4. ŠTEV. I. LETO. NAS GLAS GLASILO UDRUŽENJA SLOV. SREDNJEŠOLCEV V ITALIJI. DECEMBER 1925 VT A Č /'~l[ A C izhaja mesečno -v Trstu. - Cena posamezni številki Lit. 2'—. Naroč-njnfl (jQ jconca j_ 1925 Lit. 8‘—. — Za Jugoslavijo: Posamezna številka Din. 5’— Naročnina do konca I. 1925 Din. 20’—. - Uredništvo in upravništvo v Trstu. — Odgovorni urednik: Pahor Roman. - Rokopise je pošiljati na naslov: Trieste, Casella postale 348: - Tiskala Tiskarna „Edinost“ v Trstu, Via S. Francesco d’ Assisi 20. VSEBINA 4. ŠTEVILKE OB 125-LETNICI PREŠERNOVEGA ROJSTVA. - (J. K.).............Stran 73 BORBA. — (Tone Peruško Petrov.).................................. „ • 74 IZ IMPROVIZACIJA. - (Drago Gervais)......................... „ 75 LITERARNE DROBTINE. - (Maksim Češinsky.)............... . . . „ 76 PRIJATELJICA ALMA. - (Volkovi Mirjam.)...................... „ 77 ODSVIT. - (Joža.)....................................................... 78 LEA FATUR. — (Maksim Češinsky.)............................. „ 79 O BISTVU IN O DUHU GENTILIJEVE SREDNJEŠOLSKE REFORME. - (L. Č.) „ 83 PROSVETA IN SREDNJEŠOLSKA MLADINA........................... „ 86 DRUŠTVENA SFNTENCA............................................... „ 87 MI IN SODOBNI AKTUALNI PROBLEMI NAŠE MANJŠINE. - (Br. Dobravski.) „ 88 JUŽNO PODNE. — (Pr. M. Antura.) ... . ... ...................... „ 8^ INTELEKTUALNO I MORALNO VASP1TANJE. - (Jerko Marin.)........ „ 90 BELE ŽENE. - (A. O-k.) „ 92 NEKDO TIHO PLAKA. - (A. O-k.) ............... „ 92 VESTNIK................................................Stran 93, 94, 95, 96 ]• K.: Ob 125letnici Prešernovega rojstva. Prešernova samonikla umetnost nam lebdi pred našimi duševnimi očmi kot nekaj vzvišenega, večno lepega. Njegova umetnost je preživela že stoletje, a še vedno je srveža, polna lepote. Njegova samorastlost, njegov močni duh, ki se je uveljavil popolnoma vzlic temu, da ona doba ni mogla pri nas pospeševati nikakega duševnega poleta, pač pa ga pritiskati z vso neizprosnostjo k tlom, je dokaz, da smemo verjeli v Prešerna genija. Mo-gočno' je zaplamtela luč večne lepote in posvetila v temo, ki je teda,j vladala. Njegovih sodobnikov ni ne oslepila, ker njihove oči so bile brljave niti razveselila in ogrela njihovih duš, ker niso bile v stanu sprejeti vase tolike lepote. In ko je Prešernova zvezda utonila, je sledila doba bombastičnih fraz, dokler ni prišla mlada generacija in ni odstrla zagrinjala, ki je zakrivalo Prešernovo umetnost. Bil je sin svojega naroda in med tem si je iskal tudi svoj jezik, da je lahko v tega odel svoje misli in želje, svojo žalost, obup in resignacijo, svoje gorje in svoj gnev. In beseda je sočna in žarka, točna in prepričevalna. Večni nemir, večno iskanje in hrepenenje nam znači tega moža. Nje-govto življenje ne poteka mirno, ampak burno- in valovito. Človek pretežne notranjosti, močnih čustev, žarkega temperamenta polaga vso važnost v samega sebe. Kot človek ponosen, nosi to, kar si je naložil nase, do konca svojih dni. In o njegovem trpljenju nam govorijo dovolj zgovorno1 njegove pesmi. Žar svo^je tvorne sile nosi v sebi. Miru ne najde, komur «Bog pevski duh je vdihnil» in ne čuti se srečnega v tesnobi obdajajoče ga okolice. On hoče svobodo umetnosti. Vsaka individualnost naj se pusti pri miru, posebno še ker dobi kazen sama v sebi. „Pusti peti moj’ga slavca Kakor sem mu grlo vstvaril . . . Komur pevski duh sem vdihnil. Z njim sem dal mu pesmi svoje ; Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil". Njegova duša veruje v boljšo bodočnost človečanstva. Njegova narav se pa naveže na realnost in uvidi, da je to iluzija. In kot rešiteljico si tedaj želi smrt. O njegovi srčni boli, o hrepenenju po ženski kol simbolu vsega lepega nam govorijo njegovi soneti. Ženski, katero ljubi, se ne more približati. Razmere ga ženejo od nje. Vidi, da je ljubil «brez upa». Ljubezen do Julije mu je postala «solz grenkih kupa». On uvidi, da «zdravja nima upa». Zato uživaj, kar lahko uživaš brez duševnih bojev in bolesti, «vpijani od sladkega se strupa, ki mi razdjal srce bo hrepeneče«. A pozneje zopet prikipi pretresljiva kratka pesem polna obupa «Kam?». „ . . . Samo to znam, samo to vem, da pred obličje nje ne smem, in da ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje." Pri našem narodu ni dobil nič, kar bi lahko nadaljeval, kar je prevzel idej romantike, jih je po svoje umeval. Veličina njegove umetniške tvornosti ostane in na nas je, da jo povzamemo vase ter da se klanjamo pred velikim duhom Prešernovim. S©©©®© Tone Peruško Petrov: Borba. Jedne vlažne decembarske noči, kad je bledosiva paučina okitila zemlju i visila o stablima, ko' srebrna svila o božičnom drvcu; te vlažne noči, kad su i zrikavci več davno zaboravili obesnu pesmu, puzio je jedan mesečev trak po