Letnik L November 201 I Cena: 3,75 EUR. Obnova starega mopeda Honest john MGR-I TIM 03 www.tzs.si • Tehniška založba Slovenije, d. d. • Poštnina plačana po pogodbi Dvojamborna jadrnica v steklenici Depron 3 mm, 6 mm, EPP ter modeli in material po ugodnih cenah Modelarska trgovina AVIA KAMNIK, Medvedova ulica 12 Tel: 01 831 90 60, E-pošta: info@rckino.com Odprto: pon.- pet. 9.00 -12.00 in 15.00 -19.00, sob. 9.00 - 12.00 www.RCKINO.com Snoopy ■ ■■■■■■■■■■ NOVO! WWW. RC KI N O. COM CAP 232 80 čm Picnic 160 cm 100 cm 'm iS 0 E XTRA33O sCiO KAZALO REPORTAŽA 2 RAZSTAVA »LETALSTVO V MODELIH« MAKETARSTVO 18 FOCKE-VVULF FW 190D-II/D-13, DUAL COMBO 20 ISTRSKI BARKI N (6. DEL) 23 DVOJAMBORNA JADRNICA V STEKLENICI 36 MODEL DA VINCIJEVE ZAMISLI ŽAGE NA VODNI POGON MODELARSTVO 9 RV-MODEL JADRNICE Z ELEKTROMOTORJEM (3. DEL) 13 RAZPIS 3. TIMOVEGA TEKMOVANJA S PAPIRNATIMI LETALCI IN LEONARDOV NATEČAJ 16 STANDBOX - TRANSPORTNO STOJALO ZA LETALSKE MODELE ELEKTRONIKA 28 POZICIJSKE LUČI ZA MODEL LETALA ZA SPRETNE ROKE 38 STOJALO ZA ŠIVANKE PRILOGA Izdajatelj: Tehniška založba Slovenije, d. d. Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, Telefon: 01/47 902 11,080 17 90, Faks: 01/479 02 30 Spletna knjigarna: http://www.tzs.si Za založbo: Blaž de Costa Direktorica programov: Nataša Detič Odgovorni urednik revije: Jože Čuden Telefon: 01/47 902 20 E-pošta: joze.cuden@tzs.si Uredniški odbor: Jernej Bbhm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Lektoriranje: Katarina Pevnik Tehnični urednik: Stanislav Oražem Telefon: 01/47 902 21 E-pošta: stanislav.orazem@tzs.si Oblikovna zasnova: Tina Kopač Trženje oglasnega prostora: Bernarda Žužek Telefon: 01/47 902 28 E-pošta: bernarda.zuzek@tzs.si Naročniški oddelek: Mojca Borko Telefon: 01/479 02 24, E-pošta: mojca.borko@tzs.si Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslov uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 3,75 €, naročnina za prvo polletje 15,00 €, celoletna naročnina pa 30,00 €. Celoletna naročnina za tujino znaša 50 €. Naročnike obveščamo, da naročnina na revijo TIM ne velja samo za eno leto, pač pa do pisne odpovedi. Računalniški prelom: SET, d. o. o. Tisk: Dravska tiskarna, d. o. o. Naklada: 4.000 izvodov Publikacijo sofinancira Javna agencija za knjigo RS. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %. Brez pisnega dovoljenja Tehniške založbe Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Fotografija na naslovnici: Privločna oblika trikrilnega letala Fokker DR I, ki ga je konstruiral Reinhold Platzer, ter mit, ki se je spletel okrog izzivalno obarvanega von Richthofnovega letala, so glavni razlogi, da se mnogi modelarji radi odločijo za izdelavo njegove makete. Računalniški posnetek: Aleksander Sekirnik november 2011 | I REPORTAŽA Razstava »Letalstvo v modelih« V torek, 14. junija 2011, so v radovljiški graščini na pobudo staroste slovenskih letalcev in modelarjev Albina Novaka odprli zanimivo raz¬ stavo letalskih modelov slovenskih konstruktorjev. Ob podpori domače občine in župana Cirila Globočnika so jo pri¬ pravili Muzeji radovljiške občine (vodja projekta Verena Stekar-Vidic) v sodelovanju s strokovnim vodjo dr. Sandijem Sitarjem. Drugi zunanji sodelavci so bili: mag. Boris Brovinsk/ (Tehniški muzej Slovenije), Jože Čuden (urednik revije Tim), Marko Malec, Albin Novak, Matjaž Ravbar (Vojaški muzej Slovenske vojske) in Janez Žerovc. Razstavo sta obli¬ kovala arhitekta Marko Smrekar (zasnova in tehnični del) in Barbara Bogataj Kokalj (grafika). Razstavo je odprla direktorica Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Damjana Pačnik, modele Rusjanovih in Bloudko¬ vih letal ter letal drugih pomembnih slovenskih letalskih konstruktorjev pa sta predstavila pobudnik razstave Albin Novak ter avtor vsebinske zasnove in strokovni vodja pripravljalnega odbora dr. Sandi Sitar. Redkokdaj kakšen modelarski dogodek pritegne tolikšno po¬ zornost, kot ga je letošnja otvoritev razstave letalskih maket Albina Novaka. Muzeji radovljiške občine so se odzvali na Novakovo po¬ budo, da predstavi zbirko svojih modelov Rusjanovih in Bloudkovih letal ter letal drugih pomembnih slovenskih letalskih konstruktorjev Albin Novak ob otvoritvi razstave »Letalstvo v modelih« KB-6 matajur Eda 5 in jo ponudi na ogled širši javnosti. Gre za ustvarjalni življenjski opus pilota, modelarja in letalskega navdušenca, ki je s svojo zbirko ma¬ ket letal pomemben del slovenske tehnične dediščine iztrgal pozabi. Večina letal, ki so jih ustvarili brata Rusjan, Stanko Bloudek, Anton Kuhelj in konstruktorji znamenitega Konstrukcijskega biroja Letalske zveze Slovenije oziroma slovenske tovarne Letov oz. Libis so se tako, čeprav pomanjšani, ohranili v nekdanji podobi in nas spominjajo na obdobje v zgodovini, ko so se letala naših konstruktorjev povsem enakovredno merila s tedaj najboljšimi svetovnimi izdelki. Do danes se ni ohranil skoraj noben, zato pa je Novakova zbirka maket edi¬ no strnjeno pričevanje o letalskih dosežkih nekega časa, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Poleg modelov iz Novakove zbirke so razstavljeni tudi nekateri modeli drugih slovenskih modelarjev. Tako so na ogled makete letal: Eda 5, Eda 7, Apis, KB-3 jadran, Tonček, Libis 520, inka, minima, trojka, KB-6 matajur, aero 3, Libelle, kavka, štorklja (v merilu I : 2, I : 3 in I : 4) ter zbirka maket letal, izdelanih v Letovu oz. Libisu. Začetki slovenskega letalstva segajo v čas prvega balonarja leta 1810 in prvega motornega letalca leta 1909. Letalsko modelarstvo pa je še zgodnejše, saj so prvi model balona na Slovenskem izdelali že leta 1784, prvi letalski modeli pa so nastajali še pred koncem 19. stoletja. Eda 5, Tonček in jadran Cijanova trojka Kuhljeva minima 2 | november 2011 REPORTAŽA Libis 520 Merčep-Rusjanov Sokol KB-II branko Modeli nam zdaj omogočajo pogled v preteklost, ob njih se seznanjamo z letali, ki jih ni več, omogočajo nam pogled v prihodnost, seznanjajo nas z letali, ki jih še ni, lahko pa so zgolj modeli, ki naj bi imeli čim boljše letalne lastnosti in so del pestre športne ali zgolj rekreativne modelar¬ ske dejavnosti. Razstava opozarja tudi na upodobitve letenja v likovni umetnosti, prve praktične poskuse letenja, na letalske pionirje ter velike kon¬ struktorje v svetu in na Slovenskem. Predstavljeni so nekateri naj¬ pomembnejši slovenski letalski modelarji - konstruktorji, med njimi Stanko Bloudek, Pavel Podgornik, Zlatko Bisail in Marjan Mencinger. Omenjena je slovenska proizvodnja letal, na posebnem panoju pa je predstavljeno letalsko in raketno modelarstvo kot zelo razširjena in priljubljena tehnično-športna dejavnost. Aero-3 Bloudkova Libelle Cijanova inka KB-5 jadran Svoje mesto na razstavi so našle tudi modelarske knjige in priroč¬ niki domačih avtorjev ter primerki slovenskih letalskih in modelarskih periodičnih publikacij (reviji Krila in TIM). Prikaz dopolnjujejo filmi Letalstvo na Slovenskem, Bloudkov leteči človek in Leteča brata Rusjan, predavanja in delavnice. Razstava Letalstvo v modelih, ki opozarja na bogato slovensko le¬ talsko ustvarjalnost, bi morda lahko pomenila tudi zametek v letalskih vrstah tako želenega slovenskega letalskega muzeja, ki si ga letalski nav¬ dušenci želijo že dolgo časa in smo mu bili pred leti že zelo blizu, potem pa je pogumno zastavljen projekt zaradi finančnih in drugih težav obti¬ čal v predalih iniciativne skupine. Razstava v Radovljiškem muzeju je odprta vsak dan od torka do nedelje, med 14. in 18. uro, vse do 15. decembra. november 2011 | 3 PRILOGA Fokker DR. I — Rdeči baron ALEKSANDER SEKIRNIK Vsakič, ko so zavezniški piloti v času prve svetovne vojne v daljavi na nebu opazili mno¬ žico letal s po tremi krili, so se zavedli, da so v težavah. Nadnje se je namreč usmerila eskadrilja pilotov z letali fokker DR I. Mala, a okretna sovražnikova letala so bila v zra¬ čnih bojih premočna. Posebno nevarnost za zavezniške pilote je predstavljalo živo rde¬ če pobarvano letalo, ki ga je upravljal baron Manfred von Richthofen. Njegov trikrilnik je sejal smrt. Sovražnikom se je najraje približal iz smeri sonca tako, da ga zaradi bleščanja niso mogli opaziti s prostim očesom. Kdor ga je še pravočasno opazil, se je lahko rešil le z be¬ gom. Rdečega barona so domnevno sestrelili rafali zemeljskega mitraljeza, ko je 21. aprila 1918 nizko nad strelskimi jarki preganjal ka¬ nadskega pilota VVilfrida Maya v sopvvith ca- melu. Ta bi sicer postal že 81 žrtev drznega barona. S tolikšnim številom letalskih zmag se je v zgodovino vojnega letalstva zapisal kot najuspešnejši pilot omenjenega obdobja, nje¬ govo letalo pa je postalo legenda. Razbitine von Richthofnovega letala so bile po prvi sve¬ tovni vojni del aeronavtične zbirke nemškega muzeja v Berlinu. Po letu 1944 pa so jih zaradi obsežnega zavezniškega bombardiranja prene¬ sli na varnejše ozemlje sedanje Poljske. Ustno izročilo pravi, da so tam lesene dele razbitine, ki je bila shranjena v neki plesni dvorani, upo¬ rabili za ogrevanje. Bolj žalostne usode tako legendarnega letala si ne bi mogli zamisliti. Privlačna oblika tega trikrilnega letala, ki ga je za tovarno letal Fokker konstruiral Reinhold Platzer, ter mit, ki se je spletel okrog izzivalno obarvanega von Richthofnovega le¬ tala, so glavni razlogi, da se mnogi modelarji radi odločijo za izdelavo njegove makete. In tako smo se tudi mi odločili pripraviti načrt za izdelavo manjše makete letala fokker DR I. Namenjena je bralcem, ki radi rezljajo le¬ sene izdelke. S to preprosto tehniko obdelave materiala bodo lahko izdelali tudi množico de¬ tajlov, zaradi katerih bo maketa skoraj v celoti povzela podobo pravega letala. Lahko bo slu¬ žila tudi kot zanimiva tehnična igrača, s katero sebnosti, sicer pa predpostavljamo, da znate uporabljati rezljačo in drugo opisano orodje. Da bi maketo lahko izdelali samo s pre¬ prostimi in vsem dostopnimi orodji, sta edina kovinska dela os podvozja (42) in gred prope¬ lerja (43). Izdelana sta iz navojne palice M6, ki jo na ustrezno dolžino skrajšate z žago za kovino. Za lepljenje večine sestavnih delov pri¬ poročamo uporabo belega mizarskega lepila. Manjše koščke je priporočljivo lepiti z mon¬ tažnim lepilom. Na spojih ga lahko nanašate tudi v malce večji količini. Z zobotrebcem ga oblikujte v obliko zvara, ki spoj učvrsti tudi z zunanje strani. Gosto in hitro sušeče se mon¬ tažno lepilo se odlično obnese tudi za kitanje špranj, nastalih zaradi nenatančne izdelave. Načrt za izdelavo makete smo pripravili v dveh izvedbah, kot sredinsko prilogo in kot načrt, ki ga bo mogoče kupiti posebej. Slednji prikazuje vse dele v njihovi pravi velikosti in v potrebnem številu. Omejena velikost priloge nas je prisilila nekatere večje dele prikazati le v polovičnem merilu. Predlagamo, da risbe s sestavnimi deli z odstranljivim lepilom za papir v stiku (prilepi- odlepi) prilepite na kose vezane plošče (VPL) ustrezne velikosti. Po končani obdelavi papir načrta rahlo navlažite in odstranite. Izdelava sestavnih sklopov Krila Krila je mogoče izrezati na več načinov. Najzahtevnejše je rezanje kril s sledenjem oblike kril z načrta. Povzroči hitro utrujenost, rezultat česar je nenatančno rezanje. Krila je zato bolje izrezati najprej v ravnih linijah, ki si jih kot pomožne črte narišete ob načrt, pri¬ lepljen na vezano ploščo. Tako najprej izdelate pravokotni surovec. Takega je najlažje izrezati kar s krožno ali vbodno žago. Podrobnosti, kot so konkavni utori, ki na izstopnem robu krila ponazarjajo ukrivljenost napete žice, kril¬ ca, spoje s trupom ali vojaške križe, velja izde¬ lati posebej po končanem postopku izdelave kril. Pred izrezovanjem utorov za vpetje opor¬ nic krila in ostalih notranjih izrezov nekje na sredini njihove oblike izvrtajte luknje premera okoli 2 mm. Skoznje boste vtaknili list rezljače. Križa, izrezana iz zgornjega krila, vam la¬ hko služita tudi kot obesek ali medalja na re¬ virju, zato ju nikar ne zavrzite. Brušenja sprednjih robov kril nisem pred¬ videl. Tega ne priporočam zato, ker lahko nenatančno brušenje močno pokvari končni videz makete. Odločitev o oblikovanju letal¬ skega profila krila prepuščam vsakemu posa¬ mezniku. Trup letala Deli iz kosovnice pod zaporednimi števil¬ kami 33, 34 in 35 so debeli 12 mm. Izdelani so iz po dveh podobnih kosov vezane plošče debeline 4 oz. 8 mm (VPL 4 in VPL 8). Na ta podatek bodite pozorni pri kopiranju potreb¬ nega števila delov z načrta. Omenjene dele je treba pred sestavljanjem makete prilepiti in obdelati. Za lažje nameščanje in razpoznava¬ nje delov (levi/desni) sem predvidel izvrtine premera 2 mm. Namenjene so pozicionirnim zatičem iz zobotrebcev premera 2 mm. Med sušenjem lepila zatiče odstranite, saj jih boste skupaj z obdelanim delom namestili pozneje med sestavljanjem makete. Obdelava naštetih delov obsega brušenje debeline, ki se zmanj- je mogoče okrasiti mladinsko sobo. Izvrtine v zgornjem krilu so namenjene napeljevanju vr¬ vice, s katero je maketo mogoče obesiti pod strop (sliki I in 2). Če vrvico napeljete skozi izvrtini, ki sta nekoliko oddaljeni od središča krila, bo maketa pod stropom visela pod bla¬ gim nagibnim kotom. To bo maketi dalo bolj dinamičen videz, podoben gibanju v letu. Morda se med bralci najde tudi kdo, ki bo s to zanimivo maketo ob bližnjih praznikih obdaril svojega prijatelja. Večina sestavnih delov makete bo izde¬ lana iz topolove vezane plošče debeline 4 in 8 mm (slika 3). Predlagamo, da v rezljačo vpnete žago, namenjeno žaganju kovin. Ta za¬ gotavlja manjši odvzem materiala, s čimer se poveča natančnost rezanja. Pri delu s tem ža- ginim listom se robovi lesa ne bodo drobili ali cefrali. V nadaljevanju bomo o izdelovanju po¬ sameznih delov spregovorili le ob kakšni po- 4 | november 201 I suje proti repu, ter brušenje oblike trupa v prerezu. Bočni plošči trupa (33, 34) sta spre¬ daj obli, proti repu pa njun prerez prehaja v trikotno obliko. Za pomoč pri oblikovanju na njuno čelno stran prerišite obliko plošče po¬ krova motorja (30). Podobno velja za zgornjo ploščo trupa (35). Najprej jo stanjšajte, nato oblikujte njen prerez. Naj vas ne skrbi, če se vam bo med brušenjem prelomila na mestu utorov, v katere boste pozneje vgradili mi¬ traljeze. Material je na tem mestu zelo tanek. Odpadle koščke boste prilepili med sestavlja¬ njem krila na trup. Pokrov motorja Izrežite vse tri plošče (27, 28 in 30) ter del, ki predstavlja valje motorja z notranjim zgorevanjem (29). Plošče št. 27, 28 in 30 pred obdelavo začasno in samo v nekaj drobnih točkah zlepite. Da jih lažje obdelate v obliko, prikazano na sliki 4, si pomagajte z začasno nameščenimi pozicionirnimi zatiči. Ko boste z obliko pokrova motorja zadovoljni, plošče razstavite in vstavite del, ki predstavlja letalski motor (slika 4), ter vse skupaj zlepite v celoto (sliki 18 in 19). Bodite pozorni, da lepilo ne zalije utorov, ki so namenjeni za nameščanje na trup makete. Mitraljez V trgovinah z mizarskim materialom do¬ bite že pripravljene moznike iz bukovega lesa za izdelavo spojev pohištvenih plošč. Valovita površina čepov zelo lepo ponazori cev mitra¬ ljeza (5). Opornice krila S polkrožno bradavico, ki jo lahko po kon¬ čani montaži odbrusite, sem želel pomagati pri orientaciji delov in s tem lažjemu name¬ ščanju opornic krila. Bradavice so usmerjene v smeri leta. Podvozje Pred sestavljanjem podvozja je treba naj¬ prej prilepiti dele (20) aerodinamičnega okro¬ va osi koles. Kot je bilo že omenjeno, si tudi tokrat pomagajte z začasno nameščenimi za¬ tiči. Izvrtine (3 x 2) sestavljenega okrova (20) ob osi koles (42) so namenjene za ovijanje sukanca, s katerim os koles učvrstite na aero¬ dinamični pokrov. Sukanec med navijanjem premažite z belim lepilom. Se bolje bo, če ga samo ovijete in na koncu prepojite s sekund¬ nim lepilom. V obeh primerih lepilo okrepi su¬ kanec in prepreči, da bi se ta razvezal. Predlagamo, da pred brušenjem pnev¬ matik kolesa na njuna boka s svinčnikom narahlo zarišete manjša kroga (slika 7), in sicer za polovico debeline pnevmatike. Pomagala vam bosta pri določanju linije brušenja obline pnevmatike. Pri risanju krogov si lahko pomagate kar s pokrovi pnevmatik. Pokrova pnevmatik obrusite v obliko, ki je prikazana na sliki. 