Poitnir fini Cena 1 Din Letna naročnina znaša Din 40—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Selenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. V Uubllani, dne 24. marca 1934. Štev. 12 — Leto m. IZHAJA VSAKO SOBOTO Po rimskem paktu Rimski sporazum ni našel povoljnih komentarjev, celo obsojajo ga. Zakaj? — Ker ne predstavlja tistega, kar bi moral, namreč rešitev bodisi v gospodarski konsolidaciji Srednje Evrope, bodisi v sodelovanju Rima, Dunaja in Budimpešte. Nasprotno predstavlja še en nov sporazum, ki se gotovo ne bo uresničil in ki ne bo pomenil. Ni treba niti, da se predvideva taka usoda rimskega sporazuma, ker je tako že vsebuje. Kompleks vprašanj tako važnih, 'ki so se reševala v Rimu, ne interesi rajo samo Italijo, Avstrijo in Madžarsko. To so mednarodna, popolnoma evropska vprašanja. Zaradi tega so se v Ri-n>u kretali samo na stranpoteh, na katerih Se je samo izgubljal čas in odlagala rešitev gospodarskega sodelovanja v Srednji Ev-r°Pi z vsemi res interesiranimi državami. Z rimskim sporazumom ni splošna situacija nič pridobila. Nasprotno, zdaj je še yoč novih aktuelnih nesporazumljenj. Ko Je dobil Hitler vlado v roke, je izgledalo, da se bo kot protiutež francoskemu bloku Jn kot ravnotežje v mednarodni politični situaciji osnoval nemško-italijanski blok. Ta načrt se je uresničenju približal tistega dne, ko je Nemčija zapustila razorožitveno konferenco in izstopila iz Društva narodov. Rini se je tedaj postavil na nemško stališče in zagrozil, da bo tudi on zapustil konferenco in Društvo narodov, če se bo skušalo ukreniti kaj proti Nemčiji. Rim je v najkritičnejših dneh pomagal politiki Adolfa Hitlerja in zaradi tega se je moglo Pričakovati, da se bo Nemčija odrekla intervencije v avstrijskem problemu in se Popolnoma približala Italiji, ki je v Avstriji gledala svoje interesne sfere. To pa se je izjalovilo. Berlin ni izpre-menil svojega stališča napram Avstriji in po izstopu iz Društva narodov je Hitler iskal orientacije k Parizu ne pa k Rimu. Zunanja politika »tretjega carstva« se je postavila na stališče, da zastopa sama ne glede na katerekoli politične kombinacije svoje interese in da se izogiba zvez, ki bi sicer utrdile nemško pozicijo, toda ki bi istočasno primorale nemško zunanjo politiko, da se eksponira za interese neke tuje sile. Pakt z Varšavo je bil za Berlin zelo Potreben. Predvsem zaradi preureditve vzhodne meje in potem, ker vodi ta pot do uresničenja »Ostrauma«. Berlin ni ho-fel še enega takega pakta, ker je imel kombinacijo, da si išče zvez s tistimi drža-vanii, ki bi same ali pod pritiskom podredile svojo zunanjo politiko nemškim aspi-racijam. Nemčija je tedaj odbila vsako zve- zo, ki bi ji onemogočila popolnoma svobodno akcijo v odbrani samo svojih interesov. Logična posledica te politike je približevanje Parizu, kajti Nemčija bi uresničila svoje načrte napram Franciji samo tedaj, če bi se nahajala v bloku evropskih držav. In Hitler ni hotel prevzeli odgovornosti za tako zvezo. Z ozirom na novo situacijo in pre-okret v politiki Berlina je Mussolini zelo spretno pričel drugače nastopati. Naenkrat so prenehale pretnje, da izstopi Italija iz Društva Narodov in ravno tako se je prenehalo govoriti o ultimativni zahtevi Rima, da se izpremeni ustava Društva narodov. Nesoglasja med Rimom in Parizom so se izgubljala. Sporazum v avstrijskem problemu je prvi korak do francosko-italijan-skega zbližanja. Zaradi spremenjene politične smeri Berlina Rim ni mogel več vplivati na zunanjo politiko Francije, ne da bi s tem škodil svojim ciljem. Mussolini je ubral drugo pot in priznanje italijanskih pozicij v Podunavju je prvi pozitivni rezultat na tej poti. Spočetka se je francoska diplomacija vznemirjala, ker se je mislilo, da bosta Avstrija in Madžarska brez oslona na Italijo vstopili v blok Male antante. Toda Francija je prišla takoj do zaključka, da ne more sama prevzeti odgovornosti v odbrani avstrijske samostojnosti. Francoska politika je vedno računala z javnim mnenjem in francosko javno mnenje je obsodilo tiste mere, ki so bile podvzete proti avstrijskim socialistom in je nesimpatično spremljalo napredovanje Heim\vehra, da pretvori v najkrajšem času avstrijsko republiko v fašistično državo. Francoska politika se ni smela preveč angažirati za neko nepopularno Avstrijo, toda istočasno je Francija interesi-rana na tem, da se Avstrija ne priključi Nemčiji. Ko je torej Rim pokazal iskreno namero, da se odpravi francosko-italijan-sko nesoglasje, je Pariz pristal na manjše zlo kot je »Gleichschaltung«, na zvezo, ki ima za svoj cilj odbrano nezavisnosti Avstrije. Kar se tiče miru, bi bilo zelo nevarno, če bi se Evropa razdelila na dva bloka: eden pod vodstvom Pariza, drugi Rima. Ista situacija je bila leta 1914. Če prideta samo dva faktorja do nesporazuma, je nevarnost iz leta 1914. mnogo večja, kakor