v ZDTTZBZONTZbTO ŽIVLJENJE ANO XIV. — NUM. 237 OCTUBRE 1947 l/k WÖIM ISMTOM LETO XIV. — ŠTEV. 237 OKTOBER 1947 ŠMARNA GORA leži 10 km od Ljubljane in 300 visoko na gori. Ta častiljeva božja pot je stara že čez 700 lot. Doživela je hude čase in tja gori so se k Mariji zatekali Slovenci v svojih bridkostih, ko so pustošili deželo Turki, črv, kobilice, suša deževje, vojske, krive vere, razbojniki, bolezni in druge šibe. Hudobija se je zaganjala v to svetišče Marijino, pa ni mogla zatreti vere v narodu in ga odtrgati od Marije. V sedanjem času gorja se je spet hudobija zaletela proti šmarnogorski Mariji in svetišču. Hudobna roka je zažgala cerkev toda iz razvalin bo zrastlo gotovo novo svetišče, veličcst-nejše.in priča še bolj globoki veri do Marije kot so jo doživeli prejšnji časi. EL FESTIVAL ANUAL de “VIDA ESPIRITUAL” se realizara el 19 de octubre, a las 15 horas en el Salon lunin 1063. Publicamos el programa en la pägina central. |No falte! — jNümeros interesantisimos! |Cantos coralesl VESELICA “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA” se bo vršila 19. okt. ob 15 uri v dvorani Junin 1063. Spored objavljamo na srednji strani. EL CERRO DE SANTA MARIA (ŠMARNA GORA) A 10 km do Ljubljana se levanta un cerro de 300 m de altv.ra con im majestuoso Santuario dedicado a la Virgen Santisima. Los säbados y domingos se encaminan largas procesiones de gente, algu nos do pie, otros con tranvia hasta la mitad cambio. y luego subiendo las pendientes escarpadas del cerro para encomendarse a Nuestra Senora y para gozar del espectäculo incomparable quo se olrece a la vista; pues en derrs-do. do este magmiico mirador. hay bosquos, aldeas, lomas coronadas de capillas con techo Colorado, rayas blancas de los caminos. la cinta brillante del no Sava y el magnilico cuadro de Ljubljana. Capital eslovena. El horizonte termina en ras lejanias grises hacia el este y en las majestuosas montan as hacia los otros tros puntos c ordinales del cielo. En 1216 ya se halla en el cerro un santuario muy concurrido, dedicado a la Virgen. Los horores de las guerras turcas obligaron a la gente recurrir con mayor coniianza todavia a Nuestra Senora. En esa altura, ademas del con-suelo, hallaron los iieles tambien protcccion pues alli levantaron una iorta-leza inaccesiblo. Varios hechos milagrosos conjribuyeron para el aumento mayor todavia dol culto a Nuestra Senora alli venerada y la construcciön de un santuario mäs amplio, llenändolo con objetos "ex votos", testimonios de las gracias alli obtenidas. Los horrores de la ultima guerra, o mäs bien de la revoluciön comunista arrasaron con este santuario que se quemä con inmensa pena del piadoso pueblo. Ahora quedan alli lügubres ruinas esperando el momento en que el pueblo tendrä !a posibilidad de reconstruir el Santuario. Najbolj severovzhodno Marijino romarsko -sveti šče v Sloveniji le veličastna božja pot pri Sveti Trojici v Slov. Gor, kamor zahajajo romarji po sebno iz Prekmurja. Skoraj ni Prekmurca, kateri ni nikoli pohitel na ta častiljivi kraj kraj Mar. jinega češčonja. El Santuario que apa reče aqui se halla en una regiän sonriente en-tre vinedos, bosques, campos y prados, en unas colinas llenas de poesia que inspiran por si solas la devociön a las grandes procesiones de los peregrinos. La Santisima Trinidad se llama el lugar con un antiguo monasterio de los padres Franciscanos, que atlenden el Santuario de Ntra. Senora. DUHOVNO ŽIVLJENJE Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 - 0095) Kliči od 11—13 ure in po 8 url Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldčtn 4924 Telefon 59 - 6413 Naročnina 5.— T letno 12. OKT.: Maša na Avellanedi za bolnega brata. Na Paternalu Paz Soldän 4924 ob 8 uri za Jožef in f Katarina Čuk. Pri sv. Rozi za f Anton Čebron Molitve na Paternalu ob 16 uri. 19. OKT.: Maša na Avellanedi za f Jero Tomažič. Na Paternalu. Paz Soldän ob 8 uri za f Marijo in Antonijo Jug. Pri sv. Rozi za -j- Viktor Kerševan !ob 12 uri. Molitve se ne vrše, kar je prireditev D. Ž. 26. OKT.: Maša na Avelanedi za f Marijo Petrinja ob 10 uri z žal-nico. !*- Na Paternalu ob 8 uri (Paz Soldän) za f Jožefo Komavli. Molitve v Novi Pompeji, kjer se bo vršil ta dan naš vsakoletni shod. 1. NOV.: Maša na Paternalu. Paz Soldän. ob 10 uri. Pri sv. Rozi ob 12 za Tobija Milani. 2. NOV.: Maša na Avelanedi za ■f Štefan Kutuša. Popoldne ob 16 uri na Čakariti v Jugoslovanski grobnici nagovor, žalno petje in molitve za rajne. POROKA. Pri sv. Neži sta se poročila MARIJA ŠPACAPAN iz Ozliana in Ivan Adam iz Šenpetra na Krasu. KRŠČENA je bila Elena Rozalija Lisjak pri sv. Rozi. SLUŽBA BOŽJA ZA SLOVENCE se vrši do nadaljnega po sledečem redu: SVETA MAŠA JE NA AVELLANEDI redno vsako nedeljo ob 10 uri v kapeli Manuel Estövez 630. Popoldanska pobožnost pa bo odslej spet vsako nedeljo na Paternalu v kapeli pri sestrah na Paz Soldän 4924 ob 16-30 uri, razen tisto nedeljo, ko je isti čas oznanjena kaka druga slovesnost. Zato se NE vrše molitve na Paternalu 19. OKT. ko bo prireditev Duhovnega Življenja in ne 26 OKT. Svete maše lahko naročite na Avellanedi, na Paternalu in pri Sveti Rozi ob 12 uri. Mašni štipendij znaša 10 S. Vsak teden enkrat pa je sedaj sveta maša tudi pri setrah na Paternalu. V NOVO POMPEJO poromamo 26. ok- lačotek pobožnosti ie ob 15.30 uri. Nalij slovesni rožni venec s petjem, potem govor, pete litanije in nato obisk k Ma-v aCmarin kler bomo še kaj zapeli. , tel priliki bomo slišali nekaj novih srnic", ki so postale ljudske v zadn,em retletju. r sporedu kongresnih svečanosti je ta ; obisk v Novo Pompejo ena vaznih k. Toliko potreb imamo, v katerih nam no Marija more pomagati, zatorej pote rojaki, da slišite lepo pesem, se ejete ob topli besedi in izmolite zaup molitev zase, za svojce in za velike trebe nešege naroda. iQUE SUCEDIO EN 1STRIA? El 15 de septiembre tomaron posesion de los adjudicados territorios de la Ve-necia Julia los yugoslavos y los italia-nos. Opiniön general es. que con eso el pleito no terminö aun y segün se cree resultarä la Ciudad Libre de Trst el mechero para la futura conflagra-cidn. La injusticia internacional, que des pedazö nuevamente las tierras eslove-nas, se debe esta vez al comunismo ju-dio internacional que aceptč tal reparto para ganarse. por el precio de Trst y Goricia eslovenos. las simpatias de los comunistas italianos. Esa traiciön co-munista contra el pueblo esloveno abriö ahora los ojos a todos aquellos que aün no habian comprendido de que el ideal eslavo era para el comunismo solo la la mäscara para ganarse las simpatias de los pueblos de origen eslavo. Muy especial simpatia tenia para ese ideal paneslavo el pueblo esloveno que se vo ahora tan cruelmente enganado. La ciudad de Trst en esas condicio nes estä condenada a la desapariciön, pues Yugoslavia podrä fäcilmente orien-tar todo su comercio maritimo a traves de Reka (Fiume) y Sušak: ella podrä desviar tambien todo comercio centro-europeo hacia sus puertos privilegiados, burlando asi a Trst. Parecida muerte tocarä tambičn a Go ricia. Ambas ciudades amputadas de su fondo esloveno. del cual se han formado. morirän atrofiadas. si es que los acon-tecimientos mundiales no se precipiten antes a otra guerra que serä la atömi- LA TRAGEDIA DE ISTRIA. Se han leido muchos comentarios so-bre el crimen de Lanišče, donde resultö muerto un joven sacerdote, diroctor del seminario menor de Pazin, dr. Bulešič, y gravemente herido el Mons. Jacobo Ukmar de la curia de Trst a cuya döce-sis pertenece esa parte de Istria. Puesto ue reinaba gran animosidad contra el obispo de Trst, Mons. Santin. que resultö fisicamente atacado al querer administrar la Coniirmacion en Koper (Capodistria), pueblo que pertenecia a la zona B, dispuso el Vaticano que se encargue de la administracičn de la administracičn de la oCv.iirmacion en la zona B Mons. Jacobo Ukmar, sacerdote dignisimo, ya anciano y gran patriota esloveno. Suponiase que contra el no podria haber razones politicas y Mons. mismo tambien lo creia as’, conven-cido de que el Frente de Liberaciön Yu-goslavo no procedia contra la religiön smo solo contra los sacerdotes cuya orientaciön politica desaprobaba. Pero tuvo que convencerse de que estaba alli eri iuego el programa total del comunismo ateo. En los dos pueblos. donde se presentd primero, tropezö con tales hechos. que. para evitar choques sangrientos, decidiö seguir el camino sin hacer las ceremonias anunciadas. En el pueblo de Lanišče se procedič de una manera rapidisima. para adelantarse a la contrapropaganda conunista y efccti-vamente lograron terminar las ceremonias antes de que hubiesen podido los comunistas reunir suficientes colabora-dores para impedir la solemmdad. Ya terminado todo. entre el gran gri-terio ue provocd el atague comunrsta que se produjo justo a! final, lograron los sacerdotes retirarse a la časa parro-quial, pero el populacho, furioso por no haber oodido impedir ese acto religioso. irrumpič a la parroquia, donde se produjo el trägico euceso. 'LA VIDA ESPIH1TU AL Revista mensual Director: F. Juan ttladnik Pasco 431 T. A. 48 - 3361, 48 - Ü095 Suscripcičn anual 5.