svilenim nitima i postajao bledozelen. Osečao sam ga, neugodno na vedjama. A gore se je na nebu smejao pun mesec i njegov mi je smeh legao na dušu kao mera. Moja se duša topila, a ja to nišam hteo. Moje jel srce postalo1 meko, ko voštani kalup i osečao sam ljubav — neku meku i bolečivu ljubav i za grubu pesnicu, koja mi gnječi dušu — a ja nevolem meseca bledog i nasmešenog. Volem pomračinu crnu i grubu. Bez zvezda i vela. Volem buru, suhu i raskuštranu; cvilenje granja i besni fičuk vetra. Volem more duboko i crno, ali besno i razjapureno, ko mladi i divlji bog, kad se opaše proletnom sna-gom. I sige gole i ostre, ko mačeve, volem — u peni tog boga. Vrisak — — krik tutanj Borbu krvavu i cčajnu, gde mišice pucaju i brizga mlada i rujna krv u mlazovima. Borbu bez jauka i plača. Borbu uz besno rikanje mladoga bika u ranu zoru —1 A bledo- zeleni mesečev trak gladi bore na oštrim sigama i more postaje pitomo i nježno, ko suza. Granje ne cvili i krv ne brizga u mlazovima. Več se neka paučinasta, meka i bolečiva noč nadvija nadamnom. A mesec se smeje i baca svežnjeve novih bolečivih trakova u moju dušu. Toplo i meko zuji šum bledih, srebrnih niti i moja se nutrina topi. I suza puzi puzi i kvasi pesnicu grubu i krvničku-------------------- Najednom osečam kako me davi. I trzam telom — kidam bledozelene trakove. Kidam besno i penim se. Mrzim ih! Neču ih! Ne trebaju mi! Borba — — sa trakovima, koji omekšavaju. Kidam: I več so mi pune ruke, svijaju se ko zmije, a besno ih grizem i gazim. Viju se i cvile meko i bledo, a moja pena postaje ervena i besna. — Režem, grizem, bijem-------------Svijaju se i padaju, a u očima osečam dve žeraive. — Još malo------------ I zadnjega mesečevog traka nestane negde u mraku. A bura zahuče — — noč pomrčina gromovi----------------------- Pobeda pobeda pobeda! Drago Gervaia: Iz improvizacija. MI. 1. Živeli smo s igračkama u rukama, smej uči se sunčanom traku; kupajuči se goli i debeljušasii, u smirenom i toplom moru.................. Živeli smo na ravnicama i u šumicama, trčeči, bosim nogama, po mekanoj travi; skrivajuči se iza džbunova; zvirkajuč, našim detinjim ceima, na mališa, koji nas je tražio................. Živeli smo pod okriljem naših ozbiljnih roditelja, kojima smo bili sve veselje, sva radost, sve uživanje. O, bilo je lepo. To su bili blagdani našeg života; to je bio večni smeh, večna radost — detinja, draga, andjeoska. 2. I onda je, odjedncm, nestalo sve .. . kao da je netko umro. Naši su roditelji plakali i gledali nas nekim tužnim, nikad nevidjenim pogledom, Naše su igračke postale nevaljale i dosadne, i mi se več nismo tako rado igrali, jer smo, našim delinjim instinktom, osečali, da je nešto u zraku .. . crno, veliko i opasno................. Iz daljine se je čulo tutanj topova, a njihov je mukli šum naveštao našoj nevinoj duši zlo, koga mi nismo poznavali. Naše su majke celivale naše oceve, i plakale dugim, grčevitim jecajima. Pratili smo oceve na kolodvore, i gledali kako se gube vlakovi, u magli, u dimu.................. Mnogi su naši ocevi tako otišli, a da se nisu povratili. 3. A zlo je raslo, bivalo sve veče i veče, i uzimalo djavolske dimenzije. Oko nas su besnili vetrovi, i mnogi je cvet naše duše bio otrgnut i zgažen. Mesto poezije naše prve mladosti, poezija smrti i greha, gorčine i čemera. Mesto nasmejanih dana, dani suza i neizvestnosti. Mesto radosti bol, mesto života smrt. O, kako je naša duša žedjala lepote i dobra, a kakd smo plakali za cvetnim stazama detinjstva našeg. O, kako smo se cdupirali zlu, koje je navaljivalo na nas, i kako smo uzalud tražili sivetlost u životu našem, jer zlo je ostavilo na nama svoje bil j ege. Mnogi su od nas postali Kajini i Jude, mnogi su od nas izgubili sebe, i mnogi je od nas pobegao od zla, ostavljajuč mu slobodno polje, povlačeč se u svcju dušu, i ljubomorno tražeč izgubljenu svetlost mladosti svoje................ 4. Danas leži, pred nama, baština, koju nam je ostavilo zlo. Sve je porušeno, sve je izgubljeno, sve, čim se je hranilo detinjstvo naše. I mi bi trebali, da na novo gradimo, ali mi smo slabi i bezvoljni. Previše su otrova ispile naše duše, prejaka je bila čaša iskušenja našeg, jer smo ga ispili tek onda, kad smo počeli živeti. O, neka padne na nas svetlost i snaga za gradnju ncvog života u ko jem če živet deca naša. ©©©©©© Literarne drobtine. Med obilico drugih zanimivosti, ki jih hrani Tavčarjev dom na Visokem, ie tudi nevezan izvod Cankarjeve komedije «Za narodov hlagor», ki ga ]e rajnki Cankar poslal iz Dunaja takratnemu državnemu poslancu dr. Ivanu Tavčarju. Na prvi strani, za ovojnim listom, je Cankar lastnoročno napisal sledeče posvetilo: Blagorodnemu gospodu Dr. Iv. Tavčarju drž. poslanec. Govorili so, da sem hotel karikirati v tej komediji znane ljudi in Vas med njimi. V tem slučaju bi izgubila stvar pač vso umetniško vrednost — kolikor jo ima — in vrhutega bi mi bilo skrajno neprijetno, če bi mislili Vi, da sem se ponižal do nazorov in manir pobožnih žurnalistov. Kadar boste stvar prebrali, boste sodili najlažje sami! Zategadelj in pa v znamenje globokega spoštovanja Vam poklanja to sivoje skromno delo Ivan Cankar. Na Dunaju, 18. marca 1901. * * * V pismu 1. 