pa če je več odločujočih faktorjev. V političnem življenju Evrope bodo še nadalje dominirala francoskonemška nesoglasja, ki jih Hitler tudi s svojimi izjavami ne more odstraniti. Zakoreninjeni in izkoreninjeni (Nova ideologija o slovenski inteligenci) , Slovenska inteligenca, Bog ve, da ni oila nikoli posebno oddaljena od svojega nproda, saj nismo imeli velikih mest, ki bi *a na široko ločila kmeta od meščana m ve<3na naših podeželskih mest je tako pomešanih z raznimi plastmi naroda, da ko-jnaj najdemo mejo, kje se jenja kmet in Je se začenja meščan. Naravno je, da je mestna inteligenca vedno sprejemala so-?asne kulturne dobrine, ki jih je ustvarjala Evropa in skušala vedno hoditi s časom, dočim je kmečko prebivalstvo bilo — kakor vedno in povsod — bolj konservativno. Kaj je za narod koristnejše in vaz- Jc £jU liaiuu ivui latiicjoc in ^ejše, o tem ne bomo tu razpravljali. Gotovo je, da je slovenska inteligenca skušala tudi narodu dati oni del svetovne kul-nre, ki je zašel v naše kraje kot nujna posledica časovnega razvoja in katerega naravna središča so bila bas naša mesta ka-P°r povsod drugod. V tem oziru je inte-nSenca povsod posredovalka med sploš-njni kulturnim napredkom in svojim narodom. To je — rekli bi — poslanstvo inteligence v narodu in s tem je tudi ona del naroda. Narod ni samo kmet. šele inteligenca, ki bi ji bila usoda naroda popolnoma postranska stvar, bi se sama izločila iz naroda. Pri nas vidimo n. pr., da je pila v srednjem veku inteligenca, ki je Jzšla iz naroda in se posvečala večinoma duhovskemu stanu, popolnoma brezbrižna glede narodove kulture, da pa so reformatorji s Trubarjem na čelu hoteli služiti narodu in ga s pomočjo knjige in vere dvigniti versko, moralno, narodno, kulturno. In vendar kultura, ki so jo prinašali, ni bila naša, ampak tuja, ker je bila po bistvu nemško-luteranska le po obliki je bila naša, po jeziku, po knjigah. Saj njihovi predniki, katoliški duhovniki, tudi niso učili domače vere, ampak tujo, in še v latin. jeziku in v zvezi z nemško frankovsko oblastjo... To mi je prišlo na misel, ko sem čital »0 problemu izobraževanja našega naroda« v »Dom in Svetu«, kjer pisatelj deli slovensko inteligenco na štiri velike skupine, ki jih predstavljajo sledeči tipi: 1. narodno zakoreninjeni človek, 2. narodnostno pasivni in ravnodušni. 3. mednarodno usmerjeni, 4. narodno izkoreninjeni. Glede narodno izkoreninjenega človeka pravi pisatelj, da je to oni, ki se ne bori proti narodu radi mednarodnih in skupnih interesov (kakor to delajo oni, ki so omenjeni pod točko 3), marveč zato, ker mu je več vreden vsak tuj narod in njegova kultura kot pa njegov lastni narod. Ti ljudje — pravi pisatelj — »da so notranje člani tujega naroda«, ki seveda zanje ni tuj. Človek bi mislil, da meni pisatelj s temi besedami renegate, torej pri nas pred vsem nemškutarje, madžarone, lahone, to- rej potujčence sploh, ker so ti ljudje notranje in zunanje postali člani tujega naroda, toda iz nadaljnjih besed izvemo, da ti ljudje »še niso narodni renegati«, pač pa so mogoče hujši nasprotniki lastnega naroda, ker se borijo proti njemu s tem, kar je za narod najbolj svojstveno, z duhom tuje kulture proti duhu kulture lastnega naroda. Izkorinjenega smatra takega človeka pisatelj zato, »ker je usmerjen le k temu, kar je duhovno in kulturno pomembnejše in več vredno, pa prav nič ne vpošteva lastne narodnostne individualnosti in svoj-stvenosti.« Ker je članek pisan z ozirom na današnje razmere, je nas seveda zanimalo, kdo so ti izkoreninjenci, ki »še niso narodni renegati« v navadnem pomenu besede, ker renegata smatramo navadno samo človeka, ki zataji svoj jezik in s tem svojo narodnost. Narodno izkoreninjeni so bili torej vsi oni možje, ki so se borili za napredek na slovenskih tleh, »ker so se borili z duhom tuje kulture« proti duhu kulture lastnega naroda. Taki izkoreninjenci so bili torej vsi naši prvi pisatelji, ker so se borili z duhom tuje kulture kot pristaši reformacije in protestantje proti duhu kulture lastnega naroda, ki je bil — katoliški. Ti možje res niso bili narodni renegati, saj so oni prvi pisali slovensko besedo, toda oni so bili »mogoče še hujši nasprotniki lastnega naroda«, ker so se borili proti njemu... ker jim je bil več vreden tuj narod in njegova kultura kot pa njih lasten narod. Bili so torej izkoreninjeni. In ker pisatelj zahteva, da taki izkoreninjenci ne smejo biti izobraževalci naroda — torej še manj učitelji in profesorji, ki so izobraževalci naroda po svojem poklicu — bi iz tega sledilo, da niti danes ne smejo v šolo in med narod »izkoreninjenci«, ki so usmerjeni le k temu, kar je duhovno in kulturno pomembnejše in več vredno... še manj pa da bi slavili one izkoreninjence, ki so že v prejšnjih stoletjih tako grešili proti lastnemu narodu, da so sprejemali darove tuje kulture in se borili zanje, ker