Gospodarski Glasnik za Štajersko. Glasilo za kmetijstvo in deželno kulturo. Izdaja c. kr. kmetijska družba štajerska. Nemški ureduje generalni tajnik Na slovensko prelaga ces. svetovalec Friderik Miiller. nadučitelj Jožef Mešiček v Sevnici. Vsebina: Zapisnik. — Ostreljanju proti nevihti. — Kako slano (mraz) naprej določiti. — Precepljevanje sadnega drevja. — Štajersko sadje na Londonskem trgu. — Poročilo semensko-prigledne postaje v Gradcu. — I. štajersko perutninarsko društvo. — Novi sovražnik trte. — Grozdna plesnoba (Oidium Trucked) in nje pokončevanje. — Priobčila o tobačnem izlečku. — Nasade varovati ozebe. — Svinjereja na Spodnjem Štajerskem. — Uradne vesti. — Tržna poročila. Zapisnik o posvetovanju enkete zastran določitve značilnih znamenj murodolskega goveda dne 29. aprila 1899 ob eni popoludne. Navzoči so bili gospodje: Franc grof Attems, kot zastopnik deželnega odbora; ces svetnik Mii 11 er, kot zastopnik centralnega odbora c. kr. kmetijske družbe; Ivan Thunbart, kot načelnik, živino-gledne komisije okoliša Leoben; Franc Jank, kot načelnik živinorejske zadruge za okraj Leoben; Ferdinand Ilb ni ing er, deželski okrajni živinozdravnik, kot vodja zarodne knjige živinorejske zadruge za okraj Leoben in deželski oskrbnik dr. Pavel Schuppli, kot povabljen izvedenec. Opravičili so svojo odsotnost načelnika živinoglednih komisij okraja Judenburg gospod Ivan Sprinz, in okraja Voitsberg gospod Franc Winter star., načelnik živinorejske zadruge okraja Knittel-feld gospod Jožef Kap pel in vodja zarodne knjige te zadruge gospod dež. okrajni živinozdravnik Ivan Niemetz in izvedenca gospoda Andrej Krajnc, okrožni dekan v Judenburgu, in c. kr. okrajni živinozdravnik v Judenburgu gospod lij Opitz. Pri ogledovanju goved za sprejemanje v zarodno knjigo se je pokazalo, da obstojč rastran značilnih znamenj murodolskega goveda Predmet posvetovanja. različna mnenja, kar sprejemanje živali v zarodno knjigo zelo oteži. Vsled tega je dal centralni odbor c. kr. kmetijske družbe ta značilna znamenja po neki komisiji natančneje popisati ter po njegovem odseku za živinorejo, kakor tudi po podružnicah v plemenskem okolišu, in sicer po podružnicah Aflenz, Eisenerz, St. Gallen, Judenburg, Kindberg, Knittelfeld, Leoben, Mariazell, Mautern, Ob-dacb, Oberzeiring, Rottenmann, Deutscb-Landsberg, Gradec, Ščavnica (Stainz), Voitsberg, Sevnica, Laško in Slovenska Bistrica, pregledati, in je sklenil, mnenja teh korporacij podvreči dokončni redakciji zborujoče enkete, predno se sprejmejo v pravilnik z živino-gledne komisije. Gospod Franc grof Attems, kateri je po zaprosbi navzočnikov prevzel predsedstvo, otvoril je najprej generalno debato glede onega popisa značilnih znamenj muro-dolskega goveda, ki je bil predložen enketi in je pridejan temu zapisniku. Predležeči popis se po odstavkih presoja, in pri tem vsi došli predlogi in opazke podružnic in izvedencev natančno pretresujejo. Popis značilnih znamenj se dokončno določi tako-le: Te 1 e s n a k o ž a je mesne barve, dlaka pšenične barve ali svetlo siva. Na čelnem izboku je želeti rudeči čop in v ušesih rudečkasto dlako. Biki imajo na vratu precej temnejšo barvo, leskečo se kakor tolšča Sluznica na nosu in zgornja stran jezika jeklenovišnjeva. G