SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LIV (48) Štev. (Nfi) 5 £)
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 2 de maržo -2. marca 1995
izleti in tečaji Zgodilo se je v Sloveniji
•••
Odkar se je vzpostavila demokracija — ali bolje, odkar se ta vzpostavlja v Sloveniji — je čedalje več naših rojakov, ki žive v Argentini, obiskalo svojo domovino, njih otroci pa domovino svojih staršev ali starih staršev. Gotovo to ni izraz turizma, kajti naravnih lepot je tudi v bližini precej, ali zapravljanje denarja, ki ga nimamo ravno preveč, ampak odraža še vedno živo zavest, da smo pripadniki slovenskega naroda, gotovo po krvi in duhu, če že ravno ne po kraju rojstva.
Tu v Argentini imajo izraz „Madre pa-tria", ki se nanaša na Španijo, ki je bila duhovna mati Argentine in skoraj vse Južne Amerike. Pri tem noben Argentinec niti zdaleka ne pomisli na politično pripadnost Španiji — saj so se pred 190 leti osamosvojili tudi s krvjo — niti na kako ekonomsko tesnejšo povezavo (ta je predvsem z Anglijo in ZDA), niti na kako krvno sorodnost: saj je znano, da je polovica krvi v Argentini italijanske ali druge narodnosti, tudi slovenske. A zavest kulturnega izvora ali jezikovna pripadnost ali duhovna naslonitev je nedvomno tako močna, da pomeni tu Španija veliko.
Enako je s Slovenci v tej državi. Morda smo rojeni že tukaj, morda se ne mislimo
več vrniti domov, a zavest narodne pripadnosti in kulturnih stikov je tako močna, da nam približa Slovenijo in si je želimo bolj spoznati. Zato hodimo v svet pod Triglavom, da osvežimo spomin in se soočimo z današnjo stvarnostjo, katere del se čutimo tudi mi.
Zato tudi pozdravljamo še drug način sodelovanja in zbliževanja: to so tečaji za učiteljice naših šol. S skupnim delom, predavanji in načrtnim spoznavanjem slovenske realnosti se vzgajajo naše učiteljice, večinoma že rojene tukaj, da bodo lahko posredovale svoje znanje in slovensko zavest tudi našim otrokom, da se tako od prvih let seznanijo bolj podrobno s Slovenijo, o kateri so jim govorili starši. Ti tečaji — poleg npr. izletov RASTI —- so trenutno najaktualnejša vez med Slovenijo in Argentino. In imajo največ prihodnosti kakor tudi največ neposredne koristi.
Morebiti se bodo dali še izpopolniti, povečati ali izoblikovati na kak drug način. A glavno je, da je vzpostavljen most tudi na šolski ravni, saj je šola prav tisto, kar je naši skupnosti v Argentini zagotovilo njeno moč, preživetje in upanje za prihodnost.
Odstreti zaveso spomina
Spominski odbor že napoveduje vrsto prireditev
Zastopniki Slovenskega spominskega odbora Justin Stanovnik, Tine Velikonja in Stane Štrbenk so v petek, 24. februarja, na tiskovni konferenci napovedali vrsto prireditev, ki jih samostojno načrtujejo ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne.
„Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skoraj čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnosti."
To je utemeljeno izhodišče Slovenskega spominskega odbora. Iz tega izhodišča izhajajo vsa načrtovanja tega pomembnega jubilja: obsežna spominska knjiga z vsemi dosedanjimi spominskimi ploščami in imeni žrtev ter kratek oris 81 župnij, v katerih so te plošče že postavljene (sredi maja), simpozij (sociološki vidik) o državljanski vojni na Slovenskem (začetek junija), simpozij (zgodovinski vidik) bo pozneje (jeseni), velika žalna slovesnost z mašo in programom (Teharje, 18. junija ob 10. uri), osrednja žalna slovesnost z mašo na čelu s slovenskimi škofi (Kočevski rog, 25. junija), slavnostni glasbeni triptih koncert s skladbami Primoža Ramovša (Pieta), Jožeta Trošta (Requiem), Sama Vremška (Ro-senkvist), izbrano besedilo iz Velike črne maše Tineta Debeljaka (izbor ureja pisatelj Zorko Simčič) v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (Ljubljana, 29. junija).
»Pričakujemo zadnji veliki val političnih emigrantov, ki so si pred petdesetimi leti in koncu svetovne vojne reševali gola življenja prejLJcamunističnim nasiljem... Na žal-
nem slavju v Kočevskem rogu (25. junija) pričakujemo vsaj tolikšno množico ljudi, kot smo jo videli na prvem spravnem sestanku v letu 1990."
Slovencem in Slovenkam doma in po svetu je vodstvo Slovenskega spominskega slavja že naslovilo v podpisovanje poziv (s podpisi 50 vidnejših Slovencev) s posebnimi zahtevami Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije. Na petkovi tiskovni konferenci je bila dana pobuda, naj Spominski odbor še enkrat opozori častni odbor za spominska slavja ob koncu druge svetovne vojne, ki ima sedež v parlamentu, da enakovredno vključi v svoja načrtovana praznovanja tudi omenjena slavja.
Justin Stanovnik je v svojem posegu opozoril na temeljno resnico, ki jo ob tem jubileju moramo spoznati in sprejeti. Ko si oblikujemo svojo državo, postavljamo zakone — s katerimi pač nismo povsem zadovoljni —, je najprej potrebno, da se zavemo globlje resnice o naši polpreteklosti in sedanjosti. Dokler ne bo celovite sprave, dokler država ne bo javno obsodila revolucionarnega nasilja in nosilcev tega nasilja po letu 1941, ni mogoče govoriti o koncu državljanske vojne, ta namreč, ki še naprej traja, je glavna ovira, da svoboda in demokracija, »dosežena" pred nekaj leti, še vedno nista tisto, kar smo pričakovali.
ce - Družina; št. 10; 28. februarja 95
Svet RTV Slovenija je 23. februarja za direktorja TV programov imenoval vršilca dolžnosti na tem mestu Janeza Lombergarja, za direktorja radijskih programov pa prav tako dosedanjega vršilca dolžnosti Andreja Rota.
Notranji minister Andrej šter je v petek 17. februarja poklical na pogovor predsednika Nacional-socialne zveze Slovenije (NSZS) Matjaža Gertanca, govorila pa sta o ustanavljanju »trojk" v Mariboru. Govori se, da naj bi bile podobne stari jugoslovanski ORJUNI. Minister Šter je predsednika NSZS opozoril, da je delovanje skupin, ki izvajajo dejavnosti, ki so v pristojnosti državnih organov oz. podjetij, registriranih za zasebno varovanje ljudi in premoženja, v nasprotju s pravnim redom RS. Minister Šter je predsednika NSZS obvestil, da bo MNZ zoper vsako takšno dejavnost odločno ukrepalo. Policisti naj bi dosledno preprečevali delovanje »trojk" in drugih nezakonitih organizacij ter pri tem ukrepali v skladu z zakonom.
TD
Odbor DZ za mednarodne odnose je sprejel soglasno pobudo vlade za sklenitev sporazuma o prosti trgovini med Slovenijo in članicami Evropskega sporazuma o svobodni trgovini (EFTA). Odbor si bo prizadeval tudi za navezavo tesnejših stikov z italijanskimi parlamentarci in bo predsedniku odbora za mednarodne odnose poslanske zbornice italijanskega parlamenta Mirku Tremaglii poslal vabilo za obisk Ljubljane.
Poslanci so 21. februarja začeli s prvim branjem svežnja šestih šolskih zakonov, s katerimi se začenja celovita reforma sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji po vzorih iz zahodne Evrope. Zakonodajo je predstavil minister za šolstvo in šport Slavko Geber, nato pa se je do nje opredelila večina poslanskih skupin, ki so zakone načeloma podprli, opozorili pa so tudi na nekaj odprtih vprašanj.
Na novi časnikarski konferenci 21. februarja je minister Thaler znova omenil možnost srečanja predsednikov vlad Slovenije in Hrvaške, Drnovška in Valentiča v prvi polovici marca letos. Glede meje na morju pa je minister Thaler poleg drugega menil, da je v slovenskem interesu, najbrž pa tudi v hrvaškem, da do njene določitve vzdržuje na morju evropski režim brez incidentov. Pri tem ni izključil možnosti, da bo določanje meje na morju »dalj časa na dnevnem redu". Vsekakor je v življenjskem
interesu Slovenije, da ima izhod na odprto morje, je poudaril Thaler.
Predsednik RS Milan Kučan je Slovensko Karitas odlikoval s častnim znakom svobode RS. Odlikovanje je prejel tudi prof. dr. Marjan Šef, ki je že dalj časa v tujini, kot soorganizator Karitasa v Sloveniji in za zasluge pri njenem ustanavljanju in širjenju njene organizirane dejavnosti ter za sodelovanje z Rdečim križem Slovenije pri skrbi za begunce in za ljudi potrebne pomoči nasploh.