so jih smatrali koristne tudi za svoj narod, pa pri tem niso prav nič vpošte-vali »lastne narodnostne individualnosti in svojstvenosti«. Pisatelji naše protireformacije, ki so bili strumni katoliki, so bili torej mnogo bolj zakoreninjeni v našem narodu — po naukih tega pisatelja — ker se niso borili »proti duhu kulture svojega naroda« ... In vendar smo postavili Trubarju v Ljubljani spomenik, temu izkoreninjencu. Z njim vred so bili izkoreninjeni vsi, ki so se borili. Hm! Ali ne pridemo do čudnih zaključkov? Nam pa se je doslej zdelo, da je bil Trubar najbolj globoko zakoreninjen slovenski človek, ki se je boril proti duhu kulture lastnega naroda zato, ker je bil ta duh tuj, duh, ki je moril, duh, ki ni bil od višjega duha... Pa pojdimo naprej! Ali ni Cois tudi oboževal tuje kulture in se v duhu te kiil-ture boril proti duhu — proti zaostalosti in nevednosti lastnega naroda. In njegov učenec Vodnik je samo izvrševal njegove nasvete in načrte... In Prešeren? Ali niso tudi njemu očitali, da se bori proti duhu kulture lastnega naroda?! Ali ni bil tudi Prešeren iz- koreninjenec? Ta najgloblje v lastni zemlji zakoreninjeni človek! Ali je bil zato nasprotnik lastnega naroda, ker se je boril proti razmeram svojega časa in proti »duhu kulture«, ki se mu je zdel »duh praznote« in »božjega prazen duha«?__________ Dasi poglavje glede izkoreninjencev ni tako jasno, da bi mogli takoj vedeti, koga. pisatelj misli, je vendar iz celotnega članka razvidno, kdo so »izkoreninjenci« našega časa. Ker je v članku pred vsem govor o vzgoji in izobrazbi, zahteva pisatelj, da morajo biti drugi trije tipi izločeni iz šole in vzgoje in da morajo biti k temu delu dopuščeni samo »narodno zakoreninjeni«, ker »ostali trije ne morejo postati izobraževalci naroda« in nimajo za to niti pravice! Pozor jugoslovanski nacionalisti, ki vas je mnogo med narodnimi vzgojitelji, učitelji in profesorji, kajti za izobrazbo je primerno le to, »kar je svojstveno slovenskega«. In v zaključnih stavkih je po vrsti našteto, kakšno bodi izobraževalno delo pri nas in pod točko 6. čitamo: »Izobraževanje naj se vrši v slovenskem duhu in naj goji tega duha.« Iz tega se še bolj jasno vidi, kdo so izkoreninjenci, ki jim je več vreden kak tuj narod in njegova kultura kot pa njihov lastni narod« ... Če še povemo, da je pisatelj vzgojitelj našega učiteljskega naraščaja, ki bi moral torej po mnenju gosp. profesorja izobraževati učence samo v slovenskem duhu in gojiti samo tega duha, ne pa v jugoslovanskem nacionalnem duhu — kot smo usmerjali našo vzgojo doslej — potem mislimo, da smo povedali dovolj. Narodno zakoreninjeni človek je namreč tako zakoreninjen, da med tistimi koreninami ne razlikuje več svojih lastnih in tujih, zato je tako priraščen na zemljo, da ne more niti malo dvigniti glave, da bi se ozrl po svoji okolici in pogledal, če ni morda v svetu kaj novega, kajti časi se izpreminjajo in tudi narod se mora izpre-minjati z njimi v toliko, da se mora prilagoditi ev. izpremembam, ki okoli njega nastajajo, in kdo bi mogel trditi, da bo koristno za naš narod, če v njem gojimo duha — ki je bil bolj slovenski — iz leta 1914., namesto duha, ki nas vodi in oživlja po 1. 1918!... In kam nas bodo vodili za-koreninjenci, ki bodo oboževali vse, kar je našega, tudi če je slabo, in odklanjali vse, kar je tujega, tudi če je dobro! Res je, vsa rast naroda in njegove kulture mora poganjati iz lastnih korenin, toda zakoreniniti se sam vase in ne videti širokega sveta, kot ga vidijo izkoreninjenci, in pospeševati domačo rast s tem, da omejim svojo plast od vsega sosednega sveta, s katerim moram živeti skupno življenje, to se pravi res boriti se proti lastnemu narodu, ki naj bi v znamenju duha neke lastne kulture ostal zaprt sam vase, namesto da bi uveljavil svoje sile v svetu, da bo mogel živeti. Slovenska inteligenca je res deloma narodno zakoreninjena (zagrizena), deloma pasivna in brezbrižna glede usode svojega naroda (teh je prav malo!), deloma mednarodno usmerjena, a večina toliko narodno izkoreninjena, da čuti bližino bratskega sveta, ki je združen v narodni državi, in bo v korist slovenske mladine vršila svojo dolžnost z nacionalno vzgojo v duhu jugoslovenskega edinstva. Ali smo res manjvredni? Pogledi se izpreminjajo Pred približno enim letom, ko je val splošnega pesimizma dosegel svoj vrhunec, posebno v gospodarskem pogledu, so se marsikje slišale besede: da nikakor nismo sposobni za samostojen razvoj, da sami ekonomsko ne pomenimo mnogo in da brez drugih sploh ne moremo ničesar. Vse se je gledalo s črnimi očmi in zato smo videli tudi sami sebe v kar najslabši luči. Baš nasprotno temu mišljenju pa je bilo naziranje, kateremu smo se predajali do nastopa krize. Sami sebe smo prepričevali kako smo bogati, kako lahko dobro živimo itd. Na ta način je tudi večina naših ljudi živela mnogo bolje nego