PoStnl urad Calovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2 Izhaja v Celovcu •— Erscheinungsort Klagenfurt Posamezni izvod 1,30 lil., mesečna naročnina 5 lilingov P. b. b. Letnik XVIII. Celovec, sobota, 21. december 1963 Štev. 51 (1126) Nekaj zaključkov ob prehodu v novo leto: Mir je prvenstvena želja vsega človeštva Ko se staro leto nagiba h koncu in tudi mi polagamo obračun o delu v minuli dobi, je potrebno, da si tako v malem kot tudi v velikem okviru ustvarimo jasno sliko, ki nam bo izhodišče za nase delovanje v novem letu. V mednarodnem pogledu je bilo leto 1963 bogato na važnih dogodkih, katerih daleko-sežnega pomena trenutno morda niti ne moremo še dovolj jasno oceniti, niti ne moremo vseh teh dogodkov posebej razčlenjevati. To tudi ne bi bilo pravilno, ker so vsi več ali manj med seboj povezani in bodo v daljši perspektivi s svojimi posledicami tudi skupno vplivali na nadaljnji razvoj v svetu. Vsekakor pa je treba posebej omeniti bistveno izboljšanje odnosov med Vzhodom in Zahodom: po dolgih letih brezuspešnih pogajanj je končno le uspelo medsebojno nezaupanje zmanjšati v toliko, da je bil sklenjen vsaj sporazum o delni prepovedi jedrskih poskusov. Seveda tega sporazuma ne kaze precenjevati in bi bilo popolnoma zgrešeno mišljenje, da je bila s tem že docela odprta pot tudi do drugih rešitev. Toda dejstvo je, da je prav »moskovski duh* v veliki meri pomagal obvarovati svet pred novimi zaostritvami. Ne samo, da se pripetljaji z zahodnimi vojaškimi konvoji na vzhodnonemški meji niso stopnjevali v odprt spor, marveč so se — čeprav le začasno — odprla tudi vrata v berlinskem zidu in bodo ob obojestranski dobri volji verjetno že v doglednem času dozoreli pogoji za stvarno presojo nemškega vprašanja. Prvi znaki se že kažejo, kajti gotovo ni naključje, da je Zahod — po odstopu Adenauerja vključno Zahodne Nemčije — prav zdaj začel bolj realistično proučevati svoje odnose do vzhodnih držav in je le še vprašanje časa, ko bo tako imenovana »železna zavesa* dokončno odložena v ropotarnici hladvojne. Da so danes sile miru in napredka krepkejše, kot so kdaj koli bile, se je izkazalo v Ameriki, kjer niti zločinski streli na predsednika Kennedpja niso mogli zaustaviti razvoja v smeri demokratizacije in pomirjevanja. Imeli so ravno nasproten učinek in so še bolj strnili tako v Ameriki kakor tudi v mednarodni javnosti vse tiste, ki se iskreno prizadevajo za lepši jutrišnji dan. V gotovi meri je podoben tudi razvoj po smrti papeža Janeza XXIII. in je drugo zasedanje vatikanskega koncila dovolj jasno izpričalo, da mimo sodobnih in realističnih ugotovitev v encikliki »Pacem in terris* danes nihče več ne more. Leto 1963 je bilo pomembno tudi za Združene narode in specializirane odbore OZN. Uspelo je rešiti nekaj nevarnih sporov ali jih vsaj lokalizirati, padle so še nadaljnje postojanke kolonializma, sklenjena je bila deklaracija, ki obsoja vse oblike diskriminacij zaradi rase, barve kože in narodnosti ter sprejeti so bili važni sklepi glede nevarnega nesorazmerja med razvitimi državami in deželami v razvoju. Predvsem pa je OZN v tem letu zastavila svoj vpliv za zgladitev poti do sporazuma o razorožitvi ter je sklep Amerike in Sovjetske zveze, da zmanjšata vojaške izdatke, vsekakor obetajoč korak, ki je lahko zgled vsem drugim državam. V tej zvezi je nedvomno zanimiv tudi predlog avstrijskega znanstvenika Thirringa (o njem obširno poročamo v posebnem članku — op. ured.), ki je postavil Avstrijo v središče svetovnega zanimanja. Vendar pa Avstrija ni le s tem zbudila pozornosti. Leto 1963, ki se je začelo v znamenju nevarne vladne krize, je bilo leto nenehnih notranjih sporov, ki so se večkrat znašli na robu prepada, v katerem bi se prav lahko razbilo dolgoletno sodelovanje obeh velikih strank. V tem letu je Avstrija spet brez uspeha skušala najti razumevanje za svoj položaj pri EGS in v teh dneh z deljenimi občutki spremlja milanski proces proti južnotirolskim atentatorjem. Cenjenim naročnikom sporočamo, da bo prihodnja številka »Slovenskega vestnika” zaradi praznikov Izšla šele 3. Januarja 1964 In ji bo priložen tudi stenski koledar prihodnje leto. Prepričani smo, Vam bo naš list tudi v novem letu zvest prijatelj in Vas prosimo, da ga širite v krogu svojih znancev. Uredništvo za da Morda noben drug dogodek kot prav ta proces ne opozarja tako resno na dejstvo, da manjšinska vprašanja niso drugorazredni problemi, marveč jih je treba obravnavati in reševati z vso prizadevnostjo. Vsaka država, ki ima v svojih mejah manjšine, je prej ali slej postavljena pred izbiro: manjšina — most ali vzrok spora? Most med sosednima državama pa bo manjšina uspešno tvorila le takrat, če ji bo država, v kateri živi, res pravična domovina. Obtoženci na procesu v Milanu se vsekakor zagovarjajo, da so po sredstvih nasilja segli zaradi tega, ker jim je bilo dovolj praznih obljub. Koroški Slovenci smo dinamit in podobne metode že vedno odklanjali, ker smo mnenja, da je manjšinsko vprašanje mogoče zadovoljivo rešiti le s skupnimi napori manjšine in večinskega naroda. Zato smo tudi iskreno pozdravili kontakte med našimi zastopniki in predstavniki vlade. Toda danes, ko delamo letni zaključek, ne moremo mimo ugotovitve, da nas je leto 1963 razočaralo tudi v tem oziru. Kljub temu pa hočemo ostati optimisti, ker zaupamo v demokratične sile, ker verujemo v končno zmago pravice, ki bo zgradila lepšo bodočnost — svet miru in prijateljstva! Vsem bralcem, naročnikom, sotrudnikom in prijateljem prijetne praznike in uspešno novo leto želita uredništvo in uprava ii-SAlisl Zanimiv predlog avstrijskega znanstvenika prof. dr. Thirringa d Avstrija naj bi postala „model razorožitvene države" in primer možnosti miroljubne koeksistence Znani avstrijski znanstvenik prof. dr. Hans Thirring, ki se je že večkrat izkazal v . /ujer.i vztrajnem prizadevanju za pomiritev v svetu, je poslal zvezni vladi in parlamentu posebno spomenico pod naslovom »Varnostni pas namesto orožja", v kateri predlaga popolno razorožitev Avstrije. Po njegovem mnenju naj bi Združeni narodi po uresničenju tega načrta priznali Avstrijo kot »model razorožene države" in primer možnosti miroljubne koeksistence. Thirringov načrt predvideva, da bi Avstrija sklenila sporazum tako s svojimi sosedami, kakor tudi s štirimi državami-podpis-nicami avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Države, ki mejijo na Avstrijo, bi se v tem sporazumu obvezale, da bodo imele av- strijske meje za nedotakljive in da nimajo do Avstrije nobenih ozemeljskih zahtev. Hkrati pa bi te države umaknile svoje oborožene sile z avstrijske meje globlje na svoje ozemlje na razdaljo, ki bi jo sporazumno določili. Podpisnice državne pogodbe — to so Amerika, Francija, Sovjetska zveza in Velika Britanija — pa naj bi se obvezale, da bodo uporabile svoj vpliv, da nobena država članica Atlantskega ali Varšavskega pakta ne bi začela s kakršnokoli vojaško akcijo proti Avstriji. Za primer, da bi bilo vse to mogoče doseči, predlaga prof. dr. Thirring popolno razorožitev Avstrije. Po razpustu avstrijskih oboroženih sil naj bi meje Avstrije nadzorovale oborožene straže OZN, ki bi vsako morebitno kršitev prijavile Varnostnemu sve- Koroški Slovenci ne moremo biti zadovoljni z novim deželnim zakonom o šolski nadzorni oblasti Na podlagi zveznega zakona o šolski nadzorni oblasti je koroški deželni zbor ta teden sklenil novo šolskonadzorno ureditev za Koroško. V zvezi z novo ureditvijo bi bilo — kakor določata državna pogodba in manjšinski šolski zakon za Koroško — treba ustanoviti tudi poseben oddelek šolske nadzorne oblasti za manjšinsko šolstvo ter sta osrednji organizaciji koroških Slovencev tozadevno že pravočasno izdelali in predali konkretne predloge. Toda deželni zbor teh vsestransko utemeljenih predlogov sploh ni upošteval in je izglasoval zakon, ki gre mimo ustavnih in zakonskih določil ter pomeni očitno diskriminacijo slovenske narodnostne skupine na Koroškem. Vprašanje šolske nadzorne oblasti za manjšinsko šolstvo je deželni zbor namreč »rešil" zelo enostavno: v deželni šolski svet in v okrajne šolske svete tistih okrajev, v katerih so šole na podlagi manjšinskega šolskega zakona iz leta 1959, pride po en zastopnik slovenske manjšine; »slovenski" zastopniki bodo imeli samo posvetovalno pravico in imenovali jih ne bodo Slovenci, marveč deželna vlada, medtem ko za vse ostale interesne skupnosti (zbornice, verske skupine itd.) take diskriminacijske omejitve ne veljajo. Koroški Slovenci se s tako ureditvijo, ki je v posmeh načelom demokracije ter hkrati v protislovju z državno pogodbo in celo z manjšinskim šolskim zakonom (kateri Slovencem gotovo ni naklonjeni), nikakor ne moremo zadovoljiti. To še toliko manj, ker je prav pomanjkanje pristojne šolske nadzorne oblasti eden izmed glavnih vzrokov za današnje stanje na področju šolstva, ki postaja čedalje bolj nevzdržno in se od leta do leta veča odstotek slovenskih otrok, katerim ni zagotovljen pouk v materinem jeziku, čeprav državna pogodba to izrecno določa. Tega vprašanja pa tudi novi zakon ne more in ne bo rešil, saj nas je — namesto da bi nam priznal resnično enakopravnost — ponovno proglasil za državljane druge vrste in nam odreka celo tisto pravico, ki nam jo je priznal ne ravno širokogrudni in vse prej kot demokratični šolski zakon, namreč pravico do posebnega oddelka šolske nadzorne oblasti. Ob takih dejstvih je zvenela naravnost ironično izjava enega izmed poslancev, ki je med razpravo v deželnem zboru dejal, da »jezikovne manjšine ne moremo slabše obravnavati kot verske skupine". Deželni zbor je namreč s koroškimi Slovenci dejansko slabše ravnal kot z vsemi drugimi interesnimi skupinami, saj je edino nam odrekel toliko zrelosti in enakopravnosti, da bi sami imenovali svoje lastne zastopnike v posamezne organe šolske nadzorne oblasti. Da pa