PnStntna pisana T gotovini. Dlo Postgebilhr bar bczahlt IZDAJA ZA NARODNE PIONIRJE Leto X. Štev. 16 dom PREIS - CENA L 2.— TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA Sobota, 21. aprila 1945 Ob rojstnem dnevu Adolfa Hitlerja Možu. ki le trinajsto leto vodi usodo nemškega naroda In po njem tudi Evropo, bi za njegov 58 rojstnt dan nihče ne bil mogel tolmačiti čustev nemškega naroda tako zvesto ln točno, kakor Jih tolmači propagandni minister dr. Goebbels, ki danes pač najbolj pozna delo Adolfa Hitlerja In razpoloženje nemškega naroda v govoru, katerega prinašamo spodaj. Ta Čustva prihajajo do Izraza v neomajni vojni In obrambni strnjenosti ter v volji do zmage, ki dane« odmevata lz vseh glasov prihajajočih lz zagrizeno se boreče, četudi tako divje naskakovane nemške trdnjave. Vsi tl glasovi se-ujemajo v enem, namreč v zagotovilu, da bodo ostali Nemci človeku, ki jih jo povedel do tolike veličine ln moči, zvesti tudi V sedanjem boju ter »vesti v tem, da z njim dele njegovo neomajno vero ▼ končno zmago. To vero je on sam pred nekaj dnevi znova potrdil nemškemu narodu z besedami, ki ne dopu. Bčajo o njegovem stalliču ln njegovi poti nobenega dvoma. Nemikl narod ▼«, zakaj je ln mora biti Adolfu Hitlerju zvest ln zakaj se mora z njim boriti do zadnjega za svoje cilje. Po njem je dosegel največjl politični, vojaški, socialni in splošni razmah v svoji zgodovini, po njem je a topil na vodstvo Evrope ln edino v njem vidi poroštvo, da bo na tej stopnji razvoja ln moči tudi ostal. Zato so cilji Adolfa Hitlerja danes cilji vsefra nemškega naroda, njepovk volja volja nemštva ln njegova vera, vera veliko Nemčije. ‘ • j • Na predvečer Fiihrerjevega rojstnega dne je imel nemški propagandni minister dr. Goebbels po rqdiu govor nemškemu »arodu in v njem ®prikazal zgodovinsko osebnost Adolfa Hitlerja na višku odločil, nega boja. Med drugim je izvajal: V proteklosti smo doživeli srečne in nesreč, ne ure, v katerih so je dogodilo mnogo, toi da nikoli ni bila odločitev tako blizu, še nikoli ni nemški "narod v silnejših nevarnostih moral hranfll svoje golo življenje teir z zadnjim silovitim naporom zagotoviti Reichu varstvo ogroženega sestava. Danes ni trenutek, da bi ob Fiihrorje. vem rojstnem dnevu govorili z navadnimi običajnimi frazami, 'ali da bi mu izrekali tradionalno čestitke. Jaz som dvajset let ob Fiihrerjevi strani, sem doživel njegov in njegovega gibanja vzpon od najmanjših in najneznaitnojših začetkov do prevzema oblasti ln po najboljših močeh prispeval svoj lastni del Da Nemčija danes šo živi, da Evropa In z njo tudi zahod s svojo kulturo in civilizacijo še nista pogreznjena v vrtinec temnega prepada, ki so odpira pred njima, je to zasluga le njega samega. Kajti on bo mož tega stoletja, ki si dela pol ob strašnih krčih in bolečinah, toda vendar gotov v samega sebe in sieeT na poiti navzgor. On je edini, ki je ostal zvest samemu sebi in ki ni zaradi eenens konjuk-ture prodal svojih idealov ali vere ali jih morda izdal, temveč jo vedno znova in neomajno nadaljeval svojo pot nasproti cilju, ki leži sicer danes neviden za gorami razvalin, ki so jih dosegli naši sovražniki, napolnjeni s sovraštvom, na ovotočih livadah našega nekoč tako srečno ponosnega kontinenta, ki se pa bo pojavil zopet blesteč pred našimi očmi, polnimi bolečin. Gasi kakor sedanji, ki jih preživljamo, zahtevajo od vodje več kakor le uvidevnost, modrost in dejansko silo. Za obvladanje teh časov je potrebna neko vrste žilavost in vztrajnost, hrabrost srca in duše, kar pa sa pojavlja v zgodovini le poredkoma, zato pa vodi do najbolj občudovanja vrednih dol človeškega genija, če postane uspešno. Kaj pa mu sovražni državniki lahko resno postavijo nasproti! Nič drugega, kakor šitevilč. no premoč, svojo neumno uničevalno blaznost, peklensko voljo do uničenja, za katero preži zmeda razkroja civiliziranega človeštva. Kaj jo nastalo i* njihovih, tako glasno In patetično proklamiranih tez o osrečeva-nju, kaj iz njihovo atlantske listine ln njihovih štirih prostostihi Le lakota ,beda, kugo in umiranje množic. Popolnoma onečaščen zemeljski del jih obtožuje. Nekoč cvetoča mesta in vasi v vseh delih Evrope so izpremenjena v pokrajine ognjenlških žrel. Stotisoči, da milijoni brozbrambnih žena in otrok na severu, vzhodu in jugovzhodu kontinenta ’ vzdihujejb in jokajo Pod divjajočin! hičetn boljševizma. Najsijajnejša kultura, ki jo jo zemlja sploh kdaj imela, se pogreza v razvaline ter zapušča lo Se spomin na veličino onega časa, ki so ga uničile peklensko sile. Narode pre-Kinjajo najtežje gospodarske in sooialno krize, ki so predhodniki bodočih strašnih dogodkov. Kar danes doživljamo, je zadnje dejanje mogočne tragične drame, ki se je pričela s 1. avgustom 1914 in ki smo ga mi Nemci prekinili 9. novembra 1918 ravno v onem trenutku, ko je bilo tik pred odločitvijo. To je vzrok, zakaj je bilo prvega septembra 1939 potrebno začeti znova. Kar smo si leta 1918 hoteli prihraniti, moramo danes nadomestiti v dvojnem, trojnem obsegu. Ni nekakšnega umikanja, razen v tem primeru, da se nemški narod Izloči lz življenja, ki j« dostojno človeka in je pripravljen, da Domobranski invalidi, žrtve junaškega boja za očetnjavo, so dobili v Ljubljani svoj dom. Na sliki vidimo predsednika in generalnoga inšpektorja slovenskega domobranstva generala Rupnika med domobranci - invalidi. IGRA ZA BALKAN Na shodu angleške delavske stranke v Londonu decembra lanskega leta je njen predsednik Bevin, minister za delo v Churchillovi vladi, strankinim tovarišom dejal: »Naj vam bo všeč ali ne: Anglija ne more odstopiti postojank v Sredozemskem morju.« To so bile besede angleškoga imperija — no samo Bevinove. Gibraltar, Suez in Dardanele so ključi iSredozoralja, ki morajo ostati v angleških rokah ali vsaj pod izključnim angleškim nadzorstvom — to je osnovno pravilo angleške politike. Ta se ne spreminja niti za trohico, pa naj ima državno krmilo v rokah katera koli vlada, tor se ne ozira na tre. nutnl politični položaj v Evropi ali po vsem svetu. Preteklost »bolehnega moža oh Bospor, ja« to v celoti potrjuje. Turčija je Dar. danele mogla držati, ker je tako hotela politika angleškoga imperija: Busija naj bi pod nobenim pogojem ne postala vladarica nad to morsko ožino. Še preden je Bevin govoril, jo nastopilo zanimivo dejstvo, da jo Anglija na grških tleh šla v vojno proti Komintorni in Sovjetijl, oziroma proti moskovskim veljakom v Grčiji, ki so bili zbrani v komunistični organizaciji EAMa. Medtom ko je EAM o sebi trdil, da je edini pravi zastopnik prave demokracijo, jo Churchill pristaše EAMa imenoval nasilnike in kruto razbojnike. Da pa ni osta-lo samo pri teh oznakah, so komunisti v Grčiji kmalu krvavo občutili. Ko je jaltska konferenca še trajala, je Anglija boj proti Komintorni v Grčiji zmagovito zaključila. Zato so Churchilla, ki so je na poti ddmov ustavil v Atenah, imenovali za častnega atenskega meščana (potem ko so mu o božiču komunisti v Atenah trikrat zaman stregli po življenju), naknr je v veselju nad mirom v grški prestolnici navdušeno izjavil, da čuti v duši brezmejno ljubezen do Grčije. 