3. številka.
Marec — 1909.
Letnik OTII.
CERKVENI
GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v Hlojzijevišfu, upravništvo v Marijanišfu.
Druga ljubljanska škofijska sinoda.
y-~ravkar se je dotiskalo in se pošilja v dežel znamenito delo: Synodus } dioecesana Labacensis II., ki objavlja določbe druge škofijske sinode v Ljubljani, koje bodo stopile v pravno veljavo letos o Veliki noči. Tudi naš list se mora baviti s temi določbami, zakaj dobršen del konštitucij druge sinode uravnava cerkveno glasbo in petje v ljubljanski škofiji. Zato nam je prva in radostna dolžnost, zahvaliti se najiskreneje za to, da je presvetli naš nadpastir z apostolsko gorečnostjo vzel v roke cerkvenoglasbeno vprašanje, ga temeljem splošnih cerkvenih določil in dosedanjih naših stremljenj na polju cerkvene glasbe priredil zakonitim potom za duhovnike in vernike ljubljanske škofije. „Cerkveni Glasbenik", ki je stal nad trideset let na braniku za pristno in resno cerkveno glasbo, se danes po pravici veseli, ker se je izpolnilo, kar je izza svojega začetka vedno in vedno povdarjal. Poslej bode naša naloga vsaj v tem pogledu ložja, da se bodemo labko sklicevali ne le na splošne, ampak tudi na partikularne določbe cerkvenega zakono-dajstva. Odslej smatramo kot glavno nalogo našega lista, da bode svoje čitatelje bodril, opominjal, svaril, kajpada opportune ali importune, naj zvesto izpolnjujejo določbe druge sinode. In ker imamo po zakonu začrtano pot, po kateri nam bode v prihodnje hoditi, zato smemo upati, da bo Bog naše delo, naše težnje, naše napore tem bolj blagoslovil. Kdor cerkvene zakone zvesto izpolnjuje, ali mu ni pričakovati od Boga plačila? Bog nikomur dolžen ne ostane.
Najprva naša dolžnost pa bode sedaj, da svoje čitatelje seznanimo z določili sinodalnimi, ki se tičejo cerkvene glasbe. Polagoma bodemo objavili vse. Za danes le na kratko navedemo glavne momente, ki jih navajajo določila. Najprej sinoda obravnava o organistih in cerkvenikih. Tu natančneje določa, kako je postopati o podelitvi službe. Nato slika življenje, kakršno mora biti in omenja razne odnošaje organista in cerkvenika. Potem razpravlja o dolžnostih organista in cerkvenika. Naposled navaja raznih nasvetov, kako bi se dale plače organistom urediti in zboljšati.
Za tem praktičnim oddelkom razpravljajo sinodalna določila v krepki in jedrnati besedi o vprašanju: Kaj je in pomenja cerkvena glasba v okviru cerkvenih določil. Prav pregledno in lapidarno je naslikana kratka zgodovina cerkvene glasbe in petja v katoliški cerkvi. Nato omenja papeževega „Motu-proprio" z dne 22. novembra 1903 ter še enkrat objavi „hunc codicem musicae sacrae iuridicum" (ta pravni zakonik cerkvene glasbe.)
Nato se peča posebno s cerkveno glasbo v naši škofiji in točno navaja, kako daleč smo dospeli v tem pogledu do današnjega dne in naposled začrta — dejali bi — točen program, ki se nam ga je držati v bodoče, da ne zadenemo ob cerkvene predpise, marveč da Bogu na dostojen in pravilen način pri službi božji hvalo in čast dajemo.
Vse te predpise in določbe hočemo polagoma objaviti. Za danes dostavimo le še to, da ima „Cerkveni Glasbenik" v sinodalnih določilih veliko zadoščenje za vse svoje dosedanje delovanje. V svesti pa si je tudi, da je mnogo pripomogel k temu, da je druga ljubljanska škofijska sinoda za cerkvenega petja in glasbe ureditev našla tako pripravnih tal. Zato ob promulgaciji teh Škofijskih konštitucij kličemo iz dna srca: Deo gratias! Bogu zahvala!
njegov postanek, razvoj in uporaba.
