adovan Pavel: eset let Sivimi sociaino-politični roman. L del. Cen« 60 vin., s poštnino 70 vin. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ❖ : : ° I. zvezek g Cena zvezku 60 vinarjev □ □ 1911 :: □ □ O^OoL| 37 4 jim priliko, da ostanejo zveste svojemo rodu in se vežejo le z domačimi! Z drugimi besedami: ako hočeš Slovenec, da se naše dekle moži s Slovencem, jemlji tudi ti Slovenko za ženo, pa pusti tujko, o kateri nikdar prav ne veš, kaj tiči v njej! A ker si že tako daleč pri tej-le Hedviki, da, kakor slutim, niti čebri vode ne bi zadostovali, da pogase kar se je vžgalo — obdrži še in vživaj, vživaj! Kdo ti kaj more? Prost si, sam svoj, nikomur odgovoren. Niti bi ti ne svetoval, da kar tako nagloma ostavljaš žensko, ki te morda že ljubi, — opasno bi znalo biti, — lahko polije cijankali za teboj. Ko pa dovršiš svoje reči, ko si pognal tudi prakso v kozji rog, za¬ sukaj se brzo: etabliraj se in oženi Slovenko kar čez noč, da nikdo ne bode znal kdaj in kako! Cesarskemu Dunaju in njegovim duhovom in cijankaliju pa pokaži figo, tako debelo, da bosta od nje Dunajčankam mrknila solnce in luna!“ „Tako bi delal kak neznačajnež, — resnega člo¬ veka je tako postopanje nevredno.“ „Vredno, nevredno! Fraze! Ženska, ki se je pro¬ dala in četudi pod krinko dostojnosti, je pač le trgovsko blago in ne bo jej žal, ako se proda za teboj še de¬ seterim drugim!" „Levičnik, ti si cinik in jaz, hvala Bogu, še nisem tako daleč! Zato bodi zdrav in na svidenje!" „Da se skoro vidimo, Rado! Uvažuj moj nasvet, ne bo ti žal in misli na-cijankali!" Hedvika Haringova in njena mati sta bjli zares nenavadni ženski. Prišli sta v cesarski Dunaj s Češkega, kjer je bil Haring višji rudarski uradnik. A že v prvih dneh zakona je ponesrečil v cesarskem rudokopu in mlada vdova se je kmalu za tem poročila z drugim, a si s tem korakom zaigrala mastno pokojnino, ki bi jo lepo vživala vse svoje dni. A tudi drugega moža je izgubila zarana, pa odšla za tem na grad Holm za družabnico grofice Holmske, nadvse potratne in divje ženske. Zakon Holmskih je bil med najnesrečnejšimi, kar jih pozna človeški rod. Mladi grof je črtil svojo ženo in sklepal ljubavna razmerja z drugimi, a grofica se je udajala pijači in zapravljanju, pa je mučila svoje usluž¬ bence do grozovitosti. Edinole Haringovi je prizanašala in jo vzljubila. Njej je zaupala vse globoke tajnosti svoje, zasebne in rodbinske. Razodela jej je celo, da leži na rodbini Holmskih stari greh, podedovana okletev, katero je izrekla pred več sto leti ciganka, katero je dal prednik 38 grofov z biči pognati z grada. Po tej okletvi naj ne pride v rodbino grofov Holmskih nikdar žensko po¬ tomstvo, kar se je tudi čestokrat izpolnilo. A po po¬ slednjem možkem potomcu naj pride grad in vse ogromno in neizčrpno premoženje v last in posest potomca neomadeževanega rojstva, pa bodi to deček ali deklica. To neomadeževano rojstvo mora pač biti sodno dokumentarično dokazano in potrjeno s prisego obeh zakonskih, ako hoče imeti pravno veljavo. Razun teh tajnosti je grofica poučevala svojo dru- žabnico v skritih umetnostih, katere je črpala iz starih knjig in rekov različnih ljudij. Njeno razmerje do Haringove je postajalo oddne- dodne prisrčneje in se je naposled izcimilo do tolikega obsega, da je grofica pozabljala svoje nesreče v zakonu in živela v tihi zadovoljnosti na strani svoje družabnice. Ta njena ljubav je bila tolika, da je delila s Haringovo vse svoje dobro ter jej razkrila enako tudi vir neiz¬ črpnega bogastva, ležečega v globoki duplini pod gradom. Dočim je grofica tolikanj ljubila svojo lepo dru- žabnico, pa ni slutila, da jo je vzljubil tudi njen ne¬ zvesti soprog, ni slutila, da je nastalo tudi med grofom in Haringovo celo razkošno ljubavno razmerje. No, Haringova je razumela to razmerje prikrivati očem grofice in prizanašati njenemu srcu z žalostjo, ki bi bila nastala iz tega. Tako so potekala za Haringovo najlepša leta na Holmu, a tudi razmerje mej zakonskima je po tem skritem grehu zadobilo milejše lice. Hkratu pa se je po gradu in okolici raznesla vest, da je grofica povila dete, deklico,— vest, ki je vzbudila povsod največje začudenje. Saj je bila ona okletev znana daleč naokolo in je bilo tudi znano, da se je izpolnjevalo vsa stoletja na rodbini grofovski, kar je prerokovala ciganka. A tudi grofici in njenemu soprogu je bila stvar neumljiva in to tembolj, ker je bilo sodno dokumen¬ tarično potrjilo o neomadeževanem rojstvu tega otroka izdano po obeh zakonskih. No, tajnost tega rojstva je pač razumela Haringova, ki pa je o tem previdno molčala, boječa se za svoje ugodno mesto na Holmu. Deklica je vzraščala in ljubila sta jo zakonska, a ljubila jo je tudi Haringova. Oddnedodne pa je dete postajalo podobneje družabnici grofice nego grofici sami. In to je pričelo vznemirjati poslednjo tako, da je njena naklonjenost do Haringove izgubljala čim¬ dalje bolj od prejšne prisrčnosti in se umikala osor¬ nemu nastopanju. Grofica je videla v tem otroku 39 4* glasom one proroke pravno naslednico Holmskih in bodočo lastnico vsega dednega premoženja. Raditega je sklenila otroka skrivaj umoriti in izbrisati vsako sled o njegovem rojstvu. Vendar je Haringova njeno nakano zasledila dosti zarana in v neki viharni noči ubežala z otrokom z gradu. Takoj je grofica obvestila o dogodku vse svoje sorodnike, razkropljene po celem svetu ter po smrti grofovi naperila lastninsko pravdo proti imetju Holmov, v nadi da pripade bogati plen njej. A ono sodno pismo o neomadeževanem rojstvu se je izgubilo, — vzela je je z otrokom vred seboj Haringova in to sodno pismo je delalo grofici in njenim pristašem največjo preglavico. Kajti dobiti v last enako pismo je bilo nemogoče, ker je grofa zadelo morilno orožje uprav v oni ubežni noči, a je njegovo smrt utajila grofica javnosti. Pod zagrinjalom teh temnih in vsemu svetu pri¬ kritih okolnosti, je pribežala Haringova v cesarski Dunaj. V prestolnici je nastopila kot učiteljica glasbe v boljših hišah ter s tem preživljala sebe in otroka. Hedvika je doraščala v mladenko in zbujala s svojo lepoto in uprav knežjim stasom pozornost in začudenje najodličnejših rodbin. Mnogo mladeničev bogatih hiš se je prizadevalo nakloniti si njeno srce, a ona je ostajala hladna. S časom se je izurila v sli¬ karstvu ter kazala za to umetnost izredno nadarjenost. Dobivala je mnogo dobro plačanih naročil in s tem pripomogla materi pri vzdrževanju skromnega gospo¬ darstva. Oduševljena za vse lepo in vzvišeno, je od časa do časa dovoljevala celo umetnikom, da so delali posnetke njene telesne lepote za svoj_a umetniška dela. Sama umetnica, ni videla v tem prav nikakega pre¬ stopka proti nravnosti. Da je za to dobivala odlično nagrado, je bilo pač samoposebi umevno, ker je tudi ona pomogla umetnikom do visokih nagrad njihovih umotvorov. Višek njene prirodne in pač v njenem rojstvu ležeče nadarjenosti pa je bila njena takozvana „medi- jalnost", t. j. sposobnost občevati s transcendenčnim ali ..onstranskim" svetom. To njeno nadarjenost je za¬ sledila slučajno vedeževalka Sala in jo uporabljala pri sejah izredne važnosti. Ljudje, katerih obzorje ni presegalo vsakdanje razsodnosti, so pač obsojali take stvari in jih vporabljali za nizkotne obtožbe, — a Hed¬ vika je bila vzvišena nadvse to in je živela edinole svojim vzorom. V to dobo je spadal poset Radovanov. Iščoč „boljše sobe“ je stopil na njeno obzorje. In prav kmalu je zapazil, da se mladenka zanima zanj. 40 Ni bilo čudo! Lep mladenič je bil in samosvoj postane kmalu ! Nekega dne reče Haringova svoji hčeri: „Vidim, da ti novi naš najemnik izredno ugaja. Delaš s srci plemičev in bogatašev kakor bi bile gole a jgrače, tu pri tej baklji pa si utegneš prismoditi peroti. Če te zanima, za moj del, pa izmeči makar vse svoje mreže, da vjameš to ščuko! Kar je človeku naposled namenjeno, temu itak ne odide!" * A Hedvika jej odgovori v solzah: „Kaj bi metala mreže, o mati; čemu biga lovila, ko ga pa že itak ljubim kakor nobenega kolikor si mi jih pričarala na vrat! Da, njega ljubim in zanj bi umrla, če bi zahteval, zanj bi žrtvovala vse, vse, kar bi hotel! To ti prisežem mati, pa nič druzega!" No, Radovan je po sestanku z Levičnikom v kavarni postal opreznejši napram Hedviki. Ni se brigal mnogo za njo, posvečal se je temveč s podvojeno resnobo svojim študijam, misleč le na zlati cilj v domovini, ko popelje pred oltar njega vredno rojakinjo Slovenko. Seveda se pri vsem tem ni mogel vzdržati, da ne bi večkrat prav potajno poškilil preko zavese v tajinstven prostor, kjer je stvarila mlada umetnica. In tedaj ga je vsikdar poskelelo pri srcu in želel je biti poleg nje, oviti roko okoli tega dražestnega tilnika, pogledati, in kar najglobljeje v te velike nadzemke oči. Daši so mu šle še dokaj k srcu besede tovariševe, vendar se je i nadalje rad mudil okoli tega krasnega predmeta skoro nadnaravne čudi, katerega je smatral za — dragulj, ki je vsem všeč, a njemu najbolje . . . Pač je ta dragulj, za katerega mnogi rad plača gledovnino lastniku, samo da sme za nekaj hipov uživati njegov čar, — ta dragulj je tako visok v ceni, da se mu dozdeva, le on, Radovan, premore toliko, da si ga prisvoji. In ni se varal. Uprav iz njenih ust je izvedel čez kratko, da je ta dragulj le zanj in edinole zanj najden, obrušen, vkovan v lepoto dražestne prirode in da bo » le njegov, ako ga hoče imeti, ali pa se pogrezne v globočine, od koder je bil prinesen . . . Hedvika mu je to povedala, ko sta bila nekoč sama doma — no, mati jej je poslej rada dajala priliko, da se nahaja kolikor možno sama doma —! Takrat mu je odkrila svoje krvaveče srce, razgrnila čarobno brezdno svoje bajne duše in razprostrla pred njim vse temne slike svoje usode. „Čemu bi Vam še dalje prikrivala, gospod Pavel,“ je vzhitela, „da Vas ljubim! Saj ste mi dali mrvico povoda k temu, da Vam razodenem kar plapolje v globočini moje duše, kakor na temnem dnu ognjenika 41 •— od onega hipa že ko ste prišli k nam, ko sem Vas zagledala. Morda Vas preseneča, gospod Pavel, da Vam mladenka kakor jaz prihaja nasproti, — lahko bi me imeli za propalo. O, tega nikar, gospod, Pavel! Na ponudbo bi imela bogatih, imovitih in zelo, zelo ime¬ nitnih — sinov iz visoke aristokracije, iz vrst milijo¬ narjev in iz vrst umetnikov bi si jih izbirala — vsi mi leže pred nogami in prikleniti nase kogarkoli za celo življenje bilo bi meni igrača. In igrača mi je, gospod Pavel, razgledovati si srca teh mladeničev, teh mož, voditi jih s kazalcem desne roke po novih potih, svetiti jim naokrog z iskro mojih oči, — poznam moč, katere oni ne razumejo, a se jej morajo kloniti, ako hočem. In vendar mi je pri tem srce hladno kakor igralcu šahove igre, kakor velikemu Napoleonu med gromom bojnih topov. — Pa Vi ste stopili na mojo pot, gospod Pavel, kakor da bi bila midva dva svetova, katerih pota se križajo na globokem vsemirju. In prestrašilo se Vas je moje srce, vztrepetalo je, kakor zadeto od električne iskre in danes Vam moram povedati, da Vas ljubim! Moram Vam povedati, ali mi razpočijo žile po telesu, izbruhne mi duša in jaz bi umrla, umrla, mlada, oboževana, edina opora ubogi materi! — Gospod Pavel! Sleherno bitje nosi v sebi peklo in nebo, peklo obupa in nebo ljubezni. Zakaj bi se ne smelo smehljati enkrat tudi meni nebo — ako že dolgo,dolgo bruha peklo vulkane obupa ? Tudi jaz imam pravice do nebes ljubezni in te pra¬ vice se hočem poslužiti v polni meri. Tudi Vi me ljubite, gospod Pavel, o to dobro vem, to sem videla že kmalu, ko sva se srečala, dasi mi niste še odkrili svojega srca, ki je tako lepo, tako veliko, kakršnega sem zaman iskala pri možakih naših velikih družin. Tudi Vi me ljubite. S tem velikim srcem me ljubite, to Vam čitam v očeh, v katerih se zrcali vsa Vaša kot brezkončnost velika duša; Vi me ljubite, — a na moji strani Vam vzcvete raj sreče tako krasan, kakor bi Vam ne na strani kake druge na celem svetu. O, pomnite te be¬ sede, gospod Pavel, pomnite jih tu na moji strani in pomnite jih, ko Vas zanese poklic od mene daleč proč. Vedite, da sem Vas vredna kot malokatera, dasi sem — danes še, gospod Pavel, — uboga! A svoj delež sreče odplačam v Vašo glavno knjigo častneje nego milijonarka. Jaz sem čista. S svojo lepoto, s svojo prirojeno zmožnostjo plačujem materi dolgove pri branjevcu, a moje telo je nedotaknjeno, moja duša nad vsemi pojmi pravega devištva. Gladu sem zrla že mnogokrat v obličje in otirala solzo svoji materi, ko jo je mučila skrb, — a moje srce je bogatejše nego so blagajne Rotšildov. Ako padete v revščino, gospod Pavel in to se Vam utegne pripetiti predno dovršite 42 študije, pripravljena sem, prehraniti tudi Vas, žrtvovati za Vas vse, — a Vi me morate ljubiti kakor zaslužim. Vi mi morate ostati zvest do smrti in še posmrtno, — da,: tudi še posmrtno! Vi me ljubite in to je Vaša prisega zvestobe, katere ne morete prelomiti nikdar. Gorje Vam pa, ako me pustite v samoti življenja, gorje Vam, gospod Pavel! Moja ljubezen je silna — podprta je s silami neba in grozami pekla! Ljubite me, bodiva srečna, a ne zapustite me! Ker to bi bila Vaša nesreča in moja in vseh onih, ki bi vživali Vaše srce! To je moja prisega, Radovan, moj edini, moj prvi in moj poslednji ljubljenec na zemlji!" Groza je bilo Radovana te izpovedi Hedvikinega srca. Slutil je, da ima Levičnik prav, a ni vedel izhoda. Zašel je v labirint, v katerem je srečal boginjo in se vanjo zaljubil. A ta boginja je bila strašna. Ona ni bila kakor so druge umrljive ženske, ki preneso ne¬ stalnost moškega srca in se brez škode za svoje zdravje omože z drugim; ona je zahtevala njegovo srce za večno in mu je hotela odtehtati zvestobo s srečo, katere ni sposobna vsaka. Z uprav božansko rafiniranostjo je opredla njegovo srce in vse njegovo bitje za tem, ko je izvedela iz njegovih ust, — ne, ko je le čitala v njegovih očeh, da jo ljubi; očarala ga je z vsemi sredstvi svoje demonske sposobnosti in to jej je ne¬ izmerno ugajalo. Poslej ga je smatrala za svojo, s sa- tanično slastjo ljubljeno žrtev in mu izpreminjala bivanje v njeni bližini v raj, ki je mejil na peklo. In on, Radovan, ljubil jo je z ljubeznijo, katero je izsilila iz najglobljih globočin njegove duše, — ljubil jo je z ljubeznijo, ki se mora odreči vsaki samovolji, marveč slepo slediti bitju, ki je zavihtela nad njim zlato s cvetjem ovito žezlo. Radovan je začutil, da stoji pod oblastjo mogočnega duha v podobi te ženske in da utegne postati to zanj celo usodno. In vendar mu je obenem tudi ugajalo to življenje, polno divnih slasti. In čudo! to življenje, to vživanje mu niti ni oviralo študij, marveč je čutil, da ima ž njimi celo več vspeha kakor n. pr. pospešuje rast električen tok, napeljan pod koreninami vrtnih gredic. No, nekega dne je ostal celi dan doma in se mu ni ljubilo iti k predavanjem. Hedvika je bila sama. Hkratu se mu zdi, da nekdo prihaja. Spomnil se je onega Baumanna, na katerega gaje opozoril Levičnik. Zavrela mu je kri, srce mu je burno utripalo. Ha! Ako je bilo resnično! Potajno privzdigne zaveso — zares, on je, Baumann, kakršnega mu je opisal Levičnik. Slišal je govoriti umetnika hladno, objektivno, strokovno. 43 „Le še danes, milostiva gospica in moje delo je dovršeno. Samo še eno uro, eno pičlo uro mi dovolite. In Hedvika je odšla z umetnikom, šla je preko Radovanove sobe v drugi konec stanovanja, kjer se je nahajala njena spalnica. V Radovanu je vzkipelo. Zardel je in bil zopet bled ko zid. „Ha, ta Baumann!" je vzkliknil sam pri sebi. „Ako bi v njem vendar le ne tičal samo umetnik? Ako bi-“ in stavka ni dovršil, odprl je previdno duri svoje sobe ter po prstih stopil prednje, da vidi v oni konec, kjer se nahaja njena spalnica. Soba je bila vsa v sijaju jutranjega solnca, a v čarobni solčni svet¬ lobi je videl — svojim očem ni mogel verjeti — videl je njo, svojo krasno, oboževano boginjo v neodeti prirodni lepoti, a pred njo ob ilovnatem kipu je videl umetnika, ki je dovrševal svoje delo — Venere za umet¬ niško izložbo v Antverpah. Za trenotek se je Radovanu zmračilo pred očmi in v srcu ga je stisnilo kakor bolest, — a takoj se je zopet pomiril. Prizor v Hcdvikini spalnici mu je raz¬ bistril obzorje, prepodil predsodke. Videl je umetnost v svoji sveti resnobi, v svojem dostojanstvu, kateremu je tuja strast. Celo s ponosom ga je navdala zavest ob dovršeni krasoti nje, ki je predmet umetniškega stremljenja, smoter splošnega občudovanja, nje, ki ljubi edinole njega in iz katere ust je čul vznešeno izpoved ljubezni do njega. V duši pa je ta hip proklel Le- vičnika, denuncijanta, ki je podtikal tej devi nečiste nagone. „Vraga!“ je dejal sam pri sebi. „Morda se pa ta Levičnik le hoče maščevati nad njo? Morda so baš njemu, opolzlemu ciniku, rojile po glavi nečedne misli, kakršne hoče zaslediti pri drugih. Ej, dozdeva se mi, da s tem denuncijantom enkrat še krepko udariva skupaj. Zdaj šele uprav ljubim Hedviko in jo obo¬ žujem in koj danes zaprosim matere, da naju zaroči. Lepše, boljše soproge in tovarišice v življenju ne dobim kot je ona." Po odhodu umetnikovem je vstopila pri njem, ga prijela za roko ter ga povedla v svojo spalnico. Ondi v kotu izbe je stal s črno zaveso zagrnjen umotvor kiparjev. Pridvignila je zaveso in dejala: „Glejte, gospod Pavel, to je Vaša Hedvika. Čez dobra dva meseca bo ta podoba, vlita v bron, krasila izložbo v umetniški metropoli antverpski. Kdo onih, ki bodo občudovali umotvor, bode slutil, da so to telesne oblike nje, po katere žilah plove plamen naj¬ večje ljubezni, kar jih je kdaj gorelo na žrtveniku ženskega srca ! Toda slutili bodo oni tisoči in tisoči, da izza lepote teh oblik reži grda spaka — skrb, ki 44 moli lačno dlan kakor prosjak na vogalu ceste. Glejte stotak. Tega dam materi, da plača ž njim stanovanje, sicer nas vrže na cesto kruti gospodar. Je-li to ne¬ plemenito, gospod Pavel? Kako vzvišen mora biti človek nad vso umazanost, ako mu proseva dušo čista ljubezen, ako mu trga na srcu skrb za vsakdanji kruh. Kako hitro bi se drugače pogreznil. Želim, Radovan, da to izkušate, da bi mi popolnoma verjeli." A Radovan jej je verjel, verjel, da govori resnico. Njene odkrite besede so ga uverile o njeni nedolžnosti. Prešinjen njene dražesti, pade pred njo na koleni in vzklikne vzradoščen: »Verujem, verujem ti, o Hedvika, da si čista kot angel, vzvišena nad vse nizko kot svetnica v nebesih. Zato te ljubim nad vse, zato hočem, da si moja, moja na veke!" »Da, tvoja, čista in tvoja, Radovan, na veke!" dahne ona, sklonivša se k njemu in njeni cvetoči ustni se približajo njegovim. Kakor bi vdarilo vanj nekaj nadnaravnega ob tem poljubu, plane kvišku ter burno privije k sebi ono divno telo, katero je pravkar občudoval v svoji lepoti. Hedvika se mu je ovila okrog vratu in njeno lepo lice je počivalo na njegovem kipečem srcu. V tem hipu vstopi Hedvikina mati in zazrša diven prizor, sprostre roki in vzklikne: „Blagor Vama! Najlepše želje vidim izpolnjene. Moja hči ljubi! Daj, da te objamem, Hedvika! To je najlepši trenotek mojega življenja!" Radovan in Hedvika se spustita na koleni pred starko in ona položi svoji roki blagoslovljajoč na njihovi temeni. „Da, milostivai" spregovori zdaj Radovan in stiska roko Haringovi: „Tudi v mojem življenju je ta hip najlepši!" „ln v mojem!" vzklikne Hedvika, burno objame Radovana in mater vkup ter se zasuka ž njima po tlaku. In Radovan nadaljuje: „Milostiva, koj prvi hip, ko sem vstopil pri Vas in zagledal Vašo dražestno hčer, vzljubil sem jo ih sklenil, da bode moja, ako mi bode mila usoda. Dolgo sem nosil skrit v svojem srcu ta novi čut, a nisem si upal ga razodeti. A sladko naključje mi je bilo danes milo in trenotek je tu, ko Vas, milostiva gospa, sve¬ čano prosim roke Vaše Hedvike. V kratkem dovršim svoje študije tu v prestolnici in se podam v svojo domovino, kjer si nameravam ustvariti svoje neodvisno stališče. In takrat pridem z Vašim dovoljenjem, milo¬ stiva, po Hedviko ter jo pripeljem domov kot svojo nadvse na svetu ljubljeno ženo." 45 „Moje dovoljenje, gospod Pavel že imate!“ vzklikne Haringova vsa srečna in dostavi pomembno: „Vzemite jo, osrečite jo, ona je tega vredna! A držite besedo, gospod Pavel, ne kršite danes storjene prisege. To bi Vam ne doneslo sreče!" „Prisežem Vam milostiva, da ostanem Hedviki zvest vse življenje ter da ne odstopim od svoje svečane obljube. In ko pride trenotek, da vpeljem v svoj dom njo, ki jo ljubim nadvse, vabim tudi Vas milostiva, da se nama pridružite kot zvesta zaveznica najine zlate sreče 1“ „Z največjim veseljem, gospod Pavel!“ odvrne Haringova ter objame svojega zeta, kot bi bil njen sin. „Z največjim veseljem hočem Vama biti sodružnica v vsakem položaju življenja, ker vaju ljubim, kot svoj najdražji biser." O svojem sklepu ni Radovan nikomur črhnil be¬ sedice in Levičnika se je dosledno ogibal. Jel ga je sumničiti kot slabega človeka, v čegar družbi ni dobro biti, — da, postal mu je nadvse zoprn. Sam pri sebi je dejal: „Kaj zato, če jo vzamem? Ženska je naposled kot vse druge, a v mojih očeh in mojem srcu še mnogo več ko druge. In hvaležna mi bode, ako jej omogočim neskrbno eksistenco. Take žene so vedno boljše, ki imajo možu zahvaliti blagostanje, nego pa one, katerim ima mož kaj zahvaliti in ki donesejo v zakon bogato doto. In Hedvika je lepota, da malo takih in to je nekaj vredno. Vrhutega je fino izobražena in s po¬ nosom jo bodem smel uvesti v vsako družbo. Vrhu¬ tega je še celo umetnica in . . . Radovan, kaj hočeš več! Ža nekaj mesecev sem v domovini, ondi vstopim v pisarno kakega starega odvetnika ter napravim po¬ trebne izkušnje iz prakse. Če mi bo sreča mila, po¬ stanem kmalu samosvoj in potem je lepa Hedvika moja žena! Da je Nemka — kaj zato? Ljubezen je mednarodna in otroke mi bo vzgajala v duhu, kakršnem bom sam hotel. Kake pa so nekatere naše devojke? *■ Svojo narodnost izdajajo, da se vse kadi! Mi je že ljubša čista Nemka nego renegatka!" In Radovan je s svojim sklepom osrečil celo dvoje udanih mu bitij, ko je povabil tudi mater, da mu bode varovala deco. Po dovršenih študijah je vstopil v pisarno od¬ vetnika v malem mestu, kjer je preživel zadnje dni svojega detinstva in kjer so mu zagrebli ljubljena stariša. Priden je bil in vzoren; šef, bolehen in star gospod, ga je imel rad ter mu dokaj rad poveril pi¬ sarniška posla. Bil je stari prijatelj Radovanovega očeta 46 in to je mnogo pripomoglo k prijateljskemu razmerju enako tudi do sina. S Hedviko je Radovan pogosto dopisoval in enako oa nje prejemal neštevilnih dokazov ljubezni in zve¬ stobe. Za domača dekleta se niti ni brigal, kar mu je doneslo marsikako zamero. Lep mladenič, lepa bo- bočnost, ko postane advokat, marsikatera si je že de¬ lala bujne načrte in lov na njegovo srce je postal kar splošen. A on je ostal zvest svoji obljubi, preznačajen je bil, da bi jo prelomil! In vendar — in vendar jo je prelomil! Kako je to prišlo? Se je li zemlja ustavila v svojem teku, — je li solnce obrnilo svojo os? Kak silen preobrat v njegovi duši ga je moral dovesti do tega ? In vendar je bilo povse naravno! Njegova ljubezen do Hedvike je ugasnila, umrla! Preminula je tako naglo, kakor bi jo bil vstrelil, kakor bi se zgrudila pod otrovom — cijankalija! Utrnila se je na obzorju njegove duše, kakor se utrne v noči zvezda in izgine v temi pozabnosti. Njegova ljubezen je ugasnila v tre- notku, ko je najlepše žarela in v njegovem srcu ostala je le še žrjavica — pekoče vesti. Je li bilo to mogoče? Je li bila — resnica? Ah! — Radovan je vzljubil — drugo! Poštarica Mina Koščakova je že dolgo z zeleno zavistjo zasledovala ljubavno razmerje mej Radovanom in Hedviko. Sleherni dan je imela opravka ž njim, kajti sleherni dan so prihajala na pošto zaljubljena pisma. In to je bilo zanjo, ki je bila v uradu tudi — ženska, odveč! Fina, po resedi in vijolicah duhteča pisma so jo bodla v oči, parfum jej je legel na rahla pljuča, v da je sumljivo pokašljevala. „Že zopet ta strup velikomestni! Že zopet te dišeče laži! Vama že pokažem!