ST7"itosla,TT I _Da,___.Icsi_. XIV. 1861. BHvalite vse stvari Gospodove Gospoda; — Hvalite in povišujte ga na vekomaj itd." Tega psalma, ki ga sv. Cerkev vsak dan poje, prevod je na str. 11 in se tudi uahaja v -Stezici v nebeško domačijo." — V 1. 11 pa je z razlago prevod binkoštnega (67) psalma, o katerem posebej pravi: To veličansko, mnogopomenljivo spevanje se imenuje flagellum interpretum, bič prestavljavcov, ker jim velja za naj težji zmed psalmov . . . Vemo, de naslednja pesniška prestava visokosti izvirne poezije nikakor ne doseže; vender pa utegne saj nekoliko pojasniti, kako iuienitno petje so psalmi . . . Pristavljene razlage so po Menochii S. J., po novi prestavi slovenskiga sv. pisma, po Wittmannu in Skariču. Na ogled bodi: 1. V spomin zmage psalmopetje Davidovo. 2. Bog se bo mogočno vzdignil,3. Kakor dim bo grešnik zginil, V beg Bovražniki se vlili;St6pil se ko vosk v plemeni; S svojim perstam bode mignil, In pred Bogam bo poginil, Vsi se bodo razkropili.Kdor se zoper njega vmeni. 4. Dobri pa se veselili 19. Greš z jetniki na višavo, V zboru bodejo pravičnim,Za ljudi prejel darove, Pred Gospodam se gostiliPelješ sabo v večno slavo V radovanji lepotičnim . . .Tud 'z nevernikov sinove . . 34. Na nebes nebo se vzdiga, 36. V svojih. svetih čudoviten, Proti vshodu gre v višavo;Dal Bog ljudu moč bo tečno, Glej! on dal bo 'z glasa vsiga De bo v dobrim rodoviten: Svoj'mu glasu moč in slavo . . Njemu pojmo hvalo večno! Verstice in reki za prodajavce in prodajavke slaščic in medenine ali letcta. rDostikrat so se že slišale pritožbe zavolj spotikljivih in zapeljivih verstic in rekov, ki se prilepljajo na medenino in mnogotere slaščice, ki se zlasti pri cerkvah o shodih in po Božjih potih prodajajo . . . Hudimu se mora dobro, gerdimu lepo, nečednimu čedno nasproti postaviti. V ta namen naznanimo, de se nove, prav lične enake verstice za medenino in enake reči — z mnogoterimi nauki in nedolžnimi kratkočasnicami čez sedemdesetero — po nizki ceni dobivajo pri Gerberji v Ljubljani, ktere vse je vredil L. Jeran". Med temi so za mnogotere priložnosti in stanove — nektere na priliko (str. 85): Za otroke. Za mladost. Za god. Za pervo Obhajilo. Za razuzdane. Za svarjenje p. Kar so ata obljubili, Preč so tvoje rožice, To za binno bo spomin, So mi mama dans kupili;Če serce nečisto je:če boš pridin, dober sin. Pridin, pridin hočem biti,Tič'cei ti ne pojejo,r ¦ ¦ • Vselej vbogat', rad moliti.Krokarji ti krokajo! r* ta je za ,uso ™ar' Duš ne zapeljuj nikar — nikar! Beseda zastran slovstva, zlasti cerkveniga za novo leto — je jako pomenljiv spis Jeranov, v katerem pravi na pr.: nNarodnost, narodovnost, narodovost, domoljubnost, rodoljubje in kakor se sicer še kje kliče in imenuje, — od te rečf se drevi iu davi veliko govori in piše, in neprevidama sem ter tje novi dnevniki in časniki vstajajo, de ljudstvo k zavednosti za njegov lastni narod zbujajo in oživljajo in mnogo se piše, de bi zbujeni živeža — Bog daj — tečniga imeli. Naj se budi, oživlja narodovni duh v prid in blagor lastniga naroda, ne pa v zaničevanje, v škodo ali