FRANCE GOLOB IVAN ŠUBIC, UTEMELJITELJ OBRTNE IN UMETNO-OBRTNE ŠOLE NA SLOVENSKEM Ivan Šubic1 se je rodil 12. oktobra 1856. leta v Poljanah nad Škofjo Loko kot edinec podobarju in slikarju Janezu starejšemu »loškemu«, ki je imel podo- barsko delavnico v Škof j i Loki, Studenec, hiš. št. 7, ter Jeri, roj. Kisovec. Ivan Šubic je umrl 11. marca 1924 v Ljubljani in je pokopan v Škofji Loki. Osnovno šolo je obiskoval med leti 1863 do 1867 v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani od leta 1867 do leta 1875, ko je maturiral. Po opravljeni ma turi je študiral na dunajski univerzi naravoslovje, matematiko in fiziko. Leta 1881 je po opravljenem profesorskem izpitu nastopil službo kot učitelj in vzgo jitelj na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani. Leto kasneje je bil suplent na ljub ljanski realki in v drugem semestru leta 1883—1884 na ljubljanski gimnaziji. Kot gimnazijski suplent je dobil 23. marca leta 1888 dopust za študijsko iz popolnitev na Tehnološkem obrtnem muzeju na Dunaju. Tam je tudi obisko val Umetnostno akademijo.2 Po vrnitvi z Dunaja je Ivan Šubic 31. avgusta leta 1888 postal z odlokom naučnega ministrstva učitelj in vodja na novo ustanovljeni Strokovni šoli za lesno industrijo in na Strokovni šoli za umetno vezenje in šivanje čipk v Ljub ljani. Ko je meseca septembra leta 1888 prevzel vodstvo obeh šol, sta bili šoli brez urejenih učnih prostorov, opreme in brez učnih načrtov. Vendar sta se ob marljivem delu Ivana Šubica obe šoli kmalu razvili v vzorno urejen zavod. Svoje šolske prostore je imela Strokovna šola za lesno industrijo v nekdanji Virantovi hiši, Ženska obrtna šola pa v nekdanji Jakopičevi hiši na Emonski cesti 2. Strokovna šola za lesno industrijo je imela po pravilniku oddelke za stavb no in pohištveno mizarstvo, strugarstvo, rezbarstvo, pletarstvo in kasneje tudi za mlinarstvo in tesarstvo. Prvi trije oddelki so bili odprti leta 1888 in so imeli vsak po štiri letnike. Vendar je Ivan Šubic razširil predmetnik tako, da so 1. februarja leta 1892 odprli Javno risarsko šolo za moške (za mojstre in pomočni ke), ki je delovala vsako nedeljo od 8. do 12. ure. Javna risarska šola je zbu dila med obrtniki tako zanimanje, da je moralo vodstvo šole zaradi velikega števila kandidatov odpreti dva vzporedna oddelka. Leta 1893—1894 se je Strokovna šola za lesno industrijo preimenovala v »Strokovno šolo za obde lovanje lesa«, med uradnimi dopisi tudi v Šolo za lesno obrt. Jeseni leta 1894 so na šoli ustanovili po prizadevanju Ivana Šubica Oddelek za figuralno pla stiko s posebnim ozirom na cerkvene potrebe. S tem oddelkom so Slovenci do bili prve doma šolane cerkvene podobarje! Leta 1895 pa je začel s svojim delom Oddelek za pletenje košaric in Oddelek za vrbarstvo. Oba oddelka sta imela učne prostore v Zoisovi hiši na Bregu. 98 Franjo Sterle: Ivan Subic, oglje z rdečccm (1923) Strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipk je imela dva letnika po dva oddelka. S šolskim letom 1892—1893 sta se oddelka razširila na tri letnike. Leto kasneje pa so odprli še Atelje — letnik za absolvente. Na obeh strokovnih šolah je bil učni jezik slovenski, za kar se je zavzemal ravnatelj Ivan Subic. Kako neprijeten sopotnik ljubljanskim Nemcem je bil narodno zavedni Slo venec Ivan Subic, ilustriramo s sledečim sestavkom, ki je bil objavljen v pri logi k štev. 20 lista Grazer Tagblatt, 20. januarja 1901: Ljubljanska c. kr. strokovna šola za obdelovanje lesa in c. kr. strokovna šola za umetno vezenje in čipkarstvo sta administrativno združeni v en zavod pod imenom c. kr. umetno-obrtna strokovna šola. Direktor Šubic, ki se je kot radikalni občinski svetnik in deželni poslanec pridobil tako bogate lovorike, bo že za to skrbel, da se bo strokovna šola vodila kot doslej v enako ekskluzivno slovenskem duhu, ob vzdrževanju slovenskega učnega jezika.. . 