— $. No. Reg. Prop. Intelectual 232329 La policia yugoslava no entrč en aC-ciön sino Iuego cuando el crimen ya habia sido cometido. El P. Dr. Bulešič resultö degollado. mons. Ukmar con graves heridas. La asistencia publica yugoslava le impidiö regresar a Trieste y lo llevaron a Reka (Fiume) donde serä juzgado como 'pro-vocador". LA LIBERTAD RELIGiOSA. Al mismo tiempo que la prensa iz-quierdista daba gran publicidad a las declaraciones de los "ecclesiästicos nor- teamericanos" que visitaron a Yugoslavia, invitados por Tito, sobrevino este hecho. Uamando la atenciön de todo el mundo. Pronto se hizo puhlico de que aquella "comisiön de los ecclesiästicos" eran un grupo de agentes comunistas mezclados con aventureros que aprove-charon un paseo interesante ofrecido gratis." todos eilos pertenecientes a va-rias sectas protestanets y todos enemi-gos de la Iglesia Catölica a quiones por cierto no desagrada si la Iglesia Catölica suira injusticias y que, hasta han tenido interes de presentar las refe-rencias de tal manera como para des-prestigiar a la Iglesia. La maniobra les saliö muy mal, por-que los acontecimientos de Lanišče han provocado tambien a los protestantes aquellos "representantes religiosos". En-sinceros para exigir claridad de parte de tonces fue cuando se aclarö de que se trataba de unos sectarios exagerados y enemigos furioses de la Iglesia, de agentes comunistas y aventureros, que no vieron en Yugoslavia nada de lo que querian ver sino solo lo que quisieron mostrarles sus acompahantes oficiales. lxaNcuaenyede EL ODIO CONTRA LA RELIGION esta poniöndose čada vez mäs de manifiesto. Los representantes mäs altes de la auto-ridad, en grandes asambleas, conside-raron las peregrinaciones como tema digno de ser tratado. La gente, al ver su gran error, pues realmente creia en las intenciones sinceras patriöticas y sociales del Frente de Liberaciön, esta recurriendo a Dios y la Virgen Santisi-ma como jamäs se ha visto. La auto-ridad iniciö primero pleitos contra los religiosos Y sacerdotes que dingen los grandes santuarios, levantando contra ellos calumnias inauditas. Luego en las grandes asambleas se lanzaron ataques contra las peregrinaciones calificando de "reaccionarios" a los que van a vi-sitar aquellos santuarios. Tan es asi que ni siquiera se dan mäs boletos de tren para las estaciones respectivas. pero el pueblo via ja ahora caminando y si no puede ir a los santuarios leianos buscan mäs cercanos, donde su fe halla el mismo consuelo. Ademäs de eso se levanta otra ava- lancha contra los sacerdotes en general. En todos los lugares prnicipales Y pleitos contra Ins "curas". Sr hay algun saccdote aue habia tenido en su pasa-do. ya muy lejano quizas, algun paso .„al hecho. ahora lo sacan a relucrr y. lo aumentan para armar un escändalo grandisimo. Si no se puede hallar cosas pasadas se inventan calumnias. El ob-jetivo es transparente: poner la ie en n-diculo. El comunismo sigue su marcha ZAKAJ TAKO? Tu pa tam slišim pritožbe proti pisanju Duhovnega Življenja. Eni j .pravijo, da je to "politika" . . . Kako radi bi pisali drugačne stvari! Take ki bi nam bile vsem ljube! { Toda take igre z zavezanimi očmi si pač ne smemo privoščiti, ker nismo j več otroci in naše delo ni igranje otrok temveč je polno odgovornosti pred Bogom in ljudmi in zato moramo slepomišenje prepustiti otrokom, mi pa pogledati v obraz resnici, pa če prav je ta boleča. Vsakogar boli priznanje: "prevaral sem se". Strahopetec izbegava r.a vse načine priliko v kateri bi moral priznati svojo zmoto. Kdor pa si upa resnici naravnost v obraz pogledati, stori tudi ta bridki korak, in do tega koraka je prišlo vodstvo Duhovnega Življenja pod težo realnosti, katera je sedaj tako očitna da je samo še slepec rie more videti. Dokler je bilo kaj upanja, da seizmeglenega krvavega obzorja na-) smehlja pravica, resnica in mir, smo šli mimo tistih glasov, ki so nam vzbujali strah. Sedaj se je megla razkadila in se je pokazalo že v jasni luči, kaj se je pripravljalo v temi. Sedaj bi bil zločin, ne pokazati dejstev, Jasno je postalo, da je človeštvo danes na takem razpotju kot v času ko je grozila kriva vera arij ari srna; ko je planila čez svet goreča baklja; mohamedanizma; ko je zažgal grmade sovraštva protestantizem .... Pred nami je vstala nova kriva vera — “KOMUNIZEM", kateri pod krinko nove socijalne pravice žene človeštvo v prepad moralnega, mate-rijalnega in verskega življenja. Kakor gniloba, rak ali rana razkraja organizem, tako je prišlo nad človeštvo s to novo zablodo, ki obeta človeku raj r.a zemlji zato da bi se odpovedal večnim nebesom. Slovencem se je predstavil pod krinko slovanskega patriotizma, pod pretveza boja proti anglosaksonskemu kapitalizmu, z idejo vseslovanske skupnosti . . . Bridka igra s Trstom in Gorico je pač vsakega zavednega Slovenca lahko uverila, da je vse. kar so videli na tej marksistični krivi veri lepega le preračunana omama. Jasno je torej postalo vsakemu, da so ogroženi tako naša vera kot raša zdrava narodna čustva. Zato ni nikaka politika temveč le služba resnici, kateri smo vsi dolžni služiti, če povemo nekatera dejstva. Slepcu je jasno da se pri nas doma gode stvari, ki so preganjanje vere. Dela se to pod raznimi krinkami, katerih ne spregledajo le tisti, kateri ne gledaio s treznimi očmi. Če spregovori na javnem shodu prod tisočalavo množico minister Kardelj besede, kot slede, pač vsakdo lahko spreume, da vse to vodi v prepad in obup. Takole je spregovoril Kardelj 18/8 letos v Ljubljani: , . . eVlik del slovenske cerkvene oblasti je tisti faktor v slo- venskem narodu, ki se dosledno in neprestano upira vsem težnjam slovenskega delavnega ljudstva po srečnejšem življenju, težnjam slovenskega naroda po resnični nacijonalni svobodi in slehernemu napredku tega naroda. Nihče ni prinesel temu r.arodu toliko gorja, nesreče, krvi, muečništva in trplenja, kakor ga je prinesla ta mala reakcionarna klika, vselej v tuii službi, vselei lakai izkoriščevalcev delovnega ljudstva, vselej dekla kapitalizma in mednarodnena imperializma" .... V Ljubljani pač lahko spregovori min’ster take besede, kjer nihče nima pravice povedati resnice, toda Kardelja bo sram za te besede ki so jih s ploskanjem odobravali samo tisti kateri duhovščino sovražijo ker čutijo da v liudstvu nikdar ne bodo mogli izpodkopati zaupanja do nje. Narod poč čuti v dnu duše kako nesramna je ta laž. Za nas, ki smo zunaj je pa tako aovorenje pač jasen dokaz v kakšni smeri gre usoda našega naroda. - ~ v Očitno je, da jo boj res cbrrien naravnost proti cerkvi. Očitno je tudi da smo čuvarji dušneaa blaara vernikov dolžni doti sicrnal za alarm. Vemo, da bodo nekateri še ncrorei tako slepi kot so bili doslej. Vemo pa tudi to da je mnoao tokih, kateri bi radi resnico spoznali in se radi zmote otresli in se iz hudobiieizmotali, zato r>a moramo pokazati stvari, ki se aode. Če se imeuuie politika, kadar duhovnik opczaria Hudi pred nevnrnnatio, ki Dreti niihovi veri. notem je seveda Duhovm Živlienie "politično . Toda taka politika ie na dolžnost pred Braom in nred ljudmi. Kdor išče pravo pot. kdor želi spoznati resnico ko* je, kdor hoče zvedeti do pravici, kcj se doma doaaia, hoDuhovno ŽivHenje še naprej rad čital in ga seveda tudi pridno plačeval in. s tem podari. Kdor pa se resnice boii. kdor živi v utvarah svojih želia in noče snre-aledati okrute ir. podle iare. ki in igra komunizem s svoiim iziaravaniem slovanskih patriotskih čustev, naj. pa Duhovno Živliene vrne in pošteno pla cater naj ve, da bo dobilo za enega odpadlega naročnika dva nova. Janez Hladnik. i V LUJAN bomo poromali v novembru, j Morda bo to 16. novembra. Točno bomo i to objavili prihodnjič. Ob prazniku vseh j svetih bomo to že vedeli. Če D. Ž. do te-j daj ne izide, oglasite se ta dan na Čaka kiti. Avellanedi ali na Paternalu, kjer bo iste zvedeli dan romanja. OSVOBODILNA FRONTA IN DUHOVŠČINA NA PRIMORSKEM. “Primorski dnevnik", glasilo OF poroča 23/7., da se je nekdaj za OF navdušena primorska duhovščina, ki je svojčas pač videla v OF resnično narodno gibanje, komunistične plati pa ne, močno odvrnila od OF, Takole piše: “Na nedeljskem sestanku aktivistov OF se jo več tovarišev dotaknilo vprašanja duhovščine in njenega odnosa do OF tako za časa narodno osvobodilne borbe kakor po osvoboditvi do danes. Medtem ko je primorska duhovščina skoro v celoti podprla OF v borbi za naše nacionalne, gospodarske in politične pravice, je njen odnos do OF po osvoboditvi v neštetih primerih dosegel celo odkrito sovražno stališče, s katerega se danes proti OF pogrevajo isti “argumenti", ki se jih je v zvezi z nacisti posluževalo narodno izdajalsko domobranstvo, dasi takrat taki "argumenti" primorske duhovščine niso mogli prepričati, da bi odrekla svooi sodelo vanje in se odkrito postavila na stran za tiralcev našega naroda. Kje tiči torej vzrok. Uvodničar nato analizira mednarodni položaj in navaja iz njega vzroke za ta preobrat primorske duhovščine. Kot glavne vzroke navaja, da se postopa v coni A podobno kot v Grčiji, da je ofenziva ameriškega imperializma na višku in da tudi katoliška cerkev podpira to ofenzi vo. Resnica ie dokai enostavna. Primorska duhovščina ni mogla verjeti, da je OF za časa osvobodilne borbe že bila popolnoma prežeta s komunističnim duhom in bila Ie orodje komunistične par lije: verjela ie nacionalnim geslom OF in šla zato z nio. Sedaj pa že več ko dve leti mora gledati bratenje med Ita-Hiani in Slovenci, poslušati večno pov-darianje, da narodno vprašanje ni naj važniše. ampak le sožitje v “antifašističnem" okviru ood značko kladiva in srpa in potrpeti, če se narodne zahtevo zaradi interesov komunistične 'partije moralo umakniti z dnevneaa reda. V kolikor ie bilo zaupanje prim. duhovščine neprimerno večje fv alavnem zaradi neinformiranosti in nekoliko druaačne “taktike" OF na Primorskem, v toliko ie danes večie njeno razočaramo. Zato pa prihaja «ele danes tem boli odločno no nravo. čeprav za komuniste “izdaialsko" liniio domobrancev in na njihove “arau-mente", ki jih pa ni Hitler prvi odkril, ampak papeške enciklike. ROMANIA. PISMO IZ DOMOVINE nra vi. da železniška uprava sploh več ne izdala vozovnic za Otoče za romanie. 1-iudio hod.tn na Brerif. tako da kuPllie-ta vozr>e listke do T?leda in potem hodilo iz Bleda na to božio pot. kar *e pa tudi združena z vnemoaoenimi šikana-mi . j rilovek. ki are danas v luao stani:: na bozio not se po mnemu komu-ni*'’šn'h nasilnikov orltrri'o iz;avi za sovražnika “Uiidske oblasti". V Slovenili so v zndniem šae»i zaprli Rnoieveaa brata Vanelia <4r Romana Tominca, nrhi-d'inVana Tovornika franoiškanskeaa pro-vinciiata Tavčaria in 5„ Več druoih dn hovnikov. Škofijo so no zadnjem Kardeljevem govoru v Ljubljani napadli s se kirarai in so razbili varta." Promesos Engonosas n. CAPITULO. 1. Defensa de los catčlicos perseguidos. 2. Mejo-ras de las oondiciones ecor.čmicas. 3. La lucha contra el fascismo. 4. La lucha contra la guerra. 5. Por la libertad y los derechos del hombre. 