(Po svojih predavanjih na poučnem tečaju v Ljubljani spisal dr. Jos. Mantuani.)
(Dalje.)
dor se hoče s temi melodijami natančneje baviti, si mora ogledati
tozadevno literaturo sam, n. pr. C. Engel, The music of the most
aucient nations, London, 1864. — D. F. Salvador, La musique Arabe, ses rapports avec la musique grecque et le chant Gregorien. Alger, 1879. — P. J. Blin, S. J. Chants liturgiques des Coptes. Le Caire, 1888. Zraven teh pa učena izvajanja G. A. Villoteau, Memoire sur la musiqne de l'antique Egypte v 8. zvezku velikanskega dela „Description de 1' Egypte" (1816).
—	A. Erman, Aegypten und aegiptisches Leben im Altertum. Tubingen, 1885.
—	F. I. Lauth, Die altagyptische Musik v: Sitz.-B d. k. bay. Akad. der Wissensch., (phil.-hist.) 1873, str. 519—580.
Kaj smemo in moramo sklepati iz beduinskih in drugih melodij v zvezi s tem, kar so dognale egiptoložke preiskave in razprave?
Zgodovinsko dejstvo je, da so pradedje današnjih beduinskih rodov živeli v najožjem stiku s Sirijo in Egiptom (Musil, K^sejr <Amra), istotako z Babilonijo, ki je imela svoja tržna pota že 1. 2800 pr. Kr. skozi Arabijo. Ko je 1. 105. po Kr. padlo Nabatejsko kraljestvo, so se umaknili Beduini s svojimi starodavnimi kulturnimi svojstvi v pustinjo, ki je bila tudi zmago-nosnim Bimcem nepristopna.
Ločeni od vsakega vpliva, vzdržali so ti prosti nomadje po nemoteni tradiciji poleg drugih kulturnih svojstev tudi stare pesni. Te pesni poznamo vtoliko, da sinemo določiti njihov kulturnozgodovinski podstav in značaj.
Gregorianski koral,
Ker staroegiptovskih pesni ne poznamo, smemo jih nadomestiti s starimi beduinskimi vsaj glede glavnih potez. Kajti da hranijo Beduini najpristnejše ostanke staroorientalske glasbe, ki je bila za nas osredotočena v Egiptu, ne more biti dvomno zato, ker niso nikdar imeli prave prilike, iznebiti se te kulturne posesti. Prazen je torej izgovor, češ, o egiptovski glasbi ne vemo ničesar. Taka „stroga veda", ki zna samo vire prepisavati, ni zadostna, in zato se je mi ne oklepamo.
In sedaj primerimo beduinske popevke s poročili, ki jih imamo o egiptovski glasbi.
Culi smo, da je bila podlaga teoretičnemu sestavu staroegiptovske glasbe lestvica štirih tonov, „tetrachord". Rekli smo, da se proizvodi vokalne glasbe najraje drže obsega kvarte. Nikdar pa ne presega melodija starih pesni, bodisi beduinskih, koptskih ali abesinskih, vkolikor jih poznamo, obsega ene oktave, to je dveh tetrahordov. Razven tega je upoštevati seveda tudi značaj teh pesni. Vsakomur mora biti jasno, da ima v omenjenih proizvodih pred seboj glasbene pratvore, ki jih more roditi samo tako strogo urejeno kulturno življenje kot je bilo egiptovsko, morebiti tudi kako drugo v starem orientu; vsekako pa je Egipet za nas tip stare vzhodne kulture.
In pri teh obnilskih rodovih so bivali Izraelci kot udeležniki njihove kulture okoli 400 let. Pri njih so se navzeli višje naobrazbe — a tudi krivoverstva. Zadnji čas je bil, da je Mozes od Boga navdihnjen opazil nevarnost, pretečo i narodnosti i pravoverstvu njegovega ljudstva in da ga je odvel iz Egipta.