so med razpravo tokrat značilno molčali celo najbolj zagriženi protislovenski hujskači, ki so se sicer vedno zelo hrupno oglasili, kadar je šlo za vprašanje slovenske manjšine na Koroškem, moremo tolmačiti le kot priznanje, da nam z novim zakonom ni bila dana niti drobtinica pravic. tu, medtem ko bi za notranjo varnost države še naprej skrbele policijske sile in žan-darmerija. Predlogi prof. Thirringa na prvi pogled izgledajo precej utopični, posebno če upoštevamo, da v svetu trenutno razen lepih besed in brezkončnih razprav še ni opaziti resne in iskrene pripravljenosti na razorožitev ali vsaj na zmanjšanje izdatkov posameznih držav za oboroževanje. Tudi pri nas v Avstriji so zelo vplivni tisti krogi, ki namesto zmanjšanja zahtevajo povečanje izdatkov v vojaške namene, češ: Avstrija se je odločila za trajno nevtralnost in to svojo nevtralnost mora — če je treba — braniti z vojaško silo. Kljub vsemu temu pa je predlog, ki ga je sprožil prof. Thirring in o katerem avtor sam pravi, da je na prvi pogled podoben utopiji, realen ter vreden pozornosti. Treba je samo, da bi ga kot takega priznali in obravnavali na pristojnih mestih tako v avstrijskem kot tudi mednarodnem okviru, kajti njegova uresničitev bi lahko pomenila neprecenljiv prispevek k zmanjšanju napetosti v svetu 'in k uresničenju mirnega sožitja med narodi. Hrušcov in Johnson se bosta morda sestala že v prvi polovici prihodnjega leta O novem srečanju med ameriškim predsednikom in predsednikom sovjetske vlade je bilo govora že za časa Kennedyja, pa tudi zdaj je večkrat slišati o možnosti sestanka med Johnsonom in Hruščovom. Na sedežu OZN ne izključujejo možnosti, da bi do takega srečanja lahko prišlo že v prvi polovici prihodnjega leta. V tej zvezi zlasti poudarjajo izboljšanje odnosov med Vzhodom in Zahodom ter posebej med Ameriko in Sovjetsko zvezo, do katerega je prišlo s sklenitvijo moskovskega sporazuma o delni prepovedi jedrskih poskusov; prav tako pa smatrajo za ugoden znak tudi sklep obeh velesil o zmanjšanju izdatkov za oboroževanje. V kratkem se bodo v Ženevi spet nadaljevala pogajanja razorožitvenega odbora, ob katerih se bo pokazalo, ali je mogoče doseči tak napredek, ki bi opravičeval sestanek obeh naj-visjih državnikov. Vsekakor pa bi bilo tako srečanje izredno pomembno tako za nadaljnje odnose med obema državama kakor tudi za splošno mednarodno ozračje in za nadaljevanje sedanjih prizadevanj s ciljem, da bi še naprej odstranjevali medsebojno nezaupanje ter tako ustvarili ugodne pogoje za obravnavanje in konstruktivno reševanje posameznih spornih problemov. Svet, v katerem živimo: Kolonializem izumira nastaja pa neokolonializem Prejšnji teden sta spet dve afriški deželi, bivši koloniji, postali neodvisni: Kenija in Zanzibar. Kolonializmu so štete ure, v doglednem času se bo podrla tudi njegova zadnja postojanka in odstranjeno bo eno izmed glavnih žarišč nemirov, ki so bili značilni za naše stoletje. Toda v trenutku, ko izumira kolonializem, že nastaja nova nevarnost prav za dežele, ki so se komaj osvobodile tujega gospodstva. Po krivdi kolonialne politike so bivša kolonialna ozemlja splošno zaostala in navezana na pomoč drugih, predvsem industrijsko razvitih držav. Ravno pri dajanju te pomoči pa se je začela pojavljati nova oblika kolonialne politike, ki jo splošno imenujemo neokolonializem. Oglejmo si to politiko na enem samem primeru — na primeru Zahodne Nemčije. Zahodna Nemčija je edina med visoko industrializiranimi kapitalističnimi deželami, ki že 45 let nima oziroma ni imela kolonialnih posesti. Kljub temu pa si je nemški monopolni kapital vztrajno utiral svoja pota v Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko. To se je dogajalo v obdobju med obema vojnama in seveda — čeprav z dokajšnjo zamudo — tudi po drugi svetovni vojni. Danes ima Zahodna Nemčija že izredno pomembno mesto in vlogo med deželami v razvoju. Svoje neokolonia-listične napore pa še zmeraj stopnjuje. Samo za tehnično pomoč je bilo iz zveznega proračuna do leta 1963 izdanih 877 milijonov mark. Ta postavka se je dvignila od 55 milijonov v letu 1956 na 233 milijonov v letu 1963. Zlasti velja to za Latinsko Ameriko, za katero se je tehnična pomoč najhitreje dvigala: od 7 odstotkov v letu 1960 na 27 odstotkov v letu 1962. Cenijo, da znaša celotna vsota javnih kreditov Zahodne Nemčije v afriških deželah eno milijardo 22 milijonov mark, k čemur je treba dodati še 800 milijonov tako imenovanih posebnih prispevkov v različnih mednarodnih organizmih, ki nudijo pomoč deželam v razvoju. Privatne investicije so se v afriških deželah dvignile na 252 milijonov, v Latinski Ameriki pa že na 1.026,000.000 mark. Okoli 600 privatnih združenj deluje na različne načine kakor vzvod za prodiranje zahodnonem-škega kapitala v te dežele. Med njimi so zastopani največji monopoli in banke, ki so jedro osrednjega združenja Afrikagesellschaft, preko katerega se pretaka zahodnonemški monopolni kapital v dežele v razvoju. Vojaška pomoč, kot izkazuje zahodnonemški zvezni proračun, znaša 38,5 milijona mark. Objavljeno je bilo, da 300 ofcirjev Bundesivehra službuje kot vojaški inštruktorji v raznih afriških deželah. Več kot 2500 afriških študentov študira na nemških univerzah. Samo podjetje Bayer daje 400 delovnih mest za afriške praktikante, katerih praksa znaša 22 mesecev na posameznika. Zahodnonemški radio ima neposredno za tujino 27 programov dnevno v 40 jezikih. Od tega je tedensko 140 minut oddaj posvečenih Afriki. Zahodnonemška vlada daje vsako leto več kot 50 milijonov mark na razpolago cerkvi kot podporo za njeno aktivnost v deželah v razvoju. Cerkev ima namreč dobre stike in izkušnje in je pripravljena nuditi vzporedno z vladno pomočjo še svojo dejavnost, ki je osredotočena tja, kamor je usmerjen monopolni kapital. Ti podatki iz uradnih nemških virov in tiska sami povedo, da se je zahodnonemški monopolni kapital zelo značilno vključil v akcijo klasičnih evropskih metropol. Njihova ekonomska logika je: prvič, pridobiti si iz nekdanjih kolonialnih področij čimveč surovin, drugič, razširiti svoje tržišče industrijskih izdelkov. V ta namen je bil pri bonski vladi že leta 1961 ustanovljen poseben posvetovalni svet za politiko razvoja. Načeluje mu minister Schell, čigar resor je ekonomska kooperacija; šteje pa 22 članov, ki zastopajo najbolj poznane zahodnonemške industrijske, bančne in znanstvenoraziskovalne kroge. Akcijski program zahodnonemških monopolov je izredno precizen in praktičen in zato tudi dokaj učinkovit. Tako je znani zahodnonemški list >Die Welt* pred nedavnim bahavo zapisal: Mnenje, ki vidi v Latinski Ameriki izključen rezervat ZDA, je danes tudi v uradnih krogih že premagano. Če to velja za Latinsko Ameriko in za ZDA, velja prav gotovo tudi za Francijo in Anglijo v Aziji in Afriki. Zahodnonemška vlada prav nič ne skriva svojih namenov. Minister Schell je namreč večkrat izjavil, da se njegova vlada ne more ravnati samo po željah dežel v razvoju, ampak mora imeti lastno iniciativo pri izdelavi programa o politiki razvoja za vsako posamezno deželo. Drugače povedano to pomeni, da gradi Bonn svojo neokolonialistično akcijo predvsem v lastnem interesu utrjevanja za- ---------------------------------------------------------------------. Tradicionalni Slovenski ples ki bo, kakor smo kratko spo-očili že v zadnji številki našega lista, v soboto, dne 18. januarja 1964 s pričetkom o'> 20. u/i v celovški Delavski zbornici, spet vabi prijatelje pristne domače zabave. Na splošno željo se je Slovenska p osvetna zveza kot prirediteljica tokrat odločila za omejeno število vstopnic In jih bo dala v prodajo samo toliko, kolikor je na razpolago sedežev. Vsak ki bo kupil vstopnico — cena znaša 25 šilingov — bo torej imel zagotovljen tudi sedež. Zato pohitite in si vstopnico nabavite že v predprodaji pri krajevnih Slovenskih prosvetnih društvih ali v knjigarni »Naša knjiga" v Celovcu. \_____________________________________________________________________J Industrijska proizvodnja v Jugoslaviji močno narašča in je bila letos za 15 odstotkov večja kot lani V primerjavi z istim obdobjem lanskega leta je jugoslovanska industrijska proizvodnja v enajstih mesecih letošnjega leta za 15 odstotkov večja. Takšni rezultati v industrijski proizvodnji so presegli celo prognoze, navedene med letom, proporce, predvidene z zveznim družbenim planom za letošnje leto, pa presegajo za 5 odstotkov, kar pomeni, da je porast proizvodnje za 5 odstotkov večji, kot ga je predvideval plan. Najbolj je narasla proizvodnja v Črni gori, in sicer za 42 otstot- Avstrijski tranzit čez Reko se bo še izboljšal Pred nedavnim je bila na Reki dvodnevna seja mešanega avsfrijsko-ju-goslovanskega odbora za pospeševanje tranzita preko reške luke. Zastopniki Avstrije so ob tej priložnosti z zadovoljstvom ugotovili, da so njihovi predlogi, izneseni na predhodnem zasedanju odbora na Dunaju, našli v pristojnih jugoslovanskih krogih široko razumevanje tako glede obsega kakor tudi glede strukture tranzita čez Reko. Za avstrijsko gospodarstvo se promet skozi reško luko ugodno razvija in je pričakovati, da se bo v bodoče še povečal, kajti na sedanjem zasedanju so govorili tudi o vključitvi Avstrije v prosto carinsko cono na Reki. Poleg tega so ob tej priložnosti razpravljali tudi o vprašanjih cestnega prometa, o katerem se bodo pogajanja spet nadaljevala na Dunaju. kov, v Makedoniji je narasla v primerjavi z lanskim letom za 21 °/o, v Srbiji za 17 °/o, v Sloveniji, Hrvatski ter Bosni in Hercegovini pa po 14 %>. Porast industrijske proizvodnje v Sloveniji je bil s 14 % za 4 odstotke večji, kot ga je predvideval plan. Posebno živahna je bila dinamika proizvodnje v elektroindustriji, kjer je bilo doseženo povečanje za 37 %. Kovinska industrija Slovenije, ki je v prvem polletju še zaostajala za planom, ga je zdaj presegla že za 14 %. Papirna industrija je svojo letošnjo proizvodnjo povečala napram lanskoletni za 15 %. Znatno preseganje plana izkazujeta tudi nekovinska industrija in industrija gradbenega materiala, prva je povečala svojo proizvodnjo za 15% in druga celo za 18%. Lesna industrija je plan presegla za 5 % in je svojo proizvodnjo povečala za 15 %. Zlasti presenetljivo se je letos ob izvoznih uspehih razvila proizvodnja v usnjarsko-čevljarski industriji, ki nasproti planirani stopnji 4 % izkazuje povečanje za 11 %. Podobno zaznamuje gumarska industrija 17-odstotno povečanje nasproti planirani stopnji 8 %. Nad planom pa so tudi kemična, tekstilna in živilsk.