9 Brušenje poteka hitro, če za grobo ob¬ delavo uporabite brusilni papir zrnatosti 80. Temu sledi brušenje z brusilnim papirjem zr¬ natosti 100 ali 120. Drobni detajli Med podrobnosti na maketi sodijo repni drsnik, drsnika, nameščena na koncih krila, ter figura pilota. Zaradi krhkosti jih na pred¬ videno mesto prilepite po koncu gradnje, ko je maketa že pobarvana (slike 39 do 42). Mitraljeza med montažo ni treba lepiti na trup. Na načrtu sta tudi dve risbi portreta pi¬ lota, ki ju po želji prilepite na kos vezane plo¬ šče. Morda bo za koga maketa lepša, če risbi ne bosta prilepljeni. Sestavljanje makete Trup Na slikah je po fazah prikazano sestavlja¬ nje prvih delov. Stranice najprej sestavite za¬ časno, da preverite natančnost spojev in pri¬ leganje delov (slike II do 15). Te po potrebi obrusite na pravo mero. Pred lepljenjem de¬ lov podlago zaščitite s tanko PVC-folijo. Med lepljenjem stranic bodite pozorni na to, da se med fiksiranjem s sponami ne zamaknejo vstran. Nameščene morajo biti pravokotno na podlago. Pomožna plošča v trupu (41) nima točno določene lege. Prilepite jo nekje za utorom spodnjega krila. Njena naloga je, da zagotovi pravokotnost med stranicami trupa. november 2011 | 5 PRILOGA Mitraljez Dele mitraljeza lepite z montažnim lepi¬ lom, ki omogoča popravke, potrebne zaradi slabega razreza (sliki 16 in 17). Cev mitraljeza (5) in njegovo telo (4) sta iste debeline, zato ju sestavite na ravni podlagi. V merek (9) pri¬ lepite poljubno dolg kos zobotrebca premera 3 mm (7). Preden se lepilo strdi, preverite, ali so vsi sestavni deli mitraljeza poravnani. Na koncu skozi prečno luknjo telesa mitraljeza vstavite zobotrebec premera 2 mm (8) in de¬ tajl (6), ki predstavljata zapah mitraljeza. Če detajla (6), ki je droben, ne zmorete izdelati, ga raje opustite. Izdelajte levi in desni mitraljez. Ločita se po levem in desnem zapahu. Mitraljeza name¬ stite na trup po koncu sestavljanja makete. Lepljenje tu ni potrebno. Pokrov motorja Podvozje Nosilec podvozja je označen s polkrožno bradavico. Usmerjena je v smeri leta. Zaradi pomanjkanja prostora bomo kose šablone objavili na naši spletni strani. Šablona bo pri¬ kazana na Timovem načrtu. Z njeno upora¬ bo je lažje doseči soosnost in vzporednost delov podvozja. Ploščo šablone (23) z utoro¬ ma, v katera sedeta bradavici nosilcev koles (21, 22), prilepite na ploščo 26. Plošča 26 z rogljem objame aerodinamični okrov (20) osi koles. Pomembno je, da plošče šablone (24) ne prilepite, sicer šablone ne boste mogli več odstraniti. Med sestavljanjem in lepljenjem delov si pomagajte s ščipalkami. Podvozje brez šablone prilepite na trup z obilno količino montažnega lepila. Preve¬ rite njegovo namestitev in šele potem s koščkom zobotrebca odstranite odvečno lepilo. 6 | november 201 I PRILOGA Sestavljanje makete Pred lepljenjem maketo sestavite brez lepljenja in preverite, ali vsi deli brez težav sedejo v predvidene utore. Po potrebi popra¬ vite spoje, ki niso dovolj natančno izdelani. Podlago, na kateri boste sestavljali maketo, zaščitite s tanko PVC-folijo. Sledite vrstnemu redu, ki je prikazan na slikah 27 do 38. 27 32 Barvanje Izbiro barvne sheme makete prepušča¬ mo posameznikovi domišljiji. Predlagamo uporabo barv na vodni osnovi. Upamo, da vam je maketa von Richthofnovega fokkerja DR I všeč in da se boste lotili njene izdelave. V uredništvu bomo veseli vsake slike izdelane makete. Najlepšo bomo objavili. november 2011 | 7 PRILOGA Kosovnica: TIMOVI NAČRTI Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse Timove načrte. Cena vsakega je 5,17 EUR. TIMOV NAČRT I TIMOV NAČRT 2 TIMOV NAČRT 3 TIMOV NAČRT 4 TIMOV NAČRT 5 TIMOV NAČRT 6 TIMOV NAČRT 7 TIMOV NAČRT 8 TIMOV NAČRT 9 TIMOV NAČRT 10 TIMOV NAČRT II TIMOV NAČRT 12 TIMOV NAČRT 13 TIMOV NAČRT 14 - motorni letalski RV-model basic 4 star - RV-jadrnica lipa I - RV-jadralni model HOT-94 - polmaketa letala cessna 180 - RV-model katamarana KIM I - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke - RV jadralni model HOT-95 - Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke -tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model - polmaketa lovskega letala polikarpov 1-15 bis -jadralni RV-model gita - racoon HLG-3 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model - maketa vodnega letala utva-66H TIMOV NAČRT 15 TIMOV NAČRT 16 TIMOV NAČRT 17 TIMOV NAČRT 18 TIMOV NAČRT 19 TIMOV NAČRT 20 TIMOV NAČRT 21 TIMOV NAČRT 22 TIMOV NAČRT 23 TIMOV NAČRT 24 TIMOV NAČRT 25 TIMOV NAČRT 26 TIMOV NAČRT 27 TIMOV NAČRT 28 TIMOV NAČRT 29 TIMOV NAČRT 30 - RV-model trajekta - spitfire - trener 40 - lupo, elektromotorni RV-model - P-40 vvarhavvk, RV-polmaketa za zračne boje - potepuh, RV-model motorne jahte - bambi, šolski jadralni RV-model - Slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda - e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom - P-51 B/D mustang, RV-polmaketa za zračne boje - messerschmitt Bf-IO9E, RV-polmaketa za zračne boje - RV-polmaketa aeronca L-3 -fokker E III, RV park-fly polmaketa - vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi - Eifflov stolp, I m visoka maketa iz vezane plošče - maketa bagra CAT 262 8 | november 201 I MODELARSTVO RV-model jadrnice z elektromotorjem (3. dei) MATEJ PAVLIČ Foto: Manca Pavlič Ponudba akrilnih barv na oddelkih z bar¬ vami v slovenskih gradbenih centrih je tako pestra, da res ne bo težko izbrati najbolj ustrezne barve za model jadrnice. Tudi glede nanašanja sta dve možnosti: prva je čopič, ki žal ne omogoča popolnoma enakomernega nanosa, druga pa pršilka (oz. zračno pero). Hitro sušeče akrilne barve v pršilkah so brez dvoma najboljša odločitev. V vsakem primeru je treba na površino nanesti najmanj dve plasti barve. Krov samo polakirate z brezbarvnim lakom. Vanj nato na označenih mestih izvrta¬ te luknjici za očesna vijaka za pritrditev jader (slika 16), ki naj bosta po možnosti čim manjša (20 mm). Utrdite ju s kapljico dvokomponen- tnega lepila. Izdelava obtežitve Vsaka jadrnica zaradi boljše stabilnosti potrebuje gredelj in v njegovi najnižji točki še obtežitev, sicer bi jo že nekoliko močnejši ve¬ ter lahko prevrnil. V našem primeru je obte¬ žitev (33) preproste valjaste oblike (risba 17). Narejena je iz svinca, ki je zaradi svoje veli¬ ke relativne gostote (11,35) in nizkega tališča (328 °C) za ta namen precej primernejši od železa, pa še lažje ga je obdelovati. Da bi se izognili izdelavi kalupa iz mavca, iz tanke plo¬ čevine naredite približno 150 mm dolg valj z notranjim premerom okrog 30 mm in ga ne¬ kajkrat povežite z žico. Pomagati si je mogoče tudi z debelim kartonskim tulcem, na kakršne¬ ga je navita folija za gospodinjstvo (slika 18), ki ga ovijete z več plastmi širokega lepilnega traku. Na spodnji strani v tulec zalepite ali zatlačite kos lesa, ki bo preprečeval iztekanje staljenega svinca. Tulec postavite navpično in ga obstavite z nekaj težjimi predmeti, da se ne bi prevrnil. Taljenje svinca in njegovo ulivanje v ka¬ lup je sicer preprosto, a kljub vsemu zahteva previdnost. Najprej velja opozoriti, da mora ves postopek potekati na prostem, ker so svinčeve pare strupene. Poleg tega je treba imeti na rokah zaščitne rokavice, ker ob¬ staja nevarnost opeklin. Na plinski gorilnik postavite manjšo odsluženo železno posodo ali očiščeno pločevinasto konzervo, ki ji za¬ radi lažjega izlivanja taline na zgornjem robu s kleščami naredite zgib, ter vanjo stresite polovico svinca. Najmanj dela je z na manjše kose narezanimi ostanki svinčenih cevi hišne kanalizacije, uporabite pa lahko tudi svin¬ čene uteži, ki se uporabljajo za centriranje avtomobilskih koles in jih kot odpadek dobi¬ te v vsaki vulkanizerski delavnici. Ko se koščki - odvisno od moči plamena - čez približno 15 minut stalijo (slika 19), s koničastimi kle¬ ščami ali daljšim kosom žice, na koncu katere naredite kljukico, odstranite kose pločevine in druge nesvinčene predmete, nato pa kon¬ zervo s kombiniranimi kleščami trdno primi¬ te za rob in talino počasi nalijte v tulec (sli¬ ka 18). Ko se bo kovina popolnoma ohladila, tulec odstranite in z grobo pilo obdelajte valj iz svinca v zahtevano obliko, ki jo kaže ris¬ ba 17. Površino obdelajte še s fino ploščato pilo, nato pa vzdolž simetrale s svedrom pre¬ mera 6 mm izvrtajte 65 mm dolg niz 20 mm globokih lukenj (risba 17, levo). Z večjim dle¬ tom in pilo popravite robove, da bodo stene žleba ravne in bo spodnji rob gredlja segel do dna (slika 20). Če se vse ujema, stik svinca in lesa zalijte z dvokomponentnim lepilom. Morebitno snetje obtežitve lahko preprečite tako, da obtežitev in gredelj na dveh mestih prevrtate in v luknji zalepite dva 30 mm dolga žeblja ali kosa žice. Na koncu vse skupaj še enkrat obrusite in vsaj dvakrat pobarvajte. Svinec v skrajnem primeru lahko ostane tudi nepobarvan, saj mu voda ne bo škodila. Ko boste zaključili z barvanjem, na stranici in streho kabine nalepite kose modre, sive ali črne samolepilne folije (25-27), ki ponazarjajo okna (slika 21). november 2011 | 9 MODELARSTVO 10 | november 201 I MODELARSTVO 25 Popravek Zaradi avtorjeve nepazljivosti pri pripravi načrta za objavo je pri obrisih elementov 3 in 5 na prilogi v Timu I prišlo do netočnosti, zaradi katerih ni mogoče izdelati trupa jadrnice. Zahvaljujemo se vsem bralcem, ki ste nas opozorili na neljubo napako, obe¬ nem pa se vam seveda tudi opravičujemo. Znova objavljamo risbi omenjenih elementov v merilu I : I. november 2011 | II MODELARSTVO Izdelava jamborja Glavni jambor (28) naredite iz 625 mm dolge bukove palice s premerom 8 mm; iz enakega gradiva sta tudi sprednji in zadnji bum (29, 30), le da sta debela 6 mm in dolga 200 oz. 240 mm. S pomočjo risbe 22 določite me¬ sta, kjer je treba izvrtati luknjice za očesne vijake. Jadri (31, 32) ukrojite iz tanke plastične folije, še najboljša pa so iz dakrona (trgov¬ sko ime za zelo vzdržljivo vrsto poliestra s posebnim načinom tkanja), ki se v ta namen uporablja tudi pri pravih jadrnicah (slika 23). Iz papirja naredite šablone in izrežite na vseh straneh približno 10 mm večje kose. Ta pre¬ sežek zavihajte navznoter in zalepite s sekun¬ dnim lepilom. Na označenih mestih s šilom naredite luknje za pritrditev žičnih sponk in tanke najlonske vrvice. Pred dokončnim sestavljanjem vse lesene dele jambora vsaj dvakrat polakirajte z brez¬ barvnim nitrolakom, da jih zaščitite pred vlago oz. vodo. Za privezovanje jader uporabite tanko in čim močnejšo najlonsko vrvico. Koncev bumov ne zategnite premočno, sicer veter ne bo mogel obračati jader. Ker je model konstruiran tako, da je jambor z jadroma za¬ radi lažjega prenašanja oz. prevažanja in spravljanja mogoče sneti, na koncu vrvic pu¬ stite zanke, očesna vijaka na krovu pa razprite ravno toliko, da boste nanju lahko nataknili vrvice. Vgradnja RV-naprave Da bi bilo mogoče model upravljati na da¬ ljavo, tj. mu spreminjati smer in hitrost, poleg motorja z napajanjem in krmila potrebujete še servomehanizem, RV-oddajnik in RV-sprejem- nik z anteno ter regulator hitrosti (slika 24). V modelu je zaradi njegove škatlaste oblike dovolj prostora za vgradnjo vsega naštete¬ ga. Za povezavo med servomehanizmom in ročico krmila je najbolje uporabiti dva kosa 1,5 mm debele jeklene žice, ki ju na sredini spojite z lestenčno spojko. Ta omogoča fino nastavitev kota oz. hoda krmila. Motor, bate¬ rije, RV-sprejemnik in elektronski regulator povežite z originalnimi spojkami in priključki, konec antene sprejemnika pa privežite k ušes- cu na vrhu jambora. Kdor z montažo in izdelavo električnih povezav RV-opreme v modelu doslej še ni imel opravka, naj prosi za pomoč in nasvete kakega izkušenega modelarja. Čeprav skoraj ni možnosti, da bi v model prišla voda, je RV-sprejemnik vseeno priporo¬ čljivo zaviti v plastično vrečko. Kosovnica (3. del) Ni nujno, je pa praktično, da za gotov mo¬ del (slika 26) naredite preprost podstavek (sli¬ ka 25), na katerega ga lahko vedno varno odlo¬ žite. Iz 10 mm debele vezane plošče izžagajte tri pravokotnike z merami 20 x 20 cm (risba 26). Na stranici (35) z vrha s tankimi lesnimi vija¬ ki privijte zgornji del (34), v katerega vzdolž simetrale naredite 20 mm široko in 150 mm dolgo zarezo za gredelj. Podstavek na koncu obrusite in vsaj dvakrat pobarvajte ali polaki¬ rajte, da bo varen pred vodo. Kdor želi, lahko njegov zgornji del prelepi s penasto gumo. 25 12 | november 201 I MODELARSTVO 3. Timovo nagradno ^Imasm&ni®: s papirnatimi letalci Odziv na lansko Timovo nagradno tek¬ movanje s papirnatimi letalci je bil zelo dober in udeleženci so si bili enotni, da si takih tek¬ movanj želijo tudi v prihodnje. Zato smo se v uredništvu odločili, da bomo tekmovanje za¬ radi velikega zanimanja organizirali tudi v tem šolskem letu. Vse, ki bi se želeli udeležiti 3. Timovega zimskega tekmovanja s papirnatimi letalci, obveščamo, da nam lahko svoje prijave poš¬ ljejo po elektronski pošti (info@tzs.si) ali na naslov uredništva: Tehniška založba Slovenije, revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, p. p. 541, s pripisom »3. Timovo nagradno tek¬ movanje s papirnatimi letalci«, najpozneje do 27. februarja 2012. Tekmovanje bo v soboto, 3. marca 2012 z začetkom ob 9.00 v telovadnici Biotehniške¬ ga izobraževalnega centra v stavbi Konserva¬ torija za glasbo in balet Ljubljana na Ižanski c. 12 v Ljubljani (nasproti Botaničnega vrta). O morebitnih spremembah in drugih po¬ drobnostih v zvezi s programom tekmovanja bomo vse pravočasno prijavljene posebej ob¬ vestili po pošti. Podrobnosti bodo objavljene tudi na naši spletni strani www.tzs.si. Tekmovanje bo potekalo s preprostimi papirnatimi letalci, zgibanimi iz enega lista pisarniškega papirja formata A4, ki jih bodo tekmovalci po svoji zamisli naredili na samem tekmovanju, in sicer bo v treh panogah: - trajanju leta, - dolžini leta, - in natančnosti pristajanja v cilj. Tekmovalec si bo lahko za vsako panogo po želji pripravil drug model ali pa bo vse lete opravil z istim modelom. V vsaki panogi bo imel tekmovalec na voljo več poskusov, od¬ visno od števila udeležencev. Za končno uvr¬ stitev se bo upošteval seštevek trajanja vseh letov oziroma točk v posameznih panogah. Tekmovalci bodo razdeljeni v dve sta¬ rostni skupini (učenci do 3. razreda in učen¬ ci do 9. razreda). Najboljši trije udeleženci tekmovanja v vsaki starostni skupini bodo prejeli diplome in praktične nagrade. LEONARDOV NATEČAJ TEKMOVANJE Z MODELI LEONARDOVEGA PADALA • Cilj tekmovanja je izdelati model padala po zamisli Leonarda da Vincija, ki bo v seštevku časov treh poletov najdlje ostal v zraku. • Sodelovati je mogoče z modelom padala, kot si ga je zamislil re¬ nesančni umetnik in izumitelj Leonardo da Vinci in katerega ris¬ bo oziroma predlogo najdete v knjigi Tehniške založbe Slovenije (Leonardo da Vinci - Izumi genija) ali v drugi literaturi. • Model v pomanjšanem merilu je lahko izdelan iz kakršnih koli la¬ hkih gradiv. Običajno so to letvice, tanek papir, plastične folije ali tkanine, sukanec ali tanke vrvice. • Namesto figure padalca lahko uporabite utež iz plastelina, katere težo določite sami glede na velikost padala. • Vsak tekmovalec ima pravico do treh uradnih letov in lahko v ta namen uporablja dve padali. V vsakem letu sta dovoljena dva po¬ skusa. • Poskus je tedaj, če je let krajši od 5 sekund. • Let je neveljaven in znaša nič točk, če se padalo med pristajanjem ne odpre. • Merjenje časa leta se začne v trenutku, ko tekmovalec izpusti pa¬ dalo, do trenutka, ko se dotakne tal ali ovire. • Vsaka sekunda se oceni z eno točko. O uvrstitvi odloča vsota točk vseh treh letov. • Višina, s katere se bo spuščalo padalca, bo določena neposredno pred začetkom tekmovanja. • Na tem tekmovanju lahko nastopijo učenci do 9. razreda osnovne šole. • Tekmovanje bo potekalo v sklopu 3. Timovega tekmovanja s papirnatimi letalci v soboto 3. marca 2012 z začetkom ob 9.00 v telovadnici Biotehniškega izobraževalnega centra v stavbi Urnik 3. Timovega tekmovanja s papirnatimi letalci in tekmovanja z modeli Leonardovega padala Sobota, 3. marca 2012 9.00-10.00 prihod tekmovalcev v BIC in prijava, 10.00-13.00 tekmovanje s papirnatimi letalci in modeli Leonardove¬ ga padala, 13.30 zaključek tekmovanja, razglasitev zmagovalcev ter po¬ delitev priznanj in praktičnih nagrad. Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana na Ižanski c. 12 v Lju¬ bljani (nasproti Botaničnega vrta). • O morebitnih spremembah in drugih podrobnostih v zvezi s pro¬ gramom tekmovanja bomo vse pravočasno prijavljene posebej obvestili po pošti. Podrobnosti bodo objavljene tudi na naši sple¬ tni strani www.tzs.si. USTVARI LIKOVNI IZDELEK Si umetniška duša? Ustvari likovni izdelek na temo Leonardovih zamisli. Nariši sliko, v kateri uporabiš Leonardove zamisli, ali naslikaj primer Leonardove zamisli v današnjem času. Likovne izdelke pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana s pripisom »Leonardov natečaj - likovni izdelek« do 17. 2. 2012. Udeleženec sodeluje na natečaju tako, da izpolni pisno prijavo (ta je objavljena na spletni strani www.tzs.si/revija-tim/natecaji) in jo pošlje na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1001 Ljubljana s pripisom »Leonardov natečaj - likovni izdelek« ali izpolni spletno prijavnico na www.tzs.si/revija-tim/natecaji. Nagrade Najuspešnejšim udeležencem bomo podelili pisna priznanja, nagrade iz sklada TZS in praktične nagrade naših sponzorjev. PRIJAVNICA Prijavljam se na: Q 3. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci Q Leonardov natečaj - tekmovanje z modeli Leonardovega padala IME: PRIIMEK: NASLOV: POŠTNA ŠT.: KRAJ: DATUM: e-pošta:@ Obiskujem OŠ/razred: Prijavnico pošljite najpozneje do 27. 2. 2012 po pošti na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, p. p. 541, 1001 Ljubljana, po faksu 01/479 02 30 ali po e-pošti info@tzs.si. november 2011 | 13 PRILOGA Honest john MGR-I JOŽE ČUDEN Honest john MGR-I je bil prvi ameri¬ ški taktični balistični izstrelek vrste zemlja- zemlja, ki je bil sposoben nositi jedrsko gla¬ vo. Za potrebe ameriškega raketnega topni¬ štva ga je razvila družba Douglas Aircraft iz Kalifornije. Honest john z motorjem na trdno gorivo M6 premera 762 mm je bil nevoden enostopenjski izstrelek in je dobil topniško oznako XM3I. Poleg osnovnega namena so ga pozneje uporabljali tudi kot prvo stopnjo za številne sondažne rakete, testne izstrelke in rakete tarče. Prvi preizkus te rakete so opravili 29. ju¬ nija 1951, začetne serije pa so dobavili janu¬ arja 1953. Septembra 1953 je izstrelek dobil oznako M3I. Prve enote ameriške vojske so oborožili do konca istega leta, bataljone z izstrelki honest john pa so začeli razmeščati na položaje v Evropi spomladi 1954. MGR-I je bil zasnovan tako, da je bil poleg 20-kilo- tonske jedrske konice sposoben nositi tudi konvencionalno konico z maso 680 kg. Honest john je bil velik, vendar razmero¬ ma preprost izstrelek, ki se je na cilj usmerjal s pomočjo štirih velikih stabilizatorjev. Prvo¬ tna različica M3I z jedrsko glavo je tehtala 2640 kg. Nameščena je bila na tovornjaku vlačilcu, z bojnega položaja pa so jo izstrelili s pomočjo premične lansirne rampe M289, ki je imela možnost nastavitve elevacijske- ga kota lansiranja. Takoj po izstrelitvi sta se vžgala dva manjša raketna motorja M7 s štiri¬ mi šobami, ki sta poskrbela za rotacijo rakete okoli vzdolžne osi in s tem dodatno stabili¬ zacijo leta. Izstrelek M31 je bil sicer sestavljen iz treh ločenih delov (bojne glave, motorja in stabi¬ lizatorjev), ki so jih izurjeni pripadniki enote pred izstrelitvijo sestavili na samem terenu, namestili na lanser ter namerili proti cilju in izstrelili v pičlih petih minutah. M3I je imel učinkovit domet od 5,5 do 24,8 km. Začetni poskusi so pokazali precejšnjo nenatančnost izstrelka, večjo od še sprejem¬ ljive, zato so nadaljevali njegov razvoj. Izpo¬ polnjena različica XM50 je bila tako že mnogo bolj točna pri zadevanju cilja. Ta je imela bi¬ stveno manjše stabilizatorje, s čimer so omi¬ lili slabo lastnost rakete, da je imela težnjo usmerjanja proti vetru. Ob tem so še pove¬ čali hitrost rotacije, ki je bila potrebna, da se zagotovi stabilnost rakete zaradi zmanjšanja površine stabilizatorjev. Izpopolnjena različi¬ ca XM50, ki so jo začeli proizvajati leta 1960 in je postala operativna leta 1961, je imela domet že skoraj 50 km in večjo natančnost pri zadevanju cilja, primerljivo s tisto pri top¬ ništvu. Decembra 1962 je različica XM50 do¬ bila oznako M50. Izstrelek honest john je bil sprva oprem¬ ljen z jedrsko glavo W7 (ekvivalent 20 kt TNT), poznejša različica W31 pa je omogoča¬ la tri različne podizvedbe (z 2-, 10- in 30-kt jedrsko glavo). M3I je bil učinkovit na razdalji od 5,5 do 25 km. Leta 1960 so za ta izstrelek izdelali še posebno kasetno bojno glavo, na¬ polnjeno z živčnim bojnim plinom sarin. Honest john so izdelovali v dveh glav¬ nih različicah, in sicer MGR-IA (M3I) in MGR-IB (M50). S proizvodnjo prvotne raz¬ ličice so končali leta 1960. V tem obdobju so izdelali 7800 primerkov. Honest john z značilno izboklo glavo, nameščen na tovor¬ njaku vlačilcu, je bil tipičen simbol obdobja hladne vojne in se je pojavljal tako v bazah ameriške vojske po svetu kot v oporiščih Nacionalne garde na ozemlju ZDA. Čeprav je bil to prvi ameriški jedrski izstrelek, ki je bil obenem nevoden, je ostal v oborožitvi dlje kot večina drugih ameriških balističnih izstrelkov. Primerki, opremljen s konvencio¬ nalno bojno glavo, so ostali uskladiščeni v ar¬ zenalih armad Grčije, Turčije in Južne Koreje še vse do poznih 90. let prejšnjega stoletja. Leta 1973 ga je nasledil novi sistem Lance Tehnične lastnosti: jedrska - W-7 (20 kiloton), pozneje W-3I (2-40 kiloton) ali konvencionalna bojna glava s 680 kg razstreliva 14 | november 201 I PRILOGA A I \ 12,0 oo (MGM-52), ki pa so ga v enote Nata v Evropi vključili šele leta I985, v Nacionalno gardo ZDA pa leta I982. V času do leta I985, ko so ga dokon¬ čno umaknili iz Evrope, je bil standardni del oborožitve armad Belgije, Danske, Francije, Grčije, Italije, Južne Koreje, Kanade, Zahod¬ ne Nemčije, Nizozemske, Norveške, Tajvana, Turčije in Velike Britanije. Maketa rakete ho- nest john MGR-IA Za vse, ki bi želeli izdelati letečo ma¬ keto rakete honest john MGR-IA, katere načrt objavljamo na sredinski prilogi, je na voljo tudi komplet z vsemi sestavnimi deli iz epoksidnega lami¬ nata. Za nakup se la¬ hko pozanimate na naslovu: komarov@ vesolje.net. november 201 I | 15 MODELARSTVO Standbox - transportno stojalo za letalske modele TOMAŽ STARIN in JOŽE ČUDEN Transportno stojalo Standbox za letalske modele je izdelek češkega invalidskega po¬ djetja Amulet in je resnična novost za letalske modelarje. Od prej že poznamo najrazličnejša priročna stojala za gradnjo ali popravilo mo¬ delov, prenosna škatla Standbox, ki je hkra¬ ti polica za spravilo ali nosilec za popravilo modela in je ni treba posebej izdelovati, pa je nekaj povsem novega. Že prvi vtis je navdušujoč. Izdelek dobi¬ mo v razstavljenem stanju in je zapakiran tako, da zavzema zelo malo prostora, sestavni deli pa so tesno oviti v prozorno folijo, skozi katero je videti, za kaj gre. Poleg tega je na zadnji strani sestavljanke bogato ilustrirano navodilo za sestavljanje. Stojalo je izdelano iz treh različnih gradiv: EVA (etilen vinil acetata, penastega gradiva, iz katerega so stranice in vzdolžne opornice), PVC (polivinilklorida, iz katerega so sponke in pripomoček za njihovo zapenjanje) in polipropilena (nosilni trakovi). Standbox je privlačnega videza, saj je izdelan v modro-zeleni kombinaciji. Penasto gradivo EVA je posebno obdelano, da je izdelek odpo¬ ren proti učinkovanju razlitega pogonskega goriva za modelarske motorje ter proti razli¬ čnim topilom, ki lahko pridejo v stik s površino nosilca med transportom motornih modelov in uporabo. Poleg odpornosti materiala je do¬ bra stran izdelka tudi majhna masa, saj stojalo tehta le 840 g. Penasti material EVA se začne taliti pri 80 °C, kar pomeni, da lahko stojalo izpostavimo tudi najbolj vročemu soncu na te¬ renu ali ga pustimo poleti v segretem vozilu. Sestavljanka Standbox je primerna za prenašanje različnih letalskih modelov z raz- petino krila tja do 1,3 m v enem kosu ali do 3 m, če imajo deljeno krilo, kot to priporoča proizvajalec. Za modele z maso do 1,5 kg sto¬ jalo sestavimo v osnovni konfiguraciji, če pa so težji, uporabimo dodatne plastične cevne opornice. V zavoju dobimo poleg osnovnih sestav¬ nih delov tudi trakove za prenašanje. Sestavni deli stojalo so izdelani tako, da so v stranicah že izrezane osnovne odprtine za že omenje¬ ne dodatne cevne opornice, posamezni izrezi in utori. Poleg tega dobimo tudi elemente, ki jih lahko prilagodimo vsakemu profilu kri¬ la ali obliki oz. prerezu trupa. Za priložene vzdolžne opornice, ki imajo pravokotni pre¬ sek, z ostrim modelarskim nožem razširimo izreze in jih prilagodimo njihovi obliki. Tako dobimo osnovno konfiguracijo stojala, če pa imamo motorni model, ki ima podvozje s ko¬ lesi, opornici na eni strani stisnemo skupaj in ju potisnemo skozi izrez, ki ga naredimo na sredini stranice. Podobno lahko vsakemu posameznemu modelu prilagodimo izreze tudi na zgornjem delu stojala, ki je namenjen vstavljanju krila. Seveda moramo biti pri izrezovanju odprtine za trup pozorni, da naredimo tak izrez, ki bo omogočal nemoteno pritrjevanje zgornje po¬ lovice stojala. To zahteva nekaj premisleka in prilagajanja odprtin modelu, za katerega bomo uporab¬ ljali stojalo. Ker je izdelava izrezov dokončen posto¬ pek, premislimo tudi, za ka¬ teri model bomo pozneje z nekaj dodanimi vložki in pri¬ lagajanja stojalo prav tako lahko uporabljali. Obe polovici stranic sta zasnovani tako, da ju lahko zataknemo drugo v drugo in spoj v želenem položaju utr¬ dimo s plastičnimi sponkami ter tako spodnjo in zgornjo polovico stojala spojimo v funkcionalno celoto. V po¬ moč pri zapenjanju sponk dobimo v kompletu domi¬ selno oblikovan poseben pripomoček. Če imamo model z deljivim krilom, izreze za krilo naredimo tako, da sta izhodna robova obeh polovic krila obrnjena v isto stran oz. da sta konca kril na nasprotnih straneh. Nazadnje pritrdimo še nosilna trakova, nastavimo njuno dolžino, da lahko stojalo no¬ simo v roki ali si ga oprtamo na ramo, in že je nared za transport modela. V stranicah stojala zasledimo še številne drobne odprtine, v katere lahko po potrebi vtaknemo najrazličnejše orodje in pripomo¬ čke. Daljše predmete pritrdimo s pomočjo nastavljive prizme, ki jo lahko premikamo po vzdolžni opornici in razdaljo od stranice poljubno prilagajamo predmetu, ki ga želimo namestiti na stojalo. Standbox je preprost sistem, ki omogo¬ ča varen transport letalskih modelov, mehak 16 | november 201 I MODELARSTVO material pa ne povzroča prask in odrgnin na površini modelov. Poleg tega je stojalo primerno tudi za skladiščenje modelov v do¬ mači delavnici. Zahvaljujoč domiselno obli¬ kovanim stranicam, ki jih spajamo s pomočjo zoba in natančno prilegajočega se utora, je mogoče postaviti več stojal drugo na drugo. Proizvajalec zagotavlja varno in stabilno skla¬ diščenje po višini zloženih treh stojal. Če pa jih pritrdimo ob zid, je to število praktično neomejeno. Morda je edina pomanjkljivost tega stoja¬ la le ta, da je pravzaprav namenjen za prena¬ šanje konkretno enega samega tipa modela, čeprav ga z nekaj dodatnimi vložki iz kakega penastega materiala lahko prilagodimo tudi za kak drug model. To pa seveda terja nekaj modelarske iznajdljivosti. Hvalimo: - všečno embalažo, - jasna in pregledna navodila, - dobro internetno podporo s filmi na spletni strani proizvajalca, - možnost uporabe stojala kot štartnega boksa, - enostavno spajanje posameznih segmen¬ tov s priloženimi sponkami in orodjem, - pripenjanje nosilnih trakov, - prikladnost za nošenje modela in lahek transport po terenih, - uporabnost kot podstavek za servisira¬ nje ali sestavljanje modela, - primernost za transport modelov v vo¬ zilih. Pripombe: - stojalo je dejansko predvideno samo za en konkreten model, - ni še ugotovljena trpežnost in življenjska doba izdelka. Na koncu naj omenimo še ceno tega za¬ nimivega izdelka. Na Češkem, kjer ga lahko naročite na naslovu proizvajalca, je naprodaj, preračunano v evre, za 49 evrov (z ddv), cena pa velja za celo Evropo. Trenutno je to samo začetna različica transportnega stojala, proizvajalec pa za v prihodnje načrtuje podobna stojala še za druge vrste modelov, tudi ladijske in avtomo¬ bilske. ew /br the Smart Modeller 4inl Flenible modular system /orbuilding, maintenance, transport and storage of model airplanes. Acro . L max 1,2 m | W max 1,3 m (one piece), Scale and Trainer. L max 1,3 m | W max 1,5 m (one piece), Glider . L max 1,5 m | W max 3 m (divided) —- www.standbox.eu -- Made by disabled november 2011 | 17 MAKETARSTVO Focke-wulf Fvv I90D-I l/D-13, Dual combo (Eduard, kat. št. 8185, M I : 48) PRIMOŽ DEBENJAK Foto: Andrej Kogovšek Focke-wulf Fw 190 je bil eden od najbolj zna¬ nih in razširjenih lovcev 2. svetovne vojne. Skup¬ no so jih izdelali 20.000. V oborožitev je začel prihajati leta 1941, najprej v lovski polk JG 26 ob Rokavskem prelivu, in je predstavljal nepri¬ jetno presenečenje za britanske pilote, saj je bil na manjših višinah boljši od vseh njihovih letal. Prvo različico letala Fvv I90A, ki so jo v različnih izpeljankah izdelovali do konca vojne, je poganjal 14-valjni zvezdasti motor BMW 801, katerega največja pomanjkljivost je bila skromna zmogljivost na večjih višinah. To težavo so poskušali odpraviti na več načinov, kot najpreprostejša rešitev pa se je ponujala montaža po enega dodatnega vstopnika za zrak na vsaki strani motorja; to je zaradi večjega zračnega upora sicer nekoliko zmanjšalo hitrost na majhnih višinah, na velikih višinah, kjer je zrak redkejši in je bilo treba poskrbeti, da motor