MI MLADI
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR. UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
		
LETO L	LJUBLJANA, PETEK, 22. JANUARJA, 1937.	ŠTEV. 19.
Sto p	eidesei 1 razdiranja
Kmalu bo minilo 150 let, odkar je francoska revolucionarna skupščina uzakonila popolno svobodo tiska.
Sto petdeset let svobodnega razdiranja in neodgovornega uničevanja najvišjih vrednot! Kdo more prešteti množico zmotnih, nenravnih in protiverskih spisov, ki do danes zastrupljajo svet, kdo rešiti človeštvo prokletstva, ki mu ga je nakopala razbrzdana svoboda tiska! Koliko zla, koliko solza, koliko razdejanja!
V hitrih presledkih si sledi in se prepleta čez to dobo nešteto zmot. Vse pa se končno združujejo danes v boljševizmu. Vse zmote devetnajstega in dvajsetega stoletja imajo v boljševizmu svoj končni zaključek. Kako resnične so tukaj besede preroka: »Naši očetje so jedli kislo grozdje in njih otroci imajo v zobeh skomino.«
Zlo prodira po tisku
Zlo je prodrlo po tisku. A tisk je še danes glavno orožje razdirajočih sil. Moderna brezbož-niška propaganda se ga poslužuje kot najmočnejšega sredstva v boju zoper vero in krščansko kulturo.
Znano je, da je Španija zlasti od 1.1934. kar poplavljena od nemoralnega in protiverskega tiska. V Argentini, ki je ena izmed onih držav, kamor je pozornost Kominterne posebno usmerjena, izhaja danes 660 komunističnih publikacij, če odštejemo ves svobodomiselni tisk.
Kako je pri nas
Toda ni treba iskati primerov po drugih de-žlah. Poglejmo v lastno hišo, kako tukaj nemoralni in protiverski tisk razkraja kulturo in versko zavest. Saj se celo po naših gimnazijah ra-
bijo učne knjige, ki napadajo Cerkev, napadajo ali odkrito prezirajo verska načela, širijo se skoraj neovirano časopisi in letaki, ki jim je namen ta, da s hujskanjem in lažjo sejejo v mladini sovraštvo proti veri. K temu naj se še doda množica ostalega svobodomiselnega in marksističnega časopisja, ki s svojim vplivom razdira šole, doda naj se vsa umazana in brezverska literatura, ki se pod krinko leposlovja ponuja zlasti mladini — in lahko rečemo, da sta moralno zdravje in moralna moč našega dijaštva kar najbolj ogrožena.
Proč s strupom!
Zavedati se moramo, da je eden najhujših in najnevarnejših sovražnikov katoliške moči in borbenosti protiverski in nenravni tisk.
Katoličan, ki bere protikatoliški tisk, se sam postavi v službo sovražnika že s tem, ko čita. Prav to hoče namreč sovražnik s tiskom: da ga ljudje bero — ko ga bero, že delajo za sovražnika. Naprej gre samo po sebi. Katoliška miselnost zamira, borbenost neha, nastopi -brezbrižnost.
In če takemu zapečkarju poveš, da je rešitev le v polnosti katolicizma, te prepričano zavrne: »Saj še tako nikamor ne pridemo!« Ali ni to žalosten in smešen položaj?
Upreti se je treba torej z vso močjo slabemu tisku, ki nas hoče zahrbtno oropati našega prepričanja. Podležemo mu že, ko ga beremo. Zato velja sklep: protikatoliškega tiska ne bomo brali! Proč s strupom! Ravnajmo se pri tem po glasu svoje vesti in po določbah Cerkve! Le na ta način bomo zaenkrat ustavili povodenj zla, ki se vali nad nas po tisku.
Kristjani se morajo zavedati, kako sveto dolžnost imajo, da podpirajo razširjanje krščanskega nauka: ta dolžnost veže toliko bolj, čim bolj grozi nevarnost našemu bližnjemu.
