V Ljubljani, dne 31. oktobra 1928,
Cena posamezni številki 1'50 Din.
X. leto.
NAS GLAS
Glasilo Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani
„NAŠ GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu.
Celoletna naročnina . . Din 40'— Polletna naročnina ...	„ 20'—
Četrtletna naročnina .	.	„ 10'—
Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku.
Uredništvo i Ljubljana, Bohoričeva ulica št. 12. — Upravništvo i Ljubljana, Vodnikov trg št. 5/1. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 11.467.
Desetletni jubilej svobode.
»O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnjevom v duši.«
O. Župančič.
Desetič se ponavljajo dnevi, ki so nam prinesli zlato svobodo.. Slovenski mar od je dosegel dob'nine, kaikršnih si nikdar niti v sanjah ni drznil poželeti: pred vesoljnim svetom je dobil potrdilo, da je res narod z vsemi lastnostmi svojevrstnega in posebs nega bitja, pravega državotvornega orga« nizma. Slovenščina, zaničevana doslej in sramotena, je postala tržiavni in .uradni je« zik, slovensko šolstvo se je razvilo na vse plati m ” univerzo doseglo svoj višek, kul« tura, znanost in umetnost je našla v lastni • državi pospeševateljico in podpornico. Go« spodarski razvoj je zanemarjene slovenske pokrajine dvignil na višjo stopnjo. Biti Slovence ni bilo več sramota, ni bilo več ovira in kamen spodtike na življenja trnje« vi poti.
Deset let je tega., kar se je trhla zgrad« ba šeststoletnega cesarstva zrušila v kup pepela. Brez slave je izginila Avstrija in na njeno mesto so stopili dediči, teptani in zatirani marodi. Deset let je tega, Ikar so pognale iz ruševin prve oblike Jugoslavije.
Lep je jubilej, ki ga praznujemo v teh dneh, lep, pa tudi — tirpek. Te d mi slave desetletnico narodnega vstajenja vsi za« složni rodoljubi v cilindrih, poima so jim usta lepih besed in navdušenja. Uradni« štvo bo pa stalo lepo v kotu, skromno, in tiho, z zagrenjenim srcem, a vendar ne brez čustva ljubezni. Zakaj? Dnevi in leta, ki so sledila prvim časom prekipevajoče vseobče narodne radosti, so polna žalostnih spominov. Ob) desetletnici je prav, da se spomnimo tudi teh, manj svečanih let.
Kmalu po osvobojcnju se je pokazalo, da so. se spremenile državne oblike, dia se jo 'v temeljih preobličil dotedanji družabni red, da so pa ljudje ostali taki, kakršni so bili. Egoizem je zmagoval nad ideali. Sa« mozvanci, ki so zavladali drug za drugim v naši težko pričakovani, s krvjo, in toli« kimi žrtvami in napori priborjeni domo« vini, niso spoznali svojih dolžnosti dk> na« roda, niso čutili hvaležnosti napram tistim, ki so ustvarili to državo. Njih, ki so s ti« hi m in vestnim izpolnjevanjem svojih dolž« mosti gradili temelje svobode, se niso spom« nili.
Niso sc spomnili tudi uradništva. Kdo je v maj težjih trenotkih, iko so se majali stebri družabnega in nravnega reda, ko je čut za skupnost skoro zamrl v ljudeh, 'kdo je ohranil v teh prvih časih naše svobode temelje države nedotaknjene? Kdo. je iz povojnega kiaosa rešil nepoškodovane osnovne sestavine vsake državne skupnosti — red in pošteno., nesebično delo? Kdoi je vsa leta, ki so sledila os v o bojem jo, z naj« večjim samozatajevanjem, v .pomanjkanju in strahovan od vseh strani, proti napadom pd vsepovsod branil čistost, neodvisnost in nepodkupljivost državne uprave? Kdo Sc je, osamljen, edini boril za pravičnost in
poštenost v vsem javnem življenju? Kako bi jih nazvali, vse te, neznane, brezimne trpine dela, junake časti in žrtve vestnega izpolnjevanja dolžnosti? Vse te skromne, brezimne 'in 1 nepoznane železničarje, pa učitelje in profesorje, poštarje in politične uradnike, obmejne stražnike, in sodnike in carinske uslužbenec, pa do kanclistov in slug, kako, jnaj jih imenujemo? Kakšen spomenik naj ob desetletnici postavimo njihovi zvestobi? Zakaj zvestoba do na« roda, zvestoba do države je vseh njih skup« na čednost, prva in poslednja krepost nes znanih junakov.
Pozabili so na uradništvo, ker se v svoji nesebičnosti ni oglašalo, ker ni hirup» no terjalo plačila za svoje delo, ki se mu je zdelo samo po sebi umevna — dolžnost, za katero ni treba nagrade. Zgodilo se je, da je uradništvo, ki je bilo prej vsaj gospo« darsko in socialno dokaj svobodno, začelo hirati. Ni trajalo dolgo, iz nekdaj neomaj« no državi in edinole narodnim interesom vernih uradnikov, so skušali narediti po« korne hlapce partizanskih 'kolovodij. Na« menoma so bili po njih, tesno jih držali na povodcu, plašili jih z vsemi sredstvi, da Ibi postali ubogljivejši lin zanesljivejši sluge strank. Redukcije, Makedonija, perseku« cije — kdo sc ne zgrozi ob teh spominih?
Deset let že traja to ponižujoče, in či« sto nečloveško razmerje. Nekaterim so dolgoletne muke, neprestano pomanjkanje in večna preganjanja uklonila brbtenico. Malodušnim so izsesali samozavest, koli« kor je je bilo v njih. Večina je v bistvu ostala zdrava, še nedotaknjega in čista. Upognili so jim tilnik, zlomiti ga niso mo« gli. Vsi poskusi SO' ostali brez uspeha. Mo« ralnega jedra jim še niso mačeh. Koliko časa je pa mogoče še vzdržati v tem neznosnem položaju, to se vpraša? Nazadnje je urad« nik tudi — človek,, samo človek.
Taka je za državno uradniš vo bilanca prvega desetletja. Ni rožnata. Morda je taka, da me sodi v slavnostni spis o juhi« lejni proslavi? Morda bo celo užalila tega ali onega rodoljuba? Tu ni pomoči: resnica v oči kolje. Mar naj si ob slovesnem tre« nutku, ko. obhajamo jubilej, ki nam je pri« nesel vere v novo, boljše življenje, laže,mo samim sebi v lice? Ne, nikakor ne! Prvi konajk k zmagi je poštenost napram same« mu sebi. Iz nje raste samozavest, ta pa rodi pogum. In kdor noče, ta ne, pogine.
Državno uradništvo se zaveda svoje dolžnosti in nalog, ki mu jih nalaga njegov stan. Zaveda se pa tudi svojih pravic. Za« veda se, da ni tisto nepotrebno, zlo, s kate« 'rim v naši državi delajo, (kakor z nekim nebodigatreba. Ve, da se bo. njegovo stali« šče izboljšalo šele tedaj, ko bodo, krmarji države, spoznali sami ,njegovo važnost in potrebnost. Kdaj se zgodi to? Tudi od da« našnje javnosti se ni nadejati pomoči. Iz« boljšanja občih razmer' zato ne pričakuje od zunaj, ne pričakuje ga od naših strank« enodnevnic. Iz vrst uradništva samega mo« ra vznikniti gibanje, ki bo preobrazilo lice naše družabne zgradbe, iz uradništva sa« mega mora iziti pričetek ozdravljenja naših bolnih razmer. Uradništvo mara postati
Tudi — socialna politika...?
(Glej Ur. 1. št. 89/1928!)
.. .»Naslednje osebe se proglašajo za delomržneže in izkoriščevalce občinskih podpor:	*
'Marija Lončarevič, 80 let stara, Ban-dor Šetušič, 72 let star, (Mijo Krivošič, 70 let star, vsi pristojni v občino (Kostajnice, srez Kostajnica', itd.« ...
Komentarja ni treba, pač pa priporočam vsakomur, da pregleda seznam zasl,užnili, v delu za očetnjavo in mili nam narod, »osivelih«, delavnih in trudaljubivih penzijonistov, ki ga je izdal letos J. Protič podi naslovom »Naši penzioneri« (prim. »Naš Glas« št. 7 z dne ,10. marca t. L).
IN. Erga.
tista osrednja točka, okoli katere se bodo začeli zbirati vsi poštenjaki, ki so nezado» voljni s sedanjimi gospodarskimi in družab« nimi razmerami, vsi ki hočejo v javnem, kakor v zasebnem delovanju poštenja, reda in zakonitosti, vsi ki nravnost in- delo za celokupnost, vsi ki človečanstvo in napre« dek cenijo, nad goli materijalizem, v kate« rega se naš čas tako naglo in nevzdržno pogreza.