6. El ideal eslavo. Ya hemos visto cčmo la autoridad eclesiästica condend al comunismo y aconsejč urgentemente a los catčlicos no tener ningün contacto con el. Sin embargo los comur.istas se toman grandisimo empeho en con-quistar a los catčlicos en pro de su causa, valiendose para tal iin de motivos que, a prmiera vista han de resultar simpäticos, ya que tambien los catčlicos mili-tamos en la realizacičn de la justicia social, paz, libertad etc. . . . La realidad es que los comunistas saben manio-brar magnificamente con promesas seductoras, que encantan a todo hombre, pero en verdad persiguen, fines completamente diversos. Ya la enciclica contra el comunismo advierte que no son mäs que pretextos las promesas de mejorar la miserable situaciön de la clase obrera; de remediar el mal causado por el libe-ralismo y llevar a cabo una distribciön mäs equitativa de los bienes. No hay duda de que estas exigencias son justificadas. Pero los comur.istas ocultan deträs de estas apariencias sus verdaderos fines: pieparar un orden de todo nuevo, una vida nueva, en desacuerdo absolute con el orden natural y la ensehanza evan-gelica. Examinemos primero algunas de esas promesas, cor. las cuales pretenden los comunistas conquistar a la gente bien intencionada y luego dilucidaremos los verdaderos fines del comunismo. 1. DEFENSA DE LOS CATOLICOS PERSEGUIDOS. La propaganda comunista sabe aprovechar muy bien las actualidades de la pojStica mundial, siempre para extender mäs su iniluencia entre la gente fuera de su alcance. Er, esa forma se •valiö de la guerra civil espanola, (que el mismo comunismo provocö), finqien-do interes en pro de los oprimidos vascos catčlicos, insitiendo que debe defenderselos contra Franco. Lo mismo insitič para que los circulos catčlicos del uni-verso se le unieran en la defensa de la amer.azada Iglesia Catolica de Alemania. Efectivamente: lograron los comunistas conquistar algunos catčlicos intelectuales, especialmente en Fran-cia. Esos, por odio al fascismo, se unieron asi con sus escritos a la propagar.da comunista. Los catčlicos no permanecieron apäticos frente a la situaciön de los Vascos. Ni tampoco quedaron indi-ferentes contemplando la situaciön de los catčlicos en Alemania. Bien altamente levantaron la voz er. el mundo en defensa de los justos derechos y para inspi-rar confianza a los catčlicos perseguidos por el na-cismo. Pero todos los creyentes serenos notaron con descor.fianza el juego del comunismo en defensa de los lastimados derechos catčlicos. A cualquiera resul-ta evidente que deträs de ese juego anda la hipocre-sia comunista; que se trata sčlo de deslumbrar a los catčlicos simples. iPor que no levantaron los mismos comunistas ninguna protesta durante la larga perse-cuciön en Mejico, cuando fueron asesinados y martiri-zados tantos obispos, saceidotes. morles y destruidas tantas iglesias y casas religiosas? Tampoco se levantö teu voz cuando se enfurecia contra la Iglesia el "Frente Populär" en Espana, asesinando miliares de creyentes por su fe y quemando iglesias. Ningün gri-to se les oyö durante el furor de los rojos de Cata-luha, cuando fue prohibido todo cficio religioso. En la misma Rusia sor, ya 30 aiios de persecuciön religiöse, y nadie se mueve en defensa de los creyentes. Č,Y que decii de los horrores bolcheviques en Li-tuania, Polonia y Yugoslavia? Miles de sacerdotes ale-vosamente asesinados per los exponentes comunistas, catčlicos horriblemente martirizados, hombres, muje-res y nihos, iglesias quemadas y profanadas, supri-midas todas las libertades religiosas. Es una demos-traeiön horrible de! cir.ismo comunista! lY que dire-mos del pr'oceder bolchevique contra los grecocatö-licos ucranios? £Con que fin subvenciona Stalin al cismätico obispo Duarte en Brasil? Bien evidente es que no importaba a los comunistas un oomino de los vascos catčlicos, ni de los catčlicos sacrificados dl nacismo alemän, y mucho ftienos de la Iglesia catolica, considerada como su enemigo principal. Lo ünico que les interesö, fue ganar las simpatias de los obreres catčlicos ingenuos y ha-llar asi el modo de infiltrarse entre ellos, fingiendo Unteres por las victimas de la violencia. 2. MEJORA DE LA SITUACIÖN ECONOMICA. Los comunistas se presentan como amigos de la clase obrera. Ilusionan con su promesa de mejorar las miserables condicior.es sociales y remediar el mal causado por el liberalismo econömico. El sistema comunista premete una distribueiön mäs justa de los bienes esgrimiendo su doctrina como garantia de pregreso econčmico. Lo demuestran con la Rusia So-vietica, donde no se conoce la desocupaciön que atormenta a otros paises. Asi ir.ventan razones ficticias para conquistar aquella gente que siente repugnanza por el materialismo y los metodos criminales. Puesto que trataremos mäs tarde extensamente el programa econömico del comunismo, hemos de tocar el punto en este lugar sčlo brevemente. Los catčlicos no estemos de ningur.a manera de acuerdo con el actual orden econömico, segün lo pone de manifiesto bien claramente la enciclica "Quadra-gesimo Anno", que tambien indica el camino de la mejora: el cortoorativismo. Präcticamente ya estän em-penados los catčlicos en muchos paises en la mejora de la situaciön social y legislaciön mäs_adecuada a los justos derechos de la gente obrera. Los esfuerzos de los sociologos catčlicos y de las instituciones catö-licas se han orientado en la büsqueda de la salida de la malsana situaciön econömica actual. Lo que aspiran es a preservar tanto de la tirar.ia del estado cuanto de la violencia de una clase, sea capitalista u obrera. Nüestro empeho debe poner puentes a traves de los precipicios que dividen la sociedad. Hay que reccnciliar al capital y el trabajo y conseguir la cola-boraeiön harmönica de todas las clases. Este es el ünico camino que lleva al bienestar general. En cuar.to a la situaciön de la Rusia Sovietica, destacamos que el pretendido bienestar no se debe a la doctrina comunista sino a las riquezas del pais. Tampoco la industrializaciön de Rusia es merito del comunismo. Probablemente podrla tener el mismo des-arrollo tambien bajo el regimen zarista, pues mucho antes del apogeo del comunismo ruso, se industriali-zaron muchos paises sin ningün consejo ni apoyo de el. La condiciön esencial de la industrializaciön rusa es la inmensa riqueza natural que se presta para el bienestctr material de muchos obreros. Y efectivamen-te vemos que hay ricos paises, donde sin ningun me^ rito del comunismo, vi v en los obreos mucho mejor que en Rusia, donde realmente el nivel del salario obrero es el mas bajo de todo el mundo. 3. LA LUCHA CONTRA EL FASCISMO. "La muerte al fascismo, la libertad al pueblo" es el lema con el cual levantaba el comunismo su bandera contra el totalitarismo de Dollfus, Mussolini, Hitler Y Franco. Pero buen cuidado teni an los comunistas de no usar terminos exactos contra ese enemigo. Apa-rentemente se dirigian violentos ataques comunistas contra cualquier sitema totalitario, pero en, realidad solo se atacaban las dictaduras de los jefes absolutis-ias que no pertenecian a la orbita comunista. No cabe duda que semejantes regimenes encierran verdadero peligro para les derechos de los ciudadanos y que tambien constituyen peligro para la paz internacional, ya sean de ter.dencia nacista, fascista o comunista. Bien sabemos que los sistemas totalitarios no pue-den conciliarse con el concepto cristiano del estado Y de la c.utoridad, El absolutismo del po der, instrumente de un partido politico, o con mas frecuencia de algün grupito de intrusos, esta tambien en pugr.a con los iustos derechos de la dignidad humana., Aunque puede haber razones que a veces iustifiquen momen-fdneamente tal regimen, por una Situation muy espe-cial, subrayamos que no es recomendable n.i deseable por tiempo prolongado, por el gran peligro de incu-rrir en conceptos errčneos acerca del estado y de la sociedad. El criterio cristiano acerca de los regimenes totalitarios esta bi en determinado. Pero si hay en el mundo alguien que carece de titulo j ust o para la lucha contra el nazifascismo. por cierto que es el comunismo, pues el no es mäs que otra forma de totalitarismo, y, segtin lo demuestra en los paises, que reden logrö sujetar, mas cruel, mas imolacable, mas desconsiderado, mas cerfido gue ningun absolutismo de los aue conoce la historia. ; Acaso no es en Rusia, donde el ciudadano simnle no tiene derecho ni siauiera nara elegir su trabaio a su austo? Alli ni pueden hablar, ni eseribir ni defender sus derechos. čAcaso no se impuso en YuqcsWia. en nombre del comunismo, una minoria insianificante. con furza brutal, buri and o todos los derechos individuales v personales de los que no son F'mootizaries de ella? Proclaman su defensa de los derechos del obrero. Sin embarao son los paises do-minados nor el comunismo les ünicos donde el obrero no tiene la Iibel0 aue =e emnena en defender su libertad v omc via:,a o los elementos oscuros aue trabaian al servicio del comunismo nara estorbar la calma, es acusado como nerturbador de la no’ ... Ä Espana la acusen de "constituit un peliaro". Y los aue mäs omenazados se sjeotor, son Pclonia y IJRSS, cuyas fronteras pstdn a 2500 km. Los refua'ados yuaoslavos en Austria e Italia, los nocos aue loararor. salvarse la vida y viven ahora en los campamentos donde esperan tiempos mejores. fi- guran en la mente comunista como un peligro gran-disimo, porque les caasan terror como testigog vivien-tes de los crimenes comunistas y obstäculo grandisimo para los perversos planes de la conquista del mundo, que, gracias a los horrores sufridos por esas victimas, pudo entrever las entranas de la bestia que se le viene encima. Asi se acusa al cordero de enturbiador del agua. Asi se repite el inaudito cinismo de aquel asaltante, que acusa a su victima, que trata de defenderse, como culpable de derramamiento de sangre. El comunismo se proclama defensor de la paz mur.dial, sin embargo es el el unico culpable, de que no se haya nodido llegar todavla a una pacificacion de Europa. Y la pobre China sangra hace ya 10 ahos. Ouien levantö las bandas insurrectas contra el noder chino legitimo sino el comunismo aue esta trabajando para imponerse a toda China. iQuien siembra descon-tento y confusiön en les paises malayos y en la India, sino los comunistas, eternos perturbadores de la tran-quilidad. Y todavia se atreven a gritar que ellos trabajan para que venga la paz, para que se elimine la guerra. i