Benedikt XV.
Oliveira Salazar
obnovitelj Portugalske
NJEGOVA OSEBNOST
27. aprila 1928. leta jo skromen In nepoznan profesor univerze Coimbra prekoračil stopnice ministrstva financ v Lasboni, sam samcat, od vseh neopažen.
To jo bil Oliveira Salazar, Človek, ki ga je Bog določil za to, da reši svoj narod iz prepada, v katerega se je pogrezal; da ustvari nov Portugal in da obnovi pravo pojmovanje o nalogah države, ki ga »tragična Evropa« misli najti v krvi uporov In revolucij.
S Salazarjem je nesrečna Portugalska Izšla iz dolgih let anarhije, ki je bila izčrpano deželo vrgla v popolno oblast masonerije.
Začelo se je bilo z umorom kralja Karla in naslednika prestola 1908. leta; sledil je izgon mladega kralja Manoela 1910, razkroj vlade, ljudska diktatura 1917, borba karbonarjev in framasonov, vojaška in monarhična reakcija, dokler ni prišlo do popolnega zrušenja portugalskih financ, nato pa diktatura generala Car-mona.
L. 1926. je bil prvikrat imenovan za ministra financ. Cez tri dni je dopotoval v Uzbono. Telefoniral je v ministrstvo in klical direkcijo.
'»Kdo tam?« je vprašal.
»Tu finančni minister. Kaj želite?«
»Nič. Hotel sem samo vedeti, če sem še minister. Vidim, da ne. Hvala!«
In takoj se je vrnil domov, odločen, da doma ostane.
Toda ta kratki obisk je napravil vtis. Veliko se je govorilo o tem.
Ko jo prišel državni bankerot, so se zopet spomnili Salazarja. živel je asketsko življenje na univerzi Coimbra, kjer je poučeval finančne vede. Nikdar ni težil za oblastjo, zavračal jo je, ko so mu jo nudili.
Po tega moža so v stiski poslali.
»Grem, je dejal, a le pod pogojem, da bom imel nadzorstvo nad vsemi izdatki in da me bodo ubogali.«
Pristali so. Naslednjega dne je zasedel finančno ministrstvo, ld ga vodi nepretrgoma od tedaj.
PosluSajmo njegovo prvo javno izjavo:
»Stroga načela, ki bodo usmerjala naše skupno delo, kažejo našo odločno voljo, da se enkrat za vselej uredi finančno in gospodarsko življenje naroda. Pri tej težki nalogi potrebujem neomejeno, a mimo in vedro zaupanje naroda. Vem natančno, kaj hočem in kam hočem. (Malokateri državnik more tako reči.) Naj ljudstvo le pretresa moje odredbo, naj jih proučuje, naj stavlja svojo pomisleke, a naj tudi uhoga, kadar bom ukazoval!«
Dostavil je še: »Vedite, da vlak v Coimbro vsak dan vozi in da jaz na ministrstvo nisem prirasel.«
To je bilo kratko in jasno.
Vlaki res vozijo v Coimbro vsak dan skozi vseh osem let, a brez Salazarja.
NJEGOV NAUK
Kako to, da je Salazar še vedno v Lisboni?
Vzrok je v tem, ker so drži svojega nauka, ker natančno ve, kot je sam rekel, kaj hoče in kam hoče.
On hoče, da bodi nova država nacionalna, korporativna in krščanska.
Hoče, da se v državi vzpostavi pravičnost In morala na krščanski podlagi; hoče, da se obnove in razvijejo duhovno vrednote z gospodarskim napredkom; hoče, da so splošne narodne koristi pred koristjo posameznikov; hoče, da se popolna nesebičnost povzdigne v državno načelo. — In v tem daje sam prav lep zgled, saj je danes bolj reven, kot je bil prej.