Ko se vrne na svet kralj Matjaž izpod Krima, kjer spi dolge sanje, bo predrugačil ves svet: en hlev bo in en pastir, pravica pa-vsem enaka. Tako državo hočemo, tako Ju« goslavijo želimo. Verujemo vanjo, upamo v njen prihod, ljubimo jo že zdaj. Ne z gnjevom v duši, z vsem žairom nesebične, požrtvovalne ljubezni, ki ne računa in ne baranta, ki ne velja zgolj do preklica in na odpoved. To je tista slepa Jjubezen, ki je zmožna čakati in tajiti se, trpeti in boriti se za svoj ideal, celo poginiti zanj. To je ljubezen, kakršno čutijo le neznani junaki zvestobe.
Iako praznuje slovensko državno urad« ništvo desetletni jubilej zlate svobode.
______________________________ L. A.
Državni uslužbenci —
1 bivši vojaki: Pozor!
Navzlic čisto jasnim zakonskim določi« lom je po zaslugi »nadležnih« nastala v vprašanju vštetja vojaških let v državno c i vili n.o' službo (za napredovanje in za pokojnino) prava babilonska > zmeda. Neka« te ra ministrstva so gladko priznala vsa vo« jaška leta, tudi kadrski rok in jih vračunala v skupno službeno- dobo,. Druga ministrstva spet so se upirala z vsemi močmi tej »fa« vorizaci'j'i« prečanov, odbijale prošnje za vštetje teh let z najrazličnejšimi izgovori in -pretvezami, da: celo z okrožnicami so zabranjevala vlaganje takih prošenj. Kljub temu se je dogodilo, da sc je posamezni« kom posrečilo piri Državnem svetu prodreti s svojo zahtevo. Tako poznamo nešteto slu« čajev, da sedi v isti sobi uradnik, ki mu je bilo vojaško službovanje pravilno všteto poleg tovariša, ki je morda pet let služil vojake, pa se mu ves ta čas ni vpošteval pri določitvi položaja in osnovne plače.
V zadnjem času je Državni svet izdal celo vrsto razsodb v prilog uslužbencem, katerim vojaško službovanje ni bilo všteto. Utemeljuje svoje stališče s sledičimi razlo* gi, ki so vredni, da jih objavimo:
»Čeprav je odlok o trnzvrščenju postal izvršen, tožitelju n,1 ugaslo pravo na priznanje te dobe. Nasprotno, v takih slučajih ima tožitelj pravo, da se mu ta čas vračuna in napaka popravi in to prav talko o priliki določitve pokojnine, 'kakor tudi za časa službovanja samega, kadar le doprinese dokaze za to.
Država, oz. ministrstva so dolžna, da vodijo po službenih predpisih (točno evb deneo službenih podatkov svojih uradnikov. Kolikor te evidence niso vodila, pa se je do« godila kaka pomota v škodo uradnika, .ima država, 'ker je v neki m' c r i zakrivila to napako, tudi moralno dolžnost in pravno oibvezo, da p o pira vi to ne» pravilnost.«
To so razlogi, kakršnih v naši, uradni= štvu tako malo naklonjeni državi, ni mno» go čuti. Dajejo nam upanje, da se bodo sčasoma pogledi na uradniška vprašanja tudi v široki.javnosti obravnavala ma način, ki bo! sličen temu pravniško in čl o» veča ms k o enako visokostoječemu nazi= ranju.
Vse tovariše pa, 'ki jim vojaška leta do« slej še niso bila všteta, pa najsi so že vlo» žili prošnje ali ne, pozivamo naj takoj vlože nove pmošnje za vštet je pri svojih ministrstvih in se sklicujejo na gornje razloge Državnega sveta. Detajlna pojasnila bodo vsem drage volje nudila njihova strokovna združenja. Prošnje naj vlože navzlic raznim okrožnicam, ki so po gornjih izvajanjih Državnega sveta same po sebi postale neopravičene in nične.
Obleke kemično čisti, barva, plislra In lika"-1 tovarna J O S. REICH.
DELTA:
Česa nam je treba?
Rešitev dkaginjskega vprašanja leži v naših rokah. Imenuje sc: SAMOPOMOČ. Popolna gospodarska neodvisnost je naš edini spas. \z tem pogledu so storjeni doslej komaj prvi koraki, vendar že ti kažejo, kaj bi uradništvo moglo doseči, če bi bilo složno in dovolj zavedno. Da v Ljubljani ni urad« niške menze, takoj bi cene prehrani po gostilnah poskočile na , nedosegljivo višino. Razen tega, da dnevno nudi naša menza po zmerni ceni dobro hrano nekaj stotinam uradnikov, vpliva tudi kot regulator na cene hrani po. gostilnah in zasebnih kuhinjah, ki proti plačilu prehranjujejo fiksne name« ščence. — Cenen kredit dobi drž. name« ščenec pri našem renomiranem »Hranilnem in posojilnem konzorciju«, ki pod veščim vodstvom že 54. leto neopazno za javnost vrši važno nalogo med uradništvom. — Tudi »Nabavljalna zadruga« se. krepko raz« vija, poslovanje se poenostavlja, obseg in količina predmetov njene aprovizacijc kaže pot navzgor in zadružniki imajo vedno več zaupanja vanjo in koristi od nje. K temu prištejmo še razna stanovanjska dru« štva, pogrebne fonde in druge ustanove, ki so si jih ustvarila strokovna udruženja, pia vidimo, da se je v delu za gospodarsko' in kreditno osamosvojitev drž. uradništva že storilo prve korake. Čim več bo članov, tem večji uspeh je zajamčen. Saj imamo v naših vrstah dovolj nesebičnih, strokovno izvež« banih tovarišev, ki so pripravljeni staviti svoje znanje in moči na razpolago. Treba bo polagoma izgradita še dolgo vrsto drugih isocliallnih ust ai n O' v z a n r a d n i š t v o in vse obstoječe strniti v skupen sistem, da bo gospodarstvo lažje in racijonalnejše.
Zaenkrat je najbolj pereče vprašanje, kako naglo odpomoči in zajeziti narašča«
jočo draginjo. Tu bo treba radikalnih od« ločitev. Kaj nam brani, da vzame uradmiška organizacija (ki se naj eventualno šele usta« novi v ta namen) v roko preskrbo širokih slojev državnega uslužbcnstva s sadjem, poljskimi pridelki, z mesom in mastjo in sploh z vsemi predmeti dnevne potrošnje, ki zaradi naraščajoče draginje našim ma« sam v kratkem ne bodo več dosegljivi? Zgledujmo se po drž. uradnikih v Avstriji, Nemčiji in drugod. Samo lastna sila rodi uspeh in nikjer na svetu nikomur ničesar ne darujejo. K a r s i v sak sam iz v o j u j e , to pač ima. Poglavitno vlogo igra organizacijska disciplina in stanovska zavest. Mar se bomo mi uradniki, 'ki se smatramo za cvet inteli« gencc, pustili osramotiti od delavcev, od obrtnikov, od branjevcev na sadnem trgu?! Če ne bi imeli le«ti svojih organizacij, kaj bi pomenili pred javnostjo? Manj kot nič. Morda bo šlo-sprva težko, iti pa mora. Nas vseh naloga mora biti, da čimprej dosežemo naš ideal: da ga nei bo "državnega nastav« Ijenca, od ministrskega načelnika do dnev« ničarke, ki ne bi bil član svojega strokov« nega društva.
V slogi je moč — a mi sc je niti ne zavedamo. Kadar se bo vsak uradnik zave« dal, da je njegova prva dolžnost brigati se za lastne stanovske .interese in da je šele v drugi vrsti strankar, bo jenjalo tudi sra« motno jierobstvo naših političnih »partij«, kii pozna uradniške kroglice, njihovih inte« resov pa ne. Stranke, ki so nekdaj zrasle in se razvile 'edino le s podporo uradništva, celo te stranke so danes zavozile popolnoma v kapitalistične vode in zagovarjajo prikrito in tudi javno težnje producentov in sploh posedujočih plasti. Spomnimo se le kako so se vse naše stranke obnašale v vprašanju stanovanjske zaščite najemnikov lin kako zdaj' kolegijalno, molče, ko. smo zia« čeli pravični boj zoper neznosno draginjo.
L L.
Dopust na Koroškem.
(Dalje.)
IV.