“ je godrnjala seboj in metala pisma v — miznico. Ko je bila po uradnih urah sama, je pisma umetno odpirala, jih čitala, delala iz njih beležke, pa jih zopet zalepljala in oddajala na svoj naslov. Za vso to manipulacijo seveda nista znala Radovan in Hedvika ! A prišlo je še huje. Šef Radovanov je neko noč nenadoma umrl, — našli so mrtvega v postelji. Po njegovi smrti je Ra¬ dovan prevzel pisarniška posla, dočim je že mnogo prej napravil z odliko odvetniški izpit. „Bodite pripravljeni za vsak slučaj !" mu je na¬ ročal večkrat šef „in napravite čimprej izpit. Z menoj ne bo trajalo dolgo. Moja srčna hiba me čedalje huje grabi in enkrat me najdete mrtvega. A kaj naravnejega 47 nego, da Vi stopite na moje mesto in ne pustite nikogar vmes! Naš okraj je izboren, ljudje se radi tožujejo, prav nič jih ni treba navajati k temu. To je že tak rod tu okoli, intriganten, zloben do skrajnosti in pre¬ pirljiv, — z eno besedo: nalašč za advokata! Samo eno bi Vam priporočal: osebno ne imejte ničesar s * temi ljudmi! Ne v mestu in ne po okraju, zlasti v mestu ne! Ti ljudje so od vraga, častikraja je pri njih na dnevnem redu in jim je v posebno slast. Jaz sem jih izkusil in vesel sem, da bode kmalu konec. Srčno hibo sem si pridobil med temi ljudmi! Ako se ženite — in to boste pač morali — ne jemljite žene tu, ne bi imeli sreče v zakonu. Pojdite po njo daleč proč, makar v Tiflis ali v Teheran, le tu se ne ženite!“ Radovanu je bil ta dobrohotni nasvet šefov tem¬ bolj po volji, ker je itak ljubil Hedviko, ter jo name¬ raval poročiti takoj, ku postane samostojen. A prišlo je drugače. V dan šefove smrti je dobil Radovan od Hedvike pismo, ki ga je močno potrlo. Pisala mu je hladno poročilo, da mora z materjo nekam odpotovati ter da naj jej ne piše, dokler mu svojega povratka ne sporoči. A Hedvika je prejela od Radovana vest, da jej zaradi preobilih poslov nekaj dni ne more pisati, kajti šef je nagloma umrl in on mora prevzeti pisarno. V kratkem pa postane svoj gospod in potem bode dosežen cilj njiju želja. „Vaju že ohladim! Vama že zmedem štreno, za¬ ljubljena sleparja!" je hreščala poštarica, ko je od¬ pravljala pisma. „Moj največji gavdij bode, ako napravim tema dvema' kolobocijo, kakršne še ni videl svet! Hočem le videti, kaj bo konec koncu! In češe kateri od njiju ustreli ali obesi — kaj zato? Jaz se ne boml “ Radovan je o tem Hedvikinem pismu mnogo raz¬ mišljal, niti spati ni mogel zaradi njega. Kaj naj vse to pomeni? Ga je li tako hitro pozabila? Mu je li vse le lagala? Odpotovala da bi bila, a pri tem mu pre- > povedala pisati jej — kamorkoli? Ha! Ona — njegova Hedvika ne govori resnice, ona mu laže in morda že ljubi druzega! Morda onega Baumanna in vse je bilo le sladka komedija. Levičnik je imel torej prav, — to » je navadna hetera, dobra vsakomur in njega je imela le za norca, za prijetno zabavo! Taki ženski je torej žrtvoval svoje srce on, nepokvarjen mladenič! Takoj jej odpiše, takoj pretrga ž njo vse vezi, ž njo navadno sleparko, nevredno poštenega moža! In polagoma izginjajo iz njegovega srca nežna čutila zanjo ter se vsiljuje vanje sovraštvo in srd in 48 zaničevanje. Sede in napiše list poln gneva ter se po¬ slavlja od nje z izrazom prevaranega ponosa. Tiste trenotke pa je sedela v svoji delavnici ondi v daljnem mestu Hedvika ter čitala Radovanovo pismo. Roka se jej je tresla in solze so jej silile v oči. „Je-li mogoče!" je jadikovala, „je-li mogoče," da bi se mi bil Radovan izneveril? O verujem ti, moj mili, da si sila zaposlen, ker to niso šale, odgovornosti je polno v takem delu, — a vendar! Da bi ne imel niti mrvice, niti trenotek časa, niti en hipec predno ležeš k počitku, za svojo Hedviko, ki te tako zvesto ljubi, kateri si življenje in vse na svetu! — O tega ne verujem! Marveč on te je jel pozabljati, on te ne ljubi več in želi pretrgati s teboj ljubavno razmerje, katerega se je naveličal in ga je sram. Toda, ne obupaj še, Hedvika! Morda se motim, morda je res le vtrujen in ne more tudi če bi hotel, — polno ima glavo skrbi — vsaj taki so možki! Raditega se ni še treba raz¬ burjati ženski, ki zaupa in — ljubi! Počakaj!" Potem nasloni svojo lepo glavo v dlan in dolgi kodri se jej posujejo čez ramen in pleča in njen izraz v licu je postajal skoro demoničen. Temno upre oči predse in govori zamolklo: „V skrajnem pa, Hedvika, veš, kaj ti je storiti! Skušala sem ga prikleniti nase s cvetočimi vezmi najprisrčnejše ljubezni; — toda ako si te vezi pretrgal, Radovan, tedaj ti priklenem dušo na goreči steber v globočini pekla, kjer se bode zvijala v mukah, ki ti jih bodem pripravila v družbi temnih nadnaravnih sil! Tedaj bodeš spoznal svojo Hedviko kot Luciferja, ako je nočeš več poznati kot Serafa /“ Poštarica Koščakova, zazrša Radovanov list Hed¬ viki, se zlobno nasmehne, a medtem ko odpre in čita, govori sama seboj: „Ha, ha! Saj sem vedela, da bo grom in strela! Prav tako! To sem hotela, — razdreti take neumnosti! Ti se poroči z domačinko, dovolj imamo tu deklet, ki čakajo ženinov in brezskrbne ekzistence brez dela in truda tako kakor žejni vode, kaj nam treba tu tujk, da bi se mastile na slovenskih žuljih! Ti Hedvikica, ostani le v tvojih začaranih velikomestnih zidovih, ker tu pri nas ni prostora za take in ga ne bo, to ti garantiram ! —- Sicer pa tvojemu ljubčeku tudi tako ne bo dosti pomagalo, vzemi katero hoče — srečen itak ne bo, to tudi njemu garantiram \ — Zdaj sem prav v svojem elementu, — zdaj imam priliko, da se prav od srca maščujem nad tvojim očetom, Radovanče ! Ha ! Imela sem ga rada kot bunčico v svojem očesu — o še rajša! Rajša bi bila pogrešala eno oko ko njega ! A on me je popustil, blamiral me pred celim svetom, obesil se 49 5 na vrat drugi, ki ga ni ljubila, ki je le hotela biti pre¬ skrbljena ob njegovi dobri službi, — no, maščevalo se je na njej in njemu, da je zgubil službo, da sta — stradala! — V dan njegove poroke mi je bilo za ob¬ upati, hotela sem se usmrtiti, — basan sem imela že revolver — ki se pa po nesreči ni hotel sprožiti. Oh, mesto da sem postala srečna, ugledna žena, dobra mati, ubito mi je življenje! Ostala sem osamljena, stara devica, ki sovražim svet in vse kar je na njem in bi mu naklonila hudega kar bi le mogla! Oh, moje ljubeče srce se je izpremenilo v brezdno sovraštva, iz katerega sikajo strupena žela v nesrečo in obup zakletih duhov! Prej blaga, plemenita, postala sem zlobna, stru¬ pena, da se me vse boji. Osobito možki, — da možki! Ta spol preklinjam noč in dan in mu stavim zanjke, kjer le morem. I tebi Radovanče jih bodem stavila in gorje ti, da si se naselil v bližini mojega sovražnega srca! Bolje bi bilo, da greš onkraj sveta, mesto da si ostal v -— mojem peklu ! Mesto da sem smela biti tvoja srečna — mati, postala bodem kovarica tvoje nesreče! To, Ra¬ dovan, je storila nezvestoba tvojega očeta! — Ha, ha! Izvrstno je, da znam tako izborno posnemati vsako pisavo, — to je moje imenitno orožje: niti ne slutita ne, kdo jima piše, meneča da si pišeta sama! — Minka, le naprej, to bode za te in tvoje krvaveče srce največji gavdij! “ No, uprav iste dni je bil Levičnik doma na počitnicah. Izvedel je že na Dunaju, da je Radovan čez noč postal advokat in gnalo ga je mu čestitati. Sicer se ga je nekoliko bal, ker je denunciral pri njem Hedviko. Da je to storil iz nizkega maščevanja ker se mu ni posrečil nekoč ž njo podel poizkus, — seveda tovarišu ni povedal. Vendar je v svoji opolzlosti riskiral obisk, — no, rad bi se bil uveril, kako daleč sta že s Hedviko. Kar iz viška je nekega dne planil v pisarno uprav v hipu, ko je imel Radovan važnega posla in je skoro zlomil vrata. „Ha, draga duša slovenska, Bog te živi! Čestitam ti, čestitam !“ je vpil že med vrati. „Zdaj si sam svoj kakor Bog v nebesih, mi pa bodemo še in še grizli gips in meč¬ kali ilovico, predno bo kaj iz nje ali iz nas! No, privoščim ti in — drugim tudi! Ker zdaj si šef, zdaj bodeš tudi bogat in lahko bodeš podpiral lačne kolege, ki zijajo po novčičih iz domovine kakor mladiči v gnezdu po črvih ! A zdaj se bodeš moral oženiti, pa hitro oženiti, da veš! — In veš li, česa ti imam sporočiti ? Škandal vseh škandalov, ti pra¬ vim: Tvojo ljubico Hedviko in tisto vedeževalko Saio je policija pred tremi dnevi aretirala . . . Levičnik je govoril v eni sapi in Radovan ga je po¬ slušal z neizmerno hladnostjo, niti da bi trenil z očesom. 50 Lažnjivo poročilo o Hedviki in Šali je sprejel s posmehom, pa po strani in zaničljivo pogledal tovariša. Bridko je za¬ tegnil ustni in skomiznil z rameni. „ln to te niti ne razburi, prijatelj ?“ sili Levičnik dalje vanj, dasi se mu zdi, da stoji na trnju. „Saj je bila vendar tvoja ljubica, tvoja nevesta! Saj smo bili vsi tvoji kolegi uverjeni, da jo poročiš, ko postaneš samosvoj!“ „Tempi passati!“ odgovori nakratko Radovan ter mrzlo pogleda spletkarja. „Človek se spremeni in jaz, kakor veš, tudi nisem nadčlovek." „Bravo, bravo! To me veseli, da si sam prišel do izpoznanja!" vriska Levičnik in stresa tovariša za rameni. „Glej vraga, sem mislil, kako te bo treba—premode- lirati, — a zlodja, medtem si že preobražen kakor bi te imel v rokah gipsar vseh gipsarjev! Pa povejmo, se li nočeš več ženiti? Potreboval bodeš vendar gospodinjo? !“ „To hočem!" odvrne zdaj Radovan pol bridko in pol površno, iztegnivši nogi daleč pod svojo pisalna mizo. „Vesli katero?" „Altro-che, da jo vem !“ zavrisne Levičnik, ves vesel, da hoče Radovan ž njim še občevati pa še o takih rečeh, , pa dostavi: „Če hočeš, koj greva doli. Krasna gospica, ti rečem, črnolaska „ Katera ?“ „Ugani! — 1 saj vem, da ne uganeš; pa ti koj po¬ vem : Vanda Zlatopoljska! Hči grajščaka Zlatopoljskega.