Zunanji minister Zoran Thaler je bil 27. februarja na enodnevnem delovnem obisku v Avstriji. Avstrijski sogovorniki so mu zagotovili, da bo Dunaj še naprej podpiral Slovenijo pri njenem vključevanju v Evropsko zvezo, saj je to tudi v interesu Avstrije. Med časnikarsko konferenco po pogovoru je avstrijski zunanji minister Mock povedal, da Avstrija podpira pri-bližavanje Slovenije in drugih srednjeevropskih držav EZ, saj to pomeni tudi večjo stabilnost v tem delu Evrope. Thaler pa je poudaril, da je bil avstrijski vstop v EZ pomemben tudi za Slovenijo, ki je tako »polovično" obdana z Zvezo, hkrati pa se Slovenija lahko veliko nauči iz avstrijskih izkušenj približevanja EZ. Dvostranske odnose sta ministra ocenila kot odlične. O vprašanju manjšin ministra tokrat nista govorila. Thaler je avstrijskega kanclerja povabil, naj v prvi polovici tega leta obišče Slovenijo, kar je le-ta z veseljem sprejel.
Državni zbor je 20. februarja končal sejo predčasno, ker ob obravnavanju zakona o igrah na srečo, kljub dvema odmoroma ni bil pripravljen glasovati o vladnem usklajevalnem amandmaju, ki bi po mnenju opozicije in poslancev Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) neupravičeno in neustrezno urejal prihodnja lastniška razmerja v slovenskih igralnicah.
Slovenski zunanji minister Zoran Thaler se je v Pesaru udeležil mednarodnega srečanja z naslovom Slovenija-Italija: kakšen odnos do EZ? V okviru srečanja se je minister Thaler ločeno pogovarjal s podsekretarjem v italijanskem zunanjem ministrstvu Emanuelom Scammacom in predsednikom zunanjepolitičnega odbora senata Gian Giacomo Migonejem. Minister Thaler je v pogovorih posebej poudaril, da bi zelena luč za začetek pogajanj za sklenitev asociacijskega sporazuma med Slovenijo in EZ pomembno prispevala k izboljšanju odnosov med državama in k reševanju dvostranskih vprašanj. Minister Thaler je med drugim dejal, da prihodnje zasedanje zunanjih ministrov Evropske zveze 6. marca ne sme postati izgubljanje priložnosti.
Slovenski zunanji minister Zoran Thaler se je 24. februarja vrnil z dvodnevnega obiska v Bruslju, kjer se je sestal z belgijskim zunanjim ministrom, generalnim sekretarjem zveze NATO in generalnim sekretarjem Zahodnoevropske zveze. Kot poroča avstrijska tiskovna agencija APA, je slovenski zunanji minister v pogovoru s časnikarji v Bruslju dejal, da Slovenija upa, da bodo zunanji ministri EU na prihodnjem sestanku 6. marca v Bruslju Sloveniji dali zeleno luč za začetek pogajanj o pridruženem članstvu. Thaler je poudaril, da se nova italijanska vlada obnaša bolj »evropsko" kot njena predhodnica, ki jo je vodil Berlusconi, vendar pa Ljubljana ni od Rima dobila še nobenega zagotovila, da bo Italija umaknila svoj veto, s katerim že od septembra lani blokira začetek pogajanj za sklenitev sporazuma o slovenskem pridruženem članstvu v EZ.
Predsednica regionalnega odbora Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) pravnica Hilda Tovšak bo nadomeščala glavno tajnico stranke Vido Čadonič Špelič, ki bo v kratkem začela s porodniškim dopustom. Miroslav Mozetič je predstavil stališča stranke do zakonov o lokalni samoupravi, gospodarskih prestopkih in šolstvu, predsednik Kmečke zveze pri stranki Janez Šuštaršič pa je pojasnil stališča do denacionalizacije na področju kmetijstva.
mmtm*.
Otroška kolonija v Cordobi
Tli!
'2d «£.!
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Joj, kolikšno je bilo veselje na avtobusih, ko smo se 26. decembra odpeljali izpred Slovenske hiše!
To je bilo pozdravljanja! Saj smo se našli prijatelji s prejšnjih kolonij, iz slovenskih šol in prireditev!
Po zelo lepi vožnji smo ob 8. uri zjutraj prispeli v Počitniški dom dr. Hanželiča: čakal nas je zajtrk. Okrepčani smo se razporedili po sobah; predstavili drug drugemu, da smo se vsi spoznali. In začelo se je veselo življenje v počitniškem domu.
..prijatelji ne padejo z neba, prijateljstvo prihaja iz srca!", tako smo prepevali, to je bilo naše geslo.
Zares lepo prijateljstvo, ki je omogočilo, da so dnevi potekali v sožitju in zadovoljstvu.
„Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo," pravi star slovenski pregovor. In kako je resničen! Pri vsakdanji jutranji sv. maši smo se izročali Jezusu in Mariji. Čeprav še — včasih — malce zaspani, smo vendar prepevali Jezuščku v jaslicah in Njegovi Mamici.
Fantje — in tudi deklice — smo se vrstili pri ministriranju in branju beril. France Bergant je vedno kaj lepega in poučnega povedal. Nahranjeni z božjim Kruhom, je bil za nas vsak dan prepoln vsega lepega.
Obiskali smo grob dr. Hanželiča. Molili smo in se zahvalili za vse dobro, kar je za nas naredil.
Prav radi po sobah nismo pospravljali. Vendar je bilo tudi to potrebno. In po zajtrku smo morali to opravljati.
Veliko smo hodili na izlete.
Za fantke modre, za deklice rdeče kapice in za vse bele majice z napisom „Slo-venska počitniška kolonija 94-95 - Zedinjena Slovenija", katere so nam podarili dobri ljudje, so bile naš znak.
Povsod smo jih nosili, da so nas voditelji kaj hitro ločevali od drugih.
Bili smo v Dique El Cajon in Zapato. Na Cristo smo hodili in se ob vsaki postaji križevega pota ustavili in se na kratko spomnili Jezusovega trpljenja. Obiskali smo Estancia El Rosario in si ogledali, kako kuhajo marmelado in izdelavajo alfahorje. Tam so nas obdarovali s „sladkostmi".
Šli smo v Alazanes, La Toma in na Mastil. Tudi v Los Cocos smo bili in večkrat v San Estebanu.
Triindvajset najbolj korajžnih pa se jih je povzpelo (z najbolj „korajžnimi" voditelji) na Uritorco. Srečni in ponosni so se okrog poldne prismejali v bazen, kjer smo jih ostali čakali s kosilom.
Sonca in vode nam ni manjkalo. Pa tudi prijetne sence ne za tiste, ki jih je sonce le malo preveč „rdeče" pobožalo. Če je deževalo, smo pod streho delali ročna dela. Zunaj pa so voditelji imeli vedno kaj pripravljenega: igrali smo nogomet, med dvema ognjema, odbojko.
Razdeljeni v štiri skupine: Kokle's, Brez besed, Super šport in Školjke, smo pripravili olimpiade. Za vsako dobljeno „panogo" smo dobili zastavico; bile so bele, modre in rdeče. Skupina Super šport si je priborila kar štiri: dve beli, modro in rdečo.
Po lepi slovenski navadi smo obhajali tudi dva sveta večera: na starega leta dan in pred Tremi kralji. Med petjem in molitvijo smo obhodili vse prostore znotraj in izven doma dr. Hanželiča, kadili in kropili. Novo leto smo pričakali med prizorčki, petjem in žarometi. Trije kralji so nas kot vsako leto obdarovali.
Vsak izmed nas je prinesel s seboj dvoje igrač. Ena je bila namejena sirotam, ki vsako leto pridejo na počitnice v zavod, ki je nasproti Počitniškega doma. Druga pa za tombolo. Tradicionalna misijonska tombo-
la, pri kateri smo se izredno zabavali, razprodali vse tablice in kar precejšnjo vsoto zbrali za naše misijonarje.
Kako ne bi omenili kresa! Kako čudovito je gledati ogenj in prepevati ob njem, ko nad nami miglja na tisoče zvezda. Kar težko je bilo iti v posteljo. Najraje bi ob njem počakali jutra. In peli smo veliko; ponavljali pesmi, ki smo jih že znali, naučili se veliko novih. In še celo na kaseto smo jih posneli, da bo lepši in trajnejši spomin. Namaškarali smo se in plesali. In plesali bi vso noč, pa so nas — sredi najlepšega — „neusmiljeni" voditelji poslali spat!
Pred odhodom smo priredili še glasbeni popoldan, kjer je vsak pokazal svoje instrumentalne sposobnosti: flavta, orgle in celo violina so prišli na vrsto. Navdušeno smo jim ploskali in želeli, da bi se nas naslednjič še več „okorajžilo", saj vemo, da se vsaj večina ukvarja s kakšnim inštrumentom.
A — tako kot v življenju — smo tudi mi doživljali nekaj žalostnih dni. Žalostnih za tiste, ki so jim želodčki nagajali in so morali
— namesto na soncu — prebiti dan v postelji. A skrbni voditelji — z go. Sašo na čelu
— so skrbeli za nas, nas malo „pocrkljali" in kmalu smo ozdraveli.
Veliko so imeli voditelji dela in skrbi z nami. Opravljali so ga z ljubeznijo. Neizmerno smo jim za požrtvovalnost hvaležni.
Ko bi ostali še en teden ali celo dva, se še ne bi dolgočasili. A prišel je čas odhoda. Nestrpno smo čakali avtobuse, ker so prišli z zamudo. Utrujeni smo pospali na udobnih sedežih.
Prebudil nas je sonček, ki je posijal skozi okna. Ko smo se — srečni — pripeljali pred Slovensko hišo, je marsikomu stisnilo srček, ko je zagledal mamico ali ateka.
Kajti: lepo je iti na počitnice! Nastala so prijateljstva, ki nas bodo morda spremljala skozi celo življenje. A — vsaj zaenkrat — je še vedno najlepše doma!
