podatke o snemanju Borisa in Lučke:

»Tudi tole je vredno ogleda. Skeniranje tamladih.«

Roman skomigne z rameni:

»Nobene reakcije. Kaj pravijo forenziki?«

Aleš se namrdne:

»Zmedeni so. Po njihovem strokovnem mnenju se ljudje v takšnih okoliščinah odzivajo drugače. Takšne skene dobimo, če posnamemo pogovor o vsakdanjih banalnostih. Na ta način dobimo referenčne grafe. Ko sem gospodični Luciji omenil nenavadnosti glede kamer in ji navrgel podobnost z afero z mladim Kovačičem, se ni spremenil niti en fiziološki parameter. Nič. Pulz, telesna temperatura, možganski zapis ... Vse je tako, kot bi jo vprašal o lanskem snegu.«

»Kaj pa gospodič Plahutnik?«

Aleš zaskrbljeno prikima:

»Tudi on se je odzival enako, oziroma, bolje rečeno, se ni odzival. Namerno sem vpletel atentat na njegove starše. Fiziološko je to nanj vplivalo, kot bi ga vprašal po cenah klobas v mesnici. Kaj vraga je z njima?«

»Nenavadno. So strokovnjaki dali kakšen zaključek? Priporočilo? Karkoli?«

Aleš razočarano odkima:

»Ker tega ni v priročniku, so brez ideje. Popolna fiziološka neodzivnost ni kaznivo dejanje. Poglej krivulje Romane Svetnik. Njene krivulje so normalni odziv žrtve ali vpletene priče težjih kriminalnih dejanj. Detektivska žilica mi ni dala miru, zato sem sprožil poizvedbo za sorodni fiziološki odziv.«

»In?«

»V zgodovini skeniranj se je do včeraj pojavil natanko eden,« in dvigne palec. »takšen primer.«

Roman razširi oči:

»Samo en?«

Aleš odvrne:

»Ja in tudi ta se je zgodil v Celju. Se spomniš primera streljanja in smrti inšpektorja Robiča spomladi dva tisoč šestdesetega?«

Roman dvigne obrvi:

»Tisti nikoli čisto razčiščeni umor?«

Aleš odkima:

»Ali uboj, nikoli ni bilo dokončno zaključeno. Takrat so rutinsko zaslišali vse domače, tudi hčer Veroniko. Hoteli so dobiti čim več referenčnih skenov, ker je šlo za novo metodo.«

Roman odkima:

»S primerom nisem imel veliko stika. Takrat sem bil še čisto drobčkana kriminalistična ribica. Ker je šlo za sum mafijskega obračuna, me niso spustili v bližino ribnika z velikimi ribami.«

Aleš tiho nadaljuje:

»Punca je takrat hodila v osnovno šolo, zato ni nihče posvečal pozornosti posebnosti njenega skena.«

Roman mu seže v besedo:

»Kaj ni čudno skeniranje skoraj otroka?«

Aleš umakne dlani z virtualne tipkovnice:

»Primer uboja oziroma umora kriminalističnega inšpektorja so uporabili za temeljito preizkušanje tehnologije. Hoteli so dobiti pričevanja oseb različnih starosti, ki so sicer povezane z žrtvijo, a zagotovo niso vpletene. Zato so poleg Veronike zaslišali tudi veliko njegovih sorodnic, sorodnikov in tudi znancev. Šlo je za okoli sto ljudi.«

Roman nestrpno vpraša:

»In v čem je bil sken poseben?«

Aleš mračno odvrne:

»Rezultati so bili isti, kot pri včerajšnjem skeniranju Lucije in Borisa. Skenerji pri njej ob spraševanju o tem, kje je bila v času očetove smrti in podobno, niso zaznali običajne fiziološke ali nevrološke reakcije. Poglej video,« in sproži predvajanje posnetka.

Ko na koncu posnetka zamrzne otroški obraz, Roman zgroženo odkima:

»Kako je lahko otrok tako hladno sprejel očetovo smrt? S tem otroškim poker face je res strašljiva. Groza,« strese z glavo in se nakremži. »Sam bi se konkretno ustrašil takšnega otroka. Hvala bogu, da imam dva podivjana mulca z nekaj šolskimi disciplinskimi medaljami.«

»Takrat so njeno reakcijo interpretirali kot mladost in šok ob izgubi očeta. Ob vseh teh milijonih skeniranj so izplavali trije primeri in še ti so medsebojno povezani.«

Roman zavrti z očmi po stropu:

»Kaj bova zdaj?«

Aleš nekaj časa molči, kot bi iskal besede:

»Potegniva Robičev primer iz prahu pozabe. Mogoče bova našla kakšno povezavo.«

»Misliš, da bo iz omare padel kakšen okostnjak?«

»Ne vem. Vse je možno. Kaj imava o Robičevi smrti?«

Roman spusti oči na mobi:

»Uradno so umora obtožili in obsodili Timija Dobranoviča, ki je bil takrat na vikend dopustu, saj je sedel zaradi poskusa oboroženega ropa z nekaj ranjenimi. Nikoli niso našli morilskega orožja in niso uradno identificirali smrtonosne krogle. Nesrečni Dobranovič ne more nikomur pomagati, saj je umrl sredi leta triinšestdesetega,« in vzdihne. »Anamneza - zastoj srca.«

Aleš prikima:

»Trupla morebitnih prič se kar grmadijo. Razstrelitev hiše naju je potegnila v vrtinec starih primerov. Primer Robič je povezan s primerom zastrupitve Kovačičevega sina, ta bombaška afera se navezuje na Robiča preko poker face prič in na Kovačičev primer z digitalnim šumom kamere. Izklopljeni ljudje pa se povezujejo z atentatom na Plahutnikove in napadom v Bruslju. Gre za zapleteno čorbo in intuicija mi pravi, da so vsi ti primeri nekako povezani. Vsi imajo neko skupno nit, skupnega ...« in Roman zaključi:

»Storilca ali več njih.«

Aleš se hvaležno nasmehne:

»Z ust si mi vzel. Skrivnostna krogla, ki je položila inšpektorja Robiča, je prišla iz takratne službene pištole pokojnega Lojza Kovačiča, kar pa so balistiki pometli pod preprogo. Verjetno po nalogu nekoga na dovolj visokem položaju, saj je bil nesrečni Lojz v času umora v Ljubljani. Nikjer ni zaznamka, da bi imel s sabo službeno orožje,« in na ekranu se pojavi balistična analiza smrtonosnega naboja, »A vseeno je naboj iz njegove pištole končal v Simonovih prsih.«

Roman zoži pogled:

»Kaj bova zdaj?«

Aleš zaskrbljeno odvrne:

»Ne vem še. Mogoče bi od Direktorata za posebne postopke notranjega ministrstva pridobil soglasje za vnovično odprtje obeh primerov.«

Roman odkima:

»Nesrečni Lojz verjetno ni bil udeležen, saj je njegov alibi nezlomljiv, a mogoče bo izplavalo kaj novega in uporabnega za ta primer.«

»Ne vem, kako naprej. Pri tem bombaškem primeru me muči motiv napada. Najprej se je zgodil krvav napad v Bruslju, zatem še tu. Zakaj?«

Roman odvrne:

»Odgovor na zakaj bo pripeljal do dogovora kdo.«





15. Na nitki starega sveta


Lučka zadovoljno komentira volilni rezultat:

»Oči in Hans Herman gresta v drugi krog. Oči ga bo zmlel. Pozna ga in ve, da je izmuzljivi oportunist. Kandidirali so ga, ker niso računali, da bo koalicija Piratov in Zelenih igrala kakšno pomembno vlogo. Škoda, da je sploh potreben drugi krog. Za las je šlo. V parlamentu pa imajo očijevi relativno večino.«

Boris oprezno doda:

»Relativno večino, a nihče ne bo hotel z njimi v koalicijo.«

Lučka zamahne z roko:

»Oblast je slast in strast. Do drugega kroga bodo taktizirali, kupčkali, izsiljevali in prodajali svoje riti. Ker sem poroko zaprla za politiko in javnost, bo oči dobil dodatne simpatije. Ljudje sicer uživajo v reality showih in se v rumenem tisku naslajajo na slikah silikona jošk znanih žensk, a intimno so proti pretiranemu razgaljanju v javnosti. Javno bi radi neposredni prenos poroke hčere zmagovalca volitev, a v sebi so proti.«

Boris prikima:

»Meni je prav,« in zre v mizo. Pritisne na oznako »Poroka z obredom«:

»Zanimivost zadnjih let je rast cerkvenih porok.«

»V cerkvah ljudje začutijo zaustavitev časa in zaživijo v počasnejšem svetu. Tam najdejo stik s koreninami, ki jih spodkopava vse močnejši vdor tujega. Ljudje tudi s cerkvenimi porokami sporočajo, da želijo ustaviti erozijo evropske dediščine. Gre za kljubovanje invazivnim vplivom tujega, ki ne kaže niti najmanjšega spoštovanja ali tolerance do našega, domačega. Nihče noče švedskega referenduma.«

»Za »Angelski oktet« še nisem slišal,« in pritisne na povečavo za ogled skupine mladih deklet.

»Te punce so pred petimi leti pele papežu in jih je počastil z osebno avdienco. Vsi politiki so se potem hoteli slikati z njimi, a so jih gladko zavrnile.«

Boris zmaje z glavo:

»Ta politika ... Zame se začne in konča na volilni dan. Včasih oblast sestavijo tisti, ki sem jih volil, včasih ne, a do naslednjih volitev spoštujem oblast, saj s tem pokažem spoštovanje do skupnosti. Politiki so v predvolilni kampanji prodajalci raja, a po volitvah se vrnejo k svojim službam uslužbencev pekla.«

»Raje se posveti obredu. Pripravi besedila, ki se bodo brala pri maši. Pol naj bo iz Stare in pol iz Nove zaveze,« in frkne. »Saj poznaš pravila.«

»Saj mi je župnik zadnjič stisnil v roke papir s seznamom. Hvala bogu, saj res nisem poznavalec Biblije.«

»Zagotovo so odlomki prvega in drugega poglavja iz prve Mojzesove knjige.«



Berta zdolgočaseno opazuje vrvež na ulici. Slabo prenaša vročino in že zdaj trepeta, kako bo v Bagdadu preživela poletje. Zakaj Marko ni našel česa v polarnem pasu? Tudi v Sibiriji se najde obilje zabačenih vukojebin.

Razumljivo, da ždim v tej luknji, saj tu ni nobenega pralnega stroja, hladilnika ali WC školjke, ki bi lahko izdala mojo lokacijo. Boris je pristal v sovražnikovem taboru samo zaradi Markovega nasilnega reševanja težav. Je moral razstreliti hišo Svetnikov? Je moral organizirati atentat v Bruslju? Čeprav je počistil sledove, s tem ni ničesar rešil.

Misli ji uidejo tudi na atentat na Borisove starše. Je tudi to njegovo maslo? Njegov način reševanja težav?

Naenkrat se njene oči srečajo s tipičnim domačinom. Ožgan od sonca, s kot oglje črnimi lasmi, košatimi brki in temnimi očmi. V temenu čuti utrip. Pritajena prisotnost energij kerkeša jo odrine od okna. Oblije jo vročica. Pot ji steče po čelu in vratu. Kerkeš. Tukaj. Mrzlično razmišlja. Kako me je našel?

V trenutku se odloči. Soočenje. Bolje to, kot novo bežanje, ki verjetno nima smisla. Izpod postelje potegne meč in steče ven.

Na ulici, polni vrveža, ji v nosnice udari suha vročina. Ta prah. Dvigne meč. Ljudje v bližini se presenečeno umikajo. Navajeni so obračunavanj s strelnim orožjem, a meč v ženskih rokah je nekaj novega na sceni vsakodnevnih pouličnih obračunavanj. Tega nihče ne pričakuje. Sreča se z očmi moža precej majhne rasti, ki si ga je kerkeš nadel za kamuflažo. Obraz se mu raztegne v nasmešek. Berta mu odločno stopi naproti in konica meča drsi po razbeljenem nevzdrževanem asfaltu.

Od nekod pritečejo trije policisti in vanjo uperijo avtomatske puške. Berta jih s hitro kretnjo pomeče po tleh:

»Nimam časa za policijske postopke v tem gnezdu nasilja.«

Mož ji zaploska:

»Bravo! Niste še iz vaje.«

»Kateri kerkeš si? Razkrij se!« besno zarenči in se postavi v prežo. Moški si pogladi brke in ravnodušno odvrne:

»Je pomembno? Glede na to, da naj bi Čuvaji predstavljali milino in božjo milost, ste precej nasilni. Kaj vsakomur, ki se približa, zagrozite z orožjem?«

Berta povesi meč:

»Kerkeši niste ravno znanilci miru in spokoja.«

Nasmešek mu še vedno ne izgine z obraza:

»Mi smo samo izvajalci božje volje.«

Berta se zareži in s kretnjo razoroži še dva policista, ki pritečeta na pomoč onesposobljenim kolegom:

»Božja volja? Od kdaj je Megšelem dom božje volje?«

Mož obdrži nasmeh:

»Vse je od Ela. Kakor hitro ste sprejeli idejo o vsemogočnosti Ela, ste svojo vero postavili v neroden položaj.«

»Ne pridigaj mi o veri,« in preprime meč.

Kerkeš ostane ravnodušen:

»Glede na izkušnje in izobrazbo ste neverjetno počasne pameti,« in oči mu zažarijo. Berta začuti silo vlečenja in komaj zadrži meč v rokah. Mož pokaže brezhibno bele zobe:

»Preden nekomu zagrozite, se prepričajte, da lahko grožnjo uresničite,« in s kretnjo ji silovito izpuli meč, ki pade nekaj metrov stran. Berta obstane in prešteva možnosti. Kako me je našel?

Odgovor je prišel sam od sebe:

»Gospa Berta, nikamor se ne morete skriti. Poskusili ste pobegniti pred omrežnimi očmi hladilnikov in štedilnikov, a vaš um sije močneje od vseh omrežnih naprav. Enako ste varni tu ali v hudičevi tehnološki maternici prekletega Zahoda, ki vam polni hladilnik, čisti stanovanje ali vas vozi.«

Berta izkoristi trenutek kerkešove nepazljivosti. Meč poleti v roke, globoko vdihne in se namršči:

»Opraviva že.«

Mož se znova zakrohota:

»Gospa! Dajte no! Za nasilje je še vedno čas. Nisem bojevnik, temveč glasnik.«

Berta povesi meč:

»In o čem bi kramljal?«

»O vašem soborcu in verigi njegovih zločinov. Preden znova postanete srditi, je dobro, da si razširite obzorja v zvezi s kriminalno preteklostjo gospoda Lesnika.«

Berti zastani dih:

»Bo že preživel s težo bremena napada na vašo gospodarico sužnjev.«

Nasmeh še vedno ne izgine z obraza:

»Ah, saj ne mislim zgolj o ne preveč učinkovitem metanju bomb. Gospod Lesnik ima precej daljšo kriminalno preteklost. Z njim povezani primeri so vzbudili pozornost lokalnega načelnika policije in njegovega nekdanjega partnerja. Malce smo stimulirali njuno vnemo po brskanju med okostnjaki.«

Berto zanima:

»Kaj želite povedati?«

»Kmalu bosta dognala, da se za nekaterimi skrivnostnimi umori skriva oseba »X«, konkretno gre za vašega pajdaša, gospoda Lesnika. Njemu poboji niso tuji in se ne brani sejati smrti v imenu božje veličine.«

Berta nasloni meč na razbeljen asfalt. Zijala vse tesneje obkrožajo nenavadni prizor, čeprav jih magija drži dovolj stran. V nekakšnem mehurčku praznine si naproti stojita ženska z mečem in domačin:

»Razsvetlite me.«

»Sami ga vprašajte. Vse afere z oznako čudno ali nenavadno nosijo njegov prstni odtis. Ničesar ne pridobimo, če vas odstranimo.«

Berta jezno prhne:

»Kaj je takšnega zagrešil? Vsaj en primer!«

Mož se zresni:

»Atentat na starše Borisa Plahutnika. V tej akciji sicer nihče ne bi smel umreti, a je prišlo do napake. Mešaraha je hotel prignati na rob, a ga je zaradi ponesrečene izvedbe pognal preko,« in razširi roke. »In zdaj smo tukaj.«

Berti se zvrti v glavi:

»To ni res!«

»Še kako je res. Vprašajte ga. Naj bo iskren, če je tega sposoben. Atentat je samo en primer, a še več jih je. Hudičevo delo so dobri nameni, ob katerih se grmadijo trupla.«

Berta besno odkima:

»Ni res! Lažete!«

Mož si znova pogladi brke:

»Samo na en način se lahko prepričate.« Berta se napne. Naenkrat v nenavadni mehurček vdre vrvež ulice in mož izgine. Kljub trudu izgubi vsako sled. Zmedeno se ozira okoli sebe. Ljudje hitijo po opravkih in se ne ozirajo na žensko z mečem v rokah. Urok jo je začasno naredil nevidno, a bo popustil. Hitro izgine v zavetje hotela, če lahko tako reče stavbi s svežimi sledovi streljanja na razpadajoči fasadi.

Besno odvrže meč in se sesede na oguljen stol. Kako me je našel? S prsti bobna po mizi, ki je že videla boljše čase. Pomembno je sporočilo. Kerkeš je sel, ki je prinesel Elejlino sporočilo. Z dlanmi potegne čez obraz, kot bi se hotela očistiti. Sporočilo. Samo en namen ima. Ustvarjanje zmede, dvomov in negotovosti.



Boris preleti seznam gostov. V oči mu padeta Berta in Marko:

»Še vedno sta na seznamu.«

Lučka se zahihita:

»Naj bosta. Zakaj ne?«

Boris se kislo nasmehne:

»Seveda. Zakaj ne? Marko ti je razstrelil dom. Tega ne naredi vsak svat.«

Lučka se namuzne:

»Knjižničarka ravno spoznava Irak iz poceni hotela v Bagdadu.«

»Kako veš?«

»V Drugotnosti ju težje dosežem, a tu se ne moreta nikamor skriti. Bagdad sta izbrala, ker mislita, da sta v okolju brez sodobnega omrežja varna pred nevidnimi očmi omrežnih algoritmov.«

»Moj uvid v omrežje se počasi vrača. Si prepričana, da sva prav naredila, ko sva jim dala sibete?«

Lučka mehko prikima:

»Nama ta prstana ničesar ne pomenita. Zdaj so v njunih rokah, kar pomeni, da se ju bo, prej ali slej, polastil vilinski jakil Gideus. Sibeti in tehagaci niso vilinsko delo. Berta se je vrnila,« in rahlo dvigne obrvi, »s sibetoma. To pomeni samo eno.«

Boris skomigne z rameni.

Lučka mračno zaključi:

»Marko hoče od jakila nekaj dobiti v zameno za prstana. Oba sta šla s sibetoma tja, saj smo zaznali njuno potovanje iz Diluala v Mealkud. Kasneje se je Berta vrnila s sibetoma, a Marko je ostal tam. Zakaj? Ker ne zaupa vilincem in sibeti so edino, s čimer lahko trguje. Berta ga čaka v Bagdadu in ne Dilualu, ker noče tvegati. Jakil Gideus ga je enkrat že prevaral.«

Boris se spomni Markovega lova na tehagaca v Aldevergu in Gideusove prevare.

»Misliš, da je tako preprosto?«

Lučka se nasmehne:

»Le tako lahko razložimo njune poti.«

Boris stisne ustnice:

»Verjetno imaš prav. Si ves čas v zvezi s svojimi?«

Lučka se znova zareži:

»Vedno najdem povezavo.«

Borisa presune popolna odsotnost entitet v Lučkini zavesti. Nihče ni pomislil, da je lahko Elejla avtentična oseba. Ves čas so ga prepričevali, da gre za parazita. Potegne ga iz razmišljanja:

»Greva naprej s seznami.«

Ekran domofona oživi in staroveški »din, don« prekine opravke. Spogledata se.

Boris pogleda na ekran:

»Kar pridita,« in odpre vrata.

Veronika in Lolek oprezno vstopita kot srni na volčje lovišče.

Boris se ju razveseli:

»Kako je cimer? Veronika? Kar naprej,« in ju pospremi v sobo.

Lolek se vrže v fotelj, ki zaškripa in glasno reče:

»Djuke, tvoj bivši prfoks za zgodlo je res nekakšna morilska mašina.«

Boris skomigne z rameni:

»Rad razstreljuje stvari. Kako je bilo v Angliji?«

»Mary je po najini zaslugi živa.«

Lučka se spogleda z Veroniko:

»Vse sta odlično opravila. A še nekaj je,« jo zaskrbljeno pogleda v oči, ki zrejo nekam v daljavo.

Veronika pripre oči in ošine Borisa in Lučko:

»Začutila sem občutke, povezane z atijevim umorom.«

Lučka spusti pogled v tla:

»Od tega je že toliko let. Kako?«

Otožno odkima in Lolek jo objame okoli ramen:

»Šlo je samo za preblisk, miselni odtis. Povezan je s tistima dvema policistoma, ki sta raziskovala ono zastrupitev, o kateri so vsi pisali in govorili.«

Lučka in Boris se spogledata. Veronika nadaljuje:

»Kje so vraga našli primer Roka Kovačiča?«

Lolek doda:

»Ima kdo idejo?«

Boris oprezno odvrne:

»Verjetno je povezano z napadom na hišo. Gre za načelnika Aleša Kotnika in Romana Sekuliča.«

Lučka tiho doda:

»Serija Markovih nasilnih posegov verjetno sega dlje v preteklost. Malce sem pritisnila na vnemo obeh policajev.«

Veroniki znova ostekleni pogled:

»Ne bom pozabila tistega dne, ko so sporočili, da so atija ustrelili. Ne verjamem v krivdo tistega reveža na zaporniškem vikend dopustu. Najhuje je bilo zasliševanje. Vse tiste naprave. Kdo lahko otroka priklopi na naprave za zaslišanje?«

Lolek jo tolaži:

»Misliš, da bo policija prišla na sled resničnemu bombašu? Tudi meni ni ušla serija nekakšnih izklopov ljudi.«

Veronika doda:

»Zagotovo.«

Loleka zanima:

»Kako to, da se notri ne sliši šumenje Savinje? Po tem deževju je kar bučna.«

Boris odvrne:

»Izolacija, stari, dobra stara izolacija. Ko boš zidal bajto, pomisli na to.«

»Kako zadnje priprave?« zanima Veroniko, ki si želi spremeniti temo.

Lučki se ustnice blago ukrivijo v nasmešek:

»Malce improvizirava, saj je vse izpuhtelo v zrak. Dobesedno,« in se kislo nasmehne.

Lolek odvrne:

»Verjetno imata vse v glavi. Poroka je zaradi vaju dveh in nas, ki pričakujemo žur. Pametno si naredila, da si jo zaprla za paparace. Hijene po WC-jih stikajo za ponečedenimi školjkami, dajejo sralne in scalne najdbe na DNK analize in objavljajo, kaj je kdo komu rekel in iz tega delajo svetovno politiko.«

»Vse skupaj sva prestavila v bližino Mozirja. Morala sva se ukloniti očijevemu varovanju.«

Veronika prikima:

»Dobro sta to rešila. A če bo tvoj stari izvoljen, se stvar zaplete. V paket izvolitve pride tudi varovanje in podobno.«

Lučka prhne:

»Žal bomo s tem morali živeti. Samo res obsežna goljufija mu lahko odnese zmago. A še vedno imam dvome glede njegovega političnega udejstvovanja.«

Veronika doda:

»Očetje na pomembnih položajih so prekletstvo in blagor.«

Borisa zanima:

»Kako je stara prijateljica Meri?«

Lolek odvrne:

»Našla je svoje življenje. Za vsak slučaj moramo z enim očesom paziti nanjo.«

Boris natoči domačo »borovničko« in dvigne kozarček:

»Tole sem sam cmaril v cukru. Na prihodnost!«

Vsi dvignejo kozarčke, trknejo in ponovijo:

»Na prihodnost!«

Zvrnejo sladko pijačo in se posvetijo običajnim debatam.

Veronika ogleduje kozarček:

»Stari svet živi samo še na nitki nasilnega vztrajanja.«

Lolek dvigne prazen kozarček:

»No, saj vse ni tako slabo. Ta borovnička je lep primerek starega sveta,« in položi na mizo, »in naj bo še dolgo z nami.«

Veronika se razvedri:

»Tudi poroke sodijo med stvari, ki jih ne kaže ukinjati.«

Lučka jo rahlo sune z ramo:

»Saj nihče noče ničesar ukinjati. Civilizacijski razvoj je zaporedje kriz in njihovega premagovanja. Vsak razvojni preboj je posledica krize. Svet brez kriz pomeni konec človeškega duha.«

Boris se zareži:

»Zagotovo. Ko je žena ukazala lenemu možu, naj gre ob reko oprat perilo, je mož izumil pralni stroj, ker se ni hotel odpovedati gostilni.«

Lučka se nakremži:

»Gonilo moškega napredka sta moška lenoba in gostilna.«

Lolek doda:

»Zagotovo. Brez ženske emancipacije bi še vedno ob reki množica žensk med strganjem umazanije migala z ritjo.«

Veronika ga sune:

»Pacek! Emancipaciji se zahvali, da nismo več v srednjem veku.«

»A kam je pripeljalo pretiravanje v tej emancipaciji?« Boris vse premeri z zvedavim pogledom in prasne v smeh. »Dobili smo trop možač in trume poženščenih mehkužcev. Eni in drugi so napačna vrsta emancipacije. Vsak razvoj prinese tudi slepa črevesa evolucije.«

Veronika prikima:

»Ženska mora biti ženstvena in zaradi tega pomembna, a moški naj bo možat. Vsak naj prispeva tako, kot mu je dano v genih. Ženska, ki napreduje zaradi izražanja moške agresije, je enako pogubna kot moški, ki postane punček. Vsakdo naj napreduje zaradi svojih dosežkov in ne spola. Emancipacija pomeni, da vsakdo postane suverena osebnost in sledi svojemu stremljenju. Nekdo pameten pred poldrugim stoletjem je dejal, da sledi svoji resnični volji. Samo tako dobimo družbo avtentičnih osebnosti in samo tako izginejo razne vrste zlorab in diskriminacije.«

Boris doda:

»Aleluja za evangelij po sveti Veroniki.«

Lučka in Veronika ga strogo odmerita, Lolek se zareži:

»Djuk, tole si pljunil na karbid.«

»Pokanju s karbidom nič ne manjka. Ste vedeli, da so bile v srednjem veku najbolj emancipirane vikinške ženske?«

Lučka odvrne:

»Seveda, saj so se možje družili na roparskih in trgovskih pustolovščinah in so vsi štirje hišni vogali ostali na ženskih plečih. Vedno je tako. Možje brez žen so kot nebogljeni otroci. Umazani, razcapani in lačni.«

Boris natoči novo rundo borovničke:

»Zanimivo, a zakaj so moški največji svetovni kuharji, največji svetovni dizajnerji ali frizerji? Tukaj pade ta kliše, da so kuhanje, šiviljstvo ali frizerstvo ženski poklici.«

Veronika zgrabi kozarček in ga sunkovito zvrne in s tleskom vrne:

»Uf, to pa poživi! Ženske moramo početi več stvari hkrati, zato smo sposobne držanja treh in tudi štirih vogalov hiše. Možje pa iz tistega enega ali nobenega vogala delajo znanost in umetnost. Moja mama je med kuhanjem južne oprala dve žehti perila in pokrpala potrgane gate in štumfe. Ata je v tistem času zmogel zamenjati ventil v kleti in je potem iz tega, če mu je uspelo, ob dveh ali treh pivih, delal najzahtevnejše hišno opravilo.«

Boris se zareži:

»In kolikokrat ste jedli kaj osmojenega?«

Lolek pokaže na Borisa:

»To je pravo vprašanje. Moji mami je vsakokrat uspelo kaj presoliti, zažgati ali je pozabila dodati kakšno sestavino. Ženske ste multipraktiki, a moški smo specialisti.«

Veronika prhne:

»Moški bodo vedno ostali moški. Ko se je ata spravil speči jajca, je vedno klical mamo za asistenco. Vedno mu je morala servirati sol in poper. Ko se je enkrat lotil kosila, je samo dirigiral mami, saj z dvema levima rokama ni zmogel zmešati vlivancev.«

Lučka ji pritrdi:

»Vedno je tako. Moški se ob delu zafilozofirajo in iščejo bližnjice, po možnosti način, kako se izogniti delu. Ženske pa preprosto rešimo problem in opravimo delo.«

Veronika doda:

»Ženska naredi, moški si pripne medaljo.«

Boris vzdihne:

»Da se preveč ne zafilozofiramo. Vse, kar potrebujemo, je spoštovanje in upoštevanje razlik in priznanje, da sta moški in ženska enako pomembna. In to spoznanje se mora udejanjiti v praksi in ne samo v deklaracijah. Ustraši se tistega, ki govori o ženskih kvotah, saj je v bistvu zagotovo moški šovinist, ki se je pokakal od strahu pred tem.«

Lolek trkne z Borisom:

»Sprejeto.«





16. Pred vrati


Han začuti vpliv prstana. Pripre oči in se zagleda v vrata:

»Tule bo.«

»Boš ti potrkal ali jaz?« ga ošine Arcus.

Nežno potrka na vrata. Nič. Poskusi malce glasneje in zasliši glas:

»Če nimate ključa, vam ne morem odpreti.«

»Lena,« vzdihne in dvigne meč. Lin zadrži zamah:

»To je moje področje,« in s prsti izvede urok. Ključavnica škrtne in vrata se odprejo. Han jih odrine in se spogleda z Leno. Prešine ga spomin na tisto grozljivo soočenje z uteši. Nekaj trenutkov se tako opazujeta. Eldar nestrpno priganja:

»Gremo. Tale tišina ne bo trajala v nedogled.«

Lena in Han si stečeta v objem:

»Žal mi je, da si morala čakati. Pogrešal sem te. Moral sem se vrniti pote.«

»Kako si ušel?« šepetaje vpraša.

Hanu se zatakne beseda. Kako razložiti pomoč Line Ningejske? Oblije ga celo nekaj sramu. Rahlo zakašlja:

»Pomagala sta površnost straže in kasneje pomoč sestre tukajšnjega malahida, Line Ningejske.«

Lena ga odrine in pogleda v oči:

»Messa nima nobene sestre, le sestrično, ki je nekaj časa živela na dvoru in je poročena na jug.«

Hana oblije vročica:

»Kdo je bila potem patrea, ki me je izvlekla?«

Arcus, Lin in Eldar zastanejo in se spogledajo.