23. februarja jo Turčija Nemčiji napovedala vojno. To je prišlo po angleški po. budi, ki pa ni merila toliko na boj proti Nemčiji — saj ga Turčija dejansko ne vodi — kakor proti napadalnim Sovjetom. Velika Britanija hoče Darrlancle zavaro. vati pred sleherno novarnostjo. Sovjetska živi v vsej bodočnosti življenje, katerega bi se morala sramovati colo najprimitivnoj. ša afriška plemena. Oe je torej moSko in nemško, biti kot vodja velikega in hrabrega naroda odvisen sam od sebe, vztrajati v tej vojni in nuditi v zaupanju na lastno moč in na božjo pomoč močnejšemu sovražniku čelo', boriti se z njim, namesto kapitulirati pred njim, tedaj je to istotako moško ln nemško, kakor slediti kot narod ta. komu vodju, brez pogojev, zvesto, brez izbegavanj in omejitev, odganjanjoč od sebe vse občutke slabosti ali omahljivosti, zaupati v srečno zvezdo, ki stoji nad njim in nami vsemi, tudi če jo le začasno ne. vidija, ker jo zakrivajo temni oblaki, biti v nesreči ne bojazljiv, temveč kljubovalen, zahrbtno prežečemu sovražniku nikoli po. kazati omahljivosti ali lopovskega nazira-nja, namesto pričakovanih belih zastav predaje vihteti staro zastavo s kljukastim kri. zveza jo namreč v tej Vojni Angliji dokazala, da brezobzirno zasleduje svoj cilj, cilj boljševiške svetovne revolucijo, da hoče torej razkosati tudi angleški imperij. Dan po vojni napovedi — 24. februarja letos — se je turško odposlanstvo odpravilo v London, da bi tamkaj imolo »gospodarske razgovoro«. Jasno je, da je tu šlo samo za Dardanele. To nam potrjuje tudi vedenje Sovjetov, ki jih je angleško ravnanje razkačilo. Zato so odpovedali po. godbo s Turčijo. S tem so odgovorili na angleško potozo ter hkrati jeli groziti. Cosar so Stalin na Balkanu ne more ali noče sam lotiti, to skuša doseči po Titu, ki je Sovjetski zvezi z zasedbo dalmatinskih otokov pripravil pot k Jadranu in k Sredozemskemu morju. To ve Velika Britanija prav dobro. Zato je'poslala vrhovnega poveljnika sredozemskih sil maršala Alexandra v Beograd, da bi tam poizvedel, kako kanljo Sovjoti odgovoriti na angleški korak v turškem vprašanju. Poleg tega potrebuje Anglija jasen dokaz, da je'Tito komunist in da so njegovi načrti taki in taki. 27. februarja je bil maršal Alexander v Beogradu pri slovesni obletnici Rdeče ar. made ter sam videl komunistične manifestacije za Sovjctijo in za Stalina. Hkrati pa jo mogel na lastna ušesa slišati klice: »Dol z demokracijo! Dol z zahodnimi demokrati!« Anglija je takoj odgovorila tako, da je Grčijo spremenila v trdno oporišče, ki jt bo služilo za obrambo Dardanel ter kot izhodišče vojaških nastopov proti Titu, do katerih bo nekega lopoga dne moralo prith 2e 28. februarja je londonski radio obja. vil, da so četo grške vlade zasedlo vsa ti. sta področja, ki so bila dotioj v rokah pristašev ELASa. Ta ozemlja bodo upravljala oblastva pod nadzorstvom grške vlade. V Atene je dospelo vojaško odposlanstvo an. gleško vlade. V njem so veščaki, ki jih bodo kot svetovalce dodelili grški vojski. Kmalu bodo tudi odprli voja-ško akademijo za grške častnike. Iz tega jasno sledi, da Velika Britanija organizira grško vojsko za bodoče nastope na Balkanu — zn nastope, ki bodo gotovo naperjeni proti tamkajšnjim moskovskim ag itom in veljakom. žem, obnavljati prisego, ki smo jo podali v srečnih in varnih časih miru, zahvaljevati se Bogu, da nam je dal za ta tako strašen ln volik čas resničnega vodjo, čutiti podnevi in ponoči dolžnosti iz najglobljih srčnih virov in sovražnemu svetu pokazati, da nas ranijo, ampak ne pobijajo, da nas udarjajo do krvi, ampak nas ne. vržejo ob tla, da nas mučijo, ampak nas ne morejo ponižati. Ali je kdo med Nemci, ki ne soglaša s temi Ali bi se naš narod po šestih letih vojne lahko tako ponižal, da bi pozabil na vso čast in dolžnosti ter v vrtincu tre-, nutka svojo sveto pravico na veliko bodoče življenje prodal za skledo lečel Kdo se drzne to trditll. Kdo misli tako izdajalsko o nas, da meni, da bi ravno sedaj, v zadnjem in odločujočem kolu te vojne postali nezvesti vsem idealom, ki smo jim prisegli in da bi odvrgli vse naše nade na lepšo bodočnost našega Reicha. Stvari se razvijajo skrojno dosledno. V Beogradu napenjajo vse sile za boljševi-zacijo vsega Balkana, medtem ko Atene postajajo trdno angleško oporišče, ki naj ta načrt prekriža. Prav zaradi tega je šel Tito v Moskvo, kjer sta ga sprejela Stalin in Molotov. Anglija ve, kaj to pomeni, zato pa tudi tako neprikrito in ostro odgovarja. Zamenjala jo grško vlado: na mesto sicer zvestega ji generala Plnstirasa je postavila admirala Vuignrosa. Pri tem pa je odkrito izjavila, da je priSlo do zamene po žolji monarhistov. Londonski radio je do. stavil, da je general Plastiras odstopil, ker so ga monarhisti i;i desničarske stranke tako ostro napadale. »Monarhisti ga ob-tožujojo, da ni nastopil- dovolj strogo proti ELASoveem. Desničarji pa mu očitajo, da ni hotel podvzeti ost»ih ukrepov proti ELASovim pristašem šo potom, ko so bili ti že razoroženi.