bi prav za prav odgovarjalo našim gospodarskim možnostim. Naravno je, da se je pojavilo takoj v prvem trenutku, ko je bilo treba pričeti varčevati, splošno javkanje in obup. Mesto prejšnjega optimizma je zavladal največji pesimizem, iz katerega se pa vendar v zadnjem času razvija neko strogo stvarno, vendar pa z vero v uspeh prežeto gledanje na naše gospodarstvo in njegovo bodočnost. Razmere so dozorele Ako opazujemo težko dobo, ki jo je preživelo in jo še preživlja naše gospodarstvo, potem zamoremo ugotoviti, da se nahajamo po dosedaj prestanih borbah na mnogo trdnejših tleh, nego pa smo se nahajali prej. Edinice, ki so preživele krizo, so ojeklenele in kar je še najbolj razveseljivo, in kar izgleda skoro neverjetno, v Stran 2. *POHOD« Štev. 12. tej krizi se je naša industrija zadovoljivo razvijala. Nova podjetja pa so postavljena na zelo stvarno podlago. V današnjih časih se ni igrati z denarjem in tudi posojil se ne dobi na tako enostaven način. Radi tega je treba pri osnovanju novega podjetja razpolagati v mnogo večji meri z lastnimi sredstvi, nego pa je bilo prej v navadi. To pa je v stvari, poleg mnogih pridobljenih izkušenj, tudi edini, čeprav zelo pozitiven in z mnogimi žrtvami spremljan rezultat našega gospodarskega razvoja v zadnjem času. Iz današnjih prilik, današnjega stanja pa sledi tudi še nekaj mnogo važnejšega. Razmere so namreč dozorele tako daleč, da stojimo pred nujno potrebnimi reformami, kajti za njihovo oživotvoritev so dani vsi potrebni predpogoji. V času krize se reform ne more izvajati, sedaj pa, ko je najhujši stadij bolezni, vsaj upajmo, v glavnem minil, je čas, da pričnemo svojo pot navzgor. V tem trenutku pa je izredne važnosti naša nova usmerjenost, ki jo moramo zavzeti, ako nočemo dovesti našega gospodarstva na stara kriva pota. »Obljubljena dežela« In baš zato se mi zdi potrebno povda-riti, da smo popolnoma sposobni za samostojen gospodarski razvoj in če trenutno ne moremo doseči tega, kar si želimo, ni s tem rečeno, da se moramo pretvoriti v sužnje internacionalnega kapitala. V kolikor vodimo politiko »odprtih vrat« je to popolnoma v redu, toda voditi jo moramo na tak način, da onemogočimo tujemu podjetniku mastne zaslužke na račun našega stradajočega delavca. Kajti dokler bomo sklepali z inozemstvom tako nerodne pogodbe, dokler bo vsa naša nacionalna industrija slonela 90°/o na tujem kapitalu in trošila 5 miljard dinarjev letno na osebne izdatke svojega upravnega uradništva in strokovnjakov, ki jih tvorijo večinoma tujci, do tedaj bomo res predstavljali »obljubljeno deželo« za tuje krvosese. Tuj kapital — rudniki Saj bi sicer ne mogli mirno gledati, kako se lepo obrestuje tuj kapital, vložen v naši industriji in trgovini, medtem ko naš delavec gladuje. 5 miljard letno na osebne izdatke pri upravah podjetij. Vsota, s katero bi se lahko preživljali vsi naši brezposelni. A na žalost so potrebni tisti »nenadomestljivi«, kajti naše pleme je naj-brže zelo »inferiorno«, da se mu še do danes ni posrečilo iz svoje srede vzgojiti potrebnih strokovnjakov. Mrzla ironija veje iz te činjenice, kajti vsakomur je znano, kakšna je usoda naših mladih izobražencev, lahko rečem: zelo sposobnih izobražencev, katerim se pa ne nudi niti možnosti da žive, kje šele, da se razvijejo in tudi nekaj dosežejo. Isto je z našim delavcem. Smo pač sredstvo eksploatacije. Do leta 1918. so nas politično, sedaj nas pa ekonomsko. A tudi tu moramo pričeti borbo, ki mora končati z zmago. Problem naših rudnikov kriči do neba. Svojih 30—100 in še več odstotkov dividende pač v današnji krizi ni malenkost. In kdo jih plača? Naša kri! Kdo jih uživa? Tujec! Denarja se niti ne investira v naši državi, temveč se ga izvaža v inozemstvo, in potem nikakor ni čudno, ako se počasi, a konstantno manjša zlata podloga Narodne banke. Obresti in anuitete za neracionalno uporabljena državna posojila, neupravičeno velik zaslužek tujega kapitala, vse to je ono, kar mi tujcem dajemo, vse kar smo prejeli, jim dvojno, trojno vračamo. Čemu bi redili druge? Potem pa naj še padejo glasovi, da smo ekonomsko manjvredni! Ako bi to res bili, potem bi naša država ne bila tako prikladna za investicijo tujega kapitala, ki mu je temeljna lastnost, da sili tja, kjer čim več zasluži. Res je, da nismo bogati na kapitalu, danes smo razmeroma siromašna agrarna država, ki pa ima velike razvojne možnosti. In drugo, mi imamo predobro (ali pa prepokvarjeno) srce in ne vemo (nočemo) postopati s tujim kapitalom tako kot bi bilo treba, kot s sredstvom, ki naj služi prvenstveno našemu razvoju. Seveda naj tu tudi primemo zasluži, toda na način, da nas ne bo nihče mogel nazivati, še manj pa smatrati, za kolonijo vseh ekonomsko močnih sil. Čemu bi mi redili druge, ko pa sami skoro umiramo. Vkljub temu smo vzdržali Vse to je samo par primerov, samo kapljica iz morja. Ako pa tem