Seguramenie tambien intentaron con el mismo motiva robar a los norteamericanos el secreto de la bomba atomica! Recordando los acontecimientos que precedieron a la querra, resulta bien claro aue Hitler no se hubiese atrevido a lanzarse, si no hubiese tenido el estimulo de Stalin, y es que a los comunistas les convenia sobre-manera esta guerra como pveludio de la revolucidn que ter.ian planeada para toda Europa y que efectiva-mente lograron llevar a cabo en buena parte del vie-jo continente. Es, pues, claro que es el comunismo tan culpable de la guerra como el nacifascismo. Decla-rarse el comunismo pacifista es la mas grotesca de las hipocresias. Mas todavia. El comunismo provoco direefomente esta guerra. Aunaue lo niegue, no podra esauivar la evidente ruloabilidad de su proarama de llevar a cabo la dictadura del proletariodo. Lenin y Stalin abundan hasta el cansancio en terminos que instigan a la revolucion sovietica para los paises vecinos. Y los efectns en los paises donde loararon su obieto son una terrible acusacion. Por el fruto se conoce el arbol. Oue hable Fsnana, Polon.ia, Hunaria, Yugoslavia, Li-tuania; aue hable tambien Francia. Rios de sangre marcon el camino del comunismo iv todavia no siente verqüenza de pretender el titulo de pacificador! El comunismo en ninquna forma puede hablar de la paz. Deseamos e imnloramos una naz, er, la cual todos nue-dan qozar de sus iustos derechos v tener camino obier-to para la prosneridad y la libertad de la asociacion benefica para el cuerpo v el alma. El comunismo no conoce la cooperaeidn internacional y tolerancia mu-tua. Lo que pretende es libertad para su partido y sus secuaces con el objeto de poder preoarar su revo-luciän, mir.ar la sociedad y eliminar c sus adversarios. Läaico es aue los catolicos no podemos darle treaua ante semeiante amenaza. Por eso nos califican de ene-migos de la paz. Pero para aue argumentar mas si esta fuera de duda. que la paz, como la anuncio Tesucristo, es im-posible con la qente que rechaza a Dios, su ensenanza y su paz. Basta ya esto solo para eonvencer a todo creverte de la obligaciän de combatir inexorable-mente al comunismo, enemigo de toda paz verdadera y segura en la sociedad y entre las naciones. 5. LA LUCHA POR LOS DERECHOS DEL HOMBRE. La libertad y los derechos de las humildes clases sociales son la promesa con que tratan astutamente de enganar a los simples. Les prometen librarles del yugo capitalista ... 1 En cuanto a la defensa de los derechos y de la libertad, trabajamos los catolicos mucho mäs que los comunistas. Nuestra norma es bien contrario a toda tirania partidaria. Tampoco aprobamos las imposicio-nes de los plutocratas, empeiiados de subyugar clases. pueblos o continentes. Pare ver el criterio cato-lico en este punto, lease la enciclica "Quadragesimo anno". La vieja acusacion marxista de que “La Iglesia' es aliada de la reacciön y del capitalismo" impresio-na solo a los ignorantes de la obra social catölica er?, los Ultimos decenios. La ignorancia y la estupidez son dos aliados del comunismo en su odio contra la Iglesia. Los catolicos reclamamos la libertad de la gente obrere, pero no aquslla "libertad" que es la dictadura del proletariodo: el pillaje del populacho, ciega e iresponsablemente entregado a sus instin.tos bestiales, en el cual destrezan valores milenarios y asesinan a sus mayores bienhechores sin tener para nada en cuenta las horirbles consecuencias. Librarse de la dictadura burguesa o capitalista, para caer victima de la furia de la basura humana, —pues los mäs perversos son los que en tal caso se imponen—, es una catäs-trofe no solo para la clase media, sino tambien para los cbferos mismos; pues todos los destrozos materiales castigan a los sobrevivientes con la dolorosa ta-rea de deplorar el salvajismo y de reconstruir lo arruir.ado. iPara que sirve prometer la libertad, si el comunismo impone al mismo obrero una esclavitud mäs absoluta que la del tan odiado capitalismo? Acaso son menos pesadas las cadenas impuestas por un “camarada" que las de algün “serior"? tQue podemos decir de la dignidad humana en el sistema comunista? EI hombre ya deja de ser hom-bre. Para el capitalista es un “nümero", para el comunismo es un "eslabon" de la cadena. A pesar de todas las promesas del paraiso terreno es dolorosa la cadena. Por eso rechazamos tal pretendida libertad. Con gran alarde se proclama el comunismo defensor de una decena de presos politicos en Espana, contra los cuales existen bien serias acusaciones. No le negamos derecho para hacerlo. Pero preguntamos a los comunistas: “por que no profesan el mismo carino a sus adversarios politicos? En Yugoslavia, Poloma, Lituania y Ucrania han asesinado a sangre fria millones sin ningün pleito, sin ningun crimen, sino por el solo hecho de no aplaudir los metodos ateos, bru-tales y satänicos comunistas. |Ni siquiera toleraron que alguien se interesara por las victimas del odio comunista! Los campos de concentraciön, dignos de Belsen: los calabozos, llenos de viqtimas anonimas que han desaparecido sin dejar huellas; las minas, donde trabajan personas que ya no tienen mäs nombre, sino solo r.ümero; las tumbas de los criminalmente asesi-nados, a veces entre horribles torturas, son acusadores bien aulorizados del cinismo comunista. Reclaman ju-sticia en nombre de una decena de ajusticiados pübli-camente ante el foro de todo el mundo mientras disi-mulan un millön de sacrificados en Yugoslavia, 1 mi-llön en Polonia. 17 milones en Ucrania y todos los de-mäs que jamäs podrän calcularse. Reclaman justicia para los comunistas esparioles, culpables de horren-dos crimenes, mientras Polonia, Ucrania, Lituania, Hun-gria. Eslovaquia y Yugoslavia son un solo inmenso calabozo, pues no solo los centenares de miles de presos politicos y de los privados cficialmente de to-dos los derechos, sino todo el pueblo. que en su enorme mayoiva n,o quiere ser "camarada", carece de to-das las libertades sociales, politicas, religiosas y eco-nčmicas. Reclaman, si, los derechos, pero solo para los comunistas donde ellos son una minoria insigniiicante. Pero donde el comunismo manda despojan a todos los demäs de los derechos mas elementales. G. LA ESPERANZA DE LOS ESLAVOS. La raza eslava se distingue por su gran iervor patriotico. Durante muchos siglos fueron preša de sus vecios geimanos, romanos o hungaros. El comunismo no tardö en valerse tambien de este factor y con un efecto increible. La idea paneslava fue elegida como disfraz para deslumbrar a los pueblos eslavos. La "Madre Rusia", esa vision, sagrada para todos los pueblos eslavos. sirvio de mäscara al comunismo para abrirse pašo hasta los cor.fines de los pueblos de habla eslava. La čara del comunismo quedä cuida-dosamente escondida. para one el eslovaco no notara el peligro, para que el esloveno, victima del fascismo, levantara su corazön y su mano hacia la meno ten-dida de su “hermano mayor" que es el rušo. La lucha milenaria entre los eslavos y germanos brindö ur. fondo ideal al comunismo, para eneubrir sus verdaderas intenciones y |he aqui ahora a todos los eslavos miserablemente hundidos en el abismo de la desgracia! Los optimistas de antes ya ven su error: haber creido en la transformacičn del lobo en cordero. Ahora estän dändose cuenta, de que la URSS r.o es ni “Madre" ni “Rusia" sino que no es otra cosa que el “motorizado Dzingis-kan", es el Asia mongö-lica que invadid otra vez a Europa, amenazando a todo el mundo. Todos los ideales patriöticos de los ucranios han sido ahogades en la sangre de los' hdi'oes que se atre-vieron a reclamar su correspondiente autonomia. La Polonia heroica se ve privada de er.ormes regiones que le pertenecen por razones dtnicas. iPara qud le sirven los territorios sobre el rio Oder, que ya no son mäs eslavos desde hace muchos siglos? Sus esperan-zas justas quedaron defraudades. Los eslovenos esperan vanamente que la URSS le ha de salvar el puerto de Trieste y Goricia. Es pre-cisamente por el peligro comunista que salieron tar. mal las cuentas yugoslavas, aunque tan justamente apoyadas desde el punto de vista etnico y economico. Mas todavia: Cuando el comunismo vid que con Trieste y Goricia puede hacer buen negocio, cediendolo a los comunistas italianos, traiciono sin vacilar los intereses yugoslavos. Para el comunista no hay ni hermano, ni padre, ni madre, ni hijo, sino comunista. Cuando por el pre-cio de Trieste y Goricia eslovenos pudieron comprar las simpatias de los comunistas italianos. no vacilaron, un solo momento en hacer tal negocio. Los eslovenos comunistas deben aplaudir tal aeto como comunistas consecuentes. Aquellos que son mas eslovenos que comunistas han de ser eliminados. Los comunistas italianos tienen asi un gran factor en su favor, con lo cual el programa comunista de conquistar a todo el mundo gana enormemente. El cuento del ’B'enjamin eslavo", como suelen los par.eslavos denominar al pueblo esloveno por ser el mäs pequeno de la raza eslava valid para los comunistas tan solo para imponerle la propia ideologia. pero luego ya las rozones sentimentales de la “Madre eslava comun", no tienen importancia, y es logico que no han de tenerla, pues ni Stalin, ni Molotov, ni ninguno de los principales proceres de la URSS es de raza eslava. llevando ton solo un apellido adoptado para enganar en esa forma a los eslavos. grandes patriotas y deplorables politicos. Toda la historia de la URSS para con Poloria y Ucrania pone bien claramente de manifiesto, que lo eslavo para el comunismo no es mäs que una mäsca-ra. Los Ultimos acontecimientos han demostrado mäs todavia. Ya no es necesario extender mäs este capi-tulo si alegamos las oalabras de un "camarada yu-goslavo" que declarä: “A nosotros r.o nos importa un un pito, si muere toda esta canalla de croatas, eslovenos y esrvios. Lo que nos importa es que no queden mäs que comunistas, aunque sean chinos". iQuidn puede dudar, pues, que el “panslavismo" no es mäs que un pretexto, para deslumbrar a la bue-na gente eslava y hallar asi el modo de en.venenarles con el comunismo? POSTOJNA. Resno je obolel dekan Krhnš. Vzrok so nevzdržne razmere. Je v bolnišnici v Trstu. V Rosariju je po daljšem