Arcus na palico natakne kristal, vrti glavo v iskanju morebitne grožnje in zašepeta:

»Past.«

Naenkrat po hodnikih pritečejo lemiki in obkrožijo druščino. Hip zatem zasije steber svetlobe in pred lemiki se pojavi s tarihom zakrita drobna deklica:

»Druščina je zbrana. Znova.« Oči rdeče zažarijo in orožje jim spolzi iz rok:

»Upala sem v vašo vrnitev,« in sklene dlani. »Lepo ste se zbrali.«

Han pogoltne slino:

»Ti?«

Lena si postavi dlan pred usta, kot bi hotela utišati besedo, ki ji izleti:

»Virena ...«

Deklica se zareži:

»Zaigrala sem na star spomin in ga malce spremenila. V brlogu tistega samovšečnega vilinca vam v dobro štejem vaše viteško zavzemanje za mojo čast. Iz vas je govorilo srce. Tega vam ne more nihče vzeti.«

Hana oblije slabost. Komaj obstane na nogah:

»Jakil Gideus se ni motil,« zajame sapo. »Res ste pomembna sovražnikova zaupnica in nisem se motil glede tega, kaj se bo zgodilo v tem primeru. In se je.«

»Vilinska rešgeja je naredila natanko to, kar sem upala, da bo. Hotela se je naslajati nad trofejo in je nad luknjo, kamor je porinila mojo kletko, pripeljala vse pomembne jakile in rešmeage. Vsi so se izpostavili v napuhu, tako značilnem za vilince. Pobrala sem jim vse skrivnosti. Zdaj sem s tem znanjem prišla nazaj.«

Arcus želi v Vireno usmeriti palico, a jo Lin usmeri v tla:

»S to palico ne boš ničesar rešil,« in mu pomežikne. Arcus jezno piha:

»Res smo nasedli. Do konca. Nikomur ni padlo na pamet, da gre za past.«

Lena in Han se pomakneta proti Arcusu.

Lemiki povesijo ognjena kopja. Nekaj trenutkov si izmenjajo oprezajoče poglede mrščenja in grbančenja čela. Virena se ves čas tiho reži.

Arcus udari s palico ob tla in zakliče:

»Zdaj!«

Vsi se poženejo proti njemu. S palico pokosi jamita pred strnjeno vrsto lemikov in vse objame svetlobni snop portalnega uroka. Lemiki se odzovejo trenutek prepozno. A tudi Lena in Han zamudita za pol trenutka. Sijoči kosi čarobnega ognja se poženejo proti mestu svetlobnega stebra, kjer se razblinijo. Virena zakliče:

»Ne!«

Han spozna, da ne bo ujel portala, zato vanj vrže grofovski prstan in zakliče:

»Čuvajte ga!«

Kos ognjene svetlobe zadene Leno. Udarec čarobne sile jo vrže v zid. Virena dvigne roke in orožje vseh se sunkovito povesi:

»Konec je!«

Han izvleče meč, a ga Virena besno ohromi:

»Rekla sem, konec!«

Hana prešine udarec, ki je pokosil Leno. Skoraj istočasno z Vireno je ob trzajočem telesu. Podpre ji glavo. Virena jo drži za roko in recitira urok.

Han sikne:

»Prepozno je za urok,« in se posveti nesrečni Leni:

»Saj bo vse dobro. Ne boj se. Tu sem.«

Lenin obraz se za hip izvije iz krča bolečin:

»Saj je dobro. Tu si, z mano. Vrnil si se, čeprav bi lahko ostal na varnem.«

Virena napenja moči, da bi preprečila odtekanje življenja. Lena se nasmehne z bolečo grimaso:

»Ne boj se, grem v lepši svet. Zavzemi položaj, ki ti po časti pripada. Poljane Kadešaha me čakajo. Tam so ...« in telo obmiruje. Virena otožno spusti pogled in zašepeta:

»Nisem uspela.«

Han zgrabi meč in zamahne po Vireni. Ostrica meča se ustavi tik nad telesom. Virena prime ostrico in jo odrine:

»Z nasiljem ne moreš nikogar oživiti,« in namigne lemikom, da se umaknejo.

Han stopi nekaj korakov stran:

»Nisem jaz streljal z magijskim ognjem.«

Virenin tarih zaplapola:

»Z licitiranjem, kdo je prvi streljal, ne bova ničesar rešila. V takšnih situacijah jih vedno kdo skupi.«

Han kljubovalno dvigne brado:

»Lahko vam je žal, ker mi niste vzeli prstana, dokler ste imeli priložnost.«

Virena prhne:

»Prstan bo pristal tam, kjer ga želimo.«

»In?«

»Iskreno upam, da ga bodo predali jakilu Gideusu.«

Han pogoltne slino.



Eldar se izkašljuje in brcne v zaledenel štrcelj nekega grma. Lin jezno piha, a Arcus se sopihajoče nasloni na palico. Kristal počasi ugasne.

Lin se zazre v mogočni Zid:

»Padli smo precej daleč od Zidu.«

Eldar jezno prhne:

»Fino. Zdaj nas čaka še dan pešačenja in trkanje na vrata.«

Arcus odvrne:

»Uroki žal ne nesejo preko zidu. Vilinci so se dobro zavarovali pred portalnimi popotniki. Če bi naciljal preko, v Mealkud, bi se spremenili v prah, ki bi padel na glave stražarskim golemom. Žal v naglici nisem mogel bolj natančno ciljati in nas spraviti bližje.«

Lin pomirjujoče doda:

»Bomo že zmogli. Od Zidu smo kakšnih dvanajst kilometrov. Do večera bomo na drugi strani.«

Eldar se ne pomiri:

»Če nas bodo spustili preko. Mogoče nas bodo uprašili golemi. Pri severnjakih nikoli ne veš.«

Arcus se zareži:

»Samo na en način bomo izvedeli. Gremo.«

Eldar jezno doda:

»V lepo past smo se spravili. Meašika Virena. Han si je izbral pravo sopotnico za središče Mealkuda. Njenemu megšelemskemu umu so se izpostavili vsi jakili in pomembni rešmeagi. Do obisti jih je prebrala. Zdaj ve vsako malenkost o Mealkudu.«

Arcus jezno odvrne:

»Han ni ničesar kriv. Nasprotoval je Amrokhovemu pošiljanju k rešgeji Eliani. Če bi se Amrokh lahko uprl napuhu, ki brbota v njegovem egu, se marsikaj od tega ne bi zgodilo. Zanima me, koga so okrivili ob pogledu na prazno celico. Eliana bo takoj seštela ena in ena.«

Vsi so za hip pozorni na oddaljeno uteševo zavijanje.

Lin vzdihne:

»Jakili si bodo skočili v lase in rešgeja se bo znašla med kladivom in nakovalom. Vireni je verjetno uspelo vnesti razdor med vilinske mealkude.«

»O vsem bomo razmišljali na drugi strani. Rezervni načrt je skok v Dilual. A ne bojte se. Naša vrnitev je v Amrokhovem interesu.«

Eldar prhne:

»Enkrat nas je že prevaral.«

Arcus izvleče zeolski vladarski prstan:

»Tole je naša vstopnica.«

Lin sikne:

»Upam.«



Virena pelje Hana na teraso.

»Kaj zdaj?« ga zanima. »Kaj mi hočete pokazati?«

Virena mu pokaže na oddaljeno kolono nenavadnih velikanskih sulic:

»Vidiš nebeška kopja?«

Han skomigne z rameni:

»Kaj je z njimi?« in poskuša pokazati ravnodušnost.

Virena se nasmehne:

»Nehajte igrati ravnodušnost. Čutim vaš strah in dvome.«

Han odkima:

»Prej bi rekel zaskrbljenost. S kakšno lahkoto ste manipulirali z vsemi, ki sva jih srečala na poti do Zidu. Vilinci so imeli prav.«

»Manipulirala?« in se nasmehne. »Ja, z Nevom sem se res igrala. V glavo sem mu vsadila neobstoječo Messino sestro in mu jo tudi izbrisala. Vsi drugi pa so na različne načine moji zaupniki. Na vse gledate s perspektive nekdanjega zeolskega dvora. Pri nas ni nič nenavadnega, če meašika občasno obišče kakšno žilavo družino na obrobju Carstva. Aneta in Tarir sta meni ljuba prijatelja na robu sveta.«

»Zanju ste Lina.«

»Zanju in še mnoge druge. Tako so varni. Vedno obstaja možnost sovražnikovih ovaduhov. Ne smemo biti tako arogantni in zaverovani v svojo moč in pozabiti na šibke, ki nam zaupajo.«

»Niste pa ravno iskreni.«

»Očitno radi dlakocepite. Ne boste verjeli, kakšno gnojišče je Mealkud. Vsi spletkarijo proti vsem. Samo Amrokh Gideus in Almis For sta en do drugega iskrena in se ne izigravata, ker vsaj slutita naravo sveta zunaj svojih zaledenelih dežel. Vsi drugi pa se neprestano izigravajo in prerivajo za drobtinice surovin in vpliva. Ves čas se oklepajo svojih drobnih fevdov in sebično ljubijo samo sebe in nikogar drugega. Zlasti zdaj, ko je Amrokh k Arimoji priključil celoten Dilual, so v zahodnih mealkudih silno nezadovoljni. Razumem njihove strahove.«

Han vzdihne:

»Strah. Vaše najboljše orožje.«

Virena zadovoljno odvrne:

»Najnevarnejši je tisti strah, ki ga ne priznaš in ga prikrivaš z izmikanjem resnici.«

»Kaj boste z Leninim truplom?«

»V tonu vašega glasu zaznavam precej nespodobno stvar. Ne bojte se. Truplo bomo balzamirali in poslali z žalnim sprevodom v Zeolijo. Tam ima še strica in brata.«

Han prhne:

»Kar je ostalo od Zeolije. Stric Ulew ni ravno pojava veličine.«

Virena se znova zareži:

»Mogoče boste nekega dne dobili Zeolijo in še kakšen kos zemlje zraven. Vi ste iz drugačnega testa, kot vaš oče Malahid. Vaše srce ni sposobno žrtvovanja cele dežele za čast enega.«

Han pogoltne slino.



Arcus dvigne pogled proti vrhu Zidu. Lin in Eldar se spogledata:

»Kaj zdaj? Han je mogoče potrkal, dajmo še mi.«

Naenkrat se vrata odprejo. Spogledajo se in preplavi jih zadovoljstvo.

Na drugi strani ugledajo skupino konjenikov. Odločno stopijo skozi široka vrata, skoraj stečejo po tunelu.

Vilinec v spremstvu goleakov in gulethov jih pozdravi:

»Jakila Amrokh Gideus in Almis For vas pozdravljata in pričakujeta. Vidim, da je reševanje propadlo. Kje ste izgubili Hana Zeolskega?«

Lin nejevoljno odvrne:

»Ni uspel.«

Vilinec ravnodušno odvrne:

»Jakila bo zanimala usoda vaše poti.«

Gulethi pripeljejo tri pleade. Spretno skočijo nanje in sledijo vilincu. Ledena pokrajina brzi mimo njih.



Gulethi jih posadijo za mizo, prinesejo jedačo in pijačo ter se postavijo v niše. Pripravljena je tudi uglednejša miza z dvema enakima stoloma, pravzaprav prestoloma. Nekaj časa čakajo, potem postanejo nemirni. Lin prvi prekine nadležno tišino:

»Kaj tukaj vedno pustijo goste čakati?«

Arcus ravnodušno odvrne:

»Dokler je na mizi pijača, se nam nikamor ne mudi.«

Eldar se kislo namrdne.

Najprej vstopi Almis For in vse strogo odmeri. Sledi mu Amrokh Gideus. Nobenega najavljanja, nobenega svečanega vstopa.

Almis si natoči kozarec in pokaže sled nasmeška:

»Natočite si sami. Tu ni strežbe.«

Lin prvi seže po bokalu, sledita Eldar in Arcus. Amrokh prvi spregovori:

»Torej ste se vrnili po spodletelem reševanju.«

Arcus prikima.

Amrokh nagrbanči čelo:

»Zagotovo veste, da je Hanova ljubka patrea pobegnila, saj se je v prisrčnem telesu skrivala nevarna zver.«

Arcus znova prikima:

»Meašiko Virena nas je v Ningeji počastila z nenapovedano avdienco.«

Amrokh ostane osredotočen:

»Kje je šezekov prstan?«

Arcus okleva.

Almis nagrbanči čelo:

»Arcus ga je vzel. Čutim ga,« in pripre oči.

»Han mi ga je zaupal v varstvo, dokler ga ne izvlečemo iz ječe.«

Amrokh zoži pogled in ustnice se mu razpotegnejo v sled nasmeška:

»Nobenega reševanja ne bo več. Upam, da bodo pleadi znali sami nazaj. Držal sem obljubo, pomagal sem vam na drugo stran. Zdaj prihaja čas za vaš del pogodbe.«

Arcus pogoltne slino:

»Kako je s selitvijo gozdnih prijateljev? Upam, da ste uporabili svoj šarm in pregovorili jakile.«

Amrokh se spogleda z Almisom in odvrne:

»Dogovorjeno. Sicer so se upirali, a sem poleg aurila pokazal tudi dovolj trdo in dolgo palico.«

Arcus srkne pijačo in se nasmehne:

»Torej smo zmenjeni. Saj menda ne mislite, da bi vas hotel goljufati.«

Vmeša se Lin:

»Malce smo pozabili na delo Eneja Oloma.«

Amrokh odvrne:

»Bojim se, da je dan srečanja še precej daleč. Vmesni čas moramo koristno porabiti.«

Eldar prikima:

»Zagotovo. V tej vojni smo ostali sami. Na poti smo videli, kako Svetovno cesarstvo kopiči čarovniško nacoprana orožja. Razne kočije brez konjev, jekleni pajki, ogromna kopja, ki sama letijo, ognjene sulice v rokah običajnih lemikov. Vsa ta silna vojska koraka proti Zidu. Videti je, da imajo neomejene vire.«

Almis pomirjujoče doda:

»Ne bojte se megšelemskih coprnij. Kmalu bo začel pritekati auril iz Diluala in ko bo na Zidu dovolj golemov in goleakov, odpornih proti kristalni magiji, se bo jeziček vojne moči nagnil na našo stran. Verjetno sploh ne bo vojne, saj bomo morali samo počakati nekaj let in Elejlino carstvo se bo sesedlo samo od sebe.«

Eldar odkima:

»Nisem prepričan.«

Amrokh navrže:

»Pa ste lahko. Popolnoma.«

Arcus oprezno doda:

»Vsaj upajmo v to, a dajmo v enačbo Virenin beg. Rešgeja je prednjo postavila jakile in pomembne rešmeage in vsem je pobrala skrivnosti Mealkuda.«

Amrokh mu seže v besedo:

»Pozabili ste poudariti zahodne in osrednje. Arimoa in Diwea nista sodelovali, saj sva uganila megšelemske nakane. Poskrbel sem, da zverinica v naši hiši ni dobila pomembnih informacij. Rešgeja Eliana je seveda Vireno, Lino ali karkoli je že, razkazovala kot trofejo in pred njimi mahala z mojo podporo. Virena je s sabo nesla to, kar vsak od nas ve,« in mračno pribije. »Vseh pet preostalih mealkudov je nemočnih, kar se je pokazalo že v času kratke avanture vašega okvarjenega mešaraha.«

Arcus kislo odvrne:

»Torej vedo, kam udariti, kje je Zid najšibkejši.«

Amrokh se spogleda z Almisom in odvrne:

»Zid je neprebojen. Popolnoma vseeno je, koliko so osrednji in zahodni mealkudi šibki. Zid je enovit od vzhoda do zahoda.«

Arcus se ne zadovolji z vilinčevim zagotovilom:

»Temeljna substanca megšelemskega trojstva je Onostranstvo. Oboroženo soočenje,« a mu Amrokh jezno skoči v besedo:

»Nobenega oboroženega soočenja ne bo. Svetovno cesarstvo bo mogoče odstranilo napihnjene škrate, še pomagamo jim lahko pri tem, potem bodo ugotovili, da jih čaka še mučni labirint do vrha Viharnega gorstva. Če pa slučajno pridejo do tja, pa imamo Dilual, ki bo hvaležno, z ramo ob rami z goleaki, krvavel na prelazih.«

Arcus prhne:

»Torej smo soočeni z dejstvom. Če Enej ne najde drugega načina prekinitve vezi med zatabi in megšelemskim trojstvom, se pripravite na krvavo in dolgotrajno vojno. Ste pripravljeni nanjo?«

»Vsako leto lahko podvojim število goleakov in golemov. Tudi Diweja preusmerja vire in počne isto. Dilualski auril in druge dragocene kovine bodo odločile orožni del vojne, a Enej bo našel rešitev za magijski del.«

Arcus vzdihne:

»Iz vaših ust v Elova ušesa. Še nekaj.«

»Ja?«

»Ste že na sledi Alesi Mildal?«

Amrokh zamahne z roko:

»Nepomembna motnja. Saj vam je to pojasnil že tesakogout,« in rahlo dvigne glas. »Zakaj se vračate na nepomembne težavice?«

»Navajen sem doslednosti.«



Berta strogo odmerja Marka:

»Kaj me tako prebodeno gledaš?«

»Našli so naju.«

Marko se namršči:

»Kako našli? Kdo?«

Nekaj dni nazaj me je našel kerkeš. Točno tisti, ki sva ga v Celju vrnila Megšelemu.«

»In kaj si storila?«

Berta odkima:

»Ničesar nisem storila, ker bi me zlahka potolkel. Groza, kako so te zveri močne! Na mojo srečo je prišel kot kurir.«

»Kurir?« je Marku vse manj jasno.

»Ja, kurir! Omenil mi je tvoj prstni odtis na ponesrečenem atentatu na Borisove starše.«

Marko zavrti z očmi:

»In si mu verjela? Ostala sva sama, a sovražniki vstajajo iz grobov. Pomisli!«

Berta mračno odvrne:

»To ni odgovor. Omenil je tudi, da se je preiskava razstrelitve Svetnikove hiše razširila na iskanje povezav z nekaterimi starimi primeri. Elejla je malce spodbudila preiskovalce, da se temu podrobneje posvetijo.«

Marko jezno sikne:

»Saj veš, da imaš zgolj dve možnosti.«

Bertine oči padejo na preprogo:

»Od mene pričakuješ slepo zaupanje, a svoje posle držiš zgolj zase.«

Marko zarenči:

»Za našo stvar počnem tudi zelo grde stvari. Zlasti zdaj, ko smo izgubili še Mešaraha. Megšelemsko zalego lahko premagamo samo z grdimi dejanji, ki vključujejo tudi trupla nedolžnih. Amrokh je izpolnil svoj del pogodbe, zdaj sva midva na vrsti. Pripravi se, s sibeti greva nazaj.«

Berta razočarano odkima:

»Pri izgubi Mešaraha ne govori v množini, saj si ga ti pahnil tja preko. Utopil se boš v krvi, ki si jo spustil.«

Marko prhne:

»Bom že preživel. Ne pozabi znova, tam sem Arcus in vse, kar tam to pomeni.«

Berta naveličano prhne:

»Tam to pomeni ...«



Amrokh seže po mošnjičku s sibetoma:

»Dragocenosti so na varnem. Vsak sibet se bo znova združil s svojim tehagacem. Prvič po toliko stoletjih. Nazadnje so bili skupaj ob zadnjem Mešarahu,« in za hip se spomni moža na križu in njegovega konca čez ... Aha, štirideset onostranskih dni.

Arcus se kislo nasmehne:

»Kako jih boste uporabili?«

Amrokh jih urno spravi v žep:

»Za zdaj še ne. Najprej mora Enej opraviti svoje proučevanje. Kaj boste pa s šezekovim prstanom? Han ga je odvrgel z nekim razlogom.«

Arcus seže v žep in potegne preprost prstan. Začuti vibriranje magije. Berta izmenično gleda Arcusa in Amrokha.

»Namesto sebe je rešil prstan. Če je legenda resnična, se je odločil za nas v zameno zase. Pogumno.«

Berta zre v preprost prstan:

»Zanimivo, kako so vsi pomembni prstani po videzu podobni ceneni bižuteriji.«

Amrokh se kislo nasmehne:

»Zagotovo mu ne bo hudega. Tudi sam sem čutil energije med njim in damejahom, saj Lina, ali kdorkoli je že, je damejah. Upam, da ne bo nekega dne vodil vojske proti nam.«

Arcusov obraz otrdi:

»Samo tega še manjka. Han na čelu vojske, ki bo potrkala na Zid. Mimogrede, ko smo že pri meašiki,« se omehča. »Kako se je na Virenin pobeg odzvala rešgeja. Ušla je izpred njenega nosu, iz njene temnice. Kako se je zverinica lahko izognila urokom za preprečevanje prečkanja Zidu?«

Amrokh jezno prhne:

»Tehagaci so zaznali portalni urok. Če bi jo stražili moji goleaki, odporni proti kristalni magiji, bi ji zlahka preprečili beg. Rešgeja se je odločila po svoje, zato je to na njenih plečih. Vaš Mešarah je povzročil več škode, kot je videti na prvi pogled.«

Marko odvrne:

»Stvari nam niso naklonjene. Artus Orwen se je povezal s škrati mealkuda Shea, osrednji del obvladuje Anubis Sekhemet, kerkeš Astaroth, severni del zahoda Seth Ureus, kerkeš Abadona dna, potem je še meja z Diwejo, ki je verjetno neposredno pod Vireninim nadzorom. Prvi na seznamu napada je mealkud Themideh, najprej bo torej padalo po škratih, ki so vam zaprli dostop do aurila, a mene vrgli preko praga.«

Amrokh se kislo zareži:

»Tega ne bi smel privoščiti nesrečnim škratom, a si del mene želi, da jih dobijo po trmastih beticah. Ob tem naj s sabo v ponor potegnejo čim več megšelemskih stvorov.«

Arcus odvrne:

»Zanima me, kako se bodo škratje trme odzvale, ko bo začelo padati po njih.«

Amrokh spusti pogled na majhen reliefni zemljevid:

»Obstaja še ena opcija.«

»Kakšna?« skoraj sočasno vprašata.

»Kaj ni očitna?« jo premeri. Arcus in Berta se spogledata. Amrokh se zareži in s prstom potegne po južni cesti do križišča pred škratjim kraljestvom:

»S petimi medrejami goleakov, čisto pravimi lemiki in aerali ob podpori golemov lahko škrate preprosto izločimo iz enačb in se dokopljemo do aurilskega zaklada.«

Marko izbulji oči, zastane mu dih:

»Šli bi v vojno s škrati?«

Amrokh ju oprezno odmeri:

»Samo en zadržek imam.«

Berta pogoltne cmok presenečenja:

»Samo en? Jaz jih vidim nekaj.«

Amrokh zadovoljno odvrne:

»Če pokorim mealkud Themideh, si ob nekaj lastnih žrtvah nakopljem še dodatno mejo, ki jo moram ubraniti. Za nas je bistveno bolje, da namesto vilincev za Elovo slavo umirajo škratje.«

Berta oba premeri in vzdihne:

»Sovražniku uspeva, ker smo razdeljeni, si gledamo pod prste in izgubljamo energijo s prepucavanjem, kdo bo koga. Svetovno cesarstvo bo veliko doseglo, če še malce počaka.«

Arcus zoži pogled na Škratje kraljestvo:

»Še vedno pa obstaja možnost, da se jakil Urgej Themidiam, tretji svojega imena, pogodi s Svetovnim cesarstvom. Njegov daljni sorodnik na jugu je že sklenil posel in sodeluje pri razkosavanju nekdanje Zahodne Akroške marke.«

Berta prhne:

»Vedno se vse skupaj skrči v, kdo bo koga! Ravno zato smo verjetno izgubili Borisa, Mešaraha.«



Hana stiska v pljučih, ko ob Vireni opazuje silhueto Zidu.

»Vilinci so še okrepili svoje uroke.«

Han se tesno ovije v ogrinjalo:

»Tukaj sploh ni več poletja, samo še celoletna zima z daljšimi ali krajšimi dnevi,« in opazuje postavljanje ogromnih stojal za nebeška kopja. Polno je jeklenih kočij brez konjev in razlega se pridušeno škripanje umetnih pajkov. Sredi zaledenele pokrajine je hitro nastajala trdnjava iz nenavadnega lesa.

»Vilinci mislijo, da jim Zid nudi popolno varnost. S svojimi uroki so posegli na zemljo pridnih kmetov in tisti pokol pred leti je pravzaprav vojna napoved.«

»Tudi vilinci krepijo obrambo. Oba sva videla goleake, odporne na ...«

Virena ne nasmehne:

»Odporne proti kristalni magiji. Goleaki so umetna bitja, odvisna od magijskih vezi. Brez vilinca, ki jih upravlja, so samo grmada neškodljive kovine.«

Na robu magijskega vpliva Zidu leti jata tzevogov. Hana vedno presunejo veliki zmaji. Z očmi jim sledi, dokler ne izginejo v meglicah.

Hana v bližini Virene spreletava nenavadna mrščavica, pravzaprav blaga toplina. Deklico ogromnih moči bi moral sovražiti. Njeni lemiki so ubili Leno. A najprej je padel njihov jamit. Virena je obžalovala njeno smrt. Virena, meašika, damejah, megšelemsko bitje ... Ta norost vojne ...





17. Okostnjaki iz omare


Tehnik iz hladilnega predala potegne truplo:

»Teden dni je že mimo, a še vedno ni svojcev.«

Aleš in Roman se v spremstvu doktorja Janežiča spogledata. Roman motri bledo truplo:

»Še ena podobnost s Plahutnikovim primerom.«

Vmeša se doktor Janžič:

»Zanimive so te nenavadne smrti osumljencev brez bližnjih sorodnikov, saj truplo postane odgovornost države.«

Roman pogleda na tablico:

»Tole je Peter Zdenko. Brata je izgubil pred petimi leti v prometni nesreči. Pokojna oče in mati sta bila edinca, starih staršev tudi ni, daljni sorodniki so sorodstveno udobno dovolj daleč, da jim ne moremo naprtiti skrbi za preminulega in še raztepeni po svetu. Res pripraven storilec.«

Aleš doda:

»Finančna ni odkrila nobenih posebnosti. Vse skupaj je naplavilo vprašanje motiva.«

Doktor Janežič z očmi bega med truplom in policistoma:

»Me še potrebujeta?«

Aleš odsotno vpraša:

»Kaj nama lahko še poveste glede smrti?«

Doktor Janežič zakrili z rokami:

»Kaj ni že to dovolj? Preveril sem zdravstveni karton pokojnega. Niti en sam indic ni pokazal možnosti za kap. Vsi njegovi medicinski podatki nasprotujejo vzroku smrti, ki ga je pripeljal sem. Se zavedate, kaj to pomeni?« je ves razrvan.

Aleš hladno odvrne:

»Tudi popolnoma zdravi ljudje umirajo na različne načine. Zanima me, kako lahko nekdo umre na takšen način? V zapisniku je, če poenostavim, sočasno prenehanje delovanja srca in možganov. Kakšna anamneza lahko povzroči takšno smrt?«

Doktor živčno odkima:

»Še ni odkrita.«

Aleš naveličano zavrti z očmi:

»Potem pa ugibajte.«

»Istočasno prenehanje bitja srca in ravne črte vseh možganskih krivulj je medicinski fenomen, ki se ne more zgoditi. Možgani nikoli ne ugasnejo kot žarnica, ki ostane brez elektrike, ko srce iz normalnega delovanja,« dvigne glas in po čelu spolzijo potne srage. »preneha biti. Nikakor se to ne zgodi hkrati. Srce in možgani.«

Aleš mirno odvrne:

»V redu. Po vašem strokovnem mnenju je takšna smrt nemogoča, a se je zgodila. Kot vzrok smrti ste zapisali srčna kap. Upal sem, da boste lahko povedali še kaj več.«

»Ne,« se cel živčno strese in hitro odvrne. »Ničesar novega nimam. Skeniranje in biokemične preiskave niso odkrile ničesar medicinsko relevantnega. Hvala bogu za čip, ki ga je pred leti uzakonila novela Zakona o zdravstvenem varstvu. Saj ste prebrali rezultate toksikoloških preiskav. Ste? Vidite? Ničesar ni. Nobene prepovedane arcnije ali kaj umetnega za potovanje na drugo stran.«

Roman prikima in še enkrat preleti izvide:

»Obdukcija ne bo pomagala pri iskanju storilca.«

Doktor hlastno doda:

»Tako je. Ne morem vam pomagati. Gre za unikaten primer smrti. K temu primeru se bom še vrnil, ko mi bo čas dopuščal. Mogoče se bo še ponovilo.«

Roman in Aleš se spogledata, Aleš odkima in Roman obotavljajoče odvrne:

»Upajmo, da se to ne bo ponovilo. Že ta je odveč. Ker pokojnik nima bližnjih sorodnikov, bo morala za pogreb poskrbeti država. So torej tu vsi podatki o primeru?«

Doktor živčno prikima.