dobi dovolj zraka, pa jo je povečalo za dobrih 60 km/h. Kljub dobrim rezultatom teh dodatnih vstopnikov zaradi standardizacije niso vpeljali v serijsko proizvodnjo. Začeli pa so razvijati izpeljanko Fvv 190 z vrstnim motorjem. Kot primer¬ na motorja sta se ponujala Daimler Benzov 12-valjnik DB 603 in podoben Junkersov motor jumo 213, ki sta oba zmogla več kot 1700 KM (za kratek čas z različnimi pripomočki še precej več). Pot do uporabnega lovca z vrstnim motorjem pa je bila dolga in trno¬ va, tako da je glavna različica Fvv I90D-9 prišla v bojne enote šele septembra 1944, ko je bilo že prepozno, da bi odločilno vplivala na potek vojne. Fvv I90D-9 je zaradi vrstnega motorja imel daljši nos kot Fvv I90A, to pa so zadaj uravnotežili s podaljšanjem trupa pred repnimi površinami. Oborožen je bil z dvema strojnicama MG 131 kalibra 13,1 mm v nosu nad motorjem in po enim 20-mm topom MG 151/20 v vsakem korenu krila. Največja hitrost te različice je bila dobrih 680 km/h. krila, različica D-13 pa je poleg para MG 151 imela še tretji tak top, ki je streljal skozi os propelerja. Eduardov »Dual combo« Znani češki proizvajalec maket Eduard ponuja obe omenjeni različici v svoji seriji »Dual combo«, skratka v škatli najdemo dele za dve celi letali. Poleg tega so v njej, kot je v navadi pri izdajah »Profi Pack«, tudi jedkani deli (pretežno za notranjost kabine) in maske za barvanje. Sestavimo lahko dve letali: eno D-II in eno D-13, saj konfiguracija kril ne dopušča, da bi izdelali dve letali iste različice, izbiramo pa lahko med šestimi možnostmi barvanja in oznakami. Na izbiro so trije D-l I: »Rdeča 4« iz sestava enote, ka¬ tere naloga je bila zaščita reaktivnih lovcev Me 262 med vzletom in pristankom, ko so bili še posebej ranljivi; ta letala so imela zaradi lažjega prepoznavanja spodnje površine rdeče s tankimi belimi čr¬ tami, ter še dve bolj standardno pobarvani letali z oznako <58 in <61, pri čemer je <58 isto letalo, ki je pozneje postalo »Rdeča 4«. Za D-13 so prav tako na voljo tri možnosti, pri čemer gre spet dvakrat za isto letalo: najprej letalo s poveljniško oznako «, ki je vojno končalo v Plznu na Češkem in »Rumena 10«, s katero je letel major Franz Gotz, poveljnik JG 26, ki je imel na svojem letalu v spo- Razvoj Fvv 190 z motorjem jumo 213 s tem še ni bil končan. V majhnem številu sta bili izdelani še različici D-ll in D-13, ki nam ju Eduard ponuja v tem dvojnem kompletu. Obe sta imeli moč¬ nejši motor jumo 2I3E z zmogljivejšim višinskim kompresorjem in zato večjim vstopnikom za zrak na desni strani mo¬ torja, pri obeh pa so se tudi odpoveda¬ li strojnicama v nosu. Najbolj opazna razlika je bila v oborožitvi. Tako je imel Fvv I90D-II poleg sinhroniziranega MG 151 v korenu krila še po en top MK 108 kalibra 30 mm v zunanjem delu 18 | november 201 I MAKETARSTVO min na svojo prejšnjo enoto pomanjšan znakJG 53 »Pik-as«, najprej z nemškimi, potem pa še z improviziranimi ameriškimi oznakami. To letalo ima zanimivo lisasto kamuflažo, na srečo pa je preživelo ne le vojne vihre, temveč tudi povojno obdobje, ko je večina ta¬ kratnih letal končala na odpadu. Tako je zdaj obnovljeno na ogled v muzeju v Seattlu na severozahodu ZDA. Izpeljanka D-13 se sicer dobi tudi v poenostavljeni izdaji »VVeekend«, seveda pa je za sestav¬ ljanje vseeno potreben kakšen podaljšan konec tedna. Večina maketarjev se bo med ponujenimi možnostmi bržkone odločila za D-l I z rdečim trebuhom in za Gdtzovega lisastega D-13 z nemškimi oznakami. Sto Eduardovo izdajo smo dobili sploh prvo maketo Fw 1 900-13, medtem ko je bila različica D-ll pred nekaj leti že napro¬ daj v Revellovi izdaji, pri čemer je šlo za dobro Dragonovo oz. Trimastrovo maketo. Ena od za maketarje manj prijetnih značil¬ nosti Fvv I90D je v tem, da ta izpeljanka v nasprotju z Fw I90A ni imela znotraj zaprtega prostora za kolesa, tako da se je, če je letalo stalo na tleh, skozi prostor za podvozje videl ves prostor za motor¬ jem z ustreznimi nosilci, napeljavami in višinskim kompresorjem. V nasprotju z večino drugih maket tega letala je to pri Eduardu dobro rešeno, tako da predelave niso potrebne. Navodila za sestavljanje so pregledna, a je spričo precejšnje¬ ga števila delov in ker gre za komplet, ki omogoča izdelavo dveh različnih podrazličic, potrebne nekaj več skrbnosti pri gradnji kot pri preprostejših maketah. Zlasti je treba paziti, da ne zamešamo delov, če hkrati sestavljamo obe letali; razlika je predvsem v oboro¬ žitvi, saj ima D-ll zunanje topove v krilu (in zato drugačen spodnji in zgornji del krila z ustreznimi izboklinami), D-13 pa ima centralni top, zaklep katerega se vidi skozi odprtino za podvozje. Na voljo sta dve vrsti koles - s profilom in brez. Na izbiro imamo tudi dve izpeljavi repnega kolesa - v enem ali v treh de¬ lih, tako da se kolo vrti. Prozorni deli so skupni za vse Eduardove focke-vvulfe, tako da ostane nekaj »rezervnih delov« za izboljšave oz. predelave tovrstnih maket drugih proizvajalcev. Zanimivo je, da je Eduard edini, ki ni prezrl zanimive tehnične značilnosti pomične¬ ga dela zasteklitve. Gledano od zgoraj se trup od sprednjega dela kabine nazaj vidno oži, pomični del zasteklitve pa se je pri odpiranju pomikal nazaj. Nemški inženirji so to rešili tako, da je bil na vrhu zasteklitve nekakšen tečaj, ki je omogočal, da se spodnji del pri pomiku nazaj zoži in tako sledi obliki trupa. Pri Eduardu zato dobi¬ mo dve obliki te pomične zasteklitve, eno za zaprto kabino in eno spodaj ožjo za odprto. Maketa je kakovostna in se lepo sestavlja, čeprav ne gre vse kar »samo od sebe« skupaj in je treba nekatere dele prej malce pobrusiti. Večjih pasti in težav pa ni in s primerno natančnostjo la¬ hko sestavimo dve lepi maketi s prav zanimivimi oznakami. Skratka, Eduardovo dvojno izdajo Fvv I90D-I l/D-13, ki jo lahko kupite prek Združenja graditeljev plastičnih maket Slovenije, toplo priporočam vsem, ki jih to letalo zanima. november 2011 | 19 MAKETARSTVO Istrski barkin (6. del) SLOBODAN SIMIČ - SIME Priznam, da sem prav vesel vaših vprašanj, še bolj pa me je razveselila zamisel enega od Timovih bralcev, da bi si najraje izdelal pra¬ vi barkin. Če sem iskren, mu to ne bi vzelo veliko več časa, kot traja izdelava pričujoče makete. Seveda pa bi bilo za to potrebno ve¬ liko več denarja. Kakor koli že, to bi bilo res zanimivo videti. Pred kratkim sem imel tudi nadvse tvor¬ no debato z ladijskima maketarjema in mode¬ larjema z obale in tudi zato je prav, če nekaj stvari dodatno razložim. Posamezne faze iz¬ delave makete so prikazane tako, kot maketo gradim sam. V prejšnjem nadaljevanju smo pripravili notranjo opremo in jo izdelali ter je del tudi že namestili v barkin. Pri tem je nekaj mizarskega občutka res zaželenega. Ker pa bralce zanima, kako je videti vsak posamezni kos, v tem nadaljevanju s posnetki prikazuje¬ mo, kako sem to naredil sam. Toda brez skr¬ bi, če ste to ali ono naredili malce drugače, ni nič narobe. Tudi vsak pravi barkin je bil v no¬ tranjosti nekoliko drugače opremljen. Seveda pa ne sme biti del narejen napačno. Preden začnemo dokončno nameščati vso notranjo opremo, predvsem tisti del, ki je nameščen na levi bok (opremo, ki je nameščena na re¬ bra desnega boka, lahko dokončno namesti¬ mo prej, kakor smo to naredili v prejšnjem nadaljevanju), predlagam, da najprej namesti¬ mo zahtevno zunanjo oplato, ker nam bo pri zabijanju žebljev z notranje strani lažje držati »kontro«, torej težje kladivo, če na tej strani še ne bo nameščena notranja oprema. Zunanja opiata Zunanja opiata je neprepustna »koža« plovila, zato je za namestitev tudi veliko za¬ htevnejša od notranje. Pravzaprav je name¬ stitev te opiate ena od najzahtevnejših faz izdelave plovila. In enako zahtevno je name¬ ščanje zunanje opiate tudi na ladijskih make¬ tah in modelih. Marsikdo je prenehal izde¬ lovati makete ali modele plovil prav zaradi zunanje opiate. Da si v nadaljevanju olajšamo delo, bom v tem sestavku natančneje razložil ta za¬ hteven postopek. Ob tem naj poudarim, da opisani postopek velja le za lesena tradicio¬ nalna plovila z neravnim dnom in z dotikalno gradnjo. Ob Jadranu sta bila za taka plovila najbolj razširjena dva pristopa (risba I). Po prvem, deljenem načinu, se je zgornji del plovila (mrtev bok, banda morta) nekje do dveh madirjev pod ravnijo palube pokrival z vzporednimi, le delno krojenimi madirji od ašte do ašte, »spodnji« del pa z usločenimi in pretežno krojenimi madirji, ki so se zaključe¬ vali tako na spodnji vzporedni deski, kakor na aštah. Po drugem, vzporednem načinu, ki ga bomo uporabljali tudi mi in se mi zdi boljši, pa so vsi madirji vzporedni in krojeni. Ne glede na način pa veljata naslednji osnovni pravili. Špranje - kimenti med madirji morajo biti čim ožji, enakomerni in konični, da lahko vanje natlačimo predivo - kalafat (prerez je na risbi 2). Drugo pravilo pa za- Risba I. Dva pogosta načina prekrivanja lesenih tradicionalnih plovil na Jadranu. Levo je deljen in desno vzporeden način. lepo »uleže« po vseh rebrih. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da moramo »loviti« linije tako, da se bo zadnji madir ob ko¬ bilici normalno ule¬ gel na svoje mesto in v kanal na kobili¬ ci. Nadirje tanjšamo vedno samo z ene, zgornje strani. Tako imamo spodnjo stran Risba 2. Oblika kimenta po namestitvi madirjev. Kimenti morajo biti odprti na V, da vanje vtisnemo predivo. neprenehoma kot vodilo za oblikovanje na¬ slednjega madirja. Nadirje začnemo nameščati na eni od ašt. V obe smo seveda urezali utore. Prav vsak madir je treba kriviti na območju premca in krme, kar pa že znamo. Nadirje tvorita dva dela, dve letvi, lahko tudi tri, če nimate daljših letev ali če ste odločili izdelati večjo maketo. Ko merimo dolžino posamezne letve, jo pusti¬ mo za kak centimeter daljšo, da jo bomo na¬ tančno odrezali šele, ko bo nameščena. Tako bodo reže na stičišču madirjev najmanjše. To, da se morata letvi stikati na enem rebru in da je to rebro pomaknjeno enkrat bolj proti krmi, drugič proti premcu, pa tudi že vemo. Krojenje je zahtevno, zato je treba obliko madirjev večkrat preverjati, dokler se lepo ne usedejo na svoje mesto. Pa si opisano oglej¬ mo na konkretnem primeru, lepo po vrstnem redu. Najprej pripravimo posamezno letev hteva, da se morajo madirji lepo uleči po vseh rebrih, čez katera se nameščajo. Nikjer ne sme biti praznega prostor med rebrom in de¬ sko madirja. Čas je, da se lotimo naše opiate. Naj bo že prvi madir, ki ga nameščamo tik ob cento, krojen, kar pomeni, da se počasi tanjša pro¬ ti aštam (slika I). Čeprav se vam bo zdelo, da to ni potrebno, se izkaže, da se prav tak madirjev in jo ukrivimo približno po liniji re¬ ber, kjer bo madir stal. Sledi krojenje. Tu je potrebnega nekaj občutka, da se bodo madirji čim lepše prilegali. Predlagam uporabo trika, opisanega pri sliki 2. Ko smo madir ukrojili, ga z žebljički pribi¬ jemo najprej na ašto in nato na ostala rebra. Na zadnjih dveh, treh rebrih ga za zdaj še ne pribijemo, da lahko podenj vtaknemo kratko Če premerimo širine, ki jih morajo madirji pokriti, vidimo, da je na sredini plo¬ vila veliko večja površina kot na aštah. To pomeni, da je vsak madir na iztekih (na aštah) veliko tanjši kot na sredini. letvico in ga odreže¬ mo (slika 3). Enako naredimo še z druge strani in ju na mestu, kjer se bosta spajala, odrežemo ter do¬ končno pribijemo na vseh mestih. Enako je treba ponoviti pri vsakem madirju. V povpre¬ čju bomo položili en madir v dveh do treh urah in za oplato na enem boku porabili okrog deset dni tr¬ dega dela. Ne boste verjeli, toda pri pra¬ vem plovilu je ta čas le nekaj dni daljši. Pri našem bar- kinu naj bo debelina madirjev za zunanjo oplato med 2,6 mm do 3 mm, širina pa se 20 | november 201 I MAKETARSTVO Nadir, ki ga pripravljamo, najprej položimo nekaj mm pod prejšnji madir in po¬ gledamo, kako poteka linija, ko ga začasno pritisnemo ob rebra. S svinčnikom to linijo označimo in izrežemo, potem pa vse skupaj ponovimo, vendar tako, da zdaj madir položimo bližje prejšnjemu itd. Z nekaj prakse in občutka bomo hitro našli prave linije. Pod rebro, kjer bomo madir odrezali, podstavimo kratko letvico in ga na spoju odrežemo. giblje od 12 do 16 mm. Ožji so tam, kjer je zavoj reber izrazitejši. Zdaj vemo vse in lahko nadaljujmo z delom na našem barkinu. Preden začnemo nameščati opiato, zarežemo najprej kakšen centimeter od kobilice na obe strani v vsa rebra, ki so v spodnji ravnini, utore okoli 3x3 mm za pretok vode in čistilno cimo (vrv) ali verigo. Te utore seveda lahko zare¬ žemo tudi po tem, ko smo namestili že velik del opiate. Kakor želimo, le pozabiti jih ne smemo. Ne pozabimo niti na luknjo v pro- tiašti premca, skozi katero poteka čistilna vrv (na sliki 4 spodaj levo), ko obrne smer. Oboje vidimo na sliki 4. Kako ta vrv poteka in kako se namesti, bomo izvedeli v naslednjem delu. Če še nismo, zdaj urežemo tudi konične utore za rob opiate v ašti in v kobilico ter namestimo opiato na levem boku, kot je to opisano v posebnem odstavku. Če se pri brušenju zunanjih robov reber nismo dovolj potrudili, bo treba zdaj tu in tam malo po- brusiti kakšen del rebra, da se bo vsak ma¬ dir tesno prilegal vsakemu rebru. Linija vsa¬ kega madirja mora potekati v lepi krivulji (slika 5). To, da je treba vse luknje na madirjih dodatno povrtati, da lahko žebljiček seže globlje, nam je že znano. Opiato namestimo do pretočnih kanalov. V naslednjem delu bomo v pretočne utore namestili čistilno vrv ali verigo in videli, kako izdelamo in name¬ stimo panižel, zadnji madir ob kobilici, ki za¬ ključi opiato. Zdaj začnimo z dokončnim nameščanjem notranje opreme. Ker jo imamo večinoma že vso pripravljeno, jo nameščamo kar po vrsti, od premca proti krmi, da imamo čim več prostora za kladivca in »protikladiva«. Kot sem že omenil, lahko vsak to izdela malo po svoje. Sam sem začel tako, da sem najprej zabil med srednje vzdolžne ojačitve prečni nosilec in nanj del polic v premčnem prosto¬ ru (slika 6). Sledi namestitev spone številka 2 (slika 7). Spone zdaj dokončno pritrdimo na cente. V ta namen moramo povrtati, da se žebljiček pogrezne za dobrega pol milimetra v spono (slika 8). november 2011 | 21 MAKETARSTVO Na spono namestimo pripravljeno pre¬ grado, ki jo sestavljata dva dela, med kate¬ rima je prehod za vstop v majhen skladiščni prostorček, in nadaljujemo z drugo prem- čno pregrado (slika 9). Nadaljujemo kos za kosom, dokler ne namestimo vse notranje opreme. Seveda upam, da ste vse večje po¬ vršine izdelali iz ožjih letvic ter jih med seboj povezali, kot so bile dejansko izdelane in kot prikazuje slika 10, na kateri je še nekaj izde¬ lanih kosov. Na slikah II do 14 vidimo, kako sem iz¬ delal posamezne kose in kako so nameščeni. Vidimo tudi dele za lestve in majhne pajole na vrhu premca z odprtinami ob robu za dviga¬ nje. Vse police morajo biti »obrobljene«, saj bi drugače na morju z njih kaj hitro vse popa¬ dalo, pogradi na bokih in police morajo biti dodatno podprti itd. Ko pritrjujemo kose, ki so globlje v trupu, si pomagamo z daljšim jeklenim žebljem, ki smo mu rahlo zbrusili konico (slika 15). Na slikah 16 in 17 je prikazano, kako je videti v celoti opremljena premčna kajuta z vsemi, dokončno pribitimi kosi. Podobna bo tudi vaša. Po enakih postopkih končamo še krmno kajuto, ki pa je silno preprosta. 