-industrija. Ob koncu novembra je bilo zabeleženo zaostajanje le v črni in barvasti metalurgiji ter v tobačni industriji. Vendar so tudi te industrijske panoge v zadnjih mesecih dosegle boljše rezultate in je bila njihova proizvodnja za prvih enajst mesecev tega leta le se za nekaj odstotkov pod planiranim porastom. Na drugi strani pa so ob tako živi dinamiki proizvodnje nastopile določene težave na področju energetike, čeprav je elektrogospodarstvo Slovenije meseca novembra zabeležilo rekordno proizvodnjo. Sploh je bil mesec november posebno uspešen za slovensko industrijo, saj je presegla proizvodnjo v lanskoletnem novembru za blizu 18 %. hodnonemških monopolov, kar je seveda v hudem nasprotju s temeljnimi interesi dežel v razvoju. Podobno kakor Zahodna Nemčija pa tudi razne druge visoko razvite in industrializirane države zlorabljajo težavni gospodarski položaj bivših kolonialnih dežel ter pod krinko »pomoči« utirajo v njih pot svojemu kapitalu. Zato se mednarodne organizacije trudijo, da bi tehnični in drugi pomoči dale tak okvir, ki bi res služil interesom dežel v razvoju. Prejšnji teden so se v Londonu sestali ekonomski strokovnjaki iz 11 držav, ki so predlagali, naj bi ustanovili novo svetovno organizacijo za trgovino, katere namen bi bil pomagati zaostalim predelom sveta pri njihovem gospodarskem razvoju. Predvsem naj bi ta organizacija koordinirala delo že obstoječih oblik pomoči in prevzela funkcije, »ki se zdaj ne opravljajo ustrezno«. Zlasti pa se za tako koordinacijo zavzema OZN, kjer čedalje bolj prevladuje mnenje, da sedanje oblike »pomoči« najmanj koristijo tistim, ki bi je bili najbolj potrebni. OSI ROKO!) svecu DUNAJ. — Splošna nezgodna zavarovalnica, ki )• leta 1960 Izplačala 271,2 milijona šilingov, je morala eno leto pozneje svoje dajatve povišati 2e na 384,5 milijona in v letu 1962 celo na 388,1 milijona šilingov. Leta 1962 je zavarovalnica izplačala za invalidske rente 270 milijonov, rente za vdove 30,5 milijona, rente za starše 1,5 milijona in za stroške zdravljenja 5,9 milijona šilingov. BEOGRAD. — Jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič je bil na štiridnevnem uradnem obisku na Češkoslovaškem, kamor ga je povabil češki zunanji minister Vaclav David. V razgovorih, ki jih je jugoslovanski minister ob tej priložnosti vodil t češkimi državniki, so obravnavali odnose med obema državama, pri čemer je bil ugotovljen ugoden razvoj prijateljskega sodelovanja med Češkoslovaško !n Jugoslavijo. Izmenjali pa so tudi mnenja o raznih mednarodnih vprašanjih. RIO DE JANEIRO. — V Braziliji so sporočili, da se je proizvodnja hranil v Latinski Ameriki v letih 1962-63 spet zmanjšala, in sicer za 2 odstotka. To je že četrto leto postopnega zmanjševanja kmetijske proizvodnje v tem delu sveta in ima socialno vrenje v Latinski Ameriki torej zelo realno podlago. BONN. — V Zahodni Nemčiji sta prejšnji teden umrla dva profilirana politika, bivši zvezni prezident prof. Heuss in predsednik socialdemokratske stranke Ollenhauer. Oba sta bistveno prispevala k povojnemu razvoju Zahodne Nemčije in je bil za oba odrejen državni pogreb. KAIRO. — Med obiskom predsednika kitajske vlade Cu En Laja v Združeni arabski republiki Je imel predsednik ZAR Naser govor, v katerem je analiziral splošne svetovne probleme in poudaril, da so v sedanjem položaju najpomembnejše težnje narodov na svetu k miru in mirnemu razvoju. Ta prizadevanja ne morejo biti uresničena brez združenih naporov — je dejal — in ustanovna listina OZN je še vedno program narodov sveta, ne glede na to, da jo skušajo izkoristiti proti tistim, ki so jo sprejeli. Cu En Laj pa je v svojem govoru poudaril zlasti azijsko-afriško solidarnost. DUNAJ. — Avstrijski računski dvor je v svojem poročilu ugotovil, da znašajo zaostanki na javnih dajatvah v tem letu 2.752 milijonov šilingov ali 22,1 •/•. Iz tega je razvidno, kako podjetniki ocenjujejo svoje dolžnosti napram državi in skupnosti, kajti na strani delojemalcev do takih zaostankov sploh ne more priti, ker se jim davek avtomatično odtegne od plače. Kljub temu pa v OVP-jevskih krogih govorijo o pretiranih zahtevah delovnih ljudi. V/ASHINGTON. — Po poročilih študijske komisije ameriškega ministrstva za delo bo do leta 1970 avtomatizacija v Združenih državah Amerike izpodrinila okoli 22 milijonov delovnih mest. Pri tem pa je treba upoštevati, da spada brezposelnost že zdaj med najbolj pereče probleme ameriške notranje litike. » BONN. — Struktura prebivalstva v Zahodni Niem-čiji izkazuje naraščanje števila starih. V zadnjih ikiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiin Ledeno cvetje Nekega zimskega dne, ko se je zjutraj Tomek prebudil in se ozrl proti oknu, da bi videl, če je že dan, je zagledal na okenskih steklih vse polno belega cvetja raznih oblik. Hitro je vstal in ker je imel oči na koncu prstov, je potipal rože. Toda takoj je umaknil roko. Rože so bile zelo mrzle in ledene. Poiskal je babico in ji rekel: „Babica, ali si videla, kakšne rože so danes na oknih. Le kako so se naredile in kako mrzle so. Le pojdi jih potipat." Babica se je nad Tomekovim vprašanjem malo nasmehnila in rekla: .Če boš priden, Tomek, in me ne boš danes preveč nadlegoval, se bom do večera gotovo spomnila zgodbe, ki mi jo je nekoč o teh ledenih rožah pripovedovala moja stara mati." Po tej babičini obljubi je Tomek nestrpno pričakoval večera in je skušal biti čimbolj priden, kajti babica je znala pripovedovati čudovite pravljice, celo lepše so bile kakor tiste s slikami v knjigi. Zimski popoldan se je hitro prevesil v večer. Babica je potegnila stolček bliže peči. Tomek je hitro rekel: „No zdaj pa le začni." In babica je povedala naslednjo zgodbo: „V davnih časih, pred mnogimi leti, ko je bila moja babica še majhna punčka, so bile tudi v teh krajih vedno hude zime z obilo snega. To je bilo zaradi tega, ker takrat dedek Mraz še ni bil dedek, ampak je bil še mlad in močan mladenič, ki je vsako zimo prihajal s severa in obiskoval vse kraje daleč na jugu. Povsod je nanese! snega in ledu. In kakor se čudno sliši, se je takrat Mraz zagledal v lepo deklico, ki je živela v teh južnih krajih. Všeč so mu bili njeni črni lasje in vedno rdeča lica. Takih na severu ni videl. Hotel je to dekle pridobiti, da bi odšla z njim v severne kraje, kjer je bil doma, kajti na jug je lahko prihajal le pozimi, in še to le za kratek čas. Toda ni vedel, kako bi se deklici približal. Videl je druge mladeniče, da so dekletom prinašali rože. Mislil je, da bo še sam tako naredil. Ponoči se je tiho prikradel na vrt, da bi natrgal rož. Toda glej! Čim se je pojavil na vrtu, so rože otrpnile, povesile cvetove in zgubile vsak vonj. Mraz je kljub temu utrgal dva velika lepa cvetova. Toda čim se ju je dotaknil, sta se spremenila v dve ledeni sveči. Še in še je poskušal, toda vedno brez uspeha. Mraz zaradi tega ni obupal. Zvečer, ko je sonce zašlo, se je tiho približal hiši, kjer je živela deklica, in si rekel: ,Če ji rož ne morem prinesti, jih bom pa narisal.' V vsako steklo od okna je posebej dahnil, in glej, že so pod njegovim dahom nastajale lepe bele rože najrazličnejših oblik, vsaka drugačna od druge, da noben vrtnar ne bi vzgojil takih. Mraz je bil zadovoljen s svojim delom in si je mislil: Jakih rož ne more noben drug mladenič prinesti dekletu. Gotovo ji bodo nad vse všeč.' Ko se je deklica zjutraj zbudila, se je začudila in razveselila nenavadno okrašenih oken. Toda ko se je dotaknila čudne- ga cvetja, je začutila, da so rože ledene. Zazeblo jo je ob teh ledenih rožah in je rekla: ,Joj, kakšen mraz, kakšen mraz.' Tako je Mraz večer za večerom oblegal hišo in risal ledene rože na vsa okna. Vsak dan popoldne pa je sonce na veliko Mrazovo jezo vsaj za nekaj ur pokvarilo njegove rože, ki so se pod njegovimi toplimi žarki raztopile. Deklica pa je vsak dan željno čakala, da se dvigne sonce tako visoko, da se bodo ledene rože na njenih oknih raztopile in da se bo ogrela ob njegovih žarkih. Toda to je bilo le kratkotrajno. Zvečer, ko je sonce zašlo, je Mraz spet nemoteno zavladal in risal na okna vse večje in lepše cvetje — prepričan, da bo s tako vztrajnostjo pridobil dekle. Bolj ko je Mraz vneto risal ledeno cvetje, bolj je dekle vzdihovalo za soncem. Njena prej rdeča lica so začela bledeti, dokler ni nekega dne pobegnila pred Mrazom daleč na jug, kamor Mraz ni mogel za njo. Njegove ledene rože niso mogle ogreti njenega srca. Ko je Mraz nekega večera, ko je spet prišel, da bi risal ledene rože na okna in občudoval svojo izvoljenko, videl, da je hiša prazna, je uvidel da je dekle pobegnila pred njim. Užaljen se je umaknil daleč na sever in sklenil, da ne bo v te kraje nikdar več prišel. Šele ko je minila dolga vrsta let, se je nekoliko potolažil in pozabil na užaljenost in tako se zgodi, da obišče tudi naše kraje, ki ga spominjajo na lepo dekiico, ki je bila vnela njegovo ledeno srce. Takrat pripelje s seboj sneg in led in nariše na vsa okna polno cvetja, s katerim je nekoč hotel pridobiti dekle.” Tako je babica zaključila zgodbo: „!n tiste ledene rože si danes zjutraj videl." NOVOLETNO VOŠČ LO Očka in mamica, čujta voščilo, ko z jutrom se novo je leto začelo in staro se v