1* 99 Začetek in konec Subičevega domoljubnega zapisa Zanamcem. (Original hrani njegova vnukinja Zorka šubic) Narodna zavednost je bila Ivanu Šubicu vcepljena že v mladosti, kar se odraža prvič v njegovem domoljubnem zapisu iz leta 1875. ko je končal osmi razred gimnazije. Glasi se: 100 Na Slemškem 29. (devetindvajsetega) avgusta leta 1875 (tisuč, osemsto, sedemdeset in pet.) Zanamcem! Tega leta je bil v tej crkvici prenovljen veliki altar, ter naslikana oba stranska, kakor tudi obok nad altarjem in srednim crkvenim prostorjem. Delo je zgotovil po- dobar in slikar IVAN SUBIC, rojen v Poljanah na Gorenjskem, a stanujoč s svojo družino v Škof jej — Loki. Pisanje to pa piše njegov sin Ivan, ki je tega dne pri njem na počitnicah, kajti zdelal je ravno osmo šolo in misli se podati kmalo v daljni Beč, da nadaljuje svoje učenje. Poprijeti se misli jurističnega stanu v korist svo jega naroda. Bog daj poslednemu boljše dneve, dneve svobode in omike na narodnej podlagi! Bog! ti pokončaj slovenskega naroda ljute sovrage, ki mu hočejo strgati ježek, šege i navade, ter ga potujčiti i odtergati od velicega slovanskega plamena. Pozni vnuk! ti ki boš bral te vrstice, bodeš gotovo ljubil svoj dom tako iskreno, kot sem ga ljubil jaz i moji stariši, videl ga boš že zvezanega z druzimi brati Slovani v sreči in blagostanju, živel boš ob času, ki smo ga mi videli le v duhu, ne boš si mogel predstavljati boja, ki smo ga borili z ošabnimi Švabi za svoj obstanek, vži- val boš trud našega duha — a ne pozabi nas, ki smo se trudili in priborili svojim rojakom svobodo, ki jim bo sijala čez kacih 200 let, ko boš hodil ti po belem svetu. — Letos se borijo naši južni bratje, Hercegovinci, z ljutim Turkom za dragi dom, za vero, ter prelivajo svojo vročo krv za zlato svobodo. Bog daj, da bi jo ob tvojem času vživali že vsi Slovani! To je stan letošnjega leta. Morebiti bode takrat, ko bodeš to bral vse drugače, jaz bom gnjil v črni zemlji, a ti se boš veselil cvetočega polja, zelenih gozdov, modrega neba! Za moj grob ne bodo več znali, mah poraste nad menoj, nad mojim očetom, i materjo, ko boš ti dobil ta listek v roke. NIKAR GA NE POKONČEJ, ohrani ga tvojim vnukom, kot molčeč spomin preteklih časov, minolih Slovencev, ki so ljubili dom svoj čez vse na svetu! Tedaj z Bogom! Pisano na Ivan Subic, jurist in spe koru te male Ivan Subic, podobar i slikar crkvice. * navzoča — Jera Subic, rojena Kisouic, žena poslednjega (stanuje v Loki) Potres v Ljubljani, leta 1895, je prizadel tudi stavbi, v katerih sta bili stro kovni šoli. Na ženski strokovni šoli se je s šolskim letom 1895—1896 ustanovil nov Oddelek za pletenje (klekljanje) čipk z dvema letnikoma. Šola pa je dobila nov naziv »Šola za umetno vezenje in čipkarstvo«. Leta 1899—1900 so na šoli ustanovili Javno risalnico za ženske. V letu 1899 so nastale za šolo nove prostorske težave. Lastnik stavbe (sta ra Virantova hiša) Kranjska hranilnica je odvzela šoli del učnih prostorov. Trenutno prostorsko stisko je rešila mestna občina tako, da je najela za šolo Stiski dvorec na Starem trgu. Z odlokom naučnega ministrstva sta bili obe strokovni šoli 1. januarja leta 1901 združeni v en zavod z imenom Cesarsko kraljeva umetno-obrtna stro kovna šola. Ob novem imenovanju šole so se spremenili tudi nazivi oddelkov. Dnevna šola za obdelavo lesa je imela oddelke za stavbno in pohištveno mi- 101 Ivan Subic med učenkami Strokovne šole za umetno vezenje in čipkarstvo v Ljubljani konec prejšnjega stoletja zarstvo, strugarstvo, rezbarstvo, kiparstvo, pletarstvo, ki so ga leta 1907 opu stili in namesto njega ustanovili potovalni pouk v pletarstvu. Dnevna šola za umetno vezenje in čipkarstvo je imela oddelke za umetno vezenje, šivanje čipk, pletenje (klekljanje) čipk. Poleg tega sta bili še Javna risarska šola za mojstre in pomočnike in Javna risarska šola za deklice. Učni program je bil zahteven. To ilustriramo s predmetnikom in predava telji na kiparskem oddelku leta 1908: veronauk —• Ratajec; tehniško-konstruk- tivno risanje — J. Vesel; dekorativno risanje — J. Vesel; modeliranje — C. Mis; umetniško oblikoslovje — J. Vesel; konstrukcijski nauk —• E. Cigoj; teh nologija, nauk o motorjih —• I. Šubic; učni jezik, nemški jezik, spisje in splošni predpisi, obrtno računstvo, obrtno knjigovodstvo in kalkulacija, zakonoznan- stvo — H. Podkrajšek; prva pomoč pri obratnih nezgodah — dr. Krajec; le popis — O. Grebene; telovadba — J. Barau; rokotvorni pouk: mizarstvo, stru garstvo, rezbarstvo — J. Vesel; pouk v učni delavnici — oziroma v ateljeju (glavni predmet) kiparstvo — A. Repič. Zaključno spričevalo je imelo še pripis: »To izpričevalo nadomešča na podlagi § 14 a zakona z dne 5. febr. 1907. drž. zak. štev. 26, in ministrskega ukaza z dne 27. julija 1907, drž. zak. štev. 193, dokaz o rednem dovršenju učne dobe (pomočniško pismo oziroma pomočniški izpit) za KIPARSKI obrt ter da- .'