bolehanju umrl f Tobija Milani v cvetu let. Po težki operaciji na drobovju se ni več opomogel, dokler ga ni 2. sept. iztrgala smrt iz kroga ljubljene družine Za rajnim žaluje vdova Kristina roj. čuk iz Črnega Vrha nad Idrijo (Pahovčeva, svaka Janez in Metod in svakinja Marija, ter otroci: Nel-ket, Angelica in Albert; v Evropi pa drugi svaki in svakinje. Na pogrebu se je zbralo mnogo rojakov, ki so izpričali spoštovanje do rajnega, ki je bil vsem pri-ljubljen. Ni bil po rodu Slovenec, po srcu pa je bil ves naš Maša za rajnega bo pri sv. Rozi 1. novemb. Ob priliki pa tudi v Rosariju. _________________ V GABRIJAH NA VIPAVSKEM je 29. jul. zatisnil oči braniški kurat JANKO KOS, star 66 let, doma iz Kobdilia. Služboval je v Kanalu, Cerknem, Devinu, Štanjelu in od 1927. v Branici. Bil ie zares dober duhovnik, poln dobrodelnosti. Bil je velik optimist, a se je bridko prevaral, ker je verjel v svobodo, oznanievano od komunizma. Bridko spoznaje komunistične svobode KRVAVI DOGODKI V ISTRI 'Demokracija" z dne 29. avgusta prinaša na prvi strani pod trikolonskim naslovom “Komunisti rušijo ugled Slovencev" dolgo poročilo o žalostnem dogodku. Po daljšem splošnem razpravljanju o ozadjih tega dogodka piše pod podnaslovom “Odvratni dogodek" dobesedno takole: Po vesteh, ki so prispele v Trst o odvratnih in za današnje oblastnike in njihove tukajšnje pristaše sramotnih dogodkih v področju "B". pri katerih je bil umorjen podravnatelj in profesor pazin-skega semenišča dr. Miroslav Bulešič, težko pa ranjen papežev delegat dr. Ivan Ukmar iz Trsta, so se ti odigrali takole: TINJAN. V Tinjanu so komunistični organizatorji, ki so prišli večinoma od zunaj, pripravljali prvi incident, toda ljudstvo iz Istre ie bilo odločeno za vsako ceno preprečiti komunistom, da bi onemogočili sprejem papeževega delegata in podelitev birme. V takšnem napetem ozračju se je bližal avto papeškega delegata Tinjanu. Naproti mu ie prišel predsednik okrajnega ljudskega odbora, katerega je spremljevalec papeškega delegata vprašal, kakšno je razpoloženje v kraju. Ta je odgovoril, da ne more jamčiti za miren potek cerkvenega obreda. Tedaj je papeški delegat ukazal avto obrniti in peljati v drug kraj, da v Tinjanu ne bi prišlo do krvoprelitja, birmanci pa bodo itak imeli priliko priti k birmi v bližnje kraie. Tako v Tinjanu ni bilo birme. V BUZETU je prišlo že do težkih dogodkov. Ko so bili birmanci zbrani že polnoštevilno v cerkvi in se ie maša že pričela, je tolpa najetih komunističnih pretepačev iz bližnjih in daljnih krajev vdrla v cerkev in pometala vse otroke ■ na cesto. Papeškega delegata dr. Ukmarja in druge duhovnike pri oltarju so ob-metali s paradižniki in gnilimi jajci. Tako tudi v Buzetu ni bilo birme. Otroci so jokali pred cerkvijo in prosili, naj bi jih pustili v cerkev, kar pa so jim komunistični skrunilci cerkve in obreda onemogočali z grožnjami in pretepanjem. LANIŠČE. V tem ozračju ie prišlo v Lanišču do najhujših izgredov: starši in otroci so po dogodkih v Buzetu prišli zelo zgodaj in stopili v cerkev, ker so se ljudje bali, da se ne bi ponovilo isto kot prejšnje dni. Zato so satrši birmancev, matere in očetje, stali na straži pri vseh cerkvenih vratih. Predvideni napad je res prišel. Skupino komunističnih napadalcev ie vodil osebno poveljnik narodne zaščite. Ko so hoteli vdreti v cerkev, so jjm možje in žene z največjim naporom in nevarnostjo branili vhod. To je bil boj okoli cerkve, kakršnega naš narod ne pozna več od tistih časov, ko so v deželo vdirale trume turških napadalcev. Bilo je mnogo ranejnih, toda kljub dvakratnem napadu tolpe, vdor ni uspel. Medtem je papeški delegat podelil zakrament sv. birme vsem prisotnim otrokom- Ko so videli, da se jim poskus, onemogočiti cerkveni obred, ni posrečil, so se umaknili. Ta čas so porabili v cerkvi zbrani duhovniki: dr. Ivan Ukmar, papeški delegat, dr. Miroslav Bulešič. podravnatelj semenišča v Pazinu in domači župnik dr. Ček, da so se umaknili v župnijsko pisarno. Vse je kazalo na to. da se je vsai tukai birma uspešno končala. Toda najphuiše je šele moralo priti. Nenado ma se je pojavila že dvakrat odbita tolpa komunistov ter z vzklikom Na juriš vdrla v župnišče. Najprej so se vrgli na domačega župnika dr. Čeka, ki pa se je umaknil in ga je njegova mati skrila pod stopnjiščem, na kar je sama postala žrtev komunističnih napadalcev. Nato so komunisti vdrli v pisarno, kjer so prerezali vrat podravnatelju semenišča v Pazinu, dr. Bulešiču, ki je obležal mrtev v mlaki krvi. To dejstvo je potrdil kasneje tudi komunistični javni tožilec, ki je izjavil, da ima štiri rane na vratu. Toda tudi to še ni bilo dovolj, drhal je vdrla v gornjo sobo, kamor je odšel dr. Ukmar. Tu ie navalila nanj in ga s stoli in koli pobila na tla. Tolkli so ga še dalje, tako da so na njem polomili celo stola. Obležal je v krvi, ki mu je tekla iz ušes, nosa, ust in številnih ran. Medtem je drhal po župnišču razbijala in streljala. Šele ob 4. uri popoldne je neki miličnik telefoniral v Pazin po avtomobil. Šoferju, ki je vozil papeževega delegata iz kraja v kraj, so namreč razbili avtomobil. Ranjenega dr. Ukmarja so prepeljali v Pazin, odkoder so poklicali bolniški avtomobil Italijanskega rdečega križa v Trstu, kateremu pa niso dovolili prepeljati ranjenca v Trst, ampak na Reko, češ da morajo žrtev napada najprej zaslišati, kako je "napadal ljudstvo". LJUBLJANA. V škofiji so naredili veliko preiskavo. Aretiran je bil prof. Maks Miklavčič (arhivar) in tajnik Lenič. Naredili so velike demostracije proti pomožnemu škofu Vovku. MARIBOR. Aretiran je bil prelat dr-Cukala, generalni vikar laavntinske škofije in tajnik Janko Kokošinek. Kardelj je v svojem govoru zelo ostro napadel katoliško duhovščino in s tem napovedal novo fazo preganjanja, katero so začeli izvajati z oviranjem božjih poti. OPRAVIČEVANJE. Komunistični "Primorski dnevnik" piše, da ie bilo “ljudstvo" ogorčeno, ker so razni ljudje, ki so sebe nazivali "ustaše", branili ljudem vstop v cerkev, poleg tega pa naj bi cerkvena oblast razširjala "govorico", da ne bodo mogli k birmi mladeniči in dekleta, ki so bili na gradnji proge Šamcc-Sarajevo. Dalie naj hi župnik odklonil nrinustiti k birmi tri partizane, ker niso bili pri obhajilu. Če komunistični list trdi, da so vstop v cerkev branili "ustaši", tedaj se vprašamo, kako so moo-li ti še svobodno živeti na področju, kjer že dve leti vladajo "antifašistične ljudske oblasti", ki stalno napadajo vse druge, ki niso dosti odločni proti ostankom bivših "kolaboracionistov". medtem ko so oni vse take Hudi "izločili", v iz AVSTRALIJE IN NOVE ZELANDIJE se bojda pripravlja močna skupina jugoslovanskih izseljencev na povratek v do movino. Prva pot ladie "Partizanka", ki jo ie Juaosalviia kupila od Portugalske, are no tiste izseljence, ki žele domov iz teh dežel. LENDAVSKA DOLINA, kjer je poplavljenih vsako pomlad do 5000 ha zemlje je bila letos posejana s sirkom in pričakujejo 20 vagonov sirka iz katerega bo toliko metel, da bodo lahko pometli celo Prekmurje in še kaj več, SLOVENSKE BOŽIE POTI VZNEMIRJAJO OBLASTI. Kardelj je na velikem zborovanju v Ljubljani 20. avgusta opozoril na 'nevarna verska čustva"- Povzamemo njegov govor iz Slovenskega poreče-valca: Ob priliki roman;a NA BREZJE 15. t. m., za katero ie dala naša ljudska oblast posebne vlake, so bili v jutranjih urah raztreseni po Brezjah sovražni letaki s parolami: “Živel mučenik Stepinac!", “Svobodo Nagodetu!" in podobnimi vzkliki. Na drugih letakih so bile parole pro-tinarodne vsebine, parole, ki žalijo delavno ljudstvo in njegovo ljudsko oblast. Med romarji, ki so prišli na Brezje resnično samo zaradi svojih poštenih čustev, so se ta dan smukale razne skupinice in trosile med ljudmi najrazličnejše vesti in parole. Okoli 14. ure popoldne se je pijana skupina romarjev stepla. Ker je padel sum za te dogodke tudi na samostan, je bila izvršena preiskava tudi v samostanu. Pri preiskavi so našli pri p. Francu Bonaventuri Resmanu 3 pištole, mnogo belogardistične literature, 15 uniform in razno vojaško opremo, vojaški radio aparat, cekine, tujo valuto ter okoli 1 milijon din v gotovini. Ta velika vsota denarja jasno priča, kako predstavniki cerkve trgajo iz rok in žuljev našega delovnega ljudstva ogromna denarna sredstva. Zaradi tega odkritja v samostanu ie bil aretiran tudi predstojnik samostana Bogdan Martelj. P. Bonaventura priznava, da so pustili pištole v samostanu belogardisti pri pobegu, on pa je to orožje varoval, ga čistil in mazal, da bi ne zarjavelo ter bilo vsak čas uporabno. Podobno ie bilo organizirano tudi bc-žjepotno romanie 15. t. m. v PRIHOVI v KONJIŠKEM OKRAJU. Prihova doslej sploh ni bila božja pot, a so jo tokrat organizirali. Iz same organizacije je razvidno, da je imela namen preplašiti ljudstvo ter v njem vzbuditi grozljivo skrb za bodočnost. V okrožnici dekanijskega urada v Slov. Konjicah, ki ga vodi dekan Franc Tovornik, je v točki 3 navedeno med drugim: “Upravičen je strah pred bodočnostjo tudi za naš narod S takim tolmačenjem namena božje poti se je poskušalo med ljudmi vzbuditi splošno nezaupanje in malodušnost, na drugi strani pa izkoristiti romanje za reakcionarno politično manifestacijo. Med romanjem so nahujskani in pijani romarji napadli poštene delovne ljudi in jim s prs trgali značke in priznaj e za udarniško delo. Pri tem so padale najrazličnejše protinarodne in protiljudske parole in vzkliki žaljive in sovražne vsebine. Med romarie so bili raztreseni tudi letaki različne vsebine, s parolami “Živeli katoliški križarji!" in podobno. Preiskava. ki so jo pokrenili varnostni organi, ie pokazala, da vodijo vse niti v župnišče. V zvezi s tem ie bil aretiran tamošnji kaplan in dva bogoslovca, odkritega na ie bilo več propagandnega materiala. Romanie na Prihovo je organiziral konjiški arhidiakon Franc Tovornik, ki ie podpisal omenjeno okrožnico za romanje in izdal vsa navodila. PRI PROŠČENIU V DRAVLJAH pri Ljubljani so prav tako skuxali izkoristiti versko fanatični bivši belogardistični in prot’Uudski elementi verski obred. Na proščeniu so pr’celi po pridigi, ki ie bila na prostem, vzklikati protiljudske in pro-Fnarodne parole. Na ta nastop protiliud-skih elementov je takoj reagiralo ljudstvo, ki ie nastopilo proti njim in jih razpršilo. 