P 0
ŠPORTNEM
VETU
Gerd Mueller, zahodnonemški nogometni reprezentant, najboljši strelec nogometnega prvenstva v Mehiki, je bil izbran za najboljšega evropskega igralca. V anketi, ki jo je že petnajstič izvedel tednik Footbal-France, so sodelovali športni novinarji iz 30 e-vropskih držav, ki so prisodili Mue-llerju 77 točk, Boby Moore je dobil 69 točk, Italijan Riva pa 65 točk. Djajič, ki so ga v Jugoslaviji proglasili za nogometaša leta 1970, je prejel v anketi za najboljšega evropskega igralca 24 točk in je zasedel šesto mesto.
Zdravko Pečar, ki študira na univerzi v Provu, ZDA, je v Kaliforniji postavil nov slovenski rekord v metu diska s 53,80 m.
Na Starem vrhu nad Škofjo Loko je bilo 7. februarja slovensko prvenstvo v slalomu, na katerem je nastopilo skoro 100 tekmovalcev in tekmovalk. Med člani je osvojil prvo mesto Mirko Kavčič pred slovenskim najboljšim alpskim smučarjem B. Jakopičem;
Ca dobre>
Ni vedel
Mama je prišla v kuhinjo in zalotila Tončka, ki si je obvezoval prst.
„Kaj si si pa naredil ?‘‘
„Urezal sem se.“
„Pa te nisem nič slišala jokati.“
„Ko pa nisem vedel, da isi doma.“
Zanimiv obisk
„Veš kaj, ata, sedaj, ko je prišla teta Tekla na obisk, me pa ni treba peljati gledat opice.“
čudno mesto
Tašča si ogleduje istanovanje svojega zeta in hčerke. Zeta pomenljivo vpraša: „Pa prav pod mojo sliko si moral postaviti pljuvalnik?“
OD DOMA
Ker nam avto postaja eden glavnih smislov življenja, bo naša duševna kultura vse bolj usmrajena.
Stabilizirati gospodarstvo pomeni predpisati nove davke oziroma vzeti tistim, ki imajo najmanj, n. pr. zategniti pas rudarjem, delavcem in kmetom.
Narodna banka je edina jugoslovanska založba, ki tiska svoje edicije v vedno v večjih nakladah:
Pri dekletih pa je bila prva 18-letna Tanja Žerjav iz Rateč.
Na jugoslovanskem državnem prvenstvu za mladince v namiznem te nisu v Mariboru je moška ekipa Maribora osvojila prvo mesto, drugo mesto je zasedlo lansko zmagovalno moštvo iz Sente, tretji pa so bili mladinci ljubljanske Olimpije.. Pri dekletih so prvo mesto zasedle dekleta Olimpije.
Celjan Vivod, slovenski rekorder v skoku v višino, je 11. februarja na tekmovanju v Pragi postavil nov jugoslovanski rekord v zaprtih prostorih. Preskočil je v prvem poskusu 214 cm, ni mu pa uspelo postaviti znamke 217. Beograjčanka Hrepevnikova je na stem tekmovanju preskočila 184 cm. in tudi zasedla prvo mesto; Mariborčanki Babeškova in Lovšetova. sta bili 4. in 11. s skokoma 173 in 165 cm.
V Kranjski gori na slalomišču pod Bukovnikom je bilo mednarodna študentsko prvenstvo v alptskem smučanju. Nastopilo je 120 tekmovalcev iz 10 držav. V slalomu so zmagali Avstrijci pri dekletih in fantih. Pesjak, študent ljubljanske univerze pa je nepričakovano osvojil drugo mesto; Gazvoda je bil četrti. Kavčič in Jakopič nista imela sreče pri slalomu ter sta odstopila. Izmed slovenskih tekmovalk se je najbolje uvrstila Vida Tevževa, ki je bila 10.
Slovensko planinski) društvo je lani imelo 62.069 članov, kar je za 4.270 vec kot leta 1969.
ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA
Z marcem se začenja v Slovenski hiši ciklus Vsakoletnih predavanj in
razgovorov v pripravi Zveze slovenskih mater in žena; v četrtek, 25. marca, ob 16.39 bo_ predaval v obliki razgovora č- g- Jurij Rode o zelo aktualni temi: Tretji svet in naša mladina. Iskreno vabljene vse matere, žene in vzgojiteljice. Pripravite vprašanja.
Rvnfi
OBVESTILA SOBOTA, 6. marca:
V	Slovenski hiši na Ramón Falconu bo ob 17,30 redna seja prof. zbora srednješolskega tečaja rkvn. M. Bajuka.
NEDELJA, 7. marca:
V	Slovenski hiši začetna prireditev naših osnovnih šol. Sv. maša ter igra „V kraljestvu palčkov“. Vse šole prosimo, da pridejo s svojimi šolskimi zastavami.
V	Slovenski hiši po mladinski maš) sestanek SDO in SFZ. Predava Božo Stariha o vtisih s potovanja po Evropi in Ameriki.
V	Slov. domu v Carapachaju tombola ob vsakem vremenu.
V	Slomškovem domu družinska nedelja. Po sv. maši predavanje g. dr. Franca Sodje: Vzgoja naše mladine v letu 1971.
Na Pristavi v Castelarju se pričnejo vaje mladinskega pevskega zbora pred sv. mašo.
Duhovne vaje za dekleta od končana osnovne šole pa do vključno 15. leta starosti v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
V	Našem domu v San Justo po sv. maši predavanje g. F. Sodja: „Vzgoja naše mladine v letu 1971“.
NEDELJA, 14. marca:
Velika tombola v Slomškovem domu
Duhovne vaje za dekleta od 16. leta starosti dalje, v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
NEDELJA, 21. marca:
V	zavetišču dr. G. Rožmana celodnevna prireditev. Ob 11 sv. maša za pok. Brankom Vrčonom.
Duhovne vaje za fante od končane osnovne šole pa do vključno 15. leta starosti v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
NEDELJA, 28. marca:
Duhovne vaje za fante od 16. leta starosti dalje, v škofovem zavodu. Pričetek ob 8. zjutraj.
Sreča te išče, um ti je dan, našel jo boš, ak’ nisi zaspan!
l oo, 2@o, 3oo ... in še več bogatih dobitkov je pripravljenih za Vas
V NEDELJO, 14. MARCA, OR 15 na prijetnem vrtn Slomškovega doma.
Tam se bo vršila velika
SLOVENSKA OSNOVNA ŠOLA
začenja letošnje šolsko leto s sv. mašo 7. marca 1971 ob 16. uri v veliki dvorani Slovenske hiše
Po sv. maši igra
V kraljestvu palčkov
Vabljeni otroci s starši!
Šolski svet Zedinjene Slovenije
Sestanek učiteljstva za sestavo učnih knjig bo v torek, 9. marca, ob 19,30 v Slovenski hiši. Vabljene vse učne moči.
Dr. Tone žužek
ADVOKAT	j
■
■
■
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, »sredo, petek
I	■
■m
Lavalle 2331, p. 5. of. 10 T.E. 47-4852
i	:
■
TOMBOL
Glavni dobitki: kompletna sprejemnica, avtomatični pralni stroj, vrtna garnitura, velika sobna svetilka itd.
Kupujte tablice V predprodaji!	Darujte dobitke!
šolski otroci bodo prejeli 1 brezplačno tablico 7. marca v Slovenski hiši. Pričetek klicanja številk ob 15.	PRIDU E!
UNIV. PROF.
DR. JUAN RLAZNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanja po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za t pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
JAVNI NOTAR
FRANCISCD RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2 T.E. 35-8827
A Slovenskem domu v Carapachay«!
TO M BO LA
v nedeljo, 7. marca.
Šolski otroci dobe pri vstopu eno tablico brezplačno.
Dopoldne ob 11.30 sv. maša, po maši kosilo, popoldne ob 16 tombola ob vsakem vremenu.
Dohod: s ceste Paraná 5.400 v dom po cesti Dra. Cecilia Grierson 3837
21. MARCA 1971 BO
CELODNEVNA PRIREDITEV v zavetišču dr. Gregorija Rožmana
Razgovor o slovenskem zavetišču Skupno kosilo — asado
Vas vahi odbor zavetišča dr. G. Rožmana Martin Fierro 4264 — Barrio Peluffo — San Justo
ODVETNIK		Pakete zst Veliko noč Kakor tudi denar najbolj in najvarneje odpošilja
Dr. FRANC KNAVS		JADRAN PAK
TUCUMAN 1455,		Cesta Monte 2049, višina Rivadavia 6400
piso 9, oficina “E”, Capital		(Omnibus 132 in 133 do Carabobo 700)
T. E. 45-0320		Uradne ure od 15 do 19; ob sobotah od 10 do 12
		Pismene naročbe, kakor tudi giro na: ZDENKA KALEČAK
Uradne ure vsak dan od 17—20		Casilla No. 340, Correo Central — Buenos Aires
Po dogovoru tudi izven tega umika		VSE POŠILJKE ZAVAROVANE! ZAHTEVAJTE CENIK!
Zelo pametno je imeti nekaj denarja pripravljenega za primer bolezni, nesreče ali ugodne kupčije. To vam svetuje
Kreditna zadruga SLOGA
(Cooperativa de Crédito Ltda.)
Bmé. Mitre 97
Telefon 658-6574
Ramos Mejia
Uradne ure: ob torkih, četrtkih in sobotah od 16—20.
Vaš denar bo pri nas dobro naložen, vedno vam bo na razpolago, medtem pa prinašal lepe obresti. Premislite!
Aleksander Solženicin
En dan Ivana Denisoviča
— Mraz je najbolj strupen ob sončnem vzhodu! — reče kapitan. To je zadnji trenutek nočne ohladitve.
Kapitan vedno pojasnjuje. Lunine spremembe ti preračuna z neverjetno točnostjo.
Lica ima udrta, kapitan kar vidno propada, vendar je še čil.
Mraz je ob rezkem vetriču zunaj zone močno ščipal šuhova v obraz, čeprav je bil že utrjen. Prišlo mu je na misel, da ga bo veter vso pot do delovišča bičal naravnost v obraz, in zato je sklenil, da si natakne masko. Kot vsi drugi jetniki, jo je imel tudi on, da se zavaruje pred vetrom. Maske so v taborišču sploh vsi odobravali, šuhov si je z njo pokril ves obraz do samih oči, potegnil njena trakova pod ušesi na zatilnik, da jih je tam zavezal. Potem je zadaj odvihnil kučmo in dvignil ovratnik suknje. Sprednji podaljšek kučme si je spustil na čelo. Spredaj so mu torej ostale proste samo še oči. Z vrvico si je privezal suknjo okrog pasu. Tako, sedaj bi bilo vse v redu, le rokavice je imel nekoliko raztrgane, zaradi česar ga je zeblo v roke. Stiskal si je prste in jih drgnil, da je izrabil vsak
trenutek, kajti že bodo kolono pognali naprej in potem bodo morali vso pot držati roke na hrbtu.