1900 piše Cankar o tej svoje komediji sledeče: «Kaj tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli... Zdaj sem že popolnema ostavil stezo tiste umetnosti, ki ima samo nalogo zabavati filistre, da ne zaspe v svoji masti.» Priobčil Maksim Č e š i n s k y. Volkovi-Mirjam: Prijateljica Alma. Včasih se zgodi malenkosten, na videz nepomemben dogodek, ali v resnici lahko vsebuje vsaka taka malenkost ali globoko tragiko ali radost. Ob vsaki taki «malenkosti» se spominjam gotovih dogodkov, v vsaki nemi tragiki svoje prijateljice Alme. Nekoč, bilo je v pozni jeseni, takrat, ko se vse duše nagnejo same k sebi, postanejo mehke in zaupne ter iščejo smisla svojim težnjam, izraza življenju, takrat sem opazovala z okna svoje sobe mlado mačko. Menda se je bila izgubila; a moja gospodinja je rekla, da je ena izmed onih potepinskih mačk, ki nimajo nobenega gospodarja niti se ne dajo privaditi redu in hiši. Ko sem videla to mačko, ki je tavala po drevoredu, umikala se ljudem, ki so hodili mimo, paglavcem, ne samo paglavcem, celo dostojnim gospodom, ki so ji v sivojem «človečanstvu» sledili z brco, se mi je zazdelo prav tako, kakor da je moja prijateljica Alma. — Da ste jo; videli vi, mladi ljudje, da ste jo videli vi, ki jev vas še nekoliko duše in čustva, ki vas še ni okradlo življenje vaših sočnih misli in razočaralo v vaših idejah, razočaralo v vsem: v veri in ljubezni, v ljudeh in življenju kakor mojo Almo, gotovo bi občutili bolest in sovraštvo do teh civiliziranih ljudi, kakor sem ga občutila jaz: strašno in onemoglo sovraštvo do vsega in vseh, ki je podobno obupu, ki te zgrabi z jekleno roko za srce, da bi dvignil pest in udaril: naj pogine vse! naj se zdrobi! Dvignil bi pest človek-črvič, dvignil bi jo v tistem strašnem trenutku in bogokletno zamahnil v svojem črnem brezupu proti Bogu-stvarniku: Zakaj si me ustvaril? Zakaj? — Čakajte, saj vam še nisem povedala, kdo je bila moja prijateljica Alma in kakšna je njena zgodba. Sicer je to vseeno! Povem vam zgodbo o mački. Po cesti je hodila, po parku in po nasadih, na vhodih je postajala in gledala, iskala in čakala. — Niti sedla ni tako, kakor sedajo mačke; glavo je sklonila pred se in gledala obupano in resno kakor človek. Tri dni je blodila po cestah, parku in nasadih; pred dvemi dnevi je prišla celo na naše stop-njice, do mojih vrat in dvakrat nalahno zamijavkala, tako tiho in rahlo, da človek bolj ugane, kot občuti; čisto tiho in lahncs kakor obupanec, ki se plaši zvoka svojega glasu. Odprla sem vrata in se je dotaknila: dva nemirna iskalca, — pa je prišla gospodinja, debela in trda ženska, ki je ljubosumna na svojega moža ter se je v tem svojem ljubosumju zagrizla v neko besno sovraštvo tako, da je izgubila občutek in smisel za vsako stvar, celo za svoje jetične otroke, razen za svoje slepo sovraštvo do moža in do one nevidne sile, ki ga ji jemlje in odtujuje. Na mestu, kjer je bilo nekoč čustvo, nazvano ljubezen, se je razpredlo ko pajčevina silno in globoko sovraštvo, sojvraštvo je zašlo v kri in mozeg, sovraštvoi je zanjo kakor večna luč, ki brli med njenimi temnimi mislimi. — Niti ozrla se ni name, zgrabila je mačko za vrat in jo vrgla z drugega nadstropja na trdi tlak. — Zamižala sem in zamašila ušesa, a duše nisem mogla. Zakričalo je in zamolklo telebnilo ob tlak. Mogoče sploh ni zakričalo, mogoče je zakričala samo duša. — Ta krik se sedaj razpreda vsak večer in vsako noč po vseh kotih moje de- kliške sobice, ta krik živi sedaj v moji duši in. je poistal simbol m'o j ega življenja: krik bitij, ki niso storila nič žalega, pa jih ubijajo surovo in sovražno s trdo, neusmiljeno roko. Še tisto popoldne sem spet srečala mačko; vračala sem se z obiska pri znanki. V topli sobici siva sedeli pri kavi in govorili o nežnih, mladih idejah, o boju in delu, kakor sva si zamislili pač samo midve v svoji idealnosti. Z eno roko bi bili objeli ves svet, za eno toplo besedo odpustili vsa razočaranja in vse prevare ter se pobratili s ciganom na cesti. Občutile sva v sebi silo mlade ljubezni, ki hoče, da se posveti z žrtvijo in daritvijo. Na cesti pa sem srečala mačko, nedolžno, od ljudi po krivici mučeno živalico. Počasi je lezla naprej, vsak kamen je obtipala s svojim trudnim korakom, kakor starec in nič več se ni izogibala brcam in udarcem: otopela je za vse in za vsakogar; samo včasih je malce postala, kakor v težkih mislih, kakor