DVE  PESMI
N i k o   K o 1 a r
SONČNI NOKTURNO
Dun je končan.
Še skok prek ograje večerni IGRI naproti
(Sonce sem, ki je shlupelo,
ko je sejalo
drobne vsakdanje misli.)
O. polje rdeče prsti in črne prsti, osvetljevalo sem te
iz bronastih oči. O, plodni sadovnjak za rumenimi zidovi, nad teboj  sem razpel
skrito tkane misli. O. zvezal sem vas v neslišni
Sončni   n o k t u r n o. O. ti, ki vezeš ovseno snopovje. podaril bi ti svojo
preprosto in čisto dlan. O, vi, z mirom nad slamnato streho sipal bi vam odsev
iz globine žarišča. O. vi, s pesmijo ob večernih  urah, polival bi  vam   Ogenj
za umrljivost dni.
(Sonce sem. ki je zginilo,
ko je vezalo
podobe v ogledalo dneva.)
Sonce   sem, ki je umrlo
IN ZAPUSTILO PTICAM NEBO.
880
ŽAREČE PRGIŠČE
Na bronasti plošči je grič z vrhom nebes,
je grič lepih žena, ki prihajajo zjutraj.
ki prihajajo same s sanjavo odprtimi očmi.
Kje so njihova imena?
Trenutki odmerjeni v  večnost, kje so njihova
imena, imena?
Imena so nema.
(Danes je težko, tokovi vrejo in se zlivajo
v modrikav pomladni dan.)
Na bronasti plošči je grič z vrhom nebes, je grič lepih žena, ki prihajajo zjutraj, ki prihajajo skupaj s kalnimi očmi. Vemo za njihova imena. Prostor je dan v večnost, vemo za njihova
imena.
imena. Imena so glasna.
(Danes je lahko, časopisi žarijo in se krohotajo košatim seks bombam na naslovnih straneh.)
MOJI ZNANKI, ki se vrača z jutranjo roso.
881