22 | november 201 I MAKETARSTVO Dvojamborna jadrnica v steklenici Izdelava stojne miniaturne ladijske makete IZTOK MUNIH Uvod Verjetno vas je že kdaj mučilo vprašanje, kako izdelati miniaturno maketo stare ladje in jo spraviti v steklenico, še posebno tako z dvema ali tremi jambori (slika I). Kdor redno prebira revijo Tim, se bo gotovo spomnil, da je bil leta 2008 v decembra številki objavljen članek z risbami in pojasnili o izdelavi minia¬ turne makete stare ladje - bracere v stekleni¬ ci. Osnovne informacije o izdelavi barke v ste¬ klenici tako lahko pridobite v tem prispevku. Celotna miniaturna maketa plovila se namreč izdela zunaj steklenice, širina trupa pa mora biti tolikšna, da ga je mogoče nemoteno spra¬ viti skozi grlo izbrane steklenice, pri čemer pa morajo biti jambora, sošni prečki (penona) in križne prečke gibljivi, kar pomeni, da jih je mogoče, ko je celotna barka narejena, zloži¬ ti v smeri krme in vse skupaj potisniti skozi grlo steklenice. Kako bo barka izdelana, pa je odvisno od slike oz. fotografije, iz katere so razvidne podrobnosti plovila, risbe ali načr¬ ta ter natančnosti izdelave, potrpežljivosti in iznajdljivosti graditelja. V omenjenem Timo¬ vem članku, kot tudi v pričujočem prispevku, je opisana izdelava barke po t. i. enostavnejši metodi. Pri zahtevnejši metodi je prav tako vse izdelano zunaj steklenice, le da je trup ma¬ kete razdeljen na dva, tri ali celo štiri dele in je vsak posamezni del toliko širok, kot znaša premer grla steklenice. Celotno maketo, trup ladje z jambori, nadgradnjo in posamezne po¬ drobnostmi pozneje sestavimo v notranjosti steklenice. Na ta način je mogoče izdelati tudi večjo in s tem podrobnejšo maketo. Nedavno sem prebral, da neki izkušen španski maketar porabi za izdelavo miniatur¬ ne makete stare ladje v steklenici po zahtev¬ nejši metodi povprečno od 1600 do 3000 ur. Ob listanju knjige American Sailing Ships avtorja Charlesa G. Davisa, ki je izšla leta 1984 pri Dover Publications, ter knjige Ships - 5000 Years of Maritime Adventure, avtorja Briana Laverya, izšle pri DK leta 2004, sem se odločil, da izdelam stojno miniaturno maketo v steklenici stare ladje z dvema jamboroma tipa baltimore kliper (angl. Baltimore Clipper) nekje z začetka 19. stoletja in to opišem v pri¬ spevku v Timu. Ladje tega tipa izvirajo iz Združenih držav Amerike. V navedeni literaturi ameriškega in angleškega izvora je zaslediti, da se je upora¬ ba te vrste ladje kmalu naglo razširila po ce¬ lem svetu. Tako so to vrsto plovila uporabljali tihotapci opija na Kitajskem, trgovci pri pre¬ vozu sužnjev iz Afrike na Kubo, kjer je hitrost ladje pomenila mejo med življenjem ali smrt¬ jo, uporabljala jo je tudi ameriška mornarica za lov na pirate itd. Značilnost plovila je bila, da je imelo precej vitek trup in dva dvodelna jambora. Po navadi sta bili na prvem jambo¬ ru razpeti dve križni jadri in eno sošno, na drugem pa eno sošno in eno t. i. vrhnje. Med prvim jamborom in kosnikom oz. poševnikom so bili nameščeni po trije floki. Na plovilu je bilo običajno nameščenih tudi po osem to¬ pov, na vsaki strani po štiri. Od izbire steklenice do izdelave miniaturne ladijske makete Izbira steklenice, orodja in materiala Postopek izdelave jadrnice z dvema jam¬ boroma ter njena oblika zunanjih linij ladijske¬ ga trupa - oboje je identično kot pri gradnji trupa makete stare ladje, opisani v prispevku, objavljenem v Timu 3/2010. Razlika je le v ve¬ likosti trupa in v krivulji premca, ki je bolj top. Stopnja pomanjšave plovila pa pri njeni izdela¬ vi zahteva kanček več previdnosti, potrpljenja in iznajdljivosti, če želimo izdelati lep stojni primerek makete stare ladje, ki jo bomo po¬ zneje splovili v steklenico. Ko pristopimo k izdelavi načrtovane ma¬ kete, moramo najprej izbrati ustrezno stekle¬ nico (slika 2). Notranji premer grla steklenice nam določa širino ladje, s tem pa tudi nje¬ no dolžino, kajti širina in dolžina barke sta v določenem razmerju. V našem primeru sem uporabil steklenico, ki sem jo kupil posebej za to in to zaradi preprostega razloga, ker je bil njen notranji premer grla okoli 31 mm. Lahko pa izdelavo ustrezne steklenice iz labo¬ ratorijskega stekla naročimo pri steklopihaču ali izberemo kakšno drugo ustrezno klasično steklenico. Če se odločimo, da naročimo ste¬ klenice pri steklopihaču, nas bo ta seveda sta¬ lo precej več. Za izdelavo makete potrebujemo tudi kar nekaj orodja, pripomočkov in materiala (slike 3, 4 in 5). Orodja in pripomočki: - trikotnik, svinčnik, kotomer, pisarniški papir formata A4; - manjše ravno in polkrožno dleto ter mo¬ delarski nož; - svedra za kovino premera 0,5 in 0,8-1 mm; - kljunasto merilo, lupa, pinceta; - fino ozobljena žagica ter rašpa; - fin in grob brusilni papir; - tri ščipalke za perilo in slikarska čopiča št. 2 in 8. Uporabljena gradiva: - steklenica z ustreznim notranjim preme¬ rom grla; - kos lipovega lesa velikosti 200 x 35 x 25 mm; - lipova deščica 100 x 30 x 2,5 mm; - košček lipovega lesa 45 x 15 x 20 mm; - 10 bambusovih paličic premera 2,5 mm, dolžine 100 mm (dobimo jih v vseh bolje opremljenih blagovnih centrih); - svitek vrvice, lahko tudi sukanec v svetlo rjavi barvi premera 0,25 mm in dolžine pribl. 5 m; - dva trakova furnirja 200 x 2 x 0,4 mm ter en kos 200 x 6 x I mm; november 2011 | 23 MAKETARSTVO - lepilo za les ter cianoakrilatno gel lepilo; - akrilne mat barve (črna, bela, rdeča, ba¬ krena in prozorna); - mehka žica premera 0,4 mm. Izdelava trupa miniaturne makete V nadaljevanju postopka najprej skicira¬ mo notranjo obliko steklenice v merilu I : I in vanjo vrišemo obris bodočega plovila (ce¬ lotno dolžino in višino). Če imamo njegovo sliko ali načrt, ga pomanjšamo s pomočjo fo¬ tokopirnega stroja na ustrezno velikost. V našem primeru so dimenzije ladijske¬ ga trupa naslednje: dolžina trupa (brez po- ševnika) je 90 mm, širina na razdalji pribl. 32 mm od premca 28 mm, širina na krmi 23 mm, višina na premcu 15 mm, višina na krmi pa 18 mm (višina gredlja in debelina za¬ ključka na ograji plovila nista upoštevani). Pri navedeni širini barke 28 mm znaša notranji premer grla steklenice okoli 31 mm. Na lipov kos velikosti 200 x 35 x 25 mm narišemo tloris trupa in ga obdelamo po zari¬ sani obliki. Postopek ponovimo tudi pri stran¬ skem risu oz. obrisu ladje. Na zgornji in spod¬ nji strani trupa zarišemo vzdolžno sredinsko črto. Sledi vzdolžna obdelava polovice spod¬ njega dela trupa in nato še obdelava njene druge strani. Podvodni in nadvodni del krme sta približno pod kotom 60 stopinj. Tako dobimo ladijsko zunanjo obliko oz. njene zu¬ nanje linije. V pomoč in za lažjo predstavo si pomagamo z opisom, risbo ter slikovnim pri¬ kazom izdelave trupa ladje, ki je bil objavljen v že omenjenem Timovem prispevku. Nadaljujemo z izdelavo notranjega dela ladje tako, da na zgornjem delu trup izdol¬ bemo do globine 6 mm, pri čemer pazimo, da je debelina stene ladijske ograje največ I — 1,5 mm. Izdolbeno dno je ravno. Na spod¬ nji zunanji del trupa (po sredini) prilepimo gredelj (njegov presek je: širina I mm, višina 1.5 mm), ki se na premcu podaljša v statvo premca, njegova dolžina pa je 9 mm. Gredelj se na premcu konča z manjšo okroglino, na krmi pa v statvo krme, na katero bomo po¬ zneje namestili krmilo. Celotna dolžina ladij¬ skega trupa brez poševnika je tako 99 mm. Ograjo zaključimo s ploščicami furnirja veli¬ kosti 15 x 2 x 0,4 mm. Približno 3,5 mm od roba ograje na vsaki strani trupa prilepimo po eno ploščico furnirja 85 x I x 0,4 mm. Delo nadaljujemo na palubi (sliki 6 in 7). To izdelamo iz lipove deščice debeline 2— 2.5 mm, ki jo obdelamo tako, da se natančno prilega prej izdolbeni notranji obliki naše bar¬ čice. Palubo oblepimo s trakovi furnirja ve¬ likosti 10 x 2 x 0,4 mm, na koncu vsakega tra¬ ku pa z ošiljenim predmetom (iglo ali buciko) naredimo po dve vdolbini. S tem ponazorimo ladijsko palubo. Na sredini palube na razdalji približno 38 mm od premca izžagamo odprti¬ no velikosti 9x9 mm. Sledi izdelava palubne nadgradnje, ki je sestavljena iz treh bokaportov (dveh veli¬ kosti 5 x 5 x 0,4 mm in enega velikosti 8 x 8 x I mm), palubne hišice z merami 4 x 3 x 3 mm ter šestih stebričkov 4x1x1 mm. Ti so na eni strani v dolžini 1,5 mm ošiljeni, da jih je mogoče pozneje prilepiti v za to izvrta¬ ne luknjice na palubi. Krmilna ročica premera 0,5 mm je rahlo ukrivljena. Za natančnejšo izdelavo nadgradnje si pomagamo z lupo. Iz¬ delamo tudi dve sidrni sohi velikosti 6 x I x I mm za obešanje sider ter dve krmni sohi 12 x I x I mm za namestitev reševalnega čolnička. Slednji prilepimo tako, da segata približno 6 mm čez krmni del ladijske ograje. Dimenzije čolnička so 22 x 6 x 4 mm. Iz žice 24 | november 201 I MAKETARSTVO debeline 0,4 mm izdelamo dve sidri dolžine 8 mm in širine 4 mm. Tako izdelano palubo s palubno nadgradnjo bomo pozneje prilepili v izdolbeni del trupa ladje, ko bomo po kon¬ čanem barvanju na palubi izvrtali ustrezne luknje premera 0,8 mm, pritrdili jambora, križne prečke in sošna penona (prečki) ter že namestili večino vrvja (kot je prikazano na slikah 10, 11 in 12 ter risbah). Izdelava in poševnika, križnih in sošnih prečk Ko smo končali opisane delovne operaci¬ je, se lotimo izdelave dveh dvodelnih jambo¬ rov, dvodelnega poševnika, treh križnih prečk ter dveh sošnih penonov (prečk). Vse našteto izdelamo iz bambusovih paličic dolžine pribl. 200 mm in premera 2,5 mm, ki jih moramo stanjšati na ustrezno debelino. Pri tanjšanju paličic si pomagamo z ravnim dletom ali mo¬ delarskim nožem ter vrtalnim strojčkom in seveda brusilnim papirjem (sliki 8 in 9). Velikosti posameznih delov so nasled¬ nje: A - prvi jambor - celotna dolžina oz. višina je 76 mm; - dolžina spodnjega dela je 53 mm, premer maks. 2 mm, min. 1,8 mm; - dolžina zgornjega dela je 38 mm, premer maks. 1,8 mm, min. 1,5 mm; - dolžina posameznih križnih prečk je 59 mm, 58 mm in 36 mm, premer vsake križne prečke je na sredini maks. 1,5 mm, na koncih pa min. I mm. B - drugi jambor - celotna dolžina oz. višina je 82 mm; - dolžina spodnjega dela je 58 mm, premer maks. 2 mm, min. 1,8 mm; - dolžina zgornjega dela je 39 mm, premer maks. 1,8 mm, min. 1,5 mm; - dolžina spodnjega sošnega penona - preč¬ ke je 42 mm, zgornjega 30 mm, premer pri obeh je maks. 1,5 mm in min. I mm. C - poševnik oz. kosnik - celotna dolžina je 64 mm; - dolžina spodnjega dela je 37 mm, premer maks. 2 mm; - dolžina zgornjega dela je 39 mm, premer maks. 2 mm, min. 1,8 mm. Spodnji in zgornji deli, tako pri obeh jam¬ borih kot pri poševniku, so medsebojno spo¬ jeni z lesnimi povezavami, poševnik na enem koncu tudi z vrvico (slika 11). Vse izvrtine na jamborih in na poševniku so premera 0,5 mm. Na prvem jamboru naredimo pet izvrtin, na drugem eno, na poševniku pa pet (glej risbe). Pri vrtanju lukenj za poznejšo napeljavo vrvic moramo biti še posebno previdni in imeti mir¬ no roko, da so izvrtane na sredini. Barvanje Za barvanje našega izdelka so najprimer¬ nejše akrilne mat barve. Palubo s palubno nadgradnjo prebarvamo z mat prozorno. Ladijski trup, ki se zaradi lažjega rokova¬ nja na krmnem delu še vedno drži preosta¬ lega kosa lipovine in ga ločimo šele tik pred pritrditvijo palube na trup barke, do višine vodne linije pobarvamo s črno barvo. Nad vodno linijo plovilo pobarvamo belo, bočni letvi sta rdeči, zaključek - letev ograje pa po¬ barvamo črno ali jo pustimo v barvi lesa in jo prebarvamo s prozorno mat barvo. Notranji del ladijske ograje je bel. Ko se barva posuši, sledi patiniranje, ki ga izvedemo tako, da zu¬ nanji del trupa in notranji del ograje prebar¬ vamo s črno ali temno rjavo barvo in nanos takoj obrišemo z mehko bombažno krpo. Na koncu celoten trup barke prebarvamo še z mat prozorno barvo. Namestitev ladijskega vrvja in »izplutje v steklenico« Preden se lotimo napeljave posameznih vrvi, moramo v že pobarvano palubo izvr¬ tati posamezne izvrtine, ki so vse premera 0,8 mm. Izvrtamo jih na naslednjih razdaljah (merjeno s strani premca proti krmi); - za pritrditev prvega jambora na razdalji 28 mm po dve izvrtini vzporedno v med¬ sebojnem razmiku 3 mm; - za pritrditev drugega jambora na razdalji 58 mm po dve izvrtini vzporedno v med¬ sebojnem razmiku 3 mm; - za pritrditev poševnika na razdalji 10 mm po dve izvrtini vzporedno v medseboj¬ nem razmiku 2,5 mm; - za pritrditev bočnih pripon prvega jam¬ bora na vsaki strani napravimo po dve zaporedni izvrtini, prvo na razdalji pribl. 35 mm, naslednjo 4 mm za prvo, obe pa 3 mm od notranjega roba ograje; - za pritrditev bočnih pripon drugega jam¬ bora na vsaki strani napravimo po dve zaporedni izvrtini, prvo na razdalji pribi. 65 mm, naslednjo 4 mm za prvo, obe pa 3 mm od notranjega roba ograje; - za namestitev vrvi najvišje nameščene križne prečke oz. jadra na vsaki strani po eno izvrtino na razdalji 50 mm, 3 mm od notranjega roba ograje; - za namestitev vrvi druge križne prečke oz. jadra na razdalji 60 mm, 3 mm od no¬ tranjega roba ograje; november 2011 | 25 MAKETARSTVO - za namestitev vrvi tretje, najnižje ležeče križne prečke pa na obeh zunanjih stra¬ neh ladijskega boka - ograje po eno iz- vrtino na razdalji pribl. 85 mm, 2 mm od zgornjega roba ograje; - za namestitev vrvi, kjer sta obešeni zasta¬ vici, eno izvrtino na desni strani palube gledano v smeri od krme proti premcu na razdalji pribl. 75 mm; - za postavitev stebričkov po dve vzporedni izvrtini pred prvim jamborom na razdalji 25 mm in pred drugim jamborom na raz¬ dalji 55 mm. Preden stebrička prilepimo na palubo, pred prvi jambor na vsakem od njiju na sredini naredimo po eno izvrtino premera 0,5 mm (glej risbe). Ko smo naredili vse navedene izvrtine, na vsaki zunanji strani - boku barke izvrtamo še po sedem izvrtin, in sicer štiri (skupaj osem) s prvo okoli 2-3 mm za navidezno srednjico prvega jambora, tri (skupaj šest) s prvo pribl. 2-3 mm za navidezno srednjico drugega jam¬ bora in pribl. 2 mm od zgornjega roba ograje barke. Izvrtine si sledijo druga za drugo v rav¬ ni liniji v razmiku 1,5-2 mm (glej risbo). Vseh izvrtin na palubi in trupu ladje je 41 (slika 13). Nadaljujemo s pritrditvijo jamborov na palubo, kot kaže risba. Jambora pritrdimo s pomočjo žice premera 0,4 mm, ki jo prilepi¬ mo na spodnjem delu palube in to tako, da ju je mogoče nagniti proti krmi (glej risbo). Sledi napeljava vrvi, kot prikazujejo risbe I, 2 in 4. Na risbi I je prikazano, kako je vrv napeljana od spodnjega sošnega penona - prečke dru¬ gega jambora do višjega, od tu pa skozi izvr¬ tino drugega jambora do prvega in skozi izvr¬ tino prvega jambora do poševnika ter skozi izvrtino poševnika. Debelejšo vrvico sem zvil iz dveh tanjših in poteka od drugega do prve¬ ga jambora, kjer se razcepi na dva dela, ki sta napeljana skozi izvrtini dveh stebričkov in sta pred prvim jamborom. Napeljemo tudi ostale vrvice, kot je prika¬ zano na risbi. Po predlogi na risbi 2 vrvice pote¬ kajo od vrha posa¬ meznega jambora skozi izvrtine na pa¬ lubi do mesta, kjer so prilepljene. Po risbi 4 pa vr¬ vice potekajo skozi posamezne izvrtine na prvem jambo¬ ru, nato so spelja¬ ne okoli posamezne križne prečke ter skozi izvrtine na pa¬ lubi oz. boku naše barke, kjer jih prav tako prilepimo na spodnjem delu palube oz. ob no¬ tranji strani ograje barke. V navedene odpr¬ tine na palubi (razen na boku) lahko namesti¬ mo miniaturne stebričke in vrvice napeljemo skoznje in okoli njih. Ko smo vse to postorili, palubo prilepimo v izdolbeni del trupa barke. Nato namestimo in prilepimo še poševnik ter dokončno name¬ stimo vrvice, ki so pod njim (glej risbo). Vrvice, kot jih prikazuje risba 3, nape¬ ljemo šele, ko smo palubo z nameščenima jamboroma in vrvicami že prilepili v za to iz¬ dolbeni del trupa barke. Sledi napeljava vrvic obeh sider ter namestitev nekaj svitkov vrvic na palubi. Izdelati moramo tudi zrcalo krme in ga prilepiti na krmni del, potem ko smo našo barko ločili od ostalega kosa lesa. Za škripce na barki lahko uporabimo mi¬ niaturne enobarvne perlice premera največ 1,8 mm, ki jih dobimo v hobijskih trgovinah. Lahko se lotimo tudi izdelave miniatur¬ nih članov posadke oz. mornarjev. Njihovo ogrodje izdelamo iz žice premera 0,4 mm, ki ga nato večkrat pomočimo v osnovno barvo. Ko se ta temeljito osuši, figurice oblikujemo in pobarvamo. Figurice naj ne bodo večje od 8 mm. Izdelane figurice mornarjev pozneje prilepimo na palubo. Pred »izplutjem v steklenico« še enkrat preverimo, ali vse nemoteno funkcionira, ter začnemo z izdelavo podstavka za našo bar¬ ko v steklenici. Podstavek se mora na eni strani natančno prilegati notranji oblik stene steklenice in na drugi strani spodnjemu delu barke (slike 14, 15 in 16). 