70 LETNICA PISATELTA KRAIGHERJA, znanega autoria naiboli frivolnih slovenskih dram in povesti, ie bila 23- aprila. Ob tel priliki =e pisatelj izjavil: V današ-nii slovenski literaturi prevladuje staa-naciia. Bržkone bi ta bila moniša, če bi bili kriteriii nekoliko mani napeti". S tem ie povedal, da ie svoboda pisateljem zelo omejena. J SLOVENSKE MARIJE Malokdaj se je toliko govorilo o treh Marijinih božjih potih, ki jih je Slovenec najraje obiskaval kot se sedaj, brezjanska Marija se je 15. junija vrnila domov v svoje svetišče na Brezje. Šest let je bila begunka. Svtogorska čudo-dlna podoba se je imela vrniti na svoje staro mesto, 7. junija, pa je bila podoba ugrabljena iz stolne cerkve v Gorici. Ugrabitelji, ki so Italijani, pravijo da je ugrabljena zato, da ne bi prišla v roke titovcem. Tretja podoba Marijina, kip višarske Matere božje, pa je poromal v aprilu in maju po Beneški Sloveniji. O SVETUVIŠARSKI MATERI BOŽJI m njeni poti po Beneški Sloveniji piše “Slovenski Primorec’’. Iz njega povzemamo: Beneški Slovenci najraje romajo na sv. Višarje. Ce le more, gre vsak odrasel beneški Slovenec enkrat na leto čez Bovec in to težko božjo pot. Vojna je ta romanja prekinila ali vsaj zelo otežkočila. /v ljudje so le naprej vpraševali: Kdaj pojdemo spet na sv. Višarje? Benečan ne more Živeti brez Marije. Zato roma k njej na Staro goro, na sv. Goro pri Gorici, na Barbano m na sv. Višarje. Letos pa se je zgodilo, da je prišla med svoje Beneške Slovence Marija sama t. j. njen svetovišarski kip. 27. aprila so jo prinesli iz Žabnic v Landar, kjer je bil desetdnevni misijon. Razvila se je veličastna procesija na štiri kilometre dolgi jpoti skozi Bijac in Tercet do landarske cerkve. Iz cele Slovenske Benečije so drli ljudje v Landar, pa tudi iz Furlanije in Brd. Misijon je uspel nad vsa pričako-. vanja. 7. maja je bil kip odnesen nazaj v Žabnice. Tudi južna Nadižka dolina je hotela imeti podobo. Prosili so tako dolgo, da so končno pripeljali kip v šem-petersko cerkev, potem pa z velikimi slovesnostmi v Brnas m še v Ažlo. 20. maja sc je kip vrnil v Žabnice. Sv. Višarje so bile odprte 24. junija. To češčenje Matere božje je pač najboljši dokaz, da ostaja slovenski narod veren. Vihar sedanje razrvanosti bo minil; kar je dobrega bo preneslo tudi sedanji vihar sovraštva proti krščanstvu. SVETOGORSKA PODOBA je, ko to pišem, še vedno v rokah ugrabiteljev. Kljub vsem izgovorom ugrabiteljev, ki se zagovarjajo v laških listih, je vseeno jasno, da so igrali pri tej ugrabitvi nelepi nacionalistični molitvi. Svetogorska podoba spada na sv. Goro. Vsa njena zgodovna govori o tem. Zgodovina svetogorske božje poti jc zanimiva in poučna prav za naše čase. Za katoliško Cerkev je bilo 16. stoletje viharno. Protestantizem se je naglo širil po Nemčiji in kaj kmalu tudi po slovenskih deželah. Prav v tem času se je prvo soboto meseca junija 1. 1529 prikazala na Skalnici nad Solkanom blizu Gorice tako govori staro izročilo pobožni pastirici Uršuli Ferligojevi iz Grgarja nebeška Kra-ljca. V domačem jeziku, v slovenščini je rekla: “Reci ljud- EI santuario vetusto del Cerro de Santa Maria. Radi bi šli na Šmarno goro, toda, daleč je in cerkve ni Mesto tja bomo pohiteli 26. oktobra ob 15.30 v Novo Pompejo. NAŠA NARODNA BOLEČINA. Dne 17. tega meseca so jugoslovanske in italijanske čete zasedle po razmejitveni črti določeno zono A. Zavzniške čete pa so sc osredotočile v Tržaškem svobodnem ozemlju. Tako so se izvršile določbe mirovne pogodbe z Italijo, po kateri je odtrgano od slovenske narodne enote Tržaško svobodno ozemlje; mesto Gorica z nekaterimi slovenskimi briškimi vasicami, Slovenska Benečija, Rezija in Kanalska dolina pa pripadejo Italiji. Z ustanovitvijo Tržaškega svobodnega ozemlja je Sloveniji zaprt dohod do morja, do tistega malega koščka slovenskega morja, ki sc razprostira od Štivana pa do Pirana v Istri. S priključitvijo mesta Gorice k Italiji pa zgubi Goriška dežela svoje naravno gospodarsko in kulturno središče. Iz živega slovenskega ozemlja je brezčutna svetovna diplomacija izsekala naravno stičišče Vipavske, Soške doline in Brd in ga priključila na umetno jrrisiljen način tuji državi. Tudi Benečije in Rezije ne bo pod skupnim krovom. Za na božjo pot na sv. Višarje bo potreben potni list. Vse to so bridke rane za čuteče Slovence, zlasti za tiste, ki so v 25 letih tujega jarma na Primorskem trpeli m delali ter sanjali o svobodi in združitvi vseh Slovencev. Še hujšo bolečino pa zadaja vest o begu številnih slovenskih družin iz ozemlja priključenega Jugoslaviji. Česar ni naredila tuja vlada, je povzročila nestrpnost in krutost komunistov - rojakov. Najbridkejše pa je to, da se slovenska Benečija z gnusom obrača proč od skupne domovine Jugoslavije, ki se ji je predstavila po dolgem čakanju v krvavi komunistični obleki. stvu, naj mi tukaj zida hišo in me prosi milosti.’’ To se je ponavljalo. Še isto leto je bila postavljena vrhu Skalnice kapela z oltarjem, na katerega denejo lesen kip Matere božje. Drugo leto so začli z zidanjm cerkve. Pri zidanju so našli ploščo, na kateri je bilo vdolbeno angelsko češčenje. Novo cerkev so leta 1544 slovesno posvetili. Vanjo so kmalu na to namesto lesenega kipa prinesli lepo oljnato sliko Matere božje, ki jo je dal izdelati oglejski patriarh Marko Grimani. Ta podoba je tedaj milostna podoba svetogorske Matere božje. Dvajset let so Sveto Goro, kot se je odslej Skalnica imenovala, oskrbovali iz Solkana. Leta 1565 pa so izročili obskrbovanje božje poti frančiškanom. 6. junija leta 1717 je bila podoba slovesno kronana. Pod cesarjem Jožefom so leta 1785 ustavili božjo pot, cerkev in samostan pa podrli, Podoba je bila prenesena v Solkan, Jožef II. je umrl in njegov naslednik cesar Franc II. je spet dovolil božjo pot. Že 1792 je bila postavljena in blagoslovljena nova božja pot. Leta 1900 so se vrnili tudi frančiškani pod kardinalom Missijem. V prvi svetovni vojni je morala Marija s Svete Gore spet na pot. Bezala je v Ljubljano. Tam je doživela k 1917 200 letnico kronanja. Leta 1922 sc je spet vrnila na Sveto Goro. Med drugo svetovno vojno so podobo umaknili leta 1944 v samostansko cerkev na Kostanjevici pri Gorici in kasneje v goriško stolnico. Ali ni res poučna taka zgodovina? Vedno nova zmaga nad hudim. BREZJANSKA PODOBA je mnogo mlajša kot ona na sveti Gori. Župnik Ažbe iz Mošenj je prizidal podružnici svetega Vida stransko kapelico ter jo posvetil Mariji Po- ŠENT LOVRENC NA DRAVSKEM PO L]U. Tudi pri nas se pozna marsikaj no» vegcL Župniku je bilo odvzeto večino zemljišča. Preostal je še en travnik, katerega so iantje z dobrovoljnim delom sami pokosolili. Zvemo, da so nekateri namenjeni domov, toda ne verjamem da pridejo, kajti sedanje stanje marsikoga zadržuje. Ireba je še nekaj časa, da se svet umili. Sedaj vse govori o vojski. SMRTNA KOSA se je oglasila v družini Intiharjevi. Pokosila je 74 letno mater -j- MARIJO, ki je žo dalje časa bolehala. Doma obžalujeta ljubljeno mater en sin in ena hči. Sin Franc je v Argen tini in tudi hči Marija por. Veble. OBNOVA PRIMORSKE. Zavezniška u-prava je v coni A odobrila obnovitvena dela za 2i0006 poslopij, od katerih je 15285 že obnovljenih, druga pa so se v juliju še obnavljala. Zavezniška uprava ie plačala 50% izdatkov. V Coni B pa vrše obnovitvena dela Jugoslovani, a 2 neprimerno manjšim uspehom, kar je že povzročilo v coni B veliko nevolje. Š1ANJEL: 13. jul. je bila slovesnost izročitve ključev obnovljenih hiš. Vas je bila ustanovljena 1. 1ZUU. Požgali so jo Nemci 10. sept. 1944. ker so v njej imeli partizani svoje zaklonišče. Popolnoma uničenih je bilo 25, deloma pa 45 hiš. LOKA, HEHPELJE. Jugoslovanske oblasti so dale zapoved, da se ustanovi zadruga z začetnim kapitalom 8 milj. lir, od katerih mora narod zbrati 2 miljona, država bo prispevala pa ostalih 6 mi ljonov. v JZ PTUJSKE GORE. Piše duhovnik. . . . Zahvaljujem se Vam za Vaše pismo in za delo. ki ga za naše ljudi vršite. Naj Vam Bog plača. Saj vem da je polno težav. Že tu doma je težko. Tam je gotovo že težje. Verskega tiska imamo malo. V Ljubljani "Oznanilo" v Mariboru "Verski list" tednika na 2 odnosno 4 listih in v omejeni nakladi. Naša fara dobi samo 40 izvodov. Narod pa čuti na splošno potrebo po verskem branju. Obisk službe božje je ponekod celo boljši kot preje. Posebno pa so oživela božjepotna romanja. Na binkoštno nedeljo so se vse župnije iz okolice posvetile Srcu Manjinemu na Ptujski gori. 2. julija pride tudi pomožni škof in bo silnega naroda. Ptujska gora je tako postala svetilnik za našo severno deželo. Oskrbujejo jo očetje Minoriti. Sedaj se mnogo dela za gmotni in kulturni napredek. Škoda pa je. da se verkosmu življenju, ki je vrhunec kulture, stayijo vsakršne zapreke. Moramo pač dokazati, da smo všredni gospodove obljube "non proevalebunt". Razkropljeni so bili tudi molčeči prebivalci rajhenburškega samostana. Usmiljenkam je vedno bolj težko. Šolskim sestram pa je sploh že ukinjeno vsako delovanje. Naši lari so večino zemljišča odvzeli. TRST RAJO EL PATROCINIO DE LOS HABSBURGOS El primer gobernador, puesto por el emperador Leopol-do 111 era Hugo dc Devin. (1382-1385). Tardaron varios siglos hasta que la situaeion dc Trst pui ueuuuU. iv U jfc -U U lu^vj ««UujUUtt be AUp! (O. aui si je sejem ou siovuncm öpiuiuo.vu bOvjeis*v*u m jugosiovansKin tujuin pon uittiuv. vrni irt ALNA ViNARNa V LjUCLJANl. la zuvou je uii popiej last SiovensKega zudruzmsivu. oeuuj je poarzavijen. t o -arzavijuna je tudi zasebna vmursxu nr-ma bouauo. iz ouen je nareaua seaaj orzava svojo ustanovo z imenom ' vino m saaje . io poajeije nočejo sedaj ze lo luzsiriu. nu uvoriscu nesaanje Oen-traine vinarne graae nove veime kleti za loti vagonov vina. Vse vo ho zvezano pod zemljo s kletmi v nekdanjem Dona njevem poajetju. namen je kupovati groz aje in ga snskati doma. laxo boao mo-gu ustvariti enoten tip vina za izvoz. VhLB.ivjh. — V Velenju na Štajerskem kopljejo rjav premog lignit. Da hi ga liajhoije izrabili, so ustanovili v Ve lenju venko kalorično cemraio. Ta dela je izvršna pred vojno banovina oziro ma njeno podjetje: Kranjske deželne elektrarne". Mnego se je truail pri tem inž. Brane Hueh, ki je sedaj kot nasprot nlk režima na prsninem delu. V ' Ljud. prav." beremo Žd. maja, da misli sedanji režim velenjski rudnik lignita še bolj razširiti. V novi petletki naj bi igrala elektrika iz Velenje veliko vlogo. KLANEC 6. jun. Oblast nič rada ne vidi da se hodi čez mejo. O vsakem sumijo. da kaj slabega namerava. Tudi v pismu nikarte nič takega ne napišite, kar po politiki diši. Pravijo da je taka “no va doba in da se je treba po novem naučiti". Povem pa da je strašno težko za življenje. Le molite za nas, da se kaj izboljša. Zima je bila slaba, suha in mrzla, da nam je žito pomrlo. Zanašamo se sa mo na krompir in koruzo. Sedaj je pa tudi velika suša. Za seno je bila tako slaba, da bomo morali prodati dve govedi. Grozdje kaže dobro. Žalostno je na polju, prav tako žalostno je pa tudi cerkvi, ki je skoraj prazna. Bog se nas usmili. Če bo šlo tako naprej bodo tudi klasi prazni. KROMPIR se odplačuje kmetu po 3 Din. na trgu se prodaja po 4 Din. MARIBOR. Na Teznem sta bila izdelana prva dva tovorna automobila. Prej je bila tam letalska tovarna. Nosilnost je 3000 kg. SOCIJALNO ZAVAROVANJE je imelo za naše kraje preje središče v Zagrebu 15/8 letos so bili vsi oddelki prenešeni v Belgrad. KAREL MAJ. znan pisatelj raznih in-dijad je bil črtan iz ljudskih knjižnic v loveniji. Obsojen je kot pisatelj ki kvar no upliva na mladino. DÖRNBERG. 