“ Radovan nategne obrvi: „Ta—a?! Zdi se mi, da to hišo poznam, ni li bil njen oče finančni uradnik?" „Da, da, nekaj takega je bil. Sicer velik skopuh in grobijan, ki ne privošči bližnjemu neslanega kropa. A kaj nas briga stari! Dekle je krasotica non plus ultra in izobražena! Pa bogata bo! Na 20.000 srebrnih kron smeš računati kakor na en novčič!" Radovan se zamisli. Iz davne preteklosti mu pri¬ haja v spomin sicer mal in neznaten dogodek. Zlatopoljski in njegov oče sta se nekoč sprla in stepla v uradu, ker je prvi odrekal pokorščino njego¬ vemu očetu, starejšemu uradniku. Zlatopoljski je bil radi onega nastopa umirovljen, a njegov oče je bil povišan v naddavkarja. „Ako se ne motim," pripomni Radovan „utegne tleti tu staro sovraštvo do mojega pokojnega očeta in tako staro sovraštvo med rodbinami ne donaša navadno blagoslova potomcem --“ „Aha, misliš na Šekspirjevo Julijo!" odvrne Le¬ vičnik hoteč se kazati izobraženega. „Ne baš to,“ meni Radovan, „a taki stari pred¬ sodki ..." 51 5 * „Ba! Kaj se boš brigal za take malenkosti! Stari bode vesel, ako poročiš njegovo hčer. Take karijere se ne nahajajo za vsakim plotom!" „Dobro," reče Radovan za nekaj hipov. „Pa me predstavi!“ Levičniku je kar zašumelo v glavi,-zdaj, zdaj je trenotek, ko se bo šele uprav zamogel maščevati nad ono — trmoglavko! Raditega hoče na vse kriplje po¬ spešiti svoj načrt. „Kdaj greva doli?" „Kadar hočeš." „Veš kaj? Vreme je krasno — vijolice letajo že kar po zraku, — pomlad je tu, čas mlade ljubezni, — po kosilu greva na izprehod, — pot naju popelje mimo gradiča Zlatopoljskih in gospica Vanda bo zdaj ne¬ dvomno v svojem vrtiču. Daj in ponudi se jej za vrtnarja !“ „Ha, ha!" se zasmeje Radovan, a pri tem ga nekaj zaskeli v srcu, nekaj kakor spomin na Hedviko. „Ti si celi barantač, Levičnik. — Po kosilu torej." „Tam pri mostu se snideva!" „Dobro, na svidenje!" „Na svidenje! Živio!" Kateri drugi na Radovanovem mestu bi bil po prejemu onega sumljivega Hedvikinega pisma pobral kopita, sedel na vlak in se peljal v cesarski Dunaj, da se ondi na svoje oči, na svoja ušesa uveri o resnici. Radovan ni storil tega. Ker če bi bil to storil, izvedel bi bil iz Hedvikinih ust, da ga ona še vedno in enako goreče ljubi in da mu ostaje zvesta in da onega pisma ni pisala ona, marveč zlobna, sovražna roka, ki zasluži, da jo za to hudodelstvo zadene strela ali mrtvoud. Isto bi bila čula iz Radovanovih ust — ona in vse bi bilo dobro. V bodoče pa bi se posluževala za medsebojno občevanje drugih, varnejših potov, nego so bila ona, po katerih je hodila zlobna maščevalka Mina Koščakova. A Radovan ni ravnal kakor previden človek, marveč se je slepo prepuščal usodi. Saj za razglabljanje ni imel časa. Udal se je sumnji, da ga je Hedvika varala in to je bilo merodajno za vse njegovo vedenje v bodoče. „Ha,“ je dejal sam pri sebi potem, ko je odšel tovariš. „Morda je pa z namišljenim »potovanjem" hotela pokriti to kar je pripovedoval Levičnik o tisti — aretaciji ? Lepo ljubico sem imel, zares! Zatorej marš! Ne maram te več! A predno je odhajal po obedu, vršil se je v nje¬ govem notranjem hud boj. Dva duhova sta se tisti hip borila za njegovo srečo in nesrečo. »Pojdi!“ je dejal prvi. 52 „Ne hodi!" mu je šepetal drugi. „V svojo nesrečo greš! “ „Ah, kaj nesreča!" je ugovarjal oni, „ Vanda je krasna, bogata, nedolžna. A kdo ve kako preteklost ima ona; — slušaj teto!" „Slušaj umrlega šefa — ne žem se tu! Ostani zvest Hedviki in pazi se njenega maščevanja /“ je protestiral drugi. „ Pojdi!" „Ne hodi!" A Radovan se je odločil za prvega in — šel. Šel je usodno pot, — šel je na razpotje, na katerem je bila nemogoča preokrenitev. Ne ve se, morda je bilo namenjeno tako, — morda je moralo tako biti! Povestnica človeškega rodu se včasih poslužuje za svoje namene tudi takih ljudi — kakor je bil Radovan, — kako bi se sicer dogajale reči, ki so sposobne preobrniti svet . postaviti na glavo obstoječe, razburiti vesoljstvo s silnimi dogodki in pričeti - novi kapitelj v zgodovini narodov! Radovan in tovariš Levičnik sta našla Vando ko je sadila rožice v svojem vrtiču. Deva je močno zardela zazrša Radovana in povesila oči. No, poznala ga je že in morda enako mnogim drugim, potajno že prav malce mislila nanj. Levičnik je predstavil in ona sta si podala roki, — pri tem pa čutila kako prehaja električni tok iz enega srca v drugo in vžiga ondi plamen posebne vrste . . . „Ne bi verjel," se je šalil Levičnik, ko sta se zopet vračala v mesto, „ne bi verjel, da bo učinek tako feno¬ menalen. No, vidim da tvoja ljubezen do tiste Hedvike ni bila nič kaj posebnega in čestitam si k svoji zaslugi, da sem te privedel na drugo pot." „Prosim te, prijatelj," zavrne ga Radovan, „molči mi vedno o Hedviki. Slišati ne morem o njej." „Bravo! Tem raje boš slišal o njej, o — Vandi! Uveril si se, da je dekle zares lepo in vredno ljubezni. Sicer pa bo že res kar trdijo izkušenci: Kolikor vrst deklet, toliko vrst ljubezni in človek nikdar ne laže trdeč, da ljubi — ,prvikrat 1 . Tu se le dobro oprimi, pa doženi pravdo do konca. Zdaj veš, kod pelja pot, —- jaz te ne bodem več motil." Poslej je Radovan redno hodil po izprehodu mimo gradiča Zlatopoljskih in srečen slučaj je hotel, da je čestokrat videl Vando, bodisi v vrtiču med cvetjem, ko je vila šopek, v srcu seveda namenjen — njemu, bodisi v utici kraj gradiča, ko je vezla in vpletala v vezenje sladke misli nanj. In takrat se je ustavil pri njej, po¬ kramljal in zopet odhajal. 53 No. nekega dne — in takrat je zopet premagal v njegovi duši izkušnjavec, ki je hotel imeti prvo besedo — se je ojunačil in govoril ž njo te-le krilate besede: „Gospica Vanda! Znano Vam je, da sem samosvoj advokat in da je naš okraj eden najboljših. In advo¬ katura nese tam, kjer se ljudje radi prepirajo. Blagajne se mi bodo polnile ob prepirljivosti našega okraja in blagostanje se mi bode množilo. A kaj mi blagostanje, ako bi je moral uživati sam, brez — hm 1 — ljubljenega bitja — hm! Zaraditega si dovoljujem Vas, gospica Vanda, prav uljudno prositi, da bi blagovolila deliti z menoj to blagostanje, z eno besedo, da bi blagovolili biti moja — žena. Kajti, dovolite mi, da Vam resno izjavim, da Vas — hm 1 — ljubim, prav — hm ! pri¬ srčno ljubim!" Ta nekoliko neroden in jako nepoetično stilizovan ljubavni nagovor svojega cilja ni izgrešil, čeravno bi bila Vanda iz ust tega lepega človeka želela slišati vse kaj drugega. No, čakala je že dolgo, da se kakorkoli izjavi iz česar bi smela sklepati, da jo ljubi in želi za¬ snubiti. Pri njegovih besedah se je jela tresti na vsem lepem telesu in z jokom na tresočih ustnih je odgovorila: „Hočem, na veke hočem biti Vaša — — tvoja, ali pa naj me pokrije hladna zemlja!" In Radovan je zdrsnil na eno koleno pred njo in pritisnila je njegovo lepo glavo na svoje, kot val morja ploveče bujne prsi. Radovanu je v opojnosti tega trenotka odpadel z glave trdi klobuk in se valil po tleh, kar pa ni najmanje motilo njiju harmonije, dasi je uprav tisti hip prišla mimo poštarica s svojim velikim psom pa videla prizor. A videl ga je tudi Vandin oče Zlatopoljski, smrten sovražnik Radovanovega očeta, ko je stal pri oknu v prvem nadstropju. Iz daljave je čez nekaj časa zadonel dijaboličen smeh in poštarica je sama gredoč govorila tako-le: „Ha, ha, ha! Ta je pa lepa. To sem pa dobro naletela! — No, pravo si izbral — uprav to Zlato- poljsko! V lepo gnezdo zabredeš — moj lepi malo¬ pridnež ! Kakor bi ne imel na razpolago sto drugih ! Mar ne veš, da so to odurni, mrzli ljudje, mar ne veš da je ta Zlatopoljski obsovražen blizu in daleč in da sovraži i on vse, sleherno živo stvar, kakor zmaj stru¬ peni ? .Zmajevo hčer 1 da bi mi ti jemal?! Glej, to je pa še večja budalost, kakor če bi jemal svojo veliko¬ mestno boginjo! Take neumnosti mi delaš. Dobro, da sem to videla." Notri v gradu pa se je jezno razkoračil nad svojo ženo grajščak Zlatopoljski in slišalo se je, kako je kričal: 54 „Kaj pa je bilo to, žena? Zakaj mi o tem nisi ničesar povedala? Ta — raztrganec da bi hodil okolo naše Vande? Kratko in malo: To si naj kar iz glave izbije! — — Kako? Advokat? Dobra ekzistenca? — To me pač malo briga! Treba Vandi ekzistenc! A ta raztrganec bi moral vedeti, čegavega je očeta sin. Moje sovraštvo do naddavkarja Pavla je neizbrisno in sega preko groba! Zaradi njega sem bil prerano vpo- kojen, lahko bi vlekel celo penzijo! Kratko in malo: njega nočem za zeta, pa ga nočem, raje naj gre Vanda v samostan. — Ako pa ga hoče vzeti — i, — branil jej itak ne bom, a to jej povej, da jo prekolnem in da ne dobi po meni niti vinarja!" Radovan je slišal kletev Vandinega očeta in ponos mu je vzkipel v mladi duši — ponos večji, nego je bila morda ljubezen do njegove hčere. Dvignil se je, prijel dekleta za roko, pa jo peljal v grad. Ondi je stopil pred grajščaka, pa tako-le govoril: „Gospod Zlatopoljski! Čul sem Vaše ostre besede in ponos mi veleva, da se Vam opravičim radi tega, kar ste videli na svoje oči ravnokar. Da, jaz in Vaša gospica hčerka se — hm! — lju¬ biva in sva se ravnokar — hm! — zaročila. Prosim Vas torej očetovega blagoslova, prosim Vas njene roke in bodi pozabljeno, kar je bilo seveda med Vami in mojim očetom. Gospod Zlatopoljski — hm, — mi li daste Vando — hm — za ženo?“ Grajščaku se je medtem namršil obraz v tisočere gube. Srpo, ko zver, ki namerava naskočiti svoj plen, je gledal na Radovana, potem pa divje zarežal: „Ne! Nikdar ne! Sinu svojega smrtnega sovražnika nikdar svoje hčere. Raje jej odsekam glavo, prebodem srce. 1 Poberite se mi izpred oči ali naščujem svojega psa na Vas! — Hektor!" Orjaški pes je planil izpod mize ter se z odprtim žrelom postavil pred Radovana. Vanda pa je padla pred svojega očeta na koleni ter mu, tresoč se, objemala koleni. „Oče, nikar tako! Jaz ga ljubim in njegova hočem biti!“ A grajščak sune hčer od sebe in divje zahrešči: „Poberi se mi tudi ti! Ako ga hočeš vzeti, — vzemi ga, a brez mojega blagoslova in brez mojega denarja. Hektor, zgrabi!" „In pes plane proti Radovanu in raztrgal bi ga bil, da se ni vrgla proti njemu Vanda ter ga pahnila po sobi. Hitro je planila v omar po revolver ter pomerila na zver, ki se je v svoji krvi zvalila po tleh in poginila. Grajščak pa je zdaj še huje divjal: 55 „Ubila si mi psa, moje najdražje bitje, katero ljubim nad tebe in nadvse na svetu. Proč iz moje hiše, pro- kleta! Poberita se!“ »Proklet bodi tak oče!" je zavrisnila Vanda ter se jokaje vrgla Radovanu na prsi. „Dobro, gospod Zlatopoljski," odvrne hladno Ra¬ dovan, držeč Vando okoli pasu: „Vzamem Vašo hčer brez Vašega blagoslova in brez Vašega denarja, kate¬ rega zaničujem. Hm!“ :j: * * Po tej viharni snubitvi je imel Radovan zopet hud boj v svojem notranjem. In zdaj mu je močno očital glas vesti in kričal tako, da bi prekričal celo kletev Vandinega očeta. Glej, že se maščuje tvoja nezvestoba. Preokreni, še je čas, bodi mož, bodi značajen. Ne veš li, da je to šele začetek? — Mnogo, mnogo hujega te še čaka. Preokreni, obdrži Hedviko.