Aleš se zavali v fotelj in vzdihne:

»Ta fotelj odtehta tegobe načelniške službe.«

Roman se kislo nasmehne:

»Priznaj, da si pogrešal malce akcije.«

Aleš zadovoljno vzdihne:

»Akcija,« in nadaljuje. »Dajva zraven še diagnostiko Plahutnikovega bombaša. Raje ne sprašuj, kje sem to dobil,« in na ekranu se pojavita dve vzporedno postavljeni mapi. Roman nagrbanči čelo:

»Malce hecno je to gledanje vsak s svoje strani. Kdaj bom jaz dobi takšen fensi monitor?«

»Ko bo v opis del in nalog vključeno bodenje z birokrati in prenašanje njihovih nebuloz.«

Roman se kislo nasmehne, Aleš globoko vdihne:

»Identična izvida pomenita samo eno.«

Roman zaključi:

»Smrt zaradi enakih vzrokov.«

Aleš stisne ustnice:

»Te podatke imamo zahvaljujoč obči uporabi zdravstvenih čipov.«

Roman prikima:

»Ob teh čudnih smrtih začenjam ceniti vztrajanje zavarovalnic, ki so pogojevale ugodna zavarovanja z vgradnjo teh čipov za neprekinjeno snemanje življenjskih funkcij.«

»Verjetno so se podobne smrti tudi prej dogajale, a ker nismo imeli teh podatkov, smo jih pripisali kapem,« in s kretnjo pobriše vsebino zaslona. »Posvetiva se še primeru inšpektorja Robiča. Naj vidim.«

Roman se nasmehne:

»Okostnjak iz Kovačičeve omare, ki ga je zaneslo malce vstran,« in preslika vsebino datoteke na veliki zaslon. »Vidiš časovnico?«

Aleš se pogladi po brčicah:

»Strela gromska.«

Roman se znova nasmehne:

»Res je, kot praviš, strela gromska. Krogla iz Kovačičeve pištole je položila inšpektorja Robiča ob devetnajstih petnajst, a Lojz je bil takrat brez orožja v stavbi notranjega ministrstva. Tukaj so izpiski prihoda in odhoda. Kdo je torej streljal s pištolo, ki dovoli uporabo samo z UNCC čipom pooblaščene osebe?«

Nekaj trenutkov molče sedita in nejeverno zreta v podatke. Aleš prekine zoprno tišino:

»Če bi hotela znova pogledati diagnostiko pištole, bi moral na Direktorat poslati zahtevek za obnovo primera, a močno dvomim, da bi odobrili brskanje po starih kosteh. Vsi vpleteni so mrtvi, zato se bova morala po svoje znajti. Nekje je ostala sled, le najti jo morava.«

Roman zoži pogled:

»Kaj pa možnost hekanja?«

Aleš odkima:

»UNCC čipa ni možno shekati in skopirati.«

Roman odloži tablico in prikima:

»Diagnostika ni zaznala uporabe UNCC avtorizacije v časovnem oknu umora. Kljub vsemu pa je bil naboj izstreljen iz Kovačičeve pištole. Storilec je nekako obšel neprebojno zaščito in sklepam, da gre za tisto tretjo osebo pri takratnem dvigu sestavine za PCD. Pri tem so sodelovali inšpektor Robič, takratni podsekretar Kovačič in skrivnostnež, ki je zlorabil Svetnikovo kartico. Nikogar ne moreva spraševati glede te tretje osebe. Obnoviva kronologijo padanja okostnjakov. 18. 4. 2060 so dvignili sestavino PCD v našem skladišču. Dežurni je samo pritisnil na gumb. Nimamo nobene video dokumentacije, ker so tisti teden prenavljali omrežje. Naključje? Prvega udeleženca je pokopalo streljanje 27. 4. 2060 na Hudinji, obtoženec je preminul v zaporu 22. 12. 2063. Zatem, glej no, glej, kako pripravno, Lojza Kovačiča je 3. 2. 2070, torej lani, pokopala srčna kap. Podpisal se je pro bono zdravnik, podatkov zdravstvenega čipa ni, ker so mu zaradi neplačevanja ukinili račun. Nihče ni preveril medicinskih podatkov na čipu. Po ločitvi je padel čisto na dno. Bivša žena, Nika Jerman Kovačič mu je vse pobrala, celo sinov štipendijski fond je iztrgala in fant je končal na cesti in se je šele pred kratkim nekako pobral.«

Aleš vzdihne:

»Pred poroko sem ga opozoril, da je Nika opasna prasica, še hujša finančna predatorka od svojega fotra. Takrat so vsi kolobarili na vrhu. Zgodila se mu je usoda ljudi, ki jih je sovražil.«

»Kdor visoko leta, nizko pade,« zašepeta Roman in doda. »Skratka, v igri je ostala tretja oseba.«

Aleš nadaljuje:

»In povezana je z vsemi temi okostnjaki, ki so padli pred naju. Nekaj sva izpustila,« grizlja spodnjo ustnico. »Nekaj se nama je izmuznilo. Imava okostnjake in te čudne skene in izklopljene ljudi. Tu se zaključijo drobtinice sledi ... Če nama uspe to povezati,« vzidhne. »Kje je ta drobtinica, ki bi naju peljala do naslednje?« pihne in se zazre nekam predse.

Roman povzame:

»Dajva torej vse na kup. Lucija Svetnik in Boris Plahutnik imata poroko teden dni po volitvah. Njena priča bo Veronika Robič. Blizu je tudi Rok Kovačič, saj je Lucija posredovala za njegovo zaposlitev v podjetju, ki je v verigi dobaviteljev notranjega ministrstva. V primerih atentata na Plahutnike, osumljenca napada na hišo Svetnikov, dežurnih nadzornikov omrežja varovanih oseb v Bruslju in verjetno tudi smrti Lojza Kovačiča imamo nepojasnjene izklope ljudi. Zraven je še tista afera z zastrupitvijo s PCD, ki je verjetno povezana s smrtjo Robiča. Ne pozabiva na zlorabo orožja, ki jo je skoraj nemogoče izvesti in potem dodajva še kolobocije z varnostnimi kamerami. Pri dvigu surovin za PCD so ravno prenavljali sistem, pri zastrupitvi in napadu na Svetnikovo hišo imamo skrivnosti digitalni šum in pri atentatu na Plahutnikove omrežni izpad,« na ekranu se izpišejo sklopi podatkov z medsebojnimi povezavami. »V ozadju je oseba, imenujva jo oseba-X.« Na vrhu se izriše velik »X« in se s puščicami poveže z vsemi vsebinami na ekranu.

Aleš se kislo nasmehne in znova grizlja ustnico:

»Res si inovativen. Iks. Kako naprej?«

Roman zadovoljno nadaljuje:

»Ta oseba ni duh, torej se mora nekje pojaviti. Zagotovo ima svoj obraz in tega je moral nesti blizu prizorišč.«

»Vem, kaj imaš v mislih,« se razvedri tudi Aleš. »Čas je, da vse te okostnjake poveževa in jim dovoliva spokoj.«





18. Poročna koračnica


Cerkev Svetega Daniela obkrožata dva varovalna obroča. Na nebu oprezajo droni in onemogočajo letalnike različnih medijev, ki želijo dobiti zračne posnetke. Poroka je zaprta za javnost, zato so novinarske ekipe ostale zunaj drugega obroča varovanja. Po atentatu v Bruslju ničesar ne prepuščajo naključju. Novoizvoljeni predsednik pol milijardne skupnosti bo oddal svojo hčer. Ker gre za zasebni in zaprt dogodek, so v notranjem območju onemogočene vse mobilne komunikacijske naprave. Fotografiranje in filmanje je dovoljeno samo uradnemu snemalcu, ki je podpisal pogodbo o molčečnosti z astronomsko odškodninsko klavzulo.

Loleku ves čas na obrazu lebdi pritajen nasmešek. Boris se namršči:

»Že ves čas se režiš. Ta nasmeh poznam še iz časov, ko si organiziral žure.«

»Saj poroka je žur. Včasih so rekli, da gre za pogodbo s hudičem.«

Boris nagrbanči čelo:

»Saj tudi tebe čaka kaj podobnega.«

Duhovnik, oče Peter Završnik, ju strogo motri in njegov sokolski pogled ju prisili k molku. Zadoni poročna koračnica, vrata se odprejo in vstopita oče z nevesto v spremstvu priče in družic.

Lolek zašepeta:

»Si mogoče že kaj našprical, da hitiš?«

Boris se namršči in ga sune pod rebra.

Uradni kamerman skače okoli s svojima pomočnicama. Lolek znova zašepeta:

»Poglej ju, kako sta poskočni.«

Boris odvrne:

»Res si orkester hormonikašev.«

Lolek se pritajeno zahihita.

Boris se spogleda z duhovnikom, ki ju strogo ošine, znova, in na očeh mu prebere – tišina in spodobnost.

Gospod Svetnik se spogleda z Borisom:

»Predajam vam svojo edino hčer.«

Pristopi Veronika:

»Jo bom prevzela.«

Duhovnik sklene dlani:

»Smo zdaj vsi?«

Gospod Svetnik sede poleg svoje žene in pogleda na precej prazno klop z Borisovimi sorodniki. Stric Miha, teta Dragica, bratranca Klemen in Žiga in stara mama Minka, ki zdolgočaseno vrti oči po stropu. To je vse. Vsi drugi so se zadovoljili s čestitkami.

Duhovnik najprej svečano razloži bistvo krščanskega zakona. Zatem so »Angelski oktet« zapele uvodno pesem. Duhovnik je nadaljeval:

»Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno, z vsem srcem odločila, da skleneta zakon?

Skupaj odgovorita:

»Da.«

Duhovnik nadaljuje:

»Ali sta pripravljena v zakonu, vse življenje, drug drugega ljubiti in spoštovati?«

»Da.«

»Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in Cerkve?«

»Da.«

Sledi ključni del poroke.

Podata si desnici, Boris začne:

»Jaz, Boris, sprejmem tebe, Lucija, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.«

Zatem skoraj isto ponovi še Lučka:

»Jaz Lucija, sprejmem tebe, Boris, za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.«

Duhovnik zmoli posebno molitev in s tem sprejme privolitev ženina in neveste.

Zatem sledi izmenjava prstanov. Začne Boris:

»Lucija, sprejmi ta prstan v znamenju moje ljubezni in zvestobe,« in ji nadene prstan.

Lučka blago prime prstan:

»Boris, sprejmi ta prstan v znamenju moje ljubezni in zvestobe.«

Znova se oglasijo »Angelski oktet«.

Duhovnik začne z mašo. Berilo je občuteno brala glavna pevka »Angelskega okteta«. Njen melodični glas je v vseh prisotnih vzbudil mrščavico veličine. Borisa prešine – res je angelski glas.

Na koncu prižgeta poročno svečo. Oba sta prinesla svoji krstni sveči:

»Soj moje luči naj spremlja vajin zakon.

Bolj kot darilo, sem nema priča

V hiši vajine ljubezni.

...«



Prizorišče zabave so prilagodili zagotavljanju varnosti in zasebnosti. V zadnjem hipu so se odločili za kmečki turizem pri Mozirju. Za izbor lokacije so odločale možnosti blokade omrežja, odganjanja novinarskih ekip in raznih vdiralcev v tujo zasebnost.

Borisa in Lučko še pred vhodom prestreže malce živčen kamerman:

»Kako naj delam v teh pogojih? Nisem mislil, da se pod klavzulo omejene možnosti komunikacije skriva odsotnost omrežja.«

Boris se nasmehne:

»Vi samo naredite posnetke.«

Tudi pomočnici postopata po parkirišču in odkimavata ob pogledu na kamere.

Na hitro jima nameni kratek pogled, razširi dlani in pogrebno svečano odvrne:

»Ampak ne bomo jih mogli takoj objaviti v vaš poročni album. Še obdelati jih ne morem. Tisti orjak mi je dejal, da je na voljo samo žični prenos,« in živčno zakrili z rokami. »Maloprej mi je povedal, da bo prenos potekal preko njihovega pretvornika. Najeli ste me zaradi kakovosti, a kako naj jo zagotovim v teh razmerah?« mu roke nemirno plešejo sem in tja. Vsake toliko se pogladi po začetku pleše. Lučki gre prizor malce na smeh. Boris pomirjujoče odvrne:

»Če se midva ne sekirava, kdaj bo poročni film končan, se tudi vam ni treba. Vsi smo sužnji njegovega veličanstva varovanja zasebnosti novoizvoljenega predsednika Zveze. Saj boste dobro plačani za delo v oteženih okoliščinah,« in se spogleda z Lučko, ki doda:

»Tako je, gospod Lešek. Saj smo vam takoj povedali, da boste delali v specifičnih in občutljivih okoliščinah.« Oči ji rahlo zasijejo in snemalec se pomiri:

»Če je vam prav, potem OK,« in namigne pomočnicama, »A kaj, če kakšen piratski paparac še pred mano ponudi posnetke s poroke? Ekskluzivo ste podpisali z mano.«

Boris položi roke na boke:

»Po nepotrebnem se vznemirjate. Če vi ne morete od tod pošiljati materialov, tega ne more tudi nekdo na črno. Vi samo poskrbite za odlične posnetke. Če pa nekdo snema s sosednjega hriba, pa naj se osramoti z zmazki. Ta kmečki turizem smo izbrali zaradi priporočil strokovnjakov za omrežno varnost in ne idiličnih vaških pejsažev.«

Lučka se zahihita:

»Lepo se sprostite in opravite delo,« in oči ji znova poblisnejo. Snemalec malce nejevoljno prikima, poskuša narediti nasmeh zadovoljstva, namigne pomočnicama in se oddalji.

Pristopi Lolek v spremstvu Helene in Veronike:

»Kamerman je ves naspidiran.«

»Revež je ugotovil, da tu ni omrežja. Napeljali so kabel, da je omrežni promet popolnoma nadzorovan. Ko bo poslal svoje slike in filme, bo varnostna diagnostika pobrisala vse, kar lahko predstavlja varnostno grožnjo.«

Helena prhne:

»Od kdaj so lahko posnetki s poroke varnostna grožnja. Tule se mi zdi, da pretiravajo.«

Boris odvrne:

»Med svati je novoizvoljeni predsednik Zveze in zato veljajo takšni protokoli. Naj se s tem ukvarjajo za to plačani, mi pa,« pokaže na vhod. »Naravnost na žur,« in iz žepa obleke potegne zrnce riža. »Ta riž se je povsod zavlekel.«

Veronika se zareži:

»Naj ti pod kožo zlezejo obljube, ki si jih dal v cerkvi.« Boris samo dvigne obrvi.

Lolek si obriše pot:

»Srečo imata, da sta mestna škrica. Na vasi bi postavili šrango in nagnali bi te v kmečka opravila. Glede na vsa ta varovanja ti tudi neveste ne bodo poskusili ugrabiti.«

Boris vzdihne:

»Vaške tradicije imajo svoj čar. Opomnijo nas na naše korenine. Zaradi tradicije se ločimo od divjakov.«

Manjša dvorana, pravzaprav večja soba, se počasi polni. Snemalec in pomočnici skačeta okoli in snemajo utrinke. Osrednje mesto je namenjeno ženinu in nevesti, zraven so sedeži za priči in starše. Ljubo namigne Borisu, ki spusti Lučkino roko:

»Nisem se še ti uspel zahvaliti za pomoč pri reševanju ob napadu.«

Boris se zresni:

»Saj nisem ničesar naredil. Lučka je videla norca in je trezno odreagirala. Jaz sem ji samo sledil.«

»Preskromen si. Kako je tvoja mati?«

Boris skomigne z rameni:

»Nobenega napredka. Vsaj na slabše ne gre. Moram se vam zahvaliti, saj ste počistili zakonodajo, ki je moji mami onemogočala zdravljenje, ki ga je plačevala.«

»V teh letih Bruslja sem ugotovil, da se je tam nabralo ogromno nesnage, ki malim ljudem prinaša samo odškodovanja. V politiki sem pristal po sili razmer in vztrajam ravno zaradi primerov, ki so se zgodili tvojim staršem. Če ne bi bil tako dosleden prasec, kot nekateri pravijo, bi se izognili tem varnostnim zadevam,« in ošine varnostnike, ki se skušajo čim bolj potuhniti.

»Zdaj naju čaka še druga študijska stopnja. Kot poročen par,« mu uide nasmeh. »Imava davčno olajšavo in prednost pri subvenciji za študentsko stanovanje.«

Ljubo se zareži in položi dlan na Borisovo ramo:

»Verjetno ta poroka ni zaradi davčnih vzgibov.«

Lučka naredi nasmeh, kot ga zna le ona:

»Kdo ve?«

Ljubo dvigne pogled:

»Še nekaj me zanima. Sprašujem, ker sta me na to opozorila varnostna in Obveščevalni oddelek ETF.«

Boris in Lučka se spogledata. Ljubo stiša glas:

»Na seznamu vabljenih sta tudi profesorica Berta Kladnik, knjižničarka Gimnazije Lava in profesor Marko Lesnik, tamkajšnji profesor,« in se spogleda z Lučko. »Česa že?« Lucija mehko odvrne: »Profesor zgodovine.«

»Kje sta?«

Boris trpko odvrne:

»Zadržala sta se na poti v tujini.«

Ljubo se s prstom podrgne pod ustnico:

»Hecno. Sta par?« dvigne obrvi.

Boris odkima:

»Ne v intimnem smislu.«

Lučka zvedavo razširi oči:

»Zakaj so te opozorili zanju? Saj sta navadna prfoksa, tik pred penzijo.«

Ljubo oprezno odvrne:

»Njuni imeni sta na seznamu potencialnih varnostnih tveganj. Verjetno zato, ker se nista pojavila na poroki. Varnostna je postala malce preveč občutljiva. Ljudje nismo izračunljivi algoritmi.«

Lučka komentira:

»Zanimivo.«

Pristopi Ljubova žena Romana, ki vse zvedavo premeri in prime moža pod roko. Ljubo doda:

»Si vedela, da sta povabila celo dva srednješolska prfoksa? Knjižničarko in profesorja zgodovine. Hotel sem ju spoznati, a ju ni, ker sta se zadržala.«

Romana se razvedri:

»Zanimivo. Že ideja vabila profesorju in knjižničarki srednje šole je skrajno hecna. Nikoli mi nisi omenila knjižničarke ali profesorja zgodovine. Sploh pri zgodovini nisi ravno blestela.«

Lučka se namuzne:

»Kasneje, že po maturi, smo se nekako povezali. Ampak zabave še ni konec. Zlasti profesor Lesnik ima rad bombastične nastope in ne bi se čudila, če vpade sredi rezanja torte in uprizori kakšno Copperfieldovsko udejanjenje v dimnem stebru.«

Vsi se nasmejijo. Boris malce bolj kislo. Bombastični nastop. Dobesedno.

Pevec skupine »Kalejdoskop« vse povabi k mizi:

»Draga nevesta in ženin, dragi svatje, čas je za nadaljevanje protokola. Ženina čaka pozdravna zdravljica, potem bo nekaj povedala nevestina priča, pa nevestin oče in seveda prečastiti Peter Završnik. Da se v želodcih ne pojavi pajčevina, sledijo prvi hodi poročne večerje in tako naprej.«

Vsi se posedejo na označene sedeže. Boris ošine varnostnike, ki se posedejo. Če bo Marko hotel kaj narediti, bo gotovo našel kakšno lutko in jo potem izklopil. Bo uporabil koga od njih?

Lučka ga stisne za dlan in prišepne:

»Tukaj ne bo poskušal. Zraven sta Helena in Veronika.«

Boris stisne ustnice:

»Varnostniki imajo pištole.«

Lučka ga sune:

»Zdaj pa odpoj svoje.«

Boris trpko prikima, saj ni ravno govorec. S čašo v roki vstane in na hitro opravi. Sledita Veronika in Ljubo.

Oče Peter dvigne kozarec. Najprej se obrne proti ženinu in nevesti:

»Draga nevesta in ženin, naj vama Bog nameni srečo, ljubezen, medsebojno spoštovanje in veliko zdravih krščanskih otrok! Bog z vama!« in vsi dvignejo kozarce:

»Bog z vama!«

Natakarji in natakarice hitijo s prinašanjem prvega hoda. Boris seže po kanapeju:

»V želodcu je že kar praznina. Se moram brzdati, da se ne prenajem že predjedi.«

»Mení je še dolg.«

Ples začneta ženin in nevesta. Borisa oblije neprijetni drget ob misli, da vsi gledajo njegov plesni amaterizem.

Lučka takoj opazi njegovo zadrego:

»Daj no, saj nisi na plesnem tekmovanju. Samo iz ritma mi ne padi.«

Kmalu se jima na plesišču pridružijo še drugi. Boris občuti olajšanje.

»Saj ni bilo tako hudo,« reče Lučka in pokaže na Loleka in Veroniko:

»Poglej ju. Tukaj je vsaj še nekdo nerodnejši od tebe.«

»On ni hodil na predporočne plesne vaje.«

»Čisto dobro ti gre. Prav je, da svoj piflarski duh malce razmigaš.«

Kasneje Boris pleše z Lučkino mamo Romano, a Lučka z Ljubom.

»Nisem se ti zahvalila.«

»Zakaj?« zanima Borisa.

»Ne vem, kako bi se brez tvoje pomoči končal tisti napad.«

»Pomembno je, da smo vsi živi in zdravi. Poskušam pozabiti, kar smo doživeli. S tem se policija ukvarja.«

»Če bodo tako učinkoviti, kot ob napadu na tvoje ... Ljubo se dobro drži glede na to, kar je doživel. Če bi name streljali,« rahlo odkima. »Ne vem, kako bi preživela.«

»Na vas so vrgli bombo. Ravno zato moramo zaupati policiji. Terorizem se bohoti povsod tam, kjer ni zaupanja.«

»Kje bosta z Lučko živela med študijem? Se bosta vozila v Ljubljano?«

»Nisva še tako daleč z načrti.«

»Lahko se preselita v Bruselj.«

Boris odkima:

»Ne verjamem, da bova zelenilo Slovenije zamenjala za Bruseljsko sivino. Verjetno si bova privoščila leto pavze.«

Romanine gubice se ukrivijo v nasmeh:

»Kar burno leto je za nami.«



Boris stopi na vrt. Hlad mu zbistri misli. Zadnja svetloba poznopomladanskega večera je že izginila za temnimi silhuetami bližnjih hribov. Globoko vdihne in objame ga pisana aroma cvetočega parka. Varnostniki so povsod. Vsaka ped posestva je pod nadzorom neštetih tipal.

Pod paviljonom zagleda znano silhueto. Kaj počne tu? Prisotnost se okrepi. Res je. Oprezno se odpravi proti osebi pod paviljonom. V konicah prstov čuti ščemenje magije. Ustavi se kakšnih pet metrov od zatemnjene osebe:

»Berta. Kaj vas je pripeljalo? Po vseh teh truplih si veliko upate.«

Berta stopi na luč nežne svetilke:

»Vabila na poroko nisi nikoli razveljavil.«

Boris kislo odvrne:

»Pričakoval sem kakšen Markov bombastični nastop. Metanje bomb mu ni tuje.«

Berta trpko prikima:

»Tesea Emenim je pod hudim pritiskom. Vedno.«

»Sprošča pa se z atentati in poboji. Očitno drugače razumemo pomen besed milina ali blagost.«

»S sarkazmom ne boš nikogar oživil.«

Boris trdo dvigne glas:

»Po kaj ste prišli? Prstana ste predali vilincu. Vas je sem pripeljala želja po odpustku, ker ste vse položili v roke vilinskega kralja, ki mu ne zaupate?« in dvigne roke. »Ne morete me prepričati, da želite vrniti svet v ravnotežje. Rešitev sveta s krvno daritvijo omogoča le en strel in porabili ste ga z Jezusovim križanjem. Ne pozabite, kdo je Jezusove noge opral s solzami milosti in hvaležnosti. Poroko ste žal zamudili. Svojih rok si niste umazali kot,« za hip okleva in prhne, »Marko.«

Bertin pogled pade v tla:

»Poroka ...« in išče besede. Boris ji z ničimer ne olajša položaja. Končno ji uspe spraviti skupaj nekaj, podobnega stavku:

»Poroka ... Poroka z ... Elejlo.«

Boris nagrbanči čelo, v konicah prstov čuti drget kristalne magije, prevzame ga silnost drugačne prisotnosti:

»Z mojega gledišča je to poroka z žensko, ki jo ljubim in oba sva komaj ušla smrti, ki nama jo je namenil Tesea Emenim. Razložite mi, kako se božja ljubezen in milina skladata z metanjem bomb?«

»Zgodovina je zakopana v času.«

Boris se nasmehne:

»Tudi trupla se zakopljejo. Zakaj ste sploh tu? Je Marko kje blizu?«

Berta stiska ustnice. Boris čuti razdvojenost, trganje v njeni brbotajoči zavesti. V ustih začuti okus njenih rogljičkov in vonj domačega čaja.

»Vse skupaj se je zapletlo do neprepoznavnosti. Bojim se, da dogodki ne gredo v pravo smer.«

Boris se tiho zareži:

»A res? Če seješ ogenj in smrt, te čakata smrt in ogenj,« in oči mu rdeče zažarijo. »Zavedam se, da bo Marko s svojimi vilinskimi pajdaši posejal še veliko ognja in smrti. Tega mu ne moremo preprečiti. A kaj nas čaka na koncu ognjenega tunela vojne in smrti?«

»Mešarah bi moral postaviti stvari na svoje mesto in vrniti megšelemski dvor na drugo stran Abadona.«

Borisu se znova utrne nasmeh:

»Še vedno verjamete v te neumnosti? Če vas je Marko poslal, da mi še zadnjič ponudite smrt za novih dvajset stoletij sveta vladajočih penisov, ste prišli zaman.«

Berta tiho odvrne:

»Marko ne ve za mojo pot. Verjetno bo pobesnel, ko bo, če bo izvedel.«

»Še vedno mi niste odgovorili. Zakaj ste tu? Ravno zdaj.«

»Prišla sem te posvarit.«

»Posvariti?« dvigne obrvi. »Pred kom? Še eno bombaško akcijo?«

Berta se izogiba njegovim preiskujočim očem:

»Še ne veš?«

»Česa ne vem?«

Berta se nasmehne:

»Verjetno tudi Lucija ne.«

»Česa?« dvigne glas.

Berta skoraj zašepeta:

»V sebi nosi dvojčka.«

Borisu zastane dih.

»Kako vi veste?«

»Čutim dve udejanjeni duši, ki sta drugačni, ki sta ...« se ji izgubi glas.

Borisu oči pordijo:

»Ne verjamem.«

Berta zašepeta:

»Verjameš ali ne, tukaj sta. Nihče ne ve, kaj v ta razrvan svet prinaša noseča Elejla. Tega zgodovina še ni doživela. Verjetno bodo otrokoma stregli po življenju.«

Zmeda je popolna. Boris nagrbanči čelo.

»Urok za nevidnost slabi. Čutim ga.«

Berta naredi mil pogled:

»Varuj otroka. Mogoče sta ključna za razplet. Nihče ne ve, kaj lahko v svet prineseta Elejlina otroka.«

Boris zašepeta:

»Hvala,« in Berta izgine v stebru šibke luči. Varnostniki naenkrat postanejo pozorni. Urok, ki jim je preusmerjal pozornost, je izginil.

»Gospod?« ga ogovori najbližji.

Boris samo prikima:

»Samo malce sem se šel prezračit.«

Lučka je noseča, dvojčka. Prišla me je opozorit. Nekaj o otroku je zasledil v Sehir Bar Jeminu. Kje?

Spomni se:

»Vstal bo ter božjemu otroku s Temo pokazal Luč in sledili bodo hlepeči po vrnitvi v Njegovo naročje ljubkosti.«

Spomni se besed etirja Methairja, Svetega Glasu:

»Skozi mene Najvišji, njena Veličina,

razodeva ravnotežje med Megšelemom in Kadešahom,«

V misli mu pritekajo etirjeve besede:

»Iz pepela in ognja vstal bo sad uravnoteženja Kadešaha in Megšelema.

Vzel bo očetov meč, zatemnil nebo in steber luči bo vanj vtisnil Najvišjega.

On, ki je skrit, se mora zbuditi.«

Spomin se mu povrne na trenutek prvega srečanja s talismanom Feol Ergon En'Gilagh. S prsti se nežno dotakne obeska pod srajco. Uravnoteženje Kadešaha in Megšelema.

Znova se mu utrne ena od misli iz Sehir Bar Jemina:

»Nikoli ne poseže pravilno ali napačno, ker presega vse delitve.«

Oblije ga pot, ko se spomni še nekaj verzov:

»Obstaja pa še nekaj,

Še ena skrivnost.



Devet je v enem,

Izravnal bo zgoraj in spodaj,

Krono Kadešaha bo vrgel v ogenj Megšelema,

Posejal bo seme Desetega,

Rojenega izmed dveh stebrov.«

Skrivnost ... Odmahne z glavo in se vrne v toplino poročnega slavja. Glasba prekine tok razmišljanj o sporočilih Knjige, Sehir Bar Jemina.

Utrujeno se sesede v stol, si natoči pijačo in naredi dolg požirek. Okoli vratu začuti topel objem:

»Kar izmaknil si se. Kmalu bo torta.«

»Malce sem šel na zrak.«

»In tam si kramljal z nesojeno svatinjo Berto Kladnik.«

Boris prikima:

»Pravzaprav me je prišla opozorit. Kdaj imaš ginekologa?«

»Zakaj je to važno? Drugi teden dobim tiste stvari. Misliš?« ji zastane beseda.

»Berta me je obvestila, da nosiš dvojčka in vedela je, da tega še ne veš.«

»Kako ona ve?«

»Za nekatere stvari je izredno občutljiva.«

»Ko bi te morala opozoriti na bombaško akcijo svojega zmešanega pajdaša, pa je ni bilo blizu.«

Boris pomirjujoče odvrne:

»Čutil sem njeno razdvojenost. Simbioza aganeala in Berte se počasi in zanesljivo krha. Njena resnična narava se vse močneje upira potezam aganeala, ki slepo sledi vilinskim načrtom. Imel sem dovolj časa, da jo analiziram. Sem je prišla na lastno pest. Ko bo konflikt v njej dosegel vrhunec, bodo potrebne prave poteze.«

»Ne pozabi, da si je tudi ona v Dilualu oprala roke s krvjo.«

Boris se razvedri:

»Ampak pomisli, če je glede dvojčkov res. V pravem trenutku lahko postane močan zaveznik.«

Ona ga še tesneje stisne:

»Bova videla. Kmalu bo glede dvojčkov potrdil še ginekolog. Za zdaj še nisem ničesar čutila.«

»Še nekaj je,« nadaljuje Boris.

»Kaj?«

»Trdila je, da sta njuni duši nekaj drugačnega.«

Lučka po nekaj trenutkih veselo odvrne:

»Seveda sta, saj sta najina.«





19. Na dveh frontah


Aleš zmajuje z glavo. Romanov pogled pade v tla.

»Znova ta digitalni šum.«

Aleš pokaže na časovnico:

»Tu ni časovne luknje.«

Roman doda:

»Razširiva prepoznavo obrazov vseh kamer še na okolico prizorišč Robičevega, Kovačičevega in Plahutnikovega primera. Raztegniva časovno okno na en teden. Mogoče se kaj pokaže,« in trpko doda. »Obraz z vseh prizorišč.«

Sledi nestrpno čakanje rezultatov namenske aplikacije. Aleš s prsti živčno tapka po mizi, Roman odsotno žveči žvečilni gumi.

Ekran se obarva zeleno. Na vseh prizoriščih se pojavi samo en obraz.

Spogledata se. Aleš se pogladi po bradi:

»Tega gospoda sem nekje že videl.«

Roman vrti z očmi in brska po spominu:

»Tudi meni je znan.«

»Kaj se mučiva? Poženiva identifikacijo.«

Roman naredi kretnjo pred zaslonom in pod štiri slike se izpiše ime:

»Marko Lesnik.«

Skupaj presenečeno ponovita izpisano ime:

»Marko Lesnik?«

Roman potrdi prikaz podrobnosti.