24. avg. je bilo od zavez niškega guvernerja povabljenih 6 oseb iz Dornberga v BOVEC na balincovsko tekmo. Med njimi Pepe Rijavec. Tekma je bila lepa. Domberžani so vse dobili. Ko so se vračali se je avto prevrnil. Pepe je dobil težke rane in je v goriški bolnici umrl, kjer ga je žena dobila že mrtvega. 27/ 8. je bil velijc po greb. Pevski zbor mu je zapel z bridkostjo v slovo, ker je zgubil odličnega pevca. Ih" ROJAKOM V SAAVEDRI IN OKOLICI se priporoča edini slovenski stavbenik v bližini ANDREJ BOŽIČ TEHNIČNI KONSTRUKTOR NAČRTI - PRORAČUNI - FIRMA ' RUIZ HUIDOBRO 4558 T. A. 70 - 6112 Rojakom se priporoča F A BRICA DE MUEBLES VICENTE ROGELJ BLANCO ENCALADA 249 VILLA ESCASO Telčl. 652 (Tablada) 0133 MARCELO B. ISOLA CIRUJANO ODONTOLOGO Congreso 3798 T. A. 73 - 8852 Dr. Gregorio P. Trimarco ABOGADO * Victoria 577 T. A. 34 - 5449 i!k FABRICA DE M O S A I C O S ALBERTO GREGORIČ JOSE PEDRO VARELA 5130 - AV. FR. BEIRO 5671 T. A. 50 - 5383 San Antonio de Flores CONFITERIA y PASTELERIA ANGEL PERTIERRA Hamon Falcčn 2302 — T. A. 63 - 7981 GRAN SURTIDO DE VINOS STANISLAV STANTIČ * Triunvirato 3984 T A. 51 - 5506 ENCUADERNACION TORRES HNOS. ANASCO 1303 T. A. 59 - 7939 Aoademia de Encuadernacion Venta de otda clase de materiales del ramo. Doramos titulos en el lomo. DESPENSA PEDRO ZAVRTANIK Avda. los Constiuyentes 3731 T. A. 51-0468 (Parque Chas) TIENDA, MERCERIA y ROPERIA 'EL TREBOL" La ue que mas barato v ende de JUAN RIJAVEC Rodriguez Pena 676 Villa Lynch BELLOTTI HNOS. FABRICA DE TRICICLOS AV. LA PLATA 1659 U. T. 60-0657 Bs- Aires DESPENSA-TIENDA de PEDRO CUČIČ Excelsior 1500 LOURDES T. A. 757 - 0301 S A E N Z PENA MARIO OVIEDO Constructor PLANOS y PROYECTOS Pinto 645 Lomas de Zamora Uraduje v pondeljek, sredo in petek od 16 —■ 19 ure. FRANC KLAJNŠEK NAČRTI — STAVBE — FIRMA ASUNCION 4601 T. A. 50 - 0277 VILLA D E V O T O F AMÄ = SP>® ® IIB> l" Palabras de Apertura pronunciadas por el joven Ricardo E. Bevčič. Recitado: La ciega de Maria Josefa F' ;ia por la Srta. Ana Lakner. Canciones interpretadas por un conjunto de hombres es ovenos. dom; 3. Lipa zelenela je; 4. Pojled v n,dolžno Patio Criollo: Conjunto de bailes tipicas Argentina „a Beseda v pozdrav. 1. Deklamacija: Slepa. 2. Možki zbor zapoje: 1. O mraku; 2. Oj Triglav oko. — Dirigira Ciril Kren. scenas 3. Na dvorišču. interpretado por los ninos: Anita Lukman, Jdsfe Nodaro, Nelida D. Leban, Emilio L. Troha, Delia Cervini, Ricardo B. Zidar. Maria H Jazbec, Jorge E. Mansilla, Liliana Turk. Adalberte O. Manganelli — dirige y acompana al piano el joven R. E. Bevčič. Recitado: Los motivcs del lobo; de Ru’aen Dario por la Srta. Herminia Bevčič. 4. Kakor volk. Sainete Esloveno interpretado por un conjunto de jčvenes eslovenos. Balle Espanol: Espana Cahi interpretado por las Srtas.: Santina Lico, Cecira Lakner, Ana Lakner, Ema Nuncija, Herminia Bevčič. Irene Vidmar. 5. Dva gluha. Burka. 6. Španski ples. 8!’ Juguete cldsico mušicah El Bazar de las muhecos 7. Otroci kupujejo igrače, interpretado por los ninos: Adalberto Manga:lelli; Delia Cervini, Ricardo B. Zidar; Anita Lukman; Sixto Trincado; Nelida Leben; , Jorge Man- ganelli, Luis Nünez; Juan Carlos O Imos y Hecior Donato; Martin Carlos Zidar y Jose Antonio Avalos; Maria H. Jazbec'y Jorc e E. Mansilla; Liliana Turk, Eduardo Jazbec y Emilio L. Troha; — dirige y acompana al piano el joven Ricardo E. Bevčič.; Drama: Constantino o La Aurora de la Pez 8. Drama v 3 dejanjih: Obra en tres aetos y en verso. La escena pasu en Roma en el ano 313. — Interpretado por los jčvenes de la parrogia de Santa Ines. REPARTO POR ORDEN DE APARICION: BASIL1DES, senador............... HIEROCLES, sacerdote pagano NAZARIO, joven cristiano CIRINO, oficial ........... ...... SILANO, soldado amigo de Hi^trles . .. MAJENCIO, emperador MENSAIERO ........................ CONSTANTINO ....................... Director Escenico: Rdo. Hno. Juan Cuadrao. Apuntador: Juan Carlos Martin Esclavos y alguno^ soldados. Santiago Felix Cardoso Luis Maurino Martin Dominguez Luis Crotti Oscar Salvaneschi luan Di Pascua Omar Lingeri Walter Calderon SVNGELERI H E R M A N O S IMPORTADORES DE ARTICULOS SANITARIOS Načrti za stavbe Firma VITO GABRIELČIČ Tehnični Konstruktcr Obras y Cloacas Baigorria 4825 T. A. 50-3985 'allao 332 — T. A. 47, Cuyo 9051 — Capital VSTOPNINA: 2 pesa 1 peso. ENTRADAS: Mayores $ 2.—Men.ores $ 1. . A NUESTROS LECTORES Y AMIGOS Os dirigimos otra vez nuestro pedido anual. Les gastos han subido tanto, que nos vemos obligados a la econonna Suprema. Por las crudas realidades que de-bemos publicar. al servicio a la verdad, hemos perdido algunos suseritores. Io que nos obliga a buscar nuevoš, para poder mantener asi el equilibrio. Pero necesitamos tambien bienhechores, que contribuyan con sus donaciones para cubrir los gastos. Con tal lin se realizarä nuestro festival anual- Es una mision aposiolica que cumple nuestra Revista y por lo tanto dirigimos confiados nuestro pedido a todos que comprendeis el sublime deber de servir a la Verdad, Justicia y a la Iglesia de Dios. LOS REFUGIADOS ESLOVENOS. Unos centenares de eilos, de los que estčm en Italia, ya tienen todo listo para 6u viaje a Argentina. Dentro de 2 meses estarän aqui. Un centenar de ellos ha lle-gado ya. DRUŽINSKI DOGODEK. 17. septembra je razveselil mlado druino Martin Gjörek-Marija Fujs prvorojenček Ernesta Martin. KROJAČNICA Franc Melinc Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Paternalu PAZ SOLD AN 4844, T. A. 59-1356 DESPENSA EMILIO GERMEK — Se priporoča rojakom — Rodriguez Pena 505 VILLA PROGRESO ROJAKI IZ NOTRANJOSTI! Kadar imate opravka v Buenos Airesu, se ustavite v HOTELU “PA C!FICO' kjer boste ceno in dobro postreženi. CHARCAS 769 - BUENOS AIRES Lastnik: ANTON B O J A N O V I Č D E S P E N S JUSTINA VUGA Vidal 2602 T. A. 76 1220 SASTRERIA DE MEDIDA FINA " G O R I C I A " de FRANCISCO LEBAN WARNES 2191 Buenos Aires T. A. 59 - 9357 VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje Luis Daneu PERU 832 T. A. 34 - 3405 FERETERIA - TRGOVINA Z ŽELEZOM BARTOLOME FLOR Velika izbira železnine, gradbene- j ga materijala, električnih potrebščin Asuncion 4602 U. T. 50-0724 PENSION "TRST" Moreno 2831 — MAR DEL PLATA Rojakom se priporoča ANDRES FON Poceni ir. po domače Deseo gran exito al FESTIVAL de “LA VIDA ESPIRITTJAL” Un gran amigo de la Revista JOSE FRATANTONI UNA NUEVA CAPILLA. En el Colegio de las Hermauas Fran-piscanas en Paz Solddn 4924, que atienden |a administracičn de nuestra Revista, tue fnaugurada el 28 de sept. la capilia. Es (ana modesta habitaeiön que servira en pdelante a Jesus Sacramentado como tem-pplo. Con una concurrencia bien numero-pa se llevo a cabo el solemne aeto de la primera misa, que se celebrö en el colegio, llamando especial atencion los gru-pos de los exalumnos y de las exalumnas que cantaron durante la misa. II GRANDES ALMACENES “CIUDAD DE MEXICO” FLORIDA esq. SARMIENTO * 1' LOS CREDITOS MAS LIBERALES 1 SOLICITE SU CREDITO BOY MISMO ŠTANDREŽ. Častiljevego bieetomašni-ka sta obiskala dva levičarska časnikar ja m potem objavita njegovo snko in nekatere l-juve v listu boca. 'toda imenovani se s temi izjavami v "Soči' ne strinja in izjavlja v Slovenskem Primorcu, aa je njegovo srce tam, kjer se spoštujejo bog, vera in narod v resnici in lojalnem postenju. KANAL. id. avg. je bila v Kanalu slovesnost svete birme. V najlepšem redu se je vršila slovesnost. Birmo je sprejelo 2Uu otrok, med katerimi jih je bilo mnogo iz cone b. Kljub temu da je bilo mnogo groženj z druge strani, birme niso mogu preprečiti. LuG ptu KANALU. Pred Beučarjevo hišo so letos zgradili lično kapelico. Kot žrtvi krvavega dogodka sta bila med vojno odpeljana v Nemčijo nedolžna Miha in Anton beučar, ki se nista več vrnila. Ostala je doma samo sestra Marija, ki je to kapelico postavila v spomin bratoma, s slikami sv. Antona, sv. Mihela in Svetogorske Marije. CELJE. Radi neugodnega javnega mnenja, ki vlada vsepovsod po Sloveniji proti 'gradnji mlaamske proge", so bili postavljeni na zatožno klop kapucini v Celju, češ da so širili govorice o nemoralnosti, ki vlada med mladino ki gradi progo Samac-Sarajevo. Poleg “prevzgoje v novega človeka" po komunističnem vzoru je tam dana mladini tudi vsa svoboda, da se "razživijo", kakor jo ženejo želje srca in mesa. Oblast je okrivila “protiljudsko duhovščino", da si je take govorice ona izmislila. Zato so bili zatoženi kapucini P. Salaj Lovrenc, P. Kerubin, gvardjan Ferk Ivan, P. Joahim, brat Jezernik. Na javni razpravi so skušali prati nemoralne očitke proti mladinski progi s tem. da so obdolžili lju-bavnih zvez nekatere menihe. Po poročilih uradnih listov je ljudstvo nato zahtevalo zaplembo samostana za “ljudske namene". UMRL je t KORPIČ LOVRENC, doma iz Cepinec, star 43 let. Kratka bolezen ga je 4. sept. poklicala v večnost, ne da bi Doma ima še stariše, 4 sestre in