512 Razne stvari. neizpremenjeno, umetno harmonizovanje se ga le ozko oklepa. Nekatere izpremembe so pa tako srečne, da smo lahko hvaležni uglasbovalcu, da nam je olikal obliko teh pesmij. V obče pa želimo, da bi nam naš glasbeni zavod oskrbel ročno izdajo tako harmonizovanih pesmij, kakor je n. pr. najnovejša hrvaško-slovenska pesmarica „Kolo", kar bi i društvu i pevcem provzročilo manj stroškov, nego posamezne izdaje dragocenih, krasno opravljenih skladb. Trije jahači (tfi je^dci). Melodramna pesem N. Lenaua (slovenski prevod A. Funteka, českjr preklad A. Kldšterskeho) ^a klavir ^lo*il K. Hojf-meister. Zalomila L. Schrventnerjeva knjigarna v Narodno blago. Nekoliko belokranjskih vraž in praznih ver. Vile. Vile so prebivale najrajše ob studencih. Tu so jih videli večkrat ljudje, kako so prale, česale se, predle in šivale. Tu so culi ljudje tudi večkrat godbo. Igrale so Vile. Jedenkrat jih je videl deček, ki je prišel z barilom po vode na studenec. Ko jih zagleda, pozdravi jih: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! Dober večer, hladna voda!" Na ta pozdrav so vse izginile. Prebivale so tudi po jamah. Videli so jih večkrat v skorečji jami. Imele so pa Vile tudi svoje otroke. Nekoč so pasli pastirji goved, med katero je bil tudi bik. Hipoma se jim prikaže malo dete, zal deček, ki je bil star okoli treh let in bel kakor sneg. Bil je zelo lep, da so se mu vsi čudili. Ko ga bik ugleda, spusti se proti njemu. A dete izgine. Bilo je Vilino dete. V bedenjski loži je našla žena v grmlju speče dete. Temu je napravila iz kit hlad, da ne bi solnce sijalo na-nje. Kmalu na to je prišla mati — Vila. Ko je videla, kaj je napravila žena njenemu detetu, vpraša jo, kako plačilo hoče za svojo dobroto. A ta ni hotela ničesar. Kasneje se je seveda kesala, ker bi ji bila dala Vila, karkoli bi bila hotela. Tesarji so šli ponoči domov in prišli do Kolpe. Ker je bila pa voda narastla, niso si upali čez njo in so prespali v lovnicah na travniku. Po noči pa so videli, kako so prignale krasne Vile svoje blago k vodi napajat. Blago je bilo lepo rdeče. A ko se je zora zaznala, izginile so. Drugikrat so spali drvarji v loži. Po noči nastane mahoma strašen vihar, ki je kar drevesa lomil in ruval. Drvarji so bili prav veseli, češ, nam vsaj ne bo treba bukev sekati. A ko se zjutraj Brežicah {ob Savi). Cena 50 kr. — Melodram zahteva živo epično predavanje, med katero so vpleteni lirični odstavki; zato mu najbolj ugaja balada. Tudi tu je balada, a težkoče so izredno velike. Kar pesnik, najbolje izraža s kratko besedo, mora glasbenik široko slikati: glasba potrebuje časa. Tu pa je pesnik, da izrazi skrito grozo, nalašč rabil jako kratek zlog, in to ni ugodno melodramu. Pač je glasbeno slikanje prizorov jako značilno in krepko, a glasbenik se ni mogel razviti, ampak je moral hiteti za pesnikom. Tudi hreščanje lačnih jastrebov ni baš ugoden predmet glasbi, zlasti za konec ne. — Predaval se bo pa melodram lahko, ker je kratek in glasba primerna besedam. E. L. vzbude, vidijo, da je vse v najlepšem redu in ni ne jednega drevesa na tleh. Vse to so delale Vile. Vile so sedaj sicer izginile, a bodo zopet prišle, kadar bodo ljudje bolj pobožni in pošteni. V Adlešičih zapisal /. S. Naše slike. Vojvoda Albreht, imenovan „s kito", III. v vrsti vojvod istega imena, sin Albrehta II. Modrega ali Hromega, bil je porojen 1. 1 349. in bil torej za dve leti starejši od brata Leopolda III. Umrl je Šele 1. 1395., torej devet let poznej od brata. 0 njegovem značaju govori in bode še govorila naša povest: Gospa s pristave. Med drugimi posebnostmi je imel tudi lase spletene v veliko kito, ki bi bila v veselje vsaki ženski. Prebil je mnogo težav in sitnostij, a v obče je bil vrl mož, dober značaj, ki je svojim podložnikom želel sreče in miru. — Slava Francu Jožefu! Ta slika nam kaže živo podobo in sicer alegorijo, katero so po navodu gosp. Antona Jeločnika predstavljali otroci v Litiji v gostilnih prostorih gospoda Oblaka dne 1 7. vel. srpana minulega leta v proslavo rojstvenega dne Nj. Veličanstva, našega premilostljivega cesarja Franca Jožefa I. Ugajala je obilnemu zbranemu občinstvu tako, da so jo pozneje, dne 8. kimovca, ponovili gledalcem v prijetno zabavo. S to sliko proslavlja tudi naš list po svoje cesarjev rojstveni dan, dan 18. tega meseca, in kliče: Bog ohrani našega presvetlega cesarja Franca Jožefa L! — Jezus, Marija Magd. in Marta. Razlago za to prekrasno sliko slišijo dragi čitatelji v evangeliju, ki se čita v praznik Marijinega vnebovzetja. Čitatelji tu lahko občudujejo umno in vendar preprosto sestavo oseb in drugih predmetov, živahne in pomenljive izraze, nebeško milino Izveličarjevo in vzorno lepoto obeh poslušalk. Omenjamo, da je zlasti v Mariji, ki sedi ob nogah Gospodovih, nenavadno dobro zadet jutrovski ali orijentalski značaj. Razne stvari.