Aleša oblije toplina pričakovanja:

»To je profesor zgodovine na srednji šoli, ki so jo obiskovali mladi Plahutnik, Svetnikova punca in tudi Rok Kovačič.«

Roman nadaljuje:

»In tam smo imeli hajko ob primeru Roka Kovačiča. Se spomniš tiste srhljive sisare?«

Aleš prikima:

»Le kdo ne bi pozabil tistih psihotično pofarbanih kugel? Srh me spreleti ob misli na njo,« zatem razočarano navrže:

»A ti posnetki še nič ne pomenijo. Ta analiza je pokazala, da se je v časovnem oknu tedna dni pojavil v bližini prizorišč. To še ni kaznivo.«

Roman živahno vskoči:

»A vseeno pomeni nekaj. Sistem je na vseh štirih incidenčnih lokacijah prepoznal samo njega.«

Aleš mirno ponovi zadnje Romanove besede:

»Samo njega. Prav imaš. Nekaj pa je jasno,« zoži pogled, ko ga zapiči v obraz na ekranu. »Profesor je nekako povezan s to zmešnjavo nenavadnosti na meji nemogočega. Preko Jedra bom poskusil dobiti karkoli uporabnega. Če je gospod Lesnik vpleten v te navidezno nepovezane incidente, ga je sistem že moral kje zaznati. Poskusiti ni greh.«

Roman zadovoljno prikima:

»Razumna misel.«



Marko s pestjo udari po mizi. Berta se zdrzne.

»Kaj vraga si mislila?«

»Kaj?« zapiči oči v Markov vročični pogled:

»Poskušam nekako izravnati tvoje poteze iz obupa in izvedeti kaj koristnega.«

»Obupa?«

Berta dvigne brado in prhne:

»Tako je! Načelnik kriminalistične policije in njegov nekdanji kolega sta se zapičila v vse primere zadnjih let. O groza,« odkima. »Umor inšpektorja Simona Robiča, afera z Rokom Kovačičem, napad na Borisove starše in zdaj še bombni napad.« Poskuša jo utišati, a dvigne glas. »Poslušaj me do konca! Ti primeri imajo nekaj stičišč. Samo vprašanje časa je, kdaj bosta vztrajna picajzla naletela na profesorja Marka Lesnika. Dokopala se bosta do tvoje vloge posebnega svetovalca pri odpravi teroristične grožnje Gillman v Angliji. Kako je lahko v takšni zadevi svetovalec srednješolski profesor?«

Marko nekaj časa molči in v ustnicah premetava vihar misli. Končno spregovori:

»Se poslušaš?«

Berta jezno odvrne:

»Pa še kako! Policista bosta razrešila enačbo in za vratom boš imel zajeten seznam umorov, ubojev in bog ve, česa še.«

Marko znova besno udari po mizi in dvigne dražilni prah:

»Si postala odvetnica pokvarjenega Mešaraha?«

»Tesea Emenim naj ne bi grmadil trupel. A ti? Tvoja vloga se je skrčila na igranje Amrokhove lutke. Vilinec ima v mislih samo en cilj. Samo en!« dvigne palec. »S pomočjo dragocenosti, ki jih je ustvarila prejšnja Elejla, želi najprej zavladati Mealkudu in zatem celotnemu Elem Jeredu, četudi za ceno uničenja vsega živega.«

Marko frkne:

»Si končala?« in jezno doda. »Potovanja tja in nazaj so ti očitno malce skrenila kompas. Rešitev, ki za vedno odstrani Elejlo iz kozmičnih enačb, je samo ena,« in mračno pribije. »Sočasna smrt Elejle in Mešaraha. Samo dva morata umreti in svet se bo vrnil v svoje običajne tirnice. Skrajnosti se bodo same od sebe izravnale. Amrokhovo početje v Drugotnosti je njegova stvar. Če hoče po uničenju Elejle imeti svet, naj ga ima. Komu mar? Tukaj bom užival penzijo in dol mi visi za Elem Jered.«



Roman stopi iz avtomobila in se zagleda v stolpič. Pristopita policista:

»Profesor Lesnik živi v tretjem nadstropju. Sosedje ga niso videli že vsaj nekaj mesecev in tudi prej je od smrti žene bolj ali manj samotar. V nič se ne vtika in nihče se vanj ne vtika.«

Romana zanima:

»Kdo mu pobira pošto?«

Policist odvrne:

»Urejeno ima poštno ležeče. Torej se je pripravil na daljše odsotnosti.«

»Hvala!« se jima zahvali.

Policista se oddaljita, Roman zre v sveže obnovljeno fasado. Spomni se na dokumentacijo o posegu ETF na sedežu Gillmana. Čeprav je bil velik del primera nedostopen, pod ključem nacionalne varnosti, se je tudi tam pojavilo ime Marka Lesnika. Zakaj bi bil profesor zgodovine nekakšen svetovalec v takšnem primeru? Profesor je povsod nekje blizu, pa istočasno dovolj daleč, zato ni možno pripraviti pravno sprejemljivega naloga. A v tem labirintu čudnosti je pravna legitimnost zgolj obrobnega pomena.

Naredi krog okoli stolpiča in tuhta, kako razkaditi vso to meglo. Čisto po naključju, zgolj s slepo srečo sta našla njegovo prisotnost pri vseh čudaških primerih.



Lučka se Borisu obesi okoli vratu:

»Res je! Ginekolog je potrdil dvojčka. Nisem ga spraševala o spolu, saj ni pomembno.«

Boris začuti njeno toplino:

»Berta se ni motila.«

Zagleda se v njegove oči:

»Torej se Bertina vera v njihovo reševanje sveta počasi krha. Navkljub stisku aganeala njeno človeško bistvo čuti resnico. Prav si imel, mogoče bo nekega dne močna zaveznica.«

»Če sem pošten, je moja resnica nadaljevanje študija na Vegovem inštitutu.«



Artus Orwen motri mlado edamitkinjo:

»Torej ste Alesa Mildal, begunka iz Diluala. S sabo ste pripeljali pol medreje dilualske vojske. Edamiti še niso prišli tako daleč na vzhod.«

Alesa odvrne:

»Najbrž sem edina preživela modre krvi. Moja družina je verjetno mrtva. Rada bi klavcem spustila kri.«

Artus se nasmehne:

»Ne bojte se! Dali vam bomo možnost maščevanja. Mogoče še ne jutri, a zagotovo bo.«

Alesa se zareži:

»Maščevanje je najslajše, ko se dobro ohladi in uleži.«





20. Bitka na robu ledene dežele


Amrokh besno vrže na mizo papirusni list:

»Eliano je zapustil duh modrosti. Dokončno.«

Rešgejin jašubeg zmedeno bega z očmi in pogoltne slino:

»Adani, to je vendar rešgejina volja.«

Amrokh mu ne pusti govoriti:

»Rešgeji Eliani prenesi moje besede,« in mračno zaključi. »Arimoja in Diweja bosta poskrbeli za svojo varnost na način, kot se nam bo to zdelo najučinkovitejše. Vsak poskus omejevanja te najsvetejše pravice bomo smatrali za sovražno ogrožanje vilinske varnosti.«

Rešgejin jašubeg oprezno prikima.



Almis For in Amrokh Gideus z Zidu skozi čarobna očala spremljata gradnjo trdnjave na robu z urokom ustvarjenega večnega ledu.

Amrokh se mršči ob pogledu na množico drobnih pik:

»Navkljub vsemu gradijo. Naši uroki jih niti najmanj ne ovirajo.«

Almis jezno prhne:

»Uroka se ne da več okrepiti.«

»Poglej jih, kako brezskrbno postavljajo obzidje. Vso svojo strategijo so prilagodili predpostavki, da bomo čakali za Zidom.«



Krepki orki nameščajo kose belega umetnega lesa v nosilce. Na srečo so navajeni mraza. Čeprav je zgodnja jesen, je vilinski urok deželo ukleščil v led večne zime. Svetla sivina z napredovanjem noči postaja vse temnejša. Prižgejo se umetne bakle. Orki pod nadzorom svojih gospodarjev hitijo z delom. Ob popolni temi se jim obeta večerni ušetz, zato v pričakovanju nagrade delajo s podvojeno močjo. V notranjosti nastajajočega obzidja najkrepkejši, ob podpori kočij brez konjev, postavljajo stojala za nebeške sulice.

Naenkrat z neba priletijo ognjene krogle. Orki zastanejo. Zmrazi jih. Začutijo vilinsko magijo. Straža se mrzlično postavlja v obrambno vrsto. Jekleni pajki se obrnejo proti severu. Tudi ognjene kočije zabrnijo z demonskim glasom in usmerijo ognjena kopja proti viru grožnje.

Razležejo se ukazi:

»Na položaje! Vilinci nas napadajo!«

Prva vrsta goleakov hitro napreduje po zaledeneli krajini in sproži svoje ognjene sulice. Modrikasti in oranžni ognji besno planejo proti obrambi in gradnji iz umetnega lesa.

Nebo preletijo ognjene krogle, izstreljene z Zidu.

Jamit Urdan Hanmal usmeri kopje proti strnjeni vrsti umetnih vojščakov in sproži. Modrikasti snop zadene enega od kovinskih bitij, a se razprši tik pred kovinsko površino.

Podobno opazijo bližnji lemiki:

»Gospod, kristalna moč se odbija od njih.«

Jamit izvleče meč:

»Jih bomo pa na star način. Saj še znamo vihteti meče in klasična kopja. Samo blizu naj pridejo,« izvleče meč, z njim udari v ščit in namigne trahiku Lindu Raveju, ki je s pomočjo čarobne tablice usmerjal posamezne tarike.

Orki pustijo delo in pograbijo kopja in meče. Na ukaz se poženejo nad napredujočo vrsto goleakov. Srditi napad se konča z grmado trzajočih trupel.

Ognjene krogle razbijajo napol narejeno trdnjavo. Kakšnih tristo metrov pred prvimi hendvejskimi položaji se goleaki poženejo v tek. Jamiti dvignejo meče in zakličejo:

»Odrinimo umetne sužnje! Juriš!«

Lemiki in jamiti se poženejo iz plitkih rovov. Okoli njih padajo goreči kosi umetnega lesa in kovine.

Udarijo se vrsta na vrsto. Ljudje proti mehanskim vojakom. Ognjene krogle še kar padajo in uničujejo nedograjeno trdnjavo.

Jamit Urdan besno maha po kovinskem lemiku, ki omahne šele po nekaj močnih udarcih. Ogleduje okoli sebe. Kovinski bojevniki vztrajno napredujejo in hendvejska telesa padajo pod zamahi modrikasto sijočih mečev. Obramba peša. Jamita prešine, premalo nas je in zakliče:

»Umik! Umik!«

Nebo še vedno režejo ognjene krogle. Goleaki prebijejo vzhodni rob obrambe, ko pregazijo orke in samo ogorčen odpor umikajočih ognjenih kočij prepreči obkolitev območja trdnjave. Trahik Lind s spremstvom se umakne iz gorečega poslopja. Umetni les gori z močno rdečim plamenom in lemiki glasno kašljajo zaradi gostega dražečega dima.

»Trdnjava je izgubljena. Umik!« ukaže in preživeli jamiti potrdijo ukaz.

Tudi z zahoda se bliskovito približa strnjen klin goleakov in skoraj brez izgub se prebijejo skozi orčje položaje. Hendvejski lemiki pohitijo na pomoč premaganim orkom, a jih je premalo. Nekaj tisoč goleakov v zavetju padajočih ognjenih krogel razbije skupino jeklenih pajkov in ognjenih kočij. Žvenket udarcev meča ob meč se meša z oglušujočimi eksplozijami, ki kovinske pošasti spreminjajo v kupe kadečih odpadkov.

Jamit Urdan se zave pasti, ki se hitro zapira. V zavetju razbitin jeklenega pajka zajame sapo in kliče lemike:

»K meni! K meni!«

Znova prekriža meč z goleakom, ki mu odbije del oklepa na podlahti.

»Presneti kovinski stvor!« jezno zarenči in s spretnim vrtenjem meča izbije kovinskemu bojevniku meč in šele po nekaj udarcih pade v sneg in nikakor noče obmirovati, še kar se šklepetajoče trese.

Takoj ga naskočita še dva kovinska stvora. Odmika se, korak za korakom. Ogleduje levo in desno v upanju pomoči. Soborcev je vse manj, a vilinskih kovinskih vojščakov nikakor ne zmanjka.

Trahik se s spremstvom hitro umika v zavetje pahljače ognjenih kočij, ki neprekinjeno bljuvajo ognjene izstrelke in baliste v rednih presledkih izstreljujejo eksplozivne sulice. Žalostno ogleduje ostanke trdnjave.

Na vsakega padlega goleaka pridejo trije novi. Toča ognjenih krogel z Zidu ne preneha. Plameni počasi pojenjujejo. Ognjena pehota hendvejev se pod pritiskom premoči umika, a orkov skoraj ni več.

»Umik!« zakliče v tablico. Od štirih jamitov sta samo še dva. Vzhodni del je izgubljen. Oba mu potrdita.

Jamit Urdan nakaže umik in preostali lemiki se pregrupirajo.

Na nebu se pojavi jata tzevogov, ki drzno napade goleake. Z ognjeno sapo orjejo po strnjenih vrstah kovinskih teles. Goblinski lokostrelci neprekinjeno streljajo na kovinske vojščake, čeprav od tega ni posebnega učinka, gre le za odvračanje pozornosti od lemikov na bojnem polju. Ognjena krogla zadene tzevoga, ki v kriku zgrmi na zasnežena tla in dvigne ogromen oblak ledene megle. Prileti še jata manjših tzevogov in se silovito požene proti Zidu.

Almis opazi hitro približevanje jate:

»Pripravite ognjena kopja. Prihajajo!«

Amrokh se nasmehne:

»Zbijmo jih.«

Veliki golemi uperijo svoje težke roke s kratkimi cevmi proti vse večjim pikam. Almis v primernem trenutku da znak. Ognjene krogle poletijo proti vse večjim tzevogom. Nekaj krogel zadene cilje in v plamene ovite temne gmote kriče strmoglavijo proti tlom.

Almis vzklikne:

»Streljajte! Ne čakajte na ukaz! Samo streljajte!«

Golemi nadaljujejo s streljanjem proti hitro približujoči jati. Razležejo se presunljivi kriki tzevogov. Proti nebu poletijo tudi ognjene krogle za Zidom. Navkljub gostemu streljanju magičnih krogel, se nekaj tzevogov prebije v bližino in z ognjenimi izbruhi zalijejo najbližje orjaške goleme.

Almis in Amrokh z nekaj vilinskimi aerali posežejo v boj in končno pade še zadnji tzevog. Almis pogleda preko Zidu v globino, kjer pojemajoči plameni požirajo negibne zračne zveri. Nekje blizu ležijo tudi mrtvi jezdeci.

Amrokh trdno postavi na tla palico z rahlo sijočim kristalom:

»Za las je šlo. Izredno spretno se izmikajo ognjenim kroglam. Bližina Zidu jih ni upočasnila.«

Almis jezno vzdihne:

»Deset golemov je komaj ustavilo jato tzevogov,« in se spogleda z najbližjim aeralom. »Izgubili smo tri goleme, še štirje so poškodovani. Urok so prebili kot gre vroč nož skozi voščeno ploščo.«

»Urok ...« prhne in znova pogleda proti oddaljenim ognjem:

»Tudi temu se bomo morali posvetiti. A za zdaj ...« se poskuša nasmehniti. »Proti kristalni magiji odporni goleaki so izničili prednost njihovih lemikov s kristalnim orožjem. Uničili smo trdnjavo in jim dali misliti, da znamo dobro usekati. Upam, da smo preložili njihov napad na Zid.«

Almis se razvedri:

»To je pomembno sporočilo predvsem rešgeji.«



Lemiki se hitro umikajo v zavetju ognjenih kočij in jeklenih pajkov. Zunaj dosega padajočih ognjenih krogel se pripelje nekaj kočij za odvoz preživelih. Jamit Urdan se utrujen sesede na klop. Zraven na klop dobesedno popada še nekaj preživelih lemikov njegove stotnije. Vsi so izmučeni in čemerni:

»Kakšna čarovnija poganja vilinske čarobne ljudi? Naša kristalna kopja jim nič ne morejo.«

Jamit odkima:

»Bomo že ugotovili in našli način, kako jih premagati. Mi smo izgubili trdnjavo, a oni svojo skrivnost.«

Zaslišijo novo jato tzevogov.

Goleaki se ustavijo na robu gorečih razbitin in s svojimi kopji streljajo proti umikajočim ognjenim kočijam.



Virena jezno piha po ogledu posledic vilinskega napada. Tarih sunkovito plapola v ritmu hitrega dihanja. Nihče si ne upa spregovoriti prvi.

»Kako so tako zlahka razbili dva medraka in orčji jepazak? Izgubili smo skoraj sto ognjenih kočij in prav toliko jeklenih pajkov. Dve jati tzevogov smo žrtvovali, da bi preprečili še več škode. Vse to so nam prizadejali z magijo ustvarjeni lemiki. V njih ni ničesar živega, so le izdelek.«

Molk leže na omizje. Prisotni trahiki negotovo umikajo oči v tla in se izogibajo zakritemu vrtajočemu meašikinemu pogledu. Končno oživi zaslon nad omizjem:

»Nekaj stvari se je razkrilo v tej vilinski akciji. Kot prvo, vilinci so naredili goleake, odporne proti kristalni magiji. Kot drugo, tzevogi so se prebili do Zidu in njihova magija jih ni ustavila. Kot tretje, na Zidu, simbolu vilinske nesmrtnosti, smo uničili najmanj tri goleme, še nekaj je poškodovanih. In kot četrto, goleaki so se ustavili na določeni oddaljenosti od Zidu.«

Virena se nasmehne (če bi lahko videli njen obraz):

»Doživeli smo poraz. Izgubili smo precej ljudi in orkov, a nismo spustili niti kapljice vilinske krvi. Presenetili so nas in iz tega potegnimo določene nauke. Poskrbimo, da te žrtve niso bile zaman.«

Na večjem zaslonu se pridruži še meašika Aleja:

»Pozdravljeni vsi! Ne vstajajte,« in s kretnjo posede prisotne, ki ob pogledu nanjo skočijo na noge. »Poglejmo na napad iz pozitivne strani. Vilinci so napadli sveto zemljo Carstva in to je vojna napoved Svetovnemu cesarstvu. Napad bo vsem v cesarstvu dvignil moralo in vnesel novo energijo v naše napore. Danes se začenja konec Mealkuda in vilincev. Poskrbeli bomo, da bo sonce znova posijalo tja, kjer vlada večni led smrtonosnega vilinskega uroka!«

Prisotni zaploskajo.



Amrokh se zadovoljno zlekne v fotelj in motri Arcusa, Lina in Eldarja:

»Moji goleaki so prevladali nad megšelemskimi orki in lemiki. Izgubil sem samo nekaj stotnij nadomestljivih mehanskih vojakov, a zveri so izgubile desetkrat več ljudi in orkov. Trdnjava je pogorišče črno-magijskih umazanij. Kar naj potrkajo na Zid in moji goleaki jih bodo predelali v hrano za črve.«

Eldar odkima:

»Oprostite mi, a ne delim vašega optimizma. Svetovno cesarstvo je z vašim vpadom dobilo močno motivacijo za mobilizacijo vseh sil.«

Amrokh se glasno zakrohota:

»Sužnja se ne mobilizira, temveč se mu ukaže. Na jugu je vladavina Megšelema. Čeprav nam čara iluzijo vsebine, moči in življenja, gre zgolj za lupine, ki jih s pomočjo zatabov podpira kristalna magija. Nič v njih ni resničnega. Vsak dan, ko odlašajo z napadom, se moč gorjače preveša na našo stran.«

Eldar prhne:

»Bojim se, da je čas v njihovih in ne naših rokah. Upam, da se motim.«





21. Rodila je dečka in deklico


Boris objame Lučko, preden pograbi torbo s potrebščinami za porodnišnico:

»Upam, da si premislila glede imen,« vzdihne in se zazre v njene sinje oči.

»Jože in Marija sta prava osvežitev v tej množici enozložnih tuje zvenečih imen in nekako zaključujeta krog zgodovine.«

Boris skomigne z rameni:

»Tako torej rešujemo svojo civilizacijo. Z imeni izpred dvesto leti.«

»Nekje je treba začeti. Bi raje imel Ijo in Ija? Zdaj pa res morava iti,« naredi grimaso bolečine. Dvakrat globoko vdihne iz tiho doda. »Oči bo priletel, ko se bo zgodilo. Žal je zasut z mediacijo med ZDA in Kitajsko.«

Boris začuti ščemenje silnic kristalne magije.

»Previdna morava biti, saj ne veva, kakšno neumnost lahko pripravi Marko. Dvojčka sta zanj grožnja.«

Lučka prhne:

»Zanj je grožnja vse, kar nasprotuje ohranitvi propadajočega sveta. Dvojčka sta otroka novega sveta. Spomni se zapisa v Knjigi.«

Boris nežno prikima in jo poljubi na čelo.



V sprejemnici se poslovita. Boris zaskrbljeno zre v vrata. Sestra ga prijazno ogovori:

»Saj boste pravočasno obveščeni. Možje ste pri porodih bolj na trnih od porodnic. Njih boli, a stokate vi,« se ji zariše nasmešek.

Borisov okamneli izraz se omehča s črto nasmeha.



Aleš si preteguje vrat. Skoraj devet mesecev dela in zdaj to. Tuhta o nadaljevanju preiskave.

Roman potrka, vstopi in naredi kisel nasmešek:

»Tožilstvo je vso dokumentacijo zavrnilo kot pomanjkljivo in ni odobrilo nadaljevanja in širjenja preiskave. Saj imajo prav.«

Aleš pripre oči:

»Vem,« in živahno skoči na noge. »Zanje je primer s truplom na trati pred razstreljeno hišo zaključen. Storilec je mrtev in ni verodostojnih sledi, ki bi kazale na širšo zaroto. Odtisa tega primera se hočejo rešiti vsi.«

»A nihče nama ne more preprečiti, da ne bi čakala na preži. Vrziva mrežo in čakajva, da se vanjo ujame prava riba. Prej ali slej bo prišla mimo in z malce sreče jo bova začopatila.«

Aleš zadovoljno prikima:

»Vsaj to. Še vedno ostanejo ta čudaštva, ki se jih odgovorni otepajo kot javni uslužbenec odgovornosti. Ko bo X-mož naslednjič udaril, bova na preži.«

Roman prhne:

»Očitno se bova postarala ob teh X-men primerih.«



Marko zre v zaliv, naslonjen na ograjo balkona. Berta tiho pristopi, pripre oči in globoko vdihne:

»Kako idilično, če ne bi bilo vsega tega.«

»Saj je idilično, ker se za zdaj nič ne dogaja. A pred nama je naloga.«

»Kakšna?« je presenečena Berta.

»Lučka je v porodnišnici. Kaj misliš, kaj bo rodila?«

Berta stopi korak nazaj in nagrbanči čelo:

»Kaj misliš s tem kaj?«

Marko nekaj časa išče besede in vzdihne:

»V tem shizofrenem kaosu sta otroka Elejle in Mešaraha silno nevarni spremenljivki. Celo do sem čutim pretok kristalne magije. Bog ve, kakšna stvora se bosta izrodila v ta univerzum. Amrokh Gideus se strinja z mano.«

Berta, zoži pogled in naredi še en korak nazaj:

»Kakšen korak?« zatem si z dlanjo prekrije usta:

»Naj ti Bog pomaga, če misliš storiti to, kar mislim, da boš storil.«

Marko se obrne in vanjo strogo zapiči srep pogled:

»Kaj misliš, da nameravam storiti?«

Berta zgroženo zašepeta:

»Novorojena otroka želiš ubiti.«

Marko nagrbanči čelo in mračno odvrne:

»Ne vem, kaj si misliš, a naj te ne zavede. Novorojenčka sta greh proti temu vesolju. Greh vseh grehov!« dvigne glas in prhne. »Lučka bo povila dvojčka zaradi Mogosa in Lebenoha, sil dvojne narave kristalne magije, zato sta utelešenje zatabov in njuno rojstvo pomeni konec našega sveta. Si se kdaj poglobila v vilinske knjige? Sehir Etir je silno poučno branje. Naj ti zrecitiram del, ki je še kako pomemben v tej zmešnjavi,« in zajame sapo.

»Mešarah! Vzame v eno roko moč pravice, v drugo moč ljubkosti in dvigne se med oba svoda. Vode, ki so zgoraj, izlijejo se skozi vode, ki so spodaj.

Mešarah, ki je Bahejir tega Elahale, edine Elahe, ta stopi in posipa svojo kri na srca čakajočih in trpečih.

Mešarah skozi sibete oživi moč tehagacev. Biserni sijaj Pemej oživi zvezde na svodu, iztrganem iz kaosa Abadona.

A postoj! Pripazi na past! Tam se skriva prepad. Kakor je zgoraj, tudi je spodaj. Oj krog vrteč in hrepeneč, brez konca lebdeč. Pripazi na pasti ljubkosti, na pot, ki to ni in pripazi se tisočerih luči na svodu brez zvezd.

Mešarah, prepad je zate ...«

Bertin pogled pade v tla. Marko doda:

»Naš Mešarah je padel v prepad. Naša naloga je samo ena,« in vzdihne. »Popraviti anomalijo in vrniti svet v normalne tirnice.«

Berta odkima:

»Poboj otrok. To je tako dokončna rešitev, ki bo prinesla neizmerno sovraštvo. Dan po uboju se bodo vse vojske Svetovnega cesarstva v besu pognale nad Mealkud in proti zahodu. Zmlele bodo vse na poti in sovraštvo bo zatemnilo nebo tudi tega sveta.«

»Vilinci so pokazali svojo premoč nad Elejlinimi lutkami. Kar naj naskočijo Zid, se polomijo in potem bo vrsta na nas. Z ali brez Eneja,« jezno zaključi.

Berta se zareži:

»Delanje vzorca iz manjše zmage je silno nevarno. Mogoče so Amrokhu namerno pustili zmago in si želijo, da Mealkud verjame v iluzijo moči. Cesarstvo zlahka pogreša nekaj tisoč ljudi, orkov, goblinov ali kačjeglavcev, saj jih imajo milijone in vsak dan prihajajo novi. Kaj jim pomeni izguba desetih ali dvajsetih oklepnikov, če jih lahko nadomestijo s tisoči novih?«

Marko mračno odvrne:

»Tudi vilinci lahko nadomestijo uničene gulethe in goleake. Zaradi Diluala imajo dovolj surovin.«

»Če že moraš otroka odtegniti materi, imam boljšo idejo.«

»Kakšno?«

»Ugrabimo ju. Otroka sta iz drugačne substance. Če ju vzgojimo, imamo v rokah močno orožje za dan obračuna. Smrt je tako dokončna.«

Marko nekaj časa razmišlja, Berta ga strogo motri, nakar končno prikima:

»Pa naj bo tokrat po tvoje, torej ugrabitev,« in dvigne glas. »A če bo tvoj načrt ogrožen, morata umreti. Nemudoma. Umreta tudi, če se samo nakaže sum, da nam ne bosta koristila.«

Bertin pogled pade v tla.



Boris drži Lučkino dlan, jo nežno stiska in zaskrbljeno zre v grimaso bolečine. Poskuša nadzorovati dihanje, kot se je naučila v šoli za porodnice. Vdih, izdih. Pogleda proti Borisu in oči ji rdeče poblisnejo. Boris začuti valovanje kristalne magije in pretakanje preko Abadona. Luči v prostoru zatrepetajo, porodničarka in sestra se spogledata:

»Kaj je z elektriko?«

Boris jo pogladi po prepotenem čelu:

»Mirno. Dihaj. Saj znaš. Kdo misliš, da bo prvi zunaj?«

Lučka se kislo nasmehne:

»Ker je Jožef kavalir, bo dal prednost Mariji.«



Marko pripre oči in si nadene zeolski prstan. Berta opreza naokoli:

»Si čutil to?«

Marko prikima:

»Kristalna magija. Verjetno od otrok. Bog nama pomagaj, če delava napako in se rodita megšelemski zveri, polno povezani z zatabi.«

Berta prhne:

»Pomisli, kaj pridobimo, če ju čez petnajst let postavimo na čelo odpora proti Svetovnemu cesarstvu.«

Marko odvrne:

»Upam v tvoj prav,« rahlo dvigne glas. »A pomni! Ob prvem znaku težav ju bom pokončal. Ne poskušaj me ustaviti,« trdo pribije. Berta pogoltne slino. Na seznam zločinov bova dodala še detomor. Tega še Bog ne bo odpustil. Naj pokličem Hudiča in si vnaprej, za vsak slučaj, rezerviram apartma z razgledom na peklenski ogenj?

Marko začuti njene misli:

»Detomor je manjša žrtev od dokončnega poraza.«

Breta vzdihne:

»V vsakem primeru bova jutri zločinca. Gre samo za to, po katerem členu kazenskega zakonika.«



»Potisnite! Dihajte! Samo še malo! Glavica je tu!« je navdušena porodničarka, vzame škarje in hitro naredi rez. Vlije se kri. Lučka kriče potisne. Luči znova zatrepetajo. Boris začuti valovanje kristalne magije in prelivanje med vesolji. Tole je od deklice. Kakšna moč ... Porodničarka prime drobno glavico, previdno potegne drobno telo in zakliče:

»Punčka!«

Lučka utrujeno vzdihne:

»Marija,« in se boleče nasmehne. »Vedela sem,« in vzdihne. »Punca ima prednost.«

Znova jo pretresejo popadki.

Porodničarka dojenčici hitro prereže popkovino, oskrbi rano, okoli drobnega zapestja ovije čipiran trak in nežno telesce položi v pripravljen voziček:

»Gospa, še drugi je na poti, zato se koncentrirajte! Dihajte! Kmalu bo! Potisnite. Punčko bodo uredili in vam jo vrnili.«

Lučko prestrelijo novi krči bolečin. Globoko diha in vse sile usmerja v prihajajočega fantka. Še malo ... Oči ji rdeče preblisnejo, znajdejo se v temi, prižgejo se zasilne luči. Borisa prešine ... To je Jožef.

Porodničarka preklinja:

»Presneto! Nič ne vidim! Boris še močneje stisne Lučkino prepoteno dlan in šepeta:

»Še malo. Potisni! Še enkrat in dokončno. Jožef noče preveč zaostati za svojo starejšo sestr'co.«

V sobo priteče sestra z močno lučjo in posveti. Porodničarka vzklikne:

»Je že tu! Še malo! Čisto malo!«



Marko se prime za teme. Kristalna magija.

»Greva!« vzklikne in Berta mu sledi. Sestra na vhodu ju ustavi:

»Zdaj ni čas obiskov.«

Marko vanjo uperi srep pogled. Vpraša z uročenim glasom:

»Kje rojeva Lucija Svetnik Plahutnik?«

»Tega ...« zajeclja in njena volja se stopi pod mogočno aganealovo silo. »Blok tri, soba sedem,« mehansko odvrne.

»Hvala,« odvrne. S kretnjo jo uspava in telo brez zavesti se sesede.