26 | november 201 I MAK.ETARSTVO Izdelan in pobarvan podstavek previdno prilepimo v notranjost steklenice s cianoakrilatnim gel lepilom. Ko je lepilo suho in podsta¬ vek trdno prilepljen v steklenici, previdno zložimo jambore s križnimi prečkami in nato barko potisnemo skozi grlo steklenice na podstavek, kamor jo prilepimo z lepilom za les. Pri tem si pomagamo s priročnimi pomagali, ki smo si jih izdelali v ta namen (slike 17, 18 in 19). Zaključek Ko je lepilo suho in barka trdno prilepljena na podstavku, previd¬ no in spet s pomočjo priročnih pomagal (paličic, na koncu katerih so kljukice) in posameznih vrvic, ki štrlijo iz vratu steklenice, postavimo jambore, križne prečke in vse drugo v pravilen položaj. Ko je vse na svojem mestu, posamezne vrvice, ki segajo iz steklenice prilepimo na spodnji del poševnika, in ko je lepilo suho, presežne dele vrvic odre¬ žemo, steklenico zapremo s plutovinastim zamaškom ter zalijemo z voskom. Povsem na koncu za steklenico izdelamo še primeren podstavek, da se ne bo kotalila, nato pa našo miniaturno stojno maketo stare ladje v steklenici postavimo na polico ali v vitrino. RAČUNALNIŠKE NOVICE bralcem revije TIM ponujajo POSEBNO PONUDBO! 12 številk revije Računalniške novice za samo 6,80 €! Naročite lahko na narocnine@nevtron.si ali O1 620 88 03 kjer navedete geslo TIM Posebna ponudba velja samo do 31. 12. 2011! november 201 I | 27 ELEKTRONIKA Pozicijske luči za model letala ROBERT RESMAN Na leteči maketi so delujoče pozicijske luči vsekakor zelo prepričljiv dodatek, ki prepriča še tako zahtevnega opazovalca. V zadnjem času se je zelo razbohotila uporaba visoko svetilnih LED-diod, ki oddajajo zelo močno svetlobo, vidno tudi podnevi. Na tr¬ žišču je kar nekaj vezij, ki so namenjena za ta namen, vendar pa je zelo malo takšnih, kjer vse luči delajo po določenem vrstnem redu. Tudi sam sem se znašel pred tem problemom, ko sem na svoj model cessne nameraval vgra¬ diti delujoče pozicijske luči. Utripanje luči na koncih kril in repu mora teči po določenem vrstnem redu. Čeprav tudi prava letala nima¬ jo vseh luči sinhroniziranih med seboj, sem na svojem modelu želel doseči prav to. Moja zahteva za utripanje je bila, da naj¬ prej dvakrat utripne luč na desnem krilu in ta¬ koj nato še dvakrat na levem. Temu ciklu sledi pavza, med katero se prižge repna pozicijska luč, nato pa se ves cikel ponovi. Seveda mora biti vezje narejeno tako, da se ga lahko prek oddajnika vključi in izključi. Za izdelavo vezja sem želel uporabiti poceni in lahko dostopne elemente, ki omogočajo enostavno gradnjo tudi modelarjem, ki niso vešči v elektroniki. Prav za te bomo bolj natančno opisali zgrad¬ bo in delovanje take napravice. Vezje je sestavljeno iz treh ločenih, ven¬ dar med seboj povezanih enot. Prva enota skrbi za vklapljanje in izklapljanje prek stikala na oddajniku, druga enota je generator takta, ki poganja tretjo enoto s števcem. Števec je z nekaj diodami vezan tako, da omogoči pravi vrstni red prižiganja luči. Ker vezje in LED- diode niso požrešni, se lahko napajajo ne¬ posredno iz sprejemnika in ne potrebujemo dodatnega napajanja, s tem pa tudi ni dodatne teže v modelu. RV-stikalo Vezje za vklop in izklop je zelo preprosto in vsebuje le tri osnovne elemente. Srce je integrirano vezje 4013, ki ima dva D flip-flopa. Kondenzator Cl je za stabilizacijo vezja, upor Rl pa določa širino signala, pri katerem vezje vklopi ali izklopi. Vezje je priklopljeno na sprejemnik in se prek njega tudi napaja. Signal iz sprejemni¬ ka ima frekvenco približno 50 Hz, odvisno od dolžine impulza. Ko premikamo ročico na oddajniku naprej in nazaj, se dolžina impulza daljša ali krajša. Glede na dolžino impulza se servomehanizem premakne v levo ali desno. V našem primeru vezje meri dolžino tega impulza in pri dolžini impulza, ki ga določa upor, preklopi na svojem izhodu. Integrirano vezje ima dva izhoda, in sicer na nožiči 12 in 13. Na nožiči 12 je signal invertiran, kar po¬ meni, da je ravno nasproten od signala na no¬ žiči 13. Ko je na izhodu 13 signal, ga na izhodu 12 ni in obratno. Upor Rl je izbran tako, da se preklop vezja zgodi približno v srednji legi ročice na oddajniku. Po navadi za tako vklapljanje vezja na oddajniku uporabimo stikalo, ki ga pro¬ gramiramo tako, da servomehanizem iz ene skrajne lege premaknemo v drugo skrajno lego. Seveda namesto servomehanizma na ta kanal priklopimo naše vezje. S spreminjanjem vrednosti upora Rl se spreminja tudi točka preklopa vezja. Vrednost se lahko spremeni le za nekaj kiloomov, saj s pretiravanjem la¬ hko hitro pademo iz območja dolžine signala iz sprejemnika in vezje ne bo delovalo. Risba, ki prikazuje RV-stikalo, ima na izhodu vezana tranzistor in rele, ki ga tak¬ šno vezje preklaplja. Namesto releja lahko uporabimo tudi LED-diodo s pripadajočim uporom. Generator takta To je zelo razširjeno vezje okoli integri¬ ranega vezja NE 555. Upor R3 in kondenza¬ tor C2 tvorita RC-člen, ki določata širino in frekvenco impulzov na izhodu. Manjša kot je upornost upora ali zmogljivost konden¬ zatorja, višjo frekvenco imamo na izhodu. Razmerje med tema elementoma določa ši¬ rino signala in pavze. V našem primeru ta ni pomembna, saj za našo nalogo potrebujemo samo frekvenco impulzov na izhodu, ki je na nožiči 3. Kondenzator C3 je le za stabilizacijo vezja in ni ključen za samo delovanje. Na risbi sta na izhod vezani dve LED- diodi s pripadajočima uporoma. Za napajanje s 5 V zadostuje upor vrednosti 100 omov. Če elemente vežemo, kot so na risbi, bo v tre¬ nutku, ko se na izhodu 3 pojavi signal, zago¬ rela spodnja LED-dioda, ki je vezana na maso. Ko na izhodu ni signala, pa se prižge zgornja LED-dioda. Medtem ko na izhodu ni signala, je ta vezan na maso. Rezultat takega vezja je, da LED-diodi izmenično utripata. 28 | november 201 I ELEKTRONIKA v Števec Števec je sestavljen iz integriranega vezja 4017. To je v bistvu desetiški števec. Na de¬ setih nožicah ima deset izhodov. Vsakič, ko se na vhodu (nožiča 14) pojavi signal, vezje pre¬ klopi na naslednji izhod. Pri vklopu vezja se signal na izhodu postavi na izhod 0 (nožiča 3), ko na vhod pride impulz, se ta takoj prestavi na naslednji izhod (nožiča 2) in ob naslednjem impulzu spet za en izhod naprej. Ko se vklopi zadnji izhod (nožiča 11), se spet vrne na za¬ četek. V našem primeru sem uporabil vseh deset izhodov. Če bi želeli, da vezje deluje le s petimi izhodi, potem zvežemo skupaj rešet izhod na nožiči 15 in izhod 5 (nožico I). V tem primeru bi vezje štelo le do izhoda 4 in se vrnilo na začetek. Vezje pozicijskih luči Ogledali smo si vse tri enote posebej in jih v končni shemi že lahko prepoznamo. Seveda imajo še nekaj dodanih elementov. Na izhodu RV-stikala je tranzistor Tl, ki vklaplja in izklaplja ostalo vezje. Ta izhod je vezan tudi na dodaten končni tranzistor T2. Ta tranzi¬ stor v tem primeru vklaplja nosni reflektor, ki stalno gori, dokler je vezje vklopljeno. Pri vklopu RC-stikala začne generator takta proizvajati impulze in jih posreduje števcu. Ta zaporedoma vklaplja svoje izhode od I do 10. S sedmimi diodami sem prepro¬ sto vezal različne izhode tako, da sem dobil tri programirane izhode. Kombinacija priži¬ ganja, ki sem jo dosegel s temi diodami, se najlepše vidi v tabeli. Vsak programiran izhod je vezan na končni tranzistor, ki na vsakem izhodu lahko napaja do deset LED-diod. Če bi želeli napajati večje obremenitve, je treba na izhodih zamenjati tranzistorje T2 do T5 z močnejšimi. Gradnja vezja Vezje naredimo na enostransko kaširani ploščici. Najprej prispajkamo tri kratkostični- ke, ki so pod integriranima vezjema ICI in IC2. Ker elementi niso kritični, vrstni red spajkanja ni pomemben, pazimo le na pravilno obrnje¬ ne elemente. Na izhodih sem predvidel male konektorje, kakršni se uporabljajo v računal¬ nikih. V skrajnem primeru se lahko prispajkajo le žičke. Samo za napajanje vezja iz sprejemni¬ ka potrebujemo originalni priključek. Vezje mora že takoj delovati. Če ne, naj¬ prej preverite, ali deluje RV-stikalo. Na bazi tranzistorja Tl se mora ob vklopu pojaviti napetost 5 V. Za prve poskuse je najbolje uporabiti izhod na sprejemniku za plin mo¬ torja, da z ročico lahko preverimo prag pre¬ klopa. Še bolje pa je uporabiti servotester. Če RV-stikalo ne deluje, poskusimo spremeniti vrednost upora Rl. Če RV-stikalo deluje v redu, preverimo najprej generator takta. Na svojem izhodu (nožiča 3) mora ta proizvajati kratke impulze. To najlažje preverimo z analognim voltme- trom. Števec je praktično brez dodatnih ele¬ mentov in mora delovati. V primeru, da utri¬ panje LED-diod ni skladno z našim načrtom, je morda težava v posamezni diodi. V primeru, da vezje sicer deluje, vendar nam ni všeč hitrost utripanja LED-diod, spre¬ menimo vrednost upora R3. Če želimo, da se utripanje upočasni, vrednost upora poveča¬ mo, v nasprotnem primeru vrednost zmanjša¬ mo. Ko vse lepo deluje, celotno vezje prevle¬ čemo s termoskrčko in jo segrejemo. Izhodi, ki napajajo LED-diode, niso tokov¬ no omejeni, zato je treba vzporedno z LED- diodami vezati tudi upore. V večini primerov pri napajanju s 5 V zadostuje upor 100 omov, vendar je vse odvisno od upornosti uporab¬ ljenih LED-diod. Naši izhodi lahko krmilijo tudi večja bremena, vendar je potem smisel¬ no namesto LED-diode na izhode vezati 5-V rele in prek dodatnega napajanja vklapljati ta bremena. levo krilo desno krilo rep zadaj nosni reflektor Tabela prižiganja LED-diod po korakih november 2011 | 29 IZDELEK ZA DOM Obnova starega mopeda ANDREJ PERVINŠEK Zgodovina mopeda MS50 Moped je skovanka dveh besed: motor in pedala (mo-ped). Tako imenujemo križanca med kolesom in motornim kolesom. Koncept je nastal v od vojne izčrpani Evropi zaradi potreb po cenenem in dostopnem prevozu. Mnogi proizvajalci koles in motociklov so za¬ čeli izdelovati kolesa, opremljena z majhnimi dvotaktnimi motorji (Ducati, Moto Guzzi, Peugeot, Velosolex). Leta 1952 pa je prišlo do preloma, ki ga mnogi štejejo kot leto rojstva pravega mopeda. Takrat je avstrijska tovar¬ na motociklov Steyr-Puch predstavila model MS50. Imel je okvir iz stisnjene pločevine, motor s prostornino 50 cm 3 , prisilno hlajenje motorja, dvostopenjski menjalnik, blažilnike in učinkovite zavore. Poudarek je bil na po¬ gonu z motorjem, pedali pa sta imeli le pomožno vlogo. To ga je umestilo bolj med motocikle kot med kolesa. Proizvodnja MS50 se je za¬ čela leta 1954 in na začetku nekako ni šlo, polagoma pa je postal prodajna uspešnica. Ljubkovalno ime »Baby Puch« je dobil kot najmanjši in naj¬ lažji med motorji omenjene tovarne. Kmalu je po vsem svetu dobil veliko posnemo¬ valcev. Več kot tri desetletja so ga izdelovali v skoraj ne¬ spremenjeni obliki, kar kaže, kako izjemen je bil osnovni dizajn. Podobnih mopedov so postavili v bližini Kopra in prvič se je poja¬ vilo ime TOMOS (TOvarna MOtornih koles Sežana). Sledil je podpis licenčne pogodbe z avstrijsko tovarno Steyr-Daimler-Puch in leta 1955 so iz tovarne že prišli prvi motocikli to- mos puch SG 250 z motorjem prostornine 250 cm 3 . Sledili so skuterji in mopedi MS50. Mopedi so že naslednje leto postali prevladu¬ joč izdelek nove tovarne Tomos. Na začet¬ ku so bili sestavljeni izključno iz originalnih avstrijskih sestavnih delov, polagoma pa so izdelavo delov in sklopov prevzele druge ju¬ goslovanske tovarne (Saturnus, Rudi Čajevec, Iskra, Borovo in mnoge druge). Ko so obvla¬ dali proizvodnjo, so se lotili tudi lastnega raz¬ voja in modelu MS50 so sledili številni drugi z imenom Colibri - od 01 do 13. V primer¬ javi s prvotnim MS50 so imeli več prestav, drugačne izpuhe, ščitnike za kolena, odstra¬ nili so pedala, spremenili rezervoar, sedež, krmilo, zavore, blažilnike itd. Vendar so prav vsi temeljili na modelu MS50. Tomos je svo¬ je mopede tudi na veliko izvažal. Dobro so se prodajali v zahodni Evropi, še posebno na Nizozemskem, v Belgiji, na Danskem in na Švedskem. Tam še vedno obstajajo števil¬ na društva in ljubitelji teh vozil. Z Janezom Puhom in z mopedi tovarne Tomos imamo tudi Slovenci vidno mesto na svetovnem zem¬ ljevidu razvoja motociklizma. izdelali na desetine milijonov in tudi da¬ nes po vsem svetu veljajo za popularno prevozno sredstvo. Puchevi mopedi se še vedno prodajajo, vendar pod italijan¬ sko blagovno znam¬ ko Piaggio. V Sloveniji se je začelo leta 1954, ko se je takratna oblast odločila, da na Pri¬ morskem ustanovi tovarno motornih koles. Tovarno so 30 | november 201 I IZDELEK ZA DOM Moj moped Tomos puch MS50 1957 je bilo moje prvo motorno vozilo. Prej je bil očetov, dal pa mi ga je leta 1969, ko sem opravil vozniški iz¬ pit. Poleg vsakodnevnih voženj po različnih opravkih, sem se z njim vozil tudi na izlete in potovanja. Z njim sem se priključil skupi¬ ni fantov, navdušenih nad motociklizmom. Moped je tako postal del mojega načina živ¬ ljenja, z njim pa sem imel veliko prigod in zadovoljstva. Spominjam se, da sem z njim nekoč opravil prek 2000 kilometrov dolgo potovanje po takratni Jugoslaviji in da sem ob neki drugi priložnosti sredi noči kar nekaj ki¬ lometrov na vrvi vlekel fička, ki se je pokvaril na poti. Moped sem popravljal sam in kmalu sem poznal vsak njegov vijak. Takrat sem od njega hotel veliko, vlagal pa malo, zato sem ga po nekaj letih temeljito pokvaril. Ko ni bil več vozen, sem kupil večji motor, iztrošeni mo¬ ped pa sem brez obžalovanja prodal za pest drobiža. Pred kakšnim desetletjem sem med oglasi na spletu naletel na točno takega, kot je bil včasih moj. Bil je podobne barve in tudi istega letnika. Kupil sem ga z mislijo, da ga nekoč temeljito obnovim in rešim pred usodo na smetišču. Morda me je na to navedlo ob¬ žalovanje, ker sem s prvim mopedom ravnal grdo, morda je bila le želja, da znova slišim znani ropot in začutim veter v laseh, morda pa je bilo oboje. Do letos mi je stal v kotu garaže. Obnova Pred obnovo sem se moral odločiti, ka¬ kšen je moj cilj in na kakšen način ga bom obnavljal. Če se odločimo za obnovo po me¬ rilih za starodobno vozilo, je obnova bistve¬ no drugačna, kot če želim imeti le uporabno prevozno sredstvo. Veliko je odvisno od tega, v kakšnem stanju je moped