•e pravico do nastopa in samostojnega izvrševanja tega obrta, ako so izpolnjene 102 splošne zakonite zahteve in ako se ob enem izkaže enoletna uporaba kot poma- galec (pomočnik), oziroma kot tvorniški delavec.3 Dnevna šola za oblikovanje lesa se je v šolskem letu 1902—1903 iz štiri letne preoblikovala v triletno ter dobila dveletni pripravljalni tečaj, katerega so s šolskim letom 1907—1908 spremenili v posebni oddelek za šoloobvezne de čke. S tem posebnim oddelkom so mladim še bolj omogočili, da pridejo do svo jega poklica. S šolskim letom 1904—1905 so ustanovili prvi oddelek z značajem delo- vodske šole (za pomočnike in mojstre). V letu 1908—1909 pa so ustanovili Strokovni tečaj za izobrazbo učiteljev na obrtnih in nadaljevalnih šolah. Leta 1909—1910 so ustanovili oddelek za lesno in kamen kiparstvo, ki se je z ime novanjem šole v Moško obrtno šolo na Tehnični srednji šoli preimenoval v Kiparski in rezbarski oddelek. Na shodu vseh slovenskih in istrsko-hrvatskih poslancev v Ljubljani leta 1890 so zahtevali, naj se izpopolni c. kr. .umetno-obrtna strokovna šola v Ljub ljani. Želja se je izpolnila leta 1917, ko so ustanovili na šoli dva višja oddelka. Stavbna strokovna šola in Višja obrtna šola mehansko tehniške smeri. Leta 1911 se je izpolnila dolgoletna želja in prizadevnost Ivana Šubica. C. kr. ume tno-obrtna strokovna šola, iki je gostovala po raznih stavbah in neprimernih prostorih v Ljubljani, je dobila svoje novo poslopje z delavnicami na Aškerčevi cesti. Po ustanovitvi Kraljevine S. H. S. se je šola preimenovala v Državno obrtno šolo. Šolske delavnice in del prostorov so uporabljali vojaki in invalidi Absolventi Strokovne šole za lesno industrijo leta 1892. Od leve stojijo: F. Koželj, R. Nakrst, K. Cerne, F. Ciber, J. Svetlič, J. Poljšak; sedijo: J. Cernivec, strokovni učitelj Alojzij Gangl, ravnatelj Ivan Subic, F. Trnovec, A. Adlešič 103 Absolventi strokovne šole za lesno industrijo leta 1893. Od leve stojijo: K. Starij. F. Presterl, J. Marguč, H. Bajuk, K. Teichl, I. Bajuk, R. Razpotnik. F. Pretnar. A. Lebar; sedijo: J. Vole, ravnatelj Ivan Subic, strokovni učitelj Julij Springer. predmetni učitelj Ernest Cigoj, F. Juh do leta 1919. V šoli je gostovala tudi Tehnična fakulteta ljubljanske univerze. Vse to je zadalo nemalo skrbi in dela ravnatelju Ivanu Šubicu. Vendar mu je končno uspelo, da je dobila šola svoje prostore v celoti nazaj. Izprememba ime na za šolo, ki ga je predlagal Ivan Šubic, je bila ugodno rešena 14. decembra leta 1920. Državna obrtna šola se je preimenovala v Tehnično srednjo šolo z Moško in Žensko obrtno šolo. Za direktorja je bil imenovan najzaslužnejši za obrtno in umetno-obrtno šolstvo Ivan Subic. Razen imena pa se v notranjem ustroju šole še dolgo časa ni nič spre menilo. Za poudarek v nazivu med višjimi in nižjimi oddelki je šolska uprava uvedla nova imena: »Višja stavbna šola«, »Višja strojna šola«, za nižje oddelke pa »Stavbna« ali »Gradbena rokodelska šola« in »Kiparska in rezbarska šola«. S primerjavo predmetnika na C. kr. umetno-obrtni strokovni šoli, strokovnega oddelka za kiparstvo iz leta 1908, in predmetnika na Moški obrtni šoli, Kipar skem in rezbarskem oddelku na Tehnični srednji šoli (priloga 1), ugotovimo naslednje: Pri novem predmetniku na kiparskem in rezbarskem oddelku je odpadlo pri ročnem pouku mizarstvo in strugarstvo. Od splošnih izobraževalnih predmetov pa je kiparski in rezbarski oddelek dobil predmet plastično ana tomijo in zgodovino plastike. Sprememba je bila tudi pri poučevanju tujega jezika. Za stroko, zaradi strokovne literature pomembni nemški jezik, so na domestili s srbohrvaškim jezikom. 104 Vinjeta pod zapisnikom 79. seje »ožjega odseka« odbora za zgradbo »Narodnega doma« v Ljubljani (risal Ivan Subic) Po smrti ravnatelja in ustanovitelja šole Ivana Šubica leta 1924 je na šoli prišlo do nekaterih sprememb. Tako se je prej potujoči Oddelek za ko- šarstvo pridružil Tehnični srednji šoli. S šolskim letom 1925—1926 so usta novili Keramiški oddelek, na Ženski obrtni šoli se je Oddelek za izdelovanje oblek razširil iz dveh na tri obvezne letnike. Kasneje so na šoli ustanovili še druge oddelke, kot leta 1930 Oddelek za graverstvo in zlatarstvo. 