celo zatiranje druzih muodov: sej smo vsi vender le bratje, naj že koga kličejo: pobratim, Bruder, fratello, hinivčr in kendeš baratom, ali kar že bodi. De iz ponemčevanja ali potalijančevaDJa Slovencov bi ne bilo dobre kaše, je skorej gotova reč. Tudi za vero je tista filisterska napol-olika z ošabnim grebenam tujšine dostikrat pravi strup . . . Neoveržljiva resnica je: Kolikor jezikov znaš, za toliko Ijudi veljaš . . . De se pa vender narod sploh zobrazuje in lika, ni treba tujiga gnoja tistih zaljubljenih in umazanih .theaterstiickov, nezbožnih filozofov, naturalistiških naturforšerjev" in druziga enaciga v še precej deviško slovenšino prestavljati, ne garjevih pesem po tujiin sedlu ali tudi po kopitu pijanih in butastih ponočnjakov kovati in skladati . . . Slovencam bukev in časnikov pisati naj se nihče ne loti, kdor nima katoliškiga serca in slovenskiga duha . . Pri gorečnosti za narodovnost in posvetno slovstvo pa se serca od edino potrebniga odvračajo, duh je za vero čez dalje bolj merzel, ako se cerkveno slovstvo zanemarja, ako s posvetnira slovstvam saj v enaki meri in v narodoviin duhu, kolikor je prav, ne gre dalje. Torej — naj tisti duhovni gospodje, ki znajo lepo in mično slovensko pisati, nikar peresa iz rok ne denejo ali naj ga saj večkrat zopet v roko vzamejo . . . Koliko sploh dobri spisi v časnikih koristijo, nas prepričuje, kar nasledva (str. 4) ... Eoaka je naša misel zastran novih bukev . . Pesništvo pri tem nima poslednjiga mesta.. Toliko je to polje, kolikor velik je svet; vse se da verno, mično in veličansko spevati . . Pesnik, verni pesnik ima moč, vse nežive stvarf oživiti, de Boga hvalijo; kakor meseni in neverni pesnik vse stvari draži, de naj Boga žalijo, — on stvari punta zoper Stvarnika (str. 11) .. Kaj posebniga in imenitniga bi se dalo povedati tudi od govorov in govornikov (str. 12) itd." — Kaj mislijo zamurci Kiči od Boga, od stvarjenja, od prihodnjiga življenja (str. 19). Nekaj pirhov za bolno svobodo (str. 51). Slovenska izobraženost (1. 19). To nam je dala katoliška Cerkev s svojim duhovstvam — dokazuje Svitoslav prav čvrsto str. 150 — tista Cerkev, ktero nLichtfreundi" iz cele duše sovražijo . . . nKdor hoče sramožljivo in snažno pisati, naj piše za Slovence; kdor pa gnoj ljubi, naj vzame vile v roko, in ne peresal Slovenec ima tako olikano čutilo, de se mora tudi od nekterih svetopisemskih reči sein ter tje previdno govoriti . . . Kdor se vere dotakne, se dotakne nar občutljivši žilice človeškiga serca itd." — Brincovo zaprašanje in jezuitarske šole (str. 159). 0 niži gimnaziji v Kranji (str. 160): »Sveta je naloga učenikov, in težek bo odgovor tistim učenikam, kteri s svojim caukam in življenjem mladosti niso in aedificationem ampak in destructionem 1" — Nektere misli, ktere naj bi novi slovenski čitavnici služile v ravnilo: -Čitavnica ima biti slovenska, tedaj naj tudi poštcno slovensko lastnijo obleče in odvrača naj se od nje, kar je slovenskimu duhu sovražno in nasprotno. V tem oziru ste nam zlasti dv. reči na sercu, ktere ste pri pravim Slovencu od raaterniga naročja