Načelnik spremne straže je začel arestantsko „molitev“; vsem je že presedala.
— Jetniki; pozor! V koloni mora hiti med potjo strog red. Ne prerivajte se, na zastajajte, ne pehajte se iz vrste, ne ozirajte se v stran, ne pogovarjajte se! Držite roke na hrbtu! Vsak korak na levo ali na desno se šteje za beg; straža bo v tem primeru streljala brez opozorila! Vodniki: naprej marš!
Sprednja stražarja sta že stopila na pot. Zganila se je glava kolone: potem so se zamajala ramena jetnikov. Na obeh straneh kolone so kakih dvajset korakov stran stopali oboroženi stražraji. Hodili so v presledku desetih korakov in držali napete strojnice.
Pot je bila zagažena in trdna, saj že več dni ni snežilo. Ko so zavili okrog taborišča, jim je veter zabril poševno v lira. Kolona je šla kakor za pogrebom: sklonjene glave in roke zadaj. Jetniki so videli le noge sprednjih dveh trpinov in pa kos steptanega snega,
kamor so postavljali noge. Sem in tja se je oglasil kak stražar: „—48, roke na hrbet!“ „B-502, ne zaostajaj!“ Vendar opozorila postajajo vedno bolj redka. Veter reže in kaj težko je gledati. Stražarji si pa ne smejo nadeti maske zoper mraz. Tudi njihova služba je kaj zoprna...
Sicer pa; kadar je vreme bolj toplo, se vsa kolona razgovarja, pa naj se stražarji razkričijo. Danes pa so se vsi nagnili naprej. Vsak se hoče skriti za hrbet sprednjega. Tako hodijo zatopljeni v svoje misli.
Kako nesvobodna si, misel jetnika! Vračaš se vedno k istemu predmetu; bodo odkrili kruh med žaganjem? Te bodo zvečer oprostili v ambulanti za jutrišnji dan? Bodo zaprli kapitana? Kako dobi Cezar v skladišču toplo perilo; najbrž je podkupil skladiščnika, kako bi sicer?
Šuhov je zajtrkoval brez kruha in ohlajeno jed. Zato ima vtis, da se ni najedel. Pregnal je taboriščne misli, da bi želodec ne prosil hrane. Začel je premišljevati o pismu, ki ga bo kmalu pisal domov.
Medtem je kolona že prešla lesni obrat, ki so ga zgradili 'jetniki. To je stanovanjsko naselje iz montažnih hišic (zgradili so jih jetniki, v njih pa živijo svobodni državljani) in še nov
klub (tudi tega sa zgradili jetniki od temeljev pa do strehe, filme pa v njem gledajo drugi). Vrsta je nato zavila v stepo, naravnost proti vetru in rdečemu vzhodu. Na vse strani se je razprostiral sneg, bel in čist. Nikjer ni bilo videti niti drevesca.
Novo leto se je začenjalo. Enainpetdeseto. šuhov je imel pravico, da tega leta pošlje dve pismi. Zadnje je odposlal julija, odgovor pa je dobil oktobra. V Ust-Tžmu je sicer lahko pisal vsak mesec. 'Pa le o čem naj bi pisal? Zato je pisma pošiljal redko.
23.	junija 1941 je šuhov odšel od doma. Prejšnji dan so se ljudje vrnili od maše v Polomi z vestjo, da je izbruhnila vojna. Novica je prišla po pošti. V Tengenjovem, njegovi vasi, med vojno nihče ni imel radia. Sedaj pa mu pišejo od doma, da imajo centralni vaški radio in v vsaki bajti hrešči zvočnik.
Kaj bi jim pisal ? Vse je zaman, kot bi metal kamenje v vodo. Kar je preteklo in izginilo, to se ne povrne. V kateri brigadi dela, in da je njegov brigadir Andrej Prokofijevič Tjurin, tega pa ne more pisati. Z Letoncem Kilgasom se ima več pogovoriti kot pa z domačimi.
Tudi od doma mu pišejo le po dvakrat letno. Vendar njihovega življenja
več ne razume. Pravijo, da je v kolhozu nov predsednik; saj je itak vsako leto nov! — Da se je kolhoz združil z drugim kolhozom; tudi to so delali že prej, potem pa so zopet ločili. — Potem, da kdor ne odpravi predpisanega dela, izgubi del ohišnice, ali mu jo odrežejo tik hiše.
Žena mu je sporočila od doma, da v kolhoz ni vstopila po vojni živa duša. Tega Šuhov sploh ne more razumeti. Fantje in dekleta da si z zvijačo ali brez nje preskrbijo dovoljenje za odhod v mesto. Delajo v tovarni ali Težejo kamenje. Polovica moških ise z vojske ni vrnila; druga polovica pa ne pozna kolhoza. Živijo sicer doma. Delajo pa drugje. Le dva moška sta sedaj še v kolhozu: brigadir Zaharija Vasi-ljič in tesar Tihon. Temu je štiriin-osemdeset let, pa se je oženil in ima zopet naraščaj. Prav tiste ženske, ki so si v letih trideset zvalile na pleča kolhoz, nosijo sedaj vse breme.
Predvsem pa ne more Šuhov razumeti, kako to, da živijo doma, delajo pa drugje. Poznal je življenje posamičnih kmetov in življenje v kolhozu. Toda ne more se sprijazniti s tem, da bi moški ne delali v domači vasi. Kaj imajo postransko obrt? Morda »sezonsko delo? Kdo pa travo kosi?
im
LJUBLJANA — V Slovenski Matici je Arhiv Slovenije pripravil razstavo o rabi slovenščine skozi stoletja. Razstava, ki je bila odprta do 17. februarja, je zaključila zgodovinsko zaporedje z zgodovinsko 1. sejo Narodne vlade Slovenije 1. novembra 1918, s katero je narodna vlada razglasila: .¿Notranji uradni jezik je slovenski; slovenske in nemške vloge se ne sprejemajo, reševati jih je slovensko.“ Gradivo za razstavo so dali arhivi v Ljubljani, med njimi tudi nadškofijski, v Kopru in Ptuju.
MARIBOR — V Mariboru je od 29. decembra pa do 3. februarja 22.000 gledalcev ogledalo Pavlovičev film „Rdeče klasje“, ki je posnet po romanu 'Ivana Potrča. Obisk filma je bil velik, ker iso igrali domači igralci, pa tudi zaradi nekaterih „komercialnih seksualnih scen“. Mnenja o umetniški vrednosti filma so deljena. Skupina kmetov-zadružnikov iz 'Svečine je zapustila dvorano pred koncem predstave; kmetje so ostro izjavili, da film žali kmeta kot človeka ter mu odvzema vse etične in človeške prvine. Šestnajstletna vajenka je tudi odklonilno ocenila novi film: „Sramota za Slovence, da snemamo tak film“. Nekateri gledalci iso se tudi spraševali, čemu ni režiral filma •slovenski režicer in omenili, da je tudi film ,jNa klancu“ pisatelja Ivana Cankarja moral drugam po režiserja.
LJUBLJANA — šentjakobsko gledališče je za proslavo svoje petdeset-letnice izbralo Cankarjevega Martina Kačurja. Delo je režiral ing. Viktor Molka, glavno vlogo pa je igral Du-■šal Skok.
LJUBLJANA — Na redni letni skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti so izvolili dva nova dopisna člana: za rednega dopisnega 'člana je bil izvoljen dr. iur. Dušan Kermauner iz Ljubljane in dr. Oton Berkopec iz Prage. Za Kermaunerja pravijo, da je eden najboljših poznavalcev družbeno-politične zgodovine, dr. Berkopca pa so sprejeli za 'člana,
ferJ,e
de’ku za literarno zgodovino Češke akademije znanosti in umetnosti.
MARIBOR — Jugoslavija je bila med prvimi podpisniki mednarodne konvencije, ki prepoveduje nočno delo delavk. Toda od podpisa do izvajanja konvencije je dolga pot, vsaj v Mariborski tekstilni tovarni. V tej tovarni je zaposlenih 3269 delavk, od katerih dela v tretji nočni izmeni 1494 žensk. Prav zaradi tega neprimernega nočnega dela redko katera delavka Mariborske tekstilne tovarne doseže redno upokojitev. Večina gre predčasno v pokoj ali se pa invalidsko upokoji. Zaradi nočnega dela delavke tovarne že
dalj časa zahtevajo ukinitev nočnega dela za ženske, toda zadeva ise kljub temu ni dosti premaknila z mrtve točke, čeprav se to dogaja v „socialističnem raju“.
LJUBLJANA — V' Polju (Devici Mariji v Polju) pri Ljubljani so pred kratkim zgradili nov železniški podvoz. Podcoz je dolg 80 m in je eden najdaljših v Sloveniji in Jugoslaviji. Ta novica ne bi bila pravzaprav nič posebnega, saj podvoze imajo povsod, nekje več, nekje manj. 'Slabo je le to, da morajo ljudje pisati v liste o pomanjkljivostih, da se odgovorni organi sploh zavedo, da je kaj narobe. Tako je 12. februarja v Delu Janez Lampič opisal vse nevšečnosti: Luč še ni pošteno zasvetila, odkar je bil podvoz zgrajen; zlikovci so sicer glavni krivci, ker raz bijajo luči. V zimskih mesecih je zaradi goste megle tudi čez dan taka tema v podvozu, da se ljudje kar zaletavajo drug v drugega. V večernih urah pa si 'ženske skoraj ne upajo hoditi skozenj. Tema je tudi najboljša zaščitnica vlseh, ki zamenjujejo ta objekt z javnim straniščem.“	r~-
RADENCI — Letos bodo poslali na trg okrog 240 milijonov litrov Radenske slatine. Radenska slatina si utira pot tudi na tuje trge. Glavni odjemalci so Avstrijci, Italijani in, Švedi; računajo, da bodo izvozili najmanj tri milijone slatine, skušali bodo tudi povečati krog odjemalcev.