Mondaino življenje in vrvenje ob obali Vrb« skega jezera. — Razkošne toalete. —- Dama oblečena, recte slečena, ä la Josephine ba« ker. — Tudi Ljubljana ne zaostaja. — »Sra« mežljivi provinclerji« povešajo oči.
Kdor je bil v Celovcu in ni obiskal Vrbskega1 jezera (Wörthersee;), o tem velja ravno isto, kakor čl: je bil v Benetkah in m videl znane kopalne obali »Lido«, kjer so pravkar kopališna poslopja pogorela, kakor so poročali listi.
Za promet z »jezerom« — nikdo ne pravi »Wörthersee«, pravijo le »See« in tudi napisi na cestni železnici se glase le »Zum Sec« — je zelo dobro preskrbljeno. Vsake 1 Vi ure vozi železnica, vsakih 20 minut cestna železnica, vmes pa drdrajo razni lepi, moderni avtobusi lk jlczeru in naprej ob obali v posamezna sela oziroma letovišča. Na jezeru so parniki in motorne ladje ter se moreš za 3 šilinge (24 Din) peljati vsako uro po celem jezeru tja in nazaj, kar traja nad 2 uri. Lahko si pa najameš tudi poseben motoirni čoln, kar je zelo imenitno, ali ja» drnico ali pa navaden velik ali mali čoln itd. Da povsod kar mrgoli kopalcev ter pred« vsem kopalk, je samo ob sebi umevno.
Najbolj »mondaino« življenje vlada v Pörtschach am See, kjer je na obali zbrana največja eleganca, kateri pa menda ni to« hko do kopanja, kakor do kazanja raznih razkošnih kopalnih in nckopalnih »oblek«, o katerih velja pač izrek, da so za to tu, da pustijo telo kolikor mogoče n e o b 1 e » č e n oi. Dame se podajajo v kopalnih ko« stumih z velikim kopalnim plaščem, kate« rega ogrnejo čez telo ali pa tudi ne, nepo» sredno iz svojega »apartementa« v kopali«
šče ter se na isti način vračajo, seveda z drugim, suhim kopalnim kostumom. Dru« ge uporabljajo zopet posebne obalne »pyja» mas« (izgovori pravilno: »pedžamaz« aii »pajdžamaz), ki pravzaprav učinkujejo celo decentno v primeri s toaletami s kratkim, 10—20 cm nad koleni odrezanimi krili. Vi» šek senzacije za nas »čednostne provinc« larje« je pa bila neka dama, oblečena, pravzaprav slečena nekako ä la Josephi» ne Baker. Imela je na zgornjem delu telesa sicer neke vrste jopico/ oelo z dolgimi ro« kavi, segajočo do pasu ali nekoliko dalje, a zato je bil spodnji del telesa — vsaj za« daj — popolnoma gol (»oh shocking« bi rekle zgoraj omenjene Američanke) — ta» ko, da smo kar oči sramežljivo povesili. Resnici na ljubo moramo pa povedati, ua tozadevno naša Ljubljana prav nič ne zaostaja za Portschachom, kajifci na promenadi na Aleksandrovi cesti smo vi» deli pred kratkim mladega dekleta, ki jc bilo nekako na isti način oblečeno, rcote slečeno. Razloček je bil le ta, da je to de» klc nosilo visoke nogavice, bilo dekoltirano in da so tudi še roke bile gole. »Bubikop« fov« pa ni bilo več videti toliko, kakor prej ali pri nas. vsaj pri mlajših ženskah ne. Pač pa je bilo mnogo starejših »letnikov« z buhiglavo, ki so najbrže mislili na ta na« čin nadomestiti druge majkajoče jim čase.
V.
Občinstvo na Vrbskem jezeru večinoma tujci. — Prejemki državnega uradništva v Avstriji 8=krat višji, davki izdatno nižju — Avstrijski uradniki takim »specijalitetam« ne verjamejo. — Celovčanke manj razkošno toaletirane. — Nobenega vsiljivega parfu« ma, kakor v Ljubljani. — »Jazzband« za« morsko ropotanje, ne pa glasba.
Iz katerih krogov so rekrutira občin» stvo, ki zaseda drage hotele na obali Vrb« skega jezera, sc tam koplje, šeta in »flirtu«?
Večinoma so tujci, zlasti madžarski židjie, katere takoj spoznaš po neizogibnem hslu »Az Est«, ki ga imajo v roki. A tudi zelo mnogo Dunajčanov je bilo videti, zlasti — državnih višjih uradnikov, katere agnošci» raš kot take tudi takoj na prvi pogled.
»Kaj,« bodo rekli naši državni name» ščenci«trpini, »državni uradniki v Avstriji hodijo po tako dragih letoviščih, kakor so ona ob Vrbskem jezeru? Kako je to mo« goču?« Da, tako jc videli smo zelo veliko takih »hofratov« v kratkih j-irhastih hla» čah in rumenem, modrem, a tudi rdečem »bauernianker«ju«, kar se je posebno sta« rim dedcem zelo dobro (?) podalo;. Čudili se pa nismo prav nič. Kajti Avstrija je pravcati Eldorado za državne nameščence, ker n jih plača znaša povprečno nekakci lo= liko šilingov, kakor pri nas dinarjev, tako da sc zato lahko reče, da je plača avstrijskih d| r ž a v n i h nameščen ceiv povpreč/no nekako 8 = krat višja kakor pri nas. A državni urad« niki tudi s tem še niso zadovoljni ter za« h te vaj o vedno poviške.
Da pa jc davek, katerega morajo pla» čati državni uradniki v Avstriji, izdatno manjši kakor pri nas; da tam ne poznajo nobenih »neizplačanih honorarjev za nadure«, nobenih »odtegljajev za fiktivne po» piavijcnce«, nobenih zloglasnih neizplačanih »razlik«, je samo ob sebi umevno. Za naše specialitete, kakor jc n. pr. davčna razina med uradnikom v Sloveniji, ki plača ccm 'A—Ve svojih prejemkov kot davek, in meu ministrom v Srbiji, v Beogradu, ki plačuje Iv Vsa, o čemur jc »Naš Glas« že svoij čas pisal, pa nimajo sploh nobenega razume» vanju — ne glede na to, da bi bilo človeka skoraj celo sram. take stvari pripovedovati. Tudi nam no bi bili verjel k če bi jim hoteli take stvari razlagati, misleč, da v Evropi kaj takega sploh ni mogoče.
Dalje prihodnjič.
Predvojni družabni red se je v temeljih spremenil. Večina sveta je te osnovne spre« membe opazila in sc ravna po njjih. Le naš uradniški stan sc doslej ni zavedel, da je njegov gospodarski nivo l(in z njim tudi ves njegov družabni položaj) padel za pre» cejšen odstotek. 'Samo mal korak je še doli do proletarijata, če — je še sploh. Zato pa nam ne preostane nič drugega, kakor: za» vihajmo si rokave, pa na deilo>! V zadmž» ništvu, v gospodarski osamosvojitvi, v strumni organizaciji in čimprejšnji osvobo» diitvi od varuštva političnih strahk je naša rešitev. Papirnih protestov in spomenic je bilo dovolj, dovolji in preveč tudi obupa» vanja in jadikovanja. Delo nas kliče. Pro» stovoljci na plan! Za nas vse gre!
Odgovor.
Kje je krivda za naše neuspehe?
»Činovnički Glasnik« piše v svoji št. 159 z dne 15. oktobra t. 1. glede krize, da njegov tozadevni članek, ki smo ga priobčili v »Našem Glasu«, št, 26, ni ostal brez odmeva. »Naš Glas«, tako pravi »Cinovniški Glasnik«, »glasilo naših tovarišev iz Slovenile, mu je napravil čast, da ga je skoraj v celoti ponatisnil in mu dodal komentar, ki ni v soglasju s tendenco članka, kakor smo jo zgoraj raztolmačili (tj.da je pri akciji za zboljšanje naših razmer potrebno imeti pred' očmi realnost, splošno znane težko če, ki so po »Glasniku« še vedno neurejene politične razmere, težak gospodarski in še težji finančni položaj države. Op. ur.) Ne smemo ta in takšen komentar pustiti brez prijateUskega odgovora.«
člankar .nadaljuje: »Ne sme se iz omenjenega članka sklepati, da se iz središča Glavnega Saveza propoveduje »resignacija, čakanje na boljše dni« in naj »padajo pečeni golobi v usta«, da citiramo samo te misli in izraze iz komentarja naših tovarišev. Mi smo rekli, da človek ob takšni finančni situaciji, kakršna je danes .pri nas, ne more biti optimist glede učinkovitosti ukrepov, ki bi jih napravili, da popravimo svoj položaj. To pomenja gledati na stvari tako, kakršne so, ne se varati z rožnatimi, a neustvarljivimi perspektivami, od česar ne bi mogli imeti nobene koristi, ampak sama razočaranja- Naši tovariši nam nato navajajo serije člankov, ki so bili objavljeni v njihovem listu, na kakšen način bi se mogle popraviti in zboljšati naše državne finance.