... novi Portugal je krščanski in njegove korporacije so krščanske in daleč proč od fašizma in njegovega poganskega nazira-nja o neomejeni državi z njenimi okrnjenimi korporacijami.
Politiki starega kopita in strokovnjaki nereda nočejo v njem videti tistega izrednega človeka, kakršen je. Ljudstvu samemu so zdi, da je prelomil s portugalsko tradicijo in da svoje delo usmerja predaleč v bodočnost ln da malo prehudo pretresa poetično sanjarstvo naroda.
Zares se Salazar razlikuje od svojih sonarodnjakov, to pa zato, ker so njegove zamisli za množico previsoke. »Portugalec je čustven in čuten do skrajnosti.« Salazar je človek razuma, zadržan, odklanja bahaško skuzova-nje, javnost, prilizovanje in laž.
Ko je zaključil ekspoze o načelih, katerih se hoče držati, je rekel: »Dajmo narodu optimizma, veselja, poguma in vere v njegovo usodo. Prekalimo njegovo močno duSo z velikimi Ideali. Za geslo si vzemimo to neomajno resnico: Portugal postane velik In srečen narod, ako bomo hoteli.«
NJEGOVO DELO
Reforma državnega gospodarstva
Vse njegovo neizmerno delo je brez nasilja, brez sovraštva, pa tudi brez neodločnosti; v njem ni pretiranega poveličevanja države, ni oboroževanja rase. To je delo, ki povsod ustvarja red, kjer močna država posameznika ne zmečka, ampak ga podpira.
V	kratkem času je bilo izvršeno ogromno delo. Strah pred gospodarskim polomom se je razblinil v nič ob rednem prebitku v državnem proračunu, ki je bil dosežen po enostavnem in obnovlteljskem načrtu. Vsi javni uradi so bili obnovljeni in preurejeni. Maso-nerija je bila obsojena kot načelna nasprotnica krščanske pravičnosti. Življenje je zadobilo svoj pravi tek, vrnil se je red, Portugal je bil rešen.
Reforma ustave A sedaj, ko je bila anarhija potlačena in red vzpostavljen, je bilo treba dati državi novo ustavo, ki jo bo varovala pred častihlepnimi in lažienakostnimi spletkarkami masonerije in revolucionarjev, ki so še niso razorožili.
Na tej ustavi je Salazar delal brez prestanka, in končno je bila v februarju 1938 proglašena, 19. marca pa z narodnim plebiscitom potrjena ln je naslednjega leta stopila v veljavo.
Glavni organi republike po tej ustavi so: predsednik z ministri In državnim svetom, narodna skupščina, korporacijska zbornica.
Na to zadnjo stavlja nova ustava svoje zaupanje. Na Portugalskem računajo, da pripada bodočnost tej korporacijski zbornici, ki je resnična zbornica merodajnih strokovnjakov.
Portugalska je prva država, ki je papeške okrožnice prestavila v življenje.
Neverjetno, a res je vendarle, da smo v katoliških slovenskih glasilih slišali Imenovati novo portugalsko državo fašistično državo in njeno korporacije nazivatl fašistične korporacije!
Toda novi Portugal je krščanski in njegove korporacije so krščanske In daleč proč od fašizma in njegovega poganskega naziranja o neomejeni državi z njenimi okrnjenimi korporacijami.
PREOBRAT V SVETOVNEM RAZVOJU Po svojem zgodovinskem ln mednarodnem pomenu je vrednost Salazar-jevega dela neizmerna, ker znači preobrat v svetovnem razvoju.
Moderna materialistična civilizacija ne razume smisla življenja, ker istoveti sreč,o z materialnim blagostanjem in zato niti tega več ne more dati.
Kot je dejal ruski mislec Berdjajev v svojem »Novem srednjem veku«: »Veliko podjetje moderne dobe je propadlo, treba ga je le likvidirati.«
A Salazar hoče svetu vrniti, kar mu je moderna civilizacija zapravila. Zato njegova vlada pomeni nov korak za obnovo in dvig Evrope.