“ A Radovan tudi zdaj ni slušal svarilnega glasu. Kakor gnan v silnem vrtincu, hotel, — moral je dalje. Tudi mu ni dopuščal ponos, da bi se odrekel Vande in krenil nazaj k Hedviki. Pač se je domislil opomina svojega pokojnega šefa: „Pojdite po ženo v Tiflis ali v Teheran, — le tu se ne ženite, ne bode sreče v zakonu," — opomin, ki je bil enako podoben gldsu njegove vesti. A bilo je prepozno. Zdaj hoče biti značajen; kljubovati hoče devetim Zlatopoljskim in prodreti na začrtani cilj, pa bodi potem kakorkoli. No, šef Radovanov, pokojni dr. Truden, blaga, zlata duša, je imel tudi v drugem oziru prav. Dočim se je Radovan osamosvojil, uredil si pi¬ sarno, uvedel se v družbo in javnost, — nakopal si je mnogo skritih in očitih sovražnikov, dasi ni storil ni¬ komur mrvico krivice. Značilno za odnošaje v človeški družbi je, da si mnogokrat nakoplješ sovražnikov že s tem, da dihaš božji zrak iz onega kubičnega metra zračne mase, iz katere diha tudi tvoj bližnji. Ne bilo bi torej nikakor napačno, ako bi se dalo odmeriti sle¬ hernemu članu človeške družbe gotove množine kisika, dušika, oglika in vodika, z eno besedo zraka, katerega bi smel dihati samo on in nikdo drugi. Morda bi bilo potem bolje na zemlji, morda bi bili bliže rešitvi tako- zvanega „socijalnega vprašanja". Hudega sovražnika si je nakopal Radovan v svoji sostanovalki Srakarici. Ženščina je bila pri osameli gro¬ fici Holm nekaka družabnica, svetovalka in „persona gratissima". A Radovan, dočim se je naselil v hiši Hol- move, je storil tej ženščini nehote krivico, moteč njen „mir“ in njen »absolutizem" v hiši. 56 Samo na sebi malenkost, a pomisliti treba, da v življenju najneznatnejša stvarica odvaga veliko, kakor že enako zadostuje le eno peščeno zrnce v gorskem plazu, da sproži lavino, ki zasuje cele vasi, opustoši cela rodovitna polja. In baš na take malenkosti ljudje čestokrat premalo pazijo in to je napačno na mnogo strani. Razloček je seveda v tem, ako se nahajaš z onim „peščenim zrncem" v strmem plazu ali na ravnem polju. No, Radovan se je nahajal — v „strmem plazu". Se hujšega sovražnika je našel mladi odvetnik v c. kr. beležniku Schillingu, zagrizenem nemškutarju in stanovskem konkurentu. Prednik Radovanov, dr. Truden, ni bil nevaren be¬ ležniku, — mož se ni trgal za stranke kakor dela mnogo odvetnikov v mestu in na deželi, ki uprizarjajo prav¬ cati lov na klijente in snemajo pravde kar s kljuke, le da si polnijo žepe, ne glede na blagor ali škodo svojih strank, recimo „ščuk“, — marveč se je zado¬ voljil s pičlimi prihodki svoje pisarne, ki pa so bili še vedno dokaj izdatni, kajti ,.okraj je bil ustvarjen za odvetnika". Zaraditega je živel dr. Truden v „prijateljskem raz¬ merju" z notarjem, in ker se tudi v politiko ni vtikal, je bil „splošno priljubljen". No, mož je imel srčno hibo! Drugače seveda je imelo biti po Trudnovi smrti. Doktor Radovan Pavel je bil mlad, energičen in v nekem oziru celo brezobziren mož, ki se ni bal ni truda, ni groženj nasprotnika. Zavedal se je svojih vrlin, svoje velike pravniške sposobnosti in svoje inteligence, — svojstva, s katerimi je visoko nadkriljeval svojega tekmeca notarja. Razun tega je bil naroden in značaj, kakršnih je rodila nova doba slovenske politične pro- buje v večjem številu. V političnem in družabnem oziru silno zanemarjenem slovenskem gnezdu, iz katerega je bujno poganjala plevel nemčurstva in družabnih predsodkov, se je moral iz¬ vršiti popoln preobrat, le da je čakalo moža, ki bi bil sposoben, da ga izvrši. In tak mož je bil dr. Radovan Pavel. Da so tudi njega čakali hudi viharji, ki bodo s silo orkanov butali ob njegovo ladijo, je pač umevno že povsem tem, kar se je nagromadilo okoli njega že dosedaj in to ne najmanje po njegovi lastni krivdi, ako ne temveč po krivdi onih tajnih sil, ki so si iz¬ brale morda uprav njega za svoje daleč segajoče namene. In tretjega ljutega sovražnika si je nakopal v svojem bodočem tastu, graščaku Zlatopoljskem, nemčurskem starokopitnežu in kajpada zvestemu zavezniku Schil- lingovem. 57 — Tihega in uprav raditega jako nevarnega nasprot¬ nika pa je imel v poštarici Mini Koščakovi. Iz malen¬ kostnega maščevanja, oziroma iz pristne zlobe in rafi- niranosti je grebla gomilo njegovi sreči — uprav radi tega, ker jej je bilo to delo „gavdij prve vrste". Kako globoko mu jo je že izgrebla in kako globoko mu jo še bode, to gomilo, — vsega tega ni Radovan naj- manje slutil. Zlorabeč uradno oblast, je zagrešila ta ženska zločin na njegovem ljubavnem razmerju s Hed¬ viko, — zločin, kateremu morajo naravno slediti naj- dalekosežnejše posledice. Iz gole rafiniranosti privedla ga je do tega, da je pahnil nesrečno dekle od sebe in se vrgel v naročje drugi, pozabivši vse ozire, ki so ga vezali na Hedviko z nerazrušljivimi moralnimi vezmi. In ko jej je to vspelo, ko je polila s 'strupom svoje peklenske zlobe najsvetejšo vez — izbrala si je ne¬ srečno, nič zlega slutečo žrtev v daljnem mestu za svojo — igračo. Ko je Radovan pretrgal vezi s Hedviko in jej ni več pisal, — prevzela je ta posel Koščakova ter v nje¬ govem imenu dopisovala .z njegovo zapuščeno ljubico. Da o tej njeni drzni igri ne bo izvedel nihče, o tem je bila uverjena kakor o svoji smrti. Njena pre¬ vidnost in dovršenost v ponarejanju pisave so jej bila poroštvo. Ona, ki je s to svojo sposobnostjo razburila ves okraj, spravila v medsebojno sovraštvo prej mirne in dobre ljudi, jih tirala v prepire, pravde in poboje ter velike gmotne izgube — ona si je zamogla pri¬ voščiti tudi igračo z dvema ljubečima srcema. — Ako se kdo izmed njiju ustreli — kaj zato? -■ Ona se ne bode. Tako je dejala . . . Da vzpričo tega Radovanu ne bode boj lahek, o tem bi pač zamogel biti uverjen — a česa ne zmore pogumen mož? Za prvo je hotel urediti zadevo z Vando, pospešiti je hotel poroko, da se čimprej izogne vsem možnim neprilikam. A glej, tudi tu mu je vrgla poleno abolična ženska, ta poštarica! Nekega dne prinese Vandin sel sledeče pismo: Dragi! Zakaj si me varal, zakaj si mi lagal? Čitaj priloženi list in sodi! Željno Te pričakujem. Tvoja smrtno ranjena Vanda. Priloženi list je bil — od Hedvike. Pisala je: Blagorodna gospica! Duhovi mi sporočajo, da ste nevesta doktorja Radovana Pavla. V njegovi zvezdi stoji pač zapisano, da bode imel — dve 58 ženi, ali pa bodeta prva Vi ali jaz, o tem njegova zvezda molči. Vsekakor Vas pozdravlja — Hedvika Haring, zaročenka Radovana Pavla, Vašega so¬ dobnega ženina. Radovanu je šinila kri v lice, ko je prečital ta list. Pisava je bila njena, Hedvikina, a kako bi bila izve¬ dela? — Morda ta Levičnik . . .? Kako bi bila zamogla po vsem dolgem molku . . . ? Hiti k Vandi, da jej razžene'dvome. „To je laž, — to je črna laži* se opravičuje in pravi: „Res sem imel znanje še za dijaških let z neko Hedviko Haringovo, a ona ni bila nikdar moja nevesta. Rile so le kratke sanje brez resnobe . . .“ In Vanda se je oklenila svojega ženina, mu verjela in bila potolažena. „Stvar se mi dozdeva vsekako sumljiva," je dejal kasneje sam pri sebi. „Nekaj bode tu vmes, — a kdo —. kdo?“ In glej, nekaj dni potem mu prinese listonoša pismo od Hedvike. Pisala mu je sledeče: Dragi Radovan! Moj ljubljeni ženin! Tvoj zadnji listič včeraj sem prejela vzradoščena. Kako sem srečna v Tvoji ljubezni! Kako ponosna sem na Te, ki si vzor moške zvestobe, — moške zna- čajnosti. Kako me osrečuje Tvoje poročilo o Tvojih vspehih s pisarno. O jaz sem vedela, Radovan, da bodeš izboren advokat. Tvoje duševne vrline so me uverjale o tem. — Radovan, ne bodi hud, da Te nekaj vprašam, danes prvikrat vprašam : veruješ li v duhove? Razkriti Ti namreč moram, da pri¬ segam na spiritizem ter da sem celo navdušena špiritistka. V tem me osobito potrjujejo dogodki zadnjih dni. Oj, to je nekaj zelo, zelo čudnega! Pomisli in čuj! V mojem polsnu, v kakršnem se nahajam, misleč na Te, živeč v duhu s Teboj več¬ krat, odkar si mi odšel, pojavlja se podoba mlade ženske, črnolaske. Ona prihaja zjutraj, prihaja čez dan, hodi po naših sobah, kakor bi nekoga iskala. Ponoči stoji v svitu moje nočne svetilke ob moji postelji in šepeče, uprav slišim jo, Radovan: „Jaz sem nevesta Vašega ženina, Radovana, pa ena od , naju mora umreti, Vi ali jaz, a jaz ga tako ljubim!“ In s temi besedami izginja. Radovan, razloži mi to zagonetko, zelo me vznemirja. Vznemirjena sem jako, ker Te že tako dolgo nisem videla, — kajti moje srce, moji ustni, — vsa Tvoja Hedvika žeja po Tebi. Mi li dovoliš, Radovan, da pridem k Tebi? Samo za eden hipec, da Te vidim, da se uverim iznova 59 o Tvoji ljubezni, brez katere ne morem živeti, kakor ne cvetka brez krepilne rose. Samo en trenotek, potem zopet odidem, mirna in srečna. Odgovori mi hitro, smem li, ali ne smem? Ako mi pa ne do- voliš, pa pridem vseeno, nepoznana Tvoja Hedvika. Radovanu je bilo to že preveč. „So se li zakleli vsi vragi proti meni in je li to mogoče? Tri mesece nobenega poročila od nje in zdaj zdaj! Kaj mi li zdaj še hoče? Prepozno je —• izgubljeno vse." Razjarjen sede in napiše list poln mržnje'in srda: Vražje velikomestno motovilo! Čemu te no¬ rosti? Ti li nisem dal absolutorij — čemu me nad¬ leguješ? S teboj sem pretrgal vse zveze — ne maram Te več. Osobito ne predrzni se me osebno nadlegovati, odtirati Te dam po policiji kakor grdo vlačugo. Punktum! „Motovilo“ Hedvika pa mu je čez kratko zopet odgovorila: „Dragi Radovan! Srčne Ti hvalo za prijazni listič, poln ljubezni in dobrote. Ti me vabiš — o hvala Ti! — in jaz pridem k Tebi, — dneva ne morem povedati, — hkratu bo stala pred teboj Tvoja Hedvika." „Naju obdajajo zlobni duhovi," mu je rekla Vanda, ko sta se sestala nalednjega dne „in najbolje, da se čim najhitreje poročiva." Da, obdajali so ju zlobni duhovi in Radovan je slutil za njihov izvor . . . Pospešili so svatbo, ki se je bližala zvršetku malone z mrzličavo hitrostjo. In uprav v ta čas se je dogodilo nekaj, kar je svatbene priprave še celo nenavadno pospešilo in nekaj kar podeli naši povesti povse novo, posebno smer . . . Nekega dne povabi grofica Holm Radovana k sebi in mu pravi: »Gospod doktor, — vidim da imate skrbi in posla čez glavo, — čujem tudi, da se pravkar ženite . . . No, želim Vam obilo sreče. Saj zato se menda podaja človek pod — »sladki jarem zakona," da bi bil srečen. Ah, kako malokateri jo doživi! Jaz je nisem in morda je tudi Vi ne boste . . . Saj, ako Vas dobro poznam — — no, pa pustiva to — predelikatne stvari so! Dovolj, Vi ste mož, — in mož mora biti nekak steber, okoli katerega se ovija življenje, po katerem se vzpenja — sreča. — Pa menite da sem Vas vabila zaraditega, da bi kramljala z Vami o življenju in sreči? Predaleč bi zašla! Za mene je itak oboje — zastarano pravo! A nekaj drugega bi rada govorila z Vami, bi Vam rada naročila in izročila. — Gospod doktor, odkar ste pri eo nas, izvedela sem dovolj o Vas in to kar sem čula. me napolnjuje s ponosom o mojem lepem stanovalcu, Vi, gospod doktor ste — kakor sem čula in menda sem čula prav — izboren pravnik in kremenit, ener¬ gičen človek, ki se ne vstraši ničesar na svetu, ako gre zasledovati pameten smoter. Takih mož Vaš slovenski narod rabi, ker ta Vaš narod rabi energičnih in vestnih mož, kakršnih pa nima na izbero. No, jaz sem Nemka, a natančno mi je znan položaj Vašega naroda, — znana mi je tudi bližnja in daljna bodočnost njegova, — znani so mi cilji njegovih voditeljev in znano mi je tudi kaj bode s tem Vašim narodom na konci koncev . . . No, pa tudi o tem nisem nameravala govoriti z Vami, — marveč vse nekaf važnejega. Nameravam Vam izročiti pravdo — — pravdo naj¬ večjega obsega, —- pravdo, kakršna Vam gotovo ne pride ponovno v Vaš delokrog, — z eno besedo: pravdo, ki zahteva energičnega, veščega advokata in — celega moža. A morate se prej poročiti. Po poroki zamorete šele izvedeti vse podrobnosti o tej pravdi. A to Vam zamorem že danes izjaviti, da je obseg te pravde tako velik, da se dotika treh delov zemlje : Evrope, Amerike in Avstralije, po katerih bivajo moji sorodniki. Med temi je mnogo visokih dostojanstvenikov in odličnih članov človeške družbe vseh vrst. Celo v dvorne kroge sega to sorodstvo. Pravda se tiče mojega dednega grada Holma na Češkem in je jako zamotana. Več advokatov je že imelo stvar v rokah, a so obupali nad vspehom, kajti listina, na katero bi se pravosodje zamoglo opirati,, je izgubljena, — pravzaprav jo je odnesla zlobna roka in ves trud isto zaslediti, je ostal brez vspeha. Z listino je kakor bi se udrla v zemljo. Gre za to, listino za¬ slediti in jo uničiti, ker ista govori proti meni. Možno je torej, da se listina nahaja že v rokah katerega so¬ rodnika, ki pa bi moral o njej strogo molčati, ker je od velikanske važnosti tudi še v nekem drugem oziru. Vse to Vam pojasnim predno greste na delo, — to se pravi, ako pravdo sprejmete. V slučaju, da zmagate, Vas čaka bogato plačilo, a v slučaju da podležemo, — nič. Sprejeto?