« List »Manchester Guardian« piše, da monarhisti želijo, da bi čimprej prišlo do svobodnih ljudskih volitev, ki naj odločajo o kraljevi vrnitvi, češ da je trenutni položaj zanje prav ugoden. Tako stojimo prod precej nenavadno sliko, ki nam kaže zavezniško razmerje med Anglijo in Sovjetijo v prav čudni luči: medtem ko so moskovski komunistični valpti z vsemi silami otepajo monar-hjje, najavlja Anglija čisto javno vrnitev grškega kralj«. To angleško potezo so v Beogradu vzeli tako resno, da so takoj sklicali izredno sejo »antifašističnega sveta srbske pokrajine« v okviru titovske federativne Jugo. siavije, ki naj v vsej naglici izbere ko. munistično vlado »federativne Srbije«. Vlado vodi znani komunist in višji partijski funkcionar jugoslovanske komunistične stranke dr. Blagoje Ncškovič. To so je zgodilo, medtem ko je bil Tito še v Moskvi, tako da ni prav nobenega dvoma več, da je tudi do tega prišlo po Stalinovem povelju. Stvari so razvijajo bolj naglo, kakor bi človek pričakoval. Anglija ln Sovjetija se na Balkanu že vojakujota. Vojna jo za sedaj še politična ter prikrita, a ne bo mogla dolgo ostati na diplomatskih tleh. (Dr. Markovič v »Adria Zeitung«) ■ i—II— •• ■ — —I »1» IN'"1 Vojna se približuje svojemu koncu. Blaznost, katero so sovražnikovo sile prinesle nad človeštvo, je že prekoračila svoj višek. Ona zapušča v vsem svetu le občutek sramu in gnusa. Perverzna koalicija med piu. j tokracijo in boljševizmom je v razpadu. 6e enkrat drve armade sovražnikovih sil proti našim obrambnim bojiščem. Za njimi pa koraka kot prlganjalec mednarodno judovstvo, ki noče miru, dokler ni doseglo svojega peklenskega načrta — uničenja sveta. Toda vse bo zaman. Bog bo Luciferja, kakor že tolikokrat, zapodil zopet v temoto, odkoder je prišel, četudi stoji pred vrati. Njegovo orodje pri tem bo mož resnično stoletne veličine, ki ima brezprimerno hrabrost ln vztrajnost. Nemčija bo po tej vojni v nokaj letih vzcvetela, kakor Se nikdar dosloj! Nje. ne razrušene pokrajine in dežele bodo dobile nova, lepša mest« in vasi, v katerih Dalje na 2. strani. UVODNIK NA 2. STRANI! 0 TRETJI VOJNI Bivši predsednik Združenih držav Hoover je imel pred kratkim govor, v katerem je dejal, da bo med Anglijo, Ameriko in mod Sovjeti neizogibno prišlo do vojne, če se te tri države na posvetu v. San Franciscu ne bodo sporazumele. Dosedanje priprave za to posvetovanje ln spletke treh velikih držav druge proti drugi ne vzbujajo prav posebno veselih upov na kakršen koli sporazum. Namestnik ameriškega zunanjega ministra Grew je pred kratkim (ob sklenitvi pogodbe med Titom in Sovjeti) dejal: »Ce Sovjeti mislijo, da bodo še naprej lahko nadaljevali s to politično ofenzivo proti svojim zaveznikom, potem naj vedo, da Imajo ameriške Združene države zadosti divizij, da bi vodile tudi tretjo svetovno vojno, če bo treba.« Tito jo v Beogradu ustanovil ožjo vojno vlado, v kateri so sami komunisti. Ce. mu vojna vlada, če se res bliža koneo vojne in je »osvobojenje« vse bivše Jugo. slavlje blizul Kaj, če ne pomeni ta vojna vlada le pripravo za nekaj, kar mora šole priti T • • • OZNANILO MOSKVE BoIjSevlškl vojni dopisnik Ivanov je nedavno poročal iz Bukarešte: »Vsi Romuni Se zmerom mislijo, da se ni zgodilo nič važnega s tem, ko smo prišli mi, in da bomo kmalu tudi odšli. Nadejajo se, da bomo nekaj ljudi sicer odpeljali s seboj, vsem drugim pa velikodušno pustili, da žive, kakor so živeli doslej, ako nam bodo kazali solzne oči in obupane obraze. Ne, moji dragi Romunčkl, Moskva ne verjame niti vašhn besedam, še manj pa vašim solzam. Za vas bo zadosti, ako boste smeli živeti ob Donavi. Besarabsko vprnžanje in druga vprašanja bo. do sedaj preprosto, toda po boljševiško rešena. Preveč zraka ob Donavi ste okužili. Glejte, da pridete čimprej v Siblrijol« Veselo oznanilo Iz Moskve, posebno za tiste, ki še vedno ne verjamejo, da je resi PRAVICA SEGA PO VRHOVIH . Pri zadnjih protltolovajskih čistilnih nastopih okrog Cerknega je bil zajot med drugimi tudi dr. Vito Kraigher, po vojaški stopnji titovski major, glavni »državni tožilec« pri SNOS.u, to je vrhovni tolovajski krvnik, odgovoron za vse »sodbe«, poboje, izgone in zaplembo, ki so jih NOV in POS delali od marca 1944, ko je bil Kraigher imonovan na to mesto. S Kraigherjem je padel pravici v roke eden poglavitnih organizatorjev OF in re. volucije na naših tleh. Od leta 1941 do februarja 1944 je bil načelnik komunistične Varnostne obveščevalne službe (VOS) ter je » Kidričevo ženo Zdenko- Armič. Marjeto (Ano) in učitoljico Lidijo Sent-jurc-Jožo pripravil samo v Ljubljani čez 50 umorov, med njimi umor dr. Natlačena, dr. L. Erlicha, A. Praprotnika, Iva Peršuha. Fortunata Majdiča i. dr. Kot bivši načelnik VOS-a je tudi odgovoren za množično likvidacije na deželi spomladi in poleti 1942 ter za pokolje oktobra in novembra 1943 v Jelondolu in Mozlju. Kakor vsi veliki zločinci je Kraigher osebno bojazljivec. Vedno se je tiščal v Beli Krajini pri »vladi«. Na Primorsko je šel to pot prvič, in sicer nadzorovat »sodno« delo pri narodno-osvobodilnih odborih. Kaže pa prav iste značilnosti, kakor vse težje rdeče ribe: da bi rešil svojo kožo, je pripravljen žrtvovati kogar koli. O kakem partijskem idealizmu, kakor ga ko. munistl zahtevajo od navadnih vojščakov, pri teh ljudeh ni sledu. Kraigher je izrazit primer maščanske. ga raznmuika, ki je Sel v komunizem iz naveličanosti in razvajenosti. S^toro vsi njegovi bratranci, sinovi dr. Alojza Kraig-herja, komunističnega kandidata pri volitvah 1938. so pri tolovajih: Uroš, Dušan, Sor. gij, Boris — ki je bil do jeseni 1944. politkomisar glavnega štaba NOV ln POS itd. V revoluciji in klanju so ti mestni pokvarjenci iskali le novih dražil in novih pustolovščin, zakaj vanjo jih kaj drugega ni moglo gnati. Usoda počasi, pa dosledno žene pravici v roke vse krivce slovenskega gorja v letih 1941—1945. Vito Kraigher je med njimi eden poglavitnih, nič manjši od Kardelja. Baeblerja, Kidriča in drugih. Tudi njim je sodba že pisana! • • UGANKE »Danes biti za Tita se za Italijana pravi biti dober Italijan, za Slovenca biti dober Slovenec.« (»11 nostro Svvenire« 7. marca 1945). »Zahtevati, da pride Trst pod Titovo Jugoslavijo, so pravi, boriti sa za italijan-stvo Trsta«. (Isti vir 5. decembra 1944). »Mi smo proti Rupniku ln domobrancem, kor smo Slovenci... Ml smo za OF ln partizane, ker so Slovenci... Ml smo proti Mihajloviču, ker je za Jugoslavijo. Mi smo za Tita, ker je za Jugoslavijo...« (Isti vir 5. deo. 1944.) (Mi — to so »primorski Italijani, privrženo! gibanja za novo Jugoslavijo*.) Veliko nagrado tistemu, ki bi nam raž. ložll, kaj pomenijo te »demokratičmvnncio. nalne« uganke, ki jih OF, »gibanje za svo-bodo slovenskega naroda«, objavlja v svojem italijanskem glasilu. Ali laže OF ali lažejo njeni »italijanski privrženci«! Demokrat / ali morilec? IS. januarja IMS je »Slovenski dom« ob. javil v fotografskem posnetku pismo, namenjeno novemu vrhovnemu poveljniku rdečih tolp na Slovenskem tovarišu Matiju — Francu Rozmanu. Pismo je vsebo. valo navodila Komunistične partije, pa kn terlh se mora novi poveljnik »narodno osvobodilne vojske« pri svojem delu ravnati. O boju proti »okupatorju«, ki noj bi po zatrjevanju ofarske agitacijo bil edina ln sveta naloga »osvobodilnih« tolp, ni v teh navodilih bilo ne duha ne sluha, pač pa so glede nasprotnikov komunizma In revolucijo odločno zapovedovala: »N e oklevajte ln ne popuščajte! Tiste, ki se bodo uporno borili, postreljaj-te. Duhovne vse postreljaj te. Prav tako oficirje, intelektualce Itd. ter zlasti tudi kulake (lcmote, op. pls.) ln kulaSke (kmečke, op. pls.) sinove.