noči je poslovilo! Naj vama bo, kar je mogoče, veselo. Kot sam praznik novoletni naj bi vama bili vsi dnevi prijetni, naj bi vama sreče dali obilo. Naj bi vsi v hiši zdravi ostali in se prisrčno radi imeli. Naj bi ob letu se radostno zbrali in si spet novo srečno leto želeli! Štiri želje Boštjan se je sankal po zasneženem hribu in se drsal po zamrznjenem ribniku. Ves rdeč je pritekel domov in dejal očetu: __ Očka, zima je najlepši letni čas! Želim, da bi bila vedno zima! — Zapiši to željo na moj koledar! — mu je dejal oče. Prišla je pomlad. Boštjan je veselo dirjal za metulji po travniku in nabiral cvetje. Ko je pritekel domov, je dejal: — Očka, pomlad je najlepši letni čas! Želim, da bi bila vedno pomlad! Oče je spet rekel Boštjanu, naj to željo napiše na koledar. Prišlo je poletje. Boštjan je šel na počitnice. Ves dan se je igral in kopal, zvečer pa je dejal očetu: — Očka, poletje je najlepši letni čas! Želim, da poletje nikoli ne bi minilo! Tudi to željo je zapisal v koledar. Prišla je jesen. Na vrtu so obirali sadje — rdeča jabolka in rumene hruške. Boštjan je bil navdušen in je dejal očetu: — Očka, jesen je najlepši letni čas! Tedaj je vzel oče v roko koledar in pokazal sinu, da je isto govoril tudi o zimi, pomladi in poletju. Skval Dolgobrad Pod Lučinami je soteska Rajnik. V tej rebri stoji ogromna, živa skala, ki je votla, okrog nje pa je več izvirkov, ki jih domačini imenujejo »kadi« ... V votli skali je nekoč prebival gozdni škrat, ki je varoval zaklad: polno kad zlata. Bila je mesečna noč. Na nebu je plavala luna kot velikanski zlatnik. Takrat se je iz hoste vračal star drvar v Lučine. Šel je skozi Rajnik in pred skalo zagledal škrata. Drvar se je škrateljna ustrašil, vendar ga je ogovoril: »Kaj pa ti tukaj posedaš in v luno gledaš?« »Zaklad varujem,« se je odrezal škrat. Drvar je mimogrede poškilil v votlino, kjer je zares zagledal polno kad zlatnikov. »Ojoj, gozdni škrat, ti si pa zares bogat!« je vzkliknil drvar in si pomel oči, kajti bleščava zlata bi ga skoraj oslepila. »Ti si bogat,« je ponovil, »jaz sem pa taikšen siromak, da v žepih nimam drugega ko zrak. Daj mi prgišče zlatnikov, ljubi škrat, da mi na stara leta ne bo treba hoditi v les sekat!« Škrat pa se je zasmejal: »Dobil boš zvrhan klobuk zlatnikov, če boš jutri opolnoči prišel k tej skali ter uganil, kako mi je ime.« Drvar je šel domov in živi duši ni povedal, koga je srečal in kaj je videl. Vso dolgo noč ni zatisnil očesa. Naslednje jutro pa je zgodaj vstal, zadel na ramo drevnjačo in odšel v ho-sto podirat drevesa. Ko pa se je zmračilo, je drvar popustil delo in odšel proti domu. V Rajniku se je po-tajil za sosednjo skalo, kjer je gozdni škrat varoval zlati zaklad. Kmalu je zagledal pred škrateljnovo pečino ogenj. Gozdni škrat je namreč zažgal suhljad, plesal pred votlino o-krog ognja in pel: »Oj drvar pa le ne ve, da Dalgobrad mi je ime . ..« Tako je prepeval in skakal, dokler ni v dolini odbila polnočna ura. Takrat je škrat u-tihnil ko grob, pogasil ogenj in se umaknil v votlino. K njemu je iz skrivališča prišel stari drvar. Brž ko ga je škrat zagledal, ga je vprašal: »Ali že veš, kako mi je ime?« »Vem,« se je zasmejal drvar. »Škrat Dolgobrad!« Škrat Dolgobrad pa se je u-daril po čelu, da je kar zazvonilo, in zatarnal: »Sam sem kriv, da si zvedel za moje ime. Ker sem bil že takšen prismuk, da sem svoje ime izblebetal, pa si napolni klobuk z zlatniki!« Komaj je stari drvar nagrabil v klobuk zlatnike in odšel iz votline, se je kad z zlatniki pogreznila v zemljo, škrat Dolgobrad pa je izginil, da j;a nikoli več ni videla živa duša. Iz jame, kamor se je pogreznila kad z zlatniki, pa dandanašnji izvira živa voda. Nagradna križanka za otroke Tudi na vas mlade ugankarje smo mislili in vam pripravili ob praznikih križanko, ob kateri vam želimo mnogo zabave. Namenjena je prav vam, zato tudi ni pretežka in smo prepričani, da jo boste uspešno in pravilno rešili. Saj ste že večkrat pokazali, da „trdi orehi" niso tako trdi, da jih ne bi strli; samo malo potrpljenja je treba in seveda tudi malo znanja. Tega pa vam prav gotovo ne manjka, kajti slišali smo, da se v šoli pridno učite. Ravno zaradi tega smo kot nagrade tudi izbrali lepe mladinske knjige, ki jih boste z zanimanjem brdli in se iz njih marsikaj učili. Knjiga je sploh najlepše darilo, ki ga moramo ljubiti in čuvati kot dragocen zaklad. In glejte: med tiste, ki boste poslali pravilne rešitve križanke, bomo razdelili tri nagrade. Seveda — kdo bodo tisti, ne vemo, odločil bo žreb. In ne pozabite: rešitve nam morate poslati do 5. januarja 1964 na naslov: Slovenski vestnik, Celovec - Kla-genturt, Gasometergasse 10. Vodoravno: 1. del vhoda v hišo; 4. padajoča voda; 8. vodna žival; 10. trije enaki soglasniki; 11. veznik; 12. staro strelno orožje; 14. dva enaka samoglasnika; 15. bližnji praznik; 16. šievnik; 18. manjše naselje; 19. osebni zaimek; 20. apetit; 21. števnik; 22. osebni praznik; 24. žensko ime; 25. gorovje v Evropi. Navpično: 1. glej našo opombo; 2. zgoden; 3. okrajšan veznik; 5. okrajšava za lastnoročno; 6. časovna enota; 7. glej našo opombo; 9. moško; 12. pogon na divjačino; 13. začimba; 17. nikalnica; 19. oranje; 22. klic gosi; 23. pritrdilnica. Opomba: Navpično 1. in 7. berete naše voščilo vsem mladim prijateljem. T“'< n n m 7™ M T~ 9 1 10 I « m u 1 fV J 1 4F m j Tč o- 1g m 19 Jd~ m u $1 u n C m 11LLU Malej Bor: Na partizanski straži (Odlomki) NOVOLETNA M na štirih kontinentih Vse tiho je ... Le sneg in mesečina. Kako ti je, srce! Poslušaš vase! Nika;, nikar! Glej, juho razig.a se in zarja pljusne v črni krov spomina... Odtod, z otoka, k) viharna morja ga niso pokopala še pod sabo, strmim, srce, sam sebi tuj, za tabo, ki ploveš... kam! V pozabljena obzorja. Vsenaokrog, po vseh gazeh molčanje... Samo drevesa, jaz, spomin — na straži. Tovarišica noč, samo ukaži! Če vse molči, vendar kriči — priznanje. Ne, tu v gorah na partizanski straži, tu ni laži. Ko materina roka v samoti je spoznanje, ki otroka viharnih dni te boža, potolaži... * Spomin vratar je, ki odpira duri, če srce trka. Kam! Nazaj v pozabo. A kdo me je odvel ko v sanjah s sabo h globinam mojih dni v tej čudni uril Še veš, kako je pelo v toplih travah! Pod vrbo šum in krik na daljni cesti, nekje ječe le jelše, ki jih klesti kosmati Jur... Poldan... Oblak v daljavah... Pod mostom, v ločju skrit si gospodaril. Kdo bi na blatnem motil te otoku! Prisluhnil si samo, ko po oboku betonskem je nad tabo vlak viharil... Le kam vrve kolesa brez nehanja! Le kaj obrazi v oknih govorijo! Takrat še nisi vedel, da podijo po tračnicah ljudi v ognjena klanja ... * In hodil pot si, ki jo ves svet hodi. Slepota, laž, prevara — kruh vsakdanji. Na krike v noč odgovor le brezdanji posmeh nekoga, ki te mrzlo sodi... Kako so vriskala skoz nas poletja! Kako srce je vpilo po rešitvi! Iskal si se v prostaštvu in molitvi, prežal ko zver na plen — na razodetja! Kedaj ljudem si prvič se začudil, da žde v utvarah kakor krap v mlakužl! Pogled, kako lenobni svet okuži z lažjo že vsak bedak, te je prebudil. Razkrilo se ti je laži poslanstvo: vkleniti tlačenim tilnik v okove! Resnico ali laž! Usoda rjove. Odšel ves bled sem v boj zoper — tiranstvo. * Iz sanjskih mest te je v predmestja gnalo, s čarobnih stolpov na krvave ceste. In srečal si jih — dobre, prave, zveste tovariše. Srce jih je spoznalo. Iskal sem se in — v vaših rovih našel. Ob pesti pest! Zatirani, med vami! VI ste umili s težkimi rokami ml laž z oči. Kdor z vami gre — ni zašel. Če sem dotlej sam blodil tja v neznano — našemljen v cunje trudne domišlije, sem dvignil posihmal to pest, ki bije še danes se za — množico teptano. Oral sem v čas, svet, rodno zemljo, vase — ne s svojimi, a z vašimi pogledi. Kako toplo ml je zdaj v vaši sredi. Skoz vas moj glas se do neba razrasel * Vse tiho je ... Le sneg in mesečina ... Srce, si se vrnilo s potovanja! Glej, sem nad hoste se že jutro sklanja. Vrziva sidro! Ni dovolj spomina! A čuj... Kdo kliče skoz meglo, čez gore! Tovariš, tl sl! Kje si, kje) — Na straži. Kako tl je, povej, kako) Ne laži! — Poslušam kakor ti v srce in v bore ... Tako stoji... ves dan, vso noč v bregovih zbor naših straž: uho v vihar stoletja. Vso noč, ves dan bori se brez zavet|a. Samotni bori po pečeh v vrhovih ... A mi! Smo sami) Ne. Poglej v doline! Se niso v zarjo ko dlani razpele! Ko da so nas pobožati hotele ... Počakajte... da stari svet pogine! Novoletni prazniki imajo kljub vsemu v naših mislih romantičen prizvok. To je dan, ko sklepamo račune, dan, ko delamo načrte, dan, ki ga proslavimo s plesom, darili in poljubi opolnoči. Pravijo, da je bilo naše Novo leto nekoč praznik pomladi, ki se je pozneje premaknil v zimo in se spojil s krščansko mitologijo. Zdaj je ob Novem letu vsekakor težko pričakovati pomlad, komaj je spomin nanjo, želja. Pa kakorkoli, Novo leto je za nas kljub temu poseben praznik. Ob praznikih radi počenjamo prijetne stvari, radi sanjamo in si marsikaj želimo. Pozabimo torej za trenutek skrbi okrog naših silvestrovanj in pojdimo praznovat v svet. POTUJMO V INDONEZIJO Prišli smo v deželo monsunov, banan in pomaranč, v deželo sonca in dežja, v Indonezijo. Svoje evropske občutke moramo seveda pustiti doma. Zaman mislimo na zasnežene smreke in na svetlikajoči se sneg, indonezijsko Novo leto je polno sonca. Recimo, da imamo nekje prijatelja, ki nas bo povabil, da praznujemo z njim. Pod večer enaintridesetega decembra nas bo peljal s sabo k najstarejšemu članu družine, ki bo pripravil za tri ali več generacij slavnostno večerjo. Zaman se boste ozirali po darilih, vaš prijatelj vam bo povedal, da so si darila razdelili že za božič. Ne, tudi otrokom Novo leto ni nič prineslo. Nizozemski Sinter Klas, ki je včasih obiskoval otroke bogatih družin, je umrl skupaj s kolonializmom. Novo leto je v Indoneziji praznik skoraj po evropsko. Po