“ In Radovan je sprejel. „Koj po poroki zamorete nastopiti svoje važno in težavno mesto. Odpotovati bodete morali na moj dedni grad Holm in se tam na licu mesta poučiti o krajevnih, odnošajih, ki igrajo veliko vlogo v tej pravdi. Na gradu lahko celo bivate s svojo mlado soprogo prve medene dni svojega zakona. Ključe od grada hranim jaz in te Vam izročim, enako tudi do vseh dragocenosti v gradu. A ne pre- 61 6 maknite ničesar s svojega mesta. Ker vse je natančno popisano v pravdnih aktih, kar govori za verodostojnost obtožbe. Osobito Vas prosim, pazite na ono — krvavo liso v veliki dvorani! To je kri mojega pokojnega so¬ proga, ki je umrl na skrivnosten način. Gre za dokaz resnice, je-li moj mož izvršil samomor, je-li padel od roke morilčeve in je-li padel v dvoboju. Nekega jutra smo ga našli mrtvega na tleh z zevajočo rano v prsih, a za tem je izginilo njegovo truplo na isti čudoviti način kakor ona listina, na kateri je podpisan moj soprog. Vse to so temne, zamotane stvari, gospod doktor, in le jako. spreten, pogumen in srčen odvetnik jih za- more razvozljati. Nadejam se pa, da sem v Vas našla pravega moža. Ker v Vas sem zasledila še nekaj drugega kar mi daje upanje do zmage, — nekaj, kar noben drug odvetnik ne poseduje, — posedovati ne more. O tem se bodete tekom pravde že sami prepričali. No, za Vas mladega, žilavega moža utegne imeti ta pravda velik, dalekosežen pomen. Gotovo bodete mnogo potovali — stroške potovanja seveda plačam jaz — ker morate občevati osebno z raznimi mojimi sorodniki, katere najdete navedene v aktih. Na tem potovanju bodete spoznavali svet in v občevanju z mojimi sorodniki, med katerimi igrajo mnogi važne vloge v javnem življenju, spoznali bodete, na čem pravzaprav temelji vsa človeška družba in njene naprave. Izpoznali bodete, kar sem izpoznala tudi jaz, da je vse skupaj ena sama ogromna laž. Laž smo mi ljudje te zemlje, laž naši obrazi, oči, laž naše go¬ vorjenje in dejanje, laž, strašna laž vse naše naredbe, — laž je tudi vse stvarjenje. Laž je, ker drugače — vsaj danes še — biti ne more! Pod krinko te laži se vlada svet, — se delajo postave, se upravljajo države, vodijo vojne, snuje politika. Videli bodete gorostasno laž na dvorih vladarjev in spoznali bodete, da so uprav ti dvori zibeli laži, iz katerih se poraja vsa nesreča na zemlji, dasiravno so vladarji sami svetniki. Ako bodete imeli pogum, napisali bodete o tem svoje Opo¬ mine' in ako jih objavite, se bo tresel pred njimi svet in krinka bo padala človeštvu z lažnjivega obraza. Da, dragi gospod doktor! Krinka. Za to krinko nam gre. Kajti kadar jo slečemo, pojavi se naš pravi izvor, na kateri smemo biti ponosni /“ * * •£ „Laž, vse laž,“ je govoril Radovan seboj v noči pred poroko. Vso noč skoro ni zatisnil očesa. Razmišljal je, bledel, fantaziral. Razmišljal je o svoji usodi, o svojih ogromnih nalogah, razmišljal je tudi o svoji — sreči. Krasni hipi ga čakajo na strani lepe Vande. Smel bi 62 ga zavidati zanje — milijonar. A razmišljal je tudi o Hedviki, — o, mnogo razmišljal. Smilila se mu je, prav v srce se mu je zasmilila. „Kdo mi je dal pravico, tako ravnati ž njo?" se je vprašal in njen mrtvaško bledi obraz mu je stopil pred oči. Videl jo je jokati, obupno jokati, plakati po izgubljeni sreči, katero je poteptal v prah, on. A videl jo je tudi dvigati proti njemu ma¬ ščevalno pest, spominjati ga z grozno kletvijo njegove prisege, očitati mu črno laž. Da, laž, vse laž. Lagal je Hedviki, a lagal je tudi Vandi in s svojo lažjo pahnil v nesrečo obe. Z lažjo v srcu, z lažjo na jeziku stopi v nekaterih urah pred oltar in z lažjo v srcu nastopi pot življenja ob strani svoje — izvoljenke. „Toda“ — tako je razmišljal dalje — „sem li mar lagal jaz sam? Nista marveč lagali tudi oni dve? Zakaj naj bi lagal samo možak in ne tudi ženska? Ni li dejala grofica, da lažemo vsi, da je naše življenje in mi ž njim, ena ogromna laž? Torej sta lagali tudi njemu Hedvika in Vanda. Ha ! Jima ni morda bilo le za ekzistenco, za kruh, za brezskrbno življenje, za čast in ponos? Kako neki bi bilo, ako bi bil on ubožen — prosjak? Bi ga li hotek Vanda? Bi ga li ljubila Hedvika? Ne! Gotovo ne! In ako bi mu nesreča odvzela poslednjo skorjico kruha, — kako bi bilo potem? Bi li še bila ž njim srečna? Tako se je tolažil, — v srcu pa mu je poraslo prepričanje, da ni lagal le on, marveč da je bil tudi nalagan — grdo nalagan. In zopet so mu šle misli k grofici^in njeni pravdi. „Čudna ženska, — ta moja gospodinja!“ je dejal. Kdo je ta žena? Kako mora imeti preteklosti Pol sveta leži na njeni dlani. Kako zanimive reči se mi pojavijo ob tej — pravdi. Ha, ta pravda! To bodi nekaj zame! Takih velikih reči sem si zaželel in jim bodem — kos. Da! — Gledati želim iz obličja v obličje — veliko laž, ki pomeni svet — gledati in študirati to krasno, ogromno krinko. In koliko zabave, veselja, tako hiteti ob strani moje lepe ženice od vzhoda do zahoda. Sicer za to bi bila že morda boljša — Hed¬ vika? Pozna svet, — pozna družbo, — Vanda je ne¬ izkušeno dete. — Najljubše bi mi bilo — kar obe. Ha, ha! Ko pa doženemo svoje stvari, ko bode, o čemur ni dvoma, dobljena pravda, potegnemo ogromno plačilo. Kaj je proti temu ta ubožna pisarna v tem gnezdu z njeno klijentelo — kmetov in delavcev. Tako razmišlja in v tem ga — pozno v noči — objame spanec. In v snu pohaja tuje kraje, velika, ne¬ znana mesta, sijajne dvore, vidi neznane ljudi. In vsi — 63 — s* ti ljudje nosijo na obrazih krinke kakor na maškaradi, — lepe, lažnjive krinke, za katerimi previdno skrivajo pred njim svoje pravo lice. A on s svojim ostrim po¬ gledom, ki ga je prejel od grofice, prodira te krinke in vidi skozi nje, kakor bi bile iz prozornega stekla. In v snu se mu zdi da prepotuje pol sveta, da ga nosi nevidna perot v nedogledne daljave, čez široka ne¬ skončna morja, — povsod pa ga spremlja — ona, Hedvika. Kakor v svetli gloriji hodi pred njim in njen žalostno smehljajoči obraz mu pripoveduje o sreči, ki jo je vrgel od sebe, ki jo je — v svoji slepoti —- poteptal z nogami in zakopal globoko v zemljo. A glej, v njeni roki se blešči — ona listina in njeni ustni mu šepečejo tajnostno: »Glej Radovan, to je zaklad ka¬ terega iščeš, — iščeš po celem svetu — zaman ! V mojih rokah je in jaz hranim ključ do one temne za¬ gonetke, za katero se skriva vspeh tvoje pravde in vse ogromno premoženje. — A ti moj Radovan ne dobiš listine, ker ti si me hudo razžalil in za kazen moraš prepotovati pol sveta, — žrtvovati zdravje, srečo, življenje. In meni je po tebi hudo, — oj, tako hudo! Moje gorje bi napolnilo peklo z novimi bolečinami in mojih solz, ki jih jočem po tebi, ne odtehtajo vsa morja sveta, po katerih te nosi ladija tvoje nesreče. Pa vse svoje gorje in obupe svoje duše vtopim v enem po¬ ljubu v katerem utoni kakor v morju smrtonosnega strupa, tvoje življenje . . .“ In nesrečna deva se nagne k njemu in njeni ustni se spoje z njegovimi v ne¬ skončen poljub- Voz je že čakal pred hišo, ko se je Radovan zbudil iz. svojih sanj, bled in težko hropeč. Opravil seje svatovsko in planil v voz, ki je zdrdral ž njim proti domu njegove neveste. In ko je bežal ž njim ta voz skozi mesto, mimo zijal, ki so ga nabadala na svoje oči, na svoja žela, — čutil je v srcu zavest, kakor bi ga vlekel na morišče in želel si je, da bi ta vožnja trajala še dolgo, zelo dolgo, — želel je, da bi ga peljal voz na konec sveta in se ne povrnil več ž njim, — želel je, da bi ga peljal gori v cesarsko stolico, ondi pa bi prisedel k sebi njo, ki je prišla k njemu v sanjah in katere poljub še čuti na svojih ustnih ... in vozila bi se po vsem širnem svetu, vozila, samo vozila in te vožnje naj bi ne bilo nikdar konec, nikdar v vekov veke nikoli! Resnoba trenotka ga predrami iz teh misli ko stoji pred Vando in v krogu povabljenih svatov. Levičnik mu je čestital k tej »fenomenalni prido¬ bitvi" in sline so se mu cedile, zročemu Vando v njenem nevestinem stasu. 64 „Vraga, če bi bil jaz to le uro vsaj pol tistega Baumanna, pa ti jo prevzamem, prav zdajle na pragu tvojega raja,“ se je šalil kipar in pasel svoj žejni pogled na bujni podobi Radovanove neveste. »A je že zlodej. Ženski vendar šele tedaj ugajaš, ako jej imaš tudi kaj več prinesti v zakon nego svoje ,ljubeče srce‘,“ pri¬ pomni cinično in se obrne strani, da se izogne izkušnjavi. No, Radovanu je v očigled Vandine krasote tudi vzkipelo srce in njegove mučne sanje so se zopet iz- kadile v nič; ni verjel ni trohice od tega, kar mu je po noči pripovedala Hedvika. Saj so bile le sanje. Poljubil je Vandi roko in jej čestital k njeni lepoti. Vanda pa je uprla vanj svoj ljubeči pogled tako glo¬ boko kakor bi hotela pogledati v dno njegove duše . . . In Radovan je povesil oči. V tistem trenotku pa zagrmi na bližnjem griču strel in — je li bil slučaj, je li bilo kaj drugega, — skozi okno prileti drobec, ki zadene Vandino krilo in je poškoduje. Nevesta se je prestrašila in se boječe ozrla po Ra¬ dovanu, v njenih očeh pa je bilo čitati kakor temno slutnjo, da je to nekaj pomenilo. Radovan je izkušal otreti senco z lepega lica svoje neveste pa jej razodel grofično naročilo glede velike pravde. „Lej, dragica, to bode krasno!“ jej je šepetal. »Najprej potujeva na cesarski Dunaj, čegar krasote ti hočem razkazovati; vpeljem Te v gledišča, koncerte, muzeje in raznovrstne zabave. Ko se navžijeva Dunaja, potujeva na Češko v razkošni grad Holm, kjer se bo¬ deva čutila kakor gospodarja v njegovih sobah in dvoranah. Si li zamoreva želeti lepšega svatbenega potovanja ?“ Vandi je pač močno ugajalo, kar jej je pripovedoval Radovan, — saj jej je ugajalo vse, kar je bilo v zvezi ž njim; saj ga je ljubila čez vse. — A ni se mogla iznebiti neke otožnosti, — nekaj jo je tiščalo v prsih, čeravno ni vedela kaj, — slutnje, temne slutnje ali kaj drugega? Morda je tisto »nekaj“ vplivalo nanjo, da je celo onesvestela pred oltarjem? No, po poroki mu je pred cerkvijo zašepetal Levičnik: »Prijatelj — skoro da si napravil v cerkvi škandal. Meniš li da nisem razločno slišal ko si rekel »Hed . ...“ Ti kozel, mislil si nanjo in vraga, kaj stavim, ti jo še vedno ljubiš /“ A Radovan ga je zavrnil nevoljno ter sunil v stran s čisto navadno psovko: »Molči, osel!" »Nič osel, da veš!" se odreže Levičnik na pol užaljen. 65 „Tebe je danes nekaj prokleto motilo. Pazi, pazi, ako ne vpliva že — cijankali!