Troje je, kar oblikuje to novo vladavino:
Temeljna načela, ki so pravična in boljša kot v kateri drugi evropski državi.
Demokratična državna oblika, ki je nt mogla nobena sila raniti ali uničiti.
Končno možje, izbrani iz elite Portu-ffala, ki to vladavino ustvarjajo.
Nekoč so vprašali Salazarja, odkod jemlje energijo, W oživlja njegovo voljo. Odgovoril je: »V koliki meri
je slaba državna uprava odgovorna za moralno in gmotno bedo naroda? Kdo ve? Jaz trdim, da je včasih vzročna zveza v resnici tako neposredna in stroga, da se da na žrtvah, solzah in na bedi ljudstva meriti in soditi, kaj voditelji Store in česa ne store.«
*
Skozi steklena okna, ki gledajo na mesto, prodira na predsednikovo pisalno mizo sto svetlobnih žarkov. Lepo luzitansko mesto se lesketa s svojih sedmih gričev. Za veliko mizo iz temne hrastovine sedi Salazar, svetnik iz Coimbre, človek finega in tako izrazitega obraza, svetlih rja\dh oči, jasnega pogleda, v katerem odseva velika moč notranjega gledanja. Sam sedi in dela, kot vse večere skozi vseh osem let.
»On dela, ker je država za to, da nesebično služi koristim ljudstva, ker daje voditelj zgled, ker je nad vsem in nad vsemi višja postava pravičnosti, ker je OBLAST DOLŽNOST IN NE PRAVICA.«
Deieia
Končino je sir Walter odločno zahteval, da bi smel obiskati še kako barako v drugem okolišu.
»Sprejela naju je mlada, še dokaj prikupna žena, ki se je zdelo, da jo umazano in bomo stanovanje ni spravilo v zadrego. Ogledala sva si Notranjost tega umazanega in odbijajočega brloga. Pet ljudii je živelo
iv	eni sami sobi. Dve postelji, ki so jih uporabljali, sta bili pokriti z raztrganimi odejami. Svojemu najhujšemu sovražniku ne bi privoščil takega stanovanja.
Ubogi vodnik. Povedal sem mu Svoje mnenje, da namreč angleška oblast nikdar ne bi trpela take luknje, ki bi bila kvečjemu za domače zajce. Imamo na Angleškem brloge, da moram zardeti od sramote, če nanje pomislim; toda nikdar nisem videl takih, da bi se dali primerjati s temi tukaj.« —
V vseh mestih, celo okoli najmodernejših tovaren, je sir Walter ugotovil stanovanjsko bedo in neverjetno umazanost.
V Moskivii' je naš potnik obiskal več stanovanj, v katerih stanujejo delavci z višjo mezdo. Povsod je našel premajhno stanovanjsko površino; družine, pri katerih je videti še nekaj snage, se kakor ostale stiskajo v eni sami sobi, večji ali manjši, brez možnosti, da bi si napravile vsaj za silo malo udobnosti.
Kar se tiče cestnega nadzorstva, je dalo siru Oitrinu povod za naj-ositnejšo grajo. Po ulicah je nezaslišana nesnaga. V ogromnem delavskem mestu Dnjeproge je našel eno samo dostojno cesto, tako rekoč sredi ilorvne prašne puščave, ki mora biti ob mokrem letnem času gotovo skoro neprehodna.
Mezde sovjetskega delavca
Evo dva primera:
Delavci na uro:	1. kategorija
105,87 rubljev na mesec: — 7. kat.: 259,38 r.; — 8. kat. (višja): 317,62 rubljev.
Akordni delavci: 1. kat.: 127,75 rubljev na mesec. — 7. kat.: 312,99 rubljev.
Akordni delavci s specializacijo: 1. kat.: 151,38 rubljev na mesec; — 5. kat.: 257,34 rubljev na mesec; — 8. kat.: 454,12 rubljev.