Za slovo smo se zadnjič zbrali na dvorišču in staršem zapeli nekaj pesmic.
Posloviti se je bilo treba. Ni bilo lahko. V srcih je še dolgo odmevalo: „...počitnic teh nam lep spomin ostal bo vekomaj!"
Otroci
Na počitniški koloniji v Domu dr. Hanželiča je vladalo veselo razpoloženje. Otroci so bili ubogljivi, radi so sodelovali. Resnično — lepo je bilo delati z njimi, Pripravljenost otrok nam je pomagala, da smo se tudi med seboj dobro razumeli.
Imeli smo več pripravljenega, kot smo pa lahko izvedli. Zmanjkalo nam je časa. Ko so otroci pospali, smo se srečavali, da smo pripravljali program naslednjega dne... Na dan sv. Treh kraljev smo praznovali Tonetov rojstni dan. Namesto torte nam je Anica pripravila „kremšnite". Svečk ni ugasnil, vendar smo mu zapeli in ga „potcgnili" za ušesa. Kar osemnajstkrat vsak.
Radi bi se zahvalili Hermanu Zupanu, ki nam je podaril majčke, prof. Tinetu Vivodu pa za posredovanje, da smo prišli do pokrival, ki so nas obvarovala pred hudim gorskim soncem. Tako majčke kot kapice so nam bile v veliko pomoč, saj smo v trenutku — že od daleč — prepoznali naše otroke izmed drugih.
Hvaležni smo tudi F. Bergantu. Vedno in vsakemu je bil na razpolago, kadarkoli smo ga potrebovali, tako mi kot otroci.
Lepa hvala Zedinjeni Sloveniji in pripravljalnemu odboru, ki so nam stali ob strani, da smo tako odgovorno delo uspešno opravili.
Voditelji
Čeprav v trenutku ko pišemo te vrstice nimamo dokončno uradno potrjenih številk, je jasno, da je v notranjih odprtih volitvah Fronte za solidarno deželo zmagal bivši mendoški guvrner in sedanji senator Jose Octavio Bordon. V jutranjih urah v torek, 28. februarja, je Carlos Alberto Alvarez priznal svoj poraz. S tem se je rešila ena zadnjih predvolilnih neznank. Sedaj se pričenja dokončna tekma, ki se bo zaključila v nedeljo, 14. marca, na splošnih predsedniških volitvah.
NEKAJ SE GIBLJE
Na tem mestu večkrat trdimo, da je važen izid volitev, a še važnejše je, kaj ta izid pomeni. V tem primeru moramo z veseljem zapisati, da se nekaj giblje v demokratičnem čutenju argentinskih državljanov. V prvi vrsti je razveseljivo precej visoko število „neodvisnih" volilcev, ki so oddali svoj glas v teh „odprtih" volitvah. Splošen običaj v Argentini je, da vse ostane v rokah članov strank, torej v rokah strankine „aparature". Drug činitelj je, da je bil v tem primeru poražen aparat. In tretja, da je zmagal boljši. Da se nekoliko razjasnijo ti pojmi, se zamudimo ob njih vsaj nekoliko bolj podrobno.
Fronto sestavljajo štiri politične formacije: Velika fronta, socialisti, demokristjani in PAIS. Ta zadnja je Bordonova stranka, najmlajša in kar se strukture tiče najmanjša. Alvarez je imel podporo svoje mogočne Velike fronte in socialistov, medtem ko je krščanska demokracija ostala „nevtralna". In kljub temu je zmagal Bordon, prav na podlagi glasov „nevčlanjenih" volilcev. Ta pojav se je najbolj vidno pokazal v provinci Neuquen, kjer je zmagal Bordon, kljub temu da nima njegova stranka tam niti enega političnega lokala, sploh ne obstaja.
To udejstvovanje nevčlajenih volilcev je pozitivno zlasti zato, ker kaže, da je mogoče premagati politično apatijo, ki je sicer srečujemo ob vsakem koraku in včasih iz-gleda, da je vedno močneje ukoreninjena v narodu. In glej, ko večina strank ne more postaviti na noge niti polovice svojih članov, da bi oddali svoj glas na notranjih volitvah (radikali 30%, liberalci komaj 10%), je Fronta „mobilizirala" široke plasti ne-včlanjenega prebivalstva. Pač razveseljivo zanimanje za „javno stvar".
Poglavje o trditvi, da je „zmagal boljši" pa zahteva nekoliko daljše razprave. Mnogi politični opazovalci trdijo, da ponavadi na volitvah izgubi „objektivno boljši" kandidat. Za to navajajo več primerov iz argentinske zgodovine. Omejimo se le na zadnje: leta 1983 sta kandidirala Alfonsin za radikale in Luder za peroniste. Alfonsin, spreten politik, s privlačnim nastopom, izvežban v strankarskih spletkah a brez nikakršne vladarske izkušnje. Luder, univerzitetni profesor, bolj suhoparen in skoraj brez osebne simpatije, a z dolgo politično kariero, ki je pokazal bistrost in odločnost v času, ko je sicer kratko nadome-stoval Peronovo vdovo ob krmilu države. Zmagal je Alfonsin.
Šest let zatem je stal na eni strani Menem, večkratni guverner v provinci La Rioja, s kaj slabim slovesom, saj je bila ena najbolj kaotičnih provinc, z najslabšo administrativno strukturo; simpatično privlačen je demagoško obljubljal »povišico plač" in produktivno revolucijo. Na drugi strani pa kordobski Angeloz, priznan ad-
ministrator in uspešen guverner. Napovedoval je temeljito spremembo državne strukture ter resnost in poštenost v vladanju. Zmagal je Menem.
Podobne pojave bi lahko zasledili na notranjih volitvah strank. Mnogokrat iz-gleda, da resnost, poštenost in sposobnost niso vrline, ki bi privlačevale glasove volilcev. V teh političnih analizah je stvar šla celo tako daleč, da je Sabato (ne vem, če iz lastne žetve ali pa je kje pobral) zapisal, da je masa ženske narave, ki voli s srcem ne z razumom. To pot, pri notranjih volitvah Fronte, je bila izbira morda še težja. O resnosti in poštenosti obeh kandidatov ne bi mogli dvomiti. Nobenemu ni kaj veliko očitati. Šlo je bistveno za sposobnost. Alvarez ima dolgo politično vajo pa nikakršne izkušnje v vladanju. Bordon pa lahko pokaže guvernerstvo province Mendoze, ki je želo priznanje ne le tam, temveč širom države. Ima sijajne mednarodne stike in visoko državniško oceno. Na splošno opazovalci menijo, da se je volilna možnost Fronte s to izbiro le povečala, zlasti zaradi dejstva, da je radikalni kandidat Massaccesi prav nasproten pojav. V tem smislu je nekaj mnenj, da je Bordon edini zmožen resno ogrožati Menemovo kandidaturo. A to je bolj prerokovanje kot pa resna ocena. Vsekakor je strategija Fronte bistra, ko poraženi ne bo stal ob strani, marveč bo kandidiral za podpredsednika.
NOVI RAČUNI, STARI PROBLEMI
Medtem pa se v vladi množijo problemi, ne politične pač pa gospodarske narave. Mehiška kriza še naprej odmeva tudi v tej deželi. Tuji kapitali nenehno beže (računajo, da se je od teh obal poslovilo vsaj tri tisoč milijonov dolarjev), državni deficit pa nevarno raste.
Zato je minister Cavallo podvzel vrsto ukrepov v edini smeri, ki je možna, če se hoče resno rešiti položaj. Predvidevajo, da letni deficit znaša 2.000 milijonov dolarjev. Torej je namen gospodarske ekipe, da se polovica tega nabere z varčevajem, polovica pa z večjo davčno nabirko.
V državni strukturi hudo škriplje: nižje plače funkcionarjev, uradi, ki bodo enostavno izginili iz površja zemlje, drugi, ki se bodo spojili, vsi pa bodo morali bolj paziti na vsak kovanec in podobno. Ob tem je nekaj neznank. Prva, dvomljivo je, da bi z davki nabrali tisoč milijonov dolarjev, če ne razglasijo nove ali povečajo sedanje. Res je, da je davčna evazija silna, res pa je tudi, da jo je v družbi, ki je organizirana kot argentinska s svojevrstno mentaliteto, težko zaslediti. Druga neznanka se nanaša na varčevanje. V sami vladi je precej nezadovoljstva glede »prisilnega varčevanja". Zaradi notranje opozicije bo treba posebno trde roke za dosego teh visokih ciljev.
Ob tem zapišimo še, da se je prvič v teh letih zgodilo, da je predsednik Menem zapustil »očetovstvo" gospodarskega plana in vso odgovornost prepustil ministru. „Jaz sem advokat, ne ekonomist," je zatrdil v nekem čudnem iskanju razrešitve odgovornosti.
Radikali se medtem še vedno prepirajo, kdo da je kriv, da njihovi volilni izgledi vedno bolj padajo. Še huje bo, če se pokaže, da bo z odločeno kandidaturo Fronte ta zavzela drugo mesto, kot kažejo nekatere ankete. Da, da. Od tu do 14. maja bo zanimivo v tej deželi.
Naslov veleposlaništva Republike Slovenije:
Olazabal 2060 - 1428 Capital Federal (blizu križišča cest Jura-mento in Cabildo) - tel. 786-6689 faks 781-7740 - Umik konzularnega oddelka: ponedeljek, sreda in petek od 10. do 13. in od 14. do 16. ure.