“ No, Radovan se je zasmejal in pogledal po mno¬ žici, ki je vpirala vanj svoje poglede, delala dovtipe in se posmehovala. Spomnil se je pogovora z grofico, pa dejal sam pri sebi: „To je torej ta narod slovenski. Bo že imela prav grofica, ko je dejala: „Ta Vaš narod rabi energičnih in vestnih mož, katerih pa nima na izbero. Kajti pozna se temu narodu da je slabo vzgojen ter da mu treba poleg ,kosa kruha 1 , tudi — šibe in palice.“ Na svatbi je bil Radovan izredno živahne volje. V njegovi krvi je nekaj vrelo kakor početki še ne¬ znane krize, v živcih mu je prasketalo kakor požar, ki je bil zaneten v njem od neznane roke, a oči so mu zrle, kakor skozi čarobno steklo, ki mu je kazalo vse v drugačnem svitu. Čutil je seboj neko izpremembo, katere ni pojmil, a se je zavedal v polnem obsegu, — izpremembo, v kateri je čutil potrebo povedati svetu v obraz — žgočo resnico. Z velikim zanimanjem je motril svatbeno družbo, ki se je zbrala okoli bogatega omizja iz malone vseh slojev malomestne družbe: uradniki, meščani treh vrst: starokopitneži, filistri in njihove ženske, hlapci, iz ka¬ terih so postali posestniki in njih ženske, pa „elitna garda 11 in nekaj kmetov iz okolice z ženskami. Radovanu je igral okrog usten smehljaj, ki bi ga težko raztolmažil navaden dušeslovec, ko je gledal te ljudi okoli sebe skozi ono „čarobno steklo 11 , skozi ono „črno kopreno". Videl je v teh obrazih, v teh kretnjah, toliko hinavščine in licemerstva skupaj, kakor še nikoli v svojem mladem življenju. Ljudje, ki od jutra do ve¬ čera bijejo zavratni boj drugi zoper drugega in ljudje, katerih cilj in smoter je sovraštvo in zavist, škodoželje in prevara, nadevali so si tu krinko prijateljstva in med¬ sebojne udanosti, izpod katere je potajno režal bčs pri¬ stranosti in grde laži. In koliko sladke udanosti do njega in njegove dražestne družice, — udanosti, s katero so menili odplačati mimoidoči užitek svatbe. V morju sladkih besedi in oguljenih rekov se je že potapljala družba, a površino istega je odevala — laž, smrdeča laž. No, videl je, da bi trebalo le malega nagiba, dveh, treh besedi in izginila bi ta laž, umaknila se resnici in boj, — krvavi boj bi nastal med temi dobrimi ljudmi! Oni nagib bi se našel v prvo med mladino obo¬ jega spola. Med temi je opazil, kako se potajno obra¬ čajo zavistni pogledi k Vandi, se pasejo na njeni bujni 6g krasoti, a takoj zopet zbeže pod krinko, ako se slu¬ čajno sreča ž njimi njegov iščoči in motreči pogled. Tu bi bilo netiva za njegovo kavalirsko občutljivost! Radovana je ščegetalo, v duši mu je začelo vreti. In za njim je nekaj zašepetalo, rekoč: ..Napravite si to zabavo, gospod Radovan, in jaz in moji vam pomagamo." Ozrl se je, a videl obraz — postrežnika, ki je menjal krožnike in poleg njega drugo lice, ki je na¬ takalo šampanjec ... No, oni nagib se je našel med svati — „boljše vrste"! Med inteligenco se je pojavila potreba izražati ču¬ tila, izvirajoča iz — užitkov svatbe, v govoru, ki so glede duhovitosti nadkriljevali vse, kar se je takega kdaj nahajalo v božjem stvarjenju. In prvi med prvimi je čutil ono potrebo davkar Čebulj, prijatelj in stanovski tovariš pokojnega Rado¬ vanovega očeta. Dvignil se je na svojem sedežu, navihal si brke, ponosno se ozrl po omizju, pokašljal, oprijel se krče¬ vito vratu kozarčevega pa spregovoril: »Slavna gospoda! Častiti svatje in svatice!" („Sva- tice“ je bil Čebuljev slovnični izum.) Tedaj pa zablisne preko lica Levičnikovega rude- čica jeze; široko odpre oči, a jih zopet stisne, z obema rokama pa pograbi po svojih brkah ter jih prične ne¬ usmiljeno navijati. V njem je namreč kuhalo staro so¬ vraštvo proti govorniku. Davkar nadaljuje: „Velepomemben je trenotek, ki ga obhajamo danes : - »Čujmo, čujmo! Silencium!" zavpije Levičnik iro¬ nično, a Čebulj nadaljuje: „— trenotek zveze, ki bode imela za našo domo¬ vino velikanski pomen . . .“ Levičnik se ni mogel zdržati, pa je zamrmral v brke: „Velikanski osel si ti, da veš!" »Slavimo svatbo moža, ki si ga je izbrala usoda, da bode voditelj našega naroda, spasitelj naše domo¬ vine — slovenski Napoleon ..." Levičnik: »In tebe si je izbrala usoda, da smrdiš po česnu koder se prikažeš. Kar prislonil bi mu — c. kr. za¬ ušnico." Čebulj: »Slavna gospoda! Slovenci smo zares reven narod. Težko prislužen je božjak na slovenski dlani, a polo¬ vico jih vzamejo davki ..." 67 „In ti jih pobiraš, mrha! Ti rabelj slovenskih žuljev, ti — kanalja!" besni Levičnik v sebi in izliva po grlu kozarec za kozarcem. Čebulj: „Gospoda! Naš narod potrebuje moža, ki mu kupi kruha, ki ga dvigne iz uboštva, ki mu odpre vrata blagostanja, — bogastva. Naš narod ima veliko mož, a oni so babe, ti naši možje, ki majo pred očmi le svoj — trebuh, ker oni ne ljubijo tega našega naroda, oni ljubijo le sebe. Slavna gospoda! Resnično, resnično Vam povem, bližajo se nam resni časi. Nekaj se pri¬ pravlja, nekaj zelo hudega za ubogo slovensko paro. Še smo, otroci moji, še smo složni, edini med seboj; še se ljubimo, kakor bratje in sestre in še ljubimo vsi majko Slovenijo kakor svojo mater in ona ljubi nas. svoje otroke z enako ljubeznijo. — A gospoda moja! — Že se bliža sovražnik, ki hoče zasejati ljuliko so¬ vraštva med pšenico narodne ljubezni v otroke Slo¬ venije. In ta sovražnik — kdo je ta sovražnik, gospoda moja? Ta sovražnik — častitih svatje in svatice —je trebuh, — oni grdi trebuh, gospoda moja, ki nosi tisto ljuliko sovraštva, ki bode uničila zlato setev sreče na¬ šega naroda. — A v teh resnih časih, gospoda moja, je poslalo nebo k nam moža, ki odvrne od nas bližajočo se nevarnost, moža ki bode uničil grdo setev nena¬ sitnega trebuha. In ta mož je naš doktor Radovan Pavel, dika slovenske krvi, duša slovenskega naroda in vredni sin svojega vrednega očeta. Dvignem čašo v proslavo njegovega imena in — napijem — napijem gospodu doktorju Radovanu Pavlu in njegovi dražestni družici Vandi. Bog ju živi — živi!" Urnobesni živio-klici zadone po svatbeni dvorani, svatje vstajajo raz sedeže ter se z napolnjenimi kozarci gnetejo okoli novoporočencev, po dvorani pa zahrumi pesem: „Lepa naša domovina", ki jo svatje pojo stoječ. Radovanu zablisne preko lica električno zelena iskra strašne ironije, oči se mu zasvetijo v žoltem žaru stru¬ penega sarkazma, oni za hrbtom pa ga sune pod rebra in šepeče: „Zdajle bi bil uprav pravi trenotek, napravite si to zabavo, Gospod Radovan in jaz in moji Vam po-, magamo ..." Na sedežu Radovanovem se nekaj dvigne in on sliši v sebi govoriti: „ Gospod predgovornik, da ste sovrstnik mojega pokojnega očeta, Vas še ne obvaruje strupene opazke, ki Vam jo je privoščil nekdo tu v dvorani, namreč, da Vaše besede smrde po česnu. Pa, če bi se tudi ne strinjal s to opazko, ker smatram česen za znak du¬ hovitosti, — vendar se strinjam z Vami kar se tiče 68 našega naroda in njegovih mož in onega — trebuha, ki ni nikoli sit. Popolnoma pa se strinjam z Vami v tem, da je nebo poslalo v meni slovenskemu narodu moža, ki mu da kruha, a ki mu da tudi s šibo in palico, — » moža, kakršnega je potreben ta narod. Ta mož bode pa tudi prvi, ki potegne raz obraz slovenskega naroda krinko laži. Slavna gospoda! Moje mnenje ni, da slovenski • narod vzemi vrag, a moje mnenje tudi ni, da ta narod „vzamejo“ tisti ljudje, katerim je prvo lastni trebuh, ki se redi na žuljih tega naroda, — moje mnenje je tem¬ več, da ni naroda na svetu od vzhoda do zahoda, od juga in do severa, ki bi se v vrlinah mogel kosati z narodom slovenskim. In te vrline, gospoda moja, ka¬ tere so? Jaz jih vidim, ker imam na očeh „čarobno steklo' 1 , vidim jih, ker leži pred njimi na narodu ona vražja — „črna koprena", ki kaže vse tako vražje in pristno, — Vi pa jih ne vidite. In ker jih vidim, povem Vam, da bi mi bilo ljubše videti vraga v svoji neodeti udurnosti in grdobi nego pa krinko laži in hinavščine, ki odeva narod slovenski!" Oni za hrbtom je ploskal Radovanovim besedam, svatov pa se je lotila razdivjanost. Dvorana je bila h kratu vsa polna ljudi pripravljenih na boj. Nastal je vrišč in pisk, letele so psovke in kozarci, noži in vilice in pokazala se je človeška kri. Najživahneji v boju so bili tisti postrežniki in postrežnice; metali so od jedi uma¬ zane krožnike po glavah, da so pokale krinke in so se zlivali ostanki po lažnjivih obrazih . . . Pozno v noči so se razšli svatje in sama sta ostala Vanda in Radovan za obširnim omizjem. Po dvorani je ležal vonj od vina in postanih jedil in duh od raz¬ grete človeške krvi. Mlada poročenca sta občutila moč opojnosti na¬ stale tihote in samote in silno je valovala po njihovih žilah vroča kri. Od dvorane sem sta čutila nekak pritisk, ki je uplival na razburjene živce. In pritisk je postajal močnejši in močnejši, — opojnosti morja so naraščala in ju dvignila na svojih valovih, kakor da bi se onadva nahajala v lahkem čolniču ovitem z minljivim cvetjem in svilenimi trakovi. In valovi so pričeli preplavljati bregove. Zibal se je čolnič v vrtincu — bližala se je divja nevihta, — nebo se je temnilo, — bliski so švi¬ gali — a Radovan oprime veslo, — zaiskre mu oči in zavesljati hoče ven v razburkano morje . .. 69 Tedaj se probudi mlada žena iz opojnosti, — iz¬ vije se iz njegovega objema, — raztrgajo se njiju po¬ ljubi in bolestno zaječi v strasti: „Ne, Radovan! Ne plovi!“ Plane na breg ter izgine... Polnoč je bila po stolpih bližnjih cerkva, ko se je vračal Radovan s svatbe proti svojemu samskemu domu. V njegovih žilah je gorelo, po njegovem vročem telesu je plapolal plamen razburkane moške strasti, po mišicah mu je trepetala čila moč in silila prekipeti, — — prepoln, prepoln je bil razkošja, ki je vrelo ves večer iz njenega telesa vanj in ki bi bilo sposobno obljuditi novi svet z močnimi, lepimi rodovi! Prepoln je bil tudi upov in sladkih nad za bodočnost, — pre¬ poln sreče, ki mu je sijala iz oči in iz celega mladega telesa. Zdelo se mu je, da se še vedno nahaja na vi¬ harnem morju, po čigar razburkanih valovih odmevajo udarci njegovega srca — in zdelo se mu je, da vse okrog njega prepeva visoko pesem sreče, — njegove sreče ter da ga obdaja tisoč in tisoč vročih krilatcev... Nebo nad njim se je čarobno razpenjalo v svoji krasoti, milijarde zvezd so ga pozdravljale s sladko za¬ vistjo, a izza zvezd, iz bajne globočine neba so se vsipali, drugi za drugim mogočni ognjeni utrinki. In ti ognjeni utrinki so se mu zdeli kakor goreči — jeziki, govoreči mu skrivnostne slove, prorokujoče stvari, ki se pripravljajo za velikim zastorom njegove pač lepe bodočnosti. In jutri že se odpro duri te njegove bodočnosti, — jutri že vstopi v te nove, neznane prostore ob strani svoje mlade družice. Jutri vidi zopet cesarski Dunaj — seveda zdaj z drugimi očmi! — in vse, kar ga spo¬ minja srečnih dijaških let. V tem cesarskem Dunaju sledil bode prvim osnutkom one velike, zanimive pravde, kateri so podlegli, kakor je dejala grofica, že štirje odvetniki — on ne podleže. Ondi v cesarskem Du¬ naju bode srečal osebe, ki so poklicane igrati važno, prevažno vlogo v tej pravdi, — visoke, imenitne osebe. In tod dalje v širni svet, — v lepo kraljestvo češko, v slavno domovino bratsko, za katero se je toliko na¬ vduševal na komersih, in na oni čudni grad Holm, kamor ga nekaj tako posebno vleče . .. Kaj bode tu vse videl, — doživel! Zatopljen v misli in načrte, zatopljen tudi v slasti opojnega trenotka, izkuša zbrati spomine zadnjih dni in jih odeti z glorijo svoje sreče. 