Akordni delavci s težkim in nezdravim delom: 1. kat.: 140 rubljev na mesec; — 5. kat.: 238 rubljev; — 8. kat.: 420 rubljev.
Ravnatelj je prejemal 2000 rubljev, glavni inženir prav tako 2000 rubljev.
V	tovarni čevljev v Sokorohodu pri Moskivi so mezde sledeče:
1. kat.: 125,30 rubljev na mesec; 3. kat.: 165,70 rubljev; — 7. kat.: 215 rubljev; — 9. kat.: (višja): 250 rubljev.
Po cenitvi, kot jo je napravil sir Walter Oitrine, je rubelj vreden kvečjemu 3 pence, kar naj bo 0,95 franka ali po naše 2 din, in sc mu zde te plače resnično bedne.
Srednjo plačo ruskega delavca ceni avtor na 189 rubljev (je 380 din), medtem ko prejme pariški brezposelni 350 fr. (je okrog 700 din) na mesec.
Kako more potem ruski delavec živeti?
Ta problem razreši Citrine vpo-števajoč dva činitelja:	rodbinsko
plačo in socializirani del plače, ki obstoji v socialnih ugodnostih, kot so:	zdravniška	oskrba,	sanatoriji,
postaje za počitek, plačane počitnice, nizka stanarina.
Na podlagi izplačane mezde, socialnih ugodnosti in kupne možnosti je sir Walter Citrine dognal, da je najvišja delavska plača vredna 21 šilingov iy2 penca na teden, kar bi' zneslo po naše kvečjemu tedenskih 170 ddn.
Kako more ruski delavec s to plačo živeti? Iz preprostega razloga, ker večinama dela tudi žena in se s tem dohodki družine najčešče po-dvoje ali skoraj potroje. Ce je v rodbini še deček ali deklica, delata tudi
Veva in talent
Včasih slišimo neutemeljeno opazko, da je katoliški pisatelj oviran zaradi svoje vere.
Francija nam daje slaven zgled, kii kaže, da zapovedi vere in morale časnikarskemu talentu ne delajo nobenih ovir, nasprotno, vodijo ga in utrjujejo in včasih razvijejo do resnične genijalnosti. Louis Veulllot, veliki francoski časnikar, je v resnici bil kristjan, ki je vse odredbe Cerkve ponižno poslušal. In to njegovega talenta nikakor ni oviralo, saj je bil prvak med časnikarji. Vprav njegova vera je dala njegovemu peresu tako polnost in jasnost in izžarevajočo moč.
Louis Veuillot nam je sam povedal, kako svobodnega se čuti v ka-toličanstvu, ki ga ni samo vodilo, marveč mu je bilo tudi sila, ki mu je dajala polet.
V	juniju 1876. je zapisal: »Nikdar nisem zahteval svobode od’ svobodomislecev, sklicujoč se na njih načela. Zahteval pa sem jo in jo bom zahteval od sebe, ker je to moja pravica. Te pravice pa mi niso dali oni, ampak moj krst, ki me je storil vrednega, da svobodo imam in zmožnega, da jo rabim, šele tedaj, ko sem se odpovedal satanu in njegovemu napuhu in njegovemu delu, sem postal svoboden. Zaradi krsta mi je družba dolžna svobodo, kakor jo j,e dala že mojim očetom, in te svobode nočem zlorabiti ne proti svojemu bližnjemu ne proti samemu sebi.«
ZNACAJNOST
V	novembru je umrl v eni izmed sovjetskih ječ ruski pravoslvani nadškof. Pred petimi leti so ga osumili zvez z Vatikanom in ker ni hotel podpisati neke izjave v prilog sovjetom, so ga zaprli. Neustrašeni, značajni nadškof se ni vdal in se dal rajši vleči v ječo, kjer je po počasnem mučenju umrl. S tem si je pridobil mučeniški venec, sovjetska vlada pa je pokazala svojo znano strpnost in širokogrudnost.
ita dva, tako da prideta dive plači ali celo več na isto rodbino.