O. dragi tovariši, tudi mi to vemo, mogli bi brez posebnih težav iztresti celo torbo receptov za ozdravljenje naših financ, toda, žal, nismo mi, ki bi imeli te recepte sprejeti in uporabiti. To so politiki, ki jih pa, kakor vsi vemo, morijo druge skrbi. Ti vodijo državo, ti jo vladajo, pa vidimo, kako nam. vsem gre. Razmere pa! so takšne, da moramo .to stanje tolerirati iz enostavnega' razloga, ker nam nič drugega ne preostaja. Res je, .mogli bi povzdigniti naš gias, povedati, kaj sami mislimo o sistemu državne uprave, o režimu, o vseh javnih zadevah, ki so na dnevnem redu. iMi to tudi delamo po svojih močeh, ki pa, žal, niso velike. Težko bi pa tudi dosegli, da bi bile te moči velike v državi, v katerih je 80 odstotkov kmetovalcev, t. j. ne-uradnikov.
Iz vrstic komentarja naših tovarišev sklepamo, da žele podčrtati razliko med nami juž-naki morda tudi ni bila diaileč misel o orientalcih, češ da se zlahka vdajamo resignaciji in fatalizmu in njimi severnjaki, realnimi možmi, ki pričakujejo rešitev od akcije in ne mislijo, da se da kaj doseči s prekrižanimi rokami.
Ne odrekamo splošno svojim tovarišem1 realnosti v .pojmovanju življenja; tddla zdi se nam, da smo mi v oceni konkretnih pogojev in možnosti akcije, in sicer akcije, ki bi nam morala prinesti pozitivnih uspehov, realnejši, mnogo realnejši. Morda že vsled tega, ker smo bližji temu vrtincu dogodkov in... intrig, ki se v njem potapljajo in dušijo vse plemenite iniciative in vsi pošteni napori, da pridemo iz zagate, v katero smo zašli. Mi gotovo soglašamo v tem, kaj bi bilo
treba napraviti, da se naš položaj popravi; razlika je pač samo v stališču, kakio naj se to doseže. Ta razlika izvira vsekako iz tega, ker nismo približno enako dobro obveščeni o razmerah im okolnostih, ki so pogoj za našo akcijo. Kar smo mi rekli o teh razmerah in okolnostih, smo rekli objektivno in realno, dedukcije iz takšnega pojmovanja položaja, kakršnega smo naslikali v našem- članku o krizi, pa se nam zde popolnoma logične!«
Žal, se moramo sprijazniti s temi premisami, ki |ne dopuščajo drugačnega sklepal Ne kaže torej mič drugega; kot da zastavimo vse sile za organizacijo. iMočne organizacije bodo dale Glavnemu Savezu tisto moč, ki mu je dandanes nedostaje vsled prešibke hrbtenice; podpreti ga moramo, zato pa moramo vzidati krepke temelje, da se lahko nanje povzpne.
Izplačilo „razlike“
za oktober 1923 do maja 1924.
Po »Činovniškcm glasniku« št. 139 posnema» mo tole vest, ki mora zanimati vse drž. name» ščencc, zlasti upokojence:
»Na željo bivšega finančnega ministra g. dr. Markoviča se je izločila iz 10 milijonskega kredita za izplačilo te »razlike« vsota Din 1,000.000, ki naj bi služila za izplačilo razlike posameznikom, ki so v izjemno nepovoljnih gmotnih razmerah in bi jim bilo izplačilo v resnici za rešitev v bedi. Nameni g. ministra Markoviča so bili čisti in ple« meniti in se jim ne da nič očitati. Toda čim je omenjeni odlok stopil v veljavo, .se je — žal — videlo, da se te intencije ne morejo oživotvoriti. Za izplačilo iz tega izločenega milijona so se zgla» sili mnogi, ki se baš ne morejo prištevati' v vrsto najbolj potrebnih. Prvi so se zglasili visoki državni funkcionarji, ki se sicer nc morejo pri» toževati nad nezadostnimi prejemki. Umevno, se ti niso omejili samo na to, da bi predložili for» malno prijavo, temveč .so izkoristili ves svoj vpliv in vse zveze, da do,sežejo izplačilo. Ob takšnem stanju se je na pristojnem mestu takoj ugoto» vilo, da je cilj, ki ga je imel ta milijon, popolnoma zgrešen. Vsled tega je na predlog generalne direks cije računovodstva g. finančni minister odločil, da se kredit 1,000.000 Din, oziroma ostanek, nekaj nad 800.000 dinarjev — okoli 200.000 so že od> nesli —, prenese v korist one vsote 9 milijonov, ki naj služi za izplačilo služiteljev, upokojencev in družin umrlih uradnikov. G. minister se je po« temtakem v interesu pravičnosti, ki je edino na ta način mogla biti zavarovana, odrekel pravici, dani mu s sklepom ministrskega sveta, da odo» brava izjemno izplačilo prejemkov.
Odlok g. ministra moramo samo pozdrav» Ijati, ker vsi vemo iz skušnje, da so »izjeme« od rednega postopka v upravi v -večini primerov ne» pravične pa tudi nemoralne. Na ta način pa je prerezana možnost vsakega favoriziranj a in zlo« rabe osebnih zvez in prijateljstva.
Sedaj je pripravljena v generalni direkciji razdelitev kreditov po plačilnih blagajnicah in bo v najkrajšem roku izvršena. Žal, kredit ne zado» stuje, da bi prišli na vrstni red služitelji, kolikor sc jim razlike niso poravnale že prejšnji dve leti, potem upokojenci s polnimi službenimi leti, ozi» roma dopolnjenim 65. letom starosti, nazadnje pa družine umrlih uslužbencev, ki so bili prc» vedeni in .razvrščeni ter si pridobili pravico do razlike. Zahteve plačilnih biagajnic presegajo vsoto 25 milijonov dinarjev, dočim je kredit manj» ši kakor 10 milijonov. Vsled tega bodo vsekako prvenstveno izplačane v vsej državi družine umu lih uslužbencev.
V zvezi s tem priobčujemo, da dela po za« nesljivih vesteh g. finančni minister intenzivno na tem, da se izpelje neka operacija, ki naj mu nudi sredstva za likvidacijo vseh državnih vise» čih dolgov, med katere pridejo na prvo mesto uradniške razlike in ostale uradniške še neporav« nane zahteve. Računa se, da se bo mogla ta ope« racija končati v dveh do treh mesecih, tako tja

se neprestano suče okrog solnca.
Ravnotako mirno mine dan ko se pere perilo, če gospodinja izkoristi 7 prednosti, katere ima
pridemo vsi na vrsto še v tekočem budžetnem letu.
Če bo sreča mila in se to uresniči, nc bo prezgodaj.«
Boj draginji!
Uradniki!
Zapomnite si, kako vas v vašem poštenem in pravičnem boju zoper neznosne življenske raz» mere »podpira« naše dnevno časopisje! Niti naj» manjšega glasu simpatije, niti najneznatnejšega zanimanja za vaše težnje in zahteve ni pokazalo. Zakaj? Ker ne služi občim, res objektivnim ci» Ijem, temveč političnim strankam in njihovim pro» gramom. Strankarska zagrizenost je zmagala nad čustvom pravičnosti in socijalnega sožitja. Urad» niki! Otresite se »partijskih« predsodkov, strnite se v lastno, uradniško stanovsko »stranko«. No bodite še naprej bedni in žalostni priganjači poti» tičnih skupin, ki vas poznajo le pred volitvami. Postanite sami svoji gospodarji,' kovači svoje usode! Ne v Beogradu, ne v Ljubljani nimate zaslombe in zaščite v političnih organizacijah. Samo stanovska zavest in solidarnost je zmožna uradništvu ohraniti že pridobljene pravice in mu izvojevati novih. Zato vsi v organizacijol
Kapital, ki je vse, kar Imajo na svetu I
Ta kapital imajo namreč mesarji, tako trdi tržno nadzorstvo, Mi državni nameščenci pa ni» mamo kapitala, zato nimamo ničesar na svetu in moramo torej v grob. Za enkrat pa še ne name» ravamo lačni v grob, zato bomo še brcati, pa še pošteno brcali. Vprašati bomo še prej, v čem ob« stoji ta kapital, ki je vse, kar imajo gg. mesarji na svetu, prav tako tudi trgovce s sadjem, ki so sami reveži, kakor trdijo v svojem »Poslanem«. Na shodu bomo morati povedati pač mi, kakšen kapital imajo gospodje. Menda ga ne bodo zata» jili, saj temelji v realnih tleh!
