Trije gozdarji                     ^H
Pripovedka. Napisal A. Vladimirjev                    ^^J
Sešli so se nekoč v gozdu trije gozdarji in so po-stali kmalu dobri prijatelji. Podirali so mogočne hraste in vitke smreke ter prepevali vesele pesmi. Potrebovali niso mnogo; bili so zadovoljni s kosom kruha in z kozarcem vode. Vesel smeh in njih okrogle pesmi so se razlegale po obširnem, šumečem gozdu od rancga jutra do poznega večera.
Pa je minila pomlad, poslovilo se je poletje, odšla jesen ter nastopila zima. Pritisnil je hud mraz in mrzla burja je stresala zasnežene vrhove stolet-nih dreves. Pa tudi zima ni vzela drvarjem veselja in zadovoljnosti — pctje in smeh se je razlegalo po gozdu kot prej.
Prigodilo se je pa nekega dne, ko so zado-voljni drvarji pravkar použili svoje borno kosilo in odmolili zahvalno molitev, da je stopila k njim stara, siromašno oblečena ženska.
»Ljudje božji,« jih je nagovorila, >strašno me zebe. Pomagajte mi, da ne zmrznem. Dajte mi malo drv, da si zakurim izbico.«
166                                                              ^^^
Dobrim drvarjen^^^slarKazasmilila in na-
ložili so ji drv, kolikor jih je mogla nesti.
¦         »Tri   naročaje  imam  dovolj,«  je  dejala  starka
^in vzela od vsakega drvarja en naročaj  ter se jim
zahvaljevala s  solzami v  očeh.   Možem se  je  reva
smilila in silili so jo, naj vzame več, toda ni hotela.
»Mnogo bolj kot vaš dar me veseli vaše usmi-ljenje in vaša ljubezen do mene,« je dejala. »Jaz sem potomka kralja Salomona, tistega modrega vla-darja, ki je imel vse zaklade sveta: bogastvo, le-poto, srečo in moč. Ti zakladi so sedaj moji in po-nudim vam jih kot plačilo za izkazano mi usmiljenje in ljubezen. Volite!«
Drvarji niso vedeli, ali slišijo prav. Pogledo-vali so se ter se suvali s komolci, hoteč se prepri-čati, če sanjajo ali kaj.
>         »No, odločite se!« je silila starka. Ojunačil se je prvi in je rekel:   »Daj,   da sem kralj. Sluša in občuduje naj me ves svet.«
Starka molče odpre svojo torbo. Vzame iz nje krasno, z diamanti in biseri posejano kraljevo krono in jo dene drvarju na glavo. Takoj je bil mož pre-stavljen v najlepšo palačo sveta. Slušale so ga vojske, poklonit so se mu prišli knezi tujih dežela. Roko-delci in trgovci so mu plačevali davek in momarji so mu pošiljali najredkejše dragocenosti inozemstva. Končno se je poročil z najlepšo kraljičino sveta in živel z njo v srečnem zakonu mnogo, mnogo let. Starka pa je rekla drugemu drvarju: »Odloči se tudi ti!  Glej, tvoj tovariš že uživa
Ifivojo srečo!« »Daj, da sem učenjak,   kakršnega  šc  ni  videl Bvet!« si je izvolil drugi drvar. Skrivnostna starka je vzela molče iz torbe ve-liko učeno knjigo ter jo dala drvarju. Takoj je odšel v veliko votlino, polno knjig, različnih živali, zelišč in čudovitih kamenov. Poglobil se je mož v učenje in postal velik učenjak,  kakršnega svet še ni imel. Odkrila mu je narava vse svoje skrivnosti in čuda.
167      ^
Tretji drvar je pa sedel tiho in boječe na hlodu ; žalosten je bil, da je izgubil oba tovariša. In rekla mu je starka:
»Glej, tvoja tovariša se že veselita svoje sreče; odloči se tudi ti!«
Drvar se je nekaj časa premišljal, nato pa dejal: »Dobra žena, daj mi — mojo mladost!« Starka se }e nastnehnila, pa "vzela iz torbe belo lilijo in jo dala drvarju, rekoč: »Sin moj, izvolil si si najlepše in najboljše! Tvoja tovariša je preslepil blesk zlata in dragih kamenov ter napuh. In postala sta, kar sta hotela. Ti si si pa izvolil oni zlati upa-polni čas, ko mine tako hitro, pa se ne povrne ni-kdar več. Uživati hočeš še enkrat svojo mladost. Rečetn ti: Tudi tebi ne odidejo zakladi onih dveh, ako jo boš užival prav!«
In skrivnostna starka je izginila. Drvar pa se je izpremenil v dete in je užival zopet popolno, ne-skaljeno srečo mladosti.