105 Zadnja stran kronike Strokovnih šol za lesno industrijo, umetno vezenje in šivanje čipk v Ljubljani (15. julija 1910) 106 Moška in ženska obrtna šola je v okviru Tehnične srednje šole in v njenem poslopju delovala do druge svetovne vojne. Po osvoboditvi so namesto nje ustanovili na novo oblikovano »Šolo za umetno obrt«. Danes se šola imenuje »Šola za oblikovanje« in nima, tako kot njeni daljni prednici Strokovna šola za lesno industrijo in Strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipk, usta novljeni leta 1888, primerne stavbe in s tem ustreznih delovnih — študijskih prostorov. Kulturno poslanstvo in prosvetno pedagoško delo Ivana Šubica je v raz voju obrtnega in umetno-obrtnega šolstva na Slovenskem pionirsko in izredno pomembno. Strokovna šola za lesno industrijo in Strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipk, ki sta kasneje dobili ob marljivem delu njenega ustanovitelja Ivana Šubica različne nazive ter oddelke, sta bili poleg gimnazije edini od leta 1888 do leta 1914 javno priznani šoli, ki sta dali dijakom poleg likovne vzgoje tudi poklic. Ob tem sta v Ljubljani delovali še dve likovni šoli zasebnega značaja: od leta 1907 do 1. svetovne vojne Zasebna slikarska šola (ustanovitelja Rihard Jakopič in Matej Sternen) ter brez pravice javnosti »Umetniška šola Pro- buda«. Ustanovitelj in ravnatelj te šole je bil akademski slikar Franjo A. Sterle. Šolo je vodil od leta 1921 do 1924. leta, ko je šolo prevzel akademski medaljer Anton Sever in jo vodil do leta 1941. Tej zasebni umetniški šoli je dal učne prostore njen ustanovni član Ivan Šubic v učilnicah Tehnične srednje šole. Za mnoge absolvente Strokovne šole za lesno industrijo, kasneje Kiparske in rezbarske šole, je bila ta šola prvi korak h kasnejšemu likovnemu izpo polnjevanju na likovnih akademijah ter umetniških šolah v tujini in po prvi svetovni vojni v domovini (Akademija za likovno umetnost v Zagrebu, usta novljena leta 1921, in v Beogradu, ustanovljena leta 1937) ter po drugi svetovni vojni na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani (ustanovljena 27. 10. 1945). Tako so absolvirali strokovno šolo med drugimi kasneje priznani slikarji, kiparji, profesorji na tej šoli in profesorji na Akademiji za upo dabljajočo umetnost v Ljubljani, restavratorji ter akademiki. Med njimi so najpomembnejši: Gvidon B i r o 11 a ^(absolviral 1901 — slikar); Anton Sever (abs. 1904, kasneje profesor na Tehnični srednji šoli in vodja umetniške šole Probuda od 1924 do 1941); Fran A. Sterle (abs. 1908, kasneje akad. slikar, ustanovitelj in vodja umetniške šole Probuda od 1921 do 1924); Ivan S a j o v i c (abs. 1909, kasneje akad. kipar od leta 1950 do 1953 ravnatelj Šole za umetno obrt); Alojz D o 1 i n a r (abs. 1910, kasneje akad. kipar, profesor, akademik); Valentin Kos (abs. 1911, kasneje akad. kipar); France Kralj (abs. 1912, kasneje akad. kipar — slikar, profesor na Tehnični srednji šoli); Vladimir Stoviček (abs. 1913, kasneje po Francu Šegi (Schega 1711—1787) vodilni slovenski medaljer); France Gorše (abs. 1914, kasneje akad. kipar); Rajko Šubic (abs. 1919, kasneje akad, slikar); Gabrijel Justin (abs. 1912, kasneje grafik); Franc Košir (abs. 1925, kasneje akad. slikar); Boris Kalin (abs. 1924, kasneje akad. kipar, profesor na Likovni akademiji v Ljubljani, akademik): Božidar Pengov (abs. 1927, kasneje akad. kipar, profesor na Šoli za umetno obrt v Ljubljani); Frančišek Smerdu (abs. 1927, kasneje akad. kipar, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani); Franc Godec abs. 1928, kasneje slikar); Zdenko Kalin (abs. 1929, kasneje akad. kipar, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, akademik); Karel Putrih (abs. 1930, kasneje profesor na Akademiji upodabljajočih 107 umetnosti v Ljubljani); Alojz Sušmelj (abs. 1933, kasneje akad. slikar); Alojzij Perko (abs. 1930, kasneje akad. slikar); Vladimir Lakovič (abs. 1940, kasneje akad. slikar, profesor na Šoli za umetno obrt v Ljubljani); Ive Subic (abs. 1940, kasneje akad. slikar, grafik, ilustrator); Anton Znider- š i č (abs. 1940, kasneje akad. slikar, profesor na Šoli za umetno obrt v Ljub ljani); Stane Keržič (abs. 1941, kasneje akad. kipar); Tomaž Kvas (abs. 1941, kasneje akad. slikar, restavrator). A. Strokovna šola za lesno industrijo (1892—1911) Število absolventov 189 1892 Adlešič Albin, 1873, Kamnik: Ciber Franc, 1874, Matena; Cerne Karel, 1875, Litija; Cernivec Jožef, 1872, Selo pri Ljubljani; Koželj Friderik, 1874, Tunjice pri Kam niku ; Nakrst Rudolf, 1874. Reka; Poljšak Julij, 1874, Slap pri Vipavi; Svetlič Jernej, 1874, Vič pri Ljubljani; Trnovec Franc, 1873, Polhov gradeč. 