činjenicam dodamo še bister pogled na splošne razmere, potem lahko uvidimo, da razpolagamo z vsemi predpogoji za uspešen razvoj. Seveda si pa svojega položaja ne smemo zamišljati tako optimistično kot smo si ga nekdaj. Vsako resno delo mora biti trezno in solidno. Toda vkljub temu, ako živi tako veliko število ljudi od naših žuljev, ako se pri nas razmeroma tako dobro zasluži in če smo vkljub tolikim izrabljanjem, ki so se dogodila, ostali še vedno na nogah, potem je s tem brez dvoma dokazana naša življenjska sposobnost. Treba je le, stvari urediti tako, da nam bo tudi res ostalo to, kar mora biti naše. V gospodarskem pogledu moramo dokazati svoj ponos, ne pa samo sklanjati glavo, zahvaljujoč se, za milostno podeljene drobtine. Lahko bi zbrali primerno količino domačega kapitala, v kolikor bi ga ne dobili, bi nam stal sigurno na razpolago tuj kapital. Saj bi najbrže prihajal še vedno v državo, vkljub izpremenjenim pogojem, ki bi jih tu užival in na primerno mero omejeni možnosti dobička. Pri javnih delih bi bilo treba določiti minimalen zaslužek našega delavca, ne pa dopustiti, da ga tujec izrablja do skrajnosti. Z vso strogostjo bi morali zahtevati, da ima v naši državi prvenstveno možnost zaslužka naš človek. Itd. Itd. Predpogoji so dani, a manjka razumevanja Mnogo je stvari in predlogov. Toda eno je neomajno: Imamo vse predpogoje, našli bi se ljudje, ki bi lahko izvedli potrebne reforme. Kajti zavedati se moramo, da današnja kriza ni samo kriza gospodarstva, ampak je to kriza družabnega reda kot takega. Mi nismo manjvredni, ampak smo spočiti in neizrabljeni ter z ozirom na to mnogo sposobnejši od drugih narodov. A manjka nam nekaj, manjka nam tako izobražen narod, ki bi znal ločiti obljube in besede od dejanj, pri tistih ljudeh, katerim izroča vodstvo svoje usode, kajti na žalost še vedno žanjejo strankarske strasti in dema-goštva, mesto treznosti in realnosti. Boris S. Naša šolska mladina Pritožb o naši mladini je mnogo — premnogo in je danes zelo nepopularno zagovarjati mladino. Vendar hočem svoje mnenje odkrito in javno izraziti. Iz lastnih izkušenj in nepristranskega dolgoletnega opazovanja sem se prepričal, da so otroci osnovne šole sedaj lepšega vedenja, kakor pred desetletji in so neljubi incidenti med otroci ali celo kriminalni slučaji mnogo redkejši. Nasprotno se sedaj od otrdk osnovne ali narodne šole mnogo več zahteva ko prej in so otroci, zlasti po nekod, prezaposleni s šolo, telovadbo, domačimi nalogami in drugim delom, da lahko rečemo — ubogi otroci. Saj niso redki slučaji, ko pomaga otroku vsa rodbina pri domačih nalogah (računskih, slovniških, risarskih) in še ni popolnoma v redu. V gimnazijo, meščansko šolo smo prestopali z 11, 12, 13 leti, ali še celo starejši, krepki in zdravi, zreli za študije. Danes pridejo v I. razrede po večini 10-letni, negodni otroci. Nalagajo jim vsaj toliko ko prej, večinoma pa še več, ker smatra vsak profesor svoj predmet kot najvažnejši, potem se pa čudijo, da ne gre gladko. Prej smo imeli za vse predmete učne knjige, danes pogosto ni knjig in vse pišejo. Študiral sem na treh zavodih in med vsemi številnimi profesorji je samo eden izločil knjigo in narekoval učno snov. Bil je izredno marljiv profesor, ni se pa zavedal, da muči dijake in jim dela hudo krivico. Kdor poučuje brez knjige, mora izpremeniti način pouka in temu primerno popolnoma izpremeniti način izpraševanja. Danes je običajno narekovanje, oziroma, kar je za dijake še težavnejše, profesorji predavajo, dijaki pišejo, kolikor morejo in pogosto šele doma sestavljajo učno snov iz ne vedno prvovrstnih predavanj. Čital sem nekoč stenografski zapisek predavanja, ko profesor ni bil posebno pripravljen. Sam dotični profesor bi zmajal z glavo in vzkliknil: »Neverjetno«, če bi mu kdo prečital. Iz statističnih podatkov je razviden negativen uspeh po 30, 40, 50%, v nekem razredu semestralno celo 70%. Tu nekaj ni v redu, a ne samo pri mladini. Ne maram zagovarjati lenih, zanikernih dijakov, kakršnih je gotovo tudi sedaj precej, kakor jih je bilo vedno dovolj in še preveč, vendar je prevelika strogost slabo vzgojno sredstvo. Za časa mojih študij je nekoč v 1. tečaju padlo izmed 27 gojencev 23, drugi tečaj je bil uspeh mnogo ugodnejši, ker je dotični profesor, ki je dal največ slabih redov, odjenjal in uvidel, da ne morejo dijaki toliko znati, ko profesor. Navedem še sledeče podatke: od 44 učencev 4. gimnazije je v nekem kraju napravilo malo maturo 13, od 33 maturantov iste gimnazije je napravilo maturo 18. V jesenskem terminu je padlo pri drugem izpitu od 25 učiteljev 11, predlanskem drugod od 70 — 33ih. Potem pa majejo z glavo in tožijo o nesposobni mladini. Jaz si upam povedati tu in povsod: uboga mladina! — Z dovršeno 4. gimnazijo so šli prej v službo k pošti, železnici, davkariji; z maturo so kaj lahko prišli kot uradniki zlasti k