Književna poročila. 494 Književna poročila. v. Die Einfalle dcr Turken in Krain und Istrien. Von Franz Leveč, Laibach 189r. 58 str. (poseben odtisek iz letošnjega programa tukajšnje velike realke). Turški boji so od nekdaj najljubši predmet slovenskim zgodovinarjem in to po pravici, zakaj za turških napadov se je v Slovencih najbolj vzbudila narodna samozavest. Turki so Slovence prisilili, da so se začeli čutiti za poseben narod, in slovenske dežele (Kranjsko, Štajersko, Koroško in Goriško) so takrat skupno delovale proti skupnemu sovražniku. Dasi politiški že razkosane, vender so čutile omenjene dežele, da jih veže narodnostna vez in zgodovinsko jedinstvo. Dokler ni bilo skupne nevarnosti, hodila je vsaka omenjenih dežela svojim potem; kadar pa so začeli Turki pretiti vsem slovenskim deželam, spomnile so se zopet nekdanje jedinosti in začele sklicevati skupne deželne zbore tudi proti volji vladarjevi, kakor n. pr. dn^ 17. vinotoka 1462. leta v Lipnici. Vez avstrijskih dežela z nemško državo je bila takrat še zel6 šibka, bolj le zunanja, zasnovana po osebi vladarjevi. Zat6 se nemški državi nikakor niso videli nevarni turški napadi, nego prepustila je Friderika III. spodedovanim deželam*, naj si same" pomagajo, kakor vedo in znajo. Vender tudi med »podedovanimi deželami* se je prava Avstrija (gorenja in dolenja) le malo menila za turški bič in to tem menj, ker ji je vladal Friderikov brat Albreht, pozneje pa večinoma ogerski kralj Matijaž Korvin. Ostale so torej jedino le slovenske dežele najbolj prizadete; pomagati so si morale s a m e", ker od vladarja in države ni bilo pričakovati pomoči. Zato pa se je prebudila narodna samozavest, in kmet kakor plemič sta se začela čutiti uda iste domovine, katero treba braniti s krvjč. Mnogo so po-mogli k temu narodnemu prebujenju tudi hrvaški in srbski »uskoki*, ki so pribežali na Kranjsko in Štajersko ter ondu jeli voditi vso obrambo Slovencev proti Turkom, kakor n. pr. oni ^vitez Marko iz Klisa* (pri Spletu), katerega so uporni kmetje leta 1515. v Brežicah ubili (Mittheilungen des hist. Ver. f. Steiermark, XXXIX., 10, opazka 1 ). Kmetje, ki so se naučili proti Turkom vihteti meč in prožiti loke, hoteli so poskušati moč tega orodja tudi proti svojim krivičnim tlačiteljem, in zat6 so bili najhujši kmetski upori ravno za turških bojev. Ta prebujena narodna samozavest je pognala tudi najlepše cvetke narodnega pesništva slovenskega in pripravila pot književnemu delovanju, ki se je začelo v polovici XVI. stoletja v narodu našem. 32* 500 Književna poročik. Nihče se torej ne bode čudil, ako se je tudi prof. Leveč lotil tega toli priljubljenega predmeta, ki nam dokazuje, da imajo i Slovenci svojo zgodovino. Korenito učeno in s spretnim peresom je opisal prvih štiriindvajset turških napadov na Kranjsko in jednajst v Istro, ali bolje: na Pri -morsko sploh. Prvi napadi iz let 1397., 1408. in 1418. so dvojbeni, ali vsaj ne popolnoma dokazani, zato se morda venderle nekoliko »sile* dela (str. 4.) nekaterim dokazilnim poročilom starih, ne istodobnih pisateljev. Tudi napad iz leta 1425. ali 1429., posebno pa oni iz leta 1431., zelo je temen, tako da pred letom 1469. ne vemo ničesar izvestnega o turški sili. To je tudi popolnoma umevno, ker je do leta 1461. stalo še kraljevstvo bo-sensko, ki je vsaj nekoliko branilo, da se večje čete niso mogle razliti po slovenskih deželah. Toda ko je pala Bosna, bila je nevarnost za Kranjsko in sosedne dežele kar očita, in zato vidimo, da so se začele leta 1462. skupno posvetovati o skupni obrambi, in zato je tudi cesar Friderik III. leta 1463. zapovedal kranjskim mestom, naj se utrde" kar najhitreje. Kakd potrebne so bile te naredbe, pokazali so dogodki leta 1469., ko so Turki kar v treh oddelkih preplavili