pred zagonetno uganko. Včasih je pogledala naprej s praznim, brezupnim pogledom kakor človek, kadar stoji pred neprestopno skalo ali, kadar ga je sila sklonila do tal, strla in opustošila njegovo dušo. Ko sem prišla do nje, je obstala in me pogledala. Človek bi zblaznil od obupa: — bila je prijateljica Alma. — Včeraj zjutraj, ko sem šla mimo visokega mosta poleg nasadov, sem nehote zadržala korak in pogledala čez ograjo. V umazani vodi je ležalo nekaj sivega. Nisem videla, a slutila sem, da je bila ona. In mogoče bolje tako! ©®©0©0 5oža Odsvit. Palatin se razpel je pred mano v prošlosti loku, se združil je, spletel v minulost Jupitra griča ; razgalil je Forum davno krasoto, sijaj in razkošje in nagel propad, vstale pred mano so misli visoke, ki iščejo pota iz veka v vek in nudijo prošlosti roko ; stal sem pred vozljem vseh časov, pred domom vseh božjih. Solnce se zlilo je v cerkev svetega Pavla, in tiho je jezer j zlato poplavilo mramorna tla; tenke so nitke prepletle kupolo svetega Petra in mreža je mraka pregnala svetlobo, da solnčnega ognja plameni ostreje rezali bodo mrak večnega mesta prihodnjega dne. Razgaljeni Forum, ponosni Palatin, cerkve, njih stolpi, zelene kupole, galerije, muzeji, razstave, ceste prazne v poldnevu — vse, vse je za mano le opojen spomin gre z menoj v severne kraje. ©O©©©© (Daksim Česinsky: Lea Fatur. (Ob priliki šestdesetletnice.) Sredi meseca novembra je slavila pisateljica Lea Faturjeva svojo šestdesetletnico. Vzlic visoki starosti, velikemu trpljenju in občutnih duševnih pretresljajev, ki so jubilantko zadevali med svetovno vojno, je še gibčna, prožeta s pristnim humorjem in izredno svežega spomina. Dasi nadarjena pisateljica ni imela zadostne prilike, da bi se v šoli izobrazila, si je umela s svojo bistroumnostjo in vstrajnostjo razširiti sama duševno obzorje. Nedostatek šolskega pouka je bržčas tudi vzrok, da je naša pisateljica razmeroma pozno jela-pisateljevati za širšo javnost. Njen pojav na obzorju slovstvene zgodovine ni bil bogvekako aklamiran. to tudi nikoli ni bila njena želja, le mirno, vestno in trezno je sukala! svoje spretno pero, neglede na predsodke, ki so jih imeli njeni sodobniki. To je bržčas tudi vzrok, da jo današnja literarna kritika in zgodovina povsem zatajuje. * * * Ob stari cesti, ki je nekdaj peljala v Reko, leži dokaj obsežna vas Zagorje, rojstni kraj naše pisateljice. Lovro Fatur, zdrava gorska grča, je bil Lejin oče. V svojih mladih lelih se je izučil za tkalca. Ko je slekel vojaško suknjo, se je povrnil v rojstni kraj in vzel v najem gostilno, ki mu jo je ponujal njegov stric Rozman. Pri Rozmanu je tačas bivala rejenka Jožefa Sedmakova. Lovru je brhko dekle tako prirastlo k srcu, da jo je 1. 1859. povedel pred oltar. Gostilna je bila v poslopju stare pošte. V tem poslopju se je rodila 14. novembra 1865 zakonski dvojici prva hčerka — naša pisateljica. Prav v tistih letih je meril inženir Schaffer železniško progo na Reko. Ker je govoril Lejin oče nemščino in laščino, ki si ju je dodobra priučil pri vojakih, ga je Schaffer vzel v svojo službo, Ko je Lea izpolnila poldrugo leto, se je oče preselil s svojo družino, radi železniške proge, v bližnjo graščino Ravne. Službena pot pa ga je čez nekaj mesecev vedla na Rakek, odtod na Koroško in Tirolsko. Veščega in bistrega uslužbenca je Schaffer pregovoril, da je šel na Rakek prakticirat za progovnega mojstra. Položivši izpit je služboval naj-preje v Visvaru, nato tri leta v Reki, deset let v Brežicah, v Trnovem in slednjič v Matuljah, kjer je stopil v pokoij in se nato preselil v Ljubljano. Umrl je v visoki starosti osemdeseldevetih let. (1. 1921). Leto za njim mu je sledila njegova zvesta družica. Izmed enajstero otrok živijo danes le še naša pisateljica 111 trije bratje. Ostali so pomrli brž ob rojstvu ali v nežni mladeniški dobi. V Visvaru je jela Lea posečati osnovno šolo z madjarskim učnim jezikom. Toda prve dni šolskega leta so se pojaivile koze, in radi lega so morali prekiniti pouk. Leta 1873. je bil oče premeščen v Reko. Ondi je stopila Lea med šolskim letom v benediktinski samostan. Prvih štirinajst dni je sramežljivo sedela v klopi in poslušala, kako se njene sošolke pogovarjajo po laško. A bistroumni deklici se je kmalu razpletel jezik. V šoli je bila vse leto vzorna učenka. Za svojo pridnost in marljivost je bila obdarovana ob sklepu drugega in tretjega šolskega leta z zlatoobre-zanim molitvenikom. Redovnicam se je tiha in sanjava Lea toli prikupila, da so jo hotele pridržati v samostanu ter jo izšolati za učiteljico. Leta 1876. je moral oče v Brežice, S težkim srcem se je ločila Lea od svojih tovarišic, pomorskega mesta, od morja, kjer je ob obali prisluškovala tajinstvenemu šepetanju morskih valov, kjer je skakljala iz čolna v čoln in poslušala