večerji boste plesali evropske plese ob evropski glasbi. Tradicionalni indonezijski domači plesi so preveč svečani za ta praznik, plešejo jih samo enkrat na leto, ob njihovem nacionalnem prazniku. Seveda, prijatelj vas bo lahko peljal tudi na javni ples, ki bo še bolj podoben našemu domačemu silvestrovanju. Utegne pa se zgoditi, da se vam bo dežela sonca in sadja tako priljubila, da boste v Indoneziji počakali še eno Novo leto. Muslimani namreč praznujejo Novo leto po svoje. V Indoneziji žive ljudje zelo različnih verstev in navad, njihovi tradicionalni prazniki se križajo s tistimi, ki jih je sem prinesla evropska civilizacija in ki so skorajda revni v primeri s prrrodnostjo te sončne dežele . .. ZA NOVO LETO V TUNIS Želje se ne ustavljajo rade, potujejo naprej. Mogoče so na Silvestrovo zvečer že prispele v Tunizijo in se hrepeneče ozirajo za slavnostnim vzdušjem. Novo leto je tu zelo revno, nekateri bolj evropski ljudje si kupijo darila in si čestitajo ob tem prazniku, ki še ni postal njihov. Toda mogoče vas bo kdo opozoril, da vam letos ne bo treba čakati dolgo, ker boste kmalu lahko videli, kako praznujejo svoje Novo leto muslimani. Ta praznik pri njih postaja čedalje bolj spomin, čeprav ga nekateri še praznujejo. Če ga boste dočakali v mestu, vas bo nanj opozoril samo poseben vonj, ki se širi iz hiš na ulice — ob svojem Novem letu kuhajo namreč muslimani mlahir, nekakšno črno omako, ki ima značilen vonj. Zelo pa se boste začudili, ko vam bodo povedali, da z njimi proslavljate komaj leto 1384. Pred toliko leti je namreč Mohamed prišel iz Meke v Medino in iz te legenda se je razvil verski praznik. Če pa se čez nekaj let vrnete, da bi spet praznovali s svojimi muslimanskimi prijatelji, boste zaman čakali, da vam v nosnice udari značilni vonj po mlahiru; vaš prijatelj vam bo smeje pojasnil, da boste na Novo leto tokrat morali počakati do poletja. Dni namreč štejejo po luni, zato je njihovo leto enajst dni krajše od našega. Novo leto se pri njih praznuje ob različnih časih. Za natančnejšo informacijo vam bodo povedali še, da dva meseca za ramadanom pride romanje hodž v Meko in da dva meseca za tem romanjem pride Novo leto ... ČRNA AFRIKA PRAZNUJE Pustimo našim željam, da potujejo naprej, da se poglobe v skrivnostno črno Afriko. Tu boste morali biti bolj zgodnji. Novo leto je tu velik praznik in praznovanje se začne enaintridesetega decembra okrog dveh popoldne. Povsem presenečeni boste nad ljudmi, ki prav obratno kakor pri nas za te dni odhajajo iz mest v vasi. Novo leto je tu bolj državni praznik kot kjer koli. Praznujejo ga tri dni in pravijo, da je takrat pri njih vse zastonj. Iz državnih skladov dobi vsaka občina zalogo piva, dvorane za ples in plesne orkestre. Toda ljudje veliko raje praznujejo v krogu prijateljev. Zberejo se in prinesejo različne vrste alkohola in mesa, ki ga spečejo na ražnju pred hišami; vsi člani prijateljskih rodbin se lahko najedo do sitega. Tudi novoletno jelko si postavijo skupaj, si ob njej razdelijo darila in čestitajo. Zvečer zaigrajo jazz ansambli in začne se ples. Hiše so premajhne plešoči pari se razlijejo po dvoriščih, zaprejo ceste ... Vas zebe? Ne, v Baraniji so dnevi in noči tople vse leto. In telesa, ki se premikajo ob živahnih ritmih modernih plesov, se ne ohlade tako hitro. Drugo jutro vas bodo povabili na športne tekme; lahko vidite nogomet, ali pa kolesarske in konjske dirke. Potem se skupno z vso družino preselite k kakemu drugemu prijatelju, mesa in alkohola ne zmanjka. Popoldne zaplešejo svoje domače plese, ki jih ritmi rock 'n' rolla in tvvista še niso mogli pregnati. Utegnete videti da-ro, ples kraljev — dvajset do trideset mož, oblečenih v plesno nošo, s pokrivali iz nojevih peres, ki se svečano premikajo v prastarih, iz rodu v rod podedovanih ritmih. Potem se razgrejejo in zaplešejo še ples s palicami, ali ples z meči; v krog stopijo še dekleta in en krog prehaja v drugega. Pod večer, ko se v srca prikrade otožnost, sedejo in zapojo ob zamolkli spremljavi bobnov. Najrajši pojo svojo himno in pa neko otožno staro pesem, ki se imenuje Wimbo wa maiše — pesem o življenju. Otožna in lepa je pesem o življenju, toda komaj izzveni, jo že prevpijejo zvoki kakega modernega plesa. Mladini se hoče plesa; v vas pa je pesem vzbudila občutek trudnosti in domotožja. Povabijo vas, da praznujete z njimi še tretji dan, zakaj praznik teče dalje, toda želje so si zaželele domov. Poslovimo se od Baranije ... NOVOLETNA NOČ V BUENOS AIRESU Želje se ne utrudijo in morda bi si zaželeli še kam. Pojdimo v deželo rumbe in sambe, v Argentino! Spet smo enaintridesetega decembra in spet povabljeni na silvestrovanje. Veliko mesto je vse praznično: povsod so okrašene smrečice, ki so jih priseljenci prinesli iz svojih starih krajev in ki morda pomenijo poslednji spomin na nekdanjo domovino. Vse je razsvetljeno, tisoč in tisoč luči ustvarja čudovite svetlobne reflekse. Preseneti pa vas tišina mesta; Argentinci namreč praznujejo do polnoči doma. Zberejo se pri najstarejšem članu družine, kjer vsakega čaka pod novoletno smreko darilo. Samo buenos ai-reška vročina vas bo morda motila — tam je zdaj poletje in temperatura doseže čez dan tudi do 40 stopinj; tema le malo ohladi ozračje. Argentinci ta dan jedo asalo, to je na poseben način pečeno meso, ki ga menda ne zna peči noben Evropejec. Po dvanajsti uri pa ožive tudi ulice. Ples se prelije v klube in na ceste, veselje preide v karneval! Veselje se pretaka iz okraja v okraj. Se pred minuto popolnoma tihe ulice se napolnijo z zvoki tanga in tropicalov. Veselje traja vse do jutra. Preden se ljudje zjutraj porazgubijo po posteljah, se navadno še osvežijo na plažah v hladnih valovih La Plate. MARK T W A I N SILVESTROVANJE Nekoč, ko nam je zmanjkalo boljšega gradiva, smo v našem listu objavili pustolovščino nekega možaka, ki je imel to nezgodo, da je na staroletni večer v sami spalni srajci zlezel na streho. S seboj je ponesel tudi nekaj starih copat, da jih bo zmetal v mačke: hotel je namreč narediti konec peklenskemu hrupu, ki so ga zganjali zaljubljeni mrjavi. Mačke je srečno prepodil, nato pa skozi strešno okno zlezel nazaj v svojo sobo. Na nesrečo pa se je zmotil v oknu in skočil v napačno sobo, iz nje pa v istem trenutku zletel ven, kar na glavo. Človek, v čigar sobo je bil pomotoma zašel, je začel vpiti, zato se je nas možak hitro skril za neki dimnik. Ker se je bal, da ne bi policaj na ulici postal nanj pozoren, je negibno čepel za dimnikom, šklepetal od mraza in tako pričakal rojstvo novega leta. Zgodba je bila kajpak od prve do zadnje vrste izmišljena, njenemu junaku pa smo dali ime Smith. Ta priimek je namreč zelo pogost. Ali čez dober teden se je v našem uredništvu oglasil dostojanstven, star gospod. Povedal je, da se piše Smith, da stanuje v tej in tej ulici, v bloku, ki je povsem tak, kakor smo ga opisali mi. Možak je z vso odločnostjo protestiral proti naši zgodbi, češ da je zanj skrajno žaljiva in polna najneumnejših laži. »Gospod, pazite, kaj govorite!« smo rekli in hladno pogledali to razkačeno zverino. »Tehtajte svoje besede! Dogodek poznamo do potankosti. Ali nas hočete prepričati, da niste v sami spalni srajci obmetavali mačke s copatami?« »Nikdar,« je rekel Smith,»nikdar in nikoli nisem bil na strehi v srajci!« »Pardon, gospod Smith, saj tega nihče ne trdi! Še v sanjah nam ne bi prišlo na misel, da bi zapisali, kot da je bila streha v srajci. To bi bilo res čudno, preveč čudno!« »Hočem le poudariti,« je nadaljeval Smith, »da je to najgrše obrekovanje, ko pišete, da sem skočil s strehe v srajci, da sem razbil tu- 1; sl Prvi januar pa je v Buenos Airesu tako »ih, da samo še smrečice po ulicah spominjajo na karneval. Ljudje so odšli za en dan na izlete, da si mesto odpočije. Silvestrovo v Argentini pa lahko preživite rudi v enem izmed izseljeniških klubov, ki jih je tu dosti. Če ste si izbrali slovenski klub, boste lahko jedli kranjske klobase z zeljem in pili sidro, posebno vino, napravljeno iz jabolk. Prihod Novega leta vam bo naznanila nekakšna živa slika, potem pa GOSPODA SMITHA je naoknice, lazil po strehi in se vojskoval z mački...« »Mlatite zgolj prazno slamo! V časopisu o tem nismo črhnili niti besede. Vi da bi razbili naoknice? Tako dobrodušen možak! Mimo tega za razbijanje nimate niti telesne moči. To bo potrdil vsak če vas le pogleda.« »Pojdite k vragu!« je zarenčal Smith. »Le :o sem hotel reči, da svoj živi dan nisem metal copat na mačke v srajci! To je tisto, kar trdim, slišite?!« »Slišimo, dragi gospod! To lahko povemo rudi v obliki zdravice: ,Naj naš spoštovani gospod Smith vse svoje žive dni nima opravka z mačkami v srajci in tudi ne z mačkami v hlačah!'« »Poslušajte me no, prosim vas!« je roteče dejal Smith in si prizadeval ohraniti mirno kri. »Vi ste pisali, da sem splezal na streho v svoji spalni srajci, hoteč prepoditi mačke ...« »Oprostite: nismo napisali, da ste bili oblečeni v svojo srajco. Še tega nismo rekli, da še bila vaša. Kaj pa mi vemo? Zavoljo nas ste lahko nosili srajco preroka Mohameda ali pa kralja Ludovika XII...« »Torej še naprej trdite, da sem prepodil mačke s copatami?« »Ne! Da so bili mački v copatah, nismo pisali...« »Pa zakaj nalašč obračate moje besede!« je obupan kriknil Smith. »Nikdar, kar živim, ponavljam, nikdar nisem po strehi preganjal mačk in nikdar nisem metal copat v srajci!« »Gospod Smith, ^dajmo, govorimo resno! Če nam lahko pokažete en sam stavek v našem časopisu, v katerem smo vas obtožili, da ste copatam oblekli srajco ali s srajco v copatah obmetavali mačke, vam plačamo kakršnokoli odškodnino, in ko umrete, vam bo- boste lahko do jutra plesali polke in valčke ... IN OB KONCU SPET — DOMA Prepotovali smo velik del sveta, preživeli Novo leto s prijatelji na vseh kontinentih, zdaj pa je čas, da se naše želje in sanje vrnejo domov. Mogoče je naše silvestrovanje manj poetično kot praznik v Baraniji in manj toplo kot Novoletna noč v Argentini. Kljub temu pa so naše s snegom pokrite in mrzle bleščeče se zimske zvezde nekaj zelo lepega in jih že težko čakamo. mo postavili celo spomenik. Ne, mi dobro vemo, da niste zrnozni počenjati prismodarij. Res ne!