ZBORNIK ETNOLOGIA SLAVICA, LETNIK 20*
Mednarodna organizacija slovanskih etnologov je oh dvajsetletnici svojega delovanja v letu 1988 izdala svoj zbornik. Tako kot prvi je tudi dvajseti izšel v Bratislavi pod pokroviteljstvom Univerze Jâna Komenskega. Mednarodni značaj daje zborniku tudi mednarodni uredniški odbor: glavni urednik Jân Podoläk (Bratislava) in souredniki Jósef Burszta (Poljska), Kiril V. Cistov (SZ), Vâclav Frolec (Češkoslovaška), Veselin Hadžiniko-lov (Bolgarija), Martin Kasper (NDR), Vilko Novak (Jugoslavija), Attila Palàdi-Kovàcs (Madžarska). Vsebinsko je zbornik razdeljen na pet delov: študije; razprave; zgodovinski razvoj etnologije pri slovanskih narodih; zasedanja in seminarji etnologov; kratke ocene in predstavitve najnovejših publikacij, izšlih v letih 1983 do 1986.
V uvodu glavni urednik našteva petero nalog, ki naj bi jih etnološka slavistika rešila v prihodnjem desetletju: 1. izdali naj bi naslednji etnološki zbornik mednarodnega značaja.
8 Usp. Putanec 1979, 101-138.
4 Naprimjer Konrad Gesncr u svojem opisu različitih jezika... (Zürich 1555) uvrštava kao ogled ilirskog ili slavenskog jezika OčenaS iz knjige Bartola Durdcviča (1545).
A. Žele: Zbornik Ethnologia slavica XX
167
zvišali njegovo profesionalno in jezikovno raven in ga skušali izdati dvakrat na leto; 2. v posameznih državah naj bi oblikovali Komisije za etnološko raziskovanje Slovanov; 3. oblikovali naj bi tudi Mednarodno komisijo za etnološko raziskovanje slovanskih kultur; 4. na mednarodnih kongresih slavistov naj bi imeli tudi etnologi svojo organizirano enoto, znotraj katere bi delovali; 5. v okviru Komisije za etnološko raziskovanje naj bi zagotovili zanimivejše raziskovanje tvarne in duhovne kulture Slovanov ter načrtneje usklajevali in povezovali etnološko preučevanje z drugimi področji slavistike. Slednje je prav s stališča slovstvene folklore zanimivo, ker odpira tudi problem zapisovanja pripovedi.
Oglejmo si malo vsebino zbornika. - Emilia Horvâthova (Bratislava) obravnava izročilo kot splet teoretičnih in metodičnih problemov. Ločuje tri temeljne vrste izročil: biološko, prvotno in kulturno. Tradicija ji ni statični model, ki bi se prenašal iz rodu v rod; znotraj nje skuša določiti njene dolgotrajne (npr. verstvo) in kratkotrajne usmeritve (določene pridobljene navade znotraj družbenih skupin; med ljudmi, ki jih druži poklic). Ta zunanja in notranja delitev izročil je podkrepljena s primeri, kar kaže na bolj razčlenjevalen in studiozen pristop. - Vprašanje obstoja in ohranjanja izročila se nazorno kaže v študijah Kornćlie Jakubi'kove in Zite Skovierové (obe Bratislava). Prva ugotavlja izročilne šege v sodobni svatbi na Slovaškem, druga pa išče prvine izročilnosti v današnjih sosedskih odnosih. Zanimivi so shematični prikazi posameznih ugotovitev. Posplošitve so nastale po raziskavi dvajsetih okrajev na Slovaškem.
Nekateri prispevki prinašajo tudi obogatitve izrazja. Ko Jân Michâlek (Bratislava) raziskuje vlogo folklornega proznega izročila v sodobnosti, razlikuje med pristno in izročilno folkloro ter med njenimi drugotnimi oblikami, kamor uvršča tudi slovstveno folkloristiko, ki jo razlikuje od slovstvene folkloristike, kot jo pojmujemo Slovenci. Po njegovem naj bi bila slovstvena folkloristika nazoren primer, kako folklorne oblike kot vloženke učinkujejo v umetnostnih besedilih. Poudarja idejno-estetske vrednosti slovstvene folklore in pomembnost iskanja ustreznih izraznih sredstev.