tesno sklenjeni, namreč: naša vera in naš narod. Slovenec je katoličan, tega ni treba dokazovati; Slovenec je slovenec, to je ravno tako očitno. Naj se tedaj od slovenske čitavnice odvrača vse, kar je naši veri in naši narodnosti sovražljivo. To naj bo poglavitno ravnilo pri vravnavi čitavnični v napravi besed in veselic, bukev in časnikov itd., in porok smo, de bo vsa dežela njena prijatlica in podpornica. Ako bi kdo ugovarjal, zakaj de nismo tudi deržave omenili, mu odgovorimo, de to je že v veri obseženo, ktera veleva dajati cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjiga (str. 177)". — Slovenci in Nemci (str. 192), spis tako času primeren in resničen, da so ga ponatisnile tudi Novice (str. 404). Beseda od slovenskiga cerkveniga in svetniga slovstva (str. 198—9), ktero oboje bodi v edinosti in ljubezni. Podučljiv eksempel za take, ki imajo preveč kulture (str. 193). Skala sv. Petra in peklenske vrata (str. 199). — Premnoge nDrobtine in Drobtinice" v poduk, poročila iz misijonov, iz deržavnega in deželnega zbora s pristojno pohvalo ali pa tudi pograjo! Dovtipne in zelo podučne so njegove opazke k drugim spisom na pr.: nPač lepo je vodilo, kako naj se vse vede in učila le v Bogu, svojim začetniku, strinjajo, se v Njega stekajo kakor vse reke v veliko inorje. Velika rana našiga časa je, de se učenosti hočejo Boga znebiti, ker jih učeniki na Njega ne zavračajo in svoje učence goljufujejo ter jih tega oropajo, kar je pri vsim učenji poglavitna reč. Oni govorijo od solnčnih žarkov, od solnčne blage gorkote itd., solnca samiga pa nočejo poznati, nočejo oznanovati neskončniga vira, zlatiga studenca, začetka in konca, od kodar vse dobro izhaja. Od tod izhaja, de bo učenost zaničljiva, ona svojiga namena ne dosega, ona ne koristi, temveč dostikrat še le škoduje, . . zamore ravno tako malo dober sad roditi, kakor veja, ako se od debla odseka, kakor mladika, odrezana od vinske terte. Učenost brez zveze z Bogam je prazna, nečimerna, so pleve brez pšenice, je nič. Torej je pa tudi učenik brez vere .misera creatura", kterimu se učenci sicer utegnejo prilizovati, spoštovali pa ga nikoli ne bodo. In kdo je boljši psiholog v obziru dušniga stanii, kakor učenci v oziru svojih učenikov? Vsaciga učenika do polti njih bistro oko pozna, koliko njegova čednost tehta (str. 102)". — .Kako škodljivo za narod sploh je izobraže vanj e posameznih v tujšini, to ravno potujčene šole nar bolj dokazujejo. Ako bi se veroznanstvo, zemljepisje, zgodovina, spisje itd. v domačim jeziku učilo, koliko bi učenci tako rekoč grede in nevedoma zanesli v narod, kar se sicer večidel vse zgubi. K večimu kak spačen izraz se sem ter tje vrine: »šulordenga, sprohlere, londkorten itd. (str. 108)." — Zahtevanje s pomočjo šol poptujčiti slovenski narod je napčno, norčavo in krivično (str. 130). Na to pravi vredništvo: -Pa tudi napuhnjeno, prederzno in josefinsko, da bi se na priliko govorilo: -Wir Alle sind deutsch, Oesterreich ist deutsch, Laibach ist deutsch, Šiška ist deutsch, Golovec ist deutsch itd., kakoršnih šopirjenj je bilo že dostikrat brati. Sveta