« Pod to brezobzirno zapovedjo, ki ji v zgodovini naših političnih bojev ne poznamo niti oddaljene primore, je bil podpisan »Krištof«, s pravim Imenom Edvard Kardelj, ki se je tedaj razkrinkal kot vodeči duh In gonilo rdeče morije med Slovenci. Padel Je zastor lzprod ene skrivnosti v komunistični revoluciji, namreč kdo to revolucijo lz ozadja vodi ln združuje v svoji krvavi roki vse njeno niti. To Kardeljevo pismo Jo bilo pisano 1. oktobra 1942, torej tik pred umorom dr. Marka Natlačena, čigar usoda pomeni prvo neposredo ostvarltov linrdeljcve morilske zapovedi. Zaplenili so ga borovniški vaški stražarji v podzemoljskem bunkerju rdečega glavega Štaba v Peklu. Savojska vojačka cenzura Je njegovo objavo — tedaj so se med temi jonski ln med OP začenjali prvi medeni tedni — poldrug mesec zadč-ževala. 8 tem Je storila Osvobodilni fronti precejčnjo uslugo, zakaj drugače' bi bilo to odkritje udarilo na djn skoraj tik po zverinskem umoru dr. Marka Natlačena ln bi btlo ogorčenjo slovenske Javnosti nad »osvobodilnimi« morilci prignalo do nevarnega viška. Toda učinek tega razkrinkanja Je bil le sredi januarja 1913 tolikšen, da je Izvrlnl odbor OF dal v »Slovenski poroče-vnlcc« slovesno Izjavo, da ,1e to pismo — z vsemi prejšnjimi. In bodočimi takimi listinami — le potvorba Izdajalske In petoko-lonsko reakcije, ter Je za vsako podobno predrznost obljubil krivcem — strel. Kardelj se je po tem odkritju Se bolj »zakonsplrlral« In Izginil s prizorišča vse do septembrskega zmagoslavja 1943. ko Je s svejo dialektično modrostjo prlSepal na »zbor ljudskih odposlancev« v Kočevju, kamor mu Je bila pot dobro In vidno zaznamovana s krvjo Irtev, ki so začele po njegovi Izbiri, na njegovo znamenje ln na njegovo zapoved padati v Jeseni 1941. Vso do tedaj so prvaki OF skrbno skrivali svoje obraze ln svoja tmena. Vedeli so, da ne morejo računati niti na majhen uspeh, kal Sele na zmago, če bi slovenska Javnost Izvedela, kdo se prav za prav skrl. va za to krvavo kuliso. To Javnost Je bilo treba vleči s prlScpetavanjem, da so v vodstvu OF močne politične osebnosti, ki se morajo skrivati zaradi dejanske nevarnosti; da so v njej ljudje, ki zastopajo vse slovenske narodno zavedne skupine, ne pa kaki mednarodni pustolovci kakor Baeb-ler, meSčanskl postopači In očetovi sinčki kakor Kidrič, publicistični Špekulanti kakor Kardelj, Ideološki In estetski glumači kakor Vidmar, načelni IvIgaSvage In slamnati možje tujega, nam nacionalno nevarnega Judovskega kapitala kakor SerneC. Po tem odkritju, ki jo kot enega poglavitnih ljudi v ozadju »osvobodilne« komedije razkrinkalo Kardelja, se Je naSa javnost začela spraSevatl, ali Je moči zaupati ljudem, kakrSen Je on. Ali so to res nacionalni borci! Ali jim gre res za osvoboditev, ne za revolucijo! Ali Jim Je res več narod kakor Partija! Ali ni v ozadju vsega vendarle komunizem! AH J4h pri pobijanju »Izdajalcev« vodijo res zgolj nacionalni nagibi! AH jim ne gre pri vsem le zn diktaturo proletariata! Ali Je Kardelj navzlic svojemu prejšnjemu dejanju ln pisanju res demokrat! Ml smo na ta vpraSanja že tedaj odgovorili kratko ln jasno: »Ne nacionalist, Se maj demokrat, temveč morilec!« To Je bila resnlea, ki je tedaj marsikdo ni maral verjeti/ Na prvo odkritje o KardelJevah krvavih rokah Je zaradi gostečih se dogodkov leglo pozabljenje, toda resnlea Je ostala tista ln taka, kakor je bila. Kardelj Jo po zaslugi svoje dialektike, po zaslugi svojega brezobzirnega komunizma, zakrinkanega z naJlepSIml demokratičnimi okraski, po zaslugi Tita, ki Je za zahodni svet potreboval spretnih ln ciničnih glumačev, Šepal po lestvici rdeče slave vISe ln vISe. Od glavnega govornika na kočevski parlamentarni komediji, kjer Je Se skuSal z njim tekmovati zavidljivi In ljubosumni Kidrič, Je zlezel v AVNOJ, nato v NKOJ In v nešteto drugih zagonetnih rdečih kratic. Kn so Sovjeti Tita ustoličili za okupatorja Srbije In so se začele oči sveta nezaupljlvejo ln predlrneje upirati v njegove krvave, s srpom ln kladivom oborožene roke, Je »maršal«, ki ni mogel za svojo politično desno roko dobiti nobenega Srba ali Hrvata, poklical v Beograd Kardelja. Potreboval Je režiserja, ki bi rdeči Tltovlnl znal dati demokratično podobo, zakaj občlstvo na zahodu, pred katerim mora zdaj Tito plesati po vrvi. dobro ve, kaj pomeni beseda »revolucija«. Ir se pred njo prekriža, Impohlra pa mn n. pr. Izraz »nktlvlzaclja svobodoljubnih množic«. Tega občinstva Je strah pred komunizmom, rado pa sllSl o »prehajanju ljudskih mas na napredne družbene pozicije«. No mara slišati o diktaturi prole. tarlnta. simpatičen pa mu Je »neizprosen , boj proti fašizmu v vseh oblikah«. In tako je Kardelj postal uradni In nrndno • plačani demokrat Titove rdeče diktature — za slepljenje demokratičnih držav. Svoji pisani podtalni življenjski poti Je zdaj dodal le kariero oflclclboga Schrlftlelter . urednik: Mirko Javornik — Herausgcber - Izdajatelj: Jože KrošelJ — FUr dle Ljudska tiskarna • za Ljudsko tl. sKarnn: Jože Kramarič . Uredništvo, >»nra-va In tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva «. Telefon 23-81 do 23-85 - Rokopisov ne vra. _ čarno — Mesečna naročnina 8 Ur. — Nas tedenski vojni pregled: Velenapadi na avniii vseh ireli Boji na evropskih bojiščih so se zadnji todin ne samo stopnjevali v svoji silovitosti, marveč so se prenesli tudi na ona področja, kjer so bili prej domalega v zastoju, kraj-šom ali pa colo večtedenskem. Medtem ko so je odigrala prejšnji teden premikalna vojna na zahodu v glavnem skoraj samo na sovornom odseku, med Nizozemsko, spodnjo ŠVesero in gorovjem Harz, na vzhodnem bojišču pa le na južnem odseku, okoli Dunaja, so so ob konou prejšnjega in v začetku toga tedna boji z nič manjšo sllovitosijo razplamteli tudi na srednjem in južnem odseku zahodnega bojišča, poleg tega pa je do novih velenapadov prišlo na vzhodu, ob Odrl, medtem ko se je