pošti in železnici. Učitelji so po^ gosto že drugi dan po maturi nastopili službo, drugi so si poljubno zbirali službene kraje, na razpolago jih je bilo po 10 in še več v okraju. Danes so jim študij podaljšali za 1 leto, potem še čakajo 2—3 leta na službo. Ko bi merodajni ci-nitelji vedeli, kako ti mladi ljudje hrepene po službi in na drugi strani, kako se te nezaposlene siromake izkorišča, bi gotovo bolj skrbeli zanje. Inštrukcije po 5 Din ou ure, ročna dela po 1 Din od ure, to so z&' služki in potem se ne smemo čuditi, ce bo nekaj mladine šlo stran pota. Ko je govoril brezposelni učitelj razburjen o tem stanju, so ga hoteli proglasiti za komunista in protidržaven element, dasi je nacionalec in sokol. Včasih so mladini stavili za zgled pesnike, pisatelje, filozofe, učenjake, slavne vojskovodje — danes navdušujejo mladino ponekod za ljudi kakor sta Hitler in Mussolini. Navedem le en primer, sličnih je mnogo po svetu. Požig Narodnega doma v Trstu je bil za zločince brez kazni, brez posledic, slavil se je tam celo kot nacionalno junaštvo. Nekaj mladine je prišlo za zamrežena okna radi političnih prestopkov, ali naj bo to povod nezaupnosti do vse mladine? Mladina vseh časov je svobodoljubna, požrtvovalna za svoje ideje in ne preračunava vnaprej posledic posameznih besed. Zlasti visokošolska mladina je uživala nekdaj velike svobodščine. Koliko izmed nas, ki smo v življenju bili na važnih službenih položajih in v javnosti igrali pogosto vodilno vlogo, bi bilo uničenih v mladosti, ko bi bila avstrijska oblast zvedela za naše želje in cilje in za naše, za tiste čase, res pogosto nepremišljene besede. Med vojno so take reči plačevali z vrvjo. Nas je ščitilo zgledno tovarištvo; med dijaki ni bilo denuncijanta in če se danes najde že v nižjih šolah, ni kriva mladina, krivi so tisti, ki mladino zapeljujejo v ta najgnus-nejši posel. Uboga mladina! Ko bodo dorasli in prišli do kruha, bodo gotovo previdnejši v besedah in dejanjih. Življenje jih bo privedlo do novih nazorov, lahko bodo še vrli, pošteni državljani. O sedanji dobi polaga na jezik svojemu junaku norveški pisatelj K. E. sledeče besede: »Čas, ki pride po vojski, bo hujši kakor vojska sama. Vse kar je krutega in groznega, se razodeva v vojski, toda vse, kar je klavernega, pohlepnega, nizkotnega, sebičnega, podlega, bo prišlo na dan in bo rjovelo, ko bo vojske konec. Duhovno življenje se bo izpremenilo v puščavo, in vsa srca bodo nehala goreti. Ado Makaroviž, Celje: SLOVENCI SMO PRANASELNIKI NA SVOJE ZEMLJI (DA SMO PRIŠLI ŠELE V 6. STOLETJU NI MOGOČE DOKAZATI)! Med znanstveniki, ki skušajo pobiti mnenje o veliki starosti Slovanov na svoji današnji zemlji, je edini Kos, ki vzame to stvar resno! Zasmehovati jih zna vse polno, pri čemer pride na dan le nemoč, da bi to trditev pobili! Kos je izjema! On je zbral »Gradivo za zgodovino Slovencev« in torej ve. da pred Slovani, ki jih omenjajo bizantinski pisci, ni govora o južnih »Slovanih« v Evropi, torej tudi ne o — Slovencih! Slovani pa nimajo samo tega imena! Jaz trdim z mnogimi drugimi, da so Slovani bivali v Italiji davno pred^ Kr. in da so to ljudstva, imenovana Veneti in Karni! Prvi je to trdil Davorin Trstenjak v svojih mnogobrojnih študijah. Proti njemu se najbolj obrača dr. Kos v svoji razpravi »Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino« (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 2. VI. 1. 1896.)! Od tedaj se ta zmaga dr. Kosa smatra za končnoveljavno! Za tem ni mogoč nobeden ugovor več! Vendar stvar malqe drugače izgleda, če obiščemo same gospode nasprotnike! Pobiti ne more Trstenjaka niti Kos! Naše stališče pa je: Dokler rečenih faktov in imen ne znaš druga*«* razložiti, oziroma jih sploh ne znaš razložiti, je pošteno, da pustiš drugim govoriti, če je potem to tebi ugodno ali ne! Dokazati hočemo to starost najprej z etimologijo! To smatra Kos za slabost, ker s pomočjo etimologije se po njem — vse dokaže! Ali je to res? Gospodje zgodovinarji se od nekdaj bojijo etimologije! Dokaži n. pr., da so Slovani »Srbk! S pomočjo etimologije tega imena ne moreš! In Srbi so vendarle Slovani! Ni res torej, da se da jezikoslovno vse dokazati! Ali so Longobardi Germani? Nikakor po imenu! In Slovani? (Da postane stvar smešna!) Kaj naj pomeni to ime? Ali ni bilo že več razlogov za to ime?! Romanisti v Italiji n. pr. še vedno verjamejo v pomen — sužnji = Sclavi (g. Esklavenoj)! Odkod je mogoče dokazati (prosim: dokazati!) da je ime — slovansko? In vendar slovansko je! Pa če bi tudi ne bilo slovansko, Slovani so — Slovani, kaj ne? Tako je tudi težko dokazati iz imena Vendi, Karni itd., da so ti narodi slovanski! Zato je lahko dvomiti v dokazovanja Trstenjakova! Vzemimo en primer: Vende! Če so Vendi na severu Slovani, so umevno tudi tisti na jugu — če je ime — slovansko! Moje mnenje je, da je ime — od vode — »Vande«: Vandi — Vendi! Ali je kateri izmed gg. nasprotnikov razložil smiselno to ime v kelt-ščini ali kateri drugi — -ščini!? Vsi stoje pred temi imeni kot pred ugankami in ne vedo, kaj bi! Po njih mnenju mora tako ime ostati nerazumljivo! Vendi so jim — Kelti! Ali ve kdo povedati, zakaj so tujci in kateri tujci (in zakaj prav ti) imenovali Slo-vene — Vende, Vinide? Nihče! Zakaj so samo severni Vendi Slovani? Kos dela krivico Trstenjaku, ko mu zameri, da je poizkušal več razlag pri enem imenu! »Zakaj dve razlagi? Le jedna more biti prava!