katoliška Cerkev itna drugačneji metodo ali učilo, po kteriai ljudstva izobrazuje z edino pravo izobrazo na pr. Baraga, Ueberbacher, Knobleher itd." — -Kar je prenapetih Nemcov, je gotovo, da jina je naša domorodna omika nar hujši tern v peti, ker je njih samopridnosti, njih pangermanizmu nasproti. Tode časi so minuli, de bi se Ijudstva s silo potujčevale itd. (str. 176)". — .Nekteri ruorebiti razločka ne delajo med Nemci in nemškutarji. Nemci so pošteni ljudje; nemškutarji pa so čudni čamri, Slovenci po rodu, ki pa se Nerace štulijo, in bi radi vse drugo ponemčili; z letimi v eno mavho gredo tudi tisti možaki kteriga rodii si bodi, ki le v nemštvu srečo in kulturo vidijo in je njih silno gnanje vse ponemčiti in, če ne drugač, tudi poluteraniti ali poneveriti, desiravno je 2 0. oktober tako pertenje zavergel in obsodil ter vsakimu svoje zagotovil (str. 186)." — V povabilu za drugo polletje vzbuja kratko pa krepko. nDobri dopisi so pisavcam čisel, bravcam prid, vredništvu zlajšek, vsim veselje. Dajte tedaj pisati, ki imate urno roko, in oginj v sercu za vse, kar je dobro, kar je lepo (str. 104)!" Za prihodnje leto pa na pr.: nV kakošnem duhu Danica piše, je občinstvu znano; njen poglavitni namen je cerkveno življenje, pa se tudi na svoj slovenski narod z Ijubeznijo ozira itd. (str. 204)." 16. Postne pridige. Po sv. Alfonsu Ligvorji in po druzih izvirkih poleg žalostniga roženkranca spisal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 8. 56. Nat. Blaznik. 17. Sveti Krišev Pot, zlasti za duše v vicah, popravil in na svitlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 8. 51. 18. Angeljska služba za mladenče (k sv. maši streči). L. Jeran. V Ljubljani 1861. 16. 19. Šmarnice naše visoke nebeslce Kraljicc, neomadežane Marije Device. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1861. 12. 384. Založil Gerber. Vejica iz življenja svetnikov. Nebeški cvet ali nauk. Sad ali premišljevanje kake čednosti. Zlata zvezdica ali prijetna vaja za na dom. XV. 1862. Nevošila za novo lcto — v pesniški obliki (str. 6—7), kakor jih je (23) vertinec skapaj znesel, pravi Svitoslav, in na primer bodi: 1. Ne vošimo za novo leto 5. Ne voš'mo ljubljenim Slovencam10. Ne vošimo nemškutarjem Preveč vošivcov tu al tam: Le samih domoljubov zlatib, Preveč peres, papirja: Vse dobro vošijo nešteto Ker brez nasprotnikov derhali Čečkali čez Slovence Oni bolj sebi, kakor Vam, Tud pridni bi labko dremali. Bi le še več hudirja. Nar bolj pa, de jim za vošilce Podaste ljubljeno rešilce. 15. Ne vošimo mladosti17. Ne vošimo brezbožnim listam Brezbožnih bukev, listov;Nič bravcov, naročnikov, Brez tega imamo dostiDe več bi ne pogubljevali Nevernikov, sofistov.Nam vernih katolikov. Ali sm&n Slovenee blti. Slovenec. Slovenska v meni kri kipi, Slovenska zemlja me redi: Povejte mi prijatli, če smčm Slovenec biti? Nemec. Nemžk prenapetež. Ja wohl, mein Freund! ja wohi, mein Freund:1)0 nein, mein Freund! o nein, mein Freund:*) Ti smdš Slovenec biti. Ne smeš Slovenec biti! Jez nemške rojen sim kervi, Slovenec nisi, inotiš se, Me Nemec biti