nadaljevala v prejšnjem tednu začela veleofenziva tudi na Italijanskem bo. jišču. Skratka, sedanji teden se je začel ln tudi ves potekel v znamenju splošnega velena-, pada na Nemčijo z vseh strani: z zahoda, kjor so se številne nove ln sveže angloame-riške divizije razvlekle daleč čez sev. nemško nižino, ali so s svojimi oklepnlšklml klini prerinile skozi ozke doline ob Harzu, v Turlngijl In na Wiirtemberškem proti vzhodu, oziroma proti 'jugovzhodu; z vzhoda, kjor bi sovjotske trume, ki so vdrle v dunajsko kotlino, oziroma tiste, ki »9 s svojih mostišč ob Odrl zaganjajo proti zahodu, oči. vidno rade tekmovale z zahodnimi zavezniškimi divizijami, a jim spričo odločnejše nemške obrambe to kar noče uspeti; ter slednjič z Juga, zlasti s postojank med Jadranskim morjem in Bologno,, da bi angla. ška in najemniška vojska po zlomu trdovratnega nemškega odpora na tem bojišču prodrla naprej v Padovo nižino teT tako tudi s te strani uresničila svoj napadalni načrt. A vzllc tomu, da angloamorlško ln eo-vjotske vojske hkratu Izvajajo najhujši pritisk z vsah strani na nemške obrambne postojanke, in kljub temu, da so v zadnjih treh tednih, zlasti one na zahodu, zasedle nemajhna področja, pa bi bilo vendar napačno govoriti povsod in na vseb bojiščih o kakšni pravi, res povezani bojni črti, za kataro bi bilo na zavezniški strani že vse očiščeno. Prej bi lahko rekli, da takšne, ined seboj povezane bojne črte sploh nikjer na sedanjih bojiščih ni, razen morda ob Odri, Neissi in gornji Sleziji. ter v neki meri še na italijanskem bojišču, vsaj pa njegovem vzhodnem odseku, med Jadranom in Bologno. Razen na omenjenih dveh bojiščih se povsod odigravajo tipični premikalni boji, katerih področja »9 zatiknjo z obeh strani drugo v drugo ko zobje na kolesih — boji, ki jih je nemško vojaško vodstvo prej dovolilo na zuhodu, ker mu nudijo tam več možnosti za dosego tistega cilja, ki so Nemčija sanj v toh kritičnih časih s tolikšno vztrajnostjo bori. Na vzhodu takšne premikalna vojne, ki bi jo bilo moči primerjati z obsežnimi vojaškimi nastopi na zahodu, nemško vrhovno povoljstvo ni dovolilo vse doslej — če izvzamemo razmeroma majhne boljševiške vdore v dunajsko kotlino — in bo, kakor kaže, tudi v bodoče storilo vse, da boljševiške tolpe zasedejo in izropajo čira manj nsanškoga ozemlja in vsako pridobitev ozomlja plačajo s čim večjimi žrtvami. Samo tako je treba razumeti tudi zadnje Flihrerjovo povelje nemškim vojakom nft vzhodu, povelje, Vi Je v njem med drugim poudaril, da »Nemčija ne ho nikoli ruska.« Napačno bi bilo tudi misliti, da je nemški odpor nnjhujšl na konicah angloamerl-ških tankovskih klinov, oziroma ob stiku s sprednjimi zavezniškimi oddelki. Zdi se, da jo c«Jo narobo res, namreč da nrigloamerl-škim četam dolajo vprav tisti nemški od. dolki, ki so ostali daleč v zaledju, več preglavic, kakor pa oni, ki nastopajo na konicah vdornih osti in se morajo boriti z naj-sprednejšiml nasprotnikovimi silami. Vloga nemških oddelkov v sovražnikovem zaledju je v tej bitki za čas morda mnogo pomemb. nejša, ali vanj tako pomembna, kakor vloga drugih obrambnih posadk. V splošnem pa bojem na vseh bojiščih tudi ta teden daje svoj pečat vztrnjon nemški odpor ln nič manjša volja do njega, kakor prej. Razmeroma prostrana ozemlja, ki so se z njih namški borol morali umakniti zgolj zaradi ogromne nasprotnikove premoči v vojaštvu in bojnih sredstvih, so prepustili sovražniku šele potem, ko so mu zadali občutne Izgube, zaradi česar je bil vedno znova prisiljen izpopolniti nastale vrzoli v svojih vrstah. Neizpodbitno pa je tudi dej-stvo, da celo Angloamerikancl sami — vzlic navidezni nesmiselnosti — računajo s tem, da bodo morali poslati na evropska bojišča Ja marsikakšno novo in spočito divizijo, proden se jim bo posrečilo doseči svoj končni cilj v tej krvavi igri volesil. Boji na vsem zahodnem bojišču, od se. vernoga konca Nizozemske Pa ob vsam velikem loku, ki je na skrajnem vzhodnem koneu presekal Labo ln zavil mimo zahodnih obronkov .Češkega rudogorja nazaj mimo NUrnberga na zgornji Ren ob Sowarzwaldu, so bili ta taden za obe strani velikopotezni in prav zato tudi Izredno zagrizeni ln krvavi. Težko Je roči, kje je bilo glavno težišče bojev v tem tednu, zakaj bitka Jo divjala povsod z nospromanjeno. da, celo stopnjevano silovitostjo na vseh odsekih, čeprav so zavezniške divizijo dosegle najgloblje vdore na sredini, kjer bi s svojimi klini preu ko Leipziga ln srednje Labe očlvidno rado presekale Nemčijo na dvoje ter tako raz-oepile namško obrambno silo. Zavezniško prodiranje v srednjo in severno Nizozemsko se je nadaljevalo. Napa-daleo je z vzhodne strani dosegal cesto, ki veže Amsterdam z Rottordamom. Po padcu večjih mest, kakor Arnheima, Deventra ln Meppala so je približal vzhodni obali Zul-derskega jezera, na severu pa vdrl v Gro-ningen, odkoder prodira zdaj proti morju, da bi tako preprečil umik nemškim silam, ki se še branijo na nlzozomskih tleh-. Na po. dročju med Emso in ŠVesero je vrgel v boj novo divizije, da bi izsilil padec Bremena. Zavezniško silo, ki prodirajo v smeri proti Hamburgu, so zapleteno v hude boje v bližini Ulzona in na severozahodnem robu Liineburške ravnine. Na odseku med \Vit-tembergom in Magdeburgom ob Labi jo sovražnik sicor prekoračil na nekaj mestih roko, vendar mu vsaj do srede tega tedna ni uspelo izsiliti kakšnih globljih vdorov v smeri proti Berlinu. Kaže, da je tu, naletel na dokaj hujšo obrambo, kakor drugod. Isto velja zn odsok med Magdeburgom in Dos. sauom. Proti slednjemu prodirajo zavezniški oddelki v smeri od jugozahoda, kjer s« je pri Halle-u ena sovražna ost odoopila ter skuša izsiliti prodor severno od Leipziga proti Muldl, nalotola pa ja tudi na hud nem. škl odpor. Trenutno se je začel tudi napad na Leipzig sam. Nomol, so v prvi polovioi tega tedna Izvedli precej močnih protinapadov zlasti na tistih odsekih, odkod ar je vsaj posredno ogrožen Berlin. Tisti klin, ki so ga Amerikanci zabili na srodnjem odseku preko Erfurta, 'Weimarja in Jene, so jo prebil čez gornjo Mutdo in vdrl v Chomnltz, ovdkoder pa so nemške čete v začetku ted- i,Odpri oči1 je naslov brošuri, ki jo je napisal širši javnosti Znani publicist in protikomunistični govornik Bavdek Boris. V njej razkriva načrte »izvoljenega« ljudstva, ki razkraja človeštvo s pomočjo mednarod. komunizma. -Založba »Luč«, Cena 10 lir. na sovražnika potisnile spat nazaj. Južno od