« Najprej: Zakaj toliko razlag v zgodovini, ki se hrani od starih listin? Le ena more biti prava! Ali niste še doživeli, da je vsa drugačna zgodovina nekega naroda, če jo piše prijatelj ali po sovražnik! Ali se ti ni še pripetilo, da je znanstvenik v mladih letih tako pisal, a kot starec drugače! Ali ni mogočo za neko ime dokazati, da ie slovansko, a kaj pomeni ne? Tako je prav jasno dokazal Briickner. da je božje ime Simargl slovansko, a pomena mu ni mogel določiti! In Trstenjaku je šlo v prvi vrsti za to, da je slovansko! Pri Trstu je zopet isto! Naj bo res, da ie za Tergeste« 15 razlag! Slovenska razlaga je: ali »tržišče« (tržačan!) ali trst (grič Trste- nik!)! Razlaga imena je brez soli, če ne pokažeš dokaz na zemlji, kjer kraj leži! K temu rečem samo to: Kdo je tako moder, da razloži, odkod je prišel v Trst »hrib« »Trste-nik«!? Ali so ga tako imenovali Slovenci po mestu? Kako se je prej imenoval, če ga italijansko govoreči Tržačani imenujejo »Terste-nico«? Če Belenus ni Belbog. je vseeno slovansko božanstvo — Velen (Veles)! Noriki niso bili Slovani, čeprav to trdi ruski kronist Nestor! Že ime samo je tako, da skušaš razložit v našem jeziku. Zelo verjetna je razlaga dr. Tume. Najbolj čudna je tista od M. Stepančičev® (v »Jadranki«), da je bil veseli starosta plemena imenovan Norik (= norec) in po njem vsi njegovi. Filološka modrost se bo zgražala nad končnico -ik! Moralo bi stati -ec! Kot da mora tako biti, kot da on ve prav zagotovo! V starem koroškem rokopisu čitamo »svetikov««! Logično, da je to napaka! Filolog ve seveda boljše kot tisti, ki je takrat živel in pisal (Krek)! Pa vrnimo se k Norikom! Nestor opisuje zmedo jezikov pri zidanju babilonskega stolpa in potem: »od Jafetovecra plemena so Norici. ki so tudi Sloveni!« Kdo ne razume to tako, da so stari Norici — Sloveni, vsaj kot to misli Nestor?! Ne, pravi Kos, Nestor tu ne trdi, da so bili slovenske narodnosti tisti Noriki, ki so živeli za časa Rimljanov, temveč piše le prav na kratko, da »o Norici tudi Sloveni, kar je bilo res od konca šestega stoletja po Kr. pa do njegove dobe in je deloma še dandanes!« . Ali je Kos premislil, kaj je zapisal; Nestor je živel 500 let po 6. stoletju, ko že davno ni bilo več ne Norika ne Norikov, namreč imena! Nestor je dobro poznal staro zgodovino! Zato so Norik in Norici, ki jih omenja baš in samo rimski stari Norik in takratni prebivalci! Končno, saj govori o začetku zgodovine! V mislih so Nestorju narodi, ki prihajajo od babilonskega stolpa. torej stari Noriki! Če pa bi mislil na sodobnike, odkod naj jih imenuje baš Norike. in čemu ne omenja »Vindelike«. »Panonce«, ki so bili leta 600—1100 tudi — Sloveni? Ali smemo verjeti Nestorju, to je seveda drugo vprašanje, ker ga je lahko premotilo samo ime, ki zveni — reci kar hočeš! — slovansko! (Glej roniti — metati, noriti!) Ne vem, kako bi imenoval »argumentacijo«, da besed, s katerimi je Trstenjak skušal razložiti nekatera težja imena, Kos »ni dobil v najnovejšem slovenskem slovarju«! Ne samo, da bi te besede morale še danes eksistirati, ampak morale bi biti v današnjem književnem jeziku, in v najnovejšem slovarju! Ne rečem, da je Trstenjak baš srečno operiral s svojimi razlagami, a beseda, ki je bila last jezika pred 2000 leti ali še več, ne more stati v — najnovejšem slovarju, kaj še v isti obliki! Kot da bi jezik ne bil živ organizem, ki sprejema vase nove besede, nove besede tvori, jih pretvarja in jih končno tudi izmeče, pozabi! »Mogoče je,«, piše Kos, »da kdo poreče, naj dokažem, da Trstenjakove razlage niso prave. Odgovoriti moram na to. da je dostikrat lahko kaj trditi, a jako težko dokazati’ da je dotična trditev napačna«! Trstenjak Pa ne trdi, ampak dokazuje! Za toliko besed, imen nihče ne ve razlage! Gospalo reče, da ie keltska, da je ni treba razložiti! Kdor hoče kaj zanikati mora hkrati tudi nekaj trditi! če ti ni prav razlaga, dokaži, da ie prav kot ti razlagaš! Ironizirati zna vsakdo. Radoveden sem, kako bi kdo razložil ijTie Sava (Savus) smiselno! Keltsko ali nemško, vseeno! Trstenjaku je to ime od snti (an-schutten) potem od sijati, sevati (scheinen) in od Sav — žolt. To niso tri razlage (Kos), ampak samo ena! Če bi Kos bil filolog, vedel, da ie prvotno ena beseda z& *-u 1 1 r. e jati in siiati (razsejati, raztrošat i svet Iodo ) Prav tako je dišati prvotno razdebevati. oa-dajati (pahnet) vonj, kot je dihati i» ega Štev. 12. *POHODt Nikdo ne bo mislil na drugo, kakor na lastno majhno korist, dane besede ne bo nihče držal in malopridnost bo v velikih časteh. Toda sredi vse te bede vendarle yerjamem v novo mladino, v krepko podjetno mladino, ki more rešiti svet. V novo mladino, ki je prosta majhnih pohlepnih skrbi meščanstva, pa tudi prosta svobodi sovražne vladoželjnosti proletarijata, v novo mladino duha, vanjo upam.