650                  M. Nataša: Nebo žaluje. — A. Gradnik: Jeseni.
po klancu. Od groze ni mogel premekniti nog, ni mogel kričati . . . Da bi skočil preko črnega potoka, ubežal! ... A tam, glej, se je zgenilo telo, vzdignila se je glava in zasmejale so se mu v obraz vesele bratove oči . . . Opotekal se je, gazil je po krvi — klicale so ga strašne svetle oči, vabile. Ni se ozrl in ni videl, toda roke so našle desko, široko in debelo, hlodu podobno. Vzdignil je, zamahnil in ostri rob je padel z vso močjo naravnost na čelo, med oči, in bratove oči so ugasnile.
Izvil se je krik iz tišine,  proseč in očitajoč;   Tonetu so se za-šibile noge, vzkriknil je in se je pogrezal v potok . . .
»Zakaj ne spiš, Tone?«
Tone je pogledal materi v obraz in je  zajokal.
(Konec prihodnjič.)
XI
flebo žaluje.
ebo odelo se je v črno haljo. — Morda žaluje? Ah, Bog ve zakaj? Odplavale so zvezde v temno daljo, ne bode jih, ne bode jih nazaj!
V kopreno črno deva se odela,
žaluje po ljubimcu — ni ji zvest . . .
In upov zvezda ji je otemnela,
da k ciljem več, ah, k ciljem več ni cest . . .
M. P. Nataša.
Jeseni.
T,
am zunaj je tiho in mirno,
tam zunaj diha smrt in listje pada in krije
naravo v rumeni prt.
Tam zunaj je smrt, a solnce
smehljaje se z neba gre, kakor ti se smehljaš,  ko za tabo
mi strto srce mre.
A. Gradnik.