Pouk o gospodinjstvu v ponavljalni šoli. Poročala Jerlca Zemljanova pri občnctn zboru Učiteljskega društva za ljubljansko okolico dne 8. junija 1905. (Dalje.) Zemljepis! Da bi ponavljali Avstrijsko-Ogrsko ali celo Nemčijo? To bi bila naravnost nesmisel. Dekleta naj poznajo dodobra svojo materno deželo, to naj ljubijo, spoštujejo in vidijo v nji vse dike in krasote, ki je na njih tako bogata naša dežela. Slovenka—in najsi je naobražena ali preprosta — naj čuti v sebi ponos na svojo domovino. — Velike važnosti za naša dekleta je tudi to, da znajo popisati pot od doma v Ameriko. Vsaj za naš kraj se mi zdi to prepotrebno, kjer skoro ni hiše, iz katere bi ne bil kdo v Ameriki. Prigodi se večkrat, da gre tudi mlado dekle tja, zlasti če ima že kakega svojca tam. Kako je težavna in tudi nevarna dolga pot za neizkušeno dekle, ki morda še ni prišlo dalje kot do Ljubljane. Znana ji je le pot do mesta, a cesta dalje v svet ji je tuja kakor otroku v bajkah. Prav nič ne ve, ali se pelje proti severu ali jugu. Vozi se, a ne ve, kam. In ravno v sedanjem času, ko je povsod toliko židovskih agentov, ki so jim izročeni ljudje, potujoči v Ameriko, na milost in nemilost, se lahko in večkrat pripeti, da odvedejo mlada, neizkušena dekleta n. pr. kam v Aleksandrijo, namesto v Ameriko. In dekle ne ve, kam se pelje, saj ji ni znana pot, znano niti eno mesto, mimo katerega bi se morala voziti. Poznajo naj torej vsaj znamenitejša mesta in večje kraje, mimo katerih se vozijo ali kjer presedajo na drugo železnico ali na parnik. Prirodoznanstvo bodi omejeno na domače živali, na sadni vrt, prezračevanje in snaženje sob in drugih prostorov, snaženje obleke, perila, kako ravnati s tem i. t. d. Velike važnosti za vsako dekle in gospodinjo pa je, da pozna vsaj najnavadnejša zdravila in da zna ravnati z bolnikom, in to je tem večje važnosti, ker nimamo zdravnikov pri rokah. In baš ob postrežbi bolnikov gospodinja ali tudi mlado dekle pokaže najlepše lastnosti: potrpežljivost in požrtvovalnost. Kolikokrat je vztrajna, požrtvovalna ljubezen ob bolniški postelji iztrgala drago življenje neusmiljeni koščeni roki. Kako je ravnati z bolniki, o tem ne bom pripovedovala, svetujem le, da je dobro omeniti dekletom prekoristne knjige, ki jo je izdala pred nekaj leti družba sv. Mohorja, »Postrežba bolnikom«. Brez te knjige naj bi pač ne bila nobena hiša. In ročno delof V ponavljalni šoli naj po mojem mnenju krpajo in zopet krpajo. Kvačkati čipke in plesti nogavice — tega so se naučile deklice v vsakdanji šoli. Šivati in krojiti oblek ne moremo v? ponavljalnici. A krpati pa se nauče prav lahko, in to je največje važnosti. Saj obleka je vsaka lepa, da le ni nesnažna in raztrgana. To bi bili le nekateri in bolj površni migljaji, kako in kaj se ima učiti v ponavljalni šoli. Prav potrebno bi pa bilo, da poizkusiš z deklicami to tudi praktično. Lepe besede najdejo le časih lepo mesto. Vlečejo in vzpodbujajo pa samo zgledi. Vprašala se boš: Kjenaj pa vzamem za prakso časa, kje prilike in sredstev ? Da, stalo te bo marsikaj truda in požrtvovalnosti, časih dobiš v plačilo tudi pikro besedo. A učiteljica si, živiš med narodom, zato j.e tvoja sveta dolžnost, da živiš zanj, da mu žrtvuješ vsaj nekaj ur na teden. »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Torej ne preziraj tega svojega naroda, ne sramuj se ga in ne beži od njega! Vidiš rane njegove, leči mu jih! Imeti pa moraš veselje in zanimanje do stvari, treba je trdne volje in železne vztrajnosti. Oglej si semintja kmetiško stanovanje 1 O, koliko nesnage, koliko nereda povsod 1 Da, marsikje je v hlevu več snage nego v hiši, kuhinji, jedilni shrambi. Človek bi se zgražal nad tem, pa ali moreš zahtevati boljšega, ako gospodinja sama ne ve tega izboljšati? Navajena je živeti v blatu in nesnagi, tako se je rodila, tako živela. Nihče je ni