o b e c je temen in ima mesno-barvno trikotasto liso, ki jo navadno dve ozki progi ob nosnicah razločno omejujeta. Repov čop je črn, včasih nekoliko sivo prevlečen. Rogova sta mlekobelega korena in črnih rtov (koncev). Parklji črni, pa tudi rumeno progasti. Razkvalifikujoče napake so: naočniki (obrobljene oči), solze, pepelasta dlaka, rumeni ali rumeno prevlečeni repov čop, svetli jezik in svetla nosna sluznica, in čisto rumeni parklji. Enketa je ob tej priložnosti opozorila na to, da se morajo po določilu, nahajajočem se v pravilniku za razsodišča, po katerem so živali z bradavicami od pre-movanja izključene, dostikrat zavrniti telesno najbolje razvite živali. Enketa je mnenja, da je ta odredba opravičena le za pecljate bradavice, in da bi centralni odbor uplival na to, da se pravilnik v tem zmislu popravi. Drugega predmeta ni bilo na dnevnem redu, torej se posvetovanje ob treh popoludne zaključi. 0 streljanju proti nevihti. (Krakofžik—Grottenhof.) I. Krasni pomladni dan je. Toplo sije pomladno solnce z jasnega neba na zeleneče livade, na brsteče gozdove, na cvetoča sadna drevesa. Pomladna sejatev je v najboljšem tiru, setve so dobro prezimile in obetajo bogate žetve, vkljub živalskim in rastlinskim škodljivcem, če bo le izostala—toča, ta najhujša sovražnica poljem, vinogradom, sadovnjakom. Ali bo kmet to pot sad svoje pridnosti žel v nepo-manjšani množini, ali bo vinščak žlahtni svoj pridelek srečno v klet spravil, ali bo marljivi sadjar dobil plačilo za svoj trud in svojo skrb? Pet hudih minut zadostuje, da se vničijo nade in dela celega leta. v Zal, da je ravno lepa naša Štajerska vsled geografične leže in za nevihte posebno ugodnih, razmer med vsemi deželami v morna-hiji toči najbolj izpostavljena, in človeška nespamet in sebičnost je z brezozirnim posekavanjem gozdov celih hribov in pogorij svoje pripomogla, da se je nevarnost toče še pomnožila. Iz statistike škode, ki jo je toča povzročila, vidimo, da je bila Štajerska zmerom najhuje prizadeta. Za primerljaj navedemo leto 1897 : Te številke in vrednosti so povzete iz uradnih izkazov, v katerih dejanska škoda gotovo ni previsoko, brž prenizko ocenjena, in ki pri tem nikakor ne jemljejo dovolj ozir na to, koliko se je oškodovala zemlja, sadovnjaki in vinogradi dostikrat za več let. Ni torej čuda, da je streljanje proti nevihti, katero od leta 1896 v okolici slovensko-bistriški gospod Albert St iger poskuša in točo z uspehom odvrača, ne le naravnost interesovane kmetovalce spravilo v živahno gibanje za in proti, marveč je tudi strokovnjake napotilo k Študijam in raziskavam. Daši so mnenja o srednosti streljanja proti nevihti po načinu, kakor ga je zboljšal gospod Stiger še nerazjasnjena, vender nekaj za stvar jasno govori: uspeh. Okolica slo vensko-bistriŠka, kolikor jo strelne postaje varujejo, je do zdaj ostala brez toče—celd v posebno kritičnih letih 1897 in 1898. Morebiti je bilo to le slučajno, kakor gospod Stiger sam omeni v svoji knjižici, ali vsekakor je bil čuden slučaj. Tudi poročila iz drugih delov dežele se glase v obče ugodno in priporočajo, da se zapričeto poskusno streljanje nadaljuje in razširja. Da tudi v inozemstvu tukaj vpeljane poskuse v odvračanje toče pazno zasledujejo in imajo v nje nekako zaupanje, vidi se iz tega, da iz Italije in Grškega naročujejo strelne priprave. II. Ako se hočemo sovražniku uspešno v bran postaviti, je pač najprej treba, da se o njegovem bistvu kolikor mogoče poučimo. Vprašanje glede tvoritve toče še dandanes sicer ni popolnoma Kronovina 2-s Š- P Pobita po-1 vrsina v ! hektarih Škoda v gl. av. v. | Nižja Avstrijska . . . 