Hvaležnost in nehvaležnost otrok
Dostikrat se pripeti, da delajo otroci s svojimi roditelji ravno tako, kakor so nekdaj ti ravnali s svojimi roditelji. Drugače tudi ne more biti; kajti otroci se učijo od roditeljev, ia kakor nje vidijo in slišijo, tak6 tudi satni delajo. Tako se naravno izpolnujejo besede, da blagoslov in prokletstvo roditeljev pride na njihove otroke.
Meni ste o tem znani dve pove9tici, katerih prva naj služi slovenskim otrokom v posnemo, a druga jih naj odvrača od grde nehvaležnosti do roditeljev.
I. Mogočen kralj se je sprehajal po rodovitein polji ter je prišel do veselega kmeta, ki je na njivi delal. Kralj se začne ž njiua pogovarjati in tako izve, da njiva ni kmetova svojina, nego da je on za delo le najet ter dobiva po 20 krajcarjev na dan od svojega dela. Kralj, ki je za svoja vla-darska opravila mnogo vee zaslužil in tudi lehko mnogo več potrošil, ni mogel razumeti, kako da je mogoče z dvajsetiini krajcarji na daa izhajati in vrhu tega še dobre volje biti. Ali kmetič mu odgovori: ,,Ako bi jaz ves svoj za-služek sain porabil, bilo bi za mene slabo; jaz moram izhajati s tretjino od tega, kar zaslužim, ker z drugo tretjino moram poplačevati svoj dolg a tretjo dajem na pčsodo." To je bila kralju nova uganka. A kmet mu jo tak6j razloži, rekoč: „Jaz moram s svojiin zaslužkom rediti svoje stare roditelje, ki ne morejo več delati in svoje male otroke, ki tudi še niso zmožni nobenega dela; roditeljem poplačujem s tem ljubezen, katero mi so v otroških letih ska-zovali, a otrokom skazujem zdaj jaz ljubezen, da tudi oni mene v starih dnevih ne bodo zapustili."
Ali ni ubogi kmetič Iep6 povedal, a §e lepše mislil in storil?
Kralj je poštenega kmeta pohvalil in bogato obdaroval, in blagoslov, katerega mu so njegovi umirajoči roditelji dali, kazal se je v ljubezni ia bvaležaosti njegovih otrok do njega. —
151
n. Vse drugače se je godilo druzemu očetn, ki je bil star in bolčhen in zato že svojemu sinu na poti. Ta sin je s starim očetom grdo ravnal in zato si je oče želel, da bi ga spravili v b<51nico, ker ondu vsaj snrovega oponašanja ne bode slišal. Sinu je bilo to po volji in predno je solnce za-šl<5, bila je starčkova želja izpolnena. Toda v bčlnici oče tudi ni vsega tako našel, kakor si je želel. Čez nekoliko časa poprosi sina, naj mu še zadnjo dobroto skaže ter mu dve rjubi pošlje, da mu ne bode treba na golej slami ležati.
Sin poišče dve najslabejši rjuhi, ki jih je imel pri hiši ter reče svojemu sinčku, naj jn nese v b61nico k dedu. A sinček koj pri vratih jedno rjuho skrije in dedu samo jedno odnese. O6e to vidžč, vpralajo sina, zakaj je to storil. A budobni sinček jim odkritosrčno odgovori: nZato, da mi ne bode treba vam boljših rjuh dajati, kakar odnes<5 vas v b61nico."
Kaj nas uči ta povest? Ali ne taisto, kar nas uči četrta zapoved božja, kipravi: ,,Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji!"                                                          J. s-a.