Ni težko, zasledovati pojavov egiptovske kulture pri Izraelcih, otetih onkraj Rdečega morja. Mozes in Mirjam pojeta zmagoslavno pesen po egiptovskih uzorcih (Exod., XV, 1 nsl.), ljudstvo postaja v puščavi nezadovoljno in si želi v Egipt nazaj (Exod., XVI, 3), vlije si zlato tele po vzorcu egiptovskega apisa in ga hoče nositi s seboj (Exod., XXXII, 1) in v puščavi dobi od Boga navodilo, postaviti sveti šotor (Exod., XXVI, 1 nasl.). Tudi ta je imel tloris po uzorcu egiptovskih templjev. Takih stikov bi se dalo navesti nešteto.
In ljudstvo, ki je bilo tako zelo prešinjeno egiptovskega življenja, naj bi imelo svojo glasbo To je popolnoma izključeno.
Kar nam kulturna zgodovina še ne pove naravnost, to nam izpričujejo stari, dasi redki ostanki v drobcih tradicionalnih napevov iz judovskih sinagog.
Najprej spričuje Dio Cassius, da so Judje dobili od Egipčanov ureditev sedmerodnevnega tedna po potu muzikaličnega sestava. Poznali so torej najprej ta sestav, ker bi se drugače ne bili mogli opirati in sklicavati nanj.
A ostalo je pri Judih tudi še nekaj teoretičnih tradicij.
„Cerkveni Glasbenik" je prinesel pred petnajstimi leti (1895, v 6. in 7. štev.) iz peresa našega goriškega skladatelja, D. Fajgeljna spis pod naslovom: „Kratka razprava o enakosti in različnosti judovskega (sinago-galnega) in rim. katoliškega koralnega ali cerkvenega petja", obravnavico, ki jo je g. pisatelj posnel po nemški knjigi Jos. Singer-jevi: „Die Tonarten
des traditionellen Synagogengesanges (Steiger), ihr Verhaltnis zu den Kirchen-tonarten und den Tonarten der vorchristlichen Musikperiode. Wien, 1886".
Že Fajgelj je podal glavni rezultat Singerjevega preiskovanja s tem, da je pribil dejstvo, da ima sedanja sinagogalna glasba judovska samo tri tradicionalne tone. Zovejo se:
1.)	Jištabaški,
2.)	Mogen ovauski in
3.)	Adonaj molochovski ton. (Prim. C. Gl. n. m.)
Singer je priznal (str. 12), da je n. pr. Mogen ovauska lestvica vzeta iz stare grške glasbe in da odgovarja popolnoma staremu, že okoli 1. 800. pred Kr. znanemu in uporabljevanemu eolskemu tonu, pri katerem je lega poltonov istotako, kot pri Mogen ovauskem tonu, od 2. do 3. in od 5. do 6. stopinje. Napačna je bila Singerjeva ozirnost na laike v glasbi, katerim na ljubo je postavil vse škale na c; misliti si moramo torej korekturo in postaviti vso lestvico na a, kakor je tudi v cerkveni glasbi ostala:
a h^c d e^f g a
1 2 3 4 5 6 7 8 A tudi Adonaj molochovska škala ima v koralnih tonih vzorec. Singer in Fajgelj sta jo tako napisala:
ippg^pj^i f 2 345678 Polutona ležita torej od 3. do 4. in od 6. do 7. stopinje. Mislimo si pa to skalo pravilno za kvinto višje pisano, potem imamo koralno skalo z isto in naravno lego obeh poltonov, in to je cerkveni miksolidij ski, ali starogrški hipofrigijski ton.
Glede jištabaškega tona pa stvar ni v redu. Da se nahajajo v lestvici, obsegajoči osem tonov, trije poltoni drug za drugim v nepretrgani vrsti, to mora biti pomota, morebiti že stara. Singer (in po njem Fajgelj) piše to škalo:
1 2 3 4 5 6 7 8
Menim, da je potreba tretji ton pisati	s tem je odstranjeno vse,
kar je pri tej škali res prekonaravnega."