42 12.000 500.000 j Gorenja Avstrijska . . 20 4.000 100.000 Salcburško 13 7.000 200.000 Štajersko 73 100.000 2,700.000 I Koroško 18 30.000 40.000 Kranjsko 16 20.000 600.000 Primorsko 31 13.000 200.000] Tirolsko in Predarelsko 45 27.000 800.000 češko 70 56.000 1,400.000 Moravsko 13.000 400.000 [ Galicija 118 113.000 1,500.000 Pukovina 12 3.000 40.000 Dalmacija 23 16.430 180.000 rešeno, vender je po mnenju slovečih učenjakovvstroki vremeno-znanstva (prof. dr. Trabert na Dunaju, prof. Prohaska v Gradcu i dr.) dognano: „da si je točno vreme predstavljati kot vrtinec, ki spremlja nevihto. Da se naredi toča, treba je dvojega: prvič tvorjenje sodre (babjega pŠena), ki se nareja gotovo le v viših plasteh ozračja in je na gorah ob nevihti skoro redna prikazen; potem pa mora biti nižji oblak iz omrzlih kapelj, katere na sodri, ki pada skozi ta oblak, premrejo in so tako vzrok, da se posamezne čiste ledene plasti, kakor pri čebuli lupine, oprimejo sodre, ki se na ta način pretvarja v točo. Te omrzle kaplje spodnjega oblaka so za tvorjenje toče bistvene. O tem pa, odkod nmazota prihaja, ter kako se točna zrna tako dolgo vzdržijo v zraku, še nazori niso jasni“ — tako govori profesor dr. Trabert v izjavi mnenja o Stiger-jevih poskusih. Gledč uspešnosti streljanja meni imenovani preiskovavec, da na razdor večkrat zelo visoko se podečega točnega vrtinca ni lahko misliti, vender se nagiblje mnenju, da sunki in zvok strelov vsekakor uplivajo na omrzle kaplje spodnjega oblaka: „Kaplje, ki so ohlajene pod ničlo, ne da bi zmrznile, vzdržijo se, kakor znano, samo ob popolnem mirovanju, zmrznejo pa, kakor hitro pridejo z ledom v dotiko ali tudi — ob vsakem stresaju. Zato bi ne bilo nemogoče, da vsled stresajev, ki jih povzročijo zvočni valovi, omrzle kaplje posamezno zmrznejo, in da se na ta način zapreči, da bi iz viših plasti padajoča sodra dala gradivo za tvoritev debele toče. Posamezna drobna ledena zrnca padala bi potem — še predno jim je mogoče se spoprijemati — vsled svoje teže iz oblaka, ali v vročih spodnih plasteh pa bi se vsekakor raztopila in dospela na zemljo le kot dež (ploha). Iz teh opazovanj sledi, da za morebitno vplivanje na tvoritev toče leža strelnih postaj ni brez važnosti. Cim više leže, tem večega uspeha se je nadejati. To pa nam more služiti tudi v pojasnilo, zakaj je imelo streljanje na ugodnih hribih res uspeh, dočim se je streljanje na nizih krajih pokazalo deloma kot neuspešno. Takisto tudi število in razvrstitev postaj, kakor tudi njih medsebojna razdalja gotovo ni brez pomena. Primerna razvrstitev bi bila v vzporednih vrstah, navpično na navadno smer nevihte, približno 1 km narazen; znani kraji, koder se nevihta s točo posebno rada privali, zavarovali naj bi se z dvojnimi postajami. Na tem mestu se še spomnimo zelo razširjenega krivega mnenja — nahajajočega se zlasti pri