Zschoppau.a, ki loži jugovzhodno od Chemnitza, so nemške čoto na hribovitem sudot-skom svetu sovražnika zadržale. Južno od Gero so močna sovražno sile vdrle v. pokrajino Vogt, kjer so trenutno najhujši boji med Zwiekau-om ln Hofom. Na južnem odseku zahodnogn bojišča so bili zadnjo čase hujši boji na področju Boy-routha, v mostu Nllrnbergu, na hribovitih tloh vzhodno od Heilbronna in na severozahodnem robu Schwarzwalda vzhodno od Strassburgu ter pri Freudonstadt v zahodni Wiirtomberškl. V Porurju pa je bilo tožiščo bojev mod Hngenorn ln Lildenscheidom, na katorega so zavezniške silo pritisnile tako s severa kakor z Juga od roke Sleg ter po hudih bojih s težavo presekale obrambni obroč med Rubro, Renom in Siego. Boji so tu zdaj prenehali. Na vzhodnem bojišču je bil ta toden glavni dogodek sovjetska veleofonzlva ob Odri na obeh straneh Kilstrina ln Frankfurta ln zahodno od Noiase med Kottbusom in GSrlitzom. A sprememb polni boji so v nasprotju z dogodki na zahodu, kjer sovražnik vzlic številnim nemškim protinapadom nadn. ljujo'8 svojim prodiranjem na vsoh odsekih, prinesli le skromno spremembo položaja. Za ta svoj velenapd so Sovjeti v naglici pritegnili So sile, kt jih po zadnjih nastopih na severnora krilu vzhodnega bojišča, zlasti na Pomorjanskem ln v zuhodnl Prusiji ne potrebujejo več, vendar tudi s to svojo okrepitvijo nletf dosegli kukšnoga globljega vdora na ozemlje zahodno od Odre, bodisi v smeri proti Berlinu, ali pa prodi Stettinu. Južno od Frankfurta in pri Seelovu tor Wrio-zonu ob zahodnem robu Odrinega usada so Nemci boljševiške vdore zadržali. Boji se na tem odseku odigravajo na kakih 100 kilometrov dolgi črti, ki Jo podaljšuje odsok oh Neissi ln vzhodni obronki čeških gora v gor. nji Slezi Ji. ,, Medtem ka zdaj zaspano odprl oči, pogledal po živini, še boli potegnil krajec nad oči in dremal naprej. Vonj po semarjeni smoli in zvenelih cvetkah mu je jemal poslednjo voljo in zdaj bi se vdal odnesti kamor koli, ne da bi zganil s prstom. Še noga ga ni bolela kakor ga je ponavadi rada in.prav zlahka Je brez palice bencal za živino. Zavito stopalo Je položil čez palico in ga prepustil soncu, da mu je pregrevalo gleženj. Ta nogal Komčala mu je sanje in zagrenila življenje v vasi, odtrgala od fantovske družbe, a katero je vasoval in ga ločila od Maričke, za katero je pričel laziti Šteblajev Tomaž, ki je imel gostilno v mestu. Saj je razumel, da ni več stari Cena — klobuka z gamsjim čopom ni del več na glavo — toda na dnu srca je upal, da mu bo Marička ostala ta ga ljubila kljub pohabljeni nogi. Nista se kregala, tudi rekla mu ni nič, toda v besedah je bila klavrna in ob nedeljah, ko je hrepenel po njeni družbi, je imela svoja pota. Kmalu so po vasi pričeli šepetati, da sta si na roko s Tomažem. Stare ženske so ji zamerile. Cena je molčal, mlade pa so ji dale prav. Cena je hotel vse pozabiti in se je čez poletje ponudil soseski za pastirja. Vzeli so ga, ker se je občinskim možem smilil in so vedeli, da bi se rad umaknil in zaprl spominom pot. Toda samota mu ni dala miru. Večerna tišina in smeh razgibanih planšaric na Veliki Poljani eta mu vedno znova odpirala stare rane. Pokvečena noga ga je ovirala pri hoji ta ga spominjala na dni, ko je raven kot sveča stal pred za-breznjško cerkvijo in čakal na Maričko. Takrat se mu ni izmaknila. Z molitvenikom in belim robcem v roki je drobnela poleg njega ln ga ob slovesu vabila zvečer na vasovanje. Cena je premaknil pokvarjeno nogo ln odprl oči. Spomini, ki se jih je tako ote-paval, so mu vdirali še v to motno poletno trudnost. Nedelja je bila. Fantje iz njegove nekdanje družbe so se zdaj razšli po vasi in vsak se bo zvečer vrnil domov z nageljnom v gumbnici.. Zavidal jim je. Gotovo se nihče več ne spomni nanj, čeprav nekoč ni bilo pravega petja brez njega. Vročina je žgala izpod neba in sonce samo se je kot pijano pomikalo skoz mo- Gencral Smuts je v Londonu govoril o konferenoi v San Frnacisou ter dejal, da bi se utegnila končilti brez pravega uspeha. »Mnogi znaki pričajo, da med zavezniki ne vlada tisti duh, ki bi moral v San Franciscu vzbuditi pravi občutek varnosti,« je rekel. V Grčiji Imajo novo vlado, ki je še bolj desničarska in monarhistična od Plastira-sovo. Grški komunisti so besni nanjo. Santos, vodja grških komunistov, je dejal, da je ta vlada »atentat na ustavo« in da noben »demokrat« (komunisti) no bo hotel z njo sodelovati. Komunisti pozivajo »vso demokrate, naj se borijo za rešitev domovine in demokratske svobode.« Ameriški pisatelj Wllllam Walsh je v listu »The Loador« objavil, da je bilo doslej prepeljanih v Sibirijo skoroj 1 milijon in tri četrt Poljakov. Večino so že pomorili, le nekaj jih bo še nekaj časa životarilo v sovjetskem peklu. Stcttlnlus jo o konforonci v San Franciscu dejal, da je njfen namen Izdelati neke vrsto ustave za organizacijo svetn. »Trdna volja ameriških držav lft njihove vlnde je, da se majhnim narodom zavaruje samostojnost in zajaničl pravica samoodločbe v njihovih notranjih vprašanjih,« je izjavil. Angleži prlznavujo, da »zavezniki ne pričakujejo, da se bo Nemčija vdala, marveč da se bo borila naprej. Dunoš ni v Nemčiji človeka, ki bi mogel sestav. 1 jati kako nove vlade. Kolikor globlje zavezniki prodirajo, tem hujši je nemški odpor. Bojev se udeležujejo celo žonske in starci, a zlasti še mladina«. United Press poroča iz Sofije, da je so-vjotski »patriarh« Aleksej v neki poslanici izjavil, da mora bolgarska cerkev tesno sodelovati s sovjetskos le tako se bo lahko postavila po robu »zahtevam in stremuštvu Vatikana, ki ljubimka s krščanstvu sovražnimi fašističnimi nazori«. POPRAVI V prejšnji številki »Slov. doma« smo v neki notici zapisali, da je osrodnje gladilo KP.T »Naša borba«. Pravilno se mora glasiti ' »Borba«. drino. Begunjščici od samega trepetanja zraka ni bilo videti prebena in poseka za kočo je bila ojl izpuhtevanja videti vijoličasta. Za Triglavom so se zbirale soparne meglice. V Cenetu je vstajala zagrenjenost. Rad bi vstal in odšel na Veliko Poljano, od koder je začul harmoniko, ki je zdaj pa zdaj zavriskala v to utrujenost ta pretrgala lenobno Šumenje studenca, ki se je trudil čoz kamenje. Toda bal se je veselih ljudi, bal, da bi srečal koga iz doline, ki je dišal po vasi ta po vaškem Življenju. Včasih, kadar je deževalo ln je bilo v koči do obupa pusto, se ni mogel premagati in je odšel k planšaricam. Sedel je nekaj časa