1893 Bajuk Hugon, 1874. Črnomelj; Bajuk Izidor, 1876, Stična; Juh Franc, 1874, Ljubljana; Lebar Avgust, 1871, Skofja Loka; Marguč Jožef, 1875, Skofja Loka; Presterl Franc. 1875, Radovljica; Pretnar Franc. 1875, Šiška; Razpotnik Rajmund, 1875, Tržič; Starij Karel, 1874, Krško; Teichl Karel, 1874, Bukovje pri Postojni; Vole Janez, 1874 Podkoren; 1891 Cemažar Franc, 1875. Železniki; Kankelj Jožef, 1876, Studeno; Novak Alojz, 1876, Ljubljana; Perko Jožef. 1877, Ljubljana; Pleteršek Jožef. 1876. Št. Janž na Dol.; Smole Ignac, 1874, Kranjska gora. 1895 Jager Alojz, 1876, Kilovče pri Kranju; Kosmač Anton, 1877, Radovljica; Lehrman Anton, 1876, Steinach, Avstr.; 1896 Bokal Franc. 1877, Jesenice; Bricelj Ivan, 1878, Moste pri Ljubljani; Kobal Pavel, 1879, Idrija; Markeš Ivan. 1878, Jesenice; Pavlic Leopold, 1878, Preska; Smrdel Jožef, 1879. Senožeče; Ule Jakob, 1878, Dolenja vas pri Cerk nici. 1897 Blaj Mihael, 1878, Loke; Kovačič Alfonz, 1879, Ljubljana; Marinko Ivan, 1877, Dobrova pri Ljub ljani; Pengov Ivan, 1879, Ihan; Prepeluh Albin, 1880. Ljubljana; Rus Tomaž, 1879, Bled; Suhadolnik Lovrenc, 1877, Kamnik; Zajec Franc, 1879, Laze; Znidaršič Ivan, 1878, Dobrepolje. 1989 Clemenz Ludvik, 1880, Ljubljana; Čopi Jožef, 1880. Sv. Martin, Primorsko; Jakhel Maks, 1881, Radeče pri Zidanem mostu; Jerin Alojz, 1880, Zagorje; Maier Peter, 1879. Althofen. Koroško; Puppis Leopold, 1879, Logatec; Vončina Ivan, 1879, Idrija. 1899 Bock Julij, 1880, Rakitovica, Istra; Dolenc Karel, 1880, Radgona; Felc Ivan, 1881, Črni vrh; Starčič Franc, 1880. Klana, Istra; Omahna Anton, 1880. Prilesje; Zupančič Otokar, 1881, Dragatuš; Zumer Franc, 1881, Spodnje Gorje. 1900 Clemenz Jožef, 1882, Ljubljana; Delfin Delfino. 1880, Šibenik; Jerše Leon, 1879, Trebnje; Lahajner Ivan, 1880, Velike Lašče; Pibrovec Avguštin, 1881, Kropa; Poženel Valentin, 1883, Preserje; Steiner Ivan, 1881. Zagorje; Šalamun Ivan, 1880. Vurberk pri Ptuju; Štefic Anton, 1878, Gabrnik; 108 Udouč Karel, 1881, Breze, Koroška; Zadnik Ivan, 1882, Ribnica. 1901 Bajde Ludvik, 1884, Hotič; Birolla Gvido, 1881, Trst; Deu Ivan. 1884, Mokronog; Grobolšek Avgust, 1882, Litija; Juh Leopold, 1883, Litija; Karli n Gregor, 1882. Škof j a Loka; Kelhar Franc. 1882, St. Vid nad Ljub ljano; Klemenčič Ignac, 1881. Ljubljana; Lenassi Viljem. 1882. Polhov gradeč; Sever Viljem, 1880, Tabor ob Kolpi; Skerjanec Jožef, 1884, Ljubljana; Tomažič Ivan, 1882, Ljubljana. 1003 Dolanc Matija, 1883. Konjšica; Hribar Franc, 1884, Ihan; Hrovat. Bogomir, 1884, Ziri; Koprivec Alojz. 1883, Preska; Mercina Jožef. 1883, Goče; Oseij Ivan, 1884, Zapože pri Vodicah: Osolin Mihael, 1883, St. Vid; Sartorv Božidar. 1884, Ljubljana; Simončič Jožef, 1883, Hotemaže; Tomnn Franc, 1885. Ljubljana. 1903 Boršlnar Jožef, 1886, št. Vid nad Ljub ljano; Gruber Feliks, 1883, Rojana, Primorsko; Hočevar Ivan, 1885. Kranj; Jernejčič Jožef, 1885. Zagradec pri Žu žemberku; Kranjc Alojz, 1882. Krško; Legat Franc, 1886, Spodnja Šiška; - Osredkar Franc, 1886, Ljubljana; Peterka Alojz, 1883, Ljubljana; Pihler Andrej, 1886, Domžale; Pintar Mihael, 1884. Studeno; Rainer Jožef. 1885, Šmartno pri Litiji. 1901 Bajt Franc, 1886. Zabnice na Koroškem; Baljkas Hieronim, 1883. Sibenik; Clemenz Viljem, 1886. Ljubljana; DienU Robert, 1886. Dunaj; Egger Jožef, 1887, Domžale; Ferkov Franc, 1885, Moste pri Ljubljani; Grdiša Franc. 1886, Črnomelj; Leveč Mihael. 1886. Črna vas pri Ljub ljani; Lojk Jožef. 1886. Cerniče. Primorsko; Mandelj Leopold. 1886, Šmartno pri Li tiji; Mravlje Božidar. 1886, Brezovica; Ravnikar Franc. 1886. Radeče pri Zida nem mostu; Sever Anton, 1886, Šenčur pri Kranju; Simončič Franc, 1886, Ljubljana; Zorman Franc, 1886, Ljubljana; 1905 Jančigaj Valentin, 1888, Ljubljana; Juchart Oskar, 1888. Ljubljana; Legat Stanislav, 1888, Ljubljana; Podržaj Franc, 1888, Ljubljana; Slivar Albin, 1885, Ljubljana; Tomec Herman, 1887, St. Vid nad Ljub ljano; 1906 Ahlfeld Bruno. 1888, Breitenau, Avstri ja; Bramor Franc. 1888, Ljubljana; Ferjan Avgust, 1888, Ljubljana Jankovič Lovrenc. 1889, Ljubljana; Kovač Franc, 1887. Postojna; Kralič Aleksander. 1887. Spodnja Šiška; Krombholz Herman. 1888, Kočevje; Loboda Valentin, 1888, Trzin; Matulina Anton, 1888, Silba. Dalmacija; Mislej Ludvik, 1887. Postojna; Mokotar Franc, 1887, Dol pri Hrastniku; Oblak Avgust, 1888, Ljubljana. 1907 Fajdiga Anton. 1888. Postojna; Lapajnar Viktor, 1890, Ljubljana; Pavlovčič Alojz. 1890. Franzdorf; Pelan Andrej, 1888. Studeno; Peterca Andrej. 