Popevka za osvoboditelje
Novoodkrita slika pesnika Franceta Prešerna
Slovenci smo znani po tem, da se kar naprej osvobajamo. Tako smo se osvobodili Turkov, potem avstroogrske monarhije, stare, gnile Jugoslavije, okupatorja, po letu 1945 pa še samih sebe. Ker sta nam zadnji dve osvoboditvi ostali najbolj v spominu, se še petdeset let po tem prepiramo, ali je osvoboditev pomenila tudi svobodo. Zato se Slovenci še dandanašnji delimo na zmagane in premagane, na partizane in domobrance, na rdeče in črne, nihče pa ne pove, da se Slovenci lahko delimo tudi na žive in mrtve. S filozofskega in biološkega stališča pa je to najbolj pomembno.
Ko je pred kakšnima dvema desetletjema neki ugledni partizanski politični komisar in kasneje še uglednejši partijski politik v nekem proslavnem govoru rekel „Najboljši so padli!", so mu na partijskem komiteju prali glavo, najbolj pa sta se baje razhudila Franc Leskošek-Luka in Miha Marinko, češ, kaj pa človek govoriči. Ta del govora je bil označen za napad na revolucionarna izročila partije, saj naj bi to pomenilo, da tisti, ki so preživeli, niso najboljši. Nespreten govorec je v delu javnosti povzročil tudi dvome o tem, kdo so tisti, ki so preživeli, in kako to, da so preživeli. Omenjeni govorec ni nikdar več govoril na partizanskih proslavah. Je pa znano, da je pred časom najnovejši govorec o naših svetlih tradicijah in izročilih na primer postal dr. Dimitrij Rupel in je govoril partizanom nekje na Primorskem. Odkar je iz zveze borcev izstopil dr. France Bučar, je namreč v borčevskih vrstah zazijala praznina, poleg tega pa so Rupla pri županski kandidaturi podprli prav borci. Kar pomeni, da je ljubljanski župan retroaktivni prvoborec NOB, Bučar pa naj gre vase in razmisli, na kateri strani je nosil puško!
Že ta primer nam pove, da smo nekaj mesecev pred znamenito 50-letnico osvoboditve Slovenci razdeljeni tudi na tiste, ki se čutijo osvobojene, in na tiste, ki tega občutka nimajo. To niso nujno samo domobranci, kot bi radi nekateri prikazali,
Zakon o popravi krivic je svojčas veljal za politični pojem, zdaj pa je samo še nadležna, utrujajoča sintagma, ki se je je predvsem javnost že zdavnaj naveličala. Če bi vlada sprejela zakon, ki se po mizah ra-zličnih strank valja vsaj tri leta, bi /. njim -priznala", da so člani Partije ljudem s tem, so jih po vojni in med njo pobijali, zapirali, jim kratili vsakršne pravice, naredili krivico. To bi bila lepa gesta že zaradi tistih, ki so krivice povzročili, saj bi jih potem vsaj uradno nehala peči vest in razžirati dvom, ali so ravnali prav ali ne. K temu, da vlada tcga noče storiti, gotovo prispeva tudi dejstvo, da nima nihče slabe vesti. In zaradi tega doživlja pritisk samo z ene strani...
V njenih očeh so, če sklepamo po najno-Vejšem glasovanju odbora za notranjo politiko in pravosodje, torej krivi še zmeraj samo tisti, ki zahtevajo „popravo krivic". Saj jim ne uspe dokazati nasprotnega.
Druga sintagma, „prisegli so Hitlerju", )e namreč še zmeraj učinkovitejša od prve, pravzaprav je iz dneva v dan uspešnejša (petdesetletnica zmage nad fašizmom)!
No, za tiste, ki so na oblasti, je vseeno, ali kdo trpi zato, ker se niti uradno ne more spokoriti, ali zato, ker mu še zdaj ne priznajo, da je trpel krivice. Poleg tega, da je Večina slednjih tako ali tako že „dotrpela".
ampak tudi tisti Slovenci, ki jih je nova revolucionarna oblast po letu 1945 tako zelo osvobodila, da so bili naslednjih trideset let tiho, po arestih ali pa v emigraciji. Ker so bili med takšnimi tudi komunisti in partizani, je bila iznajdena krilatica, da ^evolucija žre lastne otroke". Bila pa je prepovedana oziroma se je zaradi nje lahko šlo rešetke pilit. Da bi bila osvoboditev izpod okupatorjevega jarma kar najboljša, je nova oblast ljudi osvobodila tudi premoženja (zato imamo danes denacionalizacijo), kmete je pa nagnala v kolhoze oziroma v znamenite KOZE (kmetijsko-obdelovalne zadruge). In ker se je dogajalo še marsikaj drugega, kar je komunizem razglašal za osvoboditev in svobodo, so nekateri neos-vobojeni radi rekli, da lepo prosijo, če jih komunisti nikdar več v zgodovini ne bi osvobojevali.
Zaradi vsega tega ni čudno, če Slovenci ne vemo, kaj naj bi letos pravzaprav sploh proslavljali. Res je, da smo se leta 1945 osvobodili, ker pa je malo kasneje prišla še ena svoboda, ni bilo več razvidno, ali so hujši tuji ali domači okupatorji. Kaže pa, da naj bi letos proslavljali tako osvoboditelji kot osvobojeni, kar bo scenosled osrednje proslave precej zakompliciralo. Tudi zato, ker je osvoboditeljev manj od osvobojenih in bi lahko prišlo do kakšnih nemirov. Poleg tega je slišati, da v Gotenici že vadi vojaška enota, ki naj bi prišla na proslavo, pa osvobojeni spet ne vedo, kakšna naj bi bila njena vloga: proslava ali nova osvoboditev. Zmedo je povečalo še vabilo, ki ga je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek naslovil na protifašistično koalicijo — to je na Američane, Ruse, Francoze in Angleže — in jih zaprosil, naj na našo osrednjo proslavo pošljejo „le simbolične vojaške kontingente". Baje je z nasprotno pošto dobil vprašanje, koliko je to simbolično. Vsaj za Američane in Ruse je znano, da radi kam simbolično pridejo, potem pa nočejo oditi...
Vinko Vasle „Delo", 6. februarja 95
Gre za nekaj drugega. Če bi sprejeli „zakon o popravu krivic", bi to pomenilo, da je država obsodila pravni režim prejšnje oblasti in ga z zakonom enkrat za vselej (?) zavrgla. Dokler tega ne stori, pa je tudi vsakršno pritoževanje Evropejcem in njihovim združenjem za človekove pravice brezpredmetno. Po slovenskih oziroma jugoslovanskih zakonih so po tej logiki torej še zmeraj krivi oziroma niso trpeli po krivici (nekateri Golootočani na primer danes ne morejo dokazati, da so naredili prekršek, ker tega v njihovih obtožnicah ni).
Drugo, kar današnja oblast odvrača od tega, da bi sprejela zakon, ni denar, ki ga zahtevajo preživeli, ampak dejstvo, da bi bilo potem treba izstaviti seznam mrtvih in preganjanih. Kar bi bilo posebno v prvem primeru zoprno, saj bi seznam, razumljivo, terjal tudi določitev krajev, kjer so tisti na seznamu izginili pod zemljo. In bi se navsezadnje zvedelo celo to, kdo „jih je izginil".
Vesna R. Marinčič „Delo", 16. februarja 1995
(Pripominjamo, da sicer V. Marinčič ni naklonjena domobrancem, saj v nadaljevanju članka trdi, ,Aa so prisegli fašizmu" in da se „SKD kot pijanec plota drži ,svojih' domobrancev". - Uredništvo.)
Poleg recitiranja slovenskih igralcev pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani — med njimi so bili Milena Grm, Judita Zidar, Niko Goršič, Drago Kastelic in Zoran More , je bil osrednji dogodek ob praznovanju kulturnega praznika 8. februarja v Vrbi, Prešernovem rojstnem kraju. V cerkvici sv. Marka v Vrbi je bil pod pokroviteljstvom tamkajšnjega župnika Jožeta Kluna na ogled pri nas doslej neznani portret Franceta Prešerna. Po besedah lastnika slike — ki jo je teden prej z vsemi dovoljenji hrvaških oblasti pripeljal v Slovenijo, in prijatelja župnika Jožeta Kluna — akademskega slikarja in restavratorja Viktorja Snoja, ki je župniku restavriral strop cerkvice sv. Marka v Vrbi, pa so v Narodni galeriji potrdili, da je to res Prešeren.
Slika prikazuje mladega dr. Franceta Prešerna, tistega Ribičevega Franceta iz Vrbe na Gorenjskem, ki je napisal neminljive Poezije in katerega fizična podoba nam je bila večidel nedosegljiva in zabrisana. Upodobljen je še za časa svojega življenja. Avtor te podobe bi lahko bil Mihael Stroj ali pa — še bolj možno — slikar Jožef Karinger, ki je bil tudi Prešernov sodobnik. Slika je izdelana z zanesljivimi in hitrimi potezami, kar govori v prid dobremu mojstru, ki tudi s portretiranjem obraza ni imel težav. Slika je narejena v solidni tehniki tankega nanosa in na njej ni poteze, ki bi jo umetnik brez koristi ponavljal. Ozadje Prešernovega portreta ima nadih svetlobe, ki trepeta, še bolj izrazito okrog
.....