Ali ni to svojevoljno? Singer priobčuje kot vzgled za jištabaške napeve • na 5. listu pridejanih primerov pesen, kjer se drugi odstavek sklepa tako:
n ^-rH-UJ						*) -1 -
3	j}—i—i-RS=				—•	
lio-om-dim	ho » so - ro
K sklepni noti pripominja: „Das jetzt ubliche Es an dieser Stelle ist entschieden unberechtigt, weil in der ganzen Melodie kein einziges Es vorkommt und das Es aucli der Jischtabasch-Tonart-Skala niclit entšpricht." Pri tem pa
vendar sam trdi (str. 15), da za jištabaško skalo nimamo prav nobenega dokaza za njeno prvotno obliko in za njeno starost. Ce ima danes jištabaška skala tri poltone, s tem ni dokazano, da jih je imela že prvotno, temveč je pravilneje misliti, da je to povzročil poznejši, morebiti mavriški vpliv, katerega so zanesli potem španski Judje tudi proti vzhodu. Vsekako se nam mora takoj usiliti pomislek zoper Singerjevo pisavo, katera se na onem mestu upira splošni navadi, na katerem ima glaska es res markantno stališče, kot sklepni ton odstavka; v melizmatičnih skupinah nima tolikega pomena.
In še nekaj. Singer navaja tudi dve perzijski škali, kojih prva, Nevva, popolnoma odgovarja judovski „Mogen ovaus"-lestvici ali krščanski in starogrški „eolski"; druga, Ušak, pa judovski „Adonaj Moloch", ali krščanski miksolidijski, starogrški hipofrigijski.
Samo za jištabaško skalo ni dobiti nikjer primera, tudi v perzijski glasbi ne (prim. Kieseveter, Die Musik der Araber, str. 42—49). Mimogrede naj omenim, da ima tudi orientalska glasba razdelitev tonov v tretjine le idealno in da jih uporablja le tako, da preskakuje po eno ali po dve tretjini, da rabi torej le cele in pa poltone, kot mi.
Ce si pa mislimo od tretje do četrte stopinje cel ton pri jištabaški škali, je razvozlana vsa zagonetka: potem imamo pred seboj cerkveni frigijski, ali starogrški doriški ton.
Ce pregledamo novejše knjige o tej tvarini, n. pr. Friedmannovo Sir liš 'lauman, katera tudi le tri stare skale pripoznava: Mogen owaus, Adonaj moloch in — mesto Jištabach — Ahawo rabbo, vidimo, da stvar ni jasna. Ahawo rabbo = Jištabach-škala na c ima be le fakultativno, in jo piše Friedmann včasih
$
=3=1
1
=t=
včasih pa pripoznava be, n. pr. na str. 180., kjer ima napev, v katerem se e in \>e menjavata. Sploh pa piše to škalo nedosledno. Na strani 302. tako-le:
a na strani 324 celo: stran 18 in 280:
i



a str. 14, 19, 21, 39, 46, 54, 115, 129, 162, 318 in 321 pa, istotako na d:

Iz tega se učimo, da se dajo najstarejši tradicionalni toni brezdvomno istovetiti s cerkvenimi toni; kjer tega ni, tam je morala delati poznejša korektura. Da pa tudi perzijske škale soglašajo s cerkvenimi in judovskimi, temu se ni prav nič čuditi: kajti vse koreninijo v staroorientalski, rekše v egiptovski. In ravno to soglašanje je najboljši, četudi ne samo glasbeni, vendar pa kulturno-zgodovinski dokaz, da je vse črpano iz enega vira.
Culi smo, da je bil pri Egipčanih že v starodavnih časih tetrachord podlaga glasbenemu sestavu. In Če pogledamo najstarejše še ostale muzikalne lestvice v judovskem sinagogalnem petju, ne najdemo drugega, nego škalo iz dveh tetrachordov. To svedočijo tudi stara judovska glasbila na strune, kot „kinnor", t. j. mala harpa, ki je imela osem strun (I. Paralip. 21. — Prim. Engel, The music of the most ancient nations, str. 284.).