1890, Vič; Prestor Ciril, 1890, Ljubljana; Snoj Jožef. 1890, Laze; Strauss Friderik. 1889. Ljubljana; Škrlep Franc, 1890, Mala vas; Veit Peter, 1889, Domžale. 1908 Baje Rudolf, 1888, Št. Vid nad Ljublja no; Gregorec Ivan, 1892, Mengeš; Kleinstein Julij, 1889, Ljubljana; Repanšek Ivan, 1889, Ihan; Sterle Franc, 1889, Dolenja vas pri Cerk nici; Simnovec Rihard, 1891. Ljubljana; Stelcar Jakob, 1890, Rihtarovci, 1909 Adamič Jožef. 1892, Ortnek; Arh, Franc, 1891. Bohinj; Celik Viktor, 1890, Skofja Loka: Keršič Filip, 1892, Črna vas na Barju; Sajevic Ivan, 1891, Postojna; Šturm Franc, 1890, Selce; Vodišek Maks, 1892, Ljubljana. 109 1910 Bolha Franc, 1892. Radgona; Buh Anton, 1893, Franzdorf; Cepuder Kamil, 1892, Hazelbach; Divjak Franc, 1893, Trst; Dolinar Alojz, 1893. Ljubljana; Garbajs Franc, 1891, Trzin; Jaklič Alojz, 1890, Hinje; Kompare Alojz, 1893, Dovje; Lekan Alojz, 1893, Ljubljana; Povirek Ivan, 1892, Sv, Križ pri Morav čah; Raznožnik Robert, 1891, Brežice; Ružička Janez, 1891, Postojna; Sever Jakob, 1893, Ig; Simnovec Anton, 1892, Ljubjana; 1912 Cuderman Stanislav, 1895, Kamnik; Jančigaj Ivan, 1893, Ljubljana; Kralj Franc, 1895, Zagorica pri Dobre- poijah; 1913 Fugina Friderik, 1894, Zdole; Gorišek Rudolf, 1894, Zaplaz pri Čatežu; Lipovš Anton, 1893, Rudnik pri Ljub ljani; Štoviček Vladimir, 1895, Boštanj. 1914 Cernivec Engelbert, 1896, Trst; Fleis Anton, 1896, Št. Janž na Dolenj skem; Gorše Franc. 1897. Sodražica; Hodnik Valentin, 1896, Bohinjska Sred nja vas; Jeglič Rudolf. 1897. Kranj; Kune Frančišek. 1897. Ljubljana; Mole Franc, 1897, Vrhnika; Rajnhart Valentin, 1897, Koroška Be la; Zlebnik Frančišek, 1897, Ljubljana. 1919 Novak Viktor, 1894, Brezovica pri Ljub ljani; Šubic Rajko, 1900, Ljubljana. 1920 Kumar Franc, 1902, Dunajsko Novo me sto; Zupančič Franc, 1902, Ljubljana. 1921 Justin Gabrijel, 1903, Ljubljana. Vidic Jožef, 1893, Lesce; Voje Ignac. 1893, Ljubljana. 1911 Cerne Jožef, 1893, Spodnja Šiška; Fonda Karel, 1893, Labin; Frohlich Erik, 1894, Ljubljana: Japelj Andrej, 1892, Dole; Jurkovič Ivan, 1893. Spodnja Šiška; Kos Valentin. 1894, Moravče; Kubiček Rudolf, 1894, Reka; Lukežič Franc. 1894, Škofja Loka: Mlakar Albin, 1893, Divača; Omahen Ivan, 1894, Trebnje; Thurnher Anton, 1894, Ribnica: Tomšič Franc, 1893, Ljubljana; Vidmar Peter, 1893, Vipava. 1922 Oražem Dragotin, 1903, Ljubljana; Srebrnič Josip, 1902, Solkan. 1923 Eržen Matevž, 1893, Ziri; Košir Franc, 1906. Škofja Loka: Krivec Ivan, 1899, Ribnica na Pohorju, Rejc Milan, 1906, Ljubljana; Repič Franc, 1904, Vrhpolje pri Vipavi. 1924 Kalin Boris, 1905. Solkan; Škofic Albin, 1906, Sv. Urh pri Trbov ljah. 1927 Bajec Albin, 1909. Ljubljana; Lajevec Ivan, 1910, Dev. Marija v Po lju; Pengov Božidar, 1910, Ljubljana; Petrič Anton, 1910, Ljubljana; Smerdu Franc, 1908, Postojna; Zajec Valentin, 1905, Dolsko; Zoreč Črtomir, 1907, Stična. 1928 Godec Franc, 1910. Ljubljana; Kolenc Stanko, 1909, Ribče pri Litiji; Marenče Ivan, 1911, Dravlje; Pirih Pavel, 1910, Radovljica; 1929 Bozovičar Pavel, 1910, Škofja Loka; Gianini Hubert, 1912, Ljubljana; Jarm Peter, 1912, Osilnica ob Kolpi: Kalin Zdenko, 1911, Solkan; Keržič Franc, 1911, Ljubljana. B. Kiparski in rezbarski odelek (1912—1941) Število absolventov 80 110 1930 Arnol Anton, 1913. Železniki; Fila Ivan, 1896, Vita vas; Gorše Robert, 1912, Trst; Putrich Karel, 1910, Ljubljana. 1931 Aleš Franc, 1913, Spodnje Gameljne; Romih Ivan, 1913, Lokve pri Rajhenbur- gu; Sedmak Damos, 1911, Sv. Križ pri Tr stu. 1932 Kocelj Stanislav, 1912, Vodice; Lipičnik Adalbert, 1913, Cret pri Celju; Samar Božidar, 1913, Selo pri Ljubljani. Sušmelj Alojz, 1913, Miillhausen. 1034 Bergant Ivan, 1913, Spodnje Gameljne; Dovšak Anton, 1914, Sv. Križ pri Trstu; Kočevar Otmar, 1915, Trbovlje; Mihelič Anton, 1915. Škofja Loka; Turnšek Friderik, 1912, Trst. 1935 Strekelj Ivan, 1916, Glince. 1936 Ahčin Franc, 1919. Domžale; Homar Leo, 1914, Kamnik 1937 Abram Ciril, 1917, Petelinje, Italija: Buh Franc, 1914, Vrhnika. 1938 Turk Vinko, 1920, Vrhnika. 1939 Brejc Vladimir,— Jakič Vladimir,— Lavrič Alojzij, 1914, Črni potok pri Ga bru; Lipoglavšek Ciril.— Perko Alojzij, 1909, Stari trg pri Ložu. 1940 Kuhar Franc,— Lakovič Vladimir, 1921, Doberdob Subic Ive, 1922, Hotavlje nad Skofjo Lo ko; Tomazin Janez,— Žnidaršič Anton. 