nasprotnikih streljanja proti nevihti, namreč mnenja, da streljanje točo prežene na sosedna posestva. Ker je tvorjenje toče pomikajoč proces, kakor narejanje nevihte sploh, ki se dogaja po poti, koder vihar vleče, tedaj se (če ima streljanje sploh kak upliv) tvorjenje toče pretrga naravno le nad postajami, zato pa je Čisto nespametno, odgovornost za lastno nemarnost zvračati na morda uspešno delujoče postaje sosedov. III. Strelišče, koje opravo in stroške hočemo zdaj natančneje opisati, obstoji navadno iz utice in iz strelne priprave, ki se hrani v uti ali poleg nje. Dobro je, da je uta in strelna priprava pod streho, ker je potem mogoče streljanje neovirano nadaljevati ob viharju in dežju, kar je včasih ob posebno nevarnem vremenu potrebno. Pridejana slika kaže nam praktično utico za streljanje. a) zvočni livnik, b) duri v strelni prostor, c) prostor za bdsanje, (/) klada, c) klop, f) duri v prostor bdsanja. Najvažniše na strelišču je seveda strelna priprava. Strelja se s topiči skozi nasajen zvočni livnik (dimnik), ki se nastavi navpično in je na tleh ali v tleh pritrjen. Srednja visočina običajnih livnikov znača 1‘5 do 2'5 m, zgornja širina 60 cm do 1 m. Zvočni livnik služi za ojačenje strela in zvoka. Izdelan bi moral biti iz dobre železne pločevine, najmanj 2 mm debele, in dvovrstno zakovan, da ne more počiti. Livnik je treba vsako leto, najbolje ob koncu strelne dobe zoper rjo pomazati z železnim lakom, in ako čez zimo ostane v uti, pokriti ga s priležnim lesenim pokrovom, da ne pada vanj dež in sneg. Livnik je navadno pritrjen na močno hrastovo klado, kije deloma zakopana v trdno zbita tla ali pa stoji nepremično na cementni podlagi. Na kladi je navadno železni obroč tako, da stoji porinjen topič takoj navpično in sredi livnika. Nekteri livniki imajo v ta namen tudi vdelano vodilno cev, kar je pripravno posebno pri labkib topičih, da se po strelu ne zvrnejo. Topiči so deloma kovani in valjasto vrtani, deloma iz jekla sukani, konično vrtani. Zadnji imajo razen veče varnosti tudi to prednost, da se iz njih strelja brez zatiča, kar posebno pri hudih nevihtah prav pride, da je mogoče hitreje streljati. Užigati se sme samo z netilno vrvico (zažigalnico). Ko je zažigalnica prižgana, naj streljavec na svojo varnost duri strelnega prostora zapre. Ob ponočnih nevihtah se naj delo opravlja le pri luči svetiljke Varnice. Drugi predpisi določijo se najbolje s strelnim pravilnikom, ki se glasi približno tako-le: „Pravilnik za streljanje proti toči: § 1. Za vsako strelno postajo se nastavi za čas ene strelne dobe streljavec, ki se mora natančno držati določil tega strelnega pravilnika. § 2. Streljavec dobi ključ od strelne ute. Uta se mora po vsakokratnem streljanju skrbno zapreti. Streljavec mora ključ doma pri sebi hraniti na določenem mestu. § 3. Streljavec ima skrb, da je uta in nje okolica snažna. § 4. Ko se približuje nevihta po dnevi ali po noči, mora se streljavec takoj podati na strelišče. § 5. S streljanjem se mora pričeti, še poprej ko je nevihta nad streliščem. Ob pričetku nevihte se mora kar najhitreje streljati. § 6. Strelja se dotle, da je nevihta ali minula ali pa razpadla v tak dež, da se po dosedanjih izkušnjah ni več bati toče. §. 