Pred dvajsetimi letf. Bitka na Kosovem polju pomenja v zgodovini Srbov važen mejnik, ki je za dolgo dobo zadržal kulturen in gospodarski razvoj srbskega naroda. Narod, ki jc dosegel za takratne čase zelo visoko stopnjo kulture in napredka. je bil naenkrat pahnjen v suženjstvo. Divji Turki so zavladali v deželi in zatirali vsako stremljenje po napredku, a narodnc zavesti niso mogli zatreti. Slcpi guslarji so hodili od vasi do vasi s pokrajinc v pokrajmo, prepevaK slavo carju Lazarju, Milošu Obiliču, Jugu Bogdanu, Majki Jugovičev i. dr., a obenem spodbujali narod na maščevanje kosovskega poraza. Skozi petsto let je narodna pcsem budila nacionalni ponos, čuvala pred pozabljenjem največji poraz in na vsakoletni Vidov dan je ves narod ponovno prisegel, da bo osvobodil Kosovo. In prišlo je 1. 1912... Sovraštvo do Turkov, ki je bilo vsakemu Srbu prirojeno in želja po maščevanju Kosovega polja, ki jo je vsak dojenček pil z materinim mlekom in oni velik nacionalni ponos, ki ga je dala Srbom njihova narodna pesem, vse to je prikipclo do vrhunca. Turška uprava je bila nezmožna, da bi dala balkanskim pokrajinam ono lice, ki ga je od njc zahtevala Evropa. Podjarmljeni narodi so klicali na pomoč in osvobojeni deli balkanskih narodov so po pravici zahtevali, da se jim prepusti, kar je njihovega. Vrelo je na Balkanu, in napočil je dan, ko so p'rosti sinovi srbskega naroda zagrabili za orožje, da dzpolnijo prisego svojih pradedov, da izvršijo prerokbe slepih guslarjev, da maščujejo poraz pred petsto leti in da zavzamejo Kosovo — sveto zemljo, ki je popila toliko srbske krvi. Dne 18. oktobra so prekoračile srbske čete državno mejo. — Čmogorci so imeli že 10 dni borbc za seboj, in skupno z Bolgari in Grki so napadli zakletega sovražnika — Turčijo. Pod modrim vodstvom Nj. V. kralja, takrat še regenta Aleksandra, so zadele srbske čete Turkom smrtni udarec v bitki pri Kumanovu. In stebri turškega carstva so se zamajali, a skozi petsto let tlačenemu narodu jc zasijala zarja svobode. Vsi iskreni Jugoslovani so pozdravljali ta odločilen korak srbskega naroda, ker videli so v tem začetek rešitve vsega jugoslovanskega naroda izpod tujega jarma. Vsi mi, ki smo občutili jarem avstrijskega trinoštva, ki smo morali gledati, kako tcpta avstrijska uprava najprimitivnejše narodne zahteve vseh Slovanov in poslušati klice onih, ki so stokali v ječah zaradi edine pregrehe, ker so preveč ljubili svoj narod, smo zadihali svobodneje. Borba za osvobojenje se je pričela. Že od leta 1903., ko je prišel na prestol kralj Peter I., smo gledali v Srbiji Piemont vseh Jugoslovanov in mi slovenski učitelji smo s polnim zaupanjcm zrli v bodočnost, ker smo čedaljc bolj občutili močno zaslombo v Beogradu. Vedcli smo. da mora priti rcšitcv od tam doli in nič čudnega ni bilo, da jc zavcza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev stopila v zvezo s srbskim učiteljstvom. Ko je leta 1906. praznovalo »Srbsko učiteljsko udruženje« 25 letnico svoicga obstanka, so bili na tem zborovanju tudi zastopniki slovenskega in hrvatskega učiteljstva. Po zborovanju se je vršila posebna konferenca, na kateri so zastopniki srbskega. hrvatskega in slovenskega učiteljstva razpravljali o ustanovitvi »Jugoslovanske učiteljske zveze«. Izdelana so bila tudi pravila, a do ustanovitve žal takrat še ni prišlo. In če je slovensko učiteljstvo hotelo ustvariti že leta 1906. tesnejšo zvezo s srbskim učiteljstvom, čc je ves čas od takrat bilo v stalnem stiku s svoiimi tovariši preko Do'i!ivp in Save, tedaj bo povsem razumljivo kakšna čuvstva so navdajala vse slovensko učiteljstvo. ko jc zvedclo za najodločilnejši korak srbskega naroda. Saj je pomenil ravno ta korak začetek najodločnejšega boja proti vsem zatiralcem slovanstva. Da je bilo temu tako, nam je pokazala najbližja bodočnost. Niso še Srbi odložili orožja, niso še mogLi urediti osvobojenih pokrajin. že se je dvignila največja zatiralka Slovanov Avstrija in hotela zbrisati Srbijo z zemljevida. Pravica je od nekdaj zmagovala in morala je zmat?ati tudi tokrat. Na Golgoto je moral ves srbski narod. izanan iz domovine. a vrnil se je zmagovit kot rešitelj in osvoboditelj Jugoslovanov. Če pregledamo dogodke zadniih dvajset let, če se poglobimo v zgodovino, ki je v tem času ?. bliskovito naglico nisala usodo vseh Jusjoslovanov. tedai se moramo še posebno mi vzaojitelji mladine v svojih srcih spominjati z 'naivečjim veseljem meseca oktobra lcta 1912., ko ie slavna srbska vojska prestopila meje svoje države in s tem postavila naitrdnejši temelj našcmu osvobojcnju in ujedinjeniu. Mi, ki smo doživljali vse te dogodke, občutimo važnost njihovegs pomena. a mladina tega ne more doumeti. Naša je sveta dolžnost. vcepiti v mladino ono zavest, oni nacionalni ponos in ono domoljubje, ki je vodilo srbski narod do zmage nad vsemi zatiralci, da bo znala čuvati s potoki krvi priborjeno svobodo.