Pri vsem tem je pa vendar tudi opozarjati k previdnosti. Pozabiti ne smemo, da nam je dandanes merilo za judovsko nacionalno glasbo samo sinagogalno petje. To je treba ločiti od starega petja in od stare instrumentalne glasbe v osrednjem jeruzalemskem templju. V sredotočju judovskega bogoslužja so se ohranile kolikor toliko pradavne oblike obsežne in blesteče se liturgije in ž njimi tudi stari napevi in stare melodije za glasbila starih konštrukcij. Smelo trdimo, daje morala biti glasba v jeruzalemskem templju po svoji obliki za časa Kristovega gotovo okorela, nemoderna, dočim so posamezne sinagoge, osobito v daljavi med ptujimi narodi, imele več prostosti že zato, ker so se nehote prej ali slej prilagodile kulturni okolici. S poru-šenjem Jeruzalema je prenehalo judovsko osrednje bogoslužje in tako so utihnile častite stare pesni za vedno.
Da so tudi Grki zajemali iz bogatega zaklada stare orientalske kulture, ki je ležala pripravno nabrana v Egiptu, tega ni treba dokazovati na dolgo in široko. Že gori smo navedli zadostno izrekov grškili velmožev in smo odkrili tudi stike z Egiptom, ki jih svedočita lJytagoras in Plato.
(Dalje prih.)
Dopisi.
Radovica, 4. januarja 1009. — Gosp. urednik! Prosim, dovolite mi prostorček v Vašem cenjenem listu, da opišem, kako se pri nas poje. A bolj s strahom Vam sporočam, da ne bi kdo mislil, da se hvalim, in tudi ker ni bilo še nobenkrat nobenega poročila z Kadovice, ker ni bilo ne organista ne orgel. Pele so pevke kar po posluhu iz masnih knjižic in tudi pesmi ni bilo nič. Zato je bilo več truda, da so se kaj naučile. Ne bom nadolgo razlagal, samo ob kratkem. Na Sveti dan se je pelo pri slovesni sv. maši, Tantmn ergo Riharjev, Kyrie, Gloria. Sanctus Kempterjev, op. 9., Čredo Hladnikov, Benedictus, Agnus Dei A. Hribarja, iz Missa S. Antonii Paduani, Introitus, Graduale, Communio recitiral, Offertorium od Trescha. Na Novo leto Tantum ergo, A. Hribar, vso mašo Hladnikovo Sacratissimi Kosarii op. 19. Introitus in vse drugo kot na Božič.
Pretečeno leto se je pelo vse večje praznike latinsko. Seveda se ljudem enmalo dolgočasno vidi pri taki maši, pravijo da nič ne mnejejo. Pri črnih mašah se poje Rekviem : koralni, Hladnikov, Mihelčičev. Slovenske maše: Iz Cecilije, Mihelčičeve, Hladnikove in Laharnarjeve. Obliajilne iz Cecilije, Hladnikove, največ iz Slava Jezusu. Marijine iz Cecilije, Hribarjeve, Hladnikove, Mihelčičeve. Adventne iz Cecilije in Slava Bogu. Božične iz Cecilije, iz Slava Bogu, Hladnikove. Tantum ergo iz Cecilije, Hribarja in Hladnika. Skozi celo leto vsako prvo nedeljo v mesecu, pri izpostavljenju Najsvetejšega sledeče himne: O salutaris iz Cecilije od Trescha, O sacrum convivium Hladnikov, Adoro te Mihelčičev, in razne pesmi o sv. Reš. Telesu. Litanije Srca Jezusovega Anton Foerster, op. 73., se pojo na
koru, moški enoglasno s spremljavo orgel, odgovore štiriglasno mešan zbor. Vseh pevk in pevcev je 17 in sicer 4 soprani, 6 altov, 4 tenorji, 3 basi, se prav radi učijo, vsako nedeljo in vsak praznik in večkrat med tednom.	Josip Tomaži?, organist.
Dostavek uredništva. Prav posebno nas veseli, da je tudi na Radovici prodrlo petje, kakršno zahteva sv. Cerkev. Vedno smo trdili, da se povsod da kaj doseči, kjer je dobra volja in potrpežljiva vstrajnost. Le naprej!
Djakovo, meseca januarja 1909. Prečastiti gospod urednik! Dovolite malo prostora v „Cerkvenem Glasbeniku", da sporočim častitim bralcem o napredku cecilijanske ideje božičnega petja v naši katedrali.
Stara navada je bila, da je Božična doba t. j. od svetega dneva do nedelje Imena Jezusovega, stopila izven liturgičnega zakona, t. j. da so se pri vseh, tudi slovesnih sv. mašah pele samo hrvatske narodne božične pesmi.