Prešernovih las. Kontura ni nikjer trda in ima povsod liričen prehod. Vse poteze so kristalne črte mladeniča, ki nima deskriptivnega značaja Goldsteinovega portreta. Olje je odlično ohranjeno, le na dveh mestih sta vidni poškodbi od šrapnela v eksploziji 12. 9. 1916, kar je tudi zapisano na notranji strani okvira. Čeprav je slika anonimus, so v knjigi, ki jo drži Prešern v roki, in na platnici knjige, ki leži na pisalni mizi, napisi, ki dajejo možnost, da avtorja odkrijejo.
Za to, da bi ugotovili avtorja slike in letnico nastanka (vidna naj bi bila letnica 1831 ali 1837), še ni bilo dovolj časa — to se bo ugotavljalo v naslednjih dnevih — vendar je po trditvi Snoja slika lahko nastala v času, ko je Prešeren začel delati pri odvetniku Blažu Crobathu.
Fotografija te slike naj bi bila sicer v knjigi Franceta Kidriča Prešernov album, ki je izšla leta 1949. Kidrič piše, da slike sicer ni videl in da je avtor neznan, portret pa naj bi na Hrvaško prodali med obema vojnama.
Slika je bila najprej postavljena na častnem mestu pri oltarju v farni cerkvi na Brezovici. Tam je župnik Klun imel sveto mašo za kulturnike brežiške fare, od koder so jo s kočijo — na zapravljivčkih — prepeljali v streljaj oddaljeno Prešernovo rojstno vas Vrbo v cerkvico svetega Marka.
Dogodek so vidno zabležili slovenski časopisi in televizija.
J. S., Ljubljana (za Svobodno Slovenijo)
Če ni poprave krivic, tudi krivic ni
Pogovor s Tinetom Velikonjo,
predsednikom Nove slovenske zaveze
Društvo Nova slovenska zaveza združuje vse tiste, ki jih je med vojno in po njej prizadela komunistična revolucija. Letos ga čaka veliko dela. Poleg tega, da se bo moralo odzivati na ponarejena slavja nekdanjih komunistov in njihovih partizanskih borcev, ga čaka zahtevno delo pri postavljanju spominskih plošč (predvsem v Ljubljani) in organiziranju slovesnosti ob 50. obletnici pobojev domobrancev in drugih žrtev komunizma.
Letos čaka NSZ veliko dela, pri čemer mislim najprej na nadaljnje postavljanje spominskih plošč.
Želim poudariti, da je Nova slovenska zaveza dala samo pobudo za postavljanje župnijskih spominskih plošč. Spoznali smo, da je skrajni čas, da vrnemo vsem, ki so med državljansko vojno umrli na protikomunistični strani, pravico do javnega imena in vsaj simboličnega groba. To tudi praktično uresničujemo. Večino dela opravijo domači ljudje. Zbirajo se po župnijah in podružnicah, z našo pomočjo ustanovijo odbor in ta si razdeli delo. Najbolj utrudljiva in nehvaležna je hoja po naseljih od vrat do vrat. Treba je zbrati in preveriti podatke o umrlih, saj so seznami, po katerih so žrtve klicali na morišča, uničeni. Večkrat so težave, ko je treba dobiti pismeno privoljenje za vpis umrlega na ploščo ali za to dobiti denar. Ne gre samo za vpis na spominsko ploščo, gre za javno izpostavitev umrlega, razglasitev, da je mrtev in tudi podatka, kako je umrl, saj so uradno ti ljudje še vedno živi. Ko bo celotna akcija končana, bodo svojci dobili tudi mrliške liste, čeprav so jih tisti, ki so jih zaradi premoženjskih zadev potrebovali, že dobili. Gre enostavno za to, da presekamo nemoralno stanje, ki je sprto s človeškimi pravicami, in te ljudi kot mrtve vpišemo v državljansko knjigo.
Ob tem moramo opozoriti na neko sprevrženost. Vsi smo načelno za spravo med mrtvimi, zavedamo pa se, da sprave med živimi ne bomo dočakali. Za zdaj se moramo vsaj med seboj kulturno pogovarjati. Vendar ni nihče uradno protestiral ob podlih razlagah (Stane Potočar, Danica Simšič), da so te plošče neke vrste sramotilni stebri, češ da so tisti, ki so na njih napisani, zdaj izpostavljeni javni sramoti, iz-gleda tako, kot da morilci niso skrili grobov pomorjenih in uničili njihovih seznamov z namenom skriti svoj zločin, ampak iz srčne dobrote, ker so želeli sorodnikom prihraniti ponižanje ob obisku grobov svojih dragih.
Izprijena je bila tudi parlamentarna razprava o zakonu o popravi krivic, ki ga je v proceduro vložila Slovenska ljudska stranka. Predlog je že v svoji osnovi namenjen predvsem internirancem na Golem otoku in povojnim političnim zapornikom, zdaj pa so ga tako oskubili, da ni vreden počenega groša. Mučenim in umorjenim so črtali celo pravico do dobrega imena. Žal je igral pri tem čudno vlogo Franc Bučar; zakon je kot celoto podprl, potem pa sc je v starčevskem samoljubju nesrečno obregnil ob enega od členov in dosegel nekaj, česar gotovo ni pričakoval.
Vrniva se k spominskim ploščam, ki jih pripravljate.
Navedel bi Ljubljano s 700 imeni, Šentjernej s skoraj 500 imeni, Žužemberk, kjer bo napisanih več kot 200 imen. Na postavitve se pripravljajo tudi v Gorenji vasi v Poljanski dolini, v Ribnici, na Brezovici, v Šentjakobu. Za vse nimamo seznamov, saj obstaja tudi Društvo za obeleževanje zamolčanih grobov, ki ga vodi Franc Perme. To se ukvarja s postavljanjem župnijskih
spominskih plošč in znamenj na grobiščih in moriščih (Mozelj, Travna gora, Vrh nad Trbovljami, Mačkovec). Od njih pa podatkov ne dobivamo. Gorenjskih domobrancev je bilo pobitih več kot deset tisoč, vendar jih je doslej navedenih na spominskih ploščah komaj tretjina. Bela krajina je krvavela predvsem na začetku, treba pa bo tudi na štajersko, kjer bomo za začetek popisali domačine, ki so bili pomorjeni po vojni v Šoštanju. Tudi Primorska čaka.
Poleg slovesnosti v Kočevskem rogu, ki bo 25. junija, pripravljate tudi slovesnosti na Teharjah, v Cankarjevem domu pa glasbeno prireditev Črna maša...
Odločili smo se slovesnosti na Teharjah preložiti na jesen, vendar se predvsem naši izseljenci želijo poleti srečati tudi tam. Zato bo teden dni pred Rogom, 18. junija, slovesnost tudi na prostoru nekdanjega taborišča. Upamo, da nam bo veter milosten in nam ne bo nosil smradu iz bližnjega smetišča.
Navečji zalogaj pomeni glasbena prireditev z delovnim naslovom Črna maša, ki naj bi bila teden po 25. juniju v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Šlo bo za prvo izbedbo skladb vodilnih slovenskih izseljencev, ki jo bodo izvajali orkester in zbori. Libreto na predlogo Debeljakove Črne maše piše Zorko Simčič. Predstava s splošnim in humanim sporočilom je kot naročena, vendar je nerazumljivo, da se država obotavlja in je ne sprejme v svoj program.
24. junija bo romanje izseljencev na Brezje, zvečer bo tradicionalna škofova maša za domovino v ljubljanski stolnici. V Škofovih zavodih bodo izseljenci imeli akademijo. Kdor bo želel, bo lahko šel v Vetrinje, potem pa na krajše ali daljše potovanje po sledeh izginulih domobrancev. Jeseni pričakujemo blagoslovitev cerkvice v Kočevskem rogu in oltarja, žrtvenika sredi teharskega taborišča.
Levica je s pripravami na slovesnosti zmage nad nacifašizmom začela zelo širokopotezno. Kaj menite o tem?
Domobranska vojska leži že pol stoletja po breznih in rudniških jaških, partizanska stran pa izrablja najmanjši resnični ali namišljeni dogodek za svoje slavje. Ni težko uganiti, kako bo izgledala njihova osrednja slovesnost, saj smo jo v pomanjšani obliki videli že v Celju in Novi Gorici. Privabila bo veliko ljudi, saj bo kaj videti, celo miniaturno parado zavezniških formacij, med gledalci pa nam bodo kazali cvet ostarele partizanske vojske v prazničnem ornatu in člane vlade, morda tudi kakega Grmiča in zastopnika krščanskih demokratov, če bodo še v vladi. Gre za obupen poskus, s katerim skušajo preoblečeni komunisti prikazati svoj angažma v času državljanske vojne kot čisti upor proti okupatorju v okviru zavezniške koalicije in svojo zmago kot del zavezniške zmage. Prepričati nas hočejo, da jim je šlo samo za narod in njegovo svobodo. Režim, ki so ga vzpostavili po zmagi, jim je padel z neba sam od sebe kot zrela hruška. Izvedeli bomo tudi, da tisti komunizem in socializem ni bil tako slab. Nihče ni stradal kruha, dela je bilo za vse dovolj, šola in zdravstveno varstvo sta bila brezplačna. Pokojnine niso bile visoke, pa vseeno take, da si bil sit in spodobno oblečen in ti ni bilo nerodno iti na cesto. Celo tisti so jih dobivali, ki niso bili nikoli v službi.