Berta zašepeta:

»Ta izpad,« in Marko jo dopolni:

»Izbruh kristalne magije. Upam, da ni od dojenčka. Prvi je rojen. Zdi se mi, da je deklica.«

Berta se nakremži:

»Seveda, punce imajo prednost.«

Stečeta do bloka tri. Berta zasliši otroški jok:

»Tam je punčka,« in pokaže na sobo na drugi strani hodnika. »Čutim njene energije. Njena zavest je nekaj čisto ...« in ostane brez besed.



Drugačna prisotnost vdre v Borisovo zavest. Ustnice oblikuje v Marko in Berta. Začuti zeolski prstan. Tudi Lučka za hip zadrži sapo. Porodničarka zakliče:

»Ne odnehajte! Zdaj! Glavica je že skoraj zunaj! Samo še malo! Potisnite!«

Lučka za hip prebledi, njene oči se srečajo z Borisovimi in zašepeta:

»Prepreči jima ...« in znova močno potisne.

Borisa prešine bližina grožnje, spusti njeno roko in skoči na noge. Sestra kislo vpraša Borisa:

»Vam je dovolj?«

Boris presliši njeno opazko. Luči se vrnejo.



Spogleda se z Markom in Berto, ki v roki drži nekaj štručki podobnega. Borisove oči zasijejo, med prsti preskakujejo modrikaste strele. Marko recitira urok.

Boris vanj spusti prasketajoče strele. Marko jih odbije in istočasno izvede portalni urok. Boris krikne:

»Vrnita otroka! Vrnita punčko! Tudi na koncu sveta vaju bom ujel!«

Berta si z roko zaščiti obraz pred Borisovimi strelami.

Marko konča urok in oba izgineta. Boris steče v sobo, kamor so odnesli malčico. Na tleh ležijo onesveščene sestre.

Priteče dežurna in se prime za glavo:

»Kaj se je tu zgodilo?«

Boris mrko odvrne:

»Ukradli so punčko, Marijo Svetnik Plahutnik. Kako se lahko nekdo kar sprehodi do sem?«

Babica dvigne v zrak fantka in Lučka zavzdihne:

»Jožef.«

Boris vstopi v sobo in se spogleda z Lučko.

Babica medtem oskrbi zarezo in poskrbi za infuzijo. Sestra pristopi in babica prebledi:

»Kaj? Ukradli so punčko? Kdo? Zakaj?«

Boris začuti Lučkin bes. Objame njeno roko:

»Zaradi zeolskega prstana na Markovem prstu sem bil za sekundo prepozen. Samo sekundo.«

Lučki se utrnejo solze:

»Marija ... Našla jo bova. Prisegam, da bom iz obeh osebno naredila orčji golaž.«



Roman Sekulič med ogledom posnetkov kamer iz porodnišnice zmajuje z glavo:

»Še ena skrivnostna igra s posnetki. Gospod Plahutnik je trdil, da je videl Marka Lesnika in Berto Kladnik. Poglej kamero 12 pri Srednji zdravstveni šoli! Vidiš?«

Aleš odkima:

»Berta Kladnik in Marko Lesnik uro pred domnevno ugrabitvijo. Postopanje na javnem pločniku ni zločin. Zraven mora biti še kaj konkretnejšega.«

Roman jezno pokaže na oznake na posnetku:

»Vidiš? Zopet ta časovni preskok. V trinajsti sekundi sta še tam, potem čudežni preskok na oseminpetdeseto sekundo, ko ju ni. Kam sta skupaj s sekundami izpuhtela?«

Aleš skomigne z rameni:

»Ta kamera ni del varnostnega sistema, zato ni sodno veljavna sled.«

Roman prhne:

»Tudi pri vseh drugih primerih si je profesor Lesnik nekaj ogledoval, čemur so sledila huda kazniva dejanja.«

Aleš trpko odvrne:

»Morava se sprijazniti, ta in podobni posnetki ne zadostujejo niti za resni začetek preiskave. Imava zgolj trditev gospoda Plahutnika, da je videl profesorja in knjižničarko. Drugih dvanajst prič pa niso videle nikogar, kar potrjujejo tudi kamere v in okoli porodnišnice in samo te lahko služijo kot dokazni material. Kljub vsemu je otrok izginil. Ostale so sledi v posteljici, a dokument za vpis v matično knjigo je še v dopolnjevanju, torej je otrok izginil v vmesnem času, od poroda do vpisa. Gre za deklico z imenom Marija Svetnik-Plahutnik.«

Roman trpko pristavi:

»Torej bom pred besnim očetom moral razlagati, da ni noben sistem zaznal oseb, ki jih je navedel, in da preiskava teče.«

Aleš trdo odvrne:

»Žal je tako ob soočenju besede enega proti besedam dvanajstih in posnetkom vseh ustrezno certificiranih varnostnih kamer na območju prizorišča. Seveda pa ne bova mirovala,« in se kislo nasmehne. »To je tudi zame profesionalni izziv. Potem je tu še dedi.«

Roman spusti pogled v tla:

»In kaj ti misliš?«

Aleš se pogladi po tankih brčicah:

»Jaz? Osebno mislim, da je Marko Lesnik zagotovo vpleten. A tudi tokrat je kot pri drugih primerih z njegovim prstnim odtisom,« in trpko pribije. »Žal nimava nobenih dokazov. Nihče se ničesar ne spomni, nobena kamera, ki lahko služi kot dokaz, ni ničesar posnela. Tamkajšnji sistem ni del varnostnega omrežja, zato ne bomo nikoli ugotovili, kje in kako je prišlo do morebitne manipulacije s posnetki. Sicer bom podpisal nalog za kibernetsko forenziko, a rezultat mi je vnaprej znan.«

Roman razočarano doda:

»Ker gre za predsednikovo vnukinjo, lahko poskusimo s politično motivirano ugrabitvijo.«

Aleš se skozi okno zazre v hrib:

»Če gre za ugrabitev zaradi finančnega ali političnega vzgiba, se bo kmalu pojavil kdo z zahtevami. Dokler pa tega ni, gre za izginotje. Še to je problematično, saj izginula oseba še ni čisto prava oseba, ker ni končan vpis v matično knjigo.«



Boris mirno posluša Romanove ugotovitve. Nekaj trenutkov molči, z muko pogoltne slino in zajame še nikoli tako težko sapo:

»Verjetno se ne bo nihče pojavil z zahtevami. Malce me je zvilo med porodom drugega otroka, ko sem zagledal ...« in pogled mu pade v tla. Nima smisla ponavljati.

Roman pomirjujoče odvrne:

»Če se bo pojavila kakšna zahteva, bomo lahko ukrepali. V tej zmedi me zanima,« za hip zastane in doda. »Kakšen motiv imata vaš bivši profesor in šolska knjižničarka?«

Boris odkima:

»Niti v sanjah si ne znam predstavljati. Kako naj bi vedel, kaj ju je pičilo? A vem, kaj in koga sem videl,« trdo zaključi.

»Nekaj ju je gotovo gnalo in vprašanje motiva je ključno. Vaše pričevanje, posnetki varnostnih kamer, pričevanja osebja in nedokončani vnos v dokumentacijo puščajo ogromno vprašanj. Popolnoma razumem vašo jezo, bes in razočaranje. Ker gre za predsednikovo vnukinjo, se je sprožila vseevropska iskalna akcija, a glede na izkušnje okoli nekaterih primerov imam slab občutek. Če vam to kaj pomeni, v postopek se je aktivno vključil tudi načelnik Aleš Kotnik.«

Boris ravnodušno odvrne:

»Hvaležen sem vam za trud. Več kot delati po najboljših močeh ne morete.«

Roman ga potreplja po rami:

»Obveščal vas bom. Kako je z ženo?«

»Hudo, čeprav tega ne pokaže. Malega Jožefa noče spustiti z oči.«

Roman vzdihne:

»Jožef ... Lepo slovensko ime. Danes se redki spomnijo, da jih imamo.«



Berta položi dojenčico v stajico. Maradoški zrak je najboljše uspavalo.

Marko zre v krhko telo:

»Kako drobceno bitje. Če je kje v njej kristalna magija, se zdaj še ne kaže. Kaj bova storila glede brata?«

Berta nagrbanči čelo:

»Niti ne pomisli na kakšen nov bombaški poskus. Deklico bova pripravila za vodenje prihajajoče vojne. Njene moči so kot nož. Lahko ti odreže kruh ali prereže vrat, vse je odvisno od volje, ki vodi roko. Brat dvojček je verjetno ves čas zavarovan in se mu ne moreva niti približati.«

Marko vrti oči po visokem stropu. Berta zašepeta:

»V deklici čutim utripanje sil. Ne gre za kristalno moč, še nekaj drugega je. Nekaj ...«

Marko nagrbanči čelo:

»Jaz ničesar ne čutim. Si prepričana?«

Berta prikima:

»Popolnoma.«

»Čudno,« in zapusti sobo.

Malčica odpre oči in z jasnim pogledom se spogleda z Berto, ki zašepeta:

»Vem ... Zdaj vem.«



Lučka v roki ljubeče drži majhno štručko. Boris jo objema okoli ramen. Opazujeta mir Prepovedanega sektorja. V diskretni razdalji oprezajo v rdeče kute odeti pripadniki Krvne garde. Nekje na nebu so ves čas izvidniške oči, ki motrijo na družino. Poljubi fantka na čelo. Oči ji rdeče preblisnejo in pojavijo se solze:

»Marijo čutim, a ne morem določiti, kje jo skrivata. Vem samo, da je na tem svetu.«

»Mogoče skupaj s svojimi vilinskimi pajdaši pričakujeta napad na Zid. Računata na bes in jezo. Najprej vilinski napad na trdnjavo, zdaj pa še ugrabitev. To pomeni, da se vilinci čutijo dovolj močne za odprto vojno.«

Lučka se nasmehne:

»Presenetimo jih in se ne odzovimo. Naj se torej v družbi nesmrtnih še malo načakata. Jožef bo popeljal vojsko in osvobodil sestro Marijo iz njihovih krempljev. Ves vilinski svet bo spremenil v ruševine.«

Boris prišepne:

»Jožef in Marija sta rešitev za prihodnost obeh svetov.«

Skupaj se zazreta v veličastno panoramo Wendenburga, prestolnico sveta.

Lučka, Božanska carica, Basilea in Elejla zašepeta:

»Z Marijo se bom povezala, ko bo starejša. Dajmo času čas.«





Slovar pojmov, tujih in specifičnih besed


O slovarju


Slovar vsebuje razlago vulgarizmov, specifičnih izrazov, slenga in narečnih besed. To ni slovar vilinščine, čeprav je v njem veliko vilinskih besed.

Specifične besede so tiste, ki so namensko ustvarjene za potrebe sage Vitezi in Čarovniki. Zgodba se dogaja v znanstvenofantastični prihodnosti, zato sem predvideval uporabo različnih tehničnih sredstev, ki so danes samo še v domeni domišljije. Tudi vilinske besede sem označil kot specifično, saj je vilinščina Vitezov in Čarovnikov izmišljen jezik, ki izhaja iz semitskih korenov. Seveda je prav, da razložim, kaj pomenijo opombe:

			 				Specifično, spec. - beseda, ki ima smisel samo v svetu Vitezov in Čarovnikov

				Vilinščina, vil. - besede izmišljenega jezika Drugotnosti. V to skupino sodijo izrazi okultne teologije, mistike, ki so del Drugotnosti.

				Sleng - beseda pogovornega jezika, lahko tudi specifična govorica določene skupine ljudi. V tej skupini so tudi kletvice.

				Sleng, nem. - pogovorne besede, ki izhajajo iz nemščine.

				Sleng, anglizem - v novejšem času je veliko novih pogovornih besed, ki izhajajo iz angleščine.

				Mistika, religija, okultizem - specifična beseda 				iz navedenih področij.

				SSKJ - vir razlage je 				 				Slovar slovenskega knjižnega jezika na portalu 				 				Fran.



Specifične besede »živijo« samo v svetu Vitezov in Čarovnikov. Vsaka podobnost z resničnimi osebami, živalmi, kraji ali stvarmi je zgolj v službi pripovedi in ni namerna.



Dodal sem tudi besede, ki so koristne zaradi izobraževalne vloge in jasne pomenske definicije. Večina pomenov je preverjenih tudi s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika s portala www.fran.si, zanj skrb Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Vilinske besede so prevedene na osnovi standardnega slovarja dr. Mary Smith: The strange laguages with the Hidden history (Oxford University 2105, 3rd revision).





A


Abadon – Brezno duš, nebeški vrtinec, ki požre nečiste ali neočiščene duše.

Abraham – praznovanje petdesetega rojstnega dne.

Adani – prihaja.

AEEG – spec. – ročni skener možganskih aktivnosti, ki zelo hitro operaterju pripravi celovito sliko možganskih aktivnosti preiskovanega. Deluje brezstično, na oddaljenosti do 50 m, določene aktivnosti zazna tudi do 150 m oddaljenosti od preiskovanca.

Aeral –vilinščina – plemeniti vitez, častna titula v vilinskih deželah.

Aevarg – vil. – veja hadime (gl.).

Afne guncati – sleng – Početi nekaj nekoristnega, izgubljati čas za nepotrebno/nekoristno.

Aganeal – udejanjen etir, nesmrtni del izbranega človeka v gostem vesolju. V zadnjih dnevih jim pravijo Čuvaji.

Aladali – pozdravljen, uporablja se pri svečanem pozdravljanju, izrekanju dobrodošlice ipd.

Alefbet – jezikoslovje, okultizem, teologija - hebrejska fonetična abeceda. Vsebuje 22 soglasnikov. Skozi čas se je malo spreminjala, samoglasnike je kot dodatek dobila šele v srednjem veku.

Aldeverg – spec. – V času Svetovnega cesarstva duhovno središče cesarstva z mnogimi templji. Mesto je bilo opustošeno, oplenjeno, požgano in opuščeno v času Padca leta 998 z. e. Kasneje je nastalo manjše avtonomno mesto istega imena, ki ni imelo zgodovinskega pomena.

Aledah – božanski gospod, še ena oznaka za svečenika – vladarja, ta je formalna in izhaja iz vilinskih kraljestev iz predeonskih časov. Boris je dobil ta naziv, ko mu je Aecij predal legije.

Alissa – Rajska reka, ki ločuje Kadešah od brezna Abadona. Na nebu se tako imenuje trak galaktičnega rokava, ki objema celotno nebo kot megličast trak.

Alko-norija – sleng, skoraj tradicionalno pijančevanje dela dijaške in študentske populacije ob petkih po zaključku delovnega tedna.

Ameah – mati v duhovnem smislu. Pomemben element vilinske okultne teologije. Ameah simbolizira posodo kreativnih sil, matrico razodevanja dejavnega sveta.

Amen – sleng, religija – do amena – do konca, sama beseda amen je hebrejskega izvora, pomeni tako bodi in je največkrat zaključek (potrditev) molitve.

Anomalija – motnja.

Apokalipcist – mistika, religija – pripadnik duhovne, verske smeri, ki se posveča apokaliptičnim besedilom in njihovim sporočilom o skorajšnjem koncu obstoječega krivičnega sveta in rojstvu novega in pravičnega. Ta vrsta besedil je bila aktualna zlasti na začetku našega štetja.

Arcnija – SSKJ, narečno - zdravilo.

Arest – SSKJ - zapor.

Arlingtonov inštitut – spec. – Poseben inštitut za bazične fizikalne raziskave, zlasti s področja teorije delcev in odkrivanja lastnosti delcev v okviru drugačnih temeljnih fizikalnih konstant. Leta 2042 ga je ustanovil dr. Albert Arlington, ki je razvil delo skrivnostno izginulega dr. Petra Donovana, avtorja revolucionarne teorije o valovni konstanti vesolja v okviru nove interpretacije teorije superstrun.

Asod en'izetoc – vil. – brlog zarotnikov – igra besed.

Aspirin – zdravilo proti bolečinam podjetja BASF.

Auril – zelo redka kovina – izjemno lahka, trdna in prožna. Njena posebnost je podvrženost magiji, saj se lahko »prepoji« z urokom. Za pridobivanje je potrebna precejšnja veščina. Bistvo priprave je v natančnih recepturah. Pridelavo obvladajo vilini in škratje. Edini dosegljivi rudniki so v deželah škratov in v Dilualu. Na vzhodu sta dva velika rudnika, ki sta pod nadzorom Božanskega carstva.





B


Bagae en'Mebanej – vil. - služabnik vojnega štaba, odgovoren je za delovanje štaba.

Bahejir – božji izbranec, božje utelešenje – eden od nazivov basilea

Basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle.

BATS, ETF – spec. – Britanska oz. Evropska posebna služba za boj proti terorizmu. Takšne enote imajo v obdobju strahu pred terorističnimi napadi skoraj bianko menico za preganjanje tudi ljudi in organizacij, ki se jim ne more pripisati teroristično ozadje.

Be or not to be – sleng, anglizem – biti ali ne biti.

Begunstvo – beg mladoletnega Timeusa IV Simidala v spremstvu Georja Simidala in še nekaj pogumnih mož in žena v času Padca, ko je armada Vesoljnega carstva zasedla Wendenburg in končala tisočletno svetovno vladavino človeškega cesarja in vilinske kraljice.

Bekal – vil. - uvid, videnje, uvideti, dojemljivost, dojeti, dojemanje.

Bemej – zemljiški vladar v Medalarju (hesed malahid)

Berek oezed et'šaeviz – Klic k orožju in bojnem duhu lahko prevedemo ta zeolski bojni klic.

Berešit bara elohim et hašemaim vet haarec – teologija, mistika, religija - prve besede hebrejske Biblije, ki so ohlapno prevedene v Na začetku so bogovi ustvarili nebesa in zemljo. Seveda je to silno ohlapna interpretacija, ki slabo pije vodo v luči takratne kabalistične tradicije.

Bestica – angl. – najboljša prijateljica.

Betica – SSKJ - glava.

Bič – sleng, anglizem, vulgarizem, prostitutka, predvsem pa tudi nepopularno dekle, nedostopno ipd.

Bikov drek – sleng – izhaja iz bull shit , kar pomeni nakladanje, prazno govoričenje.

Birič – preganjalec, priganjalec, običajno nekdo, ki priganja k nečemu.

Bordel – javna hiša, stavba, kjer se ponujajo seksualne usluge, v slengu pomeni tudi prostor razvrata.

Bozon – fizika; eden od osnovnih gradnikov, ki definirajo naravo materije vesolja.

Brexit – politika – začasni izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije na prelomu 20-tih let 21. stoletja. Ob njenem nastanku Evropske zveze na začetku 40-tih let 21. stoletja se je Velika Britanija pridružila kot zunanja članica s posebno obliko varnostnega in ekonomskega pakta.

Brezkrvni – ljudje in pripadniki drugih ras, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Poniževalna oznaka za vse, ki nimajo plemenitega porekla.

Brifing – sleng, anglizem, sestanek, dogovarjanje, usklajevanje.

Brihta – SSKJ, sleng – pameten, bister.

Broken ingliš – sleng, angl. – govorjena angleščina z močnim neangleškim (neameriškim) naglasom. Tipični, pravzaprav značilni primer »broken ingliš« je angleška govorica azijskih ali latino govorcev.

Brozga, brozgica – sleng – pijača slabe kakovosti.

Brzinsko – sleng, hitro, pospešeno.

Bulšitanje – slengovski anglizem – govorjenje neumnosti, nakladanje. Beseda izhaja iz fraze bull shit, ki pomeni bikov drek in na angleškem govornem področju pomeni govorjenje neumnosti in nakladanje.





C


Cahat – vil., spec. - Carska vojaška enota, šteje okoli 6000 orkov, kačjeglavcev ali goblinov.

Cahatok – poveljniški oziroma stražarski odred. Običajno šteje med 700 in 1000 posebej vzgojenih orkov in vsaj 100 Set'Arusov.

Cajtengi, cajt'ngi – narečna beseda za časopis, izhaja iz nemščine.

Centurij – zgod. – vojaški čin v rimski vojski. Centurij je poveljeval taktični enoti stotniji, ki je sprva imela 100 mož, kasneje pa 60 – 80.

Cesarstvo Shedanija – dedič nekdanjega Svetovnega cesarstva. PO padcu nekdanjega Vesoljnega carstva se Svetovno cesarstvo ni nikoli več obnovilo.

Civitas Celeia – zgod. – rimsko mesto, osnovano na keltski Keleji, ki postane Claudia Celeia, ko je leta 45 n. št. od cesarja Klavdija dobila mestne pravice. Mesto so imenovali tudi mala Troja – Troia secunda, kar vse pove o izrednem pomenu mesta v rimskem času. Konec antične dobe se je zgodil v 5. in 6. stoletju, ko je bilo mesto porušeno in je utonilo v pozabo vse do vzpona celjskih grofov. Na mestu antičnega mesta je danes Celje.

Cimer – SSKJ, sleng – sostanovalec, običajno kot sostanovalec v študentski sobi.

Cipa – SSKJ – slabšalno, vulgarno za prostitutka.

Cipasto – sleng – pridevnik, izpeljan iz cipa.

Cirozna jetra – SSKJ – izpeljava iz ciroza jeter. Bolezen jeter, običajno zaradi tvegane in pretirane konzumacije alkohola, zlasti žganih pijač z visoko vsebnostjo etanola.

Coprnija – negativni izraz za čarovnijo - coprnica – slabšalni, poniževalni naziv za dekle ali žensko.

Cosplay – oblačenje v kostum priljubljenega domišljijskega lika. Gre za kreativni in zahteven konjiček ljudi vseh starosti. V svetu obstaja veliko konvencij, namenjenih tudi ali samo cosplajerjem.





Č


Časovnica – SSKJ – vnaprej opredeljen časovni razpored, časovna os, časovni načrt zaporedja opravil.

Čest, često – SSKJ - pogost, pogosto, pogosten.

Češplja – nagajiv izraz za ženski spolni izraz.

Čiken – sleng, angl. – strahopetec (gl. tudi pusi).

Čorba – srbizem – tekoča jed, običajno iz več različnih sestavin (meso, zelenjava ipd.).

Črnuharski – sleng – poniževalni, rasistični izraz za temnopoltega.

Čuvaj – udejanjen aganeal v človeškem telesu. Aganeal se spoji z izvirno osebnostjo in živi v simbiozi. Ko človek biološko umre, aganeal najde drugo telo.

Čuza – slengovski izraz za ječo, zapor.





D


Daleron – zdravilo proti bolečinam v prosti prodaji.

Damejah – spec. – strašna temeljna sila Megšelema (gl.), vedno sta dva, kar ustreza dvema stebroma vhoda v osrednji del svetišča Emen Mabemot na Tarafu (gl.).

Damejaha sta personifikacija temeljnih sil Megšelema. Vedno sta dva, eden za aktivno, drugi za pasivno manifestacijo neskončnosti. Gre za izjemno močni entiteti, ki sta sposobni neodvisnega in samostojnega delovanja še pred udejanjenjem Elejle. Damejaha ustrezata duhovnemu pomenu Mogosa in Lebenoha, lun Elem Jereda (Drugotnosti), a je simbolika teh razmerij silno zapletena. Teologija damejahov se še vedno izmika definicijam. Nekateri strokovnjaki, zlasti dr. Abram Goldstein, so izpeljali zanimivo teorijo o poreklu troedinega boga, ki je del marsikatere religije. Po tej teoriji je za navdih služilo trojstvo Elejla in obeh damejahov. Ta teorija se je pojavila v času, ko so v ruševinah Diweje našli namige o prazgodovinski inkarnaciji trojstva Megšelema. Zgodila naj bi se okoli 25.000 let p.z.e.

Teologija damejaha je silno zapletena.

Dasa – frajer, pomembnež, mogočnež

Debil – oznaka za umsko zaostalega človeka, vulgarni izraz za nekoga, kis e mu želi pripisati umska zaostalost; debilnost – stanje duha, uporabljeno v vulgarnem izražanju; debilček – žaljivka, večkrat v kontekstu »pridnega«, oziroma takšnega, ki ni podvržen delanju težav, ipd.

Definitivno – SSKJ – dokončen, dokončno, dokončano, končna rešitev, zagotovo tako.

Demešek – vil., spec. - temni val, zlo, prihajajoče zlo, ena od oznak za damejahe in kerkeše.

Desperados – sleng – morilec.

Det'lajns – sleng, anglizem, rok izvedbe, zadnji rok izvedbe.

Deviacija – SSKJ – odmik od normalnega, motnja, odklon.

Devica, devičnik – ženska oz. moški, ki je še brez izkušnje spolnega odnosa.

Devocija – privrženost v verskem pomenu besede.

Dilitati – sleng, anglizem, izbrisati, odstraniti

Djuk – (anglizem) slengovski izraz za frajerja.

Domina – posebna spolna praksa, ženska igra gospodarico, moški pa njenega služabnika, večkrat so prisotni elementi sadomazohistične prakse. V tem primeru ženska biča, moški igra vlogo trpečega sužnja.

Drek – vulgarizem – iztrebek, blato.

Drinknil – sleng, anglizem – spil, popil; drink – pijača

Drkanje – vulgarizem, samozadovoljevanje moških

Drugotnost – Popularno ime za Elem Jered, splošno pa gre za redko vesolje drugačnih vibracij, kot je naše. Eksperimentalno je obstoj tega sveta dokazal jordanski fizik dr. Mohamed Selimi. Žal je akademska znanost njegovo delo dolgo časa spregledovala, a so mu na začetku 22. stoletja priznali prvenstvo in po njem imenovali temeljni delec Drugotnosti – Selimijev bozon.

DSO – družba - Dom za starejše občane, po domače, dom upokojencev.

Duhovitnost, duhovitniško – zbadljivka za modno in potrošniško duhovnost. Tovrstne duhovne smeri so običajno brez praktičnega učinka in bolj sodijo v sfero iluzionizma.

Duri – SSKJ - vrata.

Dvojka, dati dvojko – sleng, nekoga zavrniti, običajno v kontekstu osvajanja, oziroma dvorjenja. Beseda se občasno uporablja tudi v kontekstu zavrnitve prijateljstva, druženja ipd.

Dvorni knez – majordom dvora, položajni naziv, se ne deduje in ga lahko zaseda tudi liberos (napr. Artus Orwen v času Leona Simidala v zadnjih letih Cesarstva Shedanije).

Džanki (junkie) – sleng, SSKJ – odvisnik od mamil (gl. šus, drogeraš).





E


Edamiti – spec. – rasa humanoidnih bitij na skrajnem zahodu edine znane celine Elem Jereda. Od Padca se razvijajo ločeno od ostalega sveta.

Edemej – vil. - človek, Edemejin – človeštvo.

Ekonomika diferenciacije – Ekonomska teorija, ki je nastala med leti 2030 in 2035 in dobila svojo politično uveljavitev po letu 2045. Bistvo te teorije je, da se ljudje ne rodijo z enakimi možnostmi in da mora sistem na osnovi diferenciacije pomagati tistim, ki izkazujejo več sposobnosti. Znamenit Langrov aksiom pravi: »Država mora sposobnim pripraviti oprimke napredka in istočasno nesposobnežem preprečiti zlorabo.« Politiki, ki sledijo tej ekonomski teoriji, radi ponavljajo ta aksiom in ga implementirajo v zakonodajo. Slovenski pripspevek k tej ekonomski misli je t.i. sistem socialnih uteži. V praksi gre za sistem progresivne socialne subvencije. Več, kot vložiš v socialne pravice, več primakne še javna blagajna. Če se zavaruješ 10 € na mesec, država primakne 5 €. Če pa je tvoj vložek 100 €, država primakne 200 €. Poseben dodatek so t.i. oprimki. Če imaš z 10 € mesečno pravico do 2000 € zdravstvenega stroška, imaš s 100 € skoraj 100.000 €. Temu je finančni minister leta 2062 rekel 'progresivno nagrajevanje odgovornih'.

Eksorcist – religija, SSKJ - izganjalec hudiča, od Cerkve imenovan izganjalec hudiča.

Eksorcizem – religija, SSKJ - Izganjanja hudiča ali zlih duhov iz ljudi, predmetov in prostorov. Izganjanje izvaja eksorcist, v krščanstvu je duhovnik ali oseba s posebnimi sposobnostmi, ki s pomočjo molitev, posvečene vode, zaklinjanja, krščanskih simbolov, relikvij itd. poskuša izgnati hudiča oz. zle duhove iz obsedene osebe.

Eksport – tujka pomeni izvoz.

El – ime za boga, stvarnika, nedoumljivo silo ustvarjanja vsega.

Elahjakil – bog-kraj, bogokralj, torej vladar, ki je hkrati tudi bog. Basilea je bogokralj in prvosvećenik samemu sebi. Kot takšen ima absolutno oblast, je predmet čaščenja in odreja religijo, ki ga časti.

Eleh tasak – spec., vil. - Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha.

Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim - Elejla in Damejahi prihajajo, Elejla je kralj svetov – tako se je Sandri predstavila podoba, ki je prekinila njihov obred iniciacije.

Eleh tasak – Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha.

Elejla – spec. - Udejanjenje Megšelema (gl.), kaosa in nasprotovanja smislu razodetih vesolj. Teologija je silno nedorečena in polna subjektivnih interpretacij in slabo dokazanih domnev. V resnici še nobena študija ni dovolj natančno opisala narave udejanjenja Elejle in njene, oziroma njegove vloge. Obstajajo samo splošne teološke študije, ki temeljijo na eni od interpretacij nekakšnega zanikanja Ela (boga). Elejla vlada dvema damejahoma in sedmim kerkešom, silam Megšelema. Elejla je temeljni pogon Megšelema, sveta lupin in energijo črpa preko zatabov (gl.), temnih talismanov lupin. Posebej skrivnostna je vloga t. i. skritega (sedmega) kerkeša v teologiji Elejlinih vplivov.

Elem en šaeviz - svet duhov v vilinski okultni mitologiji. To je podsvet duhovnih vplivov, ponekod ustreza kopreni med Megšelemom in Abadonom. Teologija tega pojma ni čisto jasno razložena.

Elem Jered,Hadeš ošak, mades en Elem Jeder - Svet Drugotnosti, Sveti dar, Mogočniki Drugotnosti.

Elemental – okultizem, nižja elementarna sila ognja, vode, zraka ali zemlje. V vilinski magiji gre za fazni fragment, identificirane kot energija elementa.

Elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeji izvirajo iz Svetovnega cesarstva kot osebna cesarjeva straža. V novem eonu je to straža cesarja Shedanije in ob nastopu Mešaraha še posebna stotnija za njegovo varovanje v času bivanja na Zahodu.

Eliša – rajsko mesto za bogu zveste ljudi. To posebno mesto je nad Neskončnim drevesom.

El en'jabavun – božja sodba.