« »O Kriste!« je zavpil Smith. »Ponavljam in trdim, da^je vsa ta prekleta štorija o preganjanju mačk, metanju copat in mojem stiskanju ob dimnik, da bi se ogrel, ena sama čista in nesramna laž!« »Dobro! Zakaj ste potem objemali dimnik, če ne zato, da bi se ogreli?« »Saj ni res, da sem se tiščal dimnika. In nikdar in nikoli nisem videl, da bi se novo leto rodilo na strehi za dimnikom!« »No vidite gospod Smith, vidite... Saj nismo nikjer trdili, da se je novo leto rodilo na strehi za dimnikom! Hudo, hudo se motite, gospod Smith!« v »Sedaj imam pa vsega dosti! Vam že pokažem!« je zavpil^ razjarjeni Smith. »Nisem zlezel skozi napačno okno, nisem metal copat, vse je laž! Noč sem preživel v postelji. Zahtevam popravek, sicer vas bom tožil zaradi žalitve časti. Kratko in malo — tožil, prise-žem!« ’ y Ubogi Smith je strašno zaloputnil vrata in sel. Hoteli smo ustreči njegovi zahtevi in smo v našem listu objavili takle popravek: »Vsem, ki jih zanima! Bralcem našega lista dajemo na znanje, da ovračamo in razglašu-jemo za neresnično vsako trditev o spodaj navedenih dejstvih, kolikor so bila kdaj koli objavljena v stolpcih našega lista, kakor sledi: »Ni res,, da bi neki gospod Smith, sta-nujoc v tej in tej ulici, imel streho v spalni srajci. Ni res, da ima imenovani Smith navado vojskovati se z mačkami v srajci in da je, stiskajoč se ob dimnik videl, kako se ie ro-dilo novo leto. Ni res, da je srečal mačke v copatah, kakor m res, da si je oblekel nočno srajco zavoljo boja z mački. In tudi ni res, da se je v zadnjih šestih mesecih ukvarjal s čim drugim kakor s spanjem, z izjemo ene noči, ko je mislil, da so v hišo vdrli tatovi: proti njim je poslal s kolom oboroženo soprogo, sam pa se je od strahu skrčil pod o-dejo . ..« OLaž ml eejjtl Med človekom in volkom je bilo okensko steklo, debelo 6 mm. V enem oglu je bil napis in tovarniški znak »Securit«. Steklo je ločilo dva para oči. V očeh volka je človek bral: glad. V očeh človeka... Njegovega bleska volk ni mogel videti, ker mu je to ovirala mesečina, ki se je razlila po gozdovih, po zasneženi cesti in čez tovornjak, žameten s snegom. Iz kamiona je prihajal vonj po svežem mesu, po krvi, ki je dosegel tropič volkov v bližnjem gozdu, in ga vznemiril. Človek je počasi potegnil škatlico z vžigalicami iz žepa in eno prižgal. Plamenček je medlo osvetlil kabino. Človek je gorečo vžigalico približal oknu. Volk se je prestrašil, odskočil in še dalje obkrožal tovor mesa. Človek je stresel škatlico. V nji je bilo le še nekoliko vžigalic. Kaj bo, ko porabi zadnjo? Potem je spet obujal spomine. — Bilo je tako neverjetno, da mu bodo težko verjeli, ko jim bo pripovedoval, če ostane živ. Pred večer je odpeljal s tovorom mesa na kamionu. Cesta je bila zametena s suhim snegom. Do bližnjega mesta ni bilo več ko dve uri ob najslabšem vremenu. A ko je že bil globoko med zasneženimi gozdovi, se mu je pokvaril avto; okvaro lahko popravi le z izmenjavo pregorele bobine. Nadejal se je, da bo pripeljal kak avto za njim in ga potegnil do prve vasi ali celo do mesta. Nemara mu bo poslal pomoč, če je lahek osebni voziček. Ni bilo prvič, da je noč prebil na cesti, ovit v odejo in kratek šoferski suknjič. Skrbno je zamašil razbito okence za sedežem, skozi katero je pihalo. Njegov up je bil jalov, prenočiti bo moral v gozdu. Segel je po kruhu in klobasi, rezal pa si je z velikim ostrim mesarskim nožem, ki so mu ga posodili v klavnici, ko je utovarjal meso. Ostanek kruha in klobase je vtaknil v predal pod sedežem, pokadil cigareto in legel. Izza krošenj golega drevja se je pokazal mesec in odplaval na svoj običajni sprehod po mrzlem nebu. Sneg na cesti, na jasah ob cesti, na vejevju ga je spominjal na podobno zimsko noč, ki jo je preživel v zasedi. Bilo je to nekaj dni poprej, ko je z dvema lovcema čakal na trop volkov, ki se je vsake zime pojavil v tem kraju. Morda bodo zavohali ovčji drob, ki so ga raztresli kakih petdeset korakov dalje. Namesto volkov je prišla samotna lisica. En sam strel je zadostoval, da opozori trop na nevarnost in mu spremeni smer nočnega pohoda. Ovčji drob ni bogve kako privlačna vaba si je dopovedoval. Če bi imeli nekaj podobnega kot zdajle v kamionu, se ne bi ustrašili niti salve, kaj šele enega strela. In to vabo, tovor mesa v kamionu, so volkovi te noči zavohali. In ko je šofer že na pol zadremal, ga je predramilo z gozdnega roba zategnjeno tuljenje, ki je donelo kakor signal za pričetek slavnostne požrtije. Volčji trop se je zbiral ob gozdu, se spet razkropil in znova zbral. Neutrudno so se voleje vabili h gostiji. Kakor da s tuljenjem iščejo hrabrost in pomoč za napad na nepremično zver, iz katere duhti po mesu in krvi, po hrani. Oprezno so se bližali kamionu, tekli na cesto in zopet v gozd, pri vsakem premiku vse bolj drzni in odločni. Cilj je bil pred njimi. Boje se luči je pomislil šofer in vžgal žarometa. Snop rezke svetlobe je zajel tri zverine, ki so za hip obstale na mestu, potem pa jih je blesk pregnal v gozd. Ko so bili daleč od luči, se jim je vrnila hrabrost ter so glasneje zatulili in se vnovič zbrali blizu vozila. Šofer je ugasnil žaromete in se malo ustrašil. Kako dobro bi bilo, če bi zdajle imel puško in kak naboj s šibrami. Lahko bi bila tudi enocev-ka. Zadostovalo bi raniti enega samega. Ko zavohajo kri, ponorijo in raztrgajo ranjenega brata. S tesnobo v srcu je gledal, kako se zverine zopet zbirajo. Ko so se vdrugič nevarno bližale vozilu, si je šofer izmislil nov trik. Počasi je odprl vrata in jih nato močno zaloputnil, obenem pa vžgal žaromete. Trop se je tudi tokrat ustrašil in zbežal, a je bil že po nekaj trenutkih zopet zbran. Lačni in razdraženi ob vonju mesa so voleje pozabili na strah. Še nekajkrat je šofer ponovil trik z žarometi in vrati, toda uspeh je bil vsakokrat slabši. S strahom je opazil, da se akumulator katastrofalno prazni in da bo kmalu ostal v mraku. Še je upal, da bo končno le prišel kak avtomobil. Izpod sedeža je potegnil mesarski nož in čakal. Volkovi so vse bolj predrzno cvilili okrog vozila. V medli mesečini so švigala sem in tja njihova suhljata telesa. Najodločnejši se je zaman trudil zagrabiti plahto, ki je pokrivala tovor v zadnjem delu kamiona. Kakor vsaka lačna žival so tudi volkovi hitro dojeli, da ne pridejo do hrane, če bodo samo skakali okoli kamiona. Zato je eden skočil na vozilo. Oprezno je prislonil smrček k okencu, ki se je od vroče sape orosilo. Človek je v njegovem pogledu, v iskrah njegovih zenic spoznal odločnost lačne zveri, priti do cilja. Ko je prvega in drugega preplašil z vži-ganjem plamenčka, je dojel, da ne bodo odnehali in da bodo gotovo napadli tako vabljiv plen, ki ga nihče ne brani, čeprav je človek v neposredni bližini. Še dve uri poprej jih je luč žarometa pognala v gozd, sedaj pa so pred skromno lučko vžigalice le skočili z vozila, oddaljili pa se niso. Ko se je tretji volk znašel na kamionu, jih je šofer pustil, naj počno, kar jih je volja. Volk je vohljal okrog, ovohaval steklo in grozljivo zarenčal. V njegovem renčanju je bila moč zmagovalca, poziv na napad in premostitev zadnje ovire. Takoj za prvim je skočil drugi na vozilo, dva pa na streho kabine. Enemu je spodrsnilo in je tuleč padel na blatnik, s tega pa na cesto. Medtem je drugi razgrizel plahto in dosegel naloženo meso. Zdaj so kakor reka, ki se zlije čez nasip skakali drug za drugim na vozilo, drseli, padali, blazni od gladu, renče trgali meso, grizli plahto in jo v cunjah goltali skupaj z mesom in kostmi. Od gladu podivjana in zaradi vonja krvavega mesa zblaznela drhal je spričo človeka žrla tovor mesa. Človek je čakal z nožem v roki. Roka je drhtela. Čutil je in vedel, da ne drhti od mraza. To je bil strah, ki je rasel z vsakim skokom zverin. Njihovi skoki so bili kakor bobnanje pred salvo obsojencu. Primerjal se je z možem iz filma, ki stoji z zavezanimi očmi, z rokama zvezanima na hrbtu, pred zidom. Koliko je bilo tam bobnarjev, koliko jih je tu, ki bobnajo njemu po strehi kabine. In kaj bo, če ena teh zverin, premagana, zgrmi v steklo in ga prebije? Ves oznojen je z drhtečo roko stegnil nož . .. Če bi trop ne gladoval že nekaj dni, morda bi ga toliko mesa zaščitilo in tudi umirilo zverine. Kazalo je, da jim mesa ni dovolj. Dva volka sta se zdajle zgrabila za vratove. Ostali so spustili oglodane kosti in se zagnali mednje, misleč, da sta v sporu za boljši kos. V besnem premetavanju so se jeli klati med seboj. Šofer je to spremembo položaja opazoval presenečen, s škodoželjnim nasmehom. Ko je bil spopad mimo in nobene zverine več blizu, je omahnil na sedež. Drhteč po vsem telesu se je stisnil v kot kabine; tresla ga je mrzlica. Zavitega v odejo in suknjič, premrlega od mraza in strahu, ga je zjutraj našel vozač avtomobila, ki je peljal v mesto. Poleg nezavestnega je ležal na tleh nož, ki mu je padel iz roke... 5iiiiiiiiiMiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiuiiiiiimiiiMuiuutit!iiiiMHiiuiiHiiiiiimimiiiiimimiitmniiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiuiii; POGLED V LETO 2000 Martin je pravkar sedel v naslonjač, naravnal barvni televizijski sprejemnik, prižgal cigareto in se poglobil v oddajo — pa je pozvonilo. Mimogrede je pritisnil na stikalo naprave poleg sebe in na zaslonu se je prikazal vhod v hišo, pred njo pa njegov stari prijatelj Tom. Martin je zadovoljno zamrmral, pritisnil na drugi gumb in videl, kako po stezi, ki je nenadoma zažarela med gredicami, stopa Tom skozi vrt. Pred Tomom so se sama odprla vhodna vrata, za njim pa ga je zajel topel zrak zračne zavese, ki je