pri njih. se smejal z njimi ta poslušal novice, ki so jih prinesli ljudje iz doline. Potem se je zagledal v zavito stopalo, obmolčal, vzel palico in odšel. Tolkel je s stekljačo po razdrapani, kamniti poti kakor bi se hotel znesti nad mrtvim kamenjem in se potem zavlekel na pograd. Z rokami pod glavo je bučjil v deske in čakal noči. da ga je enakomerno udarjanje dežnih kapelj na skrle potegnilo v spanje. Vedno znova se je vračal v mislih k Marički. Včasih je s hrepenečimi očmi po cele ure strmel po poti, ki je držala v dolino, kakor da bi čakal, da pride. Zdelo se mu je, ’da ne more biti drugače — nekoč bo prišla in sedla k njemu na klop in ga prosila za odpuščanje. Objel jo bo okrog vratu in se nasmehnil. Potlej se bo na jesen vrnil in spet bo kakor nekoč. Toda sredi blaženih misli so je zagledal v zveriženo stopajo in pot v dolino se je zgubila med smrekovjem in upan je na njen prihod je splahnel kakor jutranja meglica. Nebo je postalo kovinasto in napeto, da bi človek mislil, ako bi se ga s prstom dotaknil, da bi se pretrgalo kakor milni mehurček. Tanke megle od Triglava, Stola in Storžiča so se zgostile v temnomodro tenčico in sonce se je prekotalilo na za-pad. Ni več žgalo, le soparica je puhtela iz trave in kamenja, kakor da se je zemlja odprla ta da njena žareča notranjost puhti navzgor. >še dež bo na noč,< ie pomislil Cena ta vstal. Voda nekje spodaj je zamolklo klokala, kakor da jo duši. Kravji zvonci so se oglaSali in senc in nekaj živali je odšlo gasit žejo. Voda se jim je odcejala iz slinastih gobcev in v drobnih svetlih curkih padala nazaj. Cena se je razgledoval po nebu ta ugibaL Bilo mu je dolgčas do obupa. Samota in trudnost še nikdar nista tako pritiskala nanj. In zdaj še ta soparna teža, ki je visela nad dolino kakor svinčena plošča. Odšel Je h kravam in jih čakal med rogovi. Nemo ta leno so gledale vanj kakor da iSčejo vzroka za njegovo dobroto. Hrepenel je po človeku, s katerim bi se mogel razgovoriti in prebiti večer. Nocoj se je bal noči. Misli na preteklost so se stekale od vseh koncev, se spreli-vale in se vrtinčile v tej dremavosti kakor vrtinci v skritem tolmunu, ki s 6voio temno modrino kar vleče no dno. Rad bi stresel z ramen, kar ga je tiščalo, toda nevidne roke so ga stiskale, da si ni znal pomagati. Spodvito stopalo se mu je režalo v obraz, nepropravljivo dejstvo ga je prepričevalo, da ima življenje svoje muhe, ki se jim je treba vdati. Večerilo ee je, ko je stopil v kočo in vžgal na kaminu ogenj. Pristavil je lonec z vodo in spet odšel pred vrata. Nikjer ni imel obstanka. V koči se mu je zdelo pusto, dišalo je po sesirjenem mleku in preležanemu seiju. »Cena a a!< >Kaj?< * »Jaz, pridi.« Pepca je, je takoj ugani in se zagnal v breg. Kar vesel je bil, da so ga klicali. Odleglo mu Je, kakor da je čakal samo na ta klic. Izmaknil se je sicer ljudem, toda nocoj je hrepenel po družbi, po ljudeh, s katerimi je nekoč živel, po obrazih, ki so spokojnejši od njegovega in po toplem razgovoru. Rad je imel živino, toda z njo se ni mogel meniti. Tolkel je s palico po kamenju ta metal pohabljeno nogo na stran. Že dobro leto je tako bodil, a vendar mu je bilo vsak dan sproti hudo, kakor da bi šele včeraj prišel iz bolnišnice. Rad bi stopil naravnost, toda noga se je sama od sebe zvila, nerodno zarnotovilila in kakor mrtva udarila ob tla. Vedel je, do smrti bo tako ta nikoli drugače. »Cena a — Cenaaa!< »Ž9 grem. Sai veš, da —< Hitro je utrgal besedo in stisnil ustnice. Saj morajo vedeti, da bi bil že na vrhu, ko bi bil zdrav. Po poti navzdol mu je nekdo prihajal naproti. Ugibal je in napenjal oci, toda le to je mogel spoznati, da je ženska. »Se je mar kaj zgodilo, da se jim tako mudi?«, se je ustrašil in skušal hitreje stopiti. Postajalo mu je vroče, da je snel klobuk. Ženska je stekla. Cena je obstal ta buljil vanjo. Brez rute je bila, zasopela ta s culo v rokah. Cenetu so se zatresle roke. Trdo je stisnil palico in nenadoma ga je napol--nila grenkoba, ki se je celo poletje stekala vanj. ^Marička!« Motoglav se Je obrnil, zadel s pokvarjeno nogo v štor, da je zaječal od bolečine in odšel nazaj. Nekoč je mislil, da ji bo padel pred noge, če bi prišla za njim. še danes je sanjal tako, zdaj pa ji ni mogel stopiti za korak nasproti. Nekje nad Triglavom je gorelo od bliskov. »Ce-naaa!« Njen glas je kriknil v soparni večer katkor jokanje obstreljene srne. »Ce-naal« Ustavil se je ta strmel vanjo. Počasi je slopala proti njemu, solze so ji tekle po licih in drhtela je od joka, da se je culica slresala. Gledal je njene prepotene lase in zaprašene čevlje, Nato je s palico pokazal na svojo spodvito stopalo in tiho rekeh »Ne more biti drugače, vem. Saj eem sam prišel do spoznanja.« »Zato sem prišla. Grešila sem in naredila sem pokoro. Ljubiti bi te morala po nesreči še bolj, pa sem se obrnila od tebe. Odpusti. Cenal« »Tomaž je zdrav. Z njim pojdi. Odpustil sem ti že davno, le pozabiti te še ne morem. Potem se bom vrnil.« »Cena, ali res ne more biti več kakor nekoč?« Bruhnila je v jok, da se ji je stresalo celo telo. \ >Saj sem še taka, kakor ob tebi,« jo hlipala in tiščala robec na oči. Zdaj ga je zmagalo. V grlu ga je tiščalo. Nerodno je stopil proti njej in jo prijel za roke. »Marička I« Pogledala ga je s solznimi očmi. S tresočo se roko ji jo počesal prepotene lase s čela in ji tiho rekel: »Pojdiva. Pristavil sem vodo za žgance. Gotovo že vre. Skupaj bova večerjala, nato boš šla na Veiiko Poljano, Marička I« Pred kočo so smukale krave ta ga klicale... »Rozko ta lisko sem navadil na sol in me čakata.« Nasmehnil se je. Šla sta navzdol ta se gledala. Nebo se je kopalo v- bliskavici. »Dež bo,« je rekla Marička spokojno. »Ne bo ga.« ^e veselo dejal Cena. »Soparica izgoreva in proti »jutru bo vsa. to je bliskavica. Pride in mine in jutri bo spet sonce, kakor pri nama.« Marička se je nasmehnila in pred njim stopila v kočo. §pod strehe se je vzdigoval dim in ?e zgubljal v smrekovje. Skozi,odprta vrata je dišalo po domačnosti ta vdanosti. Cena je žvižgal. SE ENO PRIZNANJE Na komunistični proslavi 27. maroa je poleg Tita govoril tudi neki njogov »generalmajor« Djurlč. Njegov govor še bolj kakor Titov priznava, da ima njuna reč prav za prav povsod torne sovražnike, ka. kor pričajo naslednji stavki: »Naši sovražniki pravijo, da je za vodstvo države potrebno imeti več znanja kakor za vodstvo v boju. Mi moramo dati vse, kar se zahteva od na«, kri za fronto, hrano in ostale potrebščine za našo vojsko. Potem človek ne sme stati ob strani v stvareh, ki se tičejo naše vojske. Ce tako ne dola, pomeni, da pri njem z možgani ni nekaj v rodu. Naj vsi sovražniki vedo, da no bodo mogli neknznovano delati proti obstanku dežele. Naše .hotranje ln zunanje sovražnike lovite in preganjajte no-usmlljenol Kjer koli jih dobite, jih pograbite za vrat in vrzite v ječo. Bodite neusmiljeni proti njimi Niti za trenutek ne pozabite, da naši sovražniki veliko delajo da bi nas uničili.