Emanacija – duhovnost, religija, SSKJ - izžarevanje, razširjanje, sevanje, žarčenje oddajanje (duhovne) energije.

Emen Mabemot – spec., vil. - Varuhi pekla, puščave. Poseben verski red iz Starega cesarstva. Njegova posebnost je bila nasilna menjava svečeništva na vsakih 20 let. Ključni trenutek je bil dvoboj starega z novim leceohom, vrhovnim svečenikom. Čas je bil tempiran na trenutek, ko je stari svečenik fizično najšibkejši in novemu ne predstavlja posebej zahtevne ovire. Po odstranitvi starega svečenika nove svečenice pobijejo še vse stare svečenice (lietzeto, svečenici Mogosa in Lebenoha in sedem Čuvajk skrinje zatabov).

En'gebmon mahgeja – vil. – poverilnica člana (pripadnika). Običajno je janimak (gl.) simbol članstva z glasovalno pravico v jadagetu ali sorodnem svetu.

En'helašet neš – vil. – vilinska duša.

En'helašet šemetoc – vil – vilinska razsodnost.

En'lahcoi iglakea - vil. – Trgovinski patent, pravzaprav pogodba o trgovski izmenjavi. Ena najbolj znanih pogodb je pogodba med Arimojo in Škratjim kraljestvom, podpisana v času Vesoljnega carstva.

En'mabomet rakmabith – vil. – peklenske grobnice.

Enohijana – okultizem - posebna veja okultizma, verjetno gre za najmočnejšo in najbolj direktno metodo psihične magije zahoda. V delujočo obliko jo je spravil dr. John Dee s pomočjo izjemnega vidca Edwarda Kellyja v 16. stoletju v Angliji. Enohijana je razdeljena na tri sisteme: 1. Etirji, teh je 30(gl.). 2. Stražni stolpi – 4 elementarne tabele za priklic energij angelov drugih elementarnih bitij. 3. Mistična heptarhija – verjetno najmanj raziskan in skoraj popolnoma nepubliciran del in je uvod v angelske ključe in planetarne tabele.

En'rešgematok – vil. Duh modrosti.

En'sehi Helašet edanim jobogea – vil. – zgodba o svetovni vilinski vladavini.

En'tašot ševiz - vil. – magijski prenos duhovnega bistva v drugo telo.

Enigma – uganka.

Eon – SSKJ – vek, doba, v praksi dolgo časovno obdobje

Eretz Israel – hebr. – zemlja Izraelova, eno od imen tradicionalne Svete dežele.

Etir1 – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo.

Etir2 - okultizem – V enohijanski magiji (enohijani gl.) obstaja 30 etirjev, posebnih prostorsko-časovnih entitet (etrov). V vilinski okultni teologiji jim ustrezajo etiroh, 30 vibracij multidimenzionalnega čas-prostora.

Eon – dolgo časovno obdobje, v Drugotnosti označuje zaključen časovni okvir.

Esesovka – sleng, disciplina in predanost cilju, beseda izhaja iz nacističnega vojaškega reda, imenovanega Eses, za simbol je uporabljal dvojni runski S. Esesovci so bili strogo arijskega porekla in njihova temeljna naloga je bila iztrebljenje vsega nearijskega. To je bila zločinska organizacija v okviru Tretjega rajha (Nemčija 1993 – 1945), vodil jo je Heinrich Himmler. Vojaški red se je proslavil z milijoni pobitih civilistov in fanatično disciplino.





F


Faca – sleng, angl. – glavni, pomemben, obraz (face) ipd.

Fafanje – vulgarni izraz za oralni seks, fafačica – vulgarni izraz za žensko udeleženko v oralnem seksu; fafaška šoba – vulgarni izraz za objekt oralnega seksa.

Fajt – sleng, anglizem – pretep, tepež.

Fak – angl., sleng – kletvica, ko je nekaj narobe.

Fakersko – sleng, angl. – slabo, pokvarjeno.

Faking – slengovski izraz za presneto.

Falanga1 – spec. osnovna vojaška enota v večini človeških dežel. Vsaka je sestavljena iz 10 stotnij s po 100 lemiki (skupaj 1000 lemikov). Falange so lahko konjeniške, lokostrelske, suličarske ali mečevalske, nikoli niso mešane. Falange mašagov so manjše, sestavljene so iz 5 do 7 stotnij, vendar so lahko tudi mešane. Spredaj so štiri suličarske in mečevalske, a zadaj sta do dve lokostrelski stotniji.

Falanga2 – SSKJ – 1) bojna skupina pri starih Grkih, 2) skupina ljudi z enakimi interesi, 3) španska fašistična stranka.

Fan, fen – sleng, anglizem, ljubitelj.

Fasati – dobi.

Fearig Edanim – vil., spec. – Naš svet, imenujejo ga tudi Onostranstvo. V primerjavi z Drugotnosti (Elem Jeredom) je precej gostejši in snov iz Drugotnosti v našem svetu potrebuje ogromno energije, da ohrani svojo strukturo. Zaradi te lastnosti je pri nas psihična magija silno omejena.

Fedajin – borec, ki se žrtvuje, brezpogojno predan svojemu cilju, izhaja iz muslimanskega sveta – NE ZAMENJEVATI ZA SAMOMORILSKE NAPADALCE.

Fedajin nenaui elešeh – smrtna straža, osebna garda Mešaraha, vzgojena in izurjena za brezpogojno izvrševanje poslanstva – služenje in varovanje Mešaraha.

Fekalije – odpadek, večinoma iz iztrebkov.

Fensi – sleng, anglizem, fino, dobro, odlično ...

Feol en'hajakit – neprekinjeno razodevanje, tok neprekinjenega procesa v večnem trenutku zdaj. Pomemben del vilinske okultne teologije.

Fiksanje – drogiranje, jemanje psihoaktivnih snovi, mišljene so predvsem prepovedane snovi.

Filing – sleng, anglizem – občutek; bed filing – slab občutek (takisto anglizem)

Flikniti – večinoma narečno, pomeni umreti, steči, udariti, pasti, prevrniti se ipd.

Fortuna – sreča, v Antičnem Rimu je bila Fortuna boginja sreče.

Foter – SSKJ, sleng - oče.

Frača, fračica – sleng – poniževalni izraz za dekle, običajno v kontekstu spolnosti in lahkoživosti.

Frajer –SSKJ (tudi sleng) – mlajši moški z vpadljivim videzom in vedenjem, glavni, pomemben, neodvisen ipd.

Frajla – narečno beseda iz nemščine, pomeni ženska, dama, dekle.

Iti v franže – narečni izraz za razpad, propad nečesa.

Frdaman – SSKJ, kletvica – presnet, preklet.

Frend – sleng, anglizem, prijatelj.

Frendica – sleng, angl. – prijateljica.

Frik – sleng, angl., SSKJ – poznavalec, zasvojenec z neko dejavnostjo (fizikalni frik, računalniški frik), čudak zaradi vedenja ali videza.

Frikasti gizmo – sleng, spec. – namenska visokotehnološka naprava.

Fris – SSKJ – slabšalni izraz za obraz.

Frižider – sleng, hladilnik

Fufla – narečno - žensko spolno območje telesa. Ponekod rečejo, da so fuflaste ženske tiste, ki »rade dajo«.

Fundamentalno – SSKJ - osnovno, temeljno, pomeni tudi popolno (fundamentalno) razlikovanje.

Fuk, fukanje – vulgarni izraz za spolni odnos.

Fukotožje, fukotrebnost – vulgarni izrazi za željo po spolnih odnosih.

Fukotožni piflar – sleng, vulgarizem – fukotožje je vulgaren izraz za nepotešeno željo po spolnem odnosu, piflar je žaljivka za ljudi, ki dajejo prednost učnim uspehom pred zabavo.

Ful – sleng, anglizem, polno, veliko

Furati – narečno – peljati, voditi; fura – pelje; odfura - odpelje.





G


Galadari – vil. - prevzvišeni, vilinski plemič, vilinska veličina

Game over – sleng, konec igre, zaključek, konec je.

Gandža – sleng, indijska konoplja, joint (gl.) indijske konoplje.

Gate – SSKJ – spodnje hlače.

Gebmon – vil. – poverilnica, pooblastilo.

Gej – homoseksualni moški.

Gelaji – dvorezen kratki meč, izdelan iz znamenitega lahkega, a trdnega zeolskega jekla, večinoma ga nosijo ženske.

Gematrija – mistika, okultizem – metoda numerične analize (hebrejskih, grških) besed ali povedi. Besedi (povedi) z isto gematrijsko (številčno) vrednostjo so v medsebojni alegorični ali metafizični povezavi).

Gentleman – SSKJ – moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja (izhaja iz angleščine).

Gizdalin, gizdalinast – SSKJ – moški, ki se pretirano skrbno oblači in se ošabno obnaša, pomeni tudi domišljavega in nečimrnega človeka.

Gizmo – sleng – tuja, podtaknjena (visoko)tehnična naprava, katere delovanja ne poznamo.

Gladimis – od Gelaja za tretjino daljši meč, dvorezen, izjemno lahek, izdelan iz zeolskega jekla ali aurila.

Gobcanje, gobezdanje – vulgaren izraz za govorjenje, pripovedovanje, največkrat v kontekstu nekoristnega nizanja besed.

Goleak – vil. - vilinski umetni težko oklepljen vojak. Vilinski rešmeagi jim vgradijo določeno avtonomijo in so običajno specializirani za določene vrste bojnih nalog (lokostrelci, suličarji, mečevalci, lahki jurišniki ipd.), zato na bojišču nastopajo brez neprekinjenega vilinskega nadzora, skoraj kot živi lemiki (vojaki). Goleaki so sorodni gulethom (gl.), ki pa so pripravljeni za raznovrstnejša opravila.

Golem – vilinščina – umetni vilinski vojak, večji in bolj oborožen od gulethov (gl.) in goleakov (gl.). Posebej zanimivi so veliki golemi na znamenitem Zidu, ki so težko oboroženi in oklepljeni. Običajni golemi so visoki okoli pet metrov, tisti na Zidu pa tudi do dvajset metrov ali celo več.

Goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, težki do 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez empatije. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo.

Gohesi – posebna kasta visokoraslih temnopoltih hendvejskih bojevnikov. Udinjajo se kot najemniki. Oboroženi so z veliko sekiro in dvema ukrivljenima mečema. Na čelu imajo zarisan simbol sonca, ki predstavlja luč bojevniškega razsvetljenja.

Goveja muzika – sleng – omalovažujoča oznaka za slovensko narodno zabavno glasbo.

Gozdarji (Severnjaki izven Zeolije) – maloštevilna človeška rasa, živijo v severnem mejnem pasu pri vilinskem Zidu Po legendi naj bi bili Gozdarji v človeška smrtna telesa ujete vilinske duše.

Gozdni vilini (temni vilini) – temnopolti vilini, živijo južneje od Mealkuda, njihova magija je bolj usmerjena v sobivanje z naravo.

Grande – sleng – veliki, veličastni (recimo grande finale – veliki finale).

Grdavž – omalovažujoča oznaka za človeka.

Ground zero – sleng, ang., angleščina – točka nič, ničelna točka – običajno gre za središčno točko udara, eksplozije večjih razmer.

Guleth – mehanski mož, umetno ustvarjen vilinski služabnik. Vilini so popolnoma odvisni od teh izdelkov svoje magije. V času Vesoljnega carstva so začeli izdelovati tudi bojne gulethe. V vojnih nalogah so imeli pomožne vloge, kot stražarji, spremstvo, zaledne enote ali podpora bojnim akcijam.





H


Habibi – arabsko, ljubkovalno – prijazni, prijateljski mož, tudi ljubimec, fant (habibti – ljubimka, punca).

Had – mitologija – podzemlje in bog smrti v starogrški mitologiji.

Hadima – vil., spec. – belolistka, sveto vilinsko drevo z belimi vejami in srebrnimi listi. Vagom jesodem so črni plodovi, t. i. plodovi obstajanja. Drevo jih ima deset. Ponekod so upodobljeni nešepog jesodem, popki obstoja, teh je na vseh upodobitvah po trinajst. Veje hadime so aevarg (gl.). in se iz njih naredi zengah (gl.), kraljevska krona vilinskega jakila ali rešgeja (rešgeje).

Ha'Galila – hebr. – Galileja (gl.)

Hakathem – vilinščina – spolna igrača, prostitut, prostitutka.

Halaja – vil. - življenje.

Halaj vet nasig en'halaj – živi in pusti živeti, eno od načel vilinske magije.

Handlanje, hendlanje – sleng, angl., SSKJ – ročno upravljanje, delati ročno, rokovati s čim.

Harebo – kratek zastrupljen meč, temeljno orožje elešejev v drugem tisočletju cesarstva Shedanije.

Hašišarska mistika – spec. – nadčutna zaznavanja pod vplivom psihoaktivnih snovi, v konkretnem primeru pod vplivom hašiša.

Hašenah – obod Megšelema, vrata v središče Megšelema, tako se imenuje tudi preddverje templja Emen Mabemot na Tarahu.

Healalea El – vil., spec. - hvaljen El (bog).

Hecati –SSKJ – šaliti, za šalo prikazovati nekaj neresničnega kot resnično.

Hedeškeji – vilinščina – svetokrvni, svetokrvno, pripadniki cesarske rodbine.

Hekanje – vdiranje v računalnike, omrežja in programe, gre za računalniško tehnologijo, ki ima negativni prizvok zaradi nezakonitega vdiranja v informacijske sisteme. V pozitivnem pomenu gre pri hekanju tudi za iskanje presenetljivih programskih rešitev. Eden od ciljev hekanja so tudi podatki.

Helzes – pleskavici podobna jed. Mleto meso vsaj dveh vrst živali se zmeša z zelišči in soljo ter malo podimi. Najbolj je cenjen quelverški helzes.

Hedšot (headshot) – anglizem; žargonska beseda izhaja iz igračarske scene in pomeni kritični zadetek v glavo, ki prinese največ točk.

Hendveji – ljudstvo izhaja iz Južnega Norogha, kasneje se razširilo še na Severni Norogh in še nekatere dežele. Gre za vojaški narod, zato so odlični vojščaki, hrbtenica vojske Božanskega carstva. Hendveji so mirno asimilirali ljudstva, kamor so se naselili. Čeprav izhajajo iz temnopolte rase, nimajo vsi rodovi enake polti. Severni del poselitve je popolnoma svetlopolt. Hendveji niso rasna, temveč so bolj civilizacijska, jezikovna in tudi politična skupnost. Po nastanku Božanskega carstva so Hendveji hrbtenica vojske.

Herezija – religija – krivovesrtvo, kriva vera, vera, ki ni v skladu z dogmo in doktrino. Heretik je oseba, ki prakticira in širi krivoverstvo.

Herot – vil., spec. – naziv za carskega guvernerja. Izhaja še iz časov Vesoljnega carstva, ponovno je prišel v uporabo z nastopom Božanskega carstva. Herot je bil zastopnik meašike in basilea in posrednik med lokalnim zemljiškim gospodarjem tezgejem oziroma jekibom (kronskim princem, gl.). V sodobnem Svetovnem cesarstvu gre za zastopnika Trona, izvajalca cesarske oblasti na podrejenih ozemljih.

V vilinskih kraljestvih je uveljavljen izraz tesakogout (gl.)

Hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej (Zeolija, Centralna marka v Shedaniji), mahdi (Dilual), mešel (Cesarstvo Shedanija, kjer je malce več od bemeja centralne marke). Hesed malahidi imajo lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo imajo podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov.

Hepi end – sleng, anglizem – srečni konec.

Higgsov bozon – fizika delcev – osnovni gradnik, nosilec Higgsovega polja, ki prežema celotno gosto vesolje. Leta 1964 je njegov obstoj najavil škotski fizik Peter Ware Higgs. V medijih Higgsov bozon imenujejo »božji delec«.

Himog – vilinščina – sel, kurir, odposlanec.

Hipokrit, hipokrizija – SSKJ - hinavščina licemerstvo, krščanstvo: pridiga o krščanski morali, a živi daleč od tega.

Holi – sleng, anglizem, sveto, sveti, ipd.

Holi fak – angl., sleng – kletvica.

Holo-efekt – spec. – tablica predvaja holoprojekcijo, kjer so točke projekcije občutljive na dotik.

Holozaslon – 2 mm debela aktivna plast, ki je predvajala globinsko sliko s sposobnostjo globinske zaznave dotika. Standardni namizni zasloni so imeli premer med 24 in 35" in aktivno globino med 3 in 8". Obstajali so tudi variabilni hišni medijski zasloni.

Horus – mitologija - Hor se je prvič dokumentirano pojavil kot bog zaščitnik Nehena v Gornjem Egiptu. Bil je prvi nacionalni bog, povezan predvsem s kraljem, na katerega so takrat začeli gledati kot na manifestacijo Hora v življenju in Ozirisa po smrti. Hora so imeli za sina Ozirisa in Izide in je igral ključno vlogo v Ozirisovem mitu kot Ozirisov naslednik in rival njegovega morilca, boga Seta. V drugem izročilu je njegova mati in včasih žena boginja Hator. V egipčanski mitologiji je imel več vlog, med katerimi so bile najpomembnejše vloge boga neba, vojne in lova. Obstaja precej analogij med Izido in Horusom otrokom ter Marijo in Jezusom.

Najpogosteje je upodobljen kot sokol selec.

Hospi'tl – sleng, anglizem – bolnišnica.

Hrskanje – škrtanje (ozki, rezki glasovi).

Hudith – vilinščina – vrsta pajčolana za zakrivanje plemenitih vilink.





I


Iber – tujka nemškega izvora – glavni, najvišji, nad; napr. iber šef, iber strokovnjak, iber revež ...

Iblepei – vez med ravnmi emanacije, vez med svetovi, vesolji, gre za posebno obliko podprostora, kjer sta čas in prostor 0.

Idokob – vil. – svetišče.

Ifogot – vil. - strah, groza, urok groze, temni urok.

Igmot – temni portal.

Ihelot – duh lažnega boga, razodetje lažnega boga, običajno ime za damejaha ali kerkeša.

Ilejet – nočna mora, nočna smrt, zli duh

Imepei li healalea en medrian - Danes bodo blagoslovili legijo.

Impresionirati – SSKJ - vzbuditi močan vtis (tudi čutni vtis).

Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen).

Indigo otroci – sociologija – teorija o posebnih otrocih, ki je bila posebej popularna okoli preloma tisočletja. Spec. – indigo otroci so se pojavljali v generacijah, zadnja se je rodila konec 40-tih let 21. stoletja, kot Elejlino iskanje primarnega utelešenja v gostem vesolju.

Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen).

Inkarnacija – duhovnost – utelešenje v dobesednem ali mističnem pomenu.

Inkvizicija – religija, SSKJ – Ustanova, ki jo je ustanovila Rimskokatoliška cerkev, namenjena je bila preganjanju krivoverstva. Cerkveno sodišče od 12. do 18. stoletja za preganjanje krivovercev.

Intermezzo – sleng, SSKJ – pavza, predah, nekaj vmes za prekinitev, pavzo. 1) Obdobje, običajno krajše, kjer so značilnosti drugačne kot prej in kasneje. 2) obsežnejši instrumentalni odlomek v operi.

Insertati – sleng, anglizem – podtakniti, vstaviti, dodati.

Inu – starinsko, veznik in.

IoT – Internet of things, tehnologija – Internet stvari, zametki tehnologije so se pojavili v drugem desetletju 21. stoletja. Pomemben preboj v omrežje povezanih različnih naprav in stvari se je zgodil po uvedbi storitvenega omrežja, ki je nadomestilo klasični internet. Vsaka, v omrežje povezana stvar ima lastno tehnično SIM kartico, ki omogoča neodvisno samodejno povezovanje glede na vgrajene aplikacije.

Ipua – beda, nizkotnost.

Ipuea – vil. zdravilna magija, čudež, sveto znamenje.

Ipuea halaja – vil. – magija življenja, magija, ki omogoča duhu, da se utelesi. Ena od najsvetejših veščin, ki še vedno ni dokumentirana ali raziskana.

Iritiranje, iritacija – sleng, SSKJ - moti, draži, neprijetno vznemirja, gre na živce, draženje.

Isitah – vil., spec. - poveljniški šotor, v edamitskih deželah vojni štab.

Ismag lemikom – veteran poklicne vojske (preko 15 let službe).

Itaq – sleng, itak, tako

Ithos – zbor, tudi pevski zbor, pevski zbor - poniževalno za nasprotno vojsko.

Itios en'keji – vil. – obredna krvna daritev.

Ivadeak – vil. - kodeks, pravilo obnašanja, nenapisano pravilo.

Izi – sleng, preprosto, sproščeno, neprizadeto.

Izogoh – vil. - zastrašujoča sila, strašna sila, temna sila, temni plašč.

Izotopična (izotopska) metoda – spec. – Izotopska metoda preiskave artefakta z analizo vsebovanosti izotopov določi starost, poreklo in tudi zgodovino artefakta. Trenutno tehnologija še ne omogoča dovolj natančnih analiz, ki so omenjene v knjigi. Mogoče najbolj znana metoda je datiranje na osnovi meritve vsebnosti C-14. Običajni ogljik, C-12 ima 6 protonov in 6 nevtronov, C-14 pa 6 protonov in 8 nevtronov in ima razpolovno dobo cca 5700 let in se s t. i. beta razpadom spremeni v stabilni dušik (N-14). Datiranju na osnovi vsebnosti C14 rečemo radiokarbonsko datiranje.

Izotop – kemija, fizika – skoraj vsi kemijski elementi imajo ob enakem številu protonov različno število nevtronov. Izotopi istega elementa imajo identične kemijske in fizikalne lastnosti, a različno atomsko maso zaradi različnega števila nevtronov.





J


Jablet – hiša, tudi rodbina (obredna vilinščina).

Jadaget – vil. – zbor zemljiških vladarjev glasovalne narave.

Jagorok – vil., spec. – posebej izurjeni vohuni in izvidniki, sposobni vdora v globoko sovražnikovo zaledje. Sonorodski jagoroki so bili vešči zaznavanja občutkov, stresa ipd. in zato nepogrešljivi pri iskanju pomembnih pobeglih jetnikov.

Jakil – vil. – kralj. Lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je samostojni kralj, ki del oblasti tradicionalno preda osrednjemu(-i) volilnemu(-i) rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici.

Jahšat – vil.a – straža.

Jakilah en'Elem – vil., spec. – kraljica sveta – naziv cesarjeve soproge v sodobnem Svetovnem cesarstvu.

Jamit – vil. - častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange (gl.), šeledine (gl.) ali taraga (gl.). Naziv jamita dobijo tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

Jamska mačkonka – spec. - posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo in lovi druge podzemne živali.

Japadok – vil. - učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto.

Jar – vil. – nižji vilinski plemič, uradnik, običajno veterani.

Jašubeg en'jea – vil., spec. - glasnik mrtvih. Po bitki se pošlje glasnik mrtvih k sovražnikovemu poveljniku, da poskrbi za dostojen pogreb na sovražnikovem ozemlju.

Jatukamec – vil., spec. - temni kraj.

Jeah Elejle – vil., spec. – poseben Elejlin duh.

Jebeno, jebena, zjebano, zjebani, ipd. – vulgarizem, sleng – naporno, zahtevno, neudobno (gl najebati).

Jedegal – vil. – splošna beseda za zbor, svet, odbor z močjo odločanja (gl. Kasad).

Jedegal en'Vakomak – vil., spec. – vilinski arbitražni tribunal, ki je imel sedež v Aldevergu.

Jagorok – posebej izurjeni izvidniški poveljniki Sagrasa, po poreklu vsaj liberosi.

Jekib – vil., spec. – kronski vladar, vladar carske dežele pod vladavino basilea. Gre za pogodbenega vladarja konstitutivne dežele z veliko samostojnosti.

Jakil – kralj, lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je kralj, ki samostojno vlada, vendar del oblasti tradicionalno preda osrednjemu rešgeju(-ji) – kralju ali kraljici.

Jakil en'megeša – vil. – veliki, močni kralj.

Jaktalem – vil. – kapitan ladje, položajni naziv za poveljnika skupine ladij.

Jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

Jamska mačkonka – posebna vrsta mačke, ki živi pod zemljo, lovi druge podzemne živali.

Janimak – posebna palica za vodenje plemiških zborovanj (jadagetov). Ceremonial (običajno dvorni knez) s palico daje besedo in oznanja posamezne dele zborovanja. Janimak je tudi simbol En'gebmon mahgeja – članstva v zboru z glasovalno pravico.

Japadok – učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto.

Jašubeg – vil. – glasnik, uradni govorec v imenu vladarja oz. vladarke.

Jategeš – vil. – zaseda.

Jeah – vil. – duša življenja, življenjski dah, ne sme se mešati s ševizom (gl.). Gre za nekakšno energijo življenja. En'jeah

Jeba – spolno, lahko tudi nespolno občevanje v vulgarnem pomenu.

Jebačica – vulgaren izraz za žensko, ki velja za »lahko«.

Jedro – policijski informacijski sistem, dokončno vzpostavljen leta 2055. gre za sistem, ki je popolnoma ločen od ostalih omrežnih povezav. Evropsko notranje ministrstvo ga je zgradilo v letih 2048 – 2055. Sistem je varen, ker je vsak priklop nanj izveden s posebej zasnovanim varnostnim protokolom. Sistem izvede ob poskusu vdora v infrastrukturo poseben protokol hibernacije. Za dostop je potrebna UNCC identifikacija, mrežnični sken, poseben vmesnik z generatorjem, ki ustreza UNCC čipu in posebnim identifikatorjem pooblaščene naprave. Od operativnega zagona do 2065 ni bil zabeležen niti en uspešen vdor, kibernetični oddelek je identificiral in predal tožilstvom vse osumljene takšnega vdora.

Jefezakah – prapor premirja. Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec praporja premirja – posebni mirovni kurirji. Vedno so nedotakljivi, najbolj zavrženo dejanje v vojni je uboj tega pogajalca. Jefezakah lahko prinaša ali sprejema najmanj pleidik, saj gre za častno vojno funkcijo. Izmenjava pogajalcev je poseben obred z natančno določeno proceduro.

Jekib – vil., spec. - kronski princ Božanskega carstva. Ob vzpostavitvi Božanskega carstva so samostojni vladarji postali vazali basilea. Za razliko od tezgejev so ohranili praktično vso oblast, na vsak polni mogos so prispevali carski tribut in v carsko vojsko prispevali določeno število moških svobodnjakov. Herot na dvoru jekiba je bil zastopnik basilea in ne izvajalec carske oblasti.

Jemurak – vil. - posmrtni, posmrtno, posmrtna pot, obred posmrtnosti.

Jenki – sleng, SSKJ – v neameriškem svetu pripadnik ameriških okupacijskih sil, na jugu ZDA prebivalec severnih zveznih držav. Slabšalno za američane.

Jepazak – Osnovna vojna enota orkov, kačjeglavcev in goblinov. Uporablja se tudi ime horda ali krdelo. Šteje običajno med 6000 in 13.000 vojakov.

Jepehak – spec. - vilinsko ime za vilinski zid, ki ločuje Mealkud, vilinsko deželo, od preostalega sveta Elem Jereda.

Jes – sleng, anglizem – da, seveda, vsekakor

Jezusov prt – znameniti Torinski prt, v katerega so domnevno zavili Jezusa, ko so ga sneli s križa.

Joint – sleng, anglizem, zvitek indijske konoplje,

Jogamaj – spec. - območje vilinskega zidu, severni, Jogamajeh – severni, iz območja za Zidom.

Joint – SSKJ – cigareta iz marihuane, gandže (gl.), zvitek marihuane za kajenje, namenjen omami.

Joške(i) – sleng, SSKJ – sinonim za ženske prsi.

Jubeac halaja – pitje energije, duhovni vampirizem.

Junec – narečno, neumnež; SSKJ – mlad skopljen goveji samec, mlad bik, tudi močan moški ...

Junfer – žargonsko – spolno nedolžen, nedolžnost.

Južnjaki – spec. - temnopolto ljudstvo krepke in visoke rasti, iz katerega je pred 3000 leti izšlo tudi ljudstvo Hendvejev.





K


Kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna psihična magija. Imajo nenavadno fiziološko posebnost - v toplejših letnih časih so hladnokrvni, a v hladnejših toplokrvni.

Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device.

Kajebid – posebej svet prostor. Osrednji del templja čarovniških redov. Tudi posebej sveti del nebes, precej nejasen pojem iz vilinske okultne teologije.

Kandelaber – drog oz. stojalo ulične svetilke.

Kaprofilija – pornografija – pohotno požiranje s človeškimi iztrebki (blatom oz. drekom), skrajno vulgarna oblika pornografije, ki se ji običajno predajajo že malce ostarele porno zvezde. Takšne obscene scene običajno povzročajo gnus.

Kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. V letih 570 – 610 je imel pomembno vlogo v nemirnem obdobju Shedanijske zgodovine. V sodobnem času je samo še formalno telo, saj se ni sestal že več kot 200 let. Znova ga je uveljavil Mešarah ob svojem nastopu na Zahodu.

Kašamoug – portalni del templja, vanj imajo vstop samo najvišji svečeniki.

Kavsanje, kavs – vulgarni izraz za spolni odnos.

Keč – sleng, bistvo

Kerkeš – spec. – entiteta oživele energije zataba. Obstaja šest kerkešev in skrivnosti t. i. skriti kerkeš. Kerkeši naj ne bi imeli lastne volje, temveč so prenašalci volje damejahov. Kerkeš udejanji damejahovo voljo in jo razodene v vojskah, ki jih vodi. Zaradi tesne povezave z zatabi imajo izredne moči. Znani so kot:

Apofis Sekhemet, Astaroth - Propad

Asmodel – podboji smrti

Behemoth – Svet uketih

Mammon - Brezno

Meririm – Vodnjaki brezna

Seth Ureus, Abadon dna – Jama zavrženih

Skriti kerkeš, Satan - Čarovnik obsedenosti

Keš – sleng, gotovina, denar

Kezarah Healareš – dobesedno – Prepovedana vilinska dežela. Healareš je ime za vilinska kraljestva kot zemljepisni pojem.

Klobasanje – beseda ima več pomenov, v romanu je največkrat v kontekstu spolnih odnosov; pomeni tudi govorjenje neumnosti; klobasožer – v vulgarnem smislu tisti, ki se sodeluje v oralnem spolnem odnosu s penisom v ustih.

Klošar – brezdomec, revež brez doma.

Kola –sleng, Coca Cola, lahko tudi kakšna druga gazirana pijača z znatnim deležem sladkorjem in z besedo Kola ali Cola v imenu.