Vendar bi jim želeli dopovedati, da vse
vojaške delegacije in bleščeča parada ne bodo mogle izprati krvi, ki je v tistem času tekla po slovenski zemlji. Če bi Kučan želel predstaviti Slovenijo, bi jo na proslavi ot-voril z zemljo iz Roga, Teharij in Hrast-niškega hriba, jo potresel po taborišču in navzočim pojasnil, da imamo tudi Slovenci svoj holokavst.
Kakšno pa je vaše mnenje o predlaganem „spomeniku sprave"?
Upajo, da se bodo odkupili s spomenikom. Z njim bo tako kot s spominsko slovesnostjo v Kočevskem rogu pred petimi leti. Gre za prevaro in nasilje nad zgodovino. Sprava je dolgotrajen proces. Predvsem je treba z nekaterimi dejanji pokazati, da si zanjo prizadevamo, to pa je možno le z izenačevanjem obeh med državljansko vojno udeleženih strani. Gre za preklic revolucionarne zakonodaje, za dosledno denacionalizacijo, za podelitev ali vrnitev državljanstva vsem Slovencem, ki so ga kdaj imeli in njihovim potomcem, če ga želijo, za razglasitev povojnih pobojev, imenovanje krivcev in vrnitev časti mrtvim in simbolični pokop. Če bi naredili vsaj to, bi imel spomenik Umrlim za domovino svoj pomen. Predsednik SAZU Franc Bernik je s predlogom o Prešernovem verzu o sreči in spravi, ki naj bi ga vklesali na steber, pokazal, da živi v nekem namišljenm svetu in se ne zaveda resnosti trenutka. Deklarirati nekaj, kar bomo dosegli čez sto ali dvesto let, je nasilje.
Preveva nas občutek, da ostaja delo pri zbiranju seznamov pobitih (za spominske plošče in za knjigo, ki naj bi izšla spomladi) precej pomanjkljivosti.
Moram se pohvaliti, da se nam je posrečilo v tem zimskem času, ko se ne dogaja nič resnega razen nastopov naših smučarjev, opraviti večino načrtovanega dela. V ta namen smo pred meseci sestavili poseben odbor, v katerega smo povabili ljudi, ki jih doslej nismo veliko obremenjevali, izkazali pa so se že prej pri vodenju odborov za postavitev spominskih plošč. Za imena na skoraj vseh 83 župnijskih spominskih ploščah in 26 podružnicah nam je uspelo sestaviti preverjene sezname, za polovico so celo izpolnjeni posamezni popisni listi. Malo zastoja je le na Gorenjskem. Pri preverjanju imamo včasih hude težave. Tako so nam nekateri matičarji po občinah nagajali in zahtevali, naj za vsakega, za katerega želimo podatke, napišemo prošnjo.
Seznami za spominsko knjigo so pripravljeni. Bela knjiga, v kateri bodo imena napisana po abecedi z najmanj osmimi podatki, pride na vrsto kasneje, ko bo delo opravljeno. V spominski knjigi I. pa bodo samo župnije, kjer so že postavili spominske plošče, seznam umrlih z letom rojstva in smrti po naseljih, značilna fotografija kraja in fotografija spomenika ali spominske plošče. Na koncu bo statistični prikaz o umrlih, ki smo jih razdelili v sedem kategorij.
Že zdaj prihajajo na dan zanimivi podatki, tako o velikem številu pomorjenih na ozemlju Ljubljanske pokrajine, še preden so se organizirale vaške straže, in na Gorenjskem, še preden so se organizirali domobranci, o velikem številu pomorjenih vaških stražarjev, ki so bili zajeti na Turjaku in po nekaterih postojankah. Razmeroma malo domobrancev je padlo v boju. Povsod pa prevladujejo pomorjeni po koncu vojne. Na dan prihajajo tudi imena deklet in žena, ki so bile pobite na Teharjah (zanimivo je, da
v Šentvidu tega niso počeli), nikjer pa ni imen teharskih dojenčkov, kar seveda prinaša dvom o verodostojnost pričevalcev o njihovem pomoru.
Tudi pri pripravah za spominske plošče na ljubljanskih Zalah je prihajalo do zapletov. Ali bo mesto sofinanciralo projekt?
Mesta so najtrši oreh, saj se je prebivalstvo zamenjalo in se ljudje ne poznajo med seboj. Za Ljubljano imamo zbranih okoli 700 imen, vendar s pomanjkljivimi podatki. Zato bomo organizirali odbore po župnijah, pri čemer pričakujemo pomoč od župnikov. Resno se bomo lotili dela čez mesec dni, ko bomo opravili delo pri urejanju seznamov do zdaj odkritih plošč. Upamo, da bo spomenik stal že letošnjo jesen. Na njem bodo napisana imena vo-sovskih žrtev (Marka Natlačena, Iva Peršuha, Lamberta Ehrlicha, Jaroslava Kiklja, Franca Župca, Fanuša Emmerja), domobranskih poveljnikov (Antona Kokalja, Dušana Meničanina, Franceta Kremžarja), številnih častnikov, zajetih v Grčaricah in pomorjenih v Mozlju in Je-lendolu (Milana Kranjca, Rudolfa Marinčiča), pesnika Franceta Balantiča, pomorjenih po vojni (Narteja Velikonjo, Leona Rupnika, Lovra Hacina, zakoncev Martelanc) in mnogih drugih.
Ravno te dni smo se dogovorili z upravo Žal, da bomo skupaj s Permetovim društvom postavili spominske plošče v novem delu ob pokopališkem zidu, na kraju, kjer je bilo leta 1943 pokopanih osem ali devet vaških stražarjev (za pokopališčem italijanskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni).
Vidmarjeva vlada nam je bila naklonjena in je že nakazala večjo vsoto denarja. Upam, da bo novi župan zares župan za vse Ljubljančane in bo pomagal, sicer pa bo moral priskočiti na pomoč mestni svet, vsaj za tiste, za katere ne bomo mogli najti sorodnikov.
V 15. številki Zaveze smo v prilogi objavili seznam imen, s katerimi za zdaj razpolagamo. Sorodniki naj prijavijo svoje umrle in nam pomagajo s podatki. Oglasijo se lahko v župnišču svoje župnije, kjer bodo dobili popisni list, ali pa v naši pisarni (Nova zaveza, Resljeva 14 5. nadstropje) v torek, sredo in petek od 10. do 12. ure in v četrtek od 15. do 17. ure).
Pogovarjal se je Ivo Žajdela
Slovenec, 1. in 14. februarja
(Op. ur.: Vprašanje in odgovor o sloves- ! nosti v Kočevskem Rogu smo objavili v prejšnji številki).
Nepotrjena vest
Ljubljansko Delo je v ponedeljek, 24. februarja priobčilo članek: — ki nam ga je posredoval sodelavec Vinko Levstik — „Tomaž Miklavčič odhaja iz tožilstva v diplomacijo". V njem poroča, naj bi dosedanji državni tožilec v Ljubljani (sin znanega sodnika Maksa Miklavčiča), ki je bil že dalj časa trn v peti raznim „prcnoviteljem" in ki ga Delo označuje kot „ostanek Demosove oblasti", odhaja v diplomacijo, „verjetno na naši ambasadi v Argentini". I Dvomimo, da bi bil določen za veleposlanika, a sedaj je veleposlaništvo začelo delovati v svoji hiši in potrebuje še drugo poslaniško osebje.
NOVICE IZ SLOVENME
' SLOVENCI V ARGENTINI
LJUBLJANA — V letu 1994 je brezposelnost v Sloveniji za spoznanje padla. V decembru leta 1993 je bilo prijavljenih nekaj čez 137.000 brezposelnih, kar bi predstavljalo 15,4 odstotkov, leto kasneje pa 123.500 in 14,4%.
LJUBLJANA — Do sedaj smo poznali pet zvezkov Slovarja slovenskega knjižnega jezika, zdaj pa je izšla ena sama knjiga, v kateri je združenih vseh pet zvezkov. Slovar so v dveh letih prenesli v računalniško obliko, vnesli korekture in dopolnitve uvrstili po abecedi, kar je naneslo vsega skupaj 1714 strani. Zapisanih je 93.151 gesel, ki si sledijo v treh kolonah na eni strani; natisnjenih je vsega skupaj 23.346.100 črk! Da slovenščina ni mrtev jezik je spoznati tudi iz tega, ker načrtujejo, da bi vsake tri leta natisnili aktualiziran slovar v eni knjigi in v 3.000 izvodih. Slovarja v petih zvezkih so prodali 60.000 izvodov; v novi izdaji so natisnili 27.000 izvodov, za naslednje leto pa načrtujejo, da bi lahko že izdali na CD-romu.
LJUBLJANA — Planinsko društvo Viharnik je praznovalo dvajsetletnico obstoja. V teh letih so zapisali dolgo vrsto uspehov in izvršenih nalog, kot je označitev in vzdrževanje gorskih steza (zadnja je pohodniško kuturna Jurčičeva pešpot od Višnje gore do Muljave). Pohode so organizirali tudi v tujini, na Vulkanskih otokih v Italiji, po Andih, na Anapurno in še na Novo Gvinejo. Pravijo, da v vseh teh letih niso imeli nobene resnejše nesreče. Imajo tudi odsek mladih planincev in mladinskih odsek, ki šteje okoli sto otrok, za medsebojno obveščanje pa ves čas izdajajo Informatorja, ki so mu zdaj spremenili ime; postal je Viharnik.