L'ubica Droppovâ (Bratislava) je s statistično obdelavo in z grafi predstavila današnji pesniški okus na slovaškem podeželju. Take raziskave lahko koristijo današnjim medijem. - Študija Softe Burlasové (Bratislava) o slovaških razbojniških pesmih je pomembna zaradi vsebinske delitve na dveh ravneh; po prvi loči tiste, ki opisujejo razbojniške prigode, pesmi o družbenih bojih in novelistične ali pripovedne pesmi; pri delitvi na domače in tuje sižeje ji je delitveno merilo motiv.
Oldfich Sirovätka (Brno) v prispevku Razvojne tendence sodobne češke folklore razmišlja o drugotni folklori ali folklorizmu kot nujni razvojni stopnji izvirne folklore. Ugotavlja, da drugotna folklora (pri nas bi to poimenovali drugotna slovstvena folklora) z vrinjanjem v literaturo spreminja obliko izvirne folklore, vendar vseeno ohrani nekaj njenih prvin in s tem varuje njen obstoj. Na to razmišljanje se vsaj deloma navezuje razprava Martina Kasperja (Budyśin) z naslovom Slovanska etnologija kot sestavni del slavistike. Zavzema se za enakopravnost etnologije z ostalimi slavističnimi disciplinami. Poudarja, da je etnologija zapletena družbena veja, saj poleg folkloristike vključuje še tvarno in duhovno kulturo. Sodelovanje etnologov, folkloristov in dialektologov mu je nujno. Na tesno povezavo etnologije s slavistiko opozarja Vâclav Frolec (Brno) že v naslovu svojega prispevka: Etnološka slavistika na Češkoslovaškem v povojnem obdobju. Etnološka slavi-stika mu obsega raziskave medslovanskih odnosov in kulturnih stikov, zajema pa tudi preučevanje odnosov in kulturnih stikov med Slovani in Neslovani. Slavistika se po mnenju Frolca ne sme zožiti na filološki študij, od tod potem izraz etnološka slavistika. Pri vseh starih in na novo nastalih strokovnih poimenovanjih si moramo vedno prizadevati za izrazno enoumnost. Bohuslav Beneš (Brno) je v svojih razpravah izoblikoval zelo natančno izrazje. Folklorist si s prebiranjem njegovih del lahko ustvari slovarček izrazja in s tem odpravi nekatere dvoumnosti. Beneš je v svojem prispevku Slavistična folkloristika na Češkoslova-
škem 1945-1985 orisal razvoj folkloristike. Jasno so predstavljena razmerja kot folklora : folkloristika, folkloristika : etnologija. V definicijah išče povezave med strokovnimi izrazi; tako mu je folkloristika slavistično usmerjena etnologija. Slovanska folklora mu združuje vse, kar je slovanskega izvora, folklora Slovanov pa tudi tisto, kar so Slovani prevzeli in je šele pozneje postalo njihova tipična, razločevalna lastnost. Opozarja na vzajemni odnos slovstvo - slovstvena folklora, ki odpira tudi možnost prenosa slovstvene teorije v slovstveno folkloro in vpliv slovstvene folklore na estetsko popolnost slovstva. Šele ko so začeli v slovstveni folkloristiki uporabljati orodja in metode slovstvene teorije, se je pokazala resnična vrednost slovstvene folklore. Čustvena esejistika je odstopila mesto znanstvenim razpravam.
O slovaškem komparativističnem študiju v slovaški etnomuzikologiji piše Sorta Burla-sovâ (Bratislava); bralca obvešča o najnovejših izsledkih na tem področju. - Štirje prispevki v tretjem delu zbornika predstavljajo zbirateljsko in znanstveno delo Pavla Dobšinskega, Bele Bartoka, Konstantina Jirečka, Emila Korytka na področju slovanske etnologije. - V četrtem vsebinskem delu sta dve poročili, prvo o zasedanju etnologov v Lvovu 1986, drugo pa o prvem seminarju slovanskih folkloristov 1986 v Brnu.
Med ocenjenimi deli v zborniku bi izpostavila dve: Sodobna češka literatura in folklora Oldficha Sirovâtke, 1985, in Ruska pravljica Vladimirja Jakovljeviča Proppa, 1984. V teh delih je folkloristika povsem enakopravno področje slavistike. S takimi študijami folkloristika kot najmočnejša vez med slavistiko in etnologijo tudi bogati obe področji.
Andreja Žele Pivka