Kold – sleng, anglizem, hladno, ledeno mrzlo, mrzlo, tudi mrzko – v knjigi kold bič, vulgarno imenovanje dekleta, ki ohranja visoko stopnjo spolnega dostojanstva, oziroma visoko stopnjo spolne nedosegljivosti

Komiranje – slengovsko, se predozirati do nezavesti.

Komp – sleng – računalnik, običajno je mišljen namizni model.

Konspirativnost, konspiracija – zaupnost, skrivnostnost, zarotniška zaupnost.

Korpulenten – debel, zavaljen, obilen

Kreker, krekerski – sleng, anglizem, oseba, ki znanje programiranja uporabi za odstranjevanje programske zaščite. Večinoma so krekerski podvigi namenjeni kriminalu ali delu na meji zakonitosti.

Kričavka – spec. – virusna bolezen, ki napade možgane in oboleli v zadnjem stadiju kričijo. Bolezen se širi preko okužene vode, kapljično in z dotiki.

Krigel – sleng, nemška tujka – stekleni kozarec z ročajem, volumna med 0,33 do 2 litra. Običajno je namenjen pitju točenega piva. Dober točaj kozarec pred točenjem piva ohladi v zamrzovalniku.

Krota –krastača, v slengu pomeni pomilovanja vredno bitje, ostudno bitje, ubogo bitje; napr.: Ti si neumna krota.

Kugla – sleng, krogla (beseda izhaja iz srbščine oz. hrvaščine in je ostalina davno preminule SFRJ).

Kugoh – vil. – mestni upravnik, izvrševalec odločitve olegepata (gl.) in mešlehotov (gl.).

Kugpeji – vil. - južni veter, južna sapa, topel veter, jug.

Kuhanček – kuhano vino, sestavine vilinskega kuhančka so neznane. Nihče ne ve, od kod vilincem vino. Naše kuhano vino običajno vsebuje cimet, klinčke, sladkor, vino in do 1/3 vode (odvisno od okusa). Ponekod dajo tudi vanilin, ingver in še kakšno začimbo. Bistvo priprave kuhanega vina, kot že ime pove, je, da zmes zavre. Včasih se nad vretjem prižge ogenj, da zgori izhlapevajoč alkohol. Običajno se kuhano vino pije v mrzlih mesecih, značilno je za božično-novoletne sejme na prostem.

Kul, kulskost – anglizem, ki pomeni biti v redu, dobro, moderen ipd., skuliranost – sleng, anglizem – biti hladnokrven, razpoložen, Ravnodušen, dajanje vtisa neprizadetosti, takšen, kot pričakujejo vrstniki in vrstnice ...

Kurba – vulgarni izraz za prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar). Vojno kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojnemu osebju.

Kurbišče – vulgarna beseda za prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar.

Kurconosec – vulgarizem – moški, biološko samec.

Kurec – narečno, vulgarizem – moški spolni ud, penis; iz nemščine kratek, v slengu se uporablja še oblika, razširjena na območju srbskega oz. hrvaškega jezika – kurčina, kurac, pomeni moški spolni ud; kurčev – poudarjanje žaljivke, napr. Kurčev idiot, kurčeva neumnost ipd.

Kus – veliki sabljezobi medved, ki prebiva v odmaknjenem visokogorju. Kus je samotarska žival, ki nadzoruje izredno veliko območje.





L


Laetzmeit – vil. – trgovec, trgovati, trgovski dogovor.

Lajf – sleng, anglizem – življenje, bivanje; lajfat – živeti, natančneje pomeni živeti svobodno in tako, kot hošeč, brez oziranja na druge, zlasti odrasle.

Lagamej – vilinščina - svečenik, sveti človek, vrhovni svečenik, naziv vrhovnega svečenika v Dilualu, čarovnik iz Onstranstva (Pogovorščina v Dilualu).

Lagamej primus – najvišji svečenik. Lagamej je vilinska beseda za svečenika, posvečenega častilca duhovnih modrosti.

Lakat – vil. zadržati, preprečiti. Znameniti vzklik Meririma med lovom na Beltazarja.

Lakoš – psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi.

Lasim en'sahapae Resah – vil. – Prostor skrite magije, legendarno središče v Kašamougu Mebeaba (gl.),

Lauf, laufanje, laufajo – narečni izraz za potek, tek stvari.

Leaš en'Keaba – vil., spec. – Skrivnostna vilinska sveta knjiga Listina prvobitne Volje. Gre za nenavadno zaporedje urokov, molitev in priklicev nejasne »Božje volje«, oziroma emanacije božanskih vplivov.

Lebenoh – manjša luna Elem Jereda, od sveta oddaljena povprečno 750.000 km (med 710.000 in 790.000 km), ima premer 800 km. Sveti malce močneje od Venere, njen sij je rahlo rdečkast.

Leceoh – prvosvečenik na Tarafu v času zlatega eona. Konec svečeništva Tarafa zaznamuje začetek Vesoljnega carstva.

Ledenica – sleng, hladno, neobčutljivo.

Leig – vil. – svečenik, v drugačni transkripciji pa oblegovalni oven.

Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. - Kakor v Nebesih, tako v Peklu, Kakor reče Bog, tako nasprotuje Elejla.

Lemkamija – podlež, prevarant, prevara, podlost, v Pogovorščini iluzija, iluzionist, lažna podoba ipd.

Lemik – poklicni vojak. Čas služenja med 10 in 25 let (odvisno od dežele). Služijo lahko samo liberosi (svobodnjaki). Napreduje lahko do jamita in pridobi plemiški naziv pleidik.

Lemikah – ženske poklicne vojakinje (samo Zeolija).

Lemok – specifično – prapor legije (medreje).

Lezbijka, – homoseksualna ženska; lezbično - homoseksualni odnos med ženskama; lezbača, lezba – poniževalno za ženske, ki jim očitajo preveč, največkrat neupravičeno, feministično držo.

Lietzeta – specifično – najpomembnejša deviška svečenica Tarafa. Po legendi je lietzeta Elena rodila Meri, carico Vesoljnega carstva.

Liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in tudi majordomi ali dvorni knezi.

Lilejet – nočni zli duh, nočna smrt, zli duh.

Limok – prapor medreje, falange ali taraga

Lipen – vrsta drevesa, lipenovi listi so simbol bemejske rodbine v grbu in pečatnem prstanu Medalarja.

Lord – LVRD gospodar vojne v sonorodski pogovorščini. Prvič se pojavi v času Vesoljnega carstva pred Padcem.

Luftar – narečno – lenuh, brezdelnež, lahkomiseln, neresen.

Lulek, lulček, lulika – morebiti navihan, včasih poniževalni, odvisno od konteksta, izraz za moški in ženski spolni organ.

Lutkica – sleng, lepo urejeno in vljudno dekle vzornega obnašanja.





M


Mabaneh – vil. – osrednji del vojnega tabora (gl. mebanej).

Mabeja – zemljiška posest, uporablja se predvsem v Cesarstvu Shedanija. Vlada ji mešel.

Mabez – osvoboditev, mišljena legendarna osvoboditev izpod Vesoljnega carstva.

Maca – hebr. – sploščen nekvašen kruh, v slovenski svetopisemski literaturi opresnik. V času pashe judje ne jedo ali pijejo ničesar, kar vsebuje kvas (gl. seder).

Madei, Madeji – plemeniti rod, uporablja se za splošni naziv za zemljiškega vladarja.

Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec (prinašalka) premirja, del obreda pred vsako bitko, ko tisti, ki misli, da je močnejši, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določeno koncesijo. Zgodilo se je, in to ne enkrat, srečanje prinašalcev premirja obeh strani.

Mades – vil. – obči izraz za močnega, mogočnika.

Magicanus pontifex maximus – Naziv vodje starodavnega tajnega okultno- verskega reda Marijin red iz Magdale.

Magidski kodeks časti – poseben kodeks plemstva. Obvezen je za vse plemstvo. Spoštovalo ga je tudi plemstvo nekdanjega Vesoljnega carstva in spoštuje ga tudi novo Božansko carstvo.

Mahdi – Dilualski (pravzaprav edamitski) zemljiški plemič.

Maher – sleng – strokovnjak, znalec, pozvalaec, moster

Mahib – poveljnik medreje (legije v Dilualu), včasih taraga (kohorte v Dilualu) ali pomemben vojni položaj, pripada samo pripadnikom malahidskih ali hesed malahidskih družin

Mahib tekagot – vojni guverner, vojni poveljnik območja, razglašenega za vojno območje.

Majti – sleng, anglizem, pomemben, mogočen, vsemogočen ...

Malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi.

Manipula – vojaška enota Diluala, šteje 5 – 7 stotnij, poveljuje ji jamit. Ime je podedovano iz rimskih časov prvih čuvajev, saj izhaja iz rimske vojaške enote maniplus, sestavljene iz 120 legionarjev.

Manira – navada, obnašanje; ima lepe manire, v maniri finega gospoda ...

Marijin red iz Magdale – Marijin red iz Magdale je nastal ob smrti Jezusa Kristusa. Red je častil resnično božanstvo ravnotežja pravice in veselja Elejlo, ki naj bi se utelesil v novem rojstvu Marije Magdalene. Po njihovi legendi naj bi bila Marija Magdalena utelešenje Elejle, razodetja veselja, radosti in sprejemanja vernih.

Mašag (ponekod mašeg) – sklicni vojak, rezervist, v tej vlogi služijo od malahida ali hesed malahida določeni podaniki posamezne zemljiške posesti. Izvzeti so samo liberosi.

Mašina – SSKJ – stroj, izraža tudi podkrepitev trditve.

Mašon – vil. – vilinski popotni kruh. Izredno dolgo časa ostane svež, je izredno hraljiv in zadosti vse telesne potrebe po hrani že v zelo majhni količini, zato je standardna vilinska hrana na daljših potovanjih.

Mazak – častni legijski prapor v Dilualu. Takšen prapor ima samo bojna legija, vadbena legija ima samo dva limoka; nosilec je muzuk (gl.).

Mazob – spec. - velika carska bojna enota, večinoma gre za z orčjo ali goblinsko sestavo. Šteje 10 do 12 cahatov in še nekaj podpornih enot. Skupaj ima običajno 60.000 do 80.000 vojakov.

Mealkud – vil., spec. - Kot lastno ime vilinskih kraljestev, mealkud je vilinska beseda za kraljestvo.

Mealkudek – spec. - pomanjševalnica od mealkud.

Meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t. i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki. Povezano je z legendo o dveh stebrih moči. Meašika je udejanjen Damejah, izvršna sila Elejle.

Meb – središče zemljiške posesti, sedež malahidske ali hesed malahidske rodbine. Tudi središče mesta, recimo Mebeab meb – staro mestno središče.

Mebanej – vojni štab, plemiško vojno poveljstvo. Nahaja se na sredini mabaneha.

Mabemot, mabomet – ledena pustinja, ledena dežela, eno od imen za vilinsko ledeno deželo.

Medrak – specifično – vojna enota Svetovnega cesarstva, sestavljena iz 4 – 6 tarikov. Večinoma so sestavljene iz ljudi. Po moči približno ustreza medreji (gl. jepazak in tarik).

Medreja – vojna enota na vzhodu. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (4000 – 6000 lemikov). Samo v Zeoliji je sestavljena iz 3 ali 4 taragov (4500 – 10.000 lemikov, odvisno od vrste medreje). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 masagov)

Megeš – veličasten – častni naziv

Megijekeal – vil. – cesar, pravzaprav svetokrvna oseba kot zastopnik božanskih vplivov.

Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoh, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, kose lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu.

Megošes – velik, velika.

Mejbi – sleng, anglizem - mogoče

Mejej Fendei – veličastna vilinska stolpa na vhodu v Wendenburgu. Simbolizirata moč vilinskega razuma.

Melad salajeh – skleni krog, posebna vilinska gesta zaključevanja magijskega dela.

Mel'Arud – legendarni hrib sredi Wendenburga, kjer na umetni izravnavi stoji pravljična cesarska palača.

Mem – sleng, anglizem, spomin; tehnologija: internetni fenomen.

Mesija – hebr. mešiah – maziljenec, v judovski kulturi za kralja v prihodnosti, ki bo združil razpršen judovski narod. v hebrejski bibliji je Mesija oznaka za svečenike, preroke in kralje, ki so bili posvečeni s svetim oljem (maziljenje). Tudi v verovanju ima mesija eno od ključnih vlog.

Judovska folklora navaja, da bo Mesija strl zle sile in ob pomoči preroka Elije sprožil zbiranje judovskih izgnancev. Med vladavino odrešenika se bo zgodilo vstajanje mrtvih, čemur bo sledil sodni dan človeštvu. Pokazala se bo pot na Edenski vrt. Pravični se bodo pridružili Mesiji v novem svetovnem redu, kjer bo zlo uničeno. Gostili se bodo z mesom ter pili vino, shranjeno od šestega dne stvarjenja. Med tem banketom naj bi Mojzes učil mesijansko Toro, kralj David bo pel, Mirjam bo plesala, Aron bo molil zahvalo. Tempelj v Jeruzalemu se bo sezidan spustil na svoj prostor, kjer je stal pred porušenjem.

Mešahašim en elahala – vil., spec. - razodet skozi živega boga – Mešarah.

Mešarah, Mešahašim en elahala – vil., spec. - razodet skozi živega boga.

Mešeah – sveti duh, koprena nad udejanjenim vesoljem

Méšel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast.

Mešél (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine.

Mešiah – sestavljen in odposlan, enkratna emanacija živega boga Elahale, imenovana tudi Mešarah.

Mešlehot – vilinščina – uradnik, birokrat, uslužbenec v službi oblasti.

Mešuvat – Praznina, vesoljna praznina, mistična puščava, ki obkroža temno jedro Megšelema.

Jakil mešuvat –kralj praznina, skriti kerkeš, njegova vloga je silno nejasna in teologija Elejle o skritem kralju praznine ne pove ničesar. V tem kontekstu je vloga skritega kerkeša - jakil mešuvat, skriti kralj. Strokovnjaki si še danes niso na jasnem o naravi obeh vlog.

Milfa, Milf – žargonska, pravzaprav malce vulgarna oznaka za zrelo žensko, običajno poročeno in z otroki, ki je voljna za spolni odnos s praviloma mlajšim moškim. Beseda izhaja iz angleščine in pomeni Mother I Like Fuck You. Običajno gre za fantazije okoli 18 – 20 let starih fantov glede ženske z baročnimi oblinami, ki se lahko večinoma udejanjijo samo v filmih. Verjetno najbolj znana milfa nastopa v znamenitih komedijah Ameriška pita 1, 2 in 3.

Mimogredno – sleng – mimogrede.

Mistik – skrivnostna, skrivnost.

Mitem en'zemtiah – spec. - Južno jezero, ki pripada Kraljestvu Shea.

Mobi – sleng – mobilna računalniška naprava, ki se je razvila iz mobilnega telefona.

Modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je postavljen samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni.

Mogos – ime največje lune in časovna enota od enega do drugega polnega mogosa, ki traja 29 dni. Mogos je malce večji od naše Lune (premer 3900 km), a tudi malce dlje (med 378.000 – 420.000 km). Sveti slabo petino močneje od naše Lune.

Mogosina – svetloba Mogosa, skoraj enako naši mesečini, le za četrtino intenzivneje, saj je Mogos za dobro četrtino svetlejši od naše Lune zaradi večjega odbojnega količnika.

Moloh – mistična tema, odsotnost bivanja.

Monetizacija – ekonomija – spraviti v denarno obliko.

Mrha – sleng, običajno ženska, puca, največkrat v žaljivem kontekstu (ničvredna, zanemarjena ipd.)

Mulc, mulec –objesten, nedorasel, razposajen fant.

Mulen – vlečna žival, izjemno vzdržljiva in ima glede na telesno težo veliko nosilnost. Pogoj za to je, da ima na voljo ves čas dovolj pijače in jedače. Mulen si v času obilja naredi zalogo vode in maščobe.

Multiverzum – po nekaterih fizikalnih teorijah naj bi obstajalo več sočasno živečih vesolj. Glede načina sobivanja teh vesolj si teorije niso edine.

Muvati, muvanje – sleng, anglizem – premikati, hoditi, gibati, gibanje, hoja, premikanje ...

Muvi – sleng, anglizem - film

Muzuk (mazok) – nosilec limoka ali mazoka. Medreja ima 3 muzuke, dva nosita limok, tretji pa mazak, tarag (falanga, kohorta) pa enega.





N


Naerikh – vil. - veščina v mističnem smislu.

Nacoprati – sleng – načarati.

Nafilan, filati, filanje – tujka, narečno – napolnjen, polnjen, polniti, napolniti ipd.

Naklobasati – vulgarizem – imeti spolni odnos z žensko.

Nandi, nandi kea mešah, Neš mešarah nandi le'akal - Prihaja, prihaja izvorna namera skozi razodetje, Duša Mešaraha prihaja v bližino.

Nanomarkiranje – tehnologija implementacije nanočipov, ki vsebujejo podatke o markirani snovi. Lepota sistema je v tem, da onemogoča preprosto goljufanje. Sistem je v veljavi v Evropski zvezi od leta 2046.

Napram – SSKJ – do, proti, nasproti.

Naspidiranost – slengovski izraz za hiperaktivnost, nestrpno pričakovanje, ipd.

Našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca.

Narkoblodnje – nezavedni umski procesi, kot so prividi, prisluhi in podobne motnje zaznavanja osebe pod vplivom psihoaktivnih snovi.

Nemrtvi lord, lord – spec. - kerkeš v Drugotnosti, ki živi v mrtvem, pravzaprav na poseben način balzamiranemu telesu. Običajno sta dva nemrtva lorda, ki sta posrednika med meašiko in velikansko armado nadzorovanih bitij (orki, goblini, delno ljudje).

Nerazdevičene device – vulgarni izraz za ženske, ki še niso imele spolnih odnosov.

Nešezea saehir – talismani luči, ki jih upravlja nosilec tehagacev in sibetov.

Netzin – spec. – pretočni spletni časopis, posebna vrsta novičarskega agregatorja.

Nevroparalizator – palica, ki ob dotiku sproži popolno blokado motoričnih funkcij

Nimfomanka – ženska, ki je bolezensko odvisna od spolnih odnosov. S tem izrazom se okarakterizirajo tudi ženske, za katere predvsem moška okolica smatra, da imajo zaradi užitka veliko spolnih odnosov z različnimi moškimi.

Nisan – hebr. – eden od židovskih mesecev, ki pokriva zadnji del marca in začetek aprila

No vej – sleng, anglizem – ni možnosti, ni možno, nikakor

Nucati, nucu – potreboval, potrebovati, rabiti.





O


Objezičiti – spraviti ob besedo.

Odbitost – sleng – nenavadnost, neobičajnost; odbito – nenavadno, neobičajno

Ogajec kerkeš – dobesedno zametek kerkeša. Gre za udejanjenje entitete Megšelema v dejavnem svetu s pomočjo posebnega rituala, zapisanega v Sehir Jeredu, knjigi magije, ki jo je posedoval Marijin red iz Magdale.

Ojr, Ojrov – sleng, izpeljano iz nemške izgovarjave evro

Oklar – Okoli 1,5 metra visoka in do 1 tone težka žival. Namesto spodnjih sekalcev ima dva velika okla.

Olam Ashia – hebr. Dejavni svet. Označuje udejanjenje zemeljskega principa, v tetragramatonu (četveroslovju – IHVH) ustreza zadnji Hei (H). Pomemben element kabalistične okultne teologije in mistike.

Olegepat – vilinščina – guverner mesta – imenovan ali izvoljen. Ustreza našemu županu (gl. kugoh in mešlehot).

Olimp – mitologija – bivališče bogov v starogrški mitologiji.

Omeag – izjemno tanek in lahek aurilski meč, posebnost Gozdnih vilincev

Onostranci – spec. - tako ljudje in drugi v Drugotnosti imenujejo ljudi našega gostega vesolja.

Orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi naravna bitja, živeča v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravni orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Veliko večino suženjske delovne sile v človeških deželah predstavljajo orčji sužnji. Orčje samice služijo kot spolne sužnje. Telesno so podobni neandertalcem, le da so visoki okoli 2 m in imajo krepkejše kosti.

Njihova posebnost je občutljivost na sončno svetlobo, saj v koži nimajo varovanja pred UV sevanjem. Že kratka izpostavljenost gole kože prinese opekline. Tudi oči so razvite za temnejša področja in ne prenesejo direktne sončne svetlobe.

Orokh – vil. - prinesti blagoslov.

Ostrozobka – spec. – vrsta nevarne mesojede ribe, dolge do 90 cm, ki živijo v velikih jatah. Njihove luske so izredno trdne in lahke, škratje kraljestva Shea iz lusk delajo posebne oklepne srajce, skoraj neprebojne za običajne puščice. Plen napadajo v organiziranih jatah. Povprečno kravo so sposobne obrati do kosti v manj kot 20 minutah.

Ošeapak – vzvišeno bivališče, božji prestol, običajno v kontekstu položaja med najbolj svetimi božanstvi.

Ošeik – prevzvišeni, tako plemeniti ogovarjajo vladarja-svečenika. Gre za star vilinski izraz še iz legendarnih predzgodovinskih časov.

Otz Roh Kadeš – (starohebrejsko) Drevo svetega duha.

Out – nekaj zunaj, slengovski izraz za nekaj ali nekoga, ki je izven (trenda).

Out of memori – sleng, anglizem, izguba spomina

Overdoziranje – predoziranje, največkrat v kontekstu zaužitja prevelikega odmerka mamil.

Ozadna vojska – V Zeoliji nekakšna teritorialna obramba, sestavljena iz moških nad 45 letom starosti. Največja enota ozadne vojske je tarag, večinoma je organizirana v desetine in stotnije.





P


Padec – tragično uničenje Svetovnega cesarstva. V času Padca se je odvijal izjemno pomemben dogodek – Begunstvo (gl.)

Padel v of – sleng, padel v nezavest, izguba zavesti.

Pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih.

Pajci – sleng – policisti; uporablja se tudi beseda pigi, pigiji – slengovski anglizem, ki izhaja iz ameriškega poniževalnega imenovanja policista.

Panem et circenses – lat. – kruha in iger.

Pankrt – žaljiva beseda za nezakonskega otroka in tudi obča žaljivka.

Parazitenje – življenje na tuj račun.

Patrea – vil. - plemenita gospa, plemenita gospodična, neporočena ženska plemenitega porekla.

Pax Augusta – Pax romana – rimski mir. Vzpostavil ga je cesar Avgust, zato se imenuje tudi Pax augusta. Ta mir se je začel leta 27 pr. n. št. z ustoličenjem Oktavijana Avgusta in seje končal s smrtjo Marka Avrelija leta 180 n. št.

PCD – psihoaktivna snov, ki temelji na organofosforni spojini, ki je tudi osnova izdelave živčnega strupa VX. Eden od nevarnih učinkov je selektivno blokiranje acetholinske kisline v sinapsah.

Peder – poniževalni izraz za geja (gl.).

Pemej – spec. - obred lahko izvede samo Mešarah z vsemi tremi tehagaci in sibeti. S Pemejem zlomi moč zatabov tako, da prekine njihovo vez s telesnimi nosilci, Elejlo in damejahoma ter podre ravnotežje udejanjenih sil Megšelema. Ključna komponenta obreda je samožrtvovanje. Tehagaci in sibeti so po nekaterih virih izdelki Elejle, zato ni raziskan njihov alternativni način uporabe, ki okrepi vez zatabov, kot vir kristalne magije z Elejlo ter damejahoma.

Pentljanje – sleng – ukvarjanje z ..., delati z ...

Persona – oseba, osebnost

Picajzelj – sramna uš, narečno nadležen kot picajzelj - izredno nadležen, tečen

Pička – vulgarni izraz za ženski spčolni organ.

Piflar – negativna oznaka za odličnjaka v šoli.

Pigi, pigiji – poniževalni anglizem za policiste.

Pionirstvo – začetek, v SFRJ so bili pionirji vsi otroci od 7. do 13. leta starosti. Imeli s(m)o modre titovke (vrsta kape, značilna za obdobje NOB in SFRJ) z rdečo zvezdo in rumene rutice. Vstop med pionirje je bil svečanost za 1. razrede osnovnih šol ob Dnevu republike pred 29. 11., ko s(m)o v času SFRJ praznovali obletnico znamenitega 2. zasedanja AVNOJ-a. 25. maja v sedmem razredu OŠ s(m)o bili skoraj vsi sprejeti med mladince (Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki je bila del ZSM Jugoslavije), ko je SFRJ praznovala Titov rojstni dan z veličastno proslavo v Beogradu, glavnem mestu SFRJ.

Pipi fantek – žargonsko pocukrano priden fant.

Pir – sleng, pivo.

Plahta – SSKJ – ponjava, velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje, manjši kos česa.

Plava trava zaborava – legendarna rock skupina iz časov rajnke Socialistične federativne republike Jugoslavije. Njeno ime aludira na vlogo gandže v rock subkulturi v zlati dobi SFRJ.

Plead – izjemno močan in vzdržljiv vilinski konj, za okoli tretjino večji od običajnega konja. Največja hitrost, ki jo ta konj razvije, je 150 km/h, a s posebno vilinsko hrano lahko v 10 urah premaga 500 km. Nobeno bitje na nogah ni bolj vzdržljivo in hitrejše.

Pleidik – vojni plemiški naziv, lahko je deden ali položajni, kamor napreduje posebej zaslužen svobodnjak (liberos). Pleidik izjemoma poseduje zemljo, običajno opravlja upravne, sodne in podobne naloge v službi malahida ali hesed malahida.

Pocukran – sleng, priliznjeno prijazen, hinavsko prijazen, nališpano, pretirano leporečno, pretirano prijazen.

Podlasnik – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim plenilcem kose plena in je vedno prikrita. V manjši meri lahko spreminja barvo kožuha.

Podriznica – mrhovinarski glodavec.

Pokveka – iznakažen, izmaličena.

Poniglavost – lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka, ki proti soljudem deluje zahrbtno in pokvarjeno.

Pontifex maximus – religija, zgodovina, specifično – Pontifex maximus (vrhovni pontifik ali vrhovni svečenik) je bil v Starem Rimu visoki svečenik kolegija pontifikov (collegium pontificum) in hkrati najvišji svečenik v državi. V Redu Marije iz Magdale pa je bil najvišji svečenik in mag reda.

Porivač – vulgarni izraz za partnerja, ljubimca.

Postliberalizem – politika, spec. – oblika politične prakse ekonomije diferenciacije. Značilnost ureditve je, da imajo največje korporacije s pomočjo ekonomskih svetovalnih svetov poseben vpliv na zakonodajne odločitve.

Posle rajanja nema kajanja – ljudski rek na srbskem oz. hrvaškem govornem področju poenostavljeno pomeni kot slovenski rek – kar boš sejal, to boš žel.

Potrebnica – vulgarni izraz za žensko z željo po spolnem odnosu.

Practicus – okultizem – iniciacijska stopnja v nekaterih zahodnih okultnih združbah in pomeni precej začetno stopnjo.

Prasavec – prašičevniku podobna žival s kratko dlako, brez oklov in težo med 100 in 130 kg. Divje vrste živijo samo v odročni divjini, saj so običajen cilj lovskih odprav plemstva.

Prašičevnik – žival z dolgo dlako in z okli, pri odraslih samcih so dolgi do 50 cm, obstaja udomačena in divja vrsta. Odrasla žival lahko tehta do 350 kg. Mladič se zlahka udomači, v divjini živijo v krdelih, ki jih vodi alfa samec. Gorski prašičevnik pozimi dobi belo dolgo dlako, je lahko z do 80 cm velikimi dvojnimi okli težak do 750 kg in vsako pomlad odvrže dlako, ki jo ponekod uporabljajo kot volno.

Preseravanje – sleng, kazati svoj pomen, moč, oblast in imetje.

Predator – anglizem – plenilec, lovec.

Prfoks – sleng - profesor.

Pro bono – brezplačni. Če nekdo dela pro bono, to počne brezplačno, običajno za ljudi, ki si ne morejo privoščiti stroška za storitev (zdravnik, pravnik ipd.).

Prostaško – grdo, nemarno, neokusno, vulgarno; prostaško govorjenje, prostaško obnašanje.

Prstanov stolp – najpomembnejši stolp v gradu zeolskega grofa, kjer je v posebej zastraženi sobi znamenit zeolski vladarski prstan, ki ima po legendi magijske moči. Prstanov stolp in samo Prstanovo sobo varuje šeledina Prstanove straže.

Prstanova straža – posebna elitna šeledina, izurjena za varovanje skrivnostnega grofovskega prstana Zeolije. Šeledina je tudi osebna grofova garda. Kamor gresta prstan in grof, tam gre Prstanova straža.

Puf – sleng – kredit, dolg.

(Bencinska) pumpa – (bencinska) črpalka.





R


Rabutanje – krasti, odtujiti, vzeti brez dovoljenja

Raeg – vil. - tujec

Radag –spec. - vojna enota.

Rakrokafea – vil. - vzdigniti prapor, pokazati prapor slave, prapor.

Rašmaob – vil., spec. - kristal portala duš, ki s pomočjo uroka prevede vibracije našega vesolja v vesolje Drugotnosti (in obratno na drugi strani)

Razrajcati, rajcati – razdražiti, vzburiti, razgreti v seksualnem smislu, spolno vzburiti.

Recordamini – spec., okultizem – poseben obred za udejanjenje duhovne esence, konkretno utelešenje Elejle ali damejaha.

Regenoplast – spec. – posebni obliž, ki sproži regeneracijo poškodovanega tkiva (zlasti kože in podkožno tkivo).

Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov).

Reset – anglizem – ponovni zagon, ponastavitev.

Retro – SSKJ – starinsko, obnavlja kaj starejšega, v preteklosti modernega, popularnega. Tudi za izražanje usmerjenosti, gibanja nazaj ali položaja pred čim drugim v času in prostoru (retrograden ipd.).

Rešgea – vilinska kraljica, naziv svetovne vilinske kraljice, po padcu naziv za vladarico Mealkuda (vilinsko kraljestvo). V pisani vilinski zgodovini moški (rešgei, rešgeo) na tem položaju ni znan.

Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov).

Remek – sleng, delo, izvirno delo, izdelek, beseda izhaja iz zagorske hrvaščine.

Resah en'halaja – vil. – Magija za vzdrževanje življenja v gostem vesolju (temelji na transformaciji kristalne magije).

Resetirati – sleng, anglizem, izraz izhaja iz računalništva in pomeni povrnitev v začetno stanje, ponovni zagon, uveljavitev privzetih nastavitev.

Rešmeag – vilinski zemljiški vladar in čarovnik. Vlada iz osrednjega mesta svoje grofije.

Rigset – vojne priprave.

Rili – sleng, anglizem, resničen, resnično

Rimember – sleng, anglizem – pomni, zapomni.