pred obnovo. Posebno pri starejših letnikih je pogosto vi¬ deti ostanke karambolov in kakšne »bližnji¬ ce« pri popravilih: vgradnja neoriginalnih delov, nekakovostno barvanje, modifikacije motorja, izpušnega sistema, elektrike itd. Pomembno je tudi, kako je bil moped v pre¬ teklosti vzdrževan in ali je bil garažiran, saj je od tega odvisna ohranjenost barve, kroma in drugih površin. Če imamo srečo in je moped dobro ohranjen, je najbolje, da ga pustimo v originalnem stanju. Moj je bil videti precej zanemarjen. Prebarvan je bil nestrokovno, s čopičem, barvni odtenki se na več mestih niso ujemali, motor je komaj deloval, kromane in cinkane dele je že močno nagrizla korozija in vsi gumijasti deli so bili razpokani ter obrab¬ ljeni. Zato sem se odločil, da ga razstavim do zadnjega vijaka in popolnoma obnovim vse sestavne dele ali pa jih nadomestim z novimi. Želel sem imeti čim bolj avtentično obliko in bleščeč videz, zato sem kromal in poliral ve¬ liko kosov, ki so bili pri originalu pocinkani ali neobdelani. Namestil sem tudi gume z belim robom in kroman prtljažnik, čeprav to ni bila standardna oprema tega mopeda. Začetna dela Najprej sem si nabavil knjižico s popisom vseh sestavnih delov. Sledil je prvi večji nakup v Avstriji. Kupil sem večino gumijastih delov: sedež, pedala, manšeto med uplinjačem in filtrom, različna tesnila in ročke za krmilo. Poleg tega pa še valj, bat, izpuh s kolenom, vzmeti za zavore in stojalo ter več drugih ma¬ lenkosti. Mopedu sem odstranil motor in ga odne¬ sel k strokovnjaku, ki ga je pregledal. Glavna gred, menjalnik in sklopka so bili v redu. Zamenjati je bilo treba vsa tesnila in ležaje na motorni gredi, ki so imeli precej zračnosti. Okvir s kolesi in krmilom sem razstavil do zadnjega vijaka. Precej težav sem imel z odstranitvijo ležajev s koles in s cevjo sedeža, ki jo je prejšnji lastnik privaril v okvir. Sledilo je čiščenje in zaščita notranjosti rezervoarja za gorivo, ki jo je močno načela rja. Kako je potekalo čiščenje in obnova, sem opisal v eni od prejšnjih številk revije TIM. Barvanje Za barvanje je kilogram laka več kot dovolj. Nabavil sem dvokomponentnega v originalnem Puchevem odtenku (Lindgriin) s pripadajočim trdilcem in redčilom. Kose, predvidene za barvanje, sem odnesel v Domžale, kjer so mi s peskanjem v celoti od¬ stranili staro barvo. Običajno peskanje precej poškoduje površino. Še posebno so občutlji¬ vi kosi iz aluminija (maska) in plastike (ohišje filtra za zrak), zato je dobro poiskati delav¬ nico, kjer imajo izkušnje s peskanjem delov za motocikle in ki to počnejo prav. Sledilo je nekaj kleparskih popravkov, nanos temeljne barve, plast kita za brizganje, kitanje, bruše¬ nje, po brušenju pa še lakiranje in sušenje v komori. Vsa opravila od peskanja do lakiranja 1. Skoraj šest desetletij star reklamni plakat z mopedom Puch MS50 (Vir: internet) 2. Skica MS50L iz servisne knjižice (L = luxus zaradi več kromanih delov); (Vir: servisna knji¬ žica, foto: Andrej Pervinšek) 3. Moj moped pred 42 leti 4. Na »Bolhi« kupljenemu mopedu v letu 2002 sem kmalu naredil servis motorja. 5. Moped pred obnovo leta 2010 6. Na novo lakirani deli, pripravljeni za vgradnjo 7. Kromanje so opravili v podjetju Galma iz Homca pri Radomljah. 8. Merilniku hitrosti je bilo treba popraviti ležaj na magnetu in zamenjati okrasni obroč. 9. Obnovljeni ključavnici (Titan Kamnik) so v podhodu na Ajdovščini (v Ljubljani) izdelali ključe. 10. Kroman okvir sedeža je videti veliko lepše kot originalen, ki je bil pocinkan. november 2011 I 31 IZDELEK ZA DOM sem prepustil profesionalcem, saj sam nimam ustreznih orodij, primernega prostora in do¬ volj izkušenj, da bi zadovoljivo opravil to delo. Poliranje Tega do zdaj še nikoli nisem resno počel, zato je bilo poliranje priložnost, da se nekaj novega naučim. Na spletu sem ugotovil, kaj potrebujem. Nabavil sem kotni polirni stroj, veliko brusilnega papirja različnih zrnatosti (120, 240, 400, 600, 800, 1200), polirne kolu¬ te iz polsti, različne nastavke za mini vrtalnik, brusilno pasto, polirno pasto za trde kovine (Kemostik rumeno) in polirno pasto za alu¬ minij (Kemostik zeleno). Paste sem nabavil v tovarniški trgovini Belinke pri Šentjakobu. Sledilo je dolgotrajno obdelovanje posame¬ znih kosov. Kromane dele je treba pred po¬ liranjem razkromati s pomočjo galvanizacije. Polirati pa začnemo z brušenjem. S tem od¬ stranimo praske in udrtine, ki so z leti nasta¬ le na površini. Začnemo z grobim brusilnim papirjem in brusimo tako dolgo, da prask in udrtin na površini ni več videti. Potem nada¬ ljujemo z vedno finejšim brusilnim papirjem, dokler ne končamo pri zrnatosti 1000 ali več. Pomembno je, da smo pri delu potrpežljivi in da naslednje faze ne začnemo prej, preden predhodna ni res končana. Faza je končana, ko na površini ni več sledov prejšnje obdela¬ ve, kar najbolje vidimo, če pri vsaki naslednji fazi brusimo pravokotno glede na prejšnjo. V zadnji fazi brušenja je površina že svileno gladka, manjka samo še lesk. Tega dosežemo s poliranjem. Poliranje ne odvzema toliko ma¬ teriala, kot je to pri brušenju. S poliranjem material samo zgladimo. Poliramo tako dol¬ go, da na površini vidimo lasten odsev kot v zrcalu. Velike ravne ali enakomerno okrogle površine niso problem, ker jih lahko brusimo in poliramo strojno. Večino takih kosov sem odnesel na poliranje k profesionalcu. Pravi izziv so drobne udrtine, izbokline in neena¬ komerne oblike, ki jih s strojem ne moremo doseči in ki jih profesionalci ne marajo. Tu po¬ maga drobno vrtalno orodje, različni polirni nastavki, še največ pa ročna obdelava. S tem imamo tudi največ zamudnega dela. Najhuje je z okvirjem za sedež, s pokrovi za zavore iz aluminija in z desnim pokrovom motorja, ki je poln lukenj za vijake. Napere in platišča so bila zelo zarjavela, zato sem se raje odločil za nakup novih, kot da bi se trudil s poliranjem starih. Poliranje je eno od najbolj umazanih opravil, ki sem jih kadar koli počel. Umazanija iz polirih past in kovinskega prahu se močno upira umivanju. Pred začetkom del je dobro v dlani vtreti mastno kremo, pa kljub temu roke spet postanejo čiste šele po nekaj dneh umivanja. Tudi delavnica je po poliranju uma¬ zana. Kromanje Pred ponovnim kromanjem je posamezne dele najprej treba razkromati in dobro spo- lirati. Nanesena plast kovine je tako tanka, da se sledov slabega poliranja ne more skriti. Vedeti je tudi treba, da se v luknjah krom ne prime. Bistveno je, da so kosi že pred galva¬ nizacijo gladki in bleščeči. S kromanjem ne pridobimo veliko leska, boljše pa so mehan¬ ska odpornost, trajnost in zaščita pred koro¬ zijo. Pri izbiri izvajalca smo previdni. Mnoge galvane nočejo ali pa nimajo tehnologije za razkromanje. Nekatere obvladajo tudi tehno¬ logijo kromanja aluminija. Mopedi iz tovarne so imeli veliko delov pocinkanih. Pocinkane so bile verižnice, različni nosilčki, okvir se¬ deža, deli amortizerjev, skoraj vsi vijaki itd. Vendar cink kmalu posivi in postane neugle¬ den, zato sem namesto cinkanja raje uporabil kromanje. Prejšnji lastnik mopeda je vijake 32 | november 201 I IZDELEK ZA DOM očitno sovražil, saj so bili večinoma po¬ škodovani, zato sem raje kupil nove po¬ cinkane vijake stan¬ dardnih mer, kot da bi se ukvarjal z ob¬ navljanjem starih. Bil sem tudi v dvomih, kaj narediti s polira¬ nimi deli iz aluminija. Težava je v tem, da gol aluminij kma¬ lu postane sivkast (oksidira), poleg tega pa je zaradi meh¬ kobe občutljiv na poškodbe. Poskusil sem s kromanjem. Na večino delov se je krom dobro prijel. Zelo dobro mi je uspelo na desnem pokrovu motorja in pri ročicah na krmilu. Le vrtljivi del leve ročice se mi je začel luščiti in ga bom moral nekoč zaščititi kako drugače. Aluminijaste pokrove na levi strani motorja in pokrove zavor sem samo spoliral, zato bodo sčasoma posiveli in bo treba poli¬ ranje občasno ponavljati. Rezervni deli Nabava rezervnih delov je ena bistvenih stvari. Sele ko vemo, da je mogoče dobiti vse rezervne dele, obnova postane smiselna. Zal pa se na Tomos ni več mogoče zanesti. Tovarna je šla skozi veliko preizkušenj ter preoblikovanj in jih zalaganje trga z desetletja starimi rezervnimi deli prav nič ne zanima. Se dokumentacije za tak moped pri njih ne more¬ mo dobiti. Popoln nabor rezervnih delov ima¬ ta avstrijski trgovini za dele motorjev znamk Puch, KTM in Kreidler. Veliko delov sicer la¬ hko dobimo v naših trgovinah. eBay, Bolha in različni bolšji sejmi za starodobnike so tudi dober vir za rezervne dele. Za MS50 so deli dražji kot za mlajše mopede, ampak pomemb¬ no je, da deli so in jih je mogoče kupiti. Se največ starih tomosov in delov zanje imajo ljubitelji mopedov in člani različnih starodobnih društev. Opazil sem, da zelo radi pomagajo z nasveti in tudi s konkretno pomočjo. Nekateri imajo prava skladišča re¬ zervnih delov in tudi celih mopedov ter s tem trgujejo. 11. Obnovljena maska z žarometom (Saturnus) in z originalno nalepko Tomos-Puch. 12. Detajl motorja s kromanim desnim pokro¬ vom. Svečka je znamke Bosna Super. 13. Dekompresor na zgornjem delu glave cilindra je posebnost mopeda MS50. Po sreči sem do¬ bil tudi starinsko originalno zaskočko na vrhu ventila. 14. Aluminijast levi pokrov motorja z vstopni- kom hladilnega zraka 15. Pesto sprednjega kolesa s polžem za meril¬ nik hitrosti na levi in polovični bobni na desni strani. Polovični zavorni bobni so značilnost prvih Tomosovih mopedov. 16. Pesto zadnjega kolesa z zavoro na desni in s pogonsko verižnico na levi strani 17. Obnovljeni moped z desne strani 18. Obnovljeni moped z leve strani 19. Posnetek poševno z desne strani november 2011 | 33 IZDELEK ZA DOM Moped je lahko še tako lep, ampak če motor ne deluje dobro, z njim ni nikakršnega užitka. Meni motor tudi po zamenjavi leža¬ jev, tesnil in garniture valja in bata ni delo¬ val zadovoljivo. Težko je vžigal, močno se je pregreval in občutek sem imel, kot da ga nekaj močno ovira in duši. Po zamenjavi pla¬ tin, kondenzatorja, kabla za svečko, svečke in po nastavitvi predvžiga pa je motor začel delovati kot nov. V menjalnik sem nalil sinteti¬ čno motorno olje SAE IOW4O, za mešanico z bencinom pa Motul 720 v mešalnem razmer¬ ju I : 50. Prvih 500 kilometrih sem namenil utekanju z malenkost bogatejšo mešanico in le s polovično obremenitvijo. Ta moped je narejen za avstrijske klance. Zmore strmine z naklonom prek 20 %, po ravnem pa doseže realno hitrost okrog 55 km/h, kar je več, kot dovoljuje zakonska omejitev. Tehta le 39 kg in porabi okrog dva litra mešanice na 100 km. Primeren je za krajše razdalje, za daljša poto¬ vanja pa mu primanjkuje hitrosti in udobja, ki ga imajo večji motocikli. Registracija, starodobništvo, prometni predpisi ... Včasih je bilo vse bolj enostavno. Ni bilo hitrostnih omejitev (vsaj merili jih niso), ni bilo omejitev glede hrupa in onesnaženosti in vozili smo se lahko po vseh cestah. Mopeda ni bilo treba registrirati, zavarovati, homolo- girati, plačati cestnine in vozili smo se lahko brez čelad in vozniškega izpita, enako kot z biciklom. Zdaj je drugače. S I. 7. 2011 smo dobili nov prometni zakon, ki prinaša še več biro¬ kracije in omejitev - pač v skladu z evrop¬ skimi direktivami in s splošnimi trendi. Ko je moped enkrat obnovljen in tehnično brezhi¬ ben, je treba opraviti homologacijo in teh¬ nični pregled, urediti je treba lastništvo in zavarovanje, plačati cestnino in si pridobiti prometno dovoljenje ter registrsko tablico. Odločil sem se za običajno registracijo brez starodobniškega certifikata. Če bi moped registriral kot starodobno vozilo, bi moral plačati še stroške za pridobitev certifikata in morebitno članarino v kakšnem starodob- niškem društvu. S certifikatom sicer lahko uveljavljamo popust pri zavarovanju in davku, vendar ta popust ne odtehta stroškov za pri¬ dobitev certifikata. Se najbolj pa me moti del definicije za starodobno vozilo v najnovejšem zakonu: »da je to vozilo, ki se zaradi zgodo¬ vinskega in tehničnega pomena ne uporablja za vsakodnevne prevoze«. Če začnejo polici¬ ja in zavarovalnice dosledno izvajati besedilo novega zakona, se bodo vozila s starodobni- ško registracijo lahko brez težav vozila le na starodobniške prireditve, drugje pa jih bodo preganjali. Izraz moped se skoraj povsod uporablja za vozila z motorjem prostornine do 50 cm 3 in s hitrostjo, omejeno na 45 km/h. Treba ga je registrirati, za vožnjo je treba imeti izpit, na glavi je treba imeti homologi- rano motociklistično čelado in na avtocesto se z njim ne sme. Zal po novem veter v laseh ni več tak, kot je bil včasih. Pa ne samo zaradi redkejših las. Dodatna oprema Motociklistična čelada je predpisan del opreme. Vendar to ni vse. Zaradi omejitve 45 km/h in gostega prometa, mopediste kar naprej prehitevajo večja in hitrejša motorna vozila. Prehitevajo vsi, tudi taki, ki tega ne znajo, in tam, kjer je to komaj mogoče. Zato je treba biti zelo pozoren na vozila za nami. Dobro vzvratno ogledalo je po mojem mne¬ nju nujen varnostni dodatek, čeprav ga origi¬ nalni mopedi nimajo. Prvi Tomosovi mopedi so imeli za zvočno opozorilo montiran zvonec na krmilu. Pozneje so ga nadomestili z električno hupo na 6 V izmeničnega toka. Pod okrasnim pokrovom na rezervoarju je komplet orodja: ključ za svečko, rezervna svečka, dva ključka 8/10 in 9/11 in bombažna krpica. Pod rezervoarjem je pritrjena zračna tlačilka. Standardni prtljažnik iz stisnjene pločevine je za prevoz prtljage skoraj neuporaben, zato sem ga nadomestil z lepšim in večjim iz krivljenih cevi. Vendar je tudi ta primeren le za manjšo prtljago, za večjo je bolje imeti nahrbtnik. Zaključek Za obnovo mopeda sem porabil okrog 400 ur dela in več denarja kot v trgovini stane nov moped, zato lahko povem, da obnova ni racionalna niti finančno niti z vidika vloženega dela. A mi ni nič žal, saj sem ga obnavljal zase in ne za prodajo. Ko so se pokazali prvi vidni znaki obnove, me nič več ni moglo ustaviti. Ob delu sem imel priložnost videti, kako kakovo¬ stno so bili narejeni stari mopedi. Nobene plastike ali cenenih materialov, navoji kot novi, ležaji v kolesih boljši, kot so na voljo danes, in tako rekoč vse je mogoče popraviti. Deli, ki so videti iztrošeni, z nekaj obdelave in maziva spet postanejo uporabni in lepi na pogled. Po skoraj dva tisoč prevoženih kilometrih v letoš¬ njem poletju lahko zatrdim, da ima 55-letni ve¬ teran poleg zgodovinske vrednosti tudi veliko uporabnost. V mesto grem raje z njim kot z avtom, saj ni težav s parkiranjem. Po ravnem gre tako kot novi mopedi, v klance pa gre celo bolje, ker se tam pokaže prednost prisilnega hlajenja motorja in ročnih prestav. Naredil sem nekaj daljših izletov v Lesce, na Rakitno, v Cerknico, na Kurešček, na Pance, na Turjak, na Lubnik, na Smarjeto, po stari cesti v Litijo, kar tako - za dušo. Za zdaj je šlo brez večjih okvar. Odpadlo je nekaj premalo privitih ma¬ tic na sedežu in na sprednjem kolesu (moja krivda), odlomila se je ena od izpušnih cevk na novem izpušnem loncu (nekakovosten rezerv¬ ni del) in zamenjal sem slabo delujoč merilnik hitrosti z drugim, vendar mi je istočasno uspe¬ lo popraviti tudi starega. Na cestah je take mopede videti čedalje bolj poredko. Čeprav ni registriran kot starodobnik, se mu na daleč vidi, da to je. Ko se vozim okrog, si ga mnogi ljudje z zanimanjem ogledujejo in me sprašuje¬ jo o vsem mogočem. Najbolj jih zanima, koliko je star, in potem velikokrat začno govoriti o svojih izkušnjah s podobnimi mopedi. Ta sta¬ rina na kolesih zanima tudi mlajšo generacijo. Tomos puch MS50 je brez dvoma legenda in del slovenske tehnične zgodovine. Kot tak si zasluži, da ga ljudje vidijo tudi na cestah in ne samo v muzejih ali na srečanjih starodobnikov. e-mail avtorja: andrej.pervinsek@gmail.com Viri: — Zgodovina mopeda: http://www.torontomopeds.com lmopedhistory.htm — Definicija za moped: http:llen.wikipedia.org/wikil Moped — Ustanovitelj tovarne Puch je bil Slovenec Janez Puh: http:/lwww. slovenia. info/?muzej=5582&lng=2 — Puch MS50: http://www.ms50.de — Puch MS50L, slika in tehnični podatki: http:/lwww. ms50.del?page_id= 15 — Tomos: http://www.tomos.silcontent.aspx Moj moped na Googlu: — https://picasaweb.google.com/andrej.pervinsek/ ObnovaStarodobnegaMopedaTomosPuch M550l957#56l94385549595746l0 — Članek Andreja Vičiča iz društva starodobnih vozil Martin Krpan iz Pivke o njegovem MS50: http:// www.pivka.si/dokument.aspx?id=308l Definicija starodobnika v Sloveniji: — http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_poja- snila/davek_na_motorna_vozHa_pojasnHa/staro- dobna_vozila_in_dmv/ — Zveza starodobnih vozil Slovenije: http://www.zve- za-svs.sil — Rezervni deli iz Avstrije: http://www.puch-wieser.at/http://www.puch-rbo.at — Rezervni deli pri nas: http://www.obnovi-si.si/ http:// www.velo.si , bolha, ebay, bolšji sejmi.. 