LJUBLJANA — Pred ruskim veleposlaništvom v Rožni dolini so študentje filozofske fakultete pripravili demonstracije proti nasilnemu posredovanju ruske vojske v Čečeniji. Med drugim so zažgali rusko zastavo, v peticiji pa zahtevali kazensko odgovornost krivcev za prelivanje krvi v Groznem in da se slovenska vlada odklonilno opredeli do ruske agresije.
LJUBLJANA — Proti koncu lanske-ga leta sta se podražila tako telefon kot Poštnina. Pri telefonu so spremenili število območij: iz prejšnjih pet so naredili tri. Cena ’mpulza se ni spremenila: brez davkov stane 2,60 tolarja. Podražitev je zaradi Podaljšanja tarifnih intervalov in zmanjšanja telefonskih območij. Pogovor med 19. in '• uro je za polovico cenejši, prav tako ob
nedeljah, praznikih ali prostih dnevih. Zmanjšalo se je tudi število mednarodnih območij: ostala so štiri območja. V prvo območje spadajo obmejne države, v drugo skoraj vse ostale evropske države, v tretje Kanada, ZDA, Rusija ali Avstralija, v četrto pa preostali svet. V teh primerih pa je tarifa cenejša od prejšnje. — Pošta pa je dražja za deset odstotkov.
CELJE — Branko Gombač, upokojeni režiser, je spisal 1800 strani dolgo kroniko celjskega gledališča, ki obsega dogodke, režiserje in igralce ter okoliščine od prve slovenske gledališke predstave leta 1849 dalje. Gombač je namreč dolga leta delal v gledališču, obenem pa 40 let zbiral gradivo za tako monumentalno delo. Za natis knjige pa morajo še najti nekaj sponzorjev, ki bi podprli izdajo.
OTOČEC — V sklopu Krkinih Zdravilišč so odprli novo športno dvorano, v kateri bo teniška šola. Dvorana bo imela tri teniška igrišča, pa tudi parno kopel, dve finski savni s hladilnim bazenom, masažni bazen, manjšo telovadnico in gostinski lokal. Dvorana je osrednji del, okoli katerega bodo postavili še šest zunanjih teniških igrišč, druge športne objekte in za otroke.
ŠENTJERNEJ — Včasih je bilo pod vznožjem Gorjancev vse polno vodnih mlinov. Danes jih seveda ni več, le eden se je obdržal po zaslugi vojega lastnika. V Gmajni pri Šentjerneju so Jereletovi obnovili propadajoči mlin tako, da niso porabili niti enega žeblja in je zaradi tega mlin postal muzejski eksponat. Jereletov mlin ima skoraj dvesto let; vedo povedati, da je z obrtjo začel njihov praded, danes pa ga uporabljajo le za družinske potrebe.
NOVICE S PRIMORSKE
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA je po dvajsetih letih izdala zadnji — dvajseti — zvezek Primorskega slovenskega biografskega leksikona. V tej monumentalni zbirki, ki obsga 3.483 gesel na 2.370 straneh, so predstavljeni razni pomembni primorski ustvarjalci in javni delavci. Leksikon je vsa ta leta urejeval prof. Martin Jevnikar ob pomoči številnih sodelavcev. Ker je zaradi dolgoletnega izhajanja postal nepopoln, razmišljajo pri Mohorjevi, da bi ga dopolnjevali v okviru vsakoletnega koledarja.
ZEDINJENA SLOVENIJA
sporoča,
da je še nekaj prostorov za skupno potovanje v Slovenijo, preko agencije Falcon Turs za odhod iz Buenos Airesa 12. in 14. junija 1995. - Polet z letalsko družbo Swissair. - Povratek po želji v teku 3 mesecev.
Cena: U$D 1354 za člane in U$D 1380 za nečlane. Cena velja, če se interesenti prijavijo pred 6. 3. 1995 in plačajo: člani U$D 110; nečlani U$D 136 in poravnajo končno ceno do 20. marca 1995.
Prijave sporejemajo: Za Carapachay, San Martin, Lanus, Mendoza: Jože Šenk, 762-2840 - Za Ramos Mejia, San Justo, Moron in Bariloče: Mila Hribar, 651-5354. Pisarna Zedinjene Slovenije: 636-0841.
PO SLOVENSKO
TEČAJ SLOVENŠČINE ZA ŠPANSKO GOVOREČE OTROKE
Pouk vsako soboto od 9.30 do 12.30 v Slovenski hiši.
Začetek; 18. marca
Osebne novice
Rojstvo: 9. februarja se je v družini Marjana Mavriča in ge. Danice roj. Jerovšek iz Bariloč rodila hčerka, ki je pri krstu dobila ime Ljudmila. Za botra sta ji bila ga. Alenka Beltram roj. Mavrič in Marko Jerovšek. Krstil jo je župnik Branko Jan.
Srečnim staršem naše čestitke!
Krsti: 26. februarja je bil krščen v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Pavle Marzullo, sin Vicenteja in Sonje roj. Rot. Krstil ga je Jože Bokalič CM.
V Bariločah je bila krščena 19. februarja Erika Mežnar, hčerka Ivana in Sonje roj. Štefe. Botra sta bila Davorin Mežnar in Karmen Štefe. Krstil je župnik Jože Škerbec.
V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila krščena Marija Cecilija Peršuh, hčerka Andreja in Irene Marije roj. Rezelj. Botra sta bila Blaž Miklič in Marija Albina Voršič Truden; krstil je France Cukjati.
Staršem najlepše čestitke!
Nov diplomant: Decembra 1994 je diplomiral kot inženir kemije v ITBA (Instituta Tecnologico de Buenos Aires - Uni-versidad Privada) Jani Dobovšek.
Čestitamo!
Smrti: Umrli so Anton Mivšek (75) v Merlu, Anton Burger (80) v Barrio San Jose v Adrogueju, Marija Godnjavec por. Cuesta (36) v San Antonio de Padua, Oskar Lužnik (57) v Villa Urquiza in Matjaž Vombergar (3 mesece) v Villa Luzuriaga.
Naj počivajo v miru!
Stanko Novak nas {e zapustil
Po kratki a mučni bolezni je 13. januarja nenadoma umrl Stanko Novak. Pokojnik je bil velik dobrotnik Slomškovega doma, saj je bil dolga leta njegov upravnik in vodja gostinskega obrata v Domu (1968-1985). Zatem je več let ob sbotah vodil kuhinjo v Slovenski hiši, kot upokojenec pa je živel v svoji hiši v Ramos Mejiji. Mnogo rojakov se je prišlo poslovit v pogrebni zavod in ga nato spremilo na pokopališče Villegas. Pogrebne obrede je opravil župnik Jože Škerbec.
Pokojni Stanko se je rodil 23. januarja 1915 v Trbojah pri Smledniku na Gorenjskem na trdnem in naprednem gruntu. Njegova pojava je dala slutiti, da izhaja iz rodu starih kmetov svobodnjakov, iz katerega so izhajali župani in kmečki voditelji. Da je bil Stanko postaven fant, tudi pove podatek, da je odslužil vojaščino pri častni četi kraljeve garde. Oče je hotel, da bi se Stanko izobrazil v sodobnega kmetovalca, zato ga je poslal v kmetijsko šolo. Vojna in komunistična revolucija pa sta preprečila, da bi Stanko prevzel kmetijo in delal na domači zemlji, ko sta se s sestro Cilko pred komunističnim nasiljem umaknila v begunstvo na Koroško. Mimogrede naj bo omenjeno, da je na zapuščeni Novakovi domačiji nekaj mesecev po maju 1945
kmetoval pisatelj Karel Mauser, ko ni hotel sprejeti ponujenega učiteljskega mesta.
V domači vasi je bil Stanko zelo delaven pri prosvetnem društvu in cerkvenem pevskem zboru, pa tudi kolesaril je rad, saj je s prijatelji prevozil Slovenijo po dolgem in počez in še preko njenih meja. Že v begunskih taboriščih in še bolj kasneje v Argentini je pel pri cerkvenem pevskem zboru v Ramos Mejia in igral pri Izseljenskem odru, v Slomškovem domu pa je režiral več prizorov in iger, pri drugih pa sodeloval kot masker. Dolga leta je bil aktiven član zbora Gallus in nepogrešljiv obiskovalec slovenskih koncertov in gledališča.
Življenje ga je sukalo po svoje in si ni ustvaril družine. Ta okoliščina in pa naraven talent sta pripomogla, da se je izuril v kuhanju kot malokdo in je tako na stara leta postal izvrsten kuhar, saj se je lotil priprave tudi bolj izbranih jedil. Tudi po tej spretnosti je postal široko poznan med mnogimi rojaki, ki so bili delžni dobrot iz njegove kuhinje. Pokojni Stanko je bil izrezan lik pravega Gorenjca: pod hrapavo skorjo se je skrivalo blago srce, ki je znalo čutiti s potrebnimi in trpečimi.
Bog naj mu bo plačnik tudi za to, sorodnikom pa izrekamo iskreno sožalje.
V. T.
Božičnica ZSMZ
Na predvečer zadnje adventne nedelje 17. decembra 1994 je Zveza priredila že skoraj tradicionalno božičnico v Slovenski hiši, ki se je začela ob 18. uri s sv. mašo, katero je daroval naš asistent prelat dr. Jure Rode v cerkvi Marije Pomagaj. Lepe ljudske adventne pesmi so množila čustva, utrjevala vero, ljubezen in nakazovale pobožno bogoslužje. Darove so prinesle zastopnice Zveze iz okrajnih Domov.