Gospodje mesarji
so tiho in kar molče. Doznali pa smo, da številni mesarji odločno obsojajo ton onega pisma, ki ga je pisal njihov drug na uredništvo »Naš. glasa«. Slabo jim je posluži! in sram jih je. če bi biti zlobni, bi pismo poslali detektivu, da bi dognal pisca. Pismo bi potem izvolili predložiti mesar» ski zadrugi, da disciplinira pisca. Ker pa vemo, da bi imel pisec tudi svoje privržence, bi prišlo v zadrugi do razkola. Iz razkola bi nastal hud prepir, jz prepira boj, a ne boj, ampak pravo pravcato mesarsko klanje. Ne tega nočemo, pre«
več bi nas težila vest, da smo zdesetkali vrste noč in dan garajočih, pridnih obrtnikov.
Mast.
Slanina in začimba sta v Ljubljani dragi od vse sile. Slanina in salo sta po 28—31 Din kg, četudi so prešiči živa vaga po 13—14 Din. Seveda bodo takoj zavpili, koliko se vkolje in da tehta že samo »duša« 5 kg. Vse to poznamo! Morda pa našim ljudem ni znano, da je razširjena po deželi govorica, osobito po Dolenjskem, da je izvoz preš šičev v Italijo ukinjen. Tako govore vsaj kmetje in prodajajo zato svoj pri redek tudi pod ceno. Cene na ljubljanskem trgu so pa stalne odkar so poslednjič poskočile na današnjo vrtoglavo višino. Šušlja sc po Ljubljani, da se je mast podražila za 1 Din zaradi kontroliranja. En dinar za kilo» grami Da pogleda .sod masti 50 kilogramov po» klicani kontrolni organ, plačaj konzument 50 Din več. Radi bi zvedeli, kako je prišlo do tako visoke kontrolne pristojbine. Morda nam bodo pojasnili to gospodje »merodajni«.
„Entente cordiale“ na ljubljanskem rotovžu.
Že poslednji pot smo konstatirali, da so nas slovenski politični dnevniki zatajili. Od produ» centov poslano »Poslane« prinašajo, sami sc pa ne lotijo tega perečega problema. Na magistratu vlada v najlepši, naravnost ganljivi složnosti zdru» žena koalicija sicer sc vedno lasajočih politikov. Ali je ta »srčna zveza« za nas škodljiva? Ne. Ali je morda celo koristna? Je! Ne potrebujemo nobenih političnih varuhov. Pokazati hočemo, da smo odločilni faktor mi konzumenti. Mi in samo mi smo izvolili te naše zastopnike in sedaj bomo terjali obračun od njih. Pozitivno vemo, da v tej borbi marsikdo proklinja svoje zvezane roke... Nihče »entente« si pa ne upa zamahniti, boječ se očitkov o prelomljeni besedi...
Kdo je naš zastopnik v ljubljanskem občinskem svetu?
Tislo gospodje so:
Mestni učitelj Ambrožič J.,
ing. Lado Bevc, uradnik Gradb. direkcije,
dr. J. Bohinc, ravnatelj OUZD,
Debevc Fr., železn. uslužbenec, dr. E. Jarc, profesor,
Jeglič Janko, šol. uprav, v p.,
Krek Miha, priv. uradnik, dr. Kropivnik, prof.,
Likozar A., učitelj v p.,
Marinček A., drž. uradnik,
Pirc Joža, rač. uradnik obl. odbora,
Pdšek Er. železničar v p., dr. Val. Rožič, prof., ing. Ruch Fr., drž. uradnik,
Rupnik Er., železn. strojevodja v p.,
Rajnar J., železniški urad.,
Tavčar Ivan, uradnik delavske zbornice, Urbančič K., uradnik poštne direkcije, Vargazon E., železn. inspektor.
Vseh teh 19 gospodov so nam ali sami ali po svoji stranki obljubljali med in mleko pred volitvami, sedaj se jim pa kot državnim ali pri» vatnim nameščencem niti ne zdi, da bi zahtevali sejo občinskega sveta, da se pogovore o naših zahtevah. Ali ti gg. ne občutijo draginje? Treba si je zapomniti, kakšno komunalno politiko vo» dijo ti naši zastopniki!
Občinske davščine.
Zadnjič smo objavili nekaj primerov, kako nesorazmerno visoke trošarinske davščine pobira ljubljanska občina na nekatere predmete obče dnevne potrošnje. Že načeloma treba grajati uvajanje kakršnihkoli indirektnih davkov, ki so najbolj ncsocijalni in krivični, ker enako obreme» njujejo bogatina in reveža. Še več: reveža še trje in huje morč, če primerjamo njegove dohodke z dohodki premožnih slojev, če že občine potre» bujejo novih virov za kritje svojih potreb, naj uvedejo predvsem uvozne davke na luksu s ne predmete. Ne krompirja in sadja, ampak drago»
ceno kožuhovino, lakaste čevlje, čapljino in no» jevo perje, briljante in zlatnino ter šampanjca naj obdačijo, pa bo mestna blagajna tudi polha. Kaj pa tudi občinski davek na stavbišča v mestnem pomeriju? Tu so še neizčrpani davčni viri, širo» kih slojev konzumentov in malih ljudi pa ne obre» menjujte čez mero!
Zapomnimo sl!
Trgovci s sadjem v svojem »Poslanem« iro» nično svetujejo »Zvezi drž. nameščencem«, naj se sama loti preskrbovanja uradništva s cenejšim sadjem. Zapomnimo si ta nasvet! Zakaj mu ne bi sledili? Kaj nam brani, da začnemo uradniki sami z organiziranjem smotrenega nakupa in pro» daje sadnih pridelkov? Sadje bi se izdatno poce» nilo, konkurenca bi pa prisilila tudi sadne tr» govce in branjevce, da znižajo cene svojemu blagu. Sicer velja isti nasvet tudi mestnemu magistratu samemu, dvomimo pa, da bi se sedanje tržno nad» zorstvo hotelo ravnati po njem. Zato naj naše gospodarske organizacije stvar same premislijo m vzamejo resno v roke. Zrno do zrna pogača... Za dragoceni nauk smo pa trgovcem s sadjem prav hvaležni. Pokazali so nam pravo pot.
Poslano,
ki so ga za drag denar objavili kot sekcija trgovcev s sadjem v Ljubljani ne morda ljubljan» ski branjevci, ne odgovarja istini. Že poslednji pot smo konstatirali, da se pri sadju ne» usmiljeno odira. Danes, ko to pišemo, imamo črno na belem, da veljajo v Mariboru pri bra» njevcih bosanske slive 4 Din, v Ljubljani pa 6 do 6-50 Din. Čemu razlika? nas sprašuje mari» borski dopisnik. Čcmul V Mariboru slejkoprej grosisti s sadjem ne kupujejo dragih vil, kakor v Ljubljani. V tem »Poslanem«, ki ga je sestavil morda kdo od »poklicanih«, ki hoče biti skrajno dosleden v zagovarjanju producentov, se identi» ficirajo trgovci s sadjem z branjevci, ki zmrzujejo vso dolgo zimo pod Šenklavžom. Prav dobro ve» mo, da jih imajo, vsaj nekatere, grosisti v kremp» lj;ih. Kajpak, da se branijo. Če gre za lastno eksistenco, odereš še brata, pa ne bi ljubljanskega naivnežaI Pričo imamo, a ne samo eno, da je branjevec nesel grozdje, ki ga je kupil od Vojvo» dinca po 4 Din, na svojo stojnico, kjer ga je prodajal potem po 16 Din. Poslano pravi, da je trditev od tega »grozdja izvita iz trte«. Prav do» bro povedano, le žal, da je zavijanje. Sploh se pa »Poslano« čuje, kakor bi naši branjevci naročali blago v Vojvodini, ko vsi dobro vemo, da ga Voj» vođina razvaža in ponuja. Dokaz: Pogačarjev trg, kjer lahko vsakdo vidi koške in zaboje, okoli ka» terih se sučejo branjevci in trgovci, pogajajoč sc za cene. Sam sem že opetovano prisluškoval ta« kemu barantanju.	Slivar.