Priznam tudi jaz, da so to lepi običaji in spomini rojstva Kristusovega. Pele so se zmerom božične pesme in se še bodo. Ali pojejo naj se le pri tihih sv. mašah, ne pa celo v katedrali i to pri slovesnih opravilih. Po mojem menenjn mora biti katedrala prva, kot oče družini ali učitelj svoji šolski deei za zgled, in se mora najstrožje po cerkvenih liturgičnih predpisih držati, t. j. da se pri slovesnih opravilih poje latinski z vsemi vlogami kot ukazuje papeževa odredba iz 1. 1903.
To mi je bilo povod, da sem takoj prvo leto, ko sem nastopil sedanje mesto, večkrat ožigosal nepravilnosti v »Cerkvenem Glasbeniku" i kasneje, ko je začela v Zagrebu izhajati „Sv. Cecilija" tudi v njej. Vse to je prišlo na uho i v roke merodajnih faktorjev; to se je uvaževalo i vzelo za dobro in evo: Presvetli gosp. biskup dr. Angjelko Voršak je za prošli Božič zaukazal, da se opusti stara navada narodnih božičnih pesmi ter da se poje latinsko kot zahteva ukaz Pape od 1. 1903.
Bilo je veliko vrišča, ko se je zaznala odredba Presvetlega, od strani svečenstva, celo deputacija je bila pri njem z ugovorom: da ne bodo radi vskratenih božičnih pesmi prišli ljudje v cerkev, a Presvetli se ni dal ukloniti od svojega ukaza in je odgovoril, da pod nikakim pogojem tega ne stori. Presvetlemu vsa čast! Cerkev je bila pa vsejedno polna kot druga leta, če tudi se je pela latinska maša. Ni se oglasila živa duša od klerikov radi tega. Edino krivo je bilo le „nekomu" i to le radi tega, ker božične pesmice so bile na hop-sa-sa — ter so se že skoraj na pamet pele in pa da bi imel manje posla: tedaj le za kratek čas.
Žalostno je za človeka, kateri se ne zaveda svojih dolžnosti, a bi moral po svojem poklicu biti prvi, za napredek pravega liturgičnega cerkvenega petja. Naj še omenim, da smo i z novim tradicionalnim koralom (Kjriale) pričeli že aprila pretečenega leta. Ciljem, da se bode obdržaval to leto v Zagrebu praktični kurz za tradicionalni koral, kar bi bilo vrlo dobro. Nove izdaje Graduale Romanum še nimamo.
Tako smo i pri nas s pretečeniin letom storili korak naprej in upam, dal Bog i sv. Cecilija, se bode i pri nas začel napredek v liturgičnem smislu, da bodo skoro še drugi nedostatki odpravljeni, katerih je pa na žalost — se mnogo.	Studenčan.
Razne reči.
— Letos obhajamo dve stoletnici in eno poldrugstoletnico slovečih glasbenikov. 31. m aj a bo stoletnica smrti dunajskega klasika Jožefa Haydna, o kateri priliki se bo vršilo na Dunaju (od 25. do 29. maja) veliko mednarodno glasbeno zborovanje. Poleg glasbenih produkcij so na vsporedu tudi razna glasbena predavanja, ki jih bodo imeli sami najimenitnejši svetovni glasbeni veščaki. 3. februarja je minulo sto let, kar seje porodil v Hamburgu slavni Fel. Mendelssohn — Bartholdy; 14. aprila pa bo preteklo 150 let od smrti J ur. F r i d. Handla.
—	Pred kratkim je umrl eden največjih orgelskih virtuozov, Ceh profesor Frančišek Mu si 1. Rojen v Pragi 1. 1852. je postal 1. 1870. organist brnske stolnice in kot tak deloval do svoje smrti. Bil je tudi izboren skladatelj cerkvenih in posvetnih skladeb. Med cerkvenimi njegovimi skladbami slovi „Stabat Mater".