Kranjsko. Glede" na porabo virov in sestavo pojedinih poročil je Levčev spis jako natančen in korenit. Pisatelj ni sam6 porabil večjih kronik in zgodovinskih del, nego še celo male vesti iz časniških podlistkov in zasebnih listov. Posebno značilni so mnogi citati starejših pisateljev, ki rabijo dra-stiške izraze o Turkih, kakor n. pr. »pose Hundt, ertzvervvigte Raub- und Mord-Vogel* i. t. d. Zaradi natančnosti in popolnosti se mora prištevati Levčev spis prvim zgodovinskim delom. Da, po nekod je celo prenatančen, ker podaja stvari, ki pripadajo obči zgodovini, kakor n. pr. od polovice sedme do polovice devete strani. Pomot ne bodemo iskali v tako temeljitem spisu. Sam6 na str&ni 16., opazka 4. je napačno kombinirano, da je »castrum Grez* Velika Gorica pri Zagrebu. »Grez, Grech, Kerec* je novo kraljevsko mesto, ki je nastalo v XIII. stoletji na desnem bregu Medveščaka (tam, kjer je sedaj gorenje mesto zagrebško), nasproti starejši občini »Kaptol*, kjer so bivali kanoniki (Klaič, Opis zemalja str. 51.). Glede na topografijo taborov bodi omenjeno, da je tudi v dovski občini (proti Rutom) kraj Tabor, in sicer je to na katastralni mapi z besedo »Tabre* (na tabre) zaznamenovani vrhunec n 5 3 m specijalne karte na za-padni strani gozda Belice. Nasproti pa je dvojbeno, ali je na Šentviški gori kdaj stal tabor. Tamošnji zaselek se imenuje D a b e r (Tolminci dobro razločujejo t in d), in mogoče je, da to ime prihaja od besede »debro* = die Schlucht. Na Tolminskem sploh ni taborov. Književna poročila. 5°I Tukaj ocenjeni spis nima ni kakega uvoda in zato sedaj še ne vemo, kaj namerja g. pisatelj ž njim; vender stoji v začetku delca »A. Die ersten Einfalle bis zum Tode Friedrichs III.* Iz tega lahko sklepamo, da bode g. pisatelj v prihodnjih letnikih nadaljeval svoje delo in takisto korenito opisal tudi poznejše turške napade. Le škoda, da mu ne bode dosti moči misliti na slovensko leposlovna književnost, katero bi sicer toli lahko bogatil z marsikaterimi spisi. S. R. VI. i/. J. Bidermami, Steiermarks Beziehungen zum kroatisch slavon. Konigreich im XVI. und XVII. Jahrlmndert. Tako slove poseben odtisek (125 stranij) iz letošnjih izvestij zgodovinskega društva za Štajersko. V njem razpravlja g. pisatelj, kako je nastala in kako se je razvila takoimenovana »slavonska * (recte slovenska) granica. Kakor so Kranjci ustanovili in vzdrževali y>hrvaško* granico, tako so Štajerci postavili stalno brambo na »slavonski * zemlji. Skrbeli so potem za oboroženje in živež graničarjev, sezidali so jim varne in utrjene tabore ter jim dajali izkušene zapovednike. Do leta 1553. so vzdrževali Štajerci le v posameznih trdnjavah svoje posadke, pozneje pa so po nasvetu Ungnadovem razširili obrambeno zemljišče in osnovali vso sslavonsko(< granico. Pomnožili so tudi graničarje in uredili njih poveljništvo. Zat6 je bilo treba mnogo denarja, in mnogokrat so morali Štajerci prav globoko seči v žep, da so vzdržali svojo ustanovitev. In še navzlic tem žrtvam je bila »slavonska* granica mnogokrat v nevarnosti, da prestane, zlasti ker so ji bili domačini sami nasprotni. H koncu razpravlja g. pisatelj še mejne prepire Štajercev in Hrvatov v okolici Brčžic, Pisec, Bizeljskega, Kozjega, Podčetrka in Rogatca. Leta 1614. je izpremenila So tla svoj tok, in tri vasi (Prosinec, Cemehovec in Volčjak), ki so bile prej štajerske, pripadle so Hrvaškemu. Tudi v Medji-murji si je prisvojil grof Zrinjski devet vasij, ki so nekdaj pripadale gospoščini lutomerški. Da, Krčelič (Hist. Eccl. Zagrab.) je zahteval leta 1584., naj se v ... tudi Metlika, Črnomelj in Kočevje, stari deli trojedine kraljevine, »mtegre regno incorporentur.* Ta strokovnjaški spis bodi vsem priporočen, ki se zanimajo za razmerje Slovencev in Hrvatov. S. R.