Angelček z oltarja frančiškanske cerkve v Ljubljani. (Izklesal Robba)
Ob desetletnici.
Trebil je „Dom in svet" deset let! Pred desetimi leti se je rodila misel, naj dobe Slovenci zabaven in poučen list, ki jim bo v umetnosti, v vedi in v življenju kazal pot do pravih vzorov.
In dobili smo list.  Bil je slaboten, neznaten.
Kako tudi drugače i Kaj naj stori j e d e n človek? Pisatelji na glasu so se sramovali, da bi pisali za tako majhen list. Torej naj bi bili pristopili mlajši? Da, pristopali so — a počasi, počasi. „Dom in svet" je v roki duhovnikovi, in iz rok duhovnikovih — kaj naj neki pride dobrega? tako so modrovali nezaupneži, katerih so naše žalostne razmere vzgojile  brez števila.
Urednik našega lista je imel hude boje z neprijatelji. Mnogokrat si je klical: »Kaj mi je tega treba, da si grenim življenje in izpodko-pujem zdravje? Čemu bi nadlegoval Slovence s svojim listom? Stokrat lože bi živel brez njega." A le za hip, le včasih je tako omagoval in omahoval. „List je potreben, list mora biti", zaklical je in zopet šel z veseljem na delo.
Premagal je prve težave, podrl zidovje ne-zaupnosti, utrdil si roko, pripravil si orodje in orožje ter delal, kolikor je mogel. Pristopili so vrli pisatelji, oklenili so se ga naročniki, list je rastel od leta do leta: tako je „Dom in svet" danes list, ki je znan ne samo Slovencem, ampak tudi drugim Slovanom.
Ob desetletnici navdaje izdajatelja veselje, da je ta — najhujša doba za njim, da je minula.
Z veseljem se ozira sedaj v bodočnost. Saj upa trdno, da bodočnost ne bo hujša, kakor je bila minulost. In Če hujša ne bo, kaj bi se je bal?
Pa naj malo pojasnimo, kaj je delalo v minulosti težave!
Veliko težavo dela dobrohoteČemu katoliškemu uredniku to, da so možje na verski strani, dobri katoličani, premalo prepričani o potrebi leposlovja. Zato bero radi, a pišejo ne radi. Kaj je temu krivo, ne preiskujemo. A to je gotovo, da bi nas vsaj velikanska škoda, katero delajo med mladino slabi leposlovni spisi, morala vspodbosti k vsestranskemu delovanju Ako neČemo, da bero slabe stvari, dajmo jim dobrih! In kako lahko bi jih dali! Koliko talentov je med duhovniki, koliko med dobrimi učitelji in drugimi omi-kanci, ki bi lahko izdelali krasne proizvode in bi koristili dobri stvari neizrekljivo mnogo, pa neČejo in se ne potrudijo. Zato še jedenkrat poudarjamo, da se premalo zavedamo tiste škode, katero delajo našemu narodu, zlasti mladini, nenravni, veri neprijazni leposlovni spisi.
Težavo so delale uredniku naše neugodne zunanje in notranje razmere. Slovenec