bolje kot vrata ščitila notranjost hiše pred mrazom decembrskega večera... Odlomek iz fantastičnega romana) Ne — samo menda docela stvarna napoved, pravzaprav drobec iz nje; napoved o tem, kako bomo živeli jutri. Izmislili pa si je nismo mi, temveč Chris Writing, vodja oddelka za polrošne dobrine pri orjaški ameriški elektrotehnični firmi Westinghouse. Sicer pa vsebuje njegova napoved še marsikaj... CHRIS WRIT1NG NAPOVEDUJE... Predvsem povejmo, da je VVriting za takšne napovedi po svoje kar pravi človek. Z ene plati ima vsak dan na mizi desetine pisem s predlogi! kupcev za nove izdelke, z druge plati pa dobro ve, kaj vse snujejo v razvojnih laboratorijih firme We-stinghouse. Chris V/rifing zatrjuje predvsem to, da vse novosti, ki jih napoveduje, sploh niso več novosti. Svetleče plošče, ki delujejo na osnovi elektroluminiscence, poznajo že več let; televizijski prenosi že dolgo niso več novost, saj jih uporabljajo v industriji in še marsikje; zračno zaveso so iznašli v Švici, danes pa si je utrla pot že po vsem svetu, predvsem v trgovine ... Tehnika mora izpolniti vse napovedi, trdi Writing — seveda pa se to ne bo zgodilo tako dolgo, dokler se cene teh naprav ne bodo znižale. To pa bo razvoj v naslednjih desetletjih prav gotovo prinesel, saj se bodo cene ob množični proizvodnji za gotovo znižale. Kaj pa vse napoveduje ameriški strokovnjak? Začenja pri hišah. Trdi, da bo vsaka soba v hišah jutrišnjega dne zaključena celota z vsemi vrati, okni in instalacijami vred. Iz takšnih enot bo mogoče kot sestavljanke graditi večje ali manjše hiše, jih po potrebi širiti ali manjšati, pa tudi seliti z vso opremo vred z kraja v kraj. Prve take hiše je že pred leti gradil ameriški koncern Monsanto iz plastičnih mas, uveljavile pa se še niso, ker so predrage. Sedaj običajne peči bodo izginite, pa tudi drugih načinov kurjave, ki jih srečujemo danes, ne bo več. Zamenjala jih bo električna kurjava s termočleni, ki bodo istočasno omogočili tudi hlajenje prostorov v .pasjih dneh"; samo smer električnega toka skoznje bodo obrnili! Izginili bodo tudi danes običajni hladilniki; zamenjali jih bodo hladilni predali v vseh prostorih, kjer si jih bodo stanovalci zaželeli. Tudi tehnika pranja, pomivanja in čiščenja se bo bistveno spremenila. Čistilna sredstva in vodo bo zamenjal ultrazvok; umazano posodo bo gospodinja naložila kar v omaro, kjer bo ultrazvok zbil z nje vso u-mazanijo; prav podobno bo z obleko — okenska stekla pa bodo čistili izvori ultrazvoka v rebrih rolet. V razsvetljavni tehniki bodo luminiscenč-ne, enakomerno svetle plošče zamenjale sedanja svetlobna telesa — pa tudi zeblo nas ne bo: v obleke bodo vgrajevali majhne klima-naprave ... To pa še ni vse! OD TELEVIZIJSKEGA TELEFONA DO VREMENA PO NAROČILU Chris VVriting trdi, da bo v naslednjih desetletjih elektronika mnogo močneje prodrla v vsakdanje življenje kot sedaj. Ta prodor se bo začel že doma. Vsako jutro bo televizijska naprava, združena s primerno razmnoževalno napravo, prenesla v vsak dom najnovejšo izdajo časopisa. Ko se bo gospodinja lotila kuhe, bo po telefonu samo poklicala centralo, javila, katero jed želi kuhati, pa ji bodo prek domačega televizijskega sprejemnika predvajali film, ki bo natančno prikazoval vsa dela. Če ne bo zamenjala soli s sladkorjem, ji bo kosilo moralo zares uspeti_____ Šol — tako trdi V/riting — leta 2000 ne bo več. Znanje, ki bi ga morale posredovati učencem, bo preobširno za sedanji način učenja. Zato pa bo mogoče kar po telefonu naročiti iz državne šolske knjižnice predavanje določene snovi po televiziji. Tam bodo učili najboljši predavatelji in spremljali pouk z najsodobnejšimi sredstvi. Tako pravi Chris V/riting ... Po televiziji bo moč sodelovati tudi v političnem življenju. Ko bodo televizijski umetni sateliti omogočali televizijske prenose s poljubne točke na Zemlji, bo dovolj zavrteti telefonsko številko, pa bomo že lahko sledili dogajanjem v britanskem parlamentu ali pa v Združenih narodih. Televizijski slikovni zasloni ne bodo več velike škatle, temveč jih bomo kot slike obešali na stene. Telefon bo po Wrifingovih napovedih prevzel v bodočnosti mnogo večjo vlogo, kot jo ima sedaj, seveda pa ga bodo združili s televizijskim slikovnim zaslonom 'in ga opremili še s precej stikali in gumbi. Telefonske pogovore bo vselej spremljala tudi slika sogovornika; na ta način bodo zlahka prirejali razna posvetovanja, čeprav bodo udeleženci sedeli lepo doma ali v svojih pisarnah. Ta način so že preskusili: vodstvo neke velike newyorške banke ima že sedaj vsako jutro televizijsko konferenco z direktorji svojih filial v večjih mestih Združenih držav. Kolonija na Mesecu ČEZ STO LET BO ŠTELA LUNA DESET TISOČ PREBIVALCEV »Petnajstdnevna ekskurzija po Luni, hrana in potovalni stroški vključeni« ali »tridnevno križarjenje po vesolju z vesoljsko ladjo ,orbit 8‘ z vso oskrbo« ... to in podobno bodo lahko brali v letu 2063 — čez sto let — naši pravnuki ali njihovi otroci v časopisni rubriki »Počitnice« ali na reklamnih plakatih turističnih agencij. Tako vsaj zatrjuje — ne kak avtor znanstvenofantastičnih romanov — ampak skupina ameriških znanstvenikov, med katerimi sta tudi astronavtski poročnik John Glenn in profesor W. Pickering, šef ameriškega laboratorija za reakcijski pogon; le-te ga so pred kratkim prosili, da bi čim natančneje napovedal, kakšno bo življenje na Zemlji čez sto let. Ti znastveniki so napisali poročilo in ga predali voashingtonskim oblastem. Poročilo so med drugim podpisali ugledni ameriški znanstvenik prof. Edrvard Teller (oče PI-bombe), Hugh Dryden, namestnik direktorja NASA, in drugi ugledni znanstveniki. Podpisal ga je tudi predsednik ZDA Johnson. To poročilo, ki vsebuje različne napovedi o bodočem življenju, so zaprli v cilinder iz nerjavečega jekla, le-tega pa vgradili v betonski blok v tovarni »General Dynamica Astronautics« v San Diegu (Kalifornija). Cilinder bodo odprli šele čez sto let in ljudje, ki bodo živeli v letu 2063, bodo lahko tako primerjali svoje življenje s sliko, ki so si jo o njem ustvarili znanstveniki iz leta 1963. V tem poročilu lahko med drugim beremo naslednje: »Enotnost sveta bo do tedaj uresničena; vojna bo z zakonom prepovedana in ljudje ne bodo več poznali rasne nestrpnosti.« V letu 2063, tako navaja nadalje poročilo, bo okoli sto tisoč Zemljanov za krajši ali daljši čas prebivalo na Luni. Na Luninem površju bodo ustvarili pravcate kolonije, direktno povezane po vesoljskih ladjah z domovino Zemljo. Na Luni ne bo samo mož, tehnikov in strokovnjakov, ampak tudi njihove žene in otroci ter turisti, ki bodo prihajali občudovat naš satelit. Najbolj zanimiva in prijetna bo za turiste možnost, da bodo med svojim bivanjem na Mesecu slekli svoja vesoljska oblačila, saj bodo stanovali v ogromnih aglomeratih, le-ti pa bodo klimatizirani in zračeni, tako da se bodo lahko v njih Zemljani prosto sprehajali. Podobno bo veljalo tudi za vesoljske ladje, ki bodo prenašale od sto do tisoč potnikov: tudi te bodo tako klimatizirane, da se bodo potniki v njih gibali v navadnih oblačilih. Za tiste pa, ki se bodo navduševali za daljše ekspedicije — zares dolge! — bo obstajala možnost, da bodo obiskali planet Mars. Potovanje bo trajalo več mesecev. Na Marsu bodo lahko obiskali 10.000 Zemljanov, ki se bodo do tega časa že naselili na tem planetu. Če bo naročnik želel, bodo vgradili v telefon še celo vrsto pomožnih naprav. Tako pravijo, da bo mogoče s posebnim telefonskim aparatom kar z ladje, letala ali vlaka po posebnem ključu vključiti domači štedilnik, da bo kosilo po povratku že skuhano; pošiljati bo mogoče razna sporočila, ki si jih bo .zapomnil” sosednji magnetofon doma ali pa celo naročati razne nakupe v bližnjih trgovinah ... Nazadnje pa pravi V/rifing še to, da z ogrevanjem prostorov in posebnimi oblekami tedaj najbrž ne bomo imeli velikih težav, saj bo znanost dotlej že mogla natančno določati vreme ... Vse to so zares samo napovedi. Marsikomu se najbrž zde precej neresne. Nič za to. Vse te napovedi so namreč tehnično mogoče, vprašanje je le, kdaj bo dozorel čas, v katerem se bodo lahko zares široko uveljavile. Sicer pa napovedi nikomur ne škodujejo. Nasprotno! In zanesljivost teh napovedi? Hm — počakajmo pač na leto 2000! W Človeški »čebelnjak« stanovanjska zgradba bodočnosti Spričo naglega prirastka prebivalstva in zaradi množičnega preseljevanja ljudi v kraje, kjer se jim obeta delo — večinoma v mesta ali v naglo razvijajoča se naselja blizu industrijskih podjetij — čutijo malone povsod po svetu stanovanjsko stisko, ki jo skušajo ublažiti s čim hitrejšo, industrijsko in kar najcenejšo graditvijo stanovanj. V ta namen snujejo najrazličnejše metode, preizkušajo in tudi že uveljavljajo nove gradbene elemente, sestavljajo vnaprej izdelane stanovanjske celice (sobe, kuhinje s priključki) ipd. Z zanimivim načrtom so postregli madžarski arhitekti: v velikanskem stanovanjskem poslopju bi bilo dovolj prostora za 80.000 ljudi, torej toliko, kot jih živi v srednje velikem mestu. Orjaško poslopje — če bi ga zgradili po tej zamisli — bi bilo dolgo približno tri kilometre, v njem bi bilo kakih 20.000 stanovanj, razporejenih v 40 do 50 nadstropjih. Po novih konstrukcijskih zasnovah bi porabili za vsak prostorninski meter le pet do sedem kilogramov jekla, kar bi zmanjšalo težo v primerjavi z običajnimi poslopji za 70 odstotkov. Spričo tega bi mogli biti tudi temelji znatno manj masivni. Osnovna celica »človeškega čebelnjaka« bi bilo osemnadstropno poslopje, zgrajeno po običajnem postopku, nad njo pa bi se zvrstilo nekajkrat po deset nadstropij, tako da bi bila stavba visoka povprečno 120 m. Vsa stanovanja bi sestavili na tleh, potem pa jih dvigali z žerjavi in jih vlagali v žele-zobetonsko ogrodje. In cena? Snovalci zamisli dokazujejo z računi, da bi bila stanovanja že zaradi prihranjenega jekla in