Dobro se razumejo
ljubljanski branjevci in tržno nadzorstvo. Tako vsaj moramo sklepati in po vsej pravici, ker be« remo, da je sicer »stvar trž. nadzorstva, da rc» agira na napade nanj«, omenjajo pa v svojem Poslanem, da se »daje od strani mestnega trž. nadzorstva vedno prednost tujcem in nikdar nam (trgovcem s sadjem)«. Na očitek, da izvaja trž. nadzorstvo protekcijo pri branjevcih, hočejo bra« njevci tudi to trditev ovreči in dokazati njeno ne« osnovanost s tem, »da jih trž. nadzorstvo suje v kraj«. Mi pa pravimo: Če nimate protekcije, kaj pa »mažete trž. nadzorstvo iz onega«? Se bo branilo že samo!
Nečuveno!
Nekdo pripoveduje, da imajo grosisti s sad» jem kartel! Branjevci so primorani, da kupujejo od tega kartela, sicer imajo sitnosti s strani kar» tela. Kartel! Ali veste, kaj je kartel? Znanstvo« niki trdijo, da je kartelno gospodarstvo največji škodljivec človeštva, zabloda, ki ubija razvoj, predpisan po naravi. Kartel diktirai cene, na mi» lost in nemilost smo mu prepuščeni. Konkurenca je ubita, konzument propada. In mi naj mirno gledamo, da oblasti kartele še ščitijo! Ne, mi sc moramo upreti in z nami bodo tudi mali bra» njevci, ki se tresejo za svoje stojnice!
Nismo pozabili!
Vsem meščanom je še prav dobro v spo» minu, kako je gospodaril prejšnji tržni nadzor» nik g. A. Ribnikar na živilskem trgu. O, koliko mleka je steklo v ljubljanske kanale, koliko ko» škov sadja je zletelo v Ljubljanico! Žal, so stari in dobri časi minili a mi smo se že v vojni na» vadili na slabo. Sedaj smo navajeni, da pijemo umazano in vodeno mleko in da uživamo sprijeno, največkrat — poleti vsaj — tudi popolnoma ne» zrelo sadje. Tržni organi se moško sprehajajo med stojnicami in glavna skrb jim je, da pobero groš. Ubogi naši .otroci!
Kaj pa obrtniki?
Brali smo, kajpak zopet »Poslano« v ljub» Ijanskih dnevnikih, kjer se brani Zveza obrtnikov proti očitku, da delajo draginjo. Ne spominjamo se, da hi kje specijalno obrtnikom očitali, da de» lajo draginjo. Mi smo zastavili pero v prvj vrsti proti draginji v prehrani. Želodec sc ne da. poto« lažiti z besedo, kadar je lačen, ogoljena suknja pa lahko čaka in čaka, da jo zamenjam z novo; otrok joka in prosi kruha, strgan čevelj se pa lahko zakrpa —• in mirna Bosna. Mi pravimo: Tudi obrtniki so konzumenti, posebno tisti mali, zato pa vsi na shod v Unionu, 30. t. m. ob 8. uri zvečer, da protestiramo v složnosti proti draginji na sploh!
Draginja in tržni red.
Opravičene zahteve uradništva, naj mestna občina, ki je kot obrtna in tržna oblast dolžna skrbeti za red in primerne cone na živilskem trgu, z energično gesto napravi kraj vsemu navi» janju cen in brezobzirnemu draženju, so našle gluha ušesa. Doslej še nismo čuli, da bi bil mestni magistrat določil cene kateremukoli živilskemu obratu, pač pa so listi poročali druge novice. Tako so krompirjev semenj premestili na oni breg Ljub» Ijanice, z njim tudi kmečke prodajalce zelja. Obe» tajo nam tudi — spremembo tržnega reda. Torej, ne pocenitve živil, pač pa nov tržni red dobimo! Čujemo, da se je ta taktična po» teza celo nekaterim mestnim očakom zdela malce preveč prozorna in so se kar naravnost skujali. Saj imenitno so jo res pogruntali! S tem, da so draginjsko zadevo porinili na mrtvi tir, sc do» seže nekaj časa — in morda bodo uradniki celo pozabili nanjo, vsekako se jim bo pa nejevolja ohladila čez zimo. Tja na spomlad bi jim pa vrgli v zobe — nov tržni red. Tako bi bila ostala koza cela, volk pa sit. — Pa ne bo šlo. Tega ra« čuna Občinarji — im to smo uradniki menda tudi — ne bodo podpisali. Če prej ne, sc pri prihodnjih volitvah srečamo z vsemi občinskimi očeti, ki tako prav po očetovsko skrbe za blagor produ» centov. Takrat poravnamo tudi račun o draginji, ki so jo naši modri očetje hoteli panati s —■ tržnim redom.
Zamotana reč.
»Poslanemu« sadnih trgovcev sc je razen vrabcev na Kresiji smejal ves golobji rod, kar ga prebiva na Šenklavžu in po semeniških strehah. Pomiloval je pa tudi uboge Bosanec, ki morajo v Brčki plačevati po tri dinarje za kilogram češpelj, dočim so jih na ljubljanskem trgu na drobno po dva in dva in pol dinarja prodajali (oz. vsaj hoteli prodajati), dokler so jih smeli, seveda, Kaj pa, če so to tudi »Prima sortirane, najfinejše bosanske slive«, ki jih ljubljanski bra» njevci na Pogačarjevem trgu prodajajo kuhari» cam in gospodinjam? Prav tako, kakor imajo tam zgolj »najlepše smederevsko namizno grozdje« na proda)? Morda jih je pa suša vzela? Samo, kako to, da so prav tisti listi, ki so priobčili dolgo« vezno »Poslano« (čisto brezobvezno, proti pl a« Čilu — prosim!), neštetokrat pribili, da sloven» skemu premogu in lesu zato manjkajo vagoni, ker so letos vsi oddani za izvoz nenavadno in čisto nepričakovane bogate letine — sliv.
Kako so pekli kruh!
Komisija je hodila od pekarne do pekarne in sc ni mogla zediniti, kje se speče kruh naj» bolj pravilno. Nekje se ga je napeklo iz 100 kg
moke 131 kg, drugje 132 fcg, 126 kg — nak, je premalo! drugje pa 128 kg. Da bo koza cela, volk pa sit, so pristali, no pa naj bo prava teža 128 kg. Mi pa vemo, da sc ga je napeklo tudi 140 kg/ Toda ta kruh je bil preveč — voden; ajdi v parno pekarno, kjer so bili že prej avizirali peka, da je svojo peč pošteno zakuril. In tehtali so kruh, ki je nalikoval prepečencu. Nič ne vemo, kaj je ukrenila komisija, vemo samo to, da so cene kruhu vzlic padcu cen moki, ostale stare. Uboga komisija, koliko mora preletati in si ubijati glave z računi!
In sladkor!
G, Anton Kristan je zapisal v »Jutru« z dne 7, oktobra o draginji sladkorja sledeče:
»AH res ni mogoče, da sc draginja ublaži? Zdi se mi, da se kompot, faktorji ne brigajo za te probleme. Množice pa so že otopele. Trpe in trpe.
'Da bi se dalo ob dobri volji i kompetentnih in prizadetih marsikaj za splošnost zboljšati, naj pokažem samo na enem predmetu in sicer na sladkorju. Tu vidimo, da ni nikakor vzrok velike draginje le pomanjkanje blaga, ali suša ali kaj drugega, temveč pretirani indirektni davki države in pretirano velik zaslužek sladkornih tovarn.
Produkcijska cena sladkorju znaša v Jugosla« vi ji od Din 2-50 do Din 3. Kljub temu je v naši državi, ki ima ogromna polja po Slavoniji, Voj5 vođini, Srbiji in Prekmurju, sladkor — če izvza* metno Mussolinijevo Italijo in Turčijo — naj« dražji. Računano v češkoslovaških kronah, ki so na sladkornem trgu merodajne, velja v Italiji 1 kg sladkorja 1P70 Ke, pri nas 7-70 Kč, v mali osiro« mašeni Avstriji pa 445 Kč in v Angliji celo 4-K) Kč.
Zanimivo je sledeče: Na sladkorju si delita ogromne zaslužke povsod država in sladkorna in« dustrija. Kmet, producent in konzument pa pla« čujeta dobičke. 'Kmet, ker mu kartel diktira cene sladkorne pese, konzument pa, ker mu isti kartel diktira cene sladkorju. Kmetu v Jugoslaviji pla« čujejo od 20—24 Din za 100 kg pese, ki da do 76 fcg sladkorja. Od tovarniške cene dobi v Jugo« slaviji država 41 odstotkov, industrija pa 59 od« stovkov. Od vseh v naslednjem navedenih drža« vah je trošarina razen v Italiji pri nas najvceja.
