756                     Ivo Šorli: Kako je mrtev ta jesenski dan , . .
Vojski  je   Meng-tsT odločen nasprotnik  (»Vojska je sploh za-vrgljiva«)   in  zahteva   politiko   miru.    Agresivna   vojska   mu   ni   nič
v
drugega kakor pobijanje ljudi: »Ce se bojujejo za zemljo, pokrivajo ubiti piano polje, če se bojujejo za mesto, napolnjujejo pobiti mesto. To ima v mislih rek: ,deželo braniti, človeško kri piti' — zločin, za katerega je smrt še premila kazen. Dobre bojnike naj zadene najhujša kazen, takoj za temi one, ki vladarje aliirajo (za vojsko), nato pa one, ki povečujejo goličave in obremenjujejo ljudstvo z neobdelano deželo.«
Največje blagostanje   države je sloga   njegovih elementov, harmonija nižjih in višjih.   Da se ta ohrani,   morajo vsi živeti tako, da
v
imajo ta princip pred očmi, kajti: »Ce zgoraj ni nobenega ideala (tao) v svrho preskušnje, spodaj nobenega zakona v svrho spoštovanja, dvor ne veruje tau, rokodelec ne veruje meri, plemenitnik se pregrešuje zoper pravičnost, priprosti človek zoper kazenske zakone. Da se mesto (država) dalje vzdrži, je le srečen slučaj.«
(Konec prih.)
Kako je iwteV ta jesenski dan . . .
_iž>.ako je mrtev ta jesenski dan, kako je prazna, tožna ta ravan!
v
Crez njo hrumeč viharji ne  vihrajo, črez njo šušteč zefirji   ne pihljajo, nad njo ne lomi v gromu se nebo, nad njo ne sije solnčece ljubo. Ah, solnce jasno, vihre črne spe, in blede te megle srce more . . .
In to življenje mrtvo se mi zdi.
Za uro ura leno se vrsti . . .
Nesreč viharji dni mi ne kalijo,
veselja žarki vanje ne žarijo.
Tišina . . . mir . . . Nad poljem vse  molči . . .
Ni solnčnih žarkov, vihre, gromov ni.
Ah, solnce jasno, vihre črne spe,
in blede te megle srce more . . .
Ivo Šorli.