drugega materiala nekako za 20 odstotkov cenejša od dosedanjih. Nadaljnjih 20 odstotkov bi prihranili pri strešni konstrukciji, pri napravih za centralno ogrevanje, pri kanalizaciji itd. Po njihovem računu bi bili gradbeni stroški pod sedanjim povprečjem. Izračunali so tudi najprimernejšo dolžino, ki znaša tri kilometre. V vsakem desetem nadstropju bi bili prostorni hodniki s prodajalnami in z uslužnostnimi delavnicami, z am-bultantami itd. V teh nadstropjih bi bile tudi gledališke in filmske dvorane ter restavracije in okrepčevalnice. V bližnjem gozdu bi uredili športna igrišča in plavalne bazene, v neposredni okolici bi sezidali poslopja za 16 osnovnih šol in za dve gimnaziji ter otroške jasli in vrtce, malo dlje vstran pa bi stala bolnišnica. Stanovanja bi bila različna po velikosti in razporeditvi tudi takšna z dvema etažama, prevladovala pa bi dvo- in trisobna. Čeprav na splošno sodijo, da se bo takšna ali vsaj zelo podobna zamisel uveljavila pri graditvi stanovanj šele v daljni prihodnosti, je skupina inženirjev že dobila naročilo, naj izdelajo vse potrebne načrte, vendar za manjši »človeški čebelnjak«. Nagradna križanka ob praznikih Precej dolgo je že od tega, ko smo v našem listu objavili zadnjo križanko. Pa nič zato, tokrat smo vam spet pripravili nekaj trdih orehov, ki se jih boste z veseljem lotili ob bližnjih praznikih. Tudi vaš trud ne bo zaman, ker smo izbrali res lepe nagrade za tiste izmed vas, ki jim bo sreča naklonjena pri žrebanju. Seveda: vseh ne bomo mogli zadovoljiti, zato pa vam želimo veliko zabave pri reševanju ter še posebej obilo sreče pri žrebanju. Kot nagrade smo izbrali kup lepih slovenskih knjig, katere bomo razdelili petim izžrebancem: 1. nagrada — tri knjige; 2. nagrada — dve knjigi; 3. do 5. nagrada — po eno knjigo. Torej vidite, da bo trud poplačan. Zdaj pa na delo in mnogo uspeha! Rešitve nam pošljite najkasneje do 5. januarja 1964 na naslov: Slovenski vestnik, Celovec - Klagen-furt, Gasometergasse 10. Vodoravno: 1. sorodnik; 4. vplivati na koga, mu prišepetavati; 12. vrsta žita; 15. ptica; 16. pesem se lepo...; 17. žensko ime; 18. glej našo opombo; 19. če; 20. vrsta vrbe, tudi žensko ime; 22. osebni zaimek; 24. kemični znak za kovino galij; 25. primorski vzklik; 26. moški potomec; 27. neresnica; 28. vrsta žita; 29. pijača starih Slovanov; 30. nada; 32. kazalni zaimek; 34. predpona, pomeni davno preteklost; 36. osebni praznik; 38. glej našo opombo; 45. lesen drog; 46. tuje moško ime; 47. svetopisemska oseba; 48. del telesa; 49. posvojiti, posinoviti; 50. utežna mera. Navpično: 1. površno; 2. velika lepa veža, slavnostna dvorana; 3. tesno se prilegajoča pletena obleka; 4. le; 5. tuja kratica za Organizacijo združenih narodov; 6. časovna obdobja; 7. čarovniški krog; 8. naziv; 9. oranje, zorana zemlja; 10. nasvet; 11. napis na križih; 12. vrsta rastlin; 13. srd; 14. kontinent; 21. hrana azijskih narodov; 23. afriška reka; 24. vrsta antilope; 25. konec šahovske igre; 28. krsta; 29. obredna obleka; 31. zagon, elan; 33. smešnost, norost; 34. orodje; 35. tuje žensko ime; 36. velika puščava; 37. opravek, delovanje; 39. ga ljubim, imam ga ...; 40. kratica za Časopisno založniško podjetje; 41. sukanec; 42. osebni zaimek, množ; 43. neumen; 44. električna merska enota. Opomba: Ob pravilni rešitvi berete pod 18. in 38. vodoravno naše voščilo vsem reševalcem križanke. 21. december 1963 Štev. 51 (1126) — » Za zadnji dan v letu 2*pazniki ~ čxs obdarovanja Kot vedno ob tein času, se bomo tudi letos spomnili svojih najdražjih in jih obdarovali. Ne mislimo, če nimate dovolj denarja, da bi kupovali draga darila bodisi svojim staršem, sestram ali bratom, prijateljem in drugim znancem. Vendar pa vam svetujemo, da vseeno ne pozabite nanje. Presenetite in razvedrite jih! Čeprav bo darilo skromno, ga bo vsakdo vesel, saj boste s tem pokazali pozornost do svojih roditeljev, do brata, do sestre in do drugih. Tudi na to ne pozabite, če ste slučajno povabljeni na silvestrovanje k prijateljici ali prijatelju, da kupite kakšno malenkost. In preden boste izročili darilo, pazite na to, kako je aranžirano. Ni vseeno, kako daste darilo iz rok, kot temu pravimo. Če ga boste skromno zavili v celofan ali svilen papir ter okrasili z majhno vejico zelenja, bo videti, da je poklonjen iz simpatije, iz ljubezni. Tudi velika lepa pentlja na zavitku s šopom mačic ali teloha bo darilo obogatila. Kakšno darilo bi bilo primerno za mater ali očeta? Lahko jima kupite par toplih nogavic, rokavic, kombinežo (materi), majhno denarnico, rutico ali nekaj robcev, zaponko ali kaj podobnega. Če imajo starši radi sladke stvari, jim privoščite čokolado ali zavitek bonbonov. Če si mati rada sama nabavlja gospodinjske predmete in ima s tem veselje, ji kupite šest modernejših kozarcev, ki niti niso dragi, pa vendar lepi in uporabni za dom. Če imate na razpolago več denarja in mislite na večje darilo, dobro premislite, s čim bi mamo najbolj razveselili in presenetili. In kaj bo za očeta? Lahko mu poklonite lepo kravato, če vas je pa več otrok doma, pa zberete denar za — recimo — brezrokavnik ali za volnen telovnik. Lahko mu daste tudi steklenico boljšega vina ali žgane pijače. Če je kadilec, mu kupite nekaj zavojčkov kvalitetnih cigaret, ki jih rad kadi, ali užigalnik. Bratu ali sestri lahko poklonite gramofonsko ploščo, za katero veste, da si jo želita. Poleg tega dajte sestri, če že uporablja, kakšno kozmetično sredstvo ali kaj takega, za kar veste, da ji bo všeč. Prav tako morate bratu kupiti zavitek britvic s kremo za britje in vodo za po britju. Seveda sladkarij se tudi brat ali sestra ne bosta branila! In kaj kupite prijateljici ali prijatelju? Če sta to vaša dobra prijateljica oziroma dober prijatelj, jima prav tako lahko kupite — seveda če imate dovolj denarja — gramofonsko ploščo, lepo knjigo, pisemski papir, kak manjši okrasni predmet ali kaj sladkega. Se na nekaj bi vas radi spomnili: Ko ste bili še otroci, so vas presenečali vaši starši. Zdaj se jih spomnite vi. Prav tako tiho in skrivoma, kot so včasih oni pripravljali svečanost, poskusite tokrat vi. Ko bo mati hotela pripraviti mizo na predvečer praznika, bo videla, da ste to že vi napravili, še več: tudi okrasili ste jo. Zato okusno pregrnite mizo z lepim prtom, razmestite krožnike in jedilni pribor ter servis. Na sredo mize postavite lep šopek smrečja, okrašenega s kako srebrno kroglico. V serviet zataknite smrekovo vejico, posuto z vato. Važno je le to, da na te stvari ne boste pozabili, pa čeprav imate samo še malo časa na razpolago. Tudi na okrasitev drugih prostorov, na primer v šoli, v službi in drugod, ne pozabite. Malenkosti so, ki napravijo razpoloženje prijetno in svečano. Bliža se večer, ki mu je malo enakih. Prijetno vzdušje, dobra volja, darilca pod jelko, topel pogled, krepak stisk roke, vse najboljše želje izrečene v Silvestrovi noči — takšno bo naše pričakovanje novega leta Gospodinja bo za ta večer pripravila kakšno izbrano jed, ponudila naiboBšo močnato in nalila v kozarce žlahtno kapljico. Kaj pa soba in mizar je nanju pozabila? Ju bo kaj okrasila? Vsekakor. Saj nič ne pričara na Silvestrov večer toliko prijetnega vzdušja kot ravno nekaj zimskega zelenja, drobna srebrna nitka in topla svetloba sveč. Če smo že poprej mislili na ta večer, smo nabrali vrbove, leskove in jelševe mačice ali morda narezali vejice vrtnega grma z rumenimi cveti in jih silili na toplem, tako da se nam zdaj ravno odpirajo. Toda s hudega mraza jih ne smemo prenesti kar naravnost v toplo sobo, ampak jih počasi prilagajamo notranji temperaturi, sicer nam cveti kar zamro. Tudi prvi popki teloha, če so prilezli že na dan, nam poživijo vsako zelenje. Gozd nam nudi še mah, lišaj, bršljan, omelo, zimzelen, lepe so vejice smreke ali bora s storži, tu in tam pa še najdemo na grmovju rdeče in črne plodove — vse nam bo dobrodošlo. Če nam je v gozd predaleč, stopimo na domači vrt, kjer raste grm zimzelena, ali pa Vaš praznični bife ŠUNKINE RULADE Kupimo lepe in velike rezine kuhane Sunke. Na vsako rezino denemo za dobro žlico francoske mesne ali kake druge pikantne solate. Rezino zavijemo v lepo klobasico in Jo spnemo s zobotrebcem. Rulade zložimo na podolgovato in ozko ploSčo. Obložimo jih s kupčki iste solate in pobrizgamo z majonezo iz tube. NAMAZ ZA OBLOŽENE KRUHKE 10 dkg pikantnega mazavega sira (gorgonzole ali podobnega), 10 dkg skute, 2 žlici goste smetane, 10 dkg surovega masla. Pikantni sir razmeSamo s skuto in smetano v gladko mazavo maso, ki jo pretlačimo, nato ji pa dodamo posebej rahlo umeSano surovo maslo. Namesto mazavega sira vzamemo lahko tudi kajmak. HITRO PRIPRAVLJEN DESERT 200 g moke, 89 g surovega masla ali margarine, 2 jajci, 2 žlici smetane, za oreh kvasa, 100 g sladkorja; sadni sok, stepena smetana. Moko in sladkor zmeSamo, vanjo naribamo ali zdrobimo surovo maslo In kvas. Nazadnje dodamo jajci in smetano in pognetemo. Testo denemo na pomaičen pekač, in spečemo v srednji vročini. Ohlajeno sladico napolnimo s sadnim sokom in okrasimo s stepeno smetano. VROČ SADNI PUNČ Liter grozdnega ali Jabolčnega soka, lupinico od 1 limone, sok od pol limone, malo cimeta, 2 do 3 klinčke, 10 do 15 dkg sladkorja. Vse skupaj dobro segrejemo in vroče ponudimo. Za odrasle lahko spremenimo okus punča Se s tem, da mu dodamo malo dobrega rdečega vina ali ruma. POMARANČNA BOVLA 2 do 3 pomaranče, liter belega ali liter rdečega vina, sladkorja po okusu. Ob pomaranče obrlbamo koSčke slodkorja, da postanejo rumeni in že nekoliko vlažni. Pomaranče nato olupimo in jih zrežemo na tanke okrogle rezine In previdno pomeSamo med sladkor. Vse skupaj postavimo na hladno, da se sladkor stopi. Kadar rabimo, prilijemo posebej ohlajeno vino, previdno premelamo in serviramo. ttXyxxyxXMnOOOOOOOaOtXXXXKPpnU »03«mCo\LO\-b'7’'*0\/Jr\£L zavodu proti požarom C E LOVEC Alter Platz 20 'i> t\