CELJE — Na celjskem stadionu so
9.	februarja ponoči neznanci na dveh mestih razsekali s sekiro tartansko tekaško stezo ter poškodovali električno in telefonsko napeljavo, škoda je velika, ker bo morala stezo popraviti ekipa iz Švice, ki je edina usposobljena za urejanje tartanskih naprav.
Umrli so od 3. 2. do 11. 2. 1971:
LJUBLJANA — Ivo Šulek, 82, natakar v pok.; Peter Čermelj; Frančiška Škerjanc r. Zaviršek; Franc Pavlovčič, upok.; Katarina Nagode, 88; Franc Pintar, upok.; Helena Habjan, 90; Hubert Levstik, bančni urad. v p.; Janko Krnic:. Marii a. Kobal r. Alič: Mici KerT Ernest Podgorski, upok.; Marija Šušteršič r. Tavčar; Marija Andrejčič; Rožina Bašin r. Lorenzuti, 89; Marija Gorše, 86; Dragotin Vorina, brivec v p.; Rudolf Vouk, mesar v pok.; Milan Tomšič; Stane Pelan, športni delavec, 77; Ivan šlamberger, 90, žel. up.; Frančiška Kokalj r. Prošt; Frančiška Orešnik, 77; Julijana Dolinar; Alojz Kušar, kurjač; ing. Ludvik Murko, prof. tehnične šole; Ivan Maček; Boris Tavčar, inšpektor Družbenega računovodstva; Melanija Lešnjak; Marija Kotnik; Pavla Leskovec r. Lenart; Venceslav Zupančič; Pavla Žargaj r. Jeraj; Marija Hrast, 71; dr. Lavo Mastnak, sodnik Vrhovnega sodišča v pok.; ^Miro Trtnik; Jerica Ferjančič r. Petač, 72; Anton Mravlje, delavec; Alojzija Tomc.
MARIBOR: Josip Birsa, 78, upok.; Ivan Špur; Pukl Katarina, 83; Kristma
PENTATI NA PAPEŽE V ZGODOVINI
(nad. s 3. strani)
padel Lateran, aretiral in odpeljal papeža Benedikta VI. v Angelski grad, kamor ga je zaprl. Tu so papeža zadavili.
Dne 20. avgusta 984 so zaprli v Angelski grad tudi papeža Janeza XIV., kjer je umrl od lakote, ali pa so ga usmrtili.
Meseca julija 985 je bil po vsej -verjenosti uismrčen protipapež Bonifacij VII.
Meseca februarja 998 so aretirali protipapeža Janeza XIV., ga strahotno izmaličili in okrnili, nato pa odpeljali v neki samostan, kjer je kmalu nato umrl.
Leta 1044 je ljudstvo pognalo iz Rima Benedikta IX., ko se je vrnil po senem letu domov na prestol, medtem •ko so že izvolili drugega papeža.
Leta 1046 so za več mesecev zaprli papeža Gregorija VI.
Leta 1075 so v baziliki Marije Snežne zgrabili papeža Gregorija VII.; nekdo ga je krepko udaril in ranil na glavi; nato so ga zaprli v neki stolp, odkoder ga je ljudstvo rešilo.
V dobi, ki je sledila, v kateri je prišlo do borbe za nadoblast med svetno in cerkveno oblastjo, je prišlo do viška pod Bonifacijem VIII.; zaušnica v Anagniju — se pravi aretacija, do katere je prišlo po Koloki in Noga-retu dne 8. septembra 1303, je skrajšala življenje papežu Bonifaciju VIII., ki je še isto leto umrl. Zgodovinarji zani-
kajo, da bi prišlo do dejanske zaušnice, ki naj bi jo dobil papež.
Leta 1527 so sovražne tolpe plenile po Rimu in hotele na vsak način obesiti papeža Klemena VII. Ta se je čudežno rešil v Angelski grad, kjer pa je bil več mesecev jetnik Karla V.
V Napoleonovi dobi je dne 20. februarja 1802 general Berthier aretiral in odpeljal v izgnanstvo papeža Pija VI., ki je umrl v Valenci.
Njegov naslednik Pij VII. pa je bil prav tako aretiran in pet let — od 1809 do 1814 — Napoleonov jetnik.
Iz novejše dobe pa omenjam samo papeža Pija IX., ki je vladal od vseh dosedanjih papežev najbolj dolgo (od 1846 do 1878). Pod njegovim vladanjem je italijanska oblast leta 1870 zasedla papeško svetno državo. Poslej papež Pij IX. v znak protesta ni več stopil iz Vatikana, prav tako ni dal več blagoslova z lože vatikanske bazilike. Italijanska drhal v Rimu je bila besna in bi ga rada na vsak način dobila v svoje roke. Ker ga ni dobila živega, je hotela v noči med 12. in 13. julijem 1881 — ob prevozu krste z njegovi truplom iz Vatikana v baziliko sv. Lavrenca — oboje vreči v Tibero.
Papež Janez XXIII. je uvedel zopet navado, da so pričeli papeži zapuščati Vatikan in obiskovati svet izven njega. Najdaljše potovanje iz Vatikana v •svet je napravil lansko leto Pavel VT. na Skrajni vzhod, odkoder se kmalu ne bi vrnil živ. Pred bodalom atentatorja Mendoze ga je rešil, kot smo rekli, njegov osebni tajnik msgr. Machi.
IlOVIMCi ¥
Osebne novice
Krst: V soboto, 27. februarja, je bil v Slovenski kapeli krščen Boštjan Andrej Duh, sin Andreja in Kristine Laure roj. Conde. Za botra sta bila Milan Bevk in Marjeta Bevk roj. Duh. Krstil pa je delegat msgr. Anton Orehar.
RAMOS MEJIA
Veseloigri v Slomškovem domu
Za pustne dni nas je prijetno presenetila igralska skupina ge. Eme Kesslerjeve. Postavili so se z dvema veseloigrama: Imenitni ženin in čudni snubci. Obe je napisal g. Jože Vom-bergar, ki ju je izbrskal iz svoje zakladnice radijskih iger in ju priredil za oder. G. Vombergarja in njegovih iger na predvojnem ljubljanskem radiu se še mnogi spominjamo, saj je z njimi oral ledino ne samo v Sloveniji, ampak je bil med prvimi tudi na evropskem nivoju.
Imenitni ženin in Čudni snubci sta dvodejanki polni besedne in situacijske komike, ki jo je ga. režiserka preko igralcev znala posredovati občinstvu, tako da je dvorana ob obeh predstavah bučala od smeha. V prvi igri so nastopili: ga. Cestnik Cilka v vlogi vdove Špele, gdč. Brula Andreja kot njena hči Marjeta ter kmečki fantje Peter,
Černjavič r. 'Sušnik; Kovačec Alojzija, 78; upok.; Viktor Šauperl, 69; Prose-nak Karel, delavec, 60; Marija OrniK, 73; Andrej Koritnik, 86, ključavničar; Marija Vaupotič, 82; Ivam-Smodej, 75; Franc Pilih, 73; Avgust Fiher, 76; Kra-tohvil Helena, 83; Kastel Franc, 55.
DRUGI KRAJI: Rozi Sitar r. Černigoj, Litija; Štefan Laznik, upok., Trnovlje; Terezija Šlaus r. Gavez, Celje; Lea Miklič r. Engelman, Domžale; Ivan Verbovšek, Celje; Janez Lapajne, Idrija; Branko Zorič, zdravnik, 42, Žu-peča vas; Darjo Velikonja, Ajdovščina; dr. Jože 'Pavlin, zdravnik, Trebnje; Antonija Leskovšek, Trbovlje; Ivana Suhadolnik r. Kržič, Vrhnika; Ivka Rozman, Celje; Stanko Studen, Kranj; Marica Zajc, knjigovodkinja Slovenske filharmonije v p., Osijek; Melhijor Buh, mizar, Horjul; Marija Gregori, Bovec; Štefan Lužar, mlinar v p., Celje; Pavla Jesih r. Drnovšek, 88, Trbovlje; Rudolf Strmole, Zg. Draga; Janez Ribnikar, 62, Tržič; Marija Šuč, Portorož; Jur'j Cvitanič, vinogradnik, Gorišnica; Rafaela Grahelj r. Kacin, Postojna; Ivan »Drnovšek, b. gostilničar, Dolenja vas pri Zagorju; Ivan Dolenec, gimn. ravnatelj v p., 82, Škofja Loka; Bernarda Avsenik, .Radovljica; Franci Škoda, Hrušica; Terezija Falkner r. Kramžar, Novo mesto; Ivan Mozetič, 82, župnik v n.. Ravne nri Cerknem: .Vil ¡eni,:'] Mravlja r. Osredkar, Zminec pri Škofji Loki.
A i
« M T I N I
Janez, Miha in Šimen, ki so jih predstavljali gg. Fajfar Ivan, Cestnik Jože ml., Fink Marko in Habat Ivan v istem vrstnem redu. G. Fajfar se je prelevil pozneje v barona Pompardona.
V drugi igri so stopili pred nas oče Janez Narobe ter sinova Miha in Drej-če. Očeta je igral g. Miklavc Franc, sinova pa g. Cestnik Jože st. in Gol-majerjev Jurček. Porovnetove tri so bile: ga. Cestnik Cilka, ga. Tomazin Metka in gdč. Trobec Tončka pa še nagajivi Janče, ki je v Cestniku Feriju našel prav dobrega zastopnika. V Kebrovi teti, krivi vseh zapletljajev, se je postavila g:a. Javoršek Francka; bolj postarana in nič kaj privlačna ženin; pa sta bila v veščih rokah gg. Novaka Staneta in Hribovška Franca. Scenerijo in osvetljavo je brezhibno pripravil g. Vresnik Franc, šepetalka je bila ga. Vester Francka.
Vsi igralci so svoje vloge izvrstno rešili, kakšen prav zahteven kritik bi morda lahko zapisal, da mogoče tu in tam znanje besedila ni bilo popolno, manj zahteven pa bi dodal, da je oder ■Slomškovega doma pač le nadomestek odra. Vsebinsko igri seveda nista posebno globoki, sta pač le burki, toda imata veliko zaslugo, ker sta pritegnili tudi tisto mladino, ki ji besedni zaklad šepa, pa one starejše, ki se jim je včasih prav težko odtrgati od televizijskega zaslona. Želimo samo, da bi se taki pustni dnevi ponovili tudi med letom.
Castelar.