Ker, z druge strani, oženjen raški delavec potroši zelo malo za svojo obleko, pohiStvo ali za zabavo, more živeti še brez prevelikih težav.
Življenjski stalež ruskega delavca
Cene živil in trgovskega blaga
Sir Walter Oitrine se je na svojem potovanju naravno zelo zanimal za življenski stalež ruskega delavca in zlasti za ceno trgovskega blaga, ki si ga more s svojo plačo kupiti.
V	vsakem mestu je napravil raziskavo v trgovinah, si skrbno beležil cene živil ter jih preračunaval
Z naših
III. državna realna gimnazija
Nekaj dni pred božičem smo dobili nov umik, s katerim se je pričelo redno poučevanje verouka na gimnaziji, ki smo si ga zelo želeli. Novi katehet je g. šavora iz križevniške-ga reda. Ta je prevzel poučevanje verouka v tistih razredih, kjer ga Ido sedaj sploh ni bilo.
Delovanje dijaških društev je po počitnicah na zunaj nekoliko potihnilo. Ni še običajnih predavanj, ki jih je bilo pred božičem včasi po več na teden. Ferijalni savez je pa ustanovil dramatsko sekcijo, ki misli prirejati igre. JS pripravlja tradicionalno akademijo, katere dobiček prejmejo osmošolci za maturantski izlet na Jadransko morje.
Komunisti imajo povsod svoje prste vmes, tako tudi zapeljujejo mladino po gimnazijah in si tudi tu pripravljajo svobodne dneve boljše-viskega nasilja. Pretekli teden so v zvezi s tem aretirali nekega višje-šolca. Komunizem hoče tajno prodreti na gimnazije, za kar mu služi pač vse, kar mu pride v poštev, da dijaka moralno pokvari, drago pride potem samo po sebi. Slovenski študent se bo že znal o tepsti te židovske propagande. Zvesto mu bo stal ob strani katoliški dijaški tisk. Zato je naloga vsakega dijaka, da katoliški dijaški tisk širi in pospešuje.
v angleški denar. Razen tega je sestavil primerjalno in poučno tabelo o cenah trgovskega blaga, kakor se prodaja po velikih pariških trgovinah in o cenah istega blaga v Rusiji.
Vendar (je tudi treba vpoštevati, da je francosko blago po kvaliteti neprimerno boljše. Toda ne zadostuje izračunati ceno živil v pariških trgovinah in jo pretvoriti v rusko valuto. Gre za to: koliko potrebščin si more ruski delavec dobiti s svojo plačo v primeri z delavci dragih držav? Tako zastavlja sir Walter Ci-trine problem in pride do posebno poučnih zaključkov. (Dalje.)
gimnazij
»Vagonarji«
Prilika je nanesla, da sem se moral peljati z jutranjim dijaškim vlakom v Ljubljano. Mali kolodvor je bil nabito poln dijaštva. Kdor more, sedi ali stoji v čakalnici. Velika večina jih pa stoji na majhnem peronu in molči, kar je čudna navada za dijaka, ki drugače najraje molča samo tedaj, kadar je vprašan. Mraz je. Zaviti so v oguljene površnike in cepetajoč čakajo prihoda vlaka. Malo jih je videti takih, ki žive v boljših razmerah. Obleka jih izda za otroke trške gospode. Večji del teh se ne vede tako, kot zahteva olika. Fantje se na nefantovski način ob-regujejo ob dekleta in njihovo vedenje ni dober zgled za ostale.
