ČRTICA ZA POLETNE DNI Piknik seksual Kam v' tem stabilizacijskem letu? V naš dom seveda. Ceprav te ksihte gledam lelo in dan. S svojo štiričlansko farailijo v hotel se-veda ne morem, uničil bi svoje premoženje. Ampak bitko za zanikrno sobo in deljenje šte-dilnika v skupni kuhinji našega doma scm moral začeti že marca. Sindikat mi je očilal tistih nekaj tisočakov, ki jih prejmem čez de-settisoč. Ni dosti manjkalo pa bi predsednika Sniclja javno ozmerjal. O,,v mislih sem ga že sfaširal v polpete. No, so potem rekli, naj mu bo, ker gre prvič ... Uh, kako smo tukaj fini. 8 družin nas biva v domu. Dvoje teh familij nihče ne pozna. Sušlja se, kako so v sorodu z našimi vrhovi. Zato pa je ostala druščina poznana. Meni zopr-ni tehnični direktor, visokostni računovodja, šef avtoparka, glavna tajnica. Kako se lisli penzelj iz delavnic piše sploh ne vem. Seveda smo tukaj še mi: jaz, žena, hčerka in moj sine. Za dneva gre. Razkropirao se po plažah. Namakamo se in zdaleč vljudno nasmihamo. Sem opazoval tehničnega. V prevelikih kopal-nih hlačkah je videti kakor shiran starček. Vsa rebra se mu da prešteti iivsumim, da nili plavati ne zna. Ni čudno, da tako slabd plove-mo v podjetju. Ampak kaj to. Kako reveža sekira njegova primadona! Daj to, daj ono, prinesi limonado. Maži' po hrbtu, inaži po pop-ku, masiraj pleče. Zenska je močnejše postave in visoko ukazovalne nravi. Naj občuti, kako sara dela z nami! Včeraj je računovodja orga-niziral piknik. Ali spoznavni večer, kot je de-jal. Mene je določil za pekača. Se mi pa vse-eno zdi, da je vse tako zračunal, da srno vsi razen njega gor plačali. Je tako zapletel pla-čevanje, da nihče na vedel, koliko je stalo. Razen njega seveda in Ijubega boga . .. Zbrali smo se že ob sedmi. Od morja sem je prijetno pihljalo. Sef avtoparka je bil že nalit: »Veste«, je pametno pogledoval izpod niz-kega čela in zavijal prašičja očesca: »Jaz do-ma piti ne smem. Tako službo iraam. Tukaj, se je potem otroško bebasto smehljal: »tukaj pa sem na dopustu in ga res lokam kolikor hočem.« Posebnih problemov ta večer nismo z njim iraeli. Lepo se je dolival, tiho brundal, dobro jedel in zaspal v naslanjaču. Pa tudi, kmalu so se vsi poraešaili. Jaz sem pekel kotlete in čevap-čiče. Družba je postajala vse bolj dobre volje. Nekaj se jih je jelo meniti o službi, moja Barbka je prepevala. Sin je šel v disco, hčerka k morju na sprehod. K meni je stopila glavna tajnica. Cedna, vedno hudo nedostopna lepo-tica. Poblisnila je po uvelem 40-letniku, ki je s krasno že rjavo plešo nesrečno kimal sem ter tja in se neusmiljeno nacejal: »Ah,« je nesrečno rekla: »danes si ga bo privoščil. Nič ne bo potem z njim ...« Oho! Pa je vedno tako hvalila svojega in-ženirja. Toda kadarkoli, zdajle v nastajajočem mraku je bila videti kakor pohotna pričakujo-ča kobila. Nekoliko se je majala, ko je rekla v dim nad roštiljerm »Ampak vi tovariš Koren pa nič ne pijete in nič ne jeste. Boste popolnoma oslabeli. Ča-kajte, jaz poskrbim za vas.« Vrnila se je z dvema polnima čašama vi-na in počenila. Mejduš, kakšne mlekarne je ime-la! Polne, jedre, vse je kar sililo izza tenke tkanine. Potuhnjeno sem poškilil za omizje. Mo-ja je mižala in se drla kakor sraka. Zdaj sem si nadel zanesljivo najlepši nasmeh vzhodno od Pirana: »Manica, vi ste lepa ženska . ..« »Ja? Ste to šele .sedaj opazili?« »Ne, ne. Le nikoli vam nisem imel prilož-riosti povedati. Zame ste vedno bili tako viso-ko oddaljeni. . .« »Jaz? To pa že ne. Pijva zdaj. Na zdravje!« Mi je tako podala čašo, da sva se morala do-takniti. Kako nežno kožo je imela. Dvignila sva se in trčila. Bilo jo je res vredno opazo-vati. Imela je dolge noge, ozek pas in lepo pohotno oblikovano zadnjico. Da, bila je usod-na ženska! Ze v terni je stopila tik mene. Ta- koj so mi začeli mravljinci potovali od peta k lasem. Razprla je čutne, mehke ustnice in si jih počasi obliznila z jezikom: »Koren, jaz bi se šla sedaj kopat. In vi ste tak dedec ...« Mejduš! Nenadoma sem jo vi-del že brez cap. In nekaj se mi je tam "daleč spodaj živahno premaknilo. In jaz bedak mo-ram tukaj peči čevapčiče . .. Ponovno sem po-škilll tja za omizje. Moje Barbke ni bilo več tam! Je šla že spat?!! Na dušek šem zlil vase . temno močno vino: »Jaz . . . Jaz bi se tudi kopal. ..« »Ha«, se je zdaj ozrla tudi ona: »moj tepko se je že pospravil«. Potem je zapeljivo zaniha-la z razkošnimi boki, hitro stopiia mimo mene in hripavo rekla:. »Na skalah born ...« Ljudje! Mislil sem da me bo razneslo. Naj-lepša ženska'v našem »Cvetoberu« si je izbia-la mene. Meeeene!!! Mene, uradniško mušico. Ampak, če.pomislim, navsezadnje sem za svoja leta še zelo lep moški. Nisem plešast, nisem bedast, nisem siten, ves pri moči. Vendar je to ienska, ki človeku z dvema besedama požene sokove po telesu! Moje babe za mizo ni bilo! Na hitro sem pobral z rešetke zadnje meso in ga počasi odnesel na mizo. Družba se je pi-jano drla, kar prav zame. Neopazno sem se zmuznil v temo in potihem na obalo. Zvezde so bile posute po nebu in luna je sijala in meni je srce razbijalo y grkl. Skrivnostna tem-na voda pred menoj je obetajoče šumela. Tik ?a skalami sem počepnil. Rad bi. se naslajal nekoliko nad golo krasoto. Znan glas je de-jal: »Veste gospa, vaš mož mi je predlagal sprehod ob vodi. Saj ne zamerite, kajne.« Zdelo se mi je, da sem dobil klofulo. Kaj pa moja baba počne tukaj? Stopil sem izza skale: »Lep večer, kajne?« - Trojica je čemela v polkrogu in lepotičin mož je nekoliko jsresenečen rekel: »O, o . .. Lepo, Iepo je ... Tudi vi fukaj? Tam se tako hudičevo derejo, je že lepše se hladiti tukaj ...« Prelepa Manica ga je božala tik pod plešo in ga nežno cukala za kosem redkih las na vratu. Zdaj sem še jaz takole od strani pogle-dal svojo Barbko. Bila je videti zelo čedna. Pa ne da bi holela tudi ona plavati...? Ne, ne ... Nenadoma je segla v mojo dlan in se tiho nasmejala. . . Piknikov pa poslej nismo več prirejali... Bogomir Šefic