Zaključek počitniških dni
Ko se steče mesec februar, se stečejo tudi počitniški dnevi naših otrok. Tedaj nas mladina povabi na is voj o sklepno prireditev, ki je bila tudi letos v okviru družinske nedelje zadnjega februarja.
Kljub gradnji ie še vedno dosti senčnega prostora, Ja je lepo potekla skupna sv. maša na prostem. Prav tako je našla lepo mesto razstava, ki je dosegla letos izredno pestrost ročnih izdelkov. Prtičem in s slovenskimi motivi križcev vezenim pasovom, prviir izdelkom najmlajših, lutkam in reliefom, lesenim igračkam, risbam, ladjicam in zmajem se je letos pridružila bogata razstava oblek, ki so jih na fe bruarskem šivalnim tečaju pod vodstvom ge. Mare Likozarjeve izdelal; priistavska dekleta.
Tudi nastop je pokazal, da je n; tečaju sodelovalo veliko rok in src pa tudi, da so ga otroci z veseljem in zanimanjem obiskovali. Uvodnemu nastopu vseh udeležencev z našo narodno zastavo, himno in pozdravnimi besedami so sledile točke posameznih skupin. Vsem sodelujočim se je zahvalil med kosilom nristavški predsednik ter in starši — pa nakazal načrte in prošnjo ob graditvi novega doma.
SLOVENCI PO SVETU
NEMČIJA
Novi duhovniki za Slovence v Nemčiji
V Nemčiji je vedno več 'Slovencev. Vsak mesec se pomnoži njih število. Prihajajo ne samo v večja mesta na južnem predelu, temveč tudi že v manjše severnejše dežele.
■S številom Slovencev ja rastejo tudi dušnopaistirske naloge. Vedno bolj je čutiti potrebo po novih duhovnikih, saj je naravno da gredo duhovniki tja, kjer so njih verniki.
Prav zato so pred kratkim prišli v 'Nemčijo štirje novi slovenski duhovniki, da bi delovali med rojaki v tej deželi. Po dobi spopolnjevanja v jeziku, ki je za njih dušno, pa tudi telesno skrb za vernike potreben, so že nastopili svoja mesta.
Novi duhovniki iso: Jože Cimerman, Prekmurski rojak, ki bo skrbel za Slovence v škofijah Freiburg, Trier :n Speyer; Mirko Jereb, iz Kranja na Gorenjskem, že skrbi za slovenske vernike v škofijah Osanbriick, Holdesheim in v severnem delu škofije Münster; Ludvik Rot iz Primorske, ki deluje med rojaki v škofiji Köln; in dr. Štefan Steiner iz Beltinec v Prekmurju in ki deluje med Slovenci v škofiji Berlin.
Novim dušebrižnikom želimo pri njihovem delu kar največ uspeha.
NIZOZEMSKA
Anton Robek
umrl
V Heerlerheide je pred kratkim umrl rojak Anton Robek. 'Pokojni se je pred dobrimi 40 leti nastanil na Nizozemskem. Bil je med ustanovitelji mešanega zbora „Zvon“, katerepu je ostal zvest do smrti. Dokler mu je zdravje dopuščalo je pridno sodeloval pri vseh dejavnostih slovenske skup-
nosti na Nizozemskem, katere eden najbolj aktivnih članov je bil. Zelo je ljubil rodno zemljo; med rojaki pa je slovel kot dobra in zvesta duša. Njegovega pogreba se je udeležilo veliko število znancev in prijateljev, ki so mu s tem izkazali zadnje priznanje. Naj počiva v miru. Prizadetim pa naše sožalje.
SLOVENEC PREDAVA NA PREZBI-TERIJANSKI TEOLOŠKI FAKULTETI
V mestu Dubuque v ameriški državi Iowa (ZDA) delujejo v delovni povezavi tri teološke šole: katoliška, luteranska in prezbiterijanska. Katoliška in prezbiterijanska sta od septembra 1969 dalje celo v isti novi stavbi. Ekumensko široka vzgoja bodočih duhovnikov in pastorjev je v tej šoli že dolgo doma. Za nas pa je dahko zanimivo, da na prezbiterijanski fakulteti predava starozavezne biblične vede Joseph L. Mihelič, v Ameriki rojen ribniški rojak. Njegovo teološko znanstveno delo nam je bilo doslej čisto neznano, poznajo ga pa bralci ameriških svetopisemskih teoloških revij, kjer red no objavlja svoje članke in razprave, posebej se pa zanima tudi za zgodovino slovenskega protestantizma.
'Slušatelji vseh treh šol lahko poslušajo predavanja na eni ali drugi šoli, zlasti pa lahko uporabljajo vise tri teološke knjižnice, ki imajo skupaj
150.000	zvezkov. V katoliški imajo naročenih kar 325 teoloških revij.

JE ŽE V TISKU
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1970
Že sedaj vam ga priporočamo, kajti po številu strani in po bogati vsebini bo zopet najreprezentativnejša knjiga slovenske ideološke emigracije.
Rezervirate si ga lahko v prednaročilu, i
Cena te velike knjige bo 2.400 pesov. Dana bo možnost plačevanja v obrokih.
!
■■BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBSBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBflBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB■■■■■■■■■■■■
Vsak teden ena
PRISPODOBE LJUBEZNI II. France Prešeren — Alojz Gradnik
Kot tisti, ki mu vso je imovino ugrabila elementov sprtih zloba in sam se rešil je iz morja groba na pustega otoka obrežino,
in ko je splezal na gora višavo, če ladja kje je, gledal hrepeneče, in srce prekipeva mu od sreče, ko ladje daljne je uzrl zastavo;
tako sem srečen jaz, ki, od togote valov obdanemu, mi je življenje brez tebe otok pust in poln strahote,
če uzrem — ko sem, poln straha in
trepeta,
z očmi ves kraj preletel m vrvenje ljudi - le trak, ki tvoj klobuk opleta.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
1. marca 1951 - Še. 9
SIN MARŠALA SAPOŠNIKOVA
O SOVJETSKIH NAČRTIH
Prav tiste dni, ko je ZSSR proslavljala Dan Rdeče armade in je njen predstavnik maršal Konjev dejal, da bo bodoča vojna „prinesla uničenje kapitalistično-imperialfstič-nega sistema na vsem svetu“, je na ozemlje zahodne Avstrije zbežal Vasilij Sapošnikov, sin rdečega maršala in član odbora sovjetskega vojnega gospodarstva.
Vasilij je med drugim povedal, da je vsa sovjetska politika do konca druge svetovne vojne bila defenzivna, da pa je od tedaj naprej strogo ofenzivna. Njena pripravljenost mora biti tolikšna, da bo lahko v štirinajstih dneh zasedla vso Evropo in da bodo vse za to potrebne čete prepeljali z letali. Po istih načrtih je treba zasesti tudi severno Afriko in Bližnji vzhod. Stalinova želja pa je, da se glavni del vojne oditrra na (Daljnem vzhodu. Ko bo tako pol sveta zasedla 'ZSSR, bo Amerikaneem ponudila premirie na
POPRAVEK
V zadnji številki Sv. Slovenije se je zopet vrinilo nekaj napak. Tako se prvi stavek uvodnika pravilno glasi: „Nezadovoljstvo kot tako je del človeške narave in niti ni napačno, razen če se pesimistično isprevrže v mračnjaštvo“. Hvaležni bomo če napako popravite.
Glas Korotana
Iz Avstrije smo prejeli brošuro Glas „Korotana“, ki je nekako glasilo slovenskega akademskega doma Korotan na Dunaju. Z veseljem in zanimanjem jo človek prebere, isaj nas vse zanima življenje 'Slovencev, predvsem mladih, tam na Koroškem. Za univerzitetne študente s Koroške pa tudi doma, ki študirajo ali se izpopolnjujejo na Dunaju, je ta dom. ki ga je zgradil g. Ivan Tomažič, prav primeren in se dobro počutijo v njem, kakor povzamemo iz zahvalnih pisem v tej brošuri.
Ta številka je posvečena povzetkom predavanja o spolni zdržnosti pred zakonom, ki ga je imel v domu dr. Gottfried Roth, asistent na nevrološki kliniki z (Dunaja, ki zagovarja teze s psihološkega vidika. Zraven je objavljen tudi članek primarija dermatološkega oddelka mariborske Splošne bolnice dr. Emana 'Pertla, ki s svojega profesionalnega stališča jasno zagovarja potrebo spolne zdržnosti pred zakonom. Končno je še g. Ivan Tomažič osvetil problem s stališča morale. Vsi članki so zelo zanimivi, pa tudi aktualni in znanstveno neoporečni.
Poleg tega pa je še opisano življenje v domu v zadnjem letu.
Zanimivo je, da je v njem zborovala Mednarodna zveza za človekove pravice, ki jo je organizirala avstrijska liga. Z gosti so bila razna srečanja in predavanja, npr. pisatelja 'Pavla Zidarja, svetnika Inštituta za narodna vprašanja v Ljubljani dr. Toneta Zorna in ljubljanskega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika. Poleg tega so obiskali dom razni drugi gostje iz vsega sveta.
Vidimo, da Korotan živahno deluje, da so študentje in gostje zadovoljni z njim in da vsi oni, kakor tudi mi, čestitamo g. Ivanu Tomažiču za njegovo delo in skrb,
MSGR. CASAROLI V MOSKVI
ZSSR ni izjema
Ena najvažnejših novic minulega tedna je vsekakor bilo poročilo iz Vatikana, da je msgr. Agostino Casaroli odletel z rimskega letališča z letalom sovjetske državne letalske družbe Ae-roflot v Moskvo, kjer je nato za Vatikan podpisal ameriško-sovjetski dogovor o prepovedi razširjanja jedrnega orožja.
V Moskvi je imel razgovore s predstavnikom oddelka za Evropo sovjetskega zunanjega ministrstva in z bodočim primasom ruske pravoslavne cerkve Pimenom.
Priprave za Casarolijev obisk v Mo ;kvi so bile v Vatikanu skrbno prikrite, da so bili preprečeni lahkomiselni ali zlonamerni komentarji tiska in drugih informativnih občil, ki bi mogli škodovati namenom Sv. sedeža. Tudi v Moskvi so jih prav tako skrbno prikrivali, tam tudi zato, da bi preprečili prezgodnje razočaranje marsikaterega pravovernega komunista, ki na socialistični idealizem* sovjetskih veljakov še kaj da in mu je zato njihov razgovor s predstavnikom Vatikana, od koder širijo ,opij za ljudstvo*, težko umljiv.