pravljice starega pomorščaka. Z odhodom iz Reke se je Lea poslovila za vedno od šolskih klopi. V Brežicah se je morala po odredbi svojih roditeljev učiti šivanja. Štirinajstletna Lea se s to mislijo dolgo ni mogla sprijazniti. Poleg šivanja je morala doma pomagali materi pri gospodinjskih opravilih. Kljub mnogim opravilom, ni zanemarjala same sebe. Najrajši je gledala podobe, poslušala pravljice, ki jih je mati pripovedovala ob tihih večerih svojim nebogljivcem ter prebirala skrivaj, ob brleči sveči ali luninem svitu, knjige, ki jih je dobivala od kateheta svojih bratov. V Trnovo so prišli Faturjevi leta 1886. Ivan Vesel, sloviti prevajalec «Psalmov» in prireditelj «Ruske antologije», je tačas služboval v tem kraju. Spoznal je nadarjenost mlade Leje in njeno neutešeno hrepenenje po izobrazbi. Prinašal ji je raditega raznega čtiva, da bi se čimbolje izobrazila. Iz Trnovega je bil oče premeščen v Matulje. Družinske razmere so se medtem toliko izpremenile, da se je na željo staršev preselila v Ljubljano, kamor je prišla 1. 1892. V Ljubljani so se tačas šolali njeni bratje. K njim je prišla, da jim gospodinji. Stanovali so vsi pod eno streho. Da bi lažje izhajali, je Lea vzela na stanovanje še nekaj drugih gimnazijcev. Ž njimi se je razgovarjala o vseh spornih in aktualnih vprašanjih in se učila iz njihovih šolskih knjig. Bratje so ji prinašali raznovrstne leposlovne knjige iz svetovne književnosti, ob katerih se je učila jezika in forme. * * * Lea Faturjeva je jela izredno kmalu pisateljevati. Že v trinajstem letu je kovala verze in pisala povesti in drame. Toda vse te prvence je sproti nosila na ognjišče. Njena mati, ki jo je neprestano nadzorovala, je z nevoljo opazovala, kako zapravlja mlada Lea čas s pisarenjem, risanjem in čitanjem. Kljub materinim očitkom, se Lea ni mogla odpovedati ljubezni do pisateljevanja. Svojo literarno pot v javnost je Faturjeva začela v Brežicah. Tedaj je poslala svoj prvi sestavek «Črni vitez in hudi grof* »Slovenskemu gospodarju*. Nato je za javnost umolknila do svojega prihoda v Ljubljano. Le enkrat je poslala Mohorjevi družbi daljšo povest, katero je napisala v zvezek, ki si ga je kupila za štiri krajcarje. Ker ni bilo od nikoder odgovora, ji je upadel pogum. Brž po prihodu rv Ljubljano je posla! na svojo roko sedanji radovljiški župnik Jakob Fatur, ki je bival tedai kot dijak pri Faturjevi, humorističnemu listu «Brivec» nekatere pesmi, ki jih je urednik Kamuščič s psevdonimom Miroslava objavljal v presledkih leta 1902. V istem letniku je Lea objavila tudi črtici «Snubači lepe Mire» in «Top-ničarjeva smrt.» V literarni delavnici mlade pisateljice je sledil zopet kratek odmor. Faturjeva se je končno po dolgem premišljevanju odločila, da pogleda malo preko dosedanjega literarnega plota. Nameravala je stopiti v krog dominsvetovcev. To namero ji je preprečil čisto slučajen pogovor s patrom Rollerjem. Zgodilo pa se je takole: Baš takrat, ko je pripravljala povest «V burji in strasti», je govorila s patrom Rollerjem, izobraženim pridigarjem ljubljanske stolnice. Učeni Nemec je videl, kako jo njeno stremljenje vznemirja. Povedal ji je po očetovsko, kako velike naloge se zahtevajo od dobrega pisatelja. Odsvetoval ji je se še nadalje ukvarjali s pisateljevanjem, češ da nima dovolj podlage, da bi mogla kdaj napisati dovršena in umetniška dela. polovičarska dela pa, da slovstvenemu razvoju preje škodujejo nego koristijo. Da pokaže Nemcu njegovo zmoto, še bolj pa, da dokaže, da more tudi Slovenka, ki nima zadostne šolske izobrazbe, kaj dobrega napisati, je sedla in napisala v klasični nemščini novelo «Im Heime der Bora». Obelodanila jo je v «Laibacher Zeitung». Zbudila je v javnosti občo pozornost. V istem listu je objavila «Von der Save bis zur Donau* in &Von der Poik bis Fiume». Medtem je končala povest «V burji in strasli*. Želela je, da jo ponatisne Dom in svet. Tcida bojazen pred neuspehom jo je vznemirjala. V tej duševni razdvojenosti je hodila z rokopisom v roki tri dni okoli peči, dokler se ni vendarle ojunačila in potrkala na uredniška vrata. Dr. Mihael Opeka jo je z veseljem sprejel v svoj krog. Odsihodob je Faturjeva ostala skozi devet let naj marljivejša sotrudnica Dom in sveta, dokler je ni pokret moderne in dr. Izidor Cankar, ki je uprav tisti čas prevzel uredniške posle, potisnil v ozadje. Dom in svet je prinesel poleg že omenjene povesti <'V burji in strasti» (1905) še romantično' povest izza turških bojev «Vilemir» (1906), povest «Biseri» (1908) in povest iz uskoško — bene-čanskih bojev «Za Adrijo* (1909). Poleg omenjenih povesti je še objavila novele: «V žaru juga* (1907), «Komisarjeva hči» (1910), «Iz naših dni* (1911), «Črtomir in Bogomila* (1912), «Ko je gorela grmada* (1913) in črtice: «Takrat so cvetele akacije...