LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIV. letnik                       1924                           3. številka
Igo Gruden / V razkošnem trenutku
Odkod si prišel, da si vsega do dna me omamil,
o, veter nemirni, nad mestom z oblaki na poti?
V razkošno zvenenje si dušo skrivnostno predramil
in misli, ki spale so v senčni samoti,
odtrgal od brega ...
odkod si prišel, da omamil si vsega me, vsega?
O, koliko čudežnih zvokov ozračje preveva!
o, koliko ritmov akordi pijani
šume v koridorih vsemira!
Čez mračne globine večera
se pnejo ozvezdij razžarjeni mosti,
skrivnosti in tajnosti polni, poznani
le snom, ki zabubani v popju mladosti
so čakali daljnega speva.
Nebo razvihrano nad strehami poje                           >^>4t}
kot morje viharno ... in misli se moje
vrtinčijo v mračnih, pojočih valovih:
katerih obzorij neslutenih, novih
obrežja sanjava v daljavi me čakajo?
katerih zapadov jih zarje namakajo?
v katerem pristanu bom barko k pokoju privezal?
Kot jambor moj duh med ozvezdja je brazde zarezal:
in svetlo brnenje nevidnih omrežij,
odsevi svetiljnikov z daljnih obrežij,
bodočnost in prošlost sedanjega veka
v zenitu zdaj mojem se spaja in steka
v trenutku omamnem, opojnem do blaznosti.
§
129
F. X. Salda: Kritika s patosom in inspiracijo
Odkod si prišel, da si vsega do dna me omamil
v pojoči ekstaznosti,
o, veter nemirni, nad mestom z oblaki na poti?
V razkošno zvenenje si dušo skrivnostno predramil
in misli, ki spale so v senčni samoti,
odtrgal od brega —
omamil si vsega me, vsega .. .^_,                             _                .     _„„
-*rf-*;   *      .. r  r
F. X. Salda / Kritika s patosom in inspiracijo
(Konec)
Samo par primerov za to. Stendhal in Taine na primer sta čestilca renesance, njene zrele racijonalne krasote, dognane v sistem, ki jima pomeni zmisel in vrhunec dolgega procesa, inspiracijo, izpremenjeno v metodo ter porabljeno in obvladano kot kulturno silo. — Nasprotno vidi Ruskin v renesanci propad, poslednje neposvečevanje umetnosti, mehanistični materijalizern in trezno revščino manire.
Lessing ni imel zmisla za dijalektično psihologijo in konvenci* j"onalnost francoske klasične drame, ki jo je cenil Nietzsche kot poezijo kulturne discipline — in Nietzsche je nezaupen proti vsemu, kar diši po naturalizmu in uhaja tradiciji, ne izvzemši Shakespeareja ne Beethovena. Kar je Lessingu zdravje, bodoč* nost, zakon svobode in umetnosti, bogato jutro razvojnih nad, je Nietzscheju samo grobost, bahanje z močjo in neokus, pomanj* kanje kulture in sloga in zato v bistvu nediscipliniranost, bolna nakaznost, razpad, anarhističen propad.
Na Burckhardta Bocklin ne vpliva, Ruskin se krega nad Whist= lerjem in Huvsmans nad Puvis de Chavannesom... In kaj uhaja SaintsBeuveu, kaj ga draži do strupenih impertinenc? Prav za prav vse, kar je močnega, preveč izrazitega in odločnega, vsako delo nadpovprečne volje, vse, kar vznemirja s širokimi perspektivami in sestavnejšim ali globljim patosom. Ljubi in ceni zares le graci= jozna in razkošna dela, dela igrive poltenosti, ki rada kak trenutek ribarijo tudi v sentimentalnih vodah, tradicijonalno literaturo francoskega ugodja in francoskega charma.
Niti Goethe, ki ga običajno navajajo kot vse razumevajočega duha, ni izjema: čeprav je razumel in objel več kot drugi, pozab? ljamo, da tega ni razumel istodobno in hkratu, temveč raz* vojno, s premagovanjem in da so bili trenutki, ko ni razumel
130