Sleherno konkretno komentiranje tega vatikanskega koraka je trenutno brez osnove, je prav za prav samo u-gibanie, ker vatikansko .zunanje ministrstvo* odn. msgr. Casaroli sam ni dal drugih izjav, kakor to, da so bili razgovori „relativno pozitiven dogodek“ in da „ise nam zdi, da se je za -iskri’o in da so oni (sovjeti) sprejeli idejo o dialogu“. To sta bila edina stavka, ki ju je britanska tiskovna a-geneiia Reuter, katero je mogoče smatrati za kolikor toliko zanesljivo, citirala pod narekovajem, medtem ko je o vseh ostalih (kolikor jih je bilo) Ca-sarolijevih izjavah tinsk poročal po svoje. Na tako poročanje pa se je v takih resnih in daljnosežnih potezah, kakor jih dela Vatikan, težko zanašati. Avtentična poročila je mogoče jemati le iz Osservatore Romano.
Vsekakor ta stik med Vatikanom in Moskvo v zgodovini boljševiške Ru-.,5.4 -ktL,-nL.M.
prenehal s svojimi napori za dialog b Kremljem, ker pač njegov delokrog obsega vso zemeljsko oblo.
Leta 1919 sta si izmenjala brzojavki kardinal Gasparri, takratni zunanji tajnik v Vatikanu in čičerin, boljševi-ški komisar za zunanje zadeve v Leninovi vladi. Nov kontakt je imel Kremelj z Vatikanom leta 1922, ko je bil v vatikanskem zunanjem tajništvu kardinal Fizzardo. V razdobju med 1922 in 1924 je nato papeška misija za pomoč moč prišla v Sovjetsko zvezo. Letd 1924 sta se razgovarjala sov. zun. mi-nisier Lilvinov in takratni apostolski nuncij v Berlinu, kardinal Pacelli, ki je bil pozneje papež Pij XII. Leta 1926 jenato msgr. D’Herbigny obiskal Sovjetsko zvezo in tam posvetil več katoliških škofov.
Sledila je nato dolga doba ,miru‘, ki jo je prekinil šele papež Janez XXIII. z izmenjavo brzojavk s Hruščevom v letih 1961, 1962 in 1963. Ta je nato marca 1963 sprejel v posebni avdienci Hruščevega zeta Adžubeja. Sedanji papež Pavel VI. pa je imel tri sestanke n sov. zun. ministrom Gromykom in sicer leta 1965 v New Yorku, v letih 1966 in 1970 pa v Vatikanu.. Sovjetski predsednik Podgorny sam pa je obiskal Pavla VI. v Vatikanu leta 1967.
Sedaj se je prvič v zgodovini zgodilo, da je tako visok vatikanski funkcionar, kakor je msgr. 'Casaroli, obiskal sovjetski Kremelj. Formalni motiv obiska je bil podpis vatikanske države zgoraj omenjenega ameriško-sov-jetskega dogovora. Objektivnemu opazovalcu je razvidno, da gre le za simbolično dejanje. Vatikan ni kandidat za jedrno oboroževanje. Toda moralna opora, ki jo more dati pozitivni stvari, je neprecenljive vrednosti.. Ne gre S"mo za moč katolištva v svetu, temveč poleg tega še za svetovni prestiž, ki si ga je v modernem času, predvsem ’a po drugi svetovni vojni, pridobila Sv. stolica.
Ta prestiž, ki ga spremlja pritisk svetovnega javnega mnenja, je brez dvoma uklonil Kremelj na dialog z Vatikanom. Res je, da se Kremelj namerava s tem dialogom okoristiti. čim bolj, toda res pa je tudi, da Cerkev v komunističnih državah, s katerimi je storila v stik (Jugoslavija. Poljska..
Mednarodni teden
temveč ravno obratno. Iz razvoja v boljševiški Rusiji je razvidno, da ta ni izjema.
Poleg direktnega stika med Vatikanom in Moskvo v osebi msgr. Casaro-lija, ki je minuli teden podpisal v Kremlju za Vatikan ameriško-sovjetski dogovor o prepovedi razširjanja jedrnega orožja, je ves isvet pozorno poslušal Nixonovo poslanico ameriškemu ongresu.
V	65.000 besedah je Nixon podal pregled sedanje in bodoče severnoameriške notranje in zunanje politike. Severnoameriško zadržanje do držav južno od Rio Grande, se pravi do latinskega dela ameriškega kontinenta, bo ostalo na sedanjih tirnicah: Washington hoče z vsemi latinskoameriškimi državami ohraniti dobre odnoise, toda
je jasno, da kdor bo sovražen do nas, ne more pričakovati našega prijateljstva“. Ta opazka je letela na Castrovo Kubo, predvsem pa na novo socialistično državo ' čile, za katero je odkrito dejal: „Zakonitost čilske vlade ni dvom-1 iva, toda njena ideologija vpliva na njene korake.“
Iz Vietnama, ki je kritično področje za ZDA, se ameriške čete ne bodo umaknile vse dotlej, „dokler bo Severni Vietnam imel v svoji oblačiti enega samega severnoameriškega vojnega ujetnika“. Za „najnevarnejše področje sveta** smatra Nixon Bližnji Vzhod in to „vsled možne direktne konfrontacije z ZSSR“.
Na Daljnem vzhodu je komunistična Kitajska „velika sila v Aziji“, toda „ne bomo prezrli svojih dolžnosti do nacionalistične Kitajske“, je izjavil Nixon.
Zahodnoevropske države pa bodo v doglednem času „ustvarile politično skupnost“ ter je zato Nixonova želia, da bi države Skupnega evropskega trga postavile v Washingtonu svoje po-■ ebno predstavništvo.
Novo potrdilo o severnoameriškem poseganju v interesno področje Sovjetske zveze je Nixonov rredlog ameriškemu kongresu, da naj bi severnoameriška vlada v bodoče „določila garancije severnoameriškim podjetjem, ki investirajo v Romuniji in Jugoslaviji“.
V	Moskvi posebne reakcije na Nixonovo pos'anico kongresu ni bilo, razen glede njegovih izjav o vojni v Vietna-
■Dili-..iti—o—miTaaxrjajK-- *atunj***.il*——«—aa:,v.. *_
Odločilne volitve v Indiji
Trajale bodo deset dni
V ponedeljek, 1. t.m., so se v Indiji začele splošne volitve, ki bodo trajale de«et dni. Na kocki je nadaljnji obstoj socialističnega režima sedanje predsednice Indire Gandhi.
Opazovalci menijo, da se bo volitev udeležilo 275 milijonov Indijcev, se pravi polovica indijskega prebivalstva. Sedanje volitve smatrajo za ene najbolj odločilnih v 23 letih neodvisnosti tega drugega največjega azijskega naroda.
Prvič v svoji zgodovini ise je največja indijska stranka, tkim. kongre-
RAVNATELJ IVAN DOLENEC (nad. s 1. strani)
likor mu je bilolll mogoče. Tako mi je 3. dec. 1970. pisal: „Zelo vesel sem bil, ko sem slučajno dobil v roke časopis in bral o Mauserjevem obisku v Argentini. Imel sem srečo, da mi je prišla v roke njegova trilogija. Z velikim užitkom sem jo prebral. To je res objektiven prikaz dogodkov iz časa biča: 1941 do nekako 1950. Mauser si je z njo postavil trajen spomenik. Dobil je zasluženo priznanje v zamejstvu — Bog daj, da bi ga dobil tudi v domovini.“
In v istem pismu je tudi stavek: „Začel sem pregledovati Martina Fier-ra. Da je tako razkošno opremljena knjiga mogla iziti v zamejstvu, bi nikdar ne bil pričakoval! Ne morem si želeti drugega, kakor da bi vse tvoje delo našlo priznanje tudi v domovini — in sicer kmalu.“
To so bile zadnje besede, ki sem jih dobil od prijatelja ravnatelja Dolenca. Zdaj naj počiva v istem grobu s svojo zvesto družico in doživlja Boga, kakor ga ni mogel v življenju. Njegova pot je dobila svoj najgloblji smisel in vsebino. In na grobu je napis, kot ga je sam postavil na grob ženi: Fiat vo-luntas Tua! — Počivaj v miru, dragi prijatelj!	Tine Debeljak
„Ne smemo pripisovati vsakdanjemu in enoličnemu načinu dela, če človek postaja vedno bolj brezimen in nepristen. Tega je kriva plitvost, ki zajema njegovo umsko, čustveno in praktično življenje.“
Španski teolog López Quintás
Kremelj se boji umetnikov
V Sovjetiji zelo visoko cenijo umet- njanja Nobelovega nagrajenca Solženi-
nike in znanstvenike vseh vrst, v kolikor se seveda podrede volji partije. Tako ti uživajo velike privilegije: skoraj slednji vidnejši umetnik ima isvoj avto in šoferja, letno hišico na podeželju, počitnice v razkošnih hotelih, itd. Lecn:d Brežnjev se je še pred kratkim pohvalil in izrazil, da morajo biti za „veliko spoštovanjle, ki ga uživajo, hvaležni njemu in stranki“. Videti je pa, da uhajajo prav znanstveniki in umetniki iz ojnic te partije, Zlasti se je začel tak „upor“ po aferi s Solženi-cinom, ki ni mogel priti v Stokholm po Nobelovo nagrado, kajti ni imel zagotovila, da bi se mogel tudi vrniti v Rusijo. Pripravljen pa je sprejeti nagrado kje na ruski zemlji.
V zvezi z njim sta padla v nemilost d a velika ruska glasbenika: pevka Grlina Višeniskaja in njen mož, slavni čelist Mistielav Rostropovič. Višenjska-ja, katere tajna policija nima korajže a-retirati, ima dva „greha“: prvič se je roročila z opozicionalcem Rostropovi-čem, in drugič: v času zadnjega prega-
cina, ga je skrivala nekaj časa v svoji podeželski „dači“. To policija ve in ji zameri. Za novo leto so jo brisali iz vrst božičnih pevcev v televiziji. To je začetek, preko njega pa še ne upajo iti.