Koncert Gallusa je segel do srca; izbran skladbe, ene bolj pevsko zahtevne kot druge, a vse strokovno na višini, so nas z nepozabnimi svetonočnimi melodijami zapeljale v Betlehem pred jaslice. Res, imamo lepe in bogate pesmi v besedilih in glasbeni kompoziciji! Krona koncerta je bila prvič izvajana kantata „Sveta noč" na besedilo znanih Mirjam Tozon in Stanka Premrla, ki jo je uglasbil. Vsebuje toliko človeške topline, da je obenem vsa božanska in mogočna pevna izpoved angelov: Nič ne bojte se pastirji! Kralj vaš rojen je, v vašem hlevu mirno čaka, da ga obiščete... (Lične prospekte je tudi za letošnjo božičnico poskrbela in darovala ga. Katica Čeč).
V dvorani Slovenske hiše je po uvodu
kulturne referentke molil in blagoslovil kot gospodar hiše delegat dušnih pastirjev Jože Škerbec — zvesti naslednik pokojnih msgr. Oreharja in prelata dr. Starca. Vpletli smo ju v naše obrede ob jaslicah, kamor so tudi nesle svečke naše žene iz vseh okrajev Buenos Airesa, Bariloč, Miramara, Mendo-ze in Slovenije. Plameni drobnih svečk simbolizirajo našo ljubezen in zvestobo vsem rajnim žrtvam vojne in revolucije. Boleč spomin za vsake praznike, čeprav nekoliko olajšan, saj so mnogi padli dobili krščansko slovo in grob, a še ne povsem utešeni, dokler ne dobijo pravega prostora v naši tragični bratomorni zgodovini.
Predsednica ga. Pavlina Dobovškova je za zaključek voščila blagoslovljene božične dneve in vse dobro v letu 1995!
Božično okrašene in polne mize so vabile k zakuski — po dobroti vseh Domov. Lepa priložnost tudi za topla medsebojna voščila ob hladnem požirku soka in prijetni družbi.
Vsem, ki so k temu pripomogli, naj jih sveta Družina, vir in zgled vseh dobrot in kreposti, spremlja povsod!
Zveza
Oddam v najem stanovanje in bungalow za poletje na Katedralu in eno stanovanje v mestu Bariloche.
Tel: 0944-24978 (Bariloche).
OR1ENTE S.R.L. - Prevozi - poroke - rešilni avtomobili - mrliške vežice - pogrebi - Monsenor R. Bufano 2651 (ex Camino de Cintura) 1754 San Justo
- Tel.: 651-2500 / 651-2335
Proyectos de Informatica S.A. - Avditorija pri kompjuterjih, programe 3419/91 D.G.I. - Franci šturm - Emilio Mitre 435 - 13. nadstr. „D" - Capital
- Tel.: 433-1713
ZDRAVNIKI dr. Marija Avguštin - špecialistka za očesne bolezni. Ponedeljek, torek in petek od 16. do 20. ure. Roma 3122 -1. nadstr. 3. - lsidro Casanova (20 m od Rute 3). Tel.: 485-5194
PSIHOLOGIJA Lic. Jelka Oman, psihologinja. Psihološka pomoč pri učenju in vedenju, orientacija pri izbiri poklica in v njem, ter za starše in vzgojitelje. Finocchietto 1949, Hurlingham, Tel.: 665-0268
Psihoanalitični konzultorij; lic psih. Marko Mustar; Santa Fe 3228, 3° ,/M// — Capital —Tel: 831-3546.
ELEKTRONIKA Električni material za industrijo in dom. Elektro Ader - Franci Jarc. Av. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947 / 762-1947
ZOBOZDRAVNIKI Viktor Leber - splošna odontologija, implantes oseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826
- 7. nadstr. „B" - San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Senk - Tel.: 762-2840.
KO STE SE VRNILI S POČITNIC,	
SPOMNITE SE, DA VAM:	
SLOGA nudi	-	ugodne naložbe -	hitra posojila -	od 1. marca 1.1. dalje tudi naložbe v dolarjih
SLOGA daje	
PODPORE	-	$ 1.000 ob rojstvu, poroki, končanih srednješolskih in visokošolskih študijih -	$ 2.000 ob stalni in popolni nesposobnosti za delo, ob smrti -	$ 200 starostna podpora ob izpolnjenih 75 letih in nato vsakih 5 let
SLOGA omogoča	
RAZVEDRILO	- letovišče z bazenom, parkom v Villa Udaondo, Del Cielito 297
SLOGA zastopa	-	HRAM-TRGATEV, za upravljanje lastniških certifikatov R. Slovenije -	WESTERN UNION, pošiljanje denarja na vse konce sveta
SLOGA PRIPRAVLJA	- pred koncem marca 1.1. kreditno kartico CARTA SLOGA-MULT1RED priključeno tudi na BANELCO
SLOGA da več! v SLOGI je moč!	
LEGAJO N° 3545-82 Počitnice, izleti in potovanja v domovino informacije, hotelske namestitve, avtobusni prevozi, posredovanje vizumov in menjalnica. H. Yrigoyen 2742 - San Justo - Tel.: 441-1264/1265 ADVOKATI dr. Katica Cukjati — odvetnica - ponedeljek, sreda, petek od 18. do 20. ure - Boulogne Sur Mer 362, La Tablada, Tel.: 652-5638
dr. Marjana Poznič - odvetnica - Vsak dan od 15. do 18. ure- Lava lie 1290, pis. 402- Tel. 382-1148 dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucuman 1455 - 9. nadstr. „E,/ -Capital - Tel.: 476-4435; tel. in faks 46-7991. dr. Lilijana Kožar, odvetnica; Bogota 3099, 2® B, Capital. Torek in petek od 16. do 20. TeU 613-1300 ZA DOM
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Peguy 1035 - (1708) Moron - Tel.: 489-3319 GOSPODARSTVO Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 - 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Republica de Eslovenia 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do
12.30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS -Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija Gorše).
SLOGA —- PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do
11.30 ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel.: 755-1266 -Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
Tombola na Pristavi
Rep. de Eslovenia 1851 - Castelar
5. marca ob 16. uri
nad 400 praktičnih dobitkov, med njimi:
1. Televizija 20" oz. "Videograbador" - 2. Hladilnik 15" 3. Avtomatični pralni stroj
Za hladno pijačo, lepo vreme, itd. poskrbljeno!
VABI ODBOR!
SOBOTA, 4. marca:
Sprejemni izpiti v Slovenskem srednješolskem tečaju ob 9. uri za 1. letnik. NEDELJA, 5. marca:
Na Pristavi tombola ob 16. uri. SOBOTA, 11. marca:
Slovenski srednješolski tečaj: ob 14 seja profesorjev; ob 15 popravni izpiti; ob 17 vpisovanje; ob 18 začetni razgovori s starši; ob 19 začetna maša.
KRASNO STANOVANJE
v Villa Ballester
Alvear 100 esq. Independencia
zelo ugodno proda
STANE ZUPANČIČ
Martillero Publico Nacional
Quintana 2450 - San Martin Tel. 755-2678
Začetek rednega pouka v naših osnovnih šolah bo v soboto, 18. marca v slovenskih domovih:
v Ramos Mejia ob 8.15 v San Justu ob 8,15 v Carapachayu ob 8.30 v Slovenski vasi ob 8 na Pristavi ob 8.30 v Slovenski hiši tečaj ABC za špansko govoreče ob 9.30 v Tucumanu, Mendozi, Bariločah in
San Luisu po dogovoru.
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA Telefono: (54-1) 636-0841 Telefax: (54-1) 636-2421
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Corrco Argentino Sue. 7	FRANQUEO PAGADO Concesion N° 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesion ND 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N° 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije:
za Argentino S 55; pri pošiljanju po pošti pa $ 60; obmejne države Argentine 90 USA dol.; ostale države v obeh Amerikah 100 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 75 USA dol. za vse države.
č Čeke
na ime „Eslovenia Libre"
D
Stavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215
TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. Estados Unidos 425 - Tel./Fax: 362-7215 (1101) Buenos Aires
•'r/.ruhf-
osnovnih šol
V nedeljo, 12. marca v Slovenski hiši
Začetna sv. maša na čast Svetemu Duhu ob 16. uri,
nato v dvorani spevoigra:
KRESNIČEK Radovana Gobca
Režija: učiteljica Nadica Grohar v izvedbi sedanjih in bivših učencev Prešernove šole.
Vstopnina: otroci $ 1, odrasli $ 3.
Vsi šolarji, njihovi starši in ostali iskreno vabljeni!
„Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo..."
Matjaž e k Vombergar
20. 11.1994 — 23. 2.1995
Ostal nam boš v prelepem spominu.
Mamica, očka, Andrejček in vsi, ki smo te imeli radi.
t
Imej veselje v Gospodu in dal ti bo česar si tvoje srce želi.
Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da je dne 5. februarja v Gospodu zaspal v 81. letu starosti naš dragi mož, oče, stari oče, gospod
Valentin Burger
Prisrčna zahvala delegatu Jožetu škerbcu za molitve ob krsti, za pogrebno sveto mašo ter molitve na pokopališču. Hvala tudi vsem znancem in prijateljem, ki so ga prišli kropit in spremljali na zadnji zemeljski poti.
Priporočamo ga v molitev.
Žalujoči: žena Bernarda, hčerki: Kristina por. Avguštin in Nadi por. Indihar z družinama sinovi: Miha, Jure, Marjan z družinami
Buenos Aires, Podreče, Mavčiče, Kranj, Ljubljana, Podreča