* (1907), «Skušnja» (1907), «Cvete reseda, dehti jasnim..,* (1907) in «Domovina» (1910). Ko se je morala Faturjeva umakniti v Dom in svetu, je jela publicirati svoje sestavke v raznih mesečnikih in časopisih. Leta 1904. je jel izdajati v Pragi Fr. Vydra svojega «Domačega prijatelja«, ki ga je urejevala Zofka Kveder-Jelovškova. Faturjeva je na povabilo Kvedrove takoj pristopila v krog sotrudnikov. «Domači prijatelj« je prinesel črtice: «V družbi bede» (1904), «Dve zakonski dvojici« (1904), «Moč usode« (1905), «Pravljica» (1905), <'Vclo-vec v zadregi«, (1905), «Na Hrvatskc« (1906), «Ko pokliče smrt« (1911), «Ni se zmotila smrt« (1912), «Neizbrisni dogodki« (1912). Glasilo katoliško-narodnega dijaštva, «Zora«, je prineslo v leposlovni prilogi «Prvi oveti», črtico «Navzgor...« (1908). «Slovenka», glasilo slovenskega ženstva, je 1. 1919 obelodanil članek «Za naš Jadran«. «Ženski svet« je priobčil črtice: «Sanje in resnica«, «Tiha sreča« in «Čuvajmo nežni cvet«. Faturjeva je sodelovala tudi pri nekaterih dnevnikih in tednikih. Tržaška «Edinost» je prinesla 1. 1904. pod črto s psevdonimom Ivanova novelo «Iz življenja ljubljanske loteristinje«. ««Slovenec» je priobčil povesti«Kako se je prevarila Kata»,«V zametu« in črtice «Skrivnostno zastrupljen je«, «Skrivnostni koivčeg«, «Ropar», «V smrt«, «Doma bi bil ostal«, «Barbičinina možitev«, «Pavlinka in njegov hlapec«, «Božični večer rezervistove žene«. Poslednjo je ponatisnil celo < Ameriški Slovenec«. V «Naši moči« je priobčila črtice ^Prevare življenja«. Tako se vračajo«, «Če bo nekaj, ne bo nič« in «Žalostna povest.« V «Domoljubu« sta izšli črtici «V novi luči« in «Od mrtvih je vstal«. V v Ilustriranem Glasniku« je priobčila sliko iz časa francoske vlade z naslovom «Pod Učko gtoro« (1917). Družba sv. Mohorja je izdala njeno povest < Vislavina odpoved« ter ruski prevod ' Pravljica o babi Jagi« ter predelano pravljico «Zvonček v gbzdu«. Poslednja leta marljivo sodeljuje Faturjeva pri«Mladiki»,kjer oskrbuje gospodinski del in kozmetiko. Z gospcdinskim delom je oskrbovala v prejšnjih letih »Družinskega prijatelja«, «Ilustrcvani Glasnik«, «Ilustrirani list« in «Domoljuba«. Faturjeva tudi prevaja krajše sestavke iz svetovne književnosti. Slovenec je tozadevno prinesel več Mark Twainoivih črtic in Dickensov «Volilni boj na Angleškem« i. dr. Prevajala je tudi za «Ilustrovani Glasnik«, «Družinskega prijatelja« in «Domoljuba». Sodelovala je še pri izdaji Stiasnyevega , kar mu je že narava dala k njegovi lastni individualnosti, ohraniti verigo tradicije neprelomljeno, da lahko iz preteklosti sodi na sedanjost, da mu tudi preteklost nudi >ono moralno opojro, ki ga dviga, pokazati mu in nuditi mu vse kulturne dobrine lastnega naroda, da lahko spoštuje samega sebe in da ima ono potrebno mero samozavesti, ki temelji na resničnih dejstvih in ne na domišljavosti, biti si na jasnem, da obstoji kultura ne samo iz duševnih, ampak tudi iz materijalnih elementov, to se pravi pomagati ljudstvu gospodarsko. Nadalje ga moramo ohraniti moralno visoko. In z vsem tem moramo pri ljudstvu okrepiti njegov čut za to, kar njemu škodi ali koristi. Za dosego teh ciljev je potreba resnega, vztrajnega in neustrašenega dela in vsakdo, katerega vsposablja njegov študij, ali pa tudi semo njegov naravni talent in nadaljna samoizobrazba, se mora čutiti moralno obvezanega, da nudi svojo resno pomoč organizaciji tega dela in podrobni izvršitvi istega. Ne zadostuje pa samo to, da nudi svojo pomoč, ampak kdor hoče ohraniti narodu njegovo samobitnost, mora svoj narod poznati in biti res sin svojega naroda, to se pravi biti prožet s kulturo, katero so ustvarile tvorne sile v narodnem življenju. Kdor hoče širiti kulturne vrednote našega naroda, se mora teh vsaj zavedati. Usposobiti se mora sam, da lahko izivrši ono nalogo, katero sem lc|črtal. Narodu mora stati ob strani kot njegov svetovalec in njegov voditelj. Ko smo v kratkih potezah označili vse to, preidimo konečno k udejstvovanju srednješolske omladine. Življenje srednješolca se kreče — ali se je vsaj kretalo tako — da se začne baviti po prehodu iz mladostne dobe, v višjem oddelku onega tipa srednješole, katerega pač pohaja, z vsemi možnimi vprašanji naravoslovnega, filozofskega značaja, počne opazovati okolico, baviti se s samim seboj, dela načrte za bodočnost, je idealen. Vsa ta vprašanja mu nudi že deloma izobrazba v srednji šoli — sicer mogoče samo početke teh vprašanj; bavi se pa tudi z vprašanji, ld morda direktno ne spadajo v okvir srednješolskega učnega načrta. Pri profesorju samem dobi mogoče celo človeka, ki mu zna vzbuditi zanimanje za vse to. Proti koncu začne dijak tudi osebno posezati v to delovanje, o katerem je govor v pričujočem članku. In organizacije so resna priprava za njegovo idealno nalogo in