Tako se godi tudi znanemu fiziku Andreju Saharovu, ki je že lani izdal brošurico proti stalinizmu, sedaj pa je ustanovili Društvo za obrambo človečanskih pravic. Umetniki so avantgarda borbe za svobodo in zdemokra-tiziranje Rusije. Reakcija od strani vlade vodi v nov stalinizem. Kritiki se javljajo z vsakim dnem, in poudarjajo svoj dogmatizem na področju ple-isa, petja, literature in časnikarstva itd. Umetniki ne gredo v dogmatizem, ampak silijo iz njega. Po neredih na Poljskem se boji Kremelj — umetnikov, takih kakor so Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin (katerega prevod povesti iz stalinističnih taborišč prinašamo v podlistkih), pevka Vi-šenjskaja, njen mož čelist Rostropovič ter atomski znanstvenik -Saharov.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
sna stranka, ki danes vlada Indijo, znašla pred močno opozicijo štirih drugih strank, ki so se povezale v blok z namenom, da bi kongresni stranki vzele mandat. V dosedanjih štirih splošnih volitvah, ki so se odigrale v neodvisni Indiji, je kongresna stranka vedno dobila večino. Kongresno stranko je ustanovil indijski vodja Mahat-ma Gandhi, utrdil pa jo je oče sedanje predsednice, Nehru.
Predsednica Indira Gandhi si je zastavila cilj, dobiti vsaj večino od 518 parlamentarnih sedežev in tako doseči neodvisnost kongresne stranke od drugih strank, med njimi od komunistov.
V zadnjem parlamentu, ki je bil razpuščen lanskega decembra, se pravi 14 mesecev pred potekom roka — je imela Indirina frakcija kongresne stranke samo 228 sedežev, se pravi 32 manj od večine.
Na parlamentarnih volitvah leta 1967 je kongresna stranka dobila 283 sedežev, toda zaledje Indire Gandhi se je zamajalo, ko se je njena politična organizacija novembra 1969 razdelila v dve frakciji, eno za njo in drugo proti njej.
Večina opazovalcev meni, da bo Indirina frakcija na sedanjih volitvah mogla ohraniti vsaj 228 sedežev, ki jih je imela v razpuščenem parlamentu. Nihče pa si ni drznil napovedati, da bi Indirina frakcija dobila večino sedežev. Tudi če bo dobila spet 30 glasov manj od absolutne večine, se bo mogla obdržati na oblasti, seveda s pomočjo neodvisnih in raznih levičarskih strank, kakor v preteklosti.
V	518 volilnih okrajih je Indirina frakcija kongresne stranke postavila samo 441 kandidatov, ostale pa je prepustila drugim političnim organizacijam, s katerimi je sklenila krajevne dogovore.
V	svoji volilni kampanji je Indira Gandhi propagirala svojo „socialistično politiko, s katero bom odpravila razlike med bogatimi in reveži v Indiji.“
„imamo tudi mi svoje interese na teh področjih“.
Urugvajski teroristi so se zadovoljili z 250.000 ameriškimi dolarji in so no 205 dneh izpustili na svobodo brazilskega konzula Diasa Gomideja. Ta ie v Braziliji hrabro izjavil, da „tero-r'sti ne zaslužijo nobenega spoštovanja od nikogar“ in da „nima besed, s kat»-r'mi bi mogel prav obsoditi to teroristično organizacijo“. Nixon je terorizem in ugrabitve v svoji poslanici kongresu or načil za „moralen bankrot“.
NOVE OSTAVKE
Ni se še dobro poleglo vrvenje zaradi zamenjave tukumanskega guvernerja, ko je že nov val ostavk pretresel razburkano argentinsko politično življenje. Pretekli četrtek 25. februarja je nenadoma in „na željo predsednika“ odstopil buenosaireški župan, general Iricibar. Dotični je vodil krepko politiko javnih del, kamor je prišteti podaljšanje Avenide 9 de Julio, razni anivelni dohodi v mesto, preureditev južne četrti Buenos Airesa (ki se zaradi nastale afere še ni izvedla), re-
modeiaciia buenosaireške promenade gvsimi cevmi
A največje presenečenje četrtka je bila gotovo ostavka, ki jo je podal kor-dobski guverner dr. Bernardo Bats. Njegov minister za javna dela, Ramón Asís, je priletel v Buenos Aires in se še isti dan vrnil v Cordobo z odgovorom, da je predsednik ostavko sprejel. Guverner Bas je bil v Cordobi priljubljena osebnost, ki je že dalj časa z varno roko vodil razburkano provinco. Ne smemo pozabiti, da so se v Cordobi pr:čela številna revolucionarna gibanja, tako leta 1955, ko je padel Perón, pa tudi leta 1968, ko so majski dogodki težko oslabili Onganijevo vlado, zaradi česar je potem tudi lanskega leta str-
25sav©d Slovfflisik v lastraili mi^osioMli
V HIŠI NA VIA APPIA
Mnogi slovenski duhovniki so v oreteklosti poglabljali isvoje znanje v tujini. Zadnja desetletja pa je zlasti narastlo število tistih, ki so nadaljevali študije na rimskih papeških univerzah. Potreba domačega okolja in medsebojne povezave teh duhovnikov je pokojnemu ">atru Prešernu vzbudila željo, da bi imeli Slovenci v Rimu lasten zavod. Tako je nastal Slovenik, ko je bila podpisana ustanovna listina 22. nov. 1960.
Vodstvo zavoda, ki ga je v začetku nosil p. Prešeren, sedaj pa msgr. Ma-ksimiliian Jezernik, je prvotno mislilo lastne prostore hitro sezidati na v ta namen kupljenem zemljišču. A ker bi se zadeva preveč zavlekla, so pred kratkim kupili staro, a dobro ohranjeno hišo na Via Appia Nuova. V njej je 20 sob in 88 prostorov.
Dne 31. januarja t. 1. tsta ljubljanski metropolit dr. Pogačnik in mariborski škof dr. Držečnik otvorila ob prisotnosti nad 100 rimskih Slovencev nove prostore. Oba škofa in dr. Jezernik so somaševali. Ljubljanski nadškof je v nagovoru poudaril potrebo zavoda in omenil razvoj postopka za 'Slovenik, ki sta ga pred 10 leti pričela pater Prešeren in škof Vovk. Sledil je ogled prostorov in zakuska.
Znano je, da bo velika denarna sredstva, ki so za Slovenik potrebna, pri-snevali zlasti Slovenci v zdomstvu in zamejstvu. Domovina sama zavod potrebuje, a ne more zanj skrbeti in pomagati. Kako to? V današnjih okoliščinah in dejanskem položaju doma je odgovor kaj enostaven.
dva meseca spremenjena v jarek (in v reko ob deževnih dneh). Vsi ti neprijazni detajli, in pa splošna obnovitev vladne ekipe so pripeljali do Iricibar-’evega odstopa. Na njegovo mesto je bil takoj imenovan upokojeni general Tomás Caballero. Ta je bil za časa nastopa Onganijeve vlade zvezni komiisar v Mendozi. Znan je kot umerjen nacionalist, kar seveda odgovarja sedanji usmeritvi vlade.
še isti dan, četrtek 25., je bila objavljena ostavka generala Demarchija, ki je dotlej zavzemal položaj predsednica državne družbe Argentinskih železnic. Na njegovo mesto je bil že imenovan general Emiliano Antonio Silvio Flouret.
imenovan Basov naslednik, že sedmi guverner, odkar ise je leta 1966 pričel proces Argentinske revolucije. Je to dr. Jose Camilo Uriburu, star 57 let, ro*en Kordovčan, ki je tudi advokatske študije dovršil v Cordobi. Bil je tudi senator v provincijskem parlamentu kot predstavnik Demokratske stranke do leta 1968, ko je zapustil politično polje. Tudi se ni aktivno udeleževal pri zad-n;ih političnih doživljajih v Cordobi. Mnogi menijo, da je bil izbran prav za^o. še nekaj. Dr. Uriburu je oče št;rinaistih otrok (najistarejša, hčerka, 94 let, najmlajši, sin , 1 leto). Sedaj bo svoie voditeljske zmožnosti moral ’’porabljati v številnejši, in manj ubog-
1 'ivi kordobski „družini“.
MATEJ BREGAR
t Soula ti na papeže v zgodovini katoliške Cerkve
od Petra do Pavla VI.
Vsem nam je še v spominu atentat, ki ga je skušal izvesti na papeža Pavla VI. slikar Benjamin Mendoza y Amor. Preoblečen v duhovnika, kot tisti komunistični zločinec, ki je ustrelil bana Natlačena v Ljubljani, je Mendoza hotel zabosti papeža. Prisebnosti papeževega osebnega tajnika Machija in južnokorejskega kardinala Kima gre zahvala, da se napad ni posrečil.
Hkrati z olajšanjem, ki nam ga je prinesla vest, da se papežu Pavlu VI. ni ničesar zgodilo, pa se je v mnogih vzbudilo zanimanje, ali je bil to prvi napad na kakega papeža, ali jih je bilo že več v dolgi zgodovini katoliške Cerkve.
Po podatkih, ki jih nudi vatikanski arhiv, je bilo nasilij in napadov na ■papeže v zgodovini katoliške Cerkve zelo veliko, če gremo mimo prvih treh stoletij krščanstva, ko je bila Cerkev, da tako rečemo, izven zakona, ko je prišlo do strahotnih preganjanj, v teku katerih so padli kot mučenci in svetniki številni papeži ( nad 30 po številu, od sv. Petra do sv. 'Silvestra), tudi v dobi Konstantinove Cerkve ni bilo miru. Zlasti potem ne, ko so sedež imperija prenesli iz Rima v Bizanc. Najhujše se je zgodilo papežu Janezu I., ki ga je ob povratku iz Bizanca aretiral Teo-dorik in je umrl v zaporu 18. maja 526.
Dve stoletji kasneje je neka oborožena tolpa napadla sprevod, ki je spremljal papeža Leona iz Laterana v cerkev San Lorenzo in Lucina v Rimu. Papeža so potegnili s konja, ga pretepli, nekateri napadalci so ga hoteli celo oslepiti. Bilo je 25. aprila 799.
Meseca avgusta 897 je struja, ki je bila nasprotna papežu Štefanu VII. tega aretirala in ga nato zadavila v zaporu.
Potem je sledila doba, ko sta bila Rim in papeštvo v rokah mogočnih in nas’Tnih plemiških družin, kot plemičev Tuskula, Kresencijev, Frangipa-nov, Pierleonijev in podobnih, ki so spremenili vsako papeževo volitev v krvavo pretepanje. Nekaj hujših primerov navajamo v naslednjem:
Meseca novembra 903 je Leon V. umrl v zaporu, kamor ga je spravil neki njegov duhovnik.
Meseca marca 928. je umrl papež Janez X., po vsej verjetnosti zadušen z blazino.