1923. Podgorica; 1941 Keržič Stane, 1918, Cesta-Kočevje; Kvas Tomaž, 1921, Prelog. Ob tem popolnem seznamu absolventov od leta 1892 do leta 1941 dodajmo, da so šolo obiskovali še nekateri kasnejši slovenski akademski slikarji, kiparji. Ti so na tej šoli končali samo prvi ali drugi letnik in nato poizkusili srečo s sprejemnim izpitom na Umetniški akademiji v Zagrebu (ustanovljena leta 1921 kot Akademija za umetnost in umetno obrt). Umetniška akademija v Zagrebu, kasneje Akademija likovnih umetnosti, njen rektor je bil nekaj časa Ivan Meštrovič, svetovno znani kipar hrvaškega rodu, in na kateri so pouče vali odlični pedagogi, umetniki V. Becič, Lj. Babic, K. Hegedušič, T. Krizman ter drugi, vse do leta 1940 ni imela ranga, visoke šole. Delni vzrok temu je bilo osebno nagajanje (o tem več Ivan Meštrovič, Spomini, Ljubljana 1971, str. 199, 200) Prosvetnega ministrstva v Beogradu, ki je med drugim tudi zaradi svoje balkanske nepoučenosti zavlačevalo z imenovanjem šole vse do leta 1940, ko je Akademija likovnih umetnosti v Zagrebu dobila stopnjo visoke šole. Vse to je bilo znano nekaterim kranjskim Janezom, ki so z nepopolno strokovno šolo v Ljubljani poizkusili s sprejemnimi izpiti na Akademiji v Zagrebu (Akademija do leta 1940 ni zahtevala formalne izobrazbe) in zaradi svoje nadarjenosti ali iznajdljivosti uspeli. 111 Moška obrtna šola Kiparski in rezbarski oddelek /tap. žl. Vrni predtueii število tedenskih ur 1. :j Slovenščina in spisje . . 2 2. | Srbohrvaščina 3. '! Obrtni predpisi in tlržavoznanstvo .... 2 4. I Obrtno računstvo in kalkulacija .... 2 5. | Mehanska tehnologija 6. Dekorativno risanje . 8 7. il Umetniško oblikoslovje — 8. ':: Tehniško konstruktivno risanje \ 9. il Plastična anatomija 10. Zgodovina plastike H. Ornamcntalno modeliranje K 12. Knjigovodstvo . — 13. Higiena — 14. Praktični pouk . . • 21 '•••'. Skupaj . . ji 50 letnik i! III. 21 50 1 12 4 2 *) 23 50 Vsega 12 ur, ki se odvzamejo pouku v delavnici. Predmeti zevršnega izpita: Praktični izpit: . Odrejeno izdelovanje v šolski delavnici. Pis men i izpit: ; '1. Slovenščina in spisje. •• •• 2. Obrtno računstvo in kalku- • ladja'..'-' .. U s t n i i z p i t: 1. Slovenščina. ... ••• 2. Obrtno računstvo in kalku lacija. • • '-, :-'• - 3. Umetniško oblikoslovje. 4. Tehnologija. • 5. Anatomija človeškega telesa Kandidat je ustnega izpita iz. predmetov 1 in 2 lahko oproščen. Priloga 1 112 RODOVNIK RODBINE SUBIC (Z NAVEDBO LIKOVNIH IN KULTURNIH DELAVCEV) Priloga 2 Pavel Šubic (starejši) kmet, mlinar, rezbar (1772—1847), poročen z Marijo Demšar njuni sinovi: Štefan (1820—1884) podobar in slikar, poročen z Ano Kisovec njuni sinovi: Blaž, podobar in kipar (1827—1899) Janez (starejši »loški«) podobar in slikar, (1830—1898), poročen z Jero Kisovec njun sin Janez (mlajši) Jurij, slikar slikar (1850—1889) (1855—1890) Valentin, podobar in kipar (1859—1927) Pavle (mlajši), slikar (1861—1929) Alojzij, slikar (1365—1905), poročen z Evgenijo Rotter Ivan, naravoslovec, organizator umetno- obrtnega šolstva (1856- poročen s Hedviko Fabiani -1924), njuna sinova: njun sin Rajko, slikar, (1900—1983) pravnuk Ciril, poročen z Marijano Stanonik njun sin Ive, slikar, grafik, ilustrator. (1922—) Vladimir, arhitekt (1894—1946) Mirko, slikar, restav- rator (1900—1976), poročen z Ano Pečnik njuna hčerka Zorka, arheologinja, muzejska svetovalka (1938—) Opombe: 1 Rod Šubicev izhaja iz Poljanske doline nad Škofjo Loko in je po številu li kovnih ustvarjalcev verjetno najštevilnejša rodbina v slovenski likovni umetnosti. Od podobarskih izdelkov rezbarja Pavla (1772—1847), sodijo likovne stvaritve nje govih potomcev slikarja Janeza (1850—1889), slikarja Jurija (1855—1899) in slikarja, grafika in ilustratorja Iva (1922—), v sam vrh slovenskega slikarstva. Ob tem naj omenimo še pomembno kulturno poslanstvo Ivana (1856—1924) ter njegovih sinov Vladimirja (1894—1946). odličnega arhitekta med obema vojnama, pionirja pred po tresi varne gradnje (nebotičnik) v Jugoslaviji, in Mirka, slikarja (1900—1976), or ganizatorja in voditelja restavratorskega oddelka pri Republiškem zavodu za spo meniško varstvo v Ljubljani (1951) ter Specialke za konservatorstvo in restavra- torstvo na AUU (1954). Rodovnik rodbine Subic (priloga 2). Na tem mestu se is kreno zahvaljujem Zorki Subic za nekatere podatke in fotografije ter dokumente iz družinskega arhiva za vpogled in objavo. - Ivan Subic je risal tudi načrte in skice. Tako poroča v Poročilu, Letno izvestje C. kr. obrtnih strokovnih šol za