S kakšnirai težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje.) Za ueiteljske in narodne pravioe sem se potegoval v vseh slovenskih listih, v Bleiweisovih »Novicab.-', v ,,Narodu,u v nUeit. Tovarišu" (od 1. 1869—1873), v nSlov. ueitelju" (1873—1878). Poslednji list sem ustanovil, ker je bil »Učit. Tov." takrat (1872—1880) pod uredništvom sioer preblagega in učenega učitelja Matevža Moenika preklerikalen, in ker se ta z vsemi ljubljanskimi učitelji vred ni upal odlouno oponirati hudi nemški dobi na Kranjskein, v dobi ko je bil na Dunaju ministrski predsednik Auersperg, v Ljubljani deželni predsednik Auersperg in nadzornik ljudskih šol Pirker (1873—1878). Takrat so slovenskim učiteljem napovedali brj renegati: Pirker, Gariboldi, Sima ter Nenoee Linhart. Prvi so se jih tudi zbali, razen Močnika, ki pa je v svojem nTov." poudarjal le bolj klerikalnost in pobožnost; iz strahu pred nemško vlado ni hotel biti nobeden predsednik ,,Slovenskega užiteljskega društva". Da pa ni bilo društvo brez glave, je prevzel to nevarno čast možati Govekar na Igu (pozneje v Siški). Jaz sem pa marljivo zahajal iz daljnega Ljutomera v Ljubljano, kjer sern svojim dobrim tovarišem (Praprotnik, Možnik, Tomšie, Stegnar in dr.) ,,korajžo dajal". Ko je bila leta 1879/1880 nastopila na Dunaju Taaffejeva in v Ljubljani Winklerjeva Sloveneem prijazna doba, sem mislil, da se bodo moji tovariši nemškutarskega mišljenja, ki so izdajali ,,Laibaeher Sehulzeitung" in ustanovili nKrainiseher Lehrerverein" z mnogimi ,,Zweigvereini", izpokorili in se sprijaznili s slovenšeino in slovenskimi učitelji t*r drugimi slovenskimi domoljubi. Kakih 6—7 let sem se bojeval zoper nje po časopisih in po zborih, a v letu 1880. (ee se prav spominjam) sem napravil z njimi pogodbo ali kompromis, ki pa ni bil meni v east, kar mi je tudi na vsa usta povedal takratai urednik ,,N&roda", bivsi učitelj Hlavka. Na nekem obenem zboru se je sklenilo na moj predlog, da bo ,,Laibacher Sehulzeitung" dvojezična, t. j. ena številka nemška, druga slovenska. Toda to se ni zgodilo. Le nekaj itevilk je bilo mešanih, t. j. poleg veliko nemških sestavkov so bili nekateri tudi slovenski, namreč moji spisi. Nemec Linhart in renegat Sima nista bila mož-beseda; zakaj prvi kot predsednik, drugi kot urednik nista hotela izvesti sklepa obenega zbora, odstopiti pa tudi nista marala. In tako se je zgodilo, da se je nemožatost teh nemških pedagogov na slovenski zfmlji zapisala meni v neeast. V nemško mešeansko šolo smo sprejemali ves eas mojega službovanja gkoro brez izjeme vse učence, ki so se za vstop oglašali. To je storila doma5a užiteljska konferenca, ki so se ji po prestanem sprejemnem pismenem izpraševanju (osobito iz nemšjim? in raounstva) izročili oglašenoi največ iz tega vzroka, da ne bi bili šolski prostori, lepe sobe, prazni; zakaj 6e se je v 1. razred vpisalo 30—50 ueenoes, je prišlo od teh vsnj 8—12 v tretji razred. Sprejeli so se tudi taki učenei, ki nikakor niso zaslažili, da bi prišli v meščansko šolo, zlasti ne v n*mško mešoansko šolo. Obiskovali so nekateri prej 3—6 let Ijudsko šolo, a slovensko ljudsko šolo, na kateri so se učili malo ali nio nemščine. Vsako lcto je bilo sprejetih veliko takih fantov, ki so komaj poznali nemške žrke. Da bi nemško gladko oitali ali vsaj nekoliKo pravilno ortografleno znali pisati, o tem niti misliti ni. Od vseh oglašencev je bilo povprek vs»ko leto le 10—20% za nemško lnesčansko šolo sposobnih; med njimi je bilo pa veliko takih, ki so zaradi lenobe ali zaradi neniorale na srednjih šolah dobili slovo in iskali pa tudi dobili pri nas zavetje.  (Dalje.)