Države participirajo na sladkorju, izvzemši Italije, povsod manj kakor pri nas. Italija je s 62% na prvem mestu, potem smo mi s 41%, do« čim participira Danska s 13%, Nemčija z 20% in Avstrija z 22%.
Evidentno je, da sc more in mora v naši državi začeti z zniževanjem cen Najširše plasti, ki žive v veliki večini od kave in kruha, ne smejo v drugem desetletju Jugoslavije po vsakem po-žirku kave občutiti grenko zavest, da je SHS rekordna država v ceni sladkorja za konzumente.
Navedel sem sladkor, ker je tu znižanje najlažje, če le vlada hoče. Navedel pa bi lahko *c mnogo predmetov, zlasti tekstilije (oblačilno blago).
Letos se je bati prav izdatne draginje. Jav< n°st motijo državnopravni in drugi taki spori, lođa baš v kalnem je za bacile draginje najboljši razplod. Opozoriti hočem le, da je nastajajoča draginja zelo pereč problem.
Basen.
(Nova popravljena izdaja.)
Šibko jagnje je pilo iz studenca. Pride volk, ki je bil pravkar požrl tolstega pujska, da si tudi on uteš-i žejo. Ko tako pije, zagleda spodaj °b studencu jagnje. Zahoče sc mu — akoprav so Sa lakotniec tiščale od stoprav zavžitega plena _
Naročite „NAŠ GLAS“, ki j® glasnik 9.000 organiziranih državnih nameščencev! Zadošča dopisnica na upravo, yodnikov trg štev 5.
še jagnječjega mesa. Približa se preplašenemu jagnjetu in ga obdolži: »Zakaj mi kališ vodo, da ne morem piti iz -studenca?!« Jagnje se pa (čisto drugače, kakor je to v neki drugi znani basni zapi« sano) niti ne spomni ne, da bi mu odgovorilo, da to sploh mogoče ni, ker on pije -iz studenca n a d njim, pred njim. Nič ne razmišlja, temveč gre k gozdnemu nadzorniku in mu potoži krivico. Ta hudo zgrbanči čelo in de: »Ti si jagnje in si šib« kejše od volka, šibkejši pa napram jaejemu vse« lej pravdo zgubi. Torej hodi v miru! Pa še to na pot: jagnječjemu rodu tožbe in pravde sploh ne pristojajo, zakaj pisano je: blagor pohlevnim, njih bo nebeška pravda!«
Cenena češko perje!
1 kg sivega opuljenega peria 70 Din, napol belo 00 Din, belo 100 Din, boljše 125 Din in 150 Din. mehko kot puh 200 in 225 Din, boljša vrsta 275 Din. Pošiljatve carine prosto, proti povzetju, od _ 300 Din naprej, poštnine prosto. Vzorec zastonj, Blago se tudi zamenja in neugajajoče vzame nazaj. Naročilu eaino na BENEDIKT SACHSEL, Lobez št. 24 pri Plznu, Češkoslovaška. — Poštne pošiljke rabijo iz Češkoslovaške v Jugoslavijo približno 10 dni.
Vestnik.
Zveza državnih nameščencev za Slovenijo
ima svojo pisarno v Frančiškanski ulici št. 6, I (desno).
Informacije se dajejo ob ponedelj* kih, sredah in petkih od 5. do 6. ure po< poldne, sicer uradne ure za interno po« slovanje razen sobot, nedelj in prazni« kov dnevno od 5. do 7. ure popoldne. — Tajništvo.
DANAŠNJA ŠTEVILKA JE ZADNJA, ki jo dobe oni gge naročniki, ki smo jih opomnili na plačilo zaostankov koncem julija po položnici, koncem avgusta pa pismeno, če nam dolžne naročnine takoj ne nakažejo. Uprava ima nalog, vsem takim list ustaviti in dolg brezpogojno iztirjati, kar bo tudi storila. Prosimo nujno vse prizadete, da to vpoštevajo in prihranijo nam delo, sebi pa neprilike.	UPRAVA.
Vsi na shodi Unionska dvorana mora biti 30. t. m. natlačeno polna. Vsi javni ,nameščenci na shodi Pripeljite -seboj svoje žene, da bodo cule, kako Zveza brani svoje članstvo. In če tudi ne dosežemo ničesar, bo vsaj videla javno-st, da smo si edini in v svojih zahtevah solidarni. Zato» naj nihče ne ostane doma ampak vsak naj pohiti v unionsko dvorano ob 8. uri zvečer.
Zgodovinske reminiscence. Te dni je pre« teklo deset let, odkar so z ljubljanskega rotovža sneli dvoglavega orla, ki je več nego dvesto dol« gib let visel na pročelju. Črnorumene zastave so sneli, oficirske kokarde so zletele s kap in epo« lete z ramen. Svoboda, svoboda —- in konec voj« ne! Kakšna radost je polnila vsem Slovencem brez razlike stanu in prepričanja njih -srcal Zdelo se je, da sc pričenja nov vek in tudi uradništvo je videlo pred seboj samo jasnino in upalo v bodočnosti najti popravila krivic, ki jih je trpelo dotlej. Lepi -so ti spomini! Saj so nam ti dnevi prinesli narodno svobodo, slovenstvo je prvič po tisoč letih prosto zadihalo in tudi tisti, ki so mislili, da nam je grob že izkopan, so oživeli. Bil je pravi preporod vsega naroda. — Kako je da« nes? Tako, kakor ne bi smelo biti, kakor ni treba, | da je. A kljub temu ne klonemo, ne obupujemo: vemo, da je bodočnost pred nami, vsa čista in lepa —- takšna, kakršno si ustvarimo. Mi sami!
Uradniška internacijonala. 31. maja, 1. in 2. junija t. 1. je bil kongres centrale Zveze inozem« skiih uradniških organizacij. Zastopane so bile Francoska, Nemčija, Avstrija in Holandska. Do« govarjali so se tudi1, kako združiti nemško urad« niško internacijonalo in internacijonalno federa« cijo javnih nameščencev, ki sta v sporu. Nadalje je bilo sklonjeno, da se vrši -seja izvršilnega od« bora dne 11. in 12. septembra t. 1. v Pragi pril!« kom kongresa rcichcnberške organizacije. Na tej seji se mora določiti: a) dnevni red seje glavne
Tovariši!
Leto se nagiba h koncu, poravnajte takoj še neplačano naročnino!
Zveze federacije sindikalne internacijonale, ki se bo, ozir. se je že vršila dne 25. in 26. -septembra t. L, b) diskusija o zapisniku ženevske konference ter c) poročilo o pogajanjih z nemško internacijo« nalo javnih nameščencev. Sklepom kongresa 2. ju« nija so diskutirali tudi o izredno kočljivi situa« ciji grških drž. nameščencev. Pozvani so bili za« stopniki Grčije, da se seje dne 11. in 12. sep« tembra v Pragi udeleže osebno.
Prevedba kronskih pokojnin. Pri določevanju dinarskih pokojnin starim kronskim upokojencem in upokojenkam kažejo nekatera ministrstva čud« no skrb za pravičnost in »enakopravnost«. Dočim so v nekaterih resortih upokojenci s kronskimi prejemki že prevedeni -in sicer točno po uredbi, delajo v drugih centralnih oblastvih vedno nove zapreke in ovire ubogim kronskim penzijonistom. Posebno v finančnem ministrstvu je opaziti veliko »naklonjenost« tem največjim revežem. V celi vrsti slučajev' so odmerili upravieenccm(«kam) pre« nizke pokojnine, dasi je ljubljanska fin. delega« cija izdelala zanje strogo po zakonu in uredbi predloge. Brez utemeljevanja so določili pokoj« ninc z znatno nižjimi zneski nego jim v resnici pripadajo. Predlogov ljubljanske delegacije sploh niso upoštevali. —. Proti takemu postopanju je čuti vsak dan več pritožb, ki so tembolj upra« vičene, ker se tudi s to, po 10. letih doseženo korekturo pokojnin slabi in čisto nevzdržni polo« žaj upokojencev komaj izboljša.