obdelovanje lesa in za umetno vezenje in šivanje čipk, Ljubljana 1893—1894, str. 18, med drugim tudi o svojih narisanih načrtih: načrt za lepotično železno streho za nunski samostan v Škofji Loki, načrt za gostilniško verando iz kovanega železa, izvedba J. Gašperin — ključavničar iz Škofje Loke. Nadalje osnutki za nagrobnik in skice ter detajli za umetno vezenje čipk (med te mi risbe za cerkveno bandero, velum in antipendij). K temu dodajamo še skice grad benih detajlov in vinjete v Zapisniku sej »ožjega odseka« odbora za zgradbo »Na rodnega doma« v Ljubljani. (Zapisnik hrani njegova vnukinja Zorka Subic.) Ivan Subic je bil marljiv delavec tudi na drugih področjih. Tako je bil med drugim de želni poslanec za mesto Kranj in Skofjo Loko, podpredsednik »Društva za krščansko umetnost v Ljubljani« ter 17 let konservator pri Osrednji komisiji za varstvo umetniških Ln zgodovinskih spomenikov. Tudi na področju strokovne literature je opravil pionirsko delo. Med drugim je napisal razpravo Ivan Subic, Barve in njih uporaba v ornamentih, Letopis matice slovenske 1889. str. 210 do 250. Več o njego vem delu Subic Ivan. Slovenski biografski leksikon, 11. zvezek, uredil Alfonz Gspan. Ljubljana 1971, str. 706—707, in Jožef Reisner, Doba od 1888 do 1938, Ivan Subic. Spominska knjiga 1888—1938, ob 50-letnici izdala Državna tehnična srednja šola v Ljubljani 1938, Str. 44 do 58. ' Pripis je povzet po Odhodnem izpričevani, Frana Sterleta iz leta 1908, (foto kopijo hrani avtor tega sestavka). 4 Ob imenih nekaterih absolventov Strokovne šole za lesno industrijo, kasne je Kiparske in rezbarske šole, dodajamo za raziskovalce biografskih podatkov na ših likovnih umetnikov še popolni seznam absolventov od leta 1892 do leta 1941. Seznam je povzet po: Spominska knjiga- 1888—1938, ob 50-letnici, izdala Državna tehnična srednja šola v Ljubljani 1938, str. 168, 169, 170, 171, in Izvestja, Tehnične srednje šole v Ljubljani za leto 1939. 1940, 1941. Zusammenfassung IVAN ŠUBIC, BEGRUNDER DER GEWERBE- UND DER KUNSTGEWERBEFACHSCHULE IN SLOVVENIEN Ivan Subic (1856—1924) wurde in Poljane oberhalb von Skofja Loka geboren. Seine Sippe stammt aus dem Poljane-Tal und diirfte nach der Zahl der auf dem Ge- biet der bildenden Kunst Schaffenden die zahlreichste Familie in der slovvenischen bildenden Kunst sein. Die Bildvverke des Holzschnitzers Pavel (1772—1847) und die bildlichen Schopfungen seiner Nachfahren, des Malers Janez (1850—1889), des Ma- lers Jurij (1855—1890) und des Malers, Graphikers, Illustrators Ive (1922—) zahlen aber zu den hochsten Leistungen der slowenischen Malerei. Ivan Subic trat nach Beendigung seiner Studien in Wien (Naturvvissenschaft. Mathematik, Phvsik) und nach der Ablegung der Professorenpriifung in Ljubljana P Loški razgledi 113 den Dienst als Padagoge an Schulen an (Mahrs-Handelsschule, Realschule und Gymnasium in Ljubljana). Nach der Vervollkommnung seiner Stu- dien in Wien wurde er im Jahr 1888 Lehrer und Leiter der neugegrtindeten Fachschulen fiir Holzindustrie, fiir Kunststickerei und Spitzen-naherei. Die beiden Fachschulen — sonst ganz getrennt, nur unter gemeinsamer Leitung stehend — wur- den am 3. Dez. 1888 eroffnet. Beide Schulen erhielten spater dank der fleiSigen Bemuhungen von Ivan Šubic unterschiedliche Benennungen und Abteilungen. Sie waren neben dem Gvmnasium die einzigen vom Jahr 1888 bis zum Jahr 1941 offentlich anerkannten Schulen. die den slowenischen Schiilern auBer der bildlichen Ausbildung auch einen Beruf vermittelten. Die kulturelle Sendung und die bildungspadagogische Arbeit von Ivan Šubic ist in der Entwicklung des gewerblichen und des kunstge\verblichen Schulwesens in Slowenien bahnbrechend und von auBerordentlicher Bedeutung. Aus der Fach- schule fiir Holzindustrie entwickelte sich unter seiner Leitung die Technische Mit- telschule. Ivan Subic betatigte sich fleiBig auch auf anderen Gebieten. Er zeichnete Plane, Entwurfe (fiir kunstgewerbliche Erzeugnisse), war unter anderem Landesabgeordne- ter, Vizeprasident des Vereines »Društvo za krščansko umetnost« (Verein fiir christ- liche Kunst) in Ljubljana, Konservator bei der Zentralkommission fiir den Schutz der Kunst- und der geschichtlichen Denkmaler, Mentor mancher slowenischer Schtiler, spater Studenten an der Kunstakademie in Wien (vielen ermoglichte er es, daB sie Stipendien fiir ihr Studium bekamen) und er war ein nationalbewuBter Slowene. 114