torišče samoizobrazbe. V dobi narodno-radikalnega pokreta je ravno abiturentski naraščaj prinesel novega elana med vrste dijaštva. Kar sem sedaj omenil, je veljalo za razmere našega dijaka pred vojno. Po vojni pa je v naših krajih odpadla v gotovi meri dobrodejna srednješolska disciplina, ono skupno življenje dijaštva v šoli. Srednješolski inštituti po vojni niso mogli dati našim srednje-bodo odslej izključno italijanske srednje šole vzgajale naraščaj, ki bo samo izobrazbo niti ne vzbuditi zanimanja za razne probleme, ker niso bili v vednem blgacdejnem stiku s srednješolci. Ker je torej to odpadlo in ker nam bodo odslej izključno italijanske srednješole vzgajale naraščaj, ki bo samo po imenu slovenski ali pa neka nepristna mešanica vplivov neke quasisk>-venske in za naše pojmovanje in naš značaj nepristne italijanske kulture, pri čemur bo ta poslednja prevladovala, je naloga naših srednješolcev dandanes tem težja, ker se mtoirajo preko vseh teh ovir iz izključno lastne inicijative lotiti samoizobraževalnega dela in same sebe privaditi onemu temeljitemu, resnemu življenju in disciplini, kakor jo zahteva bistvo našega naroda. Vsega tega se morajo srednješolci zavedati ter se resno oprijeti tega dela. In če bo kdo zmajal z glavo, češ da je program za prosvetno delo preteoretičen, neizvedljiv, pretežak itd., naj se zaveda, da do idealne stopnje mogoče res ne bomo: prišli, ampak da lahko dosežemo z resnim in vztrajnim delom zelo visoko stopnjo. Vseh panog se seveda ne more vsakdo oprijeti, zato naj se posveti eni, za katero se smatra najbolj zmožnega. Če smo mladi, pokažimo, da je v nas življenjska sila, da imamo v sebi žar mladosti, mnogo mladostnega zanosa in voljo do resnega tvornega dela! Bodimo žilavi in ne klonimo duhom, če nas tu pa tam zadene neuspeh, poskušajmo vedno z nova! ©O©©©© Društvena sentenca. Odbor, še tako zmožen in delaven, je brez sodelovanja članstva — časopis brez naročnikov------- Nezmožen in nedelaven odbor pa je — časopis brez sotrudnikov---------------- (Branimir Dobravski). Branimir Dobravski: Mi in sobodni aktualni problemi naše manjšine. Človek res včasih misli, da nas razmere uče... Morda je to tudi resnica, ki pa velja le v gotovih procentih za sodobne razmere, posebno kar se tiče našega udejstvovanja. Izključno iz preteklosti se učiti za sedanjost je prav tako pogubno, kakor je napačno samo iz sodobnosti graditi za sodobnost in omalovaževati minulost. Zakaj sem zapisal zgornje besede? Zato, ker opažam nekaj nezdravega v našem splošnem delu, nekaj — skoro bi rekel anahronističnega, nekaj, kar ne odgovarja našim poirebam, kar se ne ujema z našimi razmerami. Ne oporekam: so izjeme, ali v našem slučaju se ne smemo zadovoljiti le z izjemami, tu gre za celoto in v našem celotnem d)elu so — madeži! Moj namen ni, pečati se v tem kratkem spisu s posameznikom, z analizo njegovega — našemu položaju prikladnega ali neprikladnega — udejstvovanja na tem ali onem polju, marveč hočem samo opozoriti na napake našega celotnega uveljavljanja, ki se mi zdi neurejeno in v gotovem oziru anahronistično. Tudi se nočem dotakniti vprašanja, koliko je v naših vrstah in v naši mladinski generaciji sploh pravih delavcev in koliko je nede-lavcev, ker mi je pred očmi le izraz našega skupnega stremljenja, ki mu je naše udejstvovanje zrcalo. In tu moram najprej ugotoviti, da skupnega hotenja, takega namreč, ki bi se odražalo v našem delu, nimamo! V vrstah naše mlade generacije obstoji neko blodno iskanje, ki prihaja najčesteje do napačnega izraza; v njem je tratenje energij za nekaj, kar si hipno in individualno osvojimo, a ne oziramo se na naše splošne potrebe in ne zanimamo se za aktualna vprašanja, ki ne zadevajo samo nas, ampak posegajo v vitalne interese našega celokupnega naroda! To je naša poglavitna napaka, ki jo štejem v večje zlo mlajši kot starejši generaciji, ker je ta poslednja vzrasla v drugih razmerah in pod drugimi okolnostmi, različnimi od sedanjih, vzrasla je v dobi, ki je za nami in je preživela razne izpremembe, dočim smo mi — mladi — rasli prav v tistem času, ko se v nas javlja prvo globlje zanimanje za dogodke v okolici, v glavnem v sedanjih razmerah. In vendar se zdi, da nas naša doba še ni izučila, kajti nismo še določili svoje naloge! Tavamo, še vedno tavamo ob strani sedanjosti, ne da bi bilo naše udejstvovanje v skladu z njenimi zahtevami. Le poglejmo iv naše organizacije, dijaške in mladinske sploh, pa določimo, koliko izmed njih stopa po razmeram odgovarjajoči poti!? Preglejmo sezname predavanj, debat itd. in konstatirajmo, koliko teh je posvečenih najvažnejšim vprašanjem, katerih rešitev zahteva z vso nujnostjo naš položaj!? — Vprašajmo se, koliko dijaških krožkov, matic našega inteligenčnega naraščaja se bavi n. pr. z eksistenčnim vprašanjem naše inteligence, koliko predavanj se je v naših društvih ivršilo v nič manj važnem vprašanju kraja r.ašega študija, vprašanju, ki se pojavlja vsako leto v hiši, kjer imajo dijaka: Tuzemstvo ali inozemstvo? (Primerjaj moj članek: «Kje naj študiram?