7. Smodnik se dobiva pri-gospodu J. J. in se hrani na varnem kraju pri streljavčevem domu. Streljavec je odgovoren za pravilno porabo smodnika, kakor strelnega materijala sploh. § 8. Kadenje v uti, kakor tudi v nje bližini je brez pogoja prepovedano. § 9. Kakor hitro se zaloga smodnika zniža na . . kilogramov, m"ora streljavec takoj iti po novo zalogo. § 10. Streljavec dobi knjižico, kamor zapiše, kolikrat se je streljajo, dan, pot nevihte in število oddanih strelov. § 11. Topiče — kojih ima postaja — mora streljavec po vsakem streljanju osnažiti in na varnem kraju hraniti. § 12. Topiči se morajo basati po prejetem poučilu in zažigati le z zažigalnico. § 13. Zažigalnico oddaja tudi gospod J. J. § 14. Ako bi bil streljavec začasno nujno zadržan, imenuje nadomestnika, ki se mora tudi natančno držati strelnega pravilnika, § 15. Streljavec, kateremu se izroči jeden odtisk tega strelnega pravilnika, mora gospodu županu priseči, da se bode po tistem natančno ravnal. § 16. Streljavec prejme, ako je ves čas strelne dobe svoje dolžnosti natančno izpolnoval, nagrado ... gl. av. v. Pravico do tiste pa streljavec zgubi, ako je bil zelo nemaren ali je kaj poneveril. V takem slučaju ima župan pravico, mu a sak čas takoj službo vzeti." Stroški .postaje so v prvem (nakupnem) letu približno ti le: 1. Strelna priprava, obstoječa iz zvočnega livnika, 5 topičev, posode za 5 kg smodnika, merice za smodnik in basal-nika..................50 gl. 2. Zaklepna strelna uta po predstoječem narisu 35 „ 3. Stroški postavljanja . 5 „ 4. 20 strelnih dni po 50 strelov = 75 kg smodnika . . . . 32 „ 5. Nagrada streljavcu . 20 „ skupaj . . 142 gl. Za naslednja leta zniža se ta znesek (vštevši vzdrževanje inven-tara) približno na 60 gl. V navedenem pravilniku za streljanje se je že povedalo, kedaj se mora streljati. Ne šele, ko nevihta že nad streliščem stoji, marveč s streljanjem je treba pričeti, ko znana soparica in tišina naznanja približevanje nevihte, zakaj tukaj velja, kakor je bilo razloženo že v II. delu, tvorjenje toče zabraniti. Cim bliže prihaja nevihta, tem hitreje se mora streljati; pa tudi med prvim dežjem je treba streljanje nadaljevati, ter dobro paziti na večkrat opazovano po-vračanje nevihte. Prikazi pri streljanju skozi zvočni livnik (dimnik) so prav zanimive, tako neko posebno žvižganje, prikazanje v solnčni svetlobi srebrobelega bliščečega kroga od razgretega in stisnjenega zraka, ki se zelo naglo vzdiguje kvišku, in približno 200 — 250 metrov na visoko ozračje pretresava i. t. d., prikazi, ki se najbolje dajo opazovati pri poskusnem streljanju. Na nizke oblake streli gotovo vplivajo. Tako se je dalo na streliščih blizo poljedelske šole (1898) razločno opazovati, da so se največ od zahoda prihajajoči, gosti črni oblaki ob neprestanem streljanju nad hribi s strelnimi postajami osvetlili in raztrgali, ali v približni daljavi 1 kilometra tvorili so se novi oblaki, tako da se je v oblakih nad postajo nedvomno razdrlo narejanje nevihte. Navadno je bilo po razmerno kratkem, pa močnem streljanju nebo nad postajo in bližini čisto jasno ali le malo oblačno. Glavna reč pa je bila — v hudournem našem kotu leta 1898 — nismo imeli toče! VA'A,A,A,A,A,A«A’A*A«A»A»A’A*A’A»AtA,A*A'A>A’AlA»AlA»A,A’A’A»^A