Dne 19. decembra 965 je drhal, ki -■se je uprla njegovi izvolitvi, napadla papeža Janeza XIII., ga pretepla in žalila na vse mogoče načine, nazadnje ise mu ie posrečilo zbežati v Angelski ■grad, kjer je ostal več dni.
Meseca junija 974 je Kresencij na-(Nadaljevanje na 3. strani)
VOBODNA
ÁÑO (LETO) XXX (24) No. (štev.) 9
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS A IK K# 4. marca 1971.
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBI
Znova ,,Ijiudsha sodišča“
V kratkem se bo zbral čilski parlament, da na plenarnem zasedanju odloči o usodi zakonskega osnutka, ki ga bo kongresu predložil z lastnoročnim podpisom sam predsednik države, socialist in marksist Salvador Allende. Že sedaj čilska in svetovna javnost napeto pričakujeta debate in zlasti izid glasovanja, kajti takrat se bo odločila nadaljnja pot čilskega sodnega sistema. Zakonski osnutek predsednika Allendeja namreč predvideva vzpostavitev tako imenovanih „ljudskih sodišč“, ki. so v zgodovini človeštva doslej igrala že toliko žalostnih vlog.
Res je sicer, da bodo sodišča, v primeru, če bi bil zakonski osnutek sprejet, zaenkrat še lokalnega značaja, delno omejena na krajevna območja, vendar sama pojava sličnih sodnih postopkov, njihova narava in način, kako se na njih deli „pravica“, težko ogroža svobodo čilskega človeka sploh.
Razlogi, ki jih navaja Allende za sodno spremembo, so vse prej kakor rcprejemljivi. Poudarja potrebo „hitre in poceni pravice“, ki da je „iz političnega vidika prepotrebna“ (podčrtali mi). Poleg tega naj bi bila ta „srenjska sodišča“ (“tribunales vecinales”) tudi cebo „pedagoški način, da se ustvari v liiub-tvu smisel za pravico“. Tudi naj bi bila s tem v bazi odpravljena „razredna pravica“.
Ne bomo se danes UBtavljali ob pravosodnih pomanjkljivostih osnutka (o-memmo le, da sploh ne vsebuje tipifi-kacije raznih prekrškov), saj sam Allende polaga važnost na „politični vidik“. S tega vidika pa je „revolucionarnost“, katero si čilski komunisti pripisujejo, zastarela že dve sto let v teoriji in nad 70 let v praksi. Saj je že
bi nadomestili „buržujski parlament“. I eninov model je zvesto posnet, Raj čilski osnutek predvideva, da bodo člane sodišča „volili sosedje“, t. j. člani srenje, predsednika sodišča pa bo določil guverner. Guvernerja samega pa imenuje predsednik države.
Ko tako vidimo, da bo sodna ustanova in delitev pravice direktno ali indirektno odvisna od predsednika, se pač ne moremo čuditi še drugim „spodrsljajem“, kot n. pr., da so edini pogoji za to, da nekdo postane „ljudski sodni';“ ti, da ima 21 let, je član „delavske ali bazične organizacije“, ter da zna „brati in pisati“. Tak sodnik bo lahko klican na odgovor za Rvoja dela le, kadar mu bo dokazano, da je „nepošteno“ delil pravico.
¡Sodbe in obsodbe bodo ustmene in kazni, ki jih lahko to sodišče naloži, gredo od „javnega opomina“ preko obsodbe na prisi'no delo „komunitarnega interesa“, denarnih kazni in končno zapora, katerega doba v osnutku ni omejena ne tipifioirana. ¡Priziv ni mogoč, izvzemši v primeru „odvzema svobode“
Spričo tako jasnega političnega namena za spremembo sodnih postopkov, ki že v svoji osnovi temeljno nasprotuje obstoječi ustavi, je čilska javnost ostro napadla vse predlagane spremembe. Tri stranke. Krščansko demokratska, Nacionalna in Radikal demokratična, so že napovedale svoj odklonilni glais. Tudi nekatere druge, ki sestavljajo tkim. Ljudsko združenie, ugotavljajo neustavnost takih sodišč. S tem pa tudi raste gotovost, da bo čilski parlament Allen-dejev osnutek zavrnil z veliko večino, «aj bodo zanj volile le marksistične in filokomunistične stranke.
S tem pa bo od čila vsaj zaenkrat odvrnjeno zlo „ljudskih sodišč“, zlo, ki smo ga Slovenci bridko občutili in ki je pustilo na narodnem telesu neozdravljive rane. Bilo je to v času, ko sta bila sodnik in rabelj ena in ista oseba.
40 LET VATIKANSKEGA RADIA
12. februarja 1971 je minilo 40 let, odkar deluje vatikanska radijska postaja. Odprla Rta jo Pij XI. in kardinal Marconi. Za Slovence pa je pričel vatikanske oddaje pred 40 leti sedanji mariborski škof dr. Držečnik. Za Hrvate pa pok. kardinal ¡Stepinac.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■HBanBBMSBaaBa«a*asaBan«HH«*a«aaaaaaaaaaaaaaa'
MOČ IDEALIZMA IX VERE
bbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbhbbbbbbb■ibbbbbbbhbbhbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb®
Científicos latinoamericanos en Moscú
Kdor se je v izseljenstvu spoprijel s problelmi, ki zadevajo našo skupnost, naše organizacijsko, kulturno, časnikarsko in vzgojno delo, nima dosti časa razmišljati o preteklosti.
Problematika našega emigrantskega življenja ni enostavna in vsakega javnega delavca dobro zapoRli. Če pa ob sedanjosti gledamo še v bodočnost naše emigracije in naroda v domovini, ostane še manj časa za razmišljanje o preteklosti.
Šele kak izreden dogodek nas nekako prebudi, da nam stopi pred oči preteklost. Med te spada nedvomno smrt prijatelja v izseljenstvu, ki orno ga poznali še iz domovine, z njim sodelovali in bili povezani v delu za skupne cilje. Ob smrti se spomnimo, kako smo preživljali lepe čase trdega dela in borb, uspehov in porazov; vse pa iz ljubezni do napredka in svobodnega življenja našega naroda.
Prve dni februarja smo bili številni Slovenci v kordobskih hribih na dopustu v počitniški koloniji dr. Hanželiča, Nepričakovano je udarilo med nas sporočilo, da je v Torontu, v Kanadi umrl Lojze Ambrožič starejši. Vse, ki smo ga poznali, ali celo bili z njim v prijateljskih odnosih, je vest močno prizadela. Saj smo se zavedli, da je naša emigracija izgubila enega najbolj delavnih članov starejše generacije iz stare, predvojne organizacijsko prosvetne šole.
Živo mi je stopil pred oči dobri Lojze Ambrožič, ki je bil pred vojno v vatsi Gabrje, v župniji Dobrova, ugleden posestnik in trgovec. Vsak teden je s ozi več let prihajal v dr. Krekovo in pozneje mojo odvetniško pisarno. Vedno dobre volje, nasmejan in dovtipen.
s: -ASAgJ .j^PVctda nikdar zase. Kot prosvetni in politični delavec, član vodstva ljubljanskega okrajnega ceistnega odbora, občinski odbornik itd., je neprestano skrbel, kje bi pomagal, kako bi našel razumevanje za razvoj in napredek organizacij in ustanov, katerih član je bil. Koliko se je potegoval tudi za posameznike — prijatelje in neprijate-Ije — če je vedel, da so v potrebi. Na banski upravi je bil dobro sprejet v vseh uradih in ban dr. Natlačen je imel vedno vrata zanj odprta.
Bil je javni delavec, ki je skrbel le za druge, za sebe ni iiskal ničesar.
Med revolucijo je doživel ne le on,
ampak vsa družina veliko gorja, ki so mu ga povzročili okupatorji in komunisti, pa ni klonil.
S številno družino — saj zapušča sedaj v Kanadi ženo in sedem otrok — je šel preko koroških taborišč v Toronto. Kljub rahlemu zdravju in številnim operacijam ni utihnil. Zanimal se je za življenje izseljencev po vsem svetu in skrbno zasledoval življenje v domovini. Bil je v neprestanem pismenem stiku s prijatelji po Bvetu. Vsak jih je bil vesel. Saj so bila polna duhovitosti in svežosti. Nihče ne bi verjel v zadnjem času, da jih piše šestinse-demdesetleten bolehen mož. Pisal pa je tudi članke in spomine, predvsem v Ameriško domovino. Pravijo, da jih je napisal več kot sto. Bil je zvest in neutrudni sodelavec Zbornikov Svobodne Slovenije. Slovenci v Kanadi se imajo mnogo zahvaliti njemu, da je njihova delavnost tako podrobno in dokumentarno ohranjena y njegovih spisih v Zbornikih Svobodne Slovenije. Tudi ta, ki je v tisku, vsebuje lep in obširen u'egov članek o delu in življenju Slovencev v Kanadi.
V zadnjem čaisu pa je nekako slutil, da se bliža konec. Predvsem tedaj, ko -e umrl kak njegov starejši prijatelj,
' ot npr. France Lončar v Clevelandu. Db eui takih prilik je pisal nedavno ■ ri'atelju v Argentino; „'Saj se tako naglo redčijo naše vrste. Včasih se kar ojim, da bom ravnokar sam ostal od s'are garde. Če bo preveč dolgčas, bom na še sam odpotoval... Prej ali rale j — kakopak.“
Ob smr'i Lojzeta Ambrožiča je po-Trao stonilo pred nas vprašanje, zadaj so morali taki slovenski možje v svet? Zakaj jim ni bilo dano, da bi
--—TOi»	-iio _	o-c*4-7 , '•ÏjîCAO-c-
vpijoča krivica, ki '.so jo zagrešili komunisti nad slovenskim narodom?
Kako drugače in lepše bi bilo danes v Sloveniji, ko bi jo po drugi svetovni vojni obnavljali in gradili heroji ljubezni do slovenskega naroda, heroji odpovedi, ki so svoje moči črpali iz krščanstva, ne pa heroji, ki so pripeljali Slovenijo v njeno današnje tragično stan'e, ker so jo gradili na sovraštvu, egoi-mu in materializmu.
Dragi pnjate-lj Lojze Ambrožič: Nat bodo te skromne besede zapisane namesto odgovora na zadnje pismo pred smrt’0, na kamero še nisem odgovoril
M. S
El creciente interés que demuestra la Unión Soviética por el continente latinoamericano se ve reflejado en las cada cez más frecuentes visitas de personalidades de nuestros países en Moscú.