* v 1. štev. 'Našega glasa»!) In vendar so to vprašanja, ki zadevajo obstoj našega naroda na ozemlju, kjer prebiva že 13 stoletij! In vendar so to vprašanja, ki zahtevajo z naše strani jasnega odgovora! In vendar so to vprašanja, ki jim moramo skupno poiskati rešitve, ker bi nas mogla subjektivna, individualna rešitev ugonobiti. Pomislimo:, da ima lahko ena sama napačna odločitev daleko-sežne posledice, ker povzroči druge enake, enemu bi sledil drugi, tretji itd. — in narod bi ostal sam, čreda brez pastirja, padal bi, vedno bolj in bolj bi se pogrezal, tonil in utonil... Da! — Ali moremo biti ob takih problemih, naših vitalnih vprašanjih, še indiferentni, ali smemo to dopustiti in prepustiti zgolj usodi to, kar danes gledamo ob strani?... Ne, niso pesimistična moja naziranja, le dejstva so — in v tem članku nanje opozoriti, to je bil moj namen. Jasno je, da mora ravno naše glasilo tem in enakim vprašanjem posvečati največ pozornosti, saj je glasilo mladih, zdravih moči, glasilo inteligenčne mladine, ki je bodočnost našega naroda. To pa le tedaj, ako se ona sama tega zaveda! Pa tudi edina zavest ni še dovolj, ako ne sledi iz nje — delo! «Naš glas» naj ne bo samo slika našega — posrečenega ali ponesrečenega — notranjega, individualnega ustvarjanja, vreča, ki naj jo polnimo s sanjarijami in iluzijami, marveč pravi izraz našega skupnega uveljavljanja, ki naj bo usmerjeno proti pravemu in dosegljivemu smotru. Le v tem slučaju bomo mogli reči, da nam je bil naš list potreben! Povdarjam: Ne odtujujmo se dobi, ki nas potrebuje! Bodimo oportunisti v gotovem oziru, seveda ne v strankarskem smislu te besede. Naš oportunizem naj nam nalaga ustvarjati glede na naš položaj in radi njega. Zato pa ne smemo mimo vprašanj, ki so za nas eksistenčne važnosti; ne smemo mimo njih, če nočemo biti — nekaki anahronisti! ©©©©©© Pr. M. Antura: Južno podne. Vrelo, svetlo podne prosulo se žalom, a titraji boja, azura i sjaja nad umornim morem i u meni tiho frču vrelu čeznju sunčanoga kraja . . . I krupno je sunce puno tople strasti. Bube i leptiri u svadbenom letu kruže i sve nove, lepše srču slasti, dok titraji boja vrelu čeznju pletu . . . Strašno vazduh trepti u opojnom spletu sunčanoga praha i mirisa vreska — Ja te čekam, dušo, dok u svakom cvetu vrije južno podne — dok pučina leska . . . Jerko Marin: Intelektualno i moralno vaspitanje. Uzgoj ili vaspitanje mladje generacije zadavalo je odavna, a zadaje još i danas pedagoizima nemalu brigu. Uzgojno je pitanje, možemo kazati, bilo uvek rešeno i bilo je uvek nerešeno, a tako če biti i cdsada, jer če se eno neprestano’ prema prilikama i duhu vremena i nadalje menjati i rešavati. Stare se uzgojne metode, kao nepraktične i nedovoljne, zabacuju, jer ne mogu, da udovolje onim zahtevima, koje život na svakog pojedinca stavlja: Danas se živi intenzivno, brzo, a za takav život potrebne su i odgovarajuče sile, životna sprema i energija. Polje uzgojnog rada, kojega marljiva ruka pedagoga strpljivo i ustrajno obradjuje nije uvek isto i jednakim raslinama pokriveno. Velika je sprema, vešta ruka i poznavalačka veština potrebna, da se svaka biljka uzmogne potpuno i samostalno razvili i da pruži maksimum onoga, što se od nje traži. Ali se zato mora svakoj biljci dati sve uslove za samo-stalan i potpun razvoj. Svaka se biljka mora posebno njegovati, i o tome, kako se ko ja biljka hrani, cepa, štiti itd., zavisi i dahi ji uspeh i snaga toga mladoga života. Individui, keji su prepušteni sami sebi, zlu vremenu i raznim nepogodama, ne mogu da se razviju, kao ni oni, ko ji se slabo ili nikako ne paze. Na propast su usudjeni i oni, od kojih se traži šilom ona svojstva, koja dotični individui ne če ili ne mogu da razviju. Za naša čutila jednakosti u prirodi nema. Susrečemo živa i neživa biča, koja se jedna od drugih bilo čime razlikuju. Nijedan potomak ne baštini od svojih reditelja jednaki procenat istih svojstava, te če se šta-više individui jedne vrste, pače i jedne familije u mnogočem razlikovati. I koji bi sad hteo, da svaki potomak jednako odgojen bude i još k tome jednom metodom odgajan, jasno je, da uspeh može biti slab ili nikakav. Kao što vredi za ostale žive stvorove, vredit če i za najsavršeniji živi stvor pogotovo. Kod njega valja osobito paziti, kako se njegov pomladak vaspita, a vaspitanje može bili potpuno samo onda, ako se vaspita svaki član a ne svi zajedno, kako se to više puta na veliku štetu, a više puta i tendencijozno čini.. Tu dakako ne može biti govora o uzgoju za opče, dakle čovečje ciljeve,