Roh ha'Kodeš – hebr. – Duh Sveti – ustreznica krščanskemu Svetemu Duhu.

Rufniti – sleng, klicati, priklicati.

Rukniti, ruknu – zliti vase, stresti.





S


Sabajit en'lakan – specifično – Poseben obred, ko fantom nadenejo obredno oblačilo zrelosti in s tem fantje postanejo možje. Zaključek obreda je običajno pitje kakšnega močnega alkoholnega zvarka. Ponekod morajo fantje kot uvod v obred ubiti kakšno nevarno žival.

Safer – sleng, anglizem – trpljenje, trpeče, žalkostno, žalost, boleče, tudi razočaranje ipd.; furaš safr – tvoje življenje je ena sama žalost in trpljenje, trpiš, kažeš trpljenje ipd.

Sagenuš – čarovniški gospodar, mojster reda. Arcus je edini živi mojster reda. Sagenuši so izginili ob padcu Svetovnega cesarstva zaradi oportunistične poklonitve vladarju vzhoda.

Sagib – vilinščina – srp, tudi taktika konjeniškega napada. Posebnost vojske Artusa Orwena je dvojni srpasti poseg. Zanj je značilno usklajeno delovanje več različnih vojaških enot.

Sahameit – eden od nazivov basilea.

Sajaleh – vil. – pozdrav.

Sajetz – vil. - žar sonca, vročina, jeza, srd, strup, peklenska vročina.

Saog – plemič, pomembnež, imenitnik, tudi vilinski mestni plemič.

Scat – vulgarizem, iti na malo potrebo, lulati

Seahir le'atun – vil. - vilinska lebdeča svetilka, v zraku se premika s krili, podobnimi metuljevim, od tod ime metuljasta svetilka.

Seder – hebr. – tradicionalna večerja, ki je uvod v praznovanje pashe, judovske velike noči, ko se judje spominjajo izhoda iz Egipta (gl. maca).

Segvuc – vil. - sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet.

Segvec Ithos – vil. - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika.

Sejbea – vil. – pet, davek, kraljevi davek, plačilo petine.

Selimijevo vesolje – specifično – Redko paralelno vesolje, Drugotnost, ponekod se imenuje po svojem zemeljskem odkritelju, pozabljenem fiziku Mohamedu Selimiju.

Seadin meacim – čast veličastja (v smislu duhovne kvalitete)

Seadir et'Malawad – čast in čistost, znamenito geslo legije Unukh, ki ga je za svojega vzel tudi Mešarah.

Segvuc – sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet. Segvec Ithos - poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika.

Sehir en'Tagae Pemej – vil., spec. – Knjiga zbirke urokov za udejanjenje Mešaraha v Onostranstvu in opis prekinitve povezave med zatabi in t. i. megšelemskim trojstvom (Elejla + 2 damejaha).

Sehir Jered – knjiga magija, posebna knjiga z navodili mešanice zahodnega, krščansko obarvanega okultnega hermetizma, magijskih praks Egipta, Asirije in starega Babilona. Sama knjiga ima posebno moč samo pod vplivom posebnega talismana.

Semánji dan – SSKJ – sejemski dan, dan sejma.

Seronja – sleng – ničvrednež, nesposobnež ipd.

Set'Arus – z magijo zatabov ustvarjeni izjemno močni, izurjeni in vzdržljivi vojaki, ki ne čutijo bolečine, nimajo čustev, morale in vesti. Upravljajo jih z magijo. V južni orkovščini beseda pomeni ljubka nemoč.

Sfaliran, faliran – narečno pokvarjeno, skvarjeno, ponesrečeno, tudi zgrešeno.

Sfižilo – pokvarilo, ni uspelo

Sibet – prstan moči, prevodnik energij med nosilcem in kristalom tehagac (gl.).

SIM kartica – specifično – V storitvenem omrežju imajo vse omrežne naprave SIM kartico, ki je neprebojni vmesnik med napravo in omrežjem. Storitveno omrežje se je pojavilo proti koncu 40-tih let 21. stoletja, sredi 50-tih let je to omrežje v razvitih državah dokončno izrinilo stari internet.

Simpl – sleng, anglizem, preprosto, enostavno.

Sindrom zlomljenega srca – medicina – strokovno se reče stresna kardiomiopatija. Sindromu so bolj podvržene ženske. Gre za stresno stanje, ki se manifestira podobno kot infarkt. Pojavi se ob šokantnem čustvenem dogodku, kot je recimo nenadna smrt bližnjega.

Sinedrij – zgod. – zasedanje, najvišje organ judovske verske oblasti v rimski provinci Judeji. Beseda je grškega porekla, izhaja iz korena hedra, ki pomeni sedišče. Uporabljala se je hebreizirana verzija sanhedrin.

Sirtaki – grški ples.

Skenslati – sleng, anglizem – odstraniti, ukiniti

Skeri – slengovski anglizem, strašljivo, grozno ipd.

Skoč – sleng - viski

Slova – slengovski izraz za slovenščino; angla – angleščina; zgodla – zgodovino; ipd.

Slum – žaljiv izraz za soseske s pretežno ljudmi s socialnega dna. Te soseske so prikrajšane za običajne servise, kot je vzdrževanje komunalne in energetske infrastrukture ipd. Slumi so se vzpostavili po veliki depresiji in uveljavitvi nove 'ekonomije oprimkov za sposobne'. Na njihovem območju delujejo vzporedni servisi, ki so nastali na osnovi samoorganiziranja tamkajšnjih prebivalcev. Celje ima Severni slum s preko 25.000 prebivalci, ki se skoraj stika z Zahodnim slumom s 5000 reveži.

So what – sleng, anglizem – pa kaj.

Social adjustment – specifično, anglizem – posebna oblika javno-zasebnega partnerstva pri izvajanju socialnih služb, kjer imajo t. i. socialni sponzorji posebne dodatne pravice pri koriščenju socialnih storitev (vrtci, šole ipd.). Gre za sistem v skladu s t.i. ekonomiko diferenciacije (gl.).

Sociotehnološko – specifično – posebna tehnologija za socialni inženiring, globinska manipulacija z javnim mnenjem s tehnološkimi sredstvi. Zametki te tehnologije so se pojavili s socialnimi omrežji na začetku 21. stoletja.

Sori –sleng, anglizem – žal, žal mi je

Spakedravščina – namenski izraz v knjigi za slengovski govorico, polno anglizmov.

Spolznica – spec. – vrsta ribe v Drugotnosti.

Spedenano – urejeno.

Sponzoruša – ženska, običajno atzraktivnega videza, za katerega aktivno skrbi, ki želi živeti na tuj račun, beseda je srbsko hrvaškega izvora.

Sranje – vulgarni izraz za fekalije, nekaj negativnega, beseda v uporabi za ilustracijo misli.

Stama – kratko metalno kopje.

Status quo – latinska tujka, pomeni nespremenljivo stanje, ohranjanje obstoječega.

Stupidnost – sleng, anglizem – neumnost, debilnost (gl.), neodgovornost

Suprostorska konfiguracija – vsak etir ima svojo temeljno strukturo izven realiziranega sveta. Pravzaprav gre za skalarno mrežo štirih gibal.

Supersimetrija – fizika; vsak osnovni delec ima svoj supersimetrični par. Teorija supersimetrije naj bi veljala tudi na vesoljski ravni, saj je z njo moč opisati značilnosti parov vesolj (naše vesolje : Drugotnost).

Svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, ne pa tudi ostali sorodniki.





Š


Šadas – pripadnik kaste vrhunskih morilcev.

Šaeleam – preddverje božje palače duha.

Šamea en'mobot – bivališče mrtvih. Poseben prostor (običajno šotor, lahko tudi kakšna dvorana ipd.), kjer se padli v bitki pripravijo za obred z novčičem.

Šansa – sleng – možnost.

Šarok – vil. - odpadnik.

Šatagbešazim Jesodeg – vil., spec. – vodnjaki brezna, posebna manifestacija energije istoimenskega zataba.

Šazeac – vil. – strah, prestrašenost.

Šazmag – vil., spec. - mlečno govedo.

Šea – vil. - hči.

Šegepea – vil. – ceh, združba.

Šelaj saganuša Ešeje –Vladar Reda Ognja; vsak magijski red je imel svojega vladarja, ki je imel pravice in moč zemljiških vazalov.

Šeledina – vil., spec. - vojaška enota v Zeoliji.

Šelgeac – naslednik dednega plemiškega naslova.

Šemita – hebr. Dolgo časovno obdobje, zgodovinska epoha.

Šerek – vil., spec. - velika zver južnih pokrajin, glavni plenilec, visok do 2 m, dolg 5 m, težak okoli 1 tone, lovi v krdelu.

Ševiz – vil. – duhovna esenca, duh.

Šezek – vladar dežele na Zahodu. Vsak šezek ima vazale – mahdije. Šezek je tudi obči izraz za zemljiškega gospodarja, vazala jakila, po položaju soroden mešelu (gl.).

Šika – narečje – spodobno (šik), kot je treba.

Šit – sleng, anglizem – drek, nekaj slabega.

Šitanje – slengovski anglizem – osvinjanje, umazanje, narediti umazano, grdo, svinjsko ... Od tod tudi šitoar.

Šop pičkovja – vulgarni izraz za množico spolnih partneric. V nekaterih kulturah je običaj, da ima mož več žena, ki jim mora enakomerno namenjati svojo pozornost (gl. pička).

Špalir –nasproti si stoječi vrsti, običajno ljudi.

Španovija - SSKJ– partnerstvo, poslovno sodelovanje.

Špec kahla – slengovski izraz za tožljivca, tožljivko

Špricer – alkoholna pijača, mešanica vina in mineralne vode, postreže se hladno. Poznamo slengovski izraz,

Štorija – zgodba, pripoved

Štrikanje – pletenje, v slengu pletenje niti pripovedi, dogodka ipd.

Štukanje – sleng – spajanje enega konca z drugim.

Šus – slengovsko, odmerek psihoaktivne snovi; narečno – strel (beseda izhaja iz nemščine).

Šušmarstvo – nestrokovno, slabo opravljeno delo; šušmar – nekdo, ki opravlja delo, za katerega ni strokovno in praktično usposobljen.

Šutirati – srbizem, tudi narečno za izstreliti, brcniti, odriniti – uporablja se vse redkeje.

Švic – ostanek dediščine nemškega gospostva, narečna beseda za pot; švicanje – potenje, predvsem med ali po (fizičnem) naporu; prešvicati – prepotiti nekoga, izmučiti nekoga.





T


Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi - Čas je neskončen krog s točko večnega zdaj v središču – pomembna ideja vilinske okultne teologije.

Taghea – ozemlje, dežela.

Tahad – vil. - podlaga za rašmaobe v portalu za prehod. Služi kot prevodnik med obema poloma subprostorske strukture.

Tahmeš – vil. – vhod v svetišče, običajno stebrišče, ki označuje mejo med zunanjim in posvečenim svetom.

Tahog – veličastni, prevzvišeni, častni naziv v Dilualu. Uporabljal se je redko in predvsem med pogovori višjega plemstva.

Tagak – vil. – vilinski fevdalni gospodar plemenite krvi.

Tajming - sleng, anglizem, časovna usklajenost.

Takpet – vil. – obči naziv za gospodarja.

Takpo Seagemin – poglavar Gozdarjev. Seagmin je starodavno ime za skrivnostno pleme Gozdarjev.

Tanak – položiti urok tanaka je zaključek uroka utelešenja duha, saj utrdi vez duha in telesa z energijami božjih vplivov. (gl. Ipuea halaja).

Tarafški granit – spec. – izredno trden in težko lomljiva granitna kamnina s Tarafa. Posebnost granita je nenavaden vzorec peg, ki je po mnenju strokovnjakov posledica delovanja kristalnega pogona.

Tarag – vojna enota v Zeoliji in še nekaterih deželah. Tarag je običajno mešana enota, sestavljena iz 3 – 5 šeledin (manjša vpojna enota s 5 stotnijami, torej 500 lemiki), kar skupaj znese okoli 1500 – 2500 lemikov (profesionalnih vojakov). V večini dežel imajo falange s po 10 stotnijami.

Tarih – tradicionalno zakrivalo vzhodnih plemkinj. V praksi si ga nadenejo samo najvišje plemenite gospe. Posebej znani primeri nošnje tariha sta meašiki Carstva. Zakrivalo, sorodno tarihu, nosi tudi rešgea. Običajno ga odstrani, ko mine protokolarni pozdrav.

Tarik – bojna enota Vzhoda z okoli 1500 vojščaki. Tarik je običajno sestavljen iz 15 stotnij. V to vrsto bojne enote so organizirane kvalitetnejše enote (Set'Arusi, Hendveji in drugi). Zelo redko so v te enote vključeni tudi orki, goblini ali kačjeglavci.

Tašamog medopej – bitje moči – izraz v vilinski okultni teologiji označuje entitete z magijskimi močmi.

Tašbetea – vil. – kača, vrsta zmaja, tudi kačje znamenje.

Tatil – vil. – magova palica – orodje magov za usmerjanje volje v uroke.

Teat – pogovorščina – kopje, sulica, kopje za metanje.

Tebham – prenos oblasti, konkretno prenos cesarske ali kraljevske oblasti na šelgeaca, naslednika. S prenosom se novemu vladarju omogoči avtoriteta in potrdi kontinuiteta nasledstva. Običajno sin deduje od očeta, v izjemnih primerih pa posinovljenec.

Teceš – posebna vrsta čuvajeve pozornosti. Gre za fokus njegove dejavne zavesti, ki jo prenaša med človekom v našem vesolju in telesom v Drugotnosti. Vedno je lahko samo na enem mestu.

Tecešec vet jediz – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj.

Tedaokas – posebna magijska priprava s kristali, občutljivimi na magijo. Vsako magijsko delovanje se vtisne v strukturo kristalov in izurjen mag lahko prebere naravo magijskih sil. Zelo pripravno za ugotavljanje geografsko oddaljenega magijskega dela.

Tedmej – vilinščina – običajni svobodnjak, ki je napredoval v nižjega vojnega fevdalnega plemiča.

Tegešaz – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča.

Tegrapat – specifično – Marka, vojvodstvo grofija oz. fevdalna dežela Vzhoda. Deželi vlada jekib (gl.) in ima polno avtonomijo na ozemlju lastne dežele. Za interese carstva (oz. cesarstva) skrbi herot (gl.), ki izvaja oblast basilea ali megijekeala (gl.).

Teh – prapor, vojna zastava.

Tehagac – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja (gl.), ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. Vsakemu tehagacu ustreza še prstan sibet (gl.), ki je namenjen udejanjenju energije tehagaca iz Onostranstva v Drugotnost, kar je bistvo obreda Pemej.

Tehaspat – vilinščina – brat.

Tek isabašea il leiki! – ne misli na nič, pomembno pravilo vilinske okultne teologije.

Tekmek – ničvredni, nečastni.

Tekstam – sleng, anglizem, pišem, napišem.

Tel tavig, le en'tavig jabean – vil. – rek iz vilinske okultne mistike – samo prah se v prah povrne. Sorodno biblijskemu »prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19).

Tenemija – vilinščina – čarovnik v malce podcenjevalnem pomenu (vrač, zaklinjevalec, astrolog ipd.).

Tenemija eiša – čarovnik ognja. Arcus je bil v času Božanskega carstva edini pripadnik tega čarovniškega ceha.

Terminiranje – sleng, anglizem, uničiti, odstraniti. Beseda je postala popularna po filmski seriji Terminator s konca 20. in začetka 21. stoletja.

Termogled – izum magije Božanskega carstva; gre za optično napravo, ki omogoča gledanje celo različnih bioenergetskih frekvenc (poleg svetlobe, UV in IR).

Tesakogout – vil. – vilinski guverner, zlasti v časih pred Svetovnim cesarstvom. V deželah izven vilinskega sveta se je uveljavil izraz herot (gl.).

Tesea Emenim – vil., spec. – Prvi Čuvaj, prvi pod sedmih udejanjenih etirjev.

Tesea rešgej – vil., spec. – Prvi vladar legendarnih dni svetovne vilinske vladavine. Istoimenski oltar je v legendarnem Kašamougu Mebeab, svetišču starodavnosti, kjer so shranjene vse skrivnosti vilinske okultne mistike. V svetišču je posebno mesto, Lasim en'sahapae Resah (gl.)

Tesgea – vil. – vilinska princesa, hči jakila.

Tet ead teneji tašbetea – kje se skrivaš kača? Čeprav na prvi pogled ni videti, ta stavek vsebuje veliko okultne simbolike.

Tevakem – vil. – plemič vzhoda, zemljiški gospodar vzhoda, vazalni plemič.

Tevapat – specifično - portal za prenos do drugega enakega portala.

Tezgei, tezgej – vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali medalarskemu bemeju, čeprav je imel malce manj oblasti. Tezgei je imel manj avtonomije od jekiba (gl.). Herot (gl.) je imel s svojim uradom določene pristojnosti, zlasti na področju sodne oblasti in vpoklica za vojno. Herot je lahko celo zamenjal tezgeja.

Tezijeam – nekakšen vinjak, pomešan z izvlečkom dimne zeli (THC).

Tharak – vil., spec. – orčji mesojedi konj.

Themaka, themakea – vilinščina – drobnica, koza, ovca, živina.

Tibamet, tibmet – še en izraz za dvornega upravnika, mojordoma, dvornega kneza. V starem cesarstvu je lahko to vlogo prevzel najmanj malahid zaupne hiše.

Tijae – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšnega sorodnika gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti.

Tikepek – zaupni sodelavec, najtesnejši zaupnik.

Tišapaš – svet lupin, lupine Megšelema, točke požiranja energije, jemanje življenja. Simbolna shema pozna deset tišapašev, antipodov desetim etirjem. Tišapaši naj bi obstajali trenutek za trenutkom zdaj. Minuli čas se prelije v tišapaše.

Trahik – hendvejski mahib (general).

Tramakoš – hendvejski vojni in zemljiški plemič.

Trava – »ljudski« izraz za marihuano.

Trendovsko – sleng – moderno, v skladu z modnimi smernicami.

Trusk – bum oz. tresk.

Tzevog – zmaj, jezdna zračna, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije.





U


Univerzum – vesolje, obstajanje, generalna ideja za nekaj zaključenega.

Uteš – velika, volku podobna zver, vedno živi v tropu med 15 in 35 živali. Trop vodi alfa samec.





V


Vagom – vil. – sad, plod.

Vageamej – obče plemeniti, modrokrvni.

Vakomak – vil. - sodnik, patentni razsodnik, arbiter (gl. Jedegal en'Vakomak).

Vedmok – vil. – ceremonijalni uvod v zborovanje, kjer se bo odločalo z glasovanjem.

Velika hiša – v nekdanjem Medalarju izraz za hesed malahidsko rodbino.

Vesoljno carstvo – Pojav Elejle pred dobrimi 2300 leti je pripeljal do tragičnega Padca (gl.) in ukinitev Svetovnega cesarstva, ki se nikoli več ni obnovilo. Vesoljno carstvo je v času največjega obsega zajemalo vse človeške dežele do dežel Škratov. Vesoljni car nikoli ni poskusil izzivati vilincev. Carstvo je padlo ob pojavu Mešaraha in izvedbi Pemeja.

Vilini, vilinci – nesmrtni, ki postanejo smrtni, ko zaplodijo ali rodijo otroka. Njihova telesa se fizično ne starajo, ko dosežejo spolno zrelost (pri 20 do 22 letih).

Vilinščina – spec. – jezik, ki je nastal iz telepatskega sporazumevanja.

Vlačuga – prostitutka, dekle, ki ponuja spolne usluge za denar.

Vojno fukališče, kurbišče – vulgarni izraz za javno hišo, namenjeno vojski. Vsak vojni pohod so spremljale potujoče javne hiše s prostitutkami in prostituti.

Vrelina – vročina.

Vsečasnost – eden od nazivov basileja; poudarja nesmrtnost telesa.





W


Wicca – okultna tradicija čarovništva. Novodobna wicca je nekakšna religija in duhovnost sožitja z naravo in obredi so prilagojeni naravnim ciklusom. Večinoma gre za duhovnost t.i. devocije (privrženosti) in v nasprotju z mnenjem nepoznavalcev ne gre za krvne daritve ipd.





Z


Zadet, zadetost – eden od slengovskih izrazov za stanje zmanjšane prištevnosti kot posledica zaužitja psihoaktivne snovi.

Zadetek – eden od slengovskih izrazov za osebo, ki je zmanjšano prištevna zaradi zaužitja psihoaktivne snovi; metek zadetek – oseba z resnimi motnjami zaradi delovanja psihoaktivnih snovi.

Zafrčkanje – narečno – zapraviti, izgubiti

Zaglivil, zaglivil, zaglaviti, zagliviti – ostanek skoraj izumrlih hrvatizmov in srbizmov iz pradavnih časov Kraljevine Jugoslavije in zlasti SFR Jugoslavije. Beseda običajno pomeni zataknjene, ujetost v nekaj.

Zariglano – narečni izraz za zadrgnjeno, zaprto.

Zaroštiljati – naredi raženj, peči na vrtečem ražnju

Zatab – talisman Elejline zemeljske moči.

Zatežiti, težiti – slengovsko nadlegovati, tečnariti, pritisniti za nekaj.

Zemljiščina – zemljiški davek na vzhodu. Fevdalni gospodar ga pobira v obliki denarja ali pridelkov.

Zemljožerka – veliki glodavec, ki živi pod zemljo. Žival živi v velikih kolonijah, ki si naredijo zapleten sistem rovov.

Zengah – vil. – vladarska krona, v vilinskem svetu je to venec belolistke, vej hadime, svetega vilinskega drevesa.

Zeolija – najzahodnejša grofija Kraljevine Medalar, ki je propadla v t.i. Medalarski vojni.

Zeolski rjavec – izjemno vzdržljiv, zvest in močan konj. Pokrit je z malce daljšo rjavo dlako in na nosu imajo samci 20 cm dolg rog. Samci so za 30 cm višji od samic, ki niso dobre jezdne živali, so pa toliko boljše vlečne.

Zeolski vladarski prstan – O njem kroži veliko legend. Gre za vilinski prstan iz časov pred Svetovnim cesarstvom. Samo nosilec tega prstana je lahko zeolski bemej (zemljiški vladar) in mora biti zeolske plemiške krvi.

Zdrajsano – sleng – oguljeno, iztrošeno.

Zgonjena – vulgarizem – seksualno zelo aktivna oseba

Zijati – opazovati, gledati, osredotočeno gledati, neprekinjeno opazovati ipd.

Zimnik – v Starem cesarstvu pomembno trgovsko križišče. Po padcu Vesoljnega carstva se ne vrne v objem človeških kraljestev. Obstane kot središče redke trgovine redko naseljenih dežel zahoda.

Zjeban(o) – sleng – pokvarjeno, narobe urejeno, narejeno, slabo zamišljeno ipd..

Zlodej – vrag, Satan, hudič

Zombi – živi mrtvec.





Ž


Žavbe, žavba – krema, mazilo, preneseno, sposoben vsega – namazan z vsemi žavbami.

Žehta – SSKJ - pranje velike količine perila, tukaj v kontekstu pranja velike množice možganov.

Žensko mednožje – vulgarni izraz za ženske spolne organe.

Žigolo – običajno najet moški za žensko družbo in zabavo, neke vrste prostituta.

Žlahta – sorodstvo.

Žur – sleng – zabava.





O avtorju - Bojan Ekselenski




Rodil se je 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval je IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka in znova nazaj v IV. OŠ. Srednjo kemijsko šolo je obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli je odslužil takrat obvezno vojaščino in se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedri in oblači še zdaj. Mimogredno je ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živi, životari in ustvarja v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama, in na koncu znova parkirišče in še vsevedni bog ne ve, kaj še bo.

Trenutno predseduje Celjskemu literarnemu društvu in objavlja v različnih literarnih revijah v Sloveniji in v različnih tujih zbirkah. Napisal je 18 tiskanih in 22 elektronskih knjig (nekaj se jih vsaj deloma ali popolnoma prekriva s tiskanimi izdajami). Udinjal se je tudi kot sourednik pri edinih dveh antologijah slovenske fantastike, izdanih v zadnjih letih. Od leta 2016 je urednik Supernove, edine slovenske tiskane revije za fantazijsko književnost. Aktivno deluje na področju promocije kakovostne fantastike, ki je eno od najbolj zapostavljenih literarnih področij pri nas. Sodeluje tudi kot urednik antologij Zvezdni prah, do zdaj sta izšli dve knjigi, udinja se tudi kot prevajalec iz srbščine, hrvaščine in sorodnih jezikov nekdanje Jugoslavije.

Od leta 2017 organizira v okviru Celjskega literarnega društva Fanfest, slovenski festival fantazijske književnosti. Festival je namenjen letnemu pregledu slovenskega ustvarjanja na področju fantazijske književnosti in njegove vpetosti v širši mednarodni prostor. Stalni gost festivala je najbolj prevajani srbski pisatelj, esejist, literarni teoretik in pedagog prof. dr. Zoran Živković.

Nastopa tudi v vlogi mentorja mladim literarnim ustvarjalcem, saj je tri sezone vodil delavnico Mlada literatura. Letos se delavnice zaradi preventivnih epidemioloških ukrepov ne izvajajo.

Bojan objavlja tudi v tujih zbirkah in ima zgodbe prevedene v 7 tujih jezikov.

Nekatere tuje antologije z Bojanovimi zgodbami:

	 		Planet Europa SF (ZDA)

		Rund un die welt: 80 in mehr als SF- Geschichten (Nemčija, 2015) - Objavljena zgodba: Zvezdni otrok

		Revija Quest (Črna Gora, 2017) - Objavljena zgodba: Privezan

		HAKA: European speculative fiction in Filipino (2019, Filipini)

		 Regia Fantastica v več izdajah (Srbija)

		Galaxia42 (2020, Romunija)

		 Besan 3 (2021, Srbija)





Bibliografija – tiskane knjige


	 		Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, 978-961-91614-5-6 (2007)

		Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, 978-961-92766-8-6 (2011)

		 Vitezi in Čarovniki — Votlina skrivnosti, 978-961-93373-0-1 (2012)

		Atlantida: Imperij sončnega boga, 978-961-93676-8-1 (2015)

		Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-5-6 (2016)

		 Poezija magije in mistike: Tako je Bog govoril 978-961-93793-6-3 (2016)

		Vzpon Elejle: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-93793-8-7 (2016)

		 Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok 978-961-93507-8-2 (2016)

		Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti (obnovljena) 978-961-94219-2-5 (2017)

		 Somrak Drugotnosti, Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki 978-961-94219-3-2 (2017)

		Mlada literatura 978-961-6458-10-8 (2018)

		 Magijska gimnazija Lubliana 978-961-94219-4-9 (2018)

		To se lahko zgodi tudi vam 978-961-94219-5-6 (2019)

		 Usode na kredit 978-961-94219-6-3 (2019)

		Zadnji? Virus bo izbral 978-961-94219-9-4 (2020)

		 Vitezi in Čarovniki(3): Vladavina indigo otrok 978-961-95000-2-6 (2020)

		Evangelij iz Languedoca 1 978-961-95000-5-7 (2021)

		Strah indigo otrok 978-961-95000-6-4 (2021)





Elektronske knjige


Na seznamu so vse brez tiskane različice:

	 		Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije (2013)

		Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga (2013)

		Rokodelstvo spekulativne fikcije 1 Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar (2013)

		Teorija & Praksa e založništva (2015)

		Kabala – Naj ostane enostavno (2020)

		Knjiga vilinščine (2020)





Literarni megaprojekt


Literarni megaprojekt je sestavljen iz treh zaključenih celot. Nekaj knjig bo verjetno ostalo v e-obliki (Knjiga vilinščine), a večina ima elektronsko in tiskano verzijo.

Do zdaj so izšlo 9 tiskanih knjig in 1 posebna elektronska, ki bo takšna tudi ostala.

V naslednjih letih izidejo še dve, mogoče tri tiskane in elektronske knjige - zaključek osrednje sage, zaključek trilogije o Vesoljnem carstvu in Enciklopedija Drugotnosti, ki prinaša vpogled v čarobni svet Drugotnosti.





Trilogija o Vesoljnem carstvu


Trilogija sodi v celoto Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki. Pod to "značko" so vsa dela, ki niso del osrednje tetralogije in njene predzgodbe. Se sliši zapleteno? Verjemite, gre za nepomembno reč. Trilogija je zbirka precej samostojnih knjig, ki se lahko berejo vsaka sama zase. Izjema bo le prihajajoča Evangelij iz Languedoca 2, ki se tesno naslanja na pričujočo Evangelij iz Languedoca 1. Gre za eno pripoved v dveh knjigah, da se je avtor izognil predebeli knjigi. Trilogija o Vesoljnem carstvu se dogaja v letih pred našim štetjem in v prvih desetletjih našega štetja.





Osrednja saga


Osrednja tetralogija obsega 4 knjige, posvečene alkemični razdelitvi na ogenj, zrak, vodo in zemljo. Zraven je še predzgodba Votlina skrivnosti, ki se dogaja skoraj 20 let pred Vzponom indigo otrok in s tem začetkom osrednje sage.

Somrak Drugotnosti se dogaja takoj za Vzpon indigo otrok, a pravkar natisnjen Strah indigo otrok takoj za Vladavino indigo otrok.





Legendarium


Legendarium je namenjen podrobnejšemu spoznavanju z Drugotnostjo. Predvidoma bo na koncu sestavljen iz dveh knjig. Knjiga vilinščine je izšla leta 2020 in verjetno ne bo dobila tiskane izdaje.

Enciklopedija Drugotnosti pa bo mogoče izšla tudi v tiskani obliki. Gre za knjigo o zgodovini Drugotnosti in značilnostih skrivnostnega redkejšega sveta v drugi dimenziji.





Kolofon


Strah indigo otrok


Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki


Copyright © 2006 - 2021 by Bojan Ekselenski.

Vse pravice pridržane.





Prelom in oblikovanje


Bojan Ekselenski





Zbirka


Fantazija





Naslovnica:


SelfPubBookCovers.com/riafritz

(https://selfpubbookcovers.com/riafritz)





Založnik


Bojan Ekselenski, samozaložba

www.samozalozba.eu / bojan.ekselenski@samozalozba.eu

Knjiga je izšla s podporo Mestne občine Celje.

Posebna zahvala Cinkarni Celje d. d. za finančno podporo

V Celju, 2021

1. elektronska izdaja



* * *



Spletna stran projekta Vitezi in Čarovniki: http://vitezicarovniki.com

Spletna stran avtorja: http://samozalozba.eu



* * *



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 83439363

ISBN 978-961-95000-8-8 (ePUB)