Así en el marco del Instituto para América latina, que funciona en la capital rusa, se asiste a un desfile de sabios, artistas y escritores de esta parte del mundo. Recientemente ee han reunido en una mesa redonda los historiadores latinoamericanos, para discutir el tema: “La ciencia contemporánea de la historia y la lucha por el progreso en América latina.“
Otra de las visitas fue la delegación del Consejo nacional de las universidades peruanas, que viajó a Moscú para asistir a varias conferencias, ueguida de la visita del director-editor del diario peruano más importante, el “Comercio”.
Los huéspedes más recientes del nombrado Instituto fueron una delegación mexicana y otra del Centro Venezolano de Amistadas Soviéticas.
Está además añadir que, mediante estos contactos, la Unión Soviética pretende extender y fortificar su influencia en América Latina. Su fin, aunque no confesado abiertamente, es el sometimiento final de los pueblos latinoamericanos a regímeneR dictatoriales adictos al Kremlin.
Latinskoameriški znanstveniki v Moskvi
Naraščajoče zanimanje, ki ga kaže Sovjetska zveza do latinskoameriške celine, se odseva v vedno bolj pogostih obiskih raznih osebnosti naših, držav v Moskvi.
Umrl je ravnatelji Ivan Dolenec
Umrl je zopet v domovini eden velikih katoliških kulturnih delavcev, šolnik, znanstvenik in politik ravnatelj Ivan Dolenec. V Sopotnici pri Škofji Loki ga je dne 12. februarja zadela kap v 87 letu starosti. (Rojen 1884). Pokopal ga je na škofjeloškem pokopališču ljubljanski metropolit dr. Pogačnik ob asistenci 12 duhovnikov in v pričo mnogo ljudstva, tako domačega kakor novomeškega in ljubljanskega.
Ravnatelj Dolenec ni bil samo dober človek, bil je najboljši, v katerem je bila sama dobrota in zvrhan idealizem. Kdor je kdaj koli prišel v stik z njim, mu je osvojil srce in bil mu je prijatelj za vse življenje. Si hribovskega kmečkega grunta je šel v šole v Kranj in nato na Dunaj, kjer je postal profesor klasičnih jezikov in Rlovenščine. Tam se je tudi oženil, z Nemko sicer, ki pa se je popolnoma privadila slovenskemu jeziku in se tako vživela v naš svet, da je bila v najvišjem vodstvu Slovenske krščanske ženske zveze. Dolenec je bil „krekovee“ z vbo dušo in razumevanjem. Iz akademskih let je imel zveze z Janezom Ev. Krekom in ta mu je — kot poslanec — preskrbel mesto stenografa v dunajskem parlamentu. V zadnjih letih Avstrije je bil brez službe in se je umaknil na grunt v Sopotnico, da je namesto brata, ki je bil v ruskem ujetništvu, reševal dom. Postal je kmet. Nato je bil stenograf prve Blovenske vlade v Ljubljani in pozneje v parlamentu v Beogradu. Potem se je posvetil šolstvu in prosvetnemu
delu v Ljubljani, kjer je bil protest-na kla: ieni gimnaziji'. Kot izraziteg katoliškega prosvetnega delavca ga je diktatura pregnala v Mostar. Kak< priljubljen je bil tam, sem ugotovil, ko sem ga — na svoji poti v črno goro — obiskoval v Mostarju. Po vrnitvi v Ljubljano, je postal ravnatelj učiteljišča, nato pa — med drugo svetovno vorno — ravnatelj gimnazije v Novem mestu, ki je bilo njegovo zadnje službeno mesto. Po „osvoboditvi“ je šel seveda skozi ječe in je leta in leta čakal na penzijo, dokler mu je niso dodelili. Ves ta čas po vojni je živel spet na bratovem posestvu v Sopotnici kot kmet, prav tako kot v prvi Bve-tovni vojni. Zdaj je bil grunt celo še bolj potreben nege, kajti ves mladi rod
Tako lahko prisostvujemo v okviru Inštituta za latinsko Ameriko, ki deluje v mski prestolnici, mimohodu znanstvenikov, umetnikov in pisateljev s tega dela sveta. Pred kratkim so se latinskoameriški zgodovinarj zbrali za okroglo mizo, kjer so razpravljali o temi: „Sodobna zgodovinska znanost in boj za napredek v latinski Ameriki“.
Drug izmed obiskov je bila delegacija Narodnega sveta perujskih univerz, ki je potovala v Moskvo in prisostvovala številnim konferencam. Za njo pa se je tam mudil tudi direktor-lastnik največjega perujskega dnevnika „Comercio“.
Najnovejši gostje na omenjenem inštitutu pa sta bili mehiška delegacija in pa predstavniki Venezuelskega centra za sovjetsko prijateljstvo.
Ni treba še posebej poudarjati, da skuša Sovjetska zveza po teh stikih razširiti in ojačiti svoj vpliv v latinski Ameriki. Njen končni cilj, čeprav ga iavno ne izpove, pa je zasužnjenje latinskoamerških narodov po diktatorskih, Kremlju zvestih režimih.
se je umaknil v mesta, brat je umrl in n je vzdržal grunt, dočim so kmečki A—»ro	žemljo11^
bukoličnem razpoloženju, kar mi je izrazil v pripisu svoji fotografiji ob ženini osemdesetletnici:
Selig, wer sich von der Welt ohne Hass
verschliesst,
einen Freund am Busen hält und mit ihm geniesst... (Blažen tisti, ki me zapre pred svetom brez sovraštva, ima prijatelja ob prsih in z njim uživa mir.)
Dolenec je bil odličen šolnik, kar bodo potrdili vsi, ki so šli skozi nje-ove razrede. Bil je inšpektor, pozne-e ravnatelj učiteljišča in gimnazije, "udi pisal je o prosvetnih zadevah, ’il je prosvetni delavec, ki je imel ne-'teto predavanj po prosvetnih društvih. Bil je tu pravi učenec Krekov v prak-’i. Kot znanstvenik se je ven posvetil reku. Postal je naš prvi in največji '•rekolog“. Nešteto je študij, ki jih je napisal o njem, do podrobnosti je raz-s’-oval njegovo življenje in delo in u-•edil je štiri zvezke Krekovih Zbranih isov. Nie ga ni bolj veselilo ob zato-v’ življenja, kot zavest, da je pridobil a nadalievalca svojega krekološkega Ma vseuč. prof. dr. Vinka Brumna. Ta 1“ izdal reti zvezek Zbranih Rpisov ter 1'nografijo o Kreku pod imenom Sr-e \ sredini. Brumen je nekoč napisal p članek: Kako me je Dolenec srečal Krekom, kier se priznava za niego-•'e-m direktnega dediča.
Dolenec je bil tudi politik. Imel je eze s parlamenti kot stenograf že od avstrijskih časov pa do diktature.
< 1938 pa je postal tudi državni poslanec za škofjeloški okraj. Kot takega ga je zajela druga svetovna voina.
Med vojno je bil odločen protikomunisti Njegov govor proti metodam DF med vojno je bil eden najbolj tre-nih glasov teh medvojnih let in ponatisnil sem ga v Zborniku Zimske pojoči 1. 1944.
Po ječah povojnih let se je umaknil 'r delovni tuRculum v Sopotnico, toda “ulturnemu delu se ni umaknil. Za A-'■ademiio znanosti je zbiral jezikovno ■gradivo za Pravopis, pisal drobne čLnke v škofjeloške Razglede (o Tav-"ariu, Žaklju-Ledinskem, itd) in sode-Wal pri škofjeloškem muzeju. Tudi e-m?'graciisitemu tisku je bil naklonjen, va zasledoval, se mu čudil, in tudi sodeloval nri njem kot Majcen. V Zborniku Svobodne Slovenile (1959) sem pnobčil iz razprave Nekaj pripomb k
Škerbčevemu Pregledu, odlomek Krek-šušteršič, predvsem pa razpravo Glo-
—	je^sel^ai
da o tej razpravi povem svojo Rkriv-nnost: izšla je pod mojim imenom, to pa na izrecno željo Dolenčevo. Uvodne besede in konec sta moja, razprava je Dolenčeva V celoti. To popravljam tu in popravljeno bo tudi v novem Kazalu vseh Zbornikov Svobodne 'Slovenije, ki bo izšlo v letošnjem Zborniku. Pa tudi s;cer je Dolenec pošiljal opombe in ocene, ki so pod „J. D.“ izhajale v Meddobju in drugod.
Poslal mi je tudi mnogo člankov in poročil o najnovejših nemških pro-tinacističnih publikacijah, ki pa jih radi obšimosti nisem mogel priobčiti, (n. pr. Preselitev Nemcev po drugi svetovni vojni, Iz Adenauerjevega življenja, Pomor Židov v nacistični Nemčiji, Nacizem in krščanstvo, Predsmrtna pisma na smrt obsojenih od nacistov... itd, tudi članke o Finžgarju in šolarju. .. ). Vse to je v ostalini pri meni. Še več: svoj čas mi je poslal obširnejši zapis, kaj je doživel ob italijanski kapitulaciji, ko so partizani zasedli Novo mesto. In še več: že desetletje imam to njegovo avtobiografijo, obse-gaiočo par sto strani, Moja pot, v kateri opisuje svoje življenje pod vidikom doživljenja Boga v raznih časih svojega življenja. Knjiga je bolj apologetična kot politična, toda bistvena za razumevanje njegove osebnosti, ki ie bila globoko religiozna, in izrazito Tatoliška. (V zadnjih letih je prejel visoko papeško odlikovanje.) Življe-n n'e p ir; par sto strani bo zdaj po smrti lahko objavljen, če se bo našel založ-n:k.
Dolencu sem hvaležen tudi za njegovo globoko prijateljstvo in tovarištvo. Bil je ustanovitelj „cunfta loških' profesorjev“, ki se je zbiral vsako leto med počitnicami na prijateljski sestanek v Loki. (Lani je Dolenec v Loških Razgledih opisal njegovo zgodovino). Ni pa njega nastarejši član, kajti naj-Rtarejši naš „cunftar,, je prof. dr. Demšar, ki ima že čez devetdeset let! Bil ie Dolenec navezan na Loko ne kot svoječasni politični predstavnik okraja, ampak iz pristne „lokalne“ ljubezni do svojega rojstnega kraja, svoje vasi in grunta, ki ga je v potu svojega obraza obdeloval toliko let.
Vse do zadnjega je spremljal tudi naše emigracijsko kulturno delo, v ko-
Nadaljevanje na 2. strani