70 Tudi Hedvike se spomni in tudi za njo najde jasen kotiček v svoji duši. Globoko vzdihne in pravi: »Uboga Hedvika! Vsega tega Ti seveda ne slutiš. A ti veš, da te ljubim, — še vedno ljubim ko nekdaj, z najsvetejšimi čutili srca-“ „Lažeš!“ se oglasi nekdo iz tmine kraj njega. Radovan se zgane, — ozre se plaho, a nadaljuje: »Da, Hedvika, to ti prisegam zdaj ta hip in tiha noč mi je priča, — zdaj ta-le hip, ko odeva že njo, mojo Vando svilena perut sladkega spanja, — prisegam ti Hedvika, da te še vedno ljubim in te bodem ljubil na vekov veke ... in prav ima Levičnik: Ljubim te, kot nekdaj, a ljubim te drugače!" »Ha, ha, ha! Ha, ha, ha!“ se začuje glasen krohot iz tmine in Radovan obstane strmeč. A glej! Že, stoji pred njim črna moška postava, katere lice jako čudno odseva v svitu zvezdnih utrinkov. »Oprostite, gospod Radovan," reče črna postava ter se narahlo prikloni. »Vi ste kakor ustvarjeni za dvoženje, ha, ha, ha! Ha, ha, ha!“ Radovan meni, da je srečal pijanega človeka, pa se mu izogne ter hoče nadaljevati svojo pot, nada¬ ljevati svoj pogovor z oddaljeno Hedviko. A oni mu stoji zopet na poti ter zlobno režeč se mu v lice, pravi: »Ne tako, gospod Radovan, ne odkrižate se me izlepa." ,,A kdo si ti, ki se drzneš . . .“ vzkipi Radovan vznevoljen. »Povem Vam na kratko: jaz sem hudič.* »Norec si, lopov si, poberi se mi!“ zahrumi Ra¬ dovan ter sune črnca v stran, a oni se ne gane in od¬ govori z resnobo, ki bi osupnila velikega Aleksandra: »Jaz sem hudič in prihajam k Vam v posebni mi¬ siji s posebnim naročilom . . . Sicer pa sem že bil na Vaši svatbi, točil sem Vam rujnega šampanjca . . „A—a!“ se izvije začuden vzklik iz prs Radova¬ novih in prične se tresti na vsem životu. Vsa opoj¬ nost izgine iz njegove duše in trda realnost mu stopa pred oči. »Da, stal sem za Vašim hrbtom, točil Vam šam¬ panjca, navdajal Vas z mislimi, kakršne ste pravili na rovaš slovenskega naroda, a moji so metali temu narodu na glavo umazane krožnike. Toda zdaj k stvari, gospod Radovan! Rekel sem, da ste kakor ustvarjeni za dvoženje, ker prisegate ljubezen dvema mladima ženskama h kratu, — a bi jo prisegli tudi še trem in desetim, ako bi imeli priliko. In to dokazuje, da ne ljubite nobene, da sploh ne ljubite. Ljubezen prisega le oni, ki ljubezni ne pozna in tak ste Vi, gospod Ra¬ dovan. In prav zato pozvan za velike reči! — Ljubezen 71 je sicer nekaj lepega, ljubezen je takorekoč začetek in konec vsemu, — ljubezen je ustvarila svet, a ga zopet podira, ljubezen stavi cerkve, prestole, a jih v isti sapi ruši, z eno besedo: ljubezen je vse in ljubezen ni nič. Ljubezen dela iz razumnih norce, je torej za norce. A druga je z žensko. Ženska je ljubezen in ženska hoče zase celega moža in je še premalo, — hoče vse moštvo. Gorje mu, ki žensko ljubi! Resnoben mož ženske ne ljubi, jo le vara. Kdor zna žensko varati, njega ženska ljubi in mu žrtvuje vse, a kdor jo ljubi, izgubi njo, življenje in vse. A Vi, gospod Radovan niste lju¬ bili, a tudi niste znali varati. — Zaradi tega se je vsulo na Vas prokletstvo nje, ki Vas ljubi z ognjem, v ka¬ terem še izgorite . . . Gospod Radovan! So reči, katerih ne razume Vaša učenost in se jim smeje, — pa Vi jih bodete še raz¬ umeli. Kajti prihajam k Vam po naročilu svoje mogočne prijateljice Šale, da Vas — aretiram in Vas povedem v — peklo! Da, gospod Radovan, Vi ste oklet, ste po¬ gubljen, obsojen ste prebiti kazen za svoje grehe zoper Hedviko Haringovo v peklu! In nocoj nastopite kazen; — v malo minutah se odpro pred Vami peklenske duri, skozi katere pelje poslej Vaša pot. .. In to zdaj veste! Pa še nekaj, kar je zelo važno. Govorilo se je na tej svatbi o slovenskem narodu, kateremu Vi ne dovolite, da bi ga vzel vrag. No, to ni potrebno! Narod, ki se je sam sebi zameril, ne potrebuje, da bi ga jemal — hudič! On je itak izgubljen! — Vi, gospod Radovan, ste pozvan za velike reči, ker Vaših moči ni absorbirala, izčrpala ljubezen, — a niste po¬ zvan, da rešite kar se ne da rešiti — namreč Vaš narod. Je pač vseeno, ako se napase na tem narodu še nekaj trebuhov njegovih kolovodij, — veliko sitih trebuhov iz naroda slovenskega ne bo! Okoli tega naroda se že stiska velik jeklen obroč, na katerem je nekaj tisoč vijakov. Vse to je nevidno navadnim očem. Na vijakih se dela neutrudljivo noč in dan, dan in noč. Kdo je na vijakih? To so tisti, ki so bili enkrat Slovenci, ki so ljubili svoj narod in so mu hoteli dobro, — a narod jih je za to še preganjal in jim ni dal skorjice kruha, dasi so zanj žrtvovali zadnjo srago. Njegovi lačni kolo¬ vodje so jim pa podstavljali nogo, da bi padli in so res padli — iz telesa! Zato so oni zdaj na vijakih, ki stiskajo jekleni obroč — prokletstva. In ta obroč je ožji in ožji in Vašemu narodu se godi vedno slabše. In rešitve ni! — Glejte — kri! Kri teče iz potnih srag za biti in ne biti borečega se naroda. Narodu zmanjkuje sape, a oni na vijakih so še in bodo dalje in dalje na 72 delu — dokler bo v narodu ljudij z nenasitnimi trebuhi! No, na konci morda neha narodu potrpežljivost pa izkuša otresti jekleni obroč, — a pri tem ga zadene katastrofa : krvaveč iz tisoč ran se zgrudi na tla pred obročem in premine kot — narod ., Radovan je jedva opazil, kako se med govorom nočnega tovariša napravlja okoli njega atmosfera v kateri mu bode dihanje težko, skoro neznosno; a pri tem mu prihaja zavest, kakor bi se ves kraj polnil ljudij, katerih pač ne more videti, a čuti njihovo morečo navzočnost. In uprav v tem trenotku se mu dozdeva, da čuti vso težo nesreče svojega izgubljenega naroda, katerega stiska oni jekleni obroč . . . „In rešitve ni!“ vzdihne zamolklo. »Rešitve ni!“ nadaljuje oni, zamahnivši z roko. „Da, pač! Rešitev je —“ pristavi h kratu in obstane. Tudi Radovan obstane in strmi poln pričakovanja, v obraz,tega čudnega obiskovalca. „Rešitev je,“ pravi oni, „a narod se bode odpo¬ vedal svoji ekzistenci . . .“ „Svoji ekzistenci!“ ponovi Radovan in obstrmi še bolj. „Ždi se Vam neverjetno, da bi se narod kakor Vaš moral odpovedati svoji ekzistenci. Saj mu kolo¬ vodje pridušajo nočindan da j t njim obstanek naroda ,nadvse svet in nadvse na svetu 1 , — kajti odpadli bi od narodnega trupla kakor pijavke, ko jim preneha hrane, z onim trenotkom, ko bi se narod odpovedal ekzistenci. Takrat bi bil praznik preporojenja . . .“ „Kdaj? — Kdaj? Nemogoče!" „Mora! Vsi se odpovedo ! Najprej mali, — za njimi veliki, — vsi! “ „Blaznost! Odpovedati se in ne biti — potujčen?!“ „Videli bodete, — pa skoro! In tudi Vi, gospod Radovan, se odpoveste . . .“ „Ha, ha !“ „Zdaj sva na poti — Stvarnica odločuj! Vaša kazen pričenja, — na zopetno svidenje, gospod Radovan! Pa pomnite: Vaš narod bo srečen, ko bo en narod vse, — prej ne!" -- Oni se je poslovil in izginil v noči, a Radovanu se je zazdelo, da se je pri tem stresla zemlja kakor se strese truplo ladije, ko trči ob nje bok podvodni čoln. Zagrmela je zemlja in se jela pogrezati v neznane glo¬ bočine, na nebu pa so se jeli še pogosteje utrinjati zvezdnati požari, — da, vse nebo je bilo hkratu v ognju, vse je žarelo, plamtelo in zemlja je odsevala v tem požaru kakor v žarkih doslej neznanega solnca. Žarela je zemlja in se potapljala v tem ognju, kakor 73 7 bi je nosila velika večna roka, kakor bi hotela ž njo zajeti tega požara, a jo zopet dvigniti iz ognjenega — krsta . . . In vsi ti neštevilni utrinki so bili podobni gorečim jezikom, kakršni so plavali nad glavami oznanjevalcev večne resnice v Jeruzalemu. le da so govorili eno azbuko, eno abecedo — besedo večnega stvarjenja, da, -celi ta požar je pomenil praznovanje vseh ljudi te zemlje— praznovanje prerojenja v novi enotni jezik in svečano odpoved dosedanjim narodnim zarotam. Kakor iz velike globočine je govoril glas nočnega spremljevalca: „ Glej, goreči studenec, iz katerega bodo zajemali vsi, iz katerega se bodo učili vsi!" In ta trenotek je videl Radovan uprav na svoje oči na tisoče in tisoče prebivalcev — izvirnikov ze¬ meljskega obljudenja — videl je razločno, da jih je zemlja, padajoča v globino vsemirja — uprav zajela, kakor zajame ribič v mrežo bogato množino morskih prebivalcev — in bilo ga jih je strah! „S temi boš imel opraviti /“ je slišal zopet oni glas. Opraviti! S temi! Saj niso ljudje, da bi zamogel ž njimi imeti opravka! Človek je vendar vse nekaj drugega, četudi je lice njegovo lažnjivo. A to so — le- činke, iz katerih so se izlevili lepi metulji — pravi ljudje! In s tem naj ima opraviti?' Podobni so vragom, zapeljanim angelem, kakršne je po bibliji Bog pahnil v brezdno pekla — kako je to prišlo na zemljo? Ah, zemlja jih je zajela, dirjajoča skozi peklo, in on naj ima ž njimi opravka! In pa ti naj bodo mero¬ dajni za usode narodov; ti naj vodijo človeške trume do zmag jv boju za resnico? Gorje, ako bi jim zaupal človek! Česa ga čaka? Česa čaka narodov? Pokolj, revolucija, nebrzdanost, pogin! In vendar, kako samozavestno ti stoje te armade, kakor sfinge! Kako gledajo nanj s tajinstvenimi očmi, kako se jim gibljejo tolste, ostro rezane in navihane ustnice — kako spogledovanje med seboj, češ, ne odide nam itak ne, saj je oklet! In te temne vrste žare v svitu nebeških požarov, kakor nočne armade sovražnikov v svitu bojnih signalov. Takrat pa zadoni povelje: Naprej! In v trenotku se vidi obkoljenega od teh temnih sfing in že se mora boriti ž njimi — udarjati mora preko leve, preko desne — naravnost — in nevarnost postaja čimdalje večja — predrznost lečink je boljinbolj vsiljiva — že skoro mu ne bo vstrajati — gre mu za živo in mrtvo — sulice — srpi goreči jeziki — merijo mu v srce — že se čuti zadetega — že tiči želo globoko v njem — en krik — obupen in grozen iz njegovih težko hro- 74 pečih prsi in padel bi — padel globoko v brezdno, zevajoče pred njim kraj zemlje — a takrat ga pre¬ strežejo prijateljske roke, ki se mu prožijo v objem . . . „He, počasi, ne tako ! zavpije oni, a Radovan, videč na njem grdo lice — lečinke, odskoči, zaječi: „Pusti me, vrag! Ne udam se ti! „Ha, ha, veš, dobro sem se ga nalezel, pa ti si se ga tudi — vražja tvoja svatba!" „Levičnik!“ „Da!“ „Mislil sem, da je — lečinka, da si — hudič . . „Ha, ha! Ti li nisem rekel: pazi se ciankalija! In zdaj ga imaš — primaruha, da ga je polila za teboj!“ „Ciankali — ciankali ... o Hedvika!" ..Vrag je — ne Hedvika! Pojdiva spat!" „Da — spat! — In potem bo vstajenje — prazno¬ vanje vseh ljudi na zemlji — prerojenje narodov! Ni li dejal tako — hudič?" „Ubogi, ubogi Radovan!" 75 NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJI DNICA i DRUGI DEL l3ide prihodnji mesec s sledečo vsebino.: Proroške sanje. :: vožnja skozi peklo. :: Vražja dvjivprega*—?. LjufcijaJlU v dimu. :: Mesto očeta -— hudiča! :: Svatbena noč v že¬ lezniškem kupeju. :: Čuden so¬ potnik in še bolj čuden sprevod ¬ nik. nŽelezniška nesreča o polnoči. :: Ciganka v čakalnici J. razreda. :: Usodno snidenje in usodna ločitev. :i PODZEMSKI DUNAJ: a) Chambres separees visoke aristokracije; b{ chambres : separdes visoke diplomacije; : c) chambres separees tolovajev. :: Anstria felix — politično og¬ njišče sveta. :: :: :: Dvožeuska ljubica. :: Prvi osnutki nadvse ::: zanimive pravde, s« P:::: Na policijskem ravnateljstvu. :: Na¬ daljevanje peklenske vožnje. :: Orad Holm in njegove skrivnosti. ::. Govoreča krvava lisa. :: «Me- de.ua noč" v gradu. :: Povratek v domovino,Hosana in križaj ga! ::: -»Razkrinkana* špiritistka.' Novi. svetovni nazori: resaresit!