poučil boljšega. Zato si misli, da je nemogoče drugače, kakor se je naučila od matere, babice. A dalo bi se vendarle pomoči v marsičem. Saj je tudi naša preprosta žena dovzetna za lepo, torej ne bo težko, pripraviti jo do tega, da bi imela lepšo kočo, dom rednejši, da bi mogla sebe in svojce bolje hraniti, živeti lepše, človeku dostojneje življenje. Da, dalo bi se kar ¦ tiho, neopaženo, a sigurno ustvariti tudi kočarju lepšo in boljšo bodočnost. — Res je, da najdeš tuintam čedno stanovanje, pomita tla, poribane mize, klopi i. t. d., a to so častne izjeme. Navadno pa je, kot sem omenila. Torej nauči deklice boljšega, pokaži jim, kako ti naj urede dom udobneje. Uodaj 2 uram, ki sta odločeni za ponavljalno šolo, še 2 uri na teden, toda izven šolske sobe v svojem stanovanju. Daj, povabi jih enkrat v stanovanje, v sobo, da vidijo, kako se mora stanovanje temeljito očistiti. Vse hkratu ne moreš, če jih imaš veliko število, razdeli jih torej na 2 ali 3 skupine in povabi zdaj ta, prihodnjič zopet drugi oddelek. Danes torej je treba poribati in temeljito posnažiti učiteljičino stanovanje. Deklico, na delo, da vidimo, kaj znate, kaj morete ! Z veseljem se bodo lotile dela, tekmovale druga z drugo. Učiteljica naj kaže, uči, bodri, vzame naj sama ščet in metlo v roko, da vidijo, kako in kaj. Ta naj pometa, druga briše prah, iztepa preproge, prte. Med delom učiteljica izprašuje, kako izvršujejo to delo doma, je li vsak dan pometeno, pobrisan prah, pomita miza in stoli, ali so poribana tla pred prazniki i. t. d. Pohvaliti je one ki so posebno pripravne in ročne. Ko je soba izprašena, tedaj se poribljejo tla in tudi to delo izvršijo deklice same. Ko je poribano, vsaka reč zopet na svojem prostoru, preproge pogrnjene, soba torej lepo in lično urejena, tedaj pa v kuhinjo. Mislim, da bo vsaka učiteljica dala drage volje malo kave,—mleko ti donesejo deklice same—da jim napraviš preprost zajtrk. Same naj zakurijo, pristavijo mleko in vodo za kavo. Pripravijo, skodelice, žlice in kar je treba, mizo pogrnejo s prtom. Ko je skuhano, vse pripravljeno, posedejo deklice okolo mize, učiteljica med nje in pije kavo z istotake skodelice kakor one. O, kako jim gre kava v slast, pripravljena morda prav tako kot doma, a tu jim diši vse boljše, ker je vse ličneje, saj jed in pijača dišita iz čiste posode mnogo bolje. Po zajtrku se dvignejo in pomijejo pod učiteljičinim nadzorstvom posodo. Ta naj pazi, da je pomito, vse čisto, lepo izbrisano, da se posoda sveti, na kar najmanj pazijo doma. Uprav pedantična naj bo pri snaženju. Nekoliko je gotovo vsaka gizdava, da bo želela, ustreči učiteljičini želji. Drugi četrtek naj učiteljica določi v to, da pripravijo na njenem stanovanju preprost obed. Kaj naj kuhajo, določijo deklice same. Potrebne reči za obed donesejo tudi same. Uverjena sem, da bo vsaka mati (vsaj iz boljše hiše) rada dala, za kar jo poprosi hčerka, čeprav se ji zdi učiteljičina odredba stnešna, a končno je vesela, da sme njena hči k učiteljici na dom. Pripravijo naj torej preprost obed, saj zato ne gre, kaj in kako kuhajo, le kako pripravijo in denejo na mizo. Deklice naj vidijo, kako se pripravi tudi preprosto kosilce slastno, ako je to vse v snažnih in čistih posodah, ako je miza pogrnjena s prtom. Ko je obed pripravljen, posedejo okolo mize, vsaka krožnik pred seboj, skleda sredi mize. Obed, ki so ga pripravile deklice same, ali so vsaj pomagale pri tem, bel prt na mizi, čisti krožniki pred vsako, vse to bo deklice veselilo in jed jim pojde v slast. Med obedom jim učiteljica pripoveduje, koliko bolje diši jed, in najsi je pripravljena še na tako preprost način, ako je miza pogrnjena in pred vsakomur krožnik. Doma jedo vsi iz ene in iste sklede pri nepogrnjeni mizi. Res je, da imajo nekateri lepe, bele, hrastove mize, ki so tudi večkrat pomite, a kaj pomaga? (Konec.)