« Sedanja mladina je uboga in se bo težko otresla zlih vplivov — vendar tudi jaz zaupam v mladino. Glavo pokoncu jugoslovanska mladina! — ti pripravljaš novo dobo, boljšo bodočnost svojega naroda; potrebni pomočniki so ti: delavnost, treznost, poštenje, neomajna ljubezen in brezpogojna zvestoba do rodne grude, do naše svete zemlje jugoslovanske. Nacionalec. Velika moda Kmet je steber države. On je temelj, katerem počiva vse naše politično življenje. Kmet je tisti, ki daje dotok mestu, °n pomlaja mesta. On je edini zdravi del naroda, iz katerega izvira naša kultura. Kmet je oni delovni činitelj, ki je glavni ustvarjalec in največji delodajalec vsem drugim stanovom in poklicom. On je temelj našega gospodarstva. Po zaslugi svojega števila je on sploh vse, on je najvaž-j^jše, takorekoč vse je samo kmet ali kmet je vse. Sploh je kmet narod. Če govoriš o narodu, tedaj moraš pod tem ime-Rom misliti samo na kmeta. Kmet je vse in Samo on je. Vsi dragi so nič in drugih sploh ni in jih ni treba. Malo še manjka, Pa bo kak politikarski stric uganil, da je kmet — skoraj že bog. To stopnjevanje je postalo velika mo-^ katere cilj je — laskanje kmetu kot volilcu in zamamljanje kmeta kot najšte-vilnejšega volilca. Na vsej tej hvali je tako malo odkritosrčnosti, da se je uprav ču-da ji kmet še naseda. No, moda je! Prav tako je to laskanje preračunjeno varljivo, kakor so še ne pred davnim zvili berači znali izkoriščati bahavost kme-!lc: »Oh mati, kako si ti še lepa in krepka j® dobra in srečna in bogata. Vaša hiša je blagoslovljena. Glej, županja mi je dala samo merico moke. Tam nimajo toliko ka-£or se kažejo. Pa stara je postala, stara. Pa imaš.« Pa se je gospodinja izkazala beraču, dala je dve merici moke in še klobaso, samo, da bi pri drugih pel o njenih vrlinah in jo hvalil. Iz istega izhodišča gredo tisti, ki s hvalisanjem lovijo kmeta kot volilca na svoje limanice. Do volitev je kmet po njih besedah: najboljši, najpoštenejši, najzdra-vejši, najmodrejši in še deset- in desetkrat naj....ejši človek, činitelj, nosilec, tovariš, gosp. itd. Po politvah pozabijo nanj, saj ga bodo zopet lahko dobili k sebi z dobrikanjem in lepimi obljubami. Dobro vedo, da kmet še veliko da na obljube in da^ rad pozabi. Morajo in hočejo ga pač držati tako in se obnašati napram njemu tako kakor tisti lepi fant, ki se laska vsem dekletom. Ko ga kterakoli strahoma vpraša: »Ti, pa sem res le jaz tvoja nevesta?«, mirne vesti tej zaupajoči duši odgovarja: »Seveda si moja nevesta in prisezam, da boš večno moja nevesta.« Revica si besede tolmači tako kot si želi, da bi bilo in ne razume, da ostane večna nevesta, nikoli pa ne postane žena. On ji tako govori zaradi sebe, zato, da ima kaj od nje! Če bi bili razni prijatelji kmeta res njegovi prijatelji, tedaj bi mu ne laskali tako, povedali bi mu resnico, da namreč v njihovih očeh ni najpametnejši, ne najmodrejši in da ga imajo za bedaka, za vola, s katerim se lahko orje. Ne samo povedali bi mu jasno, kar bi moral vedeti, pa če je to še tako žalostno in neprijetno. Pomagali bi mu in brigali bi se za njegov gospodarski in kulturni napredek. Kajpak, če bo kmet gospodarsko krepak — ne bo več moledoval za drobtine. Če pa bo kulturno napredoval — bo pa izpregledal in se ne bo več pustil varati. Zakaj mu vsi njegovi prijatelji kljub krvavi potrebi ne dajo kmetijske zbornice? 0, saj se potegujejo za njo. Saj je med proračunsko debato v narodni skupščini nekaj poslancev govorilo o tem. Da, eden je celo vlado prosil naj da kmetom kmetijsko zbornico. Zakaj pa ti ljudje kmetijske Zbornice ne zahtevajo? ' Zakaj se ne skliče vsedržavni gospodarski svet kakor to ukazuje ustava in zakon? Naj izpregleda in naj bo pameten. Če noče verovati nam, pa naj verjame kmetijskemu ministru dr. Srfnilju, ki je med proračunsko debato čutil za potrebno, da je v parlamentu pred vsem svetom izjavil, da so tudi v predšestojanuarski dobi vse stranke v svojih programih imele na prvem mestu skrb za kmeta, toda, da so bili taki programi le demagoska sredstva, a niti ena stranka ni izpolnila svojih danih obljub in da je vsaka stranka v parlamentu kmeta pustila na cedilu. Kmetje, mislite! Čas je! Čiščenje slovanskih mest Na pobudo »Enote slovanskih žen v Pragi^ je bila lansko leto prirejena razstava ilustriranih slovanskih časopisov, poljskih, čeških lin jugoslovanskih, pri čemer se je izkazalo,