20. Rakitna je zaradi zanimive ceste priljubljena izletniška točka motoristov. 21. Prizor z modelarskega piknika na strelišču v Crngrobu: prijatelj preizkuša moj moped. 34 | november 201 I /Razmišljaj genialno, razmišljaj Lot oCeonardo Sodeluj v novem natečaju Tehniške založbe Slovenije in si prisluži genialne nagrade. MODRA ŠTEVILKA j M • '■* Več o možnostih sodelovanja in razpisnih pogojih si preberi na spletni strani www.tzs.si/revija-tim/natecaji ali v reviji TIM 03 2011. TEKMOVANJE Z MODELI LEONARDOVEGA PADALA Cilj tekmovanja je izdelati model padala po zamisli Leonarda da Vincija, ki bo v seštevku časov treh poletov najdlje ostal v zraku. LIKOVNI NATEČAJ Nariši sliko, v kateri uporabiš Leonardove zamisli ali naslikaj primer Leonardove zamisli v današnjem času. Tehniška založba Slovenije šola z največ poslanimi izdelki dobi paket 25 knjig za šolsko knjižnico. Najuspešnejšim udeležencem bomo podelili priznanja, nagrade iz sklada TZS in praktične nagrade naših sponzorjev. Za pomoč pri izdelavi modela in ustvarjanju likovnega izdelka vzemi v roke knjigo LEONARDO DA VINCI - Izumi genija. a -.4 MAKETARSTVO Model daVincijeve zamisli žage na vodni pogon a'- TIMOV TEST MATEJ PAVLIČ Foto: Manca Pavlič Podatki o modelu: dolžina: 207 mm širina: 128 mm višina: 152 mm število sestavnih delov: 78 merilo: I : 72 Leonardo da Vinci je bil slikar, kipar, arhi¬ tekt, izumitelj, znanstvenik in inženir. Rodil se je leta 1452 v bližini Firenc v Italiji, umrl pa je leta 1519 v Clouxu v Franciji. Iz tisočev zapis¬ kov in risb, ki so se ohranili za njim, je mogo¬ če ugotoviti, da je bil zares vsestranski genij. Pri nemškem podjetju Revell (slovenski predstavnik je podjetje Hibisco, d. o. o.; www. hibisco.si), ki je sicer mnogo bolj znano po pla¬ stičnih maketah, so izdali serijo šestih lese¬ nih modelov Leonardovih največjih inženir¬ skih izumov. Več o njih najdete na spletnem naslovu www.revell.de/leonardolcontentlthe_mo dels/index_eng.html. V 10. številki prejšnjega letnika Tima (junij 2011) smo na straneh 34 in 35 objavili test kompleta za izdelavo modela da Vincijeve zamisli vrtljivega mostu, zaradi dobrega odziva bralcev pa smo se odločili, da predstavimo še enega, ki se nam je zdel prav tako zanimiv. To je model da Vincijeve zamisli žage na vodni pogon (slika I). V lično oblikovani škatli (slika 2) je med dvema plastičnima »predalnikoma« pregled¬ no razporejenih vseh 78 sestavnih delov. V kompletu so še majhna tuba lepila, košček brusilnega papirja, (nekoliko prekratek) kos tanke vrvice, list z oštevilčenimi sestavnimi deli, narisana navodila za sestavljanje in da Vincijev portret na 32 * 23 cm velikem kosu blaga, ki ga lahko vstavite v okvir in je zanimi¬ vo dopolnilo modelu (slika 3). 2 Vsi sestavni deli kompleta so izrezani z laserjem, kar olajšuje delo, saj se precej natan¬ čno ujemajo med seboj. Tu in tam je sicer tre¬ ba kak stik nekoliko popraviti z iglastimi pilica- mi, vendar to niti ni tako moteče. Pri lepljenju si je priporočljivo pomagati z modelarskimi sponami ali majhnimi ščipalkami (slika 4). Model je skonstruiran po originalnih av¬ torjevih risbah, ki so nastale v zgodnjih letih njegovega delovanja v Firencah in jih hrani Museo nazionale delia scienza e della tecno- logia Leonardo da Vinci v Milanu. Napravo na pogon prek vodnega kolesa sestavlja močno ogrodje, na katerega je pritrjen navpično po¬ stavljen okvir. Vanj je vpet premičen okvir z žago. Za njegovo premikanje gor in dol skrbi sistem vzvodov, ročic, kljuk, zobnikov in vrvi, ki obenem zagotavlja tudi pomikanje hloda prek ogrodja žage. Žal je ta sistem - mno¬ go manj zapletene izvedbe so v industrijskih strojih na začetku 15. stol, res uporabljali - v modelu tako neposrečeno ponazorjen, da 36 | november 201 I MAKETARSTVO DREMEL BIG ON DETAIL Podjetje Dremel je pravi naslov za vse tiste, ki se vneto ukvarjajo s projekti »naredi sam«, restavriranjem, obdelavo lesa, modelarstvom in drugimi hobiji. Od iznajdbe večnamenskega električnega orodja Dremel pred več kot sedemdesetimi leti je Dremel v tej kategoriji postal znamka, ki ji mnogi zaupajo in ki ponuja izdelke za širok krog uporabnikov. V seriji večnamenskih orodij Dremel ponuja novo orodje serije 4000 s 175 W moči in popolnoma nastavljivo hitrostjo med 5000 in 35.000 vrt./min za širok obseg del. Ta prilagodljiva motorna enota visoke hitrosti lahko poganja različne komponente sistema, pri ka/VM o katerem J e na vo| j° vea kot različnih kosov pribora in nastavkov. 1 1 "' ** www.dremeleurope.com Prodaja: Bauhaus opazovalcu niti približno ne pojasnjuje delo¬ vanja naprave. Se sreča, da je na spletni strani www.youtu be.com/watch? v=vHbJ n 6FKiuo&fe ature=related na ogled kratek filmček, ki na precej bolj verodostojnem modelu nazorno prikazuje posamezne detajle in delovanje Leonardove hidravlične žage (ter še cele vr¬ ste drugih njegovih umotvorov). V opisu Revellovega kompleta za gradnjo lahko preberemo, da je model »v celoti pre¬ mičen in funkcionalen«, kar pa ne drži. Prav¬ zaprav sta premična le mnogo preveč opleta¬ joči voziček (slika 5) za pomikanje hloda po vzdolžnih vodilih in deloma tudi nihajoči okvir z žago (slika 6), medtem ko se vodno kolo vrti šele po tem, ko mu za približno 2 mm skrajša¬ mo vseh 8 lopatic (slika 7), saj v nasprotnem primeru zaradi okrog I cm preveč naprej po¬ stavljenega korita za vodo drsa ob njegovo dno. A s tem pripomb na račun kompleta, ki smo ga testirali, še ni konec. Risbe v navo¬ dilih za sestavljanje modela bi bile lahko bolj pregledne, še zlasti pri detajlu pogona (sli¬ ka 8) bi bil dobrodošel kakšen prikaz detaj¬ la. V kompletu manjka ena os, eno kolesce je preveč, dve osi sta kdo ve zakaj tanki manj kot I mm, dve napaki sta v risbi sestavnih de¬ lov, še najbolj moteča pa je napaka pri sestav¬ ljanju ogrodja, ki se pokaže šele proti koncu gradnje in za odpravljanje zato zahteva temu primerno več časa. Gre za dele 12, 13 in 14, ki morajo biti obrnjeni ravno v nasprotno smer (kot je sicer pravilno prikazano na fotografiji izdelka na škatli kompleta). Tudi potek vrvice je nekako »izmišljen«, na fotografiji modela na škatli pa del 47 sploh manjka in je vrvica spe¬ ljana kar čez rob ogrodja ... Model nekoliko »pridobi«, če na voziček nalepite do polovice vzdolžno prežagan kos suhe veje s premerom 25-30 mm, ki ponazarja hlod (slika 9). Če smo bili po testu kompleta za gradnjo modela da Vincijevega vrtljivega mostu nav¬ dušeni, smo po tem, kar ponuja komplet za gradnjo modela hidravlične žage, kar malce razočarani - nekoliko nad ugotovljenimi na¬ pakami, za katere bi bilo prav, da bi jih pro¬ izvajalec v prihodnjih serijah odpravil, bolj pa nad dejstvom, da je delovanje naprave pona¬ zorjeno skrajno površno, zaradi česar izdelek izgubi svoj čar. Skratka, ta Revellov izdelek je po našem mnenju neprepričljiv in niti med izdelavo niti na koncu ne ponuja takšnega zadovoljstva nad uspešno opravljenim delom, kot bi ga lahko. Očitno so si snovalci kompleta zadali prezahtevno nalogo. november 2011 | 37 ZA SPRETNE ROKE Stojalo za šivanke KARMEN POLIČ Tokrat sem pripravila predlog izdelka - stojala za šivanke, ki ga izdelamo s toplotnim preoblikovanjem umetnih mas in ga lahko uporabimo v vsakem gospodinjstvu. Stojalo ni namenjeno samo mamam, pri šivanju so spretni mnogi očetje, pa tudi otroci. Na tem preprostem, a zelo uporabnem stojalu bodo šivanke in bucike vedno lepo zložene na vidnem mestu in pripravljene za uporabo. Izdelek lahko izdelajo učenci 7. razreda pri pouku tehnike in tehnologije. Izdelava stojala ni zahtevna. Učenci pri delu uporabijo nasled¬ nje delovne operacije in postopke: merjenje, zarisovanje, upogibanje, vrtanje, žaganje, bru¬ šenje, globoki vlek in lepljenje. Gradiva, orodje, stroji in pripomočki: - plošča penjenega PVC (200 x 300 x 3 mm), - PVC-folija, - pripomočki za globoki vlek (vezana plo¬ šča 3 in 5 mm, smrekova palica 0 20 mm, košček bukovine 40 x 40 mm, vzmetne sponke), - volna, - kontaktno lepilo, - pisalo (alkoholni flomaster), - ravnilo, - pila, - sveder, - vrtalni stroj, - vibracijska žaga, - toplotni odstranjevalnik barve, - pištola za toplotno lepljenje. Izdelava stojala Na plošči iz 3 mm debelega penjene¬ ga PVC velikosti 200 x 300 mm narišemo z alkoholnim flomastrom na levi in desni strani 40 mm od roba (na daljši stranici) dve črti (slika I). Določimo sredino plošče in zarišemo dia¬ gonali osrednjega dela. Na sredini zarišemo krog s premerom 50 mm približno na četr¬ tinah dolžin obeh diagonal pa še štirih kro¬ ge z manjšim premerom 40 mm, ki so lahko razporejeni simetrično ali pa tudi ne (slika 2). V središčih izvrtamo luknje, skozi katere bomo potem vstavili žagico električne ali ro¬ čne rezljače (slika 3). Po končanem krivljenju odstranimo za¬ ščitno folijo. Potek oblikovanja polokroglih posodic z globokim vlekom S preprostim pripomočkom za globoki vlek, ki ga izdelamo iz vezane plošče, okrog¬ le smrekove palice in dveh kosov polokroglo postružene bukovine, toplotno preoblikuje¬ mo PVC-folijo debeline okoli 0,5 mm, da do¬ bimo eno večjo in 4 manjše polkrogle posodi¬ ce (slike 6, 7 in 8). Na vibracijski električni rezljači po vrsti izžagamo posamezne luknje (slika 4). Izreze po potrebi obrusimo, da bodo lepo okrogli. Z napravo za krivljenje akril¬ nega stekla na označenih mestih ploščo se¬ grejemo in upognemo pod pravim kotom. Za lažje upogibanje lahko ploščo z modelarskim nožem zarežemo do tretjine globine (slika 5). Folijo ob robu posodic izrežemo v poljub¬ no obliko in posodice s kontaktnim lepilom prilepimo na stojalo (slika 9). Iz ostankov volne naredimo štiri manjše in eno večjo klobko volne, ki jih s pištolo za to¬ plotno lepljenje vlepimo v prej izdelane pol- okrogle posodice. Naš izdelek je tako pripravljen za upora¬ bo in v volnene klobke lahko zdaj razporedi- 38 | november 201 I TK SPRETNE ROKE mo šivanke in bucike bodisi po velikostih ali kako drugače (slika 10). Namesto volnenih klobk bi lahko upora¬ bili tudi kroglice iz stiropora različnih veliko¬ sti. V tem primeru bi izžagane luknje prila¬ godili premerom kroglic. Zdaj bomo šivanke in bucike imeli urejeno zabodene v volnene klobke in nam bodo vedno pri roki. VLOŽNA MAPA ZA SHRANJEVANJE REVIJE TIM Vložna mapa je namenjena za shranjevanje kompletnega letnika (10 številk) revije TIM. Cena mape je 4,17 € NAGRADNO VPRAŠANJE! 6IN 1 EDUCATIONAL S *LAR KIT f facebook.com/REVIJATIM Pred vami je že tretje nagradno vprašanje. Revijo podrobno preberite in prelistajte, saj se s pravilnim odgovorom potegujete za zanimivo nagrado SOLAR KIT 6V1. Prvim 20, ki bodo pravilno odgovorili na zastavljeno vprašanje, podarimo BIC tehnični svinčnik Quantech. Katera kovina ima tališče pri 328 °C? Tehniška založba Slovenije Na drugi strani vpisi pravilen odgovor. Izpolni podatke, izreži in oddaj v nabiralnik! november 201 I | 39 OGLASI Napiši pravilen odgovor: ’ Ime in priimek: Naslov in hišna številka: Poštna št. in kraj: E-mail: 1001 Ljubljana Telefon: Podpis: Čestitamo! www.tzs.si * Podatki označeni z zvezdico so obvezni. S podpisom dovoljujete, da založnik revije TIM,Tehniška založba Slovenije, z namenom izvedbe nagradne igre in objave podatkov o nagrajencih vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z vašimi osebnimi podatki. Sodelujočim pri nagradnih igrah zagotavljamo varstvo osebnih podatkov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov. S podpisom dovoljujete, da se v reviji ali na spletni strani založnika revije objavijo vaše ime, priimek ter kraj bivanja. Tehniška založba Slovenije, d. d. p. p. 541 Tehniška založba Slovenije MODRA ŠTEVILKA (( (•080 17 90) Vaše odgovore pričakujemo najkasneje do 10. novembra 2011. Ime nagrajenca bo objavljeno v naslednji številki. Nagrado-vibracijski vrtalnik Iskra Ero, ki ga podarja podjetje Hidria Perles, prejme BREGAR GAŠPER. 0 prevzemu nagrade boste obveščeni po elektronski pošti. Za nagradno vprašanje iz prejšnje številke smo prejeli kar nekaj pravilnih odgovorov. Profil, uporabljen na modelu letečega krila Yago 01 se imenuje KFM. ■ ■ Poštnina plačana || po pogodbi št. 88/1/S. Znamka ni potrebna. 40 | november 201 I V OBJEKTIVU I- Maketa prvega ameriškega enokrilnega mornariškega lovca brevvster buffalo Mk.l v barvah britanskega Kraljevega letalstva je izdelek Danijela Viteza iz Prestranka. 2. Na pokalu SVM se je tudi letos predstavil češki mojster plastičnega Raketarstva Aleš Chmelar, tokrat z vinjeto, ki jo je naslovil »Pet minut pred peto« in prestavlja dogodek iz vojnih dni leta 1943 na Apeninskem polotoku. 3. Fotografijo makete alpske hišice, ki sta jo izdelala skupaj s sinom Maksi¬ miljanom, učencem OŠ Vič, nam je poslal Goran Petrov iz Ljubljane. 4. Za letošnji 33. pokal Ljubljane je Anglež John Jacomb pripravil letečo maketo znamenitega londonskega Big Bena in z njo osvojil prvo mesto v t. i. šov programu. 5- Zanimiv in precej neobičajen spoj legendarnega ruskega raketnega lan- serja BM-13 katjuša in štirikolesne različice ameriškega tovornega vozila studebaker je z obilico dela in predelav uspel novomeškemu maketarju Tonetu Furlanu. Foto; A. Kogovšek, G. Petrov in J. Prpič NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Ul«a Pri prevelikih pritiskih na papir se konica ne lomi. Namesto loma se svinčnik upogne. Enostavna menjava polnil! Edinstven patent Sodobne privlačne barve in vzorci. Deluje na standardne vložke - 1 vložek priložen Enostavna, priročna in zabavna menjava polnil brez odvečnega odvijanja. Anatomsko oblikovano gumijasto držalo. • f tiC [OlfoV Pri grizljanju se barva ne lušči V primeru lomljenja se ne razcepi na trske. Wood-iree 9 r»pWte pene« eCOlutions RSIlERl HWl»lRER(g ARC-Kranj, d.o.o., Hrastje 52k, 4000 Kranj 407,8 DETAJL A-A PREREZ A-A Zgornje transportno vodilo MGR-1A (M31) HONEST JOHN Ameriški taktični projektil Merilo 1 : 11,516 Risal: Živan Josipovič DETAJL C-C ® © ® ® © © ® ® © ® —_ 4,2 OOK2xM1 rrMzrtizz- d-d 14° 14° 226,89