Prekratki roki. Kar nekako navadilo se je že naše ljudstvo na prekratke termine ali roke. Tu mislimo v prvi vrsti na nekatere prijave, ki jih zahtevajo nove uredbe in zakoni. Poslednji trenotek zaznaš, potem pa letaj in se lovi. N. pr. zakon o nošenju orožja. Kdaj je bil že razglašen v Služ. novinah, termin za prijavo pa je bil od« ločen po oblasteh na 10. sept. letos. Ali pa rok za prijave glede izplačila razlik. Tu prihajajo v poštev rodbine umrlih, upokojenci s polnimi -služ« benimi leti in oni s 65. letom, ki vsi so morali predložiti do 1. septembra t. 1. prijave in prepise o razvrstitvi in o upokojenju. Ta odredba je bila objavljena v Služb, novinah od 6. avgusta, v služ« bonih uradnih glasilih pa šele v času od 15. do 25. avgusta. Koliko skrbi za nebogljene upoko« jencel 1. septembra je bil skrajni termin in vse poznejše prispele prijave sc niso vpoštevale. To je bil- vsekako prekratek termin! Koliko jih je, ki so vedeli, kakšno plačo so prejemali do- 1. sep« tembra 1923? Sedaj pa izračunaj diferenco, od« bivši akontacijo, na katero si že davno pozabil ter vstavi razliko v poslednjo kolono. Kako so se pehali, letali in moledovali! Nekatera računovod« stva so ljubeznivo postregla -s podatki, toda pot z dežele v mesto je bil že skrajni izhod iz zagate.
- Sicer pa povemo na uho vsem, ki tako težko pričakujejo tc razlike, da se jim ni treba vdajati v preveliki iluziji. Zdi se nam, da bi 10 milijo« nov kredita, ki je -določen za vso državo, izčr« pala že sama Slovenija s približno vsem zneskom kredita... In druge pokrajine?
Še nekaj kritike o »Znancih«. »Ljubljanski zvon« piše, da jih je »spisal avtor ambiciozno in z ljubeznijo. Vse se odlikuje po zgoščenosti de« janja in -sloga, v njih je mnogo prav lepe reali» stike, ki se ti nikjer ne vsiljuje, nikjer ne upira. Ugajale so mi« — pravi recenzent g. Zorec L: »Pohujšanje, Dolf, Sovražnik in še nekatere, druge v umetniškem pogledu zaostajajo za njimi; vendar so tudi med temi črtice s posrečenimi epozidami, zlasti opisi prirode. Tudi z jezikom se je avtor potrudil. Očitno je, da je zanj imel dosti dobre volje, kar je dandanes vredno že prav velike hvale.« Recenzent je nato pogledal s kritično lupo nekatere izraze ter nadaljuje med drugim: »in
hvalo mu vcm, da jc knjigo izdal v tako okusni prikupni opremi in sicer — habent su a fata Libclli! — v lastni založbi! Samozaložba je obtožba današnjega časa, a ta kelih bridkosti naj gre mimo avtorja — srečno. Nedvomno bo vsakdo z vese*
Ijcm in užitkom bral to knjigo. Saj ga bo žaba« vala in spominjala marsičesa.«
Ni dovolj, če zahtevate pri trgovcu samo žitno kavo. Teh je več vrst. Če hočete res nekaj okusnega in za zdravje vrednega, potem zahtc*
vajte Žiko. Žika je namreč na specialen način izdelana kava iz rženega slada.
RAZŠIRJAJTE „NAŠ GLAS“
C. J. Hamann
Ljubliana
Vam nudi naisolidnejši vir nakupa perila, opreme nevest, novorojenčkov, perja in modnih potrebščin. Predtiskarija modernih ročnih del.
Miroslava Leitgeb
Ljubljana, Jurčičev trg 3.
Strojno in ročno vezenje zaves, pregrinjal, perila in oblek v najsolidnejši izdelavi.
r
Priporoča se
I. ČERNE
Ljubljana, Dunajska c. 28
Zaloga pohištva in tapetništvo.
PARNA PEKARNA
FRANC DOLINAR
LJUBLJANA
PRED ŠKOFIJO 11 —====— POLJANSKA C. 19
najtopleje priporoča svojim cenj. odjemalcem večkrat dnevno prvovrstno sveže pecivo in različne vrste slaščic
Krojaški atelje
FRAN IGLIČ, LJUBLJANA
Kolodvorska ulica 28
Izdeluje se za dame in gospode po naj novejših krojih. — Lastna zaloga —i— modnega blaga. — Uradnikom znaten popust ali na obroke. -
PRIPOROČA SE DAMSKA KONFEKCIJA IN MODNI SALON j
ALOJZIJ PAULIN	't
LJUBLJANA, KONGRESNI TRG 5	'j
Prvovrstna strokovna izdelava damskih plaščev, oblek in kostumov ;■ tudi kakor vse moške garderobe po konkurenčnih cenah. — Lastna 1 zaloga blaga. — Gg. uradnikom in uradnicam na obroke.
Restavracija
„PRI NACETU“
Ljubljana, Kette Murnova ulica št. 3
priporoča gg
drž. uradnikom dobro postrežbo v kvaliteti pijač in hrane.
P. n. uradništvu vljudno naznanjam, da sem dne 26. septembra tega leta preselil svoj
Preselitev!
fotografski atelje
iz Valvazorjevega trga v lastne, najmodernejše urejene prostore, na SV» Petra cesto Št. 25 na vrtu hotela „Tratnik*
Priporočam se cenj. uradništvu za nadaljno naklonjenost in zagotavljam, da bom vsa meni zaupana naročila izvršil vestno strokovnjaško in po
najnižji ceni.
HUGON HIBŠER, fotograf. — Ljubljana, Sv. Petra c. it. 25.
L. Mikuš
Ljubljana, Mestni trg 15
priporoča svojo zalogo
dežnikov lei spietoli nalit
Poprivila se Izvršujejo točno in solidno
CVETLIČARNA pod TRANČO
ANTON BAJEC
LJUBLJANA
Vrtnarija: Tržaška cesta 34
TELEFON INTERURBAN 32-22
Pletilne stroje in potrebščine, strokovni pouk, aparate za vzorčno pletenje na navadnem stroju, novost, nudi
A. KOS * Ljubljana
ŽIDOVSKA ULICA ŠTEV. 5
Pisalni stroj „ir modela D
najmodernejše konstrukcije
THE REX Co.
Ljuliljana, t.nulišče 10
Obiščite novo urejeni oddelek za
gospode
Trpežno blago. Najnižje cene. Modna trgovina za dame in gospode
A. ŠINKOVEC naši. K. SOSS
LJUBLJANA
Mestni trg 18,19
Nogavice, žepne robce, dišeča mila, kravate, rokavice, vezenine, čipke, razni trakovi, sukanec, gumbi, potrebščine za šivilje, tapetnike in krojače v največji izberi samo pri
JOSIP PETELINC, Ljubljana
====== (blizu Prešernovega spomenika) ob vodi =====
Ivan Perdan nasl., Ljubljana
Veletrgovina kolonijalnega in špecerijskega blaga. Glavni založnik Ciril in Metodovih vžigalic. Najnižje dnevne cene! Postrežba točna in solidna.
PARNA PEKARNA
= JEAN SCHREY NASL. =
JAKOB KAVČIČ
VEČKRAT NA DAN SVEŽE PRIZNANO NAJBOLJŠE VSAKOVRSTNO PECIVO
TovarlSI!	Najboljše blago!	Najnlije cene!	Tovarišice!
Že stanovska zavednost veleva, da podpiramo pri nabavah svojih potrebščin v prvi vrsti svoje lastne ustanove. Veliko bolj pa smo v svojem interesn dolžni to storiti tedaj, ako nam nudijo
te ustanove večje ugodnosti in večje koristi kot tuje. Ena izmed takih ustanov je naša
TELEFON ŠT. 2421
Ona nam nudi
Rač. pošt. hran.
štev. 12.416.
Nabavljalna zadruga državnih nameščencev v Ljubljani, Vodnikov trg 5.
banaSko moko, sladkor, kavo, olje, mast, sploh vse špecerijsko in kolonijalno blago najfinejče vrste po najnižjih cenah, ki so mogoče. Velika izbira dežnikov, predpražnikov in nojfinejŠih in najtrpežnejših čevljev lastnega Izdelka. V zalogi najfinejši šllon, platno in srajco za gospode po najnižjih cenah.
Drv» In premog visak Im* na razpolago. Dostavlja se blago na dom in dovoljujejo se olajšave i>ri plstcilu. Zadovoljili sioje *1»ne je te zadruge najvi6ji cilj. Da je blizu tega cilja, dokazujejo stalni in dnevno novo pristopajoči člani-odjemalci.
TovarlSI! TovarišiceI Pristopile k lej zadrugi In kupujte v njej!	Kdor kupuje v svoji zadrugi, kupuje pri sebi!
Izdaja Zveza državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani. — Odgovorni urednik Anton Adamič. — Za Učiteljsko tiskarno Francč Štrukelj. Vsi v Ljubljani.