« Ros je tako, kakor pravi rdeči general. Njegov govor In nenehno vpitjo proti vsem mogočim sovražnikom priča, da je v Srbiji večina naroda proti Titu. Cemu bi sicer bilo treba obsojati na smrt vso, ki njo-gove »demokraoije« ne marajol * In strah pred to večino, ki bi utegnila vsak trenutek vstoti in udariti, je tisto, kar poraja take grožnje, ki dejansko pomenijo le priznanje, da je v Srbiji res tako, kakor trdijo Titovi nasprotnikil Pridelujte sončnice, da boste preskrbljeni z oljeni! Nujno priporočamo tudi vsqm vrtnlnar-jem in najemnikom manjših obdelovalnih zemljišč, da zasado letos mod krompir, fižol in druge njivske rastlino čim več sončnio. , Za 10 kg pridelanega sončničnega semena bosto lahko dobili 0.81 olja. Prevod jo pro-skrbol za seiiev dovolj dobroga semena In malj gospodarji v Ljubljani lahko dobo potrebno nemo pri društvu »Mali gospodar« na Gallusovem nabrežju. Na vrtnih gredioah pa zasejte kot vmesni sadož (n. pr. mod korenje) tudi mak — z makovo maščobo sl boste lahko nnpravlli slastne priboljške v prehrani. Ne sadite prezgoda j paradižnikov! S©daj Se ni čas »a eaditev na piano, ampak Sele okrog: 10. maja. , j BREZ KOMPOSTA naj ne bo nobeno gospodarstvo. Iz raznih gospodarskih odpadkov si pripravile kompost, ki je izvrstno domače gnojilo. Dodujte mu gnoj. nice in stranisčnika; ko ga premetnjete, ga pa posipajte z apnom. Vsak kmetovalec mora imeti komppstai kup; kdor ga še nima, naj ga začne takoj navažati. »Položaj se je zaradi belogardistične postojanke zelo poslabšal...“ Domobranske postojanke na Gorenjskem — poglavitna ovira in nevarnost za rdeče tolpo Doset mesecev je minilo, odkar Imamo domobransko postojanko v Cerkljah. Fantje v postojanki so kmečki fantje, zdravi po duhu in trdni po značaju, zvosti zemlji in izročilom svojih očetovi veri ln domovini. Zato so z vso odločnostjo stopili v boj proti breznarodnemu komunizmu. Trda so bila tla, na katerih so pričeli delati. Toda fantje so ne glede na obrekovanja ln podtikanja, v zavesti, da so bore «a sveto stvar, sprejeli boj. Ce se O /V&£ UzMCf ‘ W « v dpi', ib'a* AU*Wat-*y* /k.c br /*****£. /Z4 M.0 S* U*. 9« ‘ Jux>c( ž? sU «. . ^ Demokrat ali morilec? Morilec, kakor priča gornje pismo, ki ga je Edvard Kardelj med mnogimi drugimi pisal Kidričevi ženi Zdenki Armič-Marjetl. voditeljici rdeče ubijalske Varnostne obveščevalne službe za Ljubljano. »Streljajte brez podatkov... Streljajte brez ozirov... Streljajte, .čim ga dobite na muho...« To je pravi slog ln edina resnična miselnost človeka, ki ga Jo Tito postavil svoji Jugoslaviji za vell- kecra mojstra demokracije! Tu so dospeli na zadnjo postajo svojega življenja tudi omenjeni trije. Sredi • kamenjem posutega gozda, med temniuii smrekami so našli svoj zadnji dom. Daleč v dobrepoljski dolini 8o trepetata srca dragih domačih. Vsak večer je mati čakala in prisluškovala, kdaj bo iz teme zaslišala glas: »Mati, spet sem pri vas!« Sina pa ni bilo domov. Domov je prišla samo žalostna vest: padci je v rakovških gozdovih . .. Kdo bi izmeril ljubezen materino, kdo opisal ljubezen dobre žene, ki ji je mož v življenju vse. Ljubezen jih je gnala, da so Šli na dc.lgo, nevarno pot iskat svoje drage. šli so. žena in mati in brat doraobranee. Skozi Lašče, čez Boncar in Bloke ter cerkniško dolino jih je vodila pot. Vso dolgo pot ap at pripovedovali zgodbe .iz življenja svojih dragih, solze so močile njihova lica, dokler niso utrujeni prišli do jam, kjer je počival sin, mož, brat. Mati se je izmučena vrgla na grob sina Mirkota, obupno je zajokala Janezova Žena. Tudi domobranca je premagala bolečina, ko je končno videl, kaj so komunisti naredili z bratom Ivanom. .Zarili so se ▼ zemljo, da bi Izkopali, kar je od sina, moža, brata le ostalo. Kleče so opravljali svoje delo. Prsti so jih že boleli in krvaveli, ko so z golimi rokami grebli zemljo. Kupček kosti in nekaj razpadajoče obleke jo ležal v jami. S pobožnostjo bo pobirali revne ostanke iz jame. Solze so namakale belo kosti, v potrtih srcih pa je bilo upanje: sedaj bodo ležali doma v blagoslovljeni zemlji. Koet za kostjo so zlagali v nahrbtnike, še tako majhen drobec jim je bil svet Sedaj so se vračali. Breme ni bilo težko« Mati je nesla na hrbtu sina Mirkota, žena svojega moža Janeza, brat domobranec pa brata Ivana ... Na domačem dobrepoljskem pokopališču so jih preteklo nedeljo položili k večnemu počitku v blagoslovljeno zemljo. Marsikatera mati, marsikatera žena, uarsfi • kateri brat bi rad poromal na grob svojega sina, moža, brata, izgrebel bele kosti in jih nesel domov ter tako izpolnil zadnjo željo umirajočega: da bi vsaj vedeli, kje sem Pokopan. Krvaveča rana v srcih bi se vsaj malo zacelila, vsaj malo tolažbe bi bilo v srcih živečih. Tako pa marsikatera mati, žena ali brat ne bo nikoli vedel, kje je kdo, kje je omahnil v smrt po zaslugi rdečih razbojnikov, ki so nesreči nike odgnali v znamenju »svobode« umirat bog ve kam. Neutešeno hrepenenje mrtvih, neizpol^ njena zadnja želja umirajočih in krvaveča srca živih bodo obtoževala tiste, ki so povzročili to. liko gorja, toliko nepotrebnih smrti in revščino družin, ki so izgubile po komunističnih zaslugah svoje očete in rednike. Srd, žalost in beda pa bodo večne čase klicali prokletztvo ln maščevanje nad rdeče razbojnike. Cvetje iz rdečih logov »Italijanski bore! •» bodo ramo ob rami borili z naSImi borci,« tako je govorila Vida TomSiSeva, 61anica SNOS-a in CK KPS, ženskam na »drugi konforsnoi primorskih žena«, nato pa zaključila: »Komunistična partija, katere znamenja eo s krvjo *api. sana na načem praporu. Je vselej branila gesla in pravice osvoboditve n&ioda in ženo iz njsnega suženjstva.« Sr »Pljunili so v roke ln začel',* pISe »Par. tizanskl dnevnik« 6, marca o tolovajskem delu v Cerknem. Danes Je znano, da eo zelo »slabo pljunili v roke«, ker so že v Veliki noči tudi žalostno končali.