veseli, — Tvoj dom v deželi nemški je; In kar mi Nemcu je ljubo, Slovenije jez ne spoznam, Tud dragimu sosedu bo: Za vse kulturo nemško imam, — Ja wohl, mein Freund! ja wohl, mein Freund:0 nein, mein Freund, o nein, mein Freund: Ti smeš Slovonec biti. Ne smeš Slovenec biti. ') Pryatel, res! prijatel, res itd. J) Prjjatel, nel prijatel, ne itd. Slovenec. Tal'janski verli sosed moj, Povej tud ti dans svet mi svoj, Kaj meniš, kaj se ti dozdeva: Če smčm Slovenec biti? Italijan. Lašk prenapetež. Si si Signor! si si Signor:') No no, Signor! no no, Signor:4) Ti smeš Slovenec biti. Ne smeš Slovenec biti! Preljub mi je moj laški rod,Gorica, Terst, jadranski liv — Spoznam in čislam ga povsod, —Vse laško je, — ne boš tajil, In kar kolj meni dobro dč, Je slaven Lah od nekadaj, Tud dragimu sosedu gre: Slovenci le molč^jo naj; Si si, Signor, si si Signor: No no, Signor, no no, Signor: Ti smeš Slovenec biti. Ne smeš Slovenec biti! 3) Moj dragi, res! moj dragi, res itd.') Moj dragi, nel moj dragi, ae itd. Slovenec. Mi Nemec, Lah odgovor dal, Kaj, serčni Madjar, ti boš djal: Povej mi ti pošteno, Če smem Slovenec biti? Madjar. Igazan, kendes baratom!3) Ti smeš Slovenec biti. Mi draga je madjarska vlast, In Madjar biti vselej čast, — In kar je meni draziga, Naj tudi tebi, brat, velja: Igdzan, kendes baratom: Ti smeš Slovenec biti. Madjarsk prenapetež. Majd bizon! semmi esetre!6) Ne smiš Slovenec biti! Pri men' veljd le sam Madjar, Slovenca ne terpim nikdar; Slovenije na svetu ni, Ti Madjar si, se meni zdi; Majd bizon! semmi esetre: Ne smeš Slovenec bitil 5) Zares, zares, preljubi brat itd. Slovenec. Povej mi, mati Avstrija, Kaj tebi dobra misel da, Kaj prav je in pošteno: če smčm Slovenec biti? Avstrija. Ne boj se sin! ne boj se sin: Ti smeš Slovenec biti. Bil vselej zvest si Avstrijan: Tud zate je moj ustav dan! Se hrib omaja, pada hrast: Slovenc cesarju brani čast; Ne boj se sin! ne boj se sin: Ti smeš Slovenec biti. 6) Kaj še, kaj še, nikakor nel itd. Slovenec. Povej še ti, katoličan! Pri tebi se resnica hran', Iz serca razodeni, če smem Slovenec bitiKatoličan. BVišave vlada Oče tvoj; Vi bratje vsi ste med seboj, Otroci enih ste pravic; Ne čin'te si nasprot krivic! Jez šeg narodam ne kalim, Besedo vsaciga častim: V ljubezni vsih si služi venc, Narodu zvest oatan' Slovenc!" Vsi skupaj. Prijazno se pobratimo, In moško v roke sezimo ; Ljubimo se ko brata brat, Pravice dajmo spoštovat', De zgine 'z Avstrije prepir, Cvete med nami rajski mir. Zedinjeni zavpimo tsi: Naj vera, cesar, dom živfil (str. 32.) S v i t o s 1 a v. BIgrokaz: nAli smem Slovenec biti" — predstavljan od nekterih Celovških rodoljubov (o svečanosti Einspielerjevi in 40 letnici cesarjevi) napravil je mogočen utis, piše Mir 1. 1888. VII. št. 22. Besede temu prizoru ponatisnjene so (z malimi premembami) pod naslovom: nZa poduk in kratek čas" na str. 175—6. Po Miru je ponatisnila ga tudi Soča. Kar pa se grajati mora, je to, da se ni povedalo, da je pričujoči igrokaz zložil Jeran in da se nahaja v Zg. Danici 1. 1862 str. 32 z njegovim podpisom »Svitoslav". Čast, komur čast!