Lokomotiva zapiska. Vlak pridr-dra na postajo. Kolodvor na mah oživi. Vse se preriva k vagonom. Vsak hoče biti pnvi. Še malo — signal — vlak odrdra po tračnicah. V vagonih se začne drugačno življenje. Odložijo aktovke, posedejo po sedežih, kar je še prostora, dragi stoje. Prične se prijetno kramljanje. Dragi čitajo knjige, nekateri pa se pripravljajo tudi na šolo. V enem kotu smeh in krohot, v dragem pa polglasno mrmranje: laudo, laudas ... Der betrogene Esel... itd. Pa se dobe tudi taki, ki porabijo čas vožnje »za strokovne dijaške zadeve«. Hitro mine vožnja. Vlak se ustavi v Ljubljani. Iz njega se kakor mravlje iz mravljišča vsujejo dijaki in hite v šolo. Tako dan za dnem.
Materializma imamo dovolj
Na Kitajskem se je pojavilo novo gibanje in sicer med pogani. Bori se za obnovo javnega in zasebnega življenja in na podlagi naravne morale. Zahteva, da morajo začeti z reformo voditelji sami pri sebi, da najprej obnove svoje družine, potem se šele obrnejo na drage, (in sicer najprej na vodilne kroge, potem pa na maso). V prvih vrstah gibanja so uradniki, mandarini in dijaki. Poudarjajo, da je treba začeti najprej v politiki in vzgoji. Vzgoja mora sloneti zlasti na štirih krepostih: spodobnosti, pravičnosti, nesebičnosti in čistosti. V provinci Hupe, katere glavno mesto je Peking, so (n. pr.) sežgali na tisoče nemoralnih knjig, razne romane, pa tudi znanstvena dela, med njimi tudi Marksov »Kapital«, ki so ga našli približno v 200 izvodih. V vsem gibanju se odraža klic modernega človeka, ki hoče iz materializma k idealizmu. Zato podpira to gibanje tudi kitajska KA. To gibanje jasno kaže, kako je sivet strupenega materializma sit.
Protiverska vzgoja v ruski šoli
Preiskava, ki so jo izpeljali pri 67 učencih, starih 7—8 let, na dveh pripravljalnih razredih neke šole v Saratovu in pri nadaljnjih 62 vaških otrocih prvega razreda (vsega skupaj 129 učencev, 71 fantov in 58 deklet) je pokazala, da 50’4% teh mladoletnih ne ve ničesar o Bogu ali pa ne veruje vanj. Evo nekaj odgovorov teh otrok: »Ne molim in
v	cerkev ne hodim.« »Ne vem ničesar o Bogu; Boga ni.« »Nikoli nisem bil v cerkvi in tudi nikoli še nisem nič slišal o Bogu.« »Mati me hoče poslati v cerkev, a jaz ne grem.«
Skoraj polovica (31 od 64) jih doma moli; 42 jih hodi v cerkev- in — kar je še hujše — 13 jih je, ki radi molijo, ne da bi jih k temu naganjali ali prisilili. Nekateri otroci zamenjujejo Boga z duhovnikom ali z ikono. Ali večina veruje, da biva Bog v nebesih, da je »dober«, da daje zdravje in vsakdanji kruh. Spet dragi se ga boje. »Mati mi je pripovedovala o Bogu. Dober je, včasih pa je tudi hud.« »Bog je v nebesih, tja pokliče tudi mrtive« itd....
Sramotna taktika
V	Marseillu so izsledili komuniste, ki so se preoblačili v duhovnike. Tako preoblečeni so hodili po beznicah in zloglasnih lokalih in se kolikor mogoče nedostojno obnašali. To je bilo preračunano namerno sramotenje duhovščine, z namenom, da jo spravijo ob dobro ime in vpliv. Marsejski škof je nato v škofijskem listu vernike pozval, naj mu vsak tak primer naznanijo.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale (Jože Godina).
NMŠM POT XI 1/CIX£8d	Ali	jo	ie	imaš?
dviavoslovna
publikacija
Za MiaUa naročnika izredno nizka cena: 6.- Din