—	Nove orgle v mariborski stolnici. Mojster Brandl je kot svoje 69. delo izvršil orgle za mariborsko stolnico. Kolavdiral jih je 18. februarja P. Mihael Ilorn, sekovski benediktinec. — Preko Gradca (Greg. Rundschau) smo izvedeli, da je bila kolavdacija za mojstra jako ugodna, da so orgle vestno in umetniško dobro pogojene.
Po kolavdaciji se je začela cerkvena slavnost. Nj. ekselenca presvetli gospod knez in škof lavantinski je orgle blagoslovil, nato pa v iskrenem nagovoru vnel v nabito polni cerkvi slavnostno razpoloženje.
Pri cerkvenem koncertu izbranega programa so se vrstili graški umetnik profesor Kofler, violinist, in organist Druzovič, zlasti se je po poročilu istega lista odlikoval stolni zbor pod vodstvom požrtvovalnega, visokonadarjenega stolnega vikarja Fr. Tropa. Koncert je trajal domala poldrugo uro. Orgle imajo 28 samostojno pojočih izpremenov in 2 kombinirana.
—	J. Schweitzerjeva K ind - J es u-M e s s e, op. 26. je izšla pri I-Ierderju v osmi izdaji. Menda je skoro ni slovenske župnije, kjer bi se med drugimi tudi ta prijazna in lahka mašica ne pela. Cena K 1-20. Dobiva se v „Kat. bukvami".
—	Pri Herderju je izšla pravkar v 12. izdaji knjižica: „Das Mefibuch der hI. Kirche (Missale Romanum), lateinisch und deutsch mit liturgischen Erklarungen fiir die Laien, bearbeitet von P. Anselm Schott aus der Beuroner Benedictiner Congregation". Tistim našim orgauistom in pevcem, ki so zmožni nemškega jezika, jo priporočamo, ker latinski tekst prav natančno podaje v nemškem prevodu, poleg tega pa ima tudi še mnogo prav praktičnih litur-gičnih pojasnil. Knjiga velja vezana K 3-96. Katoliška bukvama bo na zahtevo rada z njo postregla.
Oglasnik.
Šest Marijinih pesmi za tri ženske ali moške glasove (ena za dva, štiri tudi za en glas) z orglami, zložil Anton F o er s ter. Cena part.: 1 K 80 h, vsak glas 40 h. V Ljubljani, 1908. Založila Kat. Bukvama. — Tiskala Kat. Tiskarna. Neizrečeno ljubezniva zbirka! Izrazite skladbe, ozarjene z izredno mehko melodiko, v mnogih pesmih prav narodnega duha! Zlasti št. 2. in 5. sta v tem oziru posebno zadeti: kakor Riliar v svojih najboljših, najlepše zaokroženih melodijah. — Tu naj bi se učili, ki hočejo v narodnem duhu skladati, kako je treba ravnati, da človek ne zamenja narodnega duha z nerodnim, z banalnostjo. Mimogrede: narodni duh ni v harmoniki — ta je kukavično jajce, zne-seno v gnezdo slovenske narodne glasbe! — Najlepša se zdi št. 4. Marija Mati bolestna. Začetkoma ta velika bolest izražena s čudovito tiueso, pa tudi preprostostjo: te tožeče terce; v drugem delu pa ta velika gradacija v sočutju z Marijo Sedemžalosti. Samo kjer pevci ne znajo ubogati in s čutom peti, naj te pesmi res nikar ne kaze in pro-fanirajo, zahteva velike ljubezni, rahločutnih pevskih src.
Preludij in postludij, zložil Ant. Foerster op. 105. na avstrijsko himno v spomin 60-letnice vladanja Nj. Vel. presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I. sta izšla v posebni izdaji. Gotova sta in bosta še večini naših organistov dobro došla ta krepka komada. V preludiju sledi krepkemu imitatorično izdelanemu uvodu fugeta na prvi glasbeni poddelek cesarske pesmi, nato se bogato s kontrapuktom prepleteno razvija napev do mogočnega konca. V postludij je pa melodija postavljena v pedal, samo zadnji takt je prenesen v tenor, ostali glasovi pa bas tematično kontrapunktirajo. Živahna v obliki tokate izvedena koda završuje celo delo.	Fr. Kimovec.
Današnjemu listu je pridejana 4. štev. prilog.