enega brata žive. Tukaj zapušča bratranca Viljema Korpič z ženo, SEDAJ DOLOČUJE DAVKE LJUDSTVO Na skupnih zborovanjih ima sosed nalogo, da pove kolike dohodke je imel njegov sosed. Povzamemo poročilo iz Slov. Poročevalca (Ljubljana 30. avg.); Finančni oddelek okrajnega ljudskega odbora Ljubljana - okolica je pozval na tekmovanje vse ostale finančne odseke okrajnih ljudskih odborov LR Slovenije v pravočasni in pravilni odmeri davka na dohodek za leto 1946, Zaključni termin tekmovanja je 30. septembra t. L. računajo pa. da se bo tekmovanje končalo že 10. septembra. Pogoji tekmovanja so: kateri okraj bo na najbolj demokratičen način odmeril davek: kateri okraj bo imel največ uspeha v odmeri davka: kateri okraj bo najbolj realno in brez pritiska pravično odmeril davek. Sedaj tekmujeta Kranj in Ljubljana -okolica. Odmera davka se vrši na množičnih sestankih v navzočnosti vseh davč-obveznikov. Po obsegu posestva in višini dohodka se določa davek, ki ga mora posameznik plačati. Vsak davčni zavezanec postavlja predloge, ostali navzoči davčni zavezanci, zastopniki množičnih organizacij in davčne komisije pa po pretresu predloga priznavajo ali odklanjajo predlog. Naravno je, da so ljudje, ki izkoriščajo te demokratične postope, da bi plačali manj, kakor bi dejansko morali plačati. V glavnem so to bogati kmetje. Ljuastvo sM pride iz Argentine iluuu domov. Naj le pridejo, tisti, ki so tam pozabili moliti, se bodo doma znova naučiti. V Jugoslaviji se gode čudne reci m pu šeie sedaj doumevamo. V runizncr,hh.u (proti nomnu) so tudi našli iojbo (nad Rupijami!, kjer je buo žrlZ mrtvin. Menda m nrc banov med njuni, temveč so zmetali naši rdečkarji svoje lasme brate in najboljše ljudi iz Krasa v io jamo. Veliko jin še niso mogli spoznati, kdo so. V Lijaku je sedaj velika reč. Namesto v neaeijo k masi v Dorenberg gre vse ob nedeijan na udarniško delo v Lijak, kjer suše močvirje, potem pa namakajo gita in plešejo, ludi v itinenberku se je v Iren mesecih zelo spremenilo. Ljudje pravijo, da so se prevarali . . . Vse se počasi streznjuje. Nevoljni so ljudje, ker ne smejo nie nesti prodati v Gorico, kjer se vse bolje proda. Na "bloku" ljudem celo podplate pregledajo in vse pretipajo. če kdo ne nese kake stvari ali kako pisanje ali kak časopis čez mejo. ŽABLjE. 2/8. Več ljudi je bilo zaprtih, ker so nesli tobak čez mejo. V nedeljo gremo na Brezje in na Bled, če nam zaje poti ne preteče. Spet se je oglasil titus. Vsak dan imamo auto Rdečega Križa v vasi. Ima napisano: “Dar Društva Slovenk v Ameriki za pomoč Jugoslaviji"-Imamo veliko sušo. ŠOLSKI ŠTRAJK V ISTRI. Ker je bil v šoli ukinjen verouk, so v nekaterih vaseh stariši sklenili, da ne bojo pošiljali otrok v tako šolo. ŠKOFIJE PRI TRSTU. Na mitingu 23. maja je prišla do izraza ljudska nevo-lja, ker morajo ljudje prodati vse zadrugi po slepih cenah, zadruga pa po tem proda v Trst z 200 odstotnim dobičkom. Prodaja ljudem v Trst je strogo prepovedana. NOVA MAŠA NA TIROLSKEM. Novo mašo je pel 4. aprila Alojz Šlovsa, doma iz Butanjeve pri Vrhniki. Vstopil je k cistercijanom in je dovršil študije letos v Stamsu, kjer imajo sedaj hišo iz Stične pribežali slovenski cistercijani, IZ CERKNEGA. Trg je med vojno mnogo trpel. Obnova se je sicer začela, pa je kar zastala. Letina ne obeta prida. Ozimna pšenica je radi dolge zime zelo pomrznila, tako tudi drugi pridelki. Mnogo škode je naredila tudi še velika suša. VREME. Župnika je obdolžila ' Primor ska borca", list levičarske barve, da je oropal župno cerkev vsega mventarja in ceio stresno opeko razprodal svojim pomagačem . . . preiskava je pa nato ugotovita. da iz vremske cerkve župnik ni izpulil mtie nega žeolja in župnega imetja nič oškodoval, pac pa je po splošnem sklepu bila opuščena cericvica sv. Lovrenca na Vremskem Britolu, katere ne bodo več popravili. Župnik je shranil oltar, da se ne vniči, nekaj strešne opeke pa je razdelil med vojno pogorelce- SPODNJA TREBILJA v beneŠKi Sloveniji. Umrl je župnik Jožei Durjava, ne kdaj kaplan v Fojdi, nato v Sent Lenartu in pozneje 43 let v Strenjah. ROVTE NAD LOGATCEM. Izreden dogodek je doživela ta župnija letos. 84 letni Janez Hladnik jz Rupe na Petkovcu, nekoč kaplan v eCrknici, Polkovem Gradcu, vikar v Črnem vrhu nad Idrijo, nato župnik na Trebelnem in sedaj že 25 let župnik v Šent Vidu pri Stični in dekan dekanije Šmarje, je praznoval v krogu svojih sorodnikov biserno mašo. Ta odlični duhovnik je bil tudi znan v sloven skem gospodarstvu in politiki kot eden najbolj naprednih gospodarstvenikov in modrih politikov. ŽUPNIK CIRIL JEGLIČ se je nevarno ponesrečil s kolesom. Na potu iz Logatca ga je povozilo motorno kolo. Sedaj priljubljeni duhovnik že spet vrši svoje delo med rovtarskimi verniki, ki objokujejo 400 zgubljenih mož in iantov, poklanih po hudobiji v juniju 1945- ODKRITJE NOVIH MNOŽIČNIH GRO BOV. V bližini oGrice, v Koprivi in v Volčah, so owkrili dva množična grobova. V Koprivi je bilo v grobu 23 možkili in ena ženska, v Volčah pa 12 možkih in tri ženska trupla. Oblasti so odredile prevoz vseh trupel na goriško pokopališče zardi identiiikaciie. NADALJEVANJE RAZPRAVE V LJUB LIANI. Na razpravi proti ing. Nagodetu, dr. Borisu Furlanu in ostalim v Ljubljani, je obtoženi Hribar izjavil, da bi Jugoslavija dobila Trst in Koroško, če bi imela podoben režim kot Grčija. SMRTNE OBSODBE V LJUBLJANI Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila 20. julija zaključena razprava proti 12 jugoslovanskim beguncem, katere je javni tožilec obtolil vohunstvo za britansko FSS in terorističnih dejanj vzdolž jugoslovansko-avstrijske meje. Na smrt z obešenjem je bil obsojen Ferdinand Sernec. na smrt z ustrelitvijo pa so bili obtoženi Kotnik Ferdinand. Bratuš, Ramuš, Levičnik, Perko in Pe-stotnik. Ostali so bili obsojeni an zaporne kazni. Dvajset let je dobil Sinčič, Hojnik, 16 let Borman. 12 let pa Gruber. V svojem zaključnem govoru je javni tožilec izjavil, da v taboriščih v britanskih in ameriških conah Avstrije in Nemčije “vežbajo begunce za teroristične akcije v Sloveniji in za vohunsko službo britanske protivohunske službe". IZ KOPRA poročajo, da so jugoslovanske vojniške oblasti zasedle še ostali del koprskega semenišča. Vojaške oblasti so izjavile, da jim je tudi ta del, ki so ga še imeli semeniščniki. nujno potreben za nastanitev častnikov. IZ KOROŠKE: KOROŠKA KRONIKA sc imenuje odlično urejevani list za koroške Slovence, ki ni političen, temveč samo cev, kateri ne simpatizirajo s komunizmom, finančno podporo pa dajejo za- vezniki. Tako je sedaj postal Celovec zopet kulturno slovensko žarišče. MLADI KOROTAN je priloga tednika Koroška Kronika, pisan za slovenske otroke. SLOVENSKI VESTNIK pa se imenuje komunistično glasilo O. F., ki se vzdržuje z denarjem iz Jugoslavije. Ta Koroško kroniko stalno napada. POLITIČNE RAZMERE so zelo napete in pišejo grozilna pisma tistim, kateri imajo naročeno Koroško Kroniko. SLOVENSKE ŠOLE na Koroškem. L. 1945 je bilo odločeno, da se bodo otroci učili v materinem jeziku in so tedaj bile otvorjene slovenske šole. Seveda je ostalo marsikaj le pri besedi, vendar so se spet oživele slovenske šole. Primanjkuje pa učiteljev in učnih knjig, ker deželna vlada nič kaj ne hiti z izdajo šolskih knjig. JUGOSLAVIJA IN BOLGARIJA. Po do govoru, podpisanim med tema dvema državama, ki je predhodna poteza za popolno združitev, je Tito odpustil Bolgariji vso obvezno vojno odškodnino, ki znaša 25 milijonov dolarjev. ŽUPNIK STUPICA IZ HINJ je umrl 22. junija v Kandiji v bolnici. Bil je zaprt več mesecev in ni mu bilo dovoljeno pošiljati nikakih stvari. Starček, ki je silno mnogo pretrpel pod nemškim preganjanjem, je jasno povedal, katere so pravice vere, cerkve in svobodne vesti, ker so ga pa ljudje tudi radi imeli, so sovraž niki dvignili proti njemu obrekovanje, češ, da je zase vzel stvari poslane iz Amerike. Nasprotno pa je cela fara priča, da je svetniški mož vse razdelil drugim in sam v skrajni bedi živel. Oblasti niso dovolile prevoza rajnega v Lipje (domača vas rajnega), češ, da je to nevarno za epidemijo. MLAJE SO PODIRALI. Na Telovo je v navadi postavljati mlaje za procesijo. Ponoči so cerkvi sovražni ljudje podrli mlaje na več krajih, tako na Vrhniki, v Ško-iji loki v Ratečah in drugod. PROCESIJA V LJUBLJ. STOLNIC! je bila odpovedana, ker je oblast zahtevala 80.000 din kot nadomestilo za škodo, ki bi radi prekinjenega prometa nastal v gospodarstvu. Škoiija seveda tega denarje nima. BRANILCI V RAZPRAVI proti "vohunski skupini Nagode-Furlan" v Ljubljani so na zatožni klopi. Jugoslovansko sodstvo je vpeljalo nov način pravnega postopka. Včasih je vsak toženec imel zagovornika, kateri je skušal zagovarjati obtoženca in tako pred sodnika postaviti tudi okolnosti, katere so govorile v prilog, po reku: “da se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona". Sedaj se je že ponovil slučaj, da so prišli na zatožno klop sodni branilci, ker niso prav spolnili naloge, kakor jo hoče upeljati sodna praksa po novem. Za znano advokatko dr. Ljubo Prenerjevo sta prišla sedaj na vrsto advokata dr. Ražem in dr. Ravnikar, ki sta si upala dokazovati da profesor Furlan ni bil tako velik zločinec, kakor ga dolži obtožnica . Ta način obrambe je v nasprotju s pridobitvami OF. Po novem je tudi zagovornik dolžan podpreti obtožnico . . . Tudi po pravdi proti zagrebškemu nadškofu Stepincu, je moral njegov zagovornik dr. Šumanovič na naglo in skrivaj čez mejo, če ne bi bilo po njem. NOVO MESTO. Veliko razburjenja je zbudila pravda proti ŠKOCJANSKEMU KAPLANU č. g. Viktor Perkotu obtoženemu. da ie navajal ljudi k sabotiranju m da je širil lažipropagaudo in da je grdo klevetal najvišje oblastnike. Posebno pozornost so sodniki obrnili nekaterim starim pogreškom tega duhovnika. Njegova krivda je tudi v tem. ker ni hodil na sestanke aktivistov in je celo trdil da tam samo lažejo in da se ne bodo mogli dolgo obdržati . . . Obsojen je bil na 5 let. DR. MIKUŽ METOD je tudi prišel v nemilost. Ta vneti partizanski duhovnik je začel postajati skeptičen in jen eki dan glasno povedal: "Potapljamo se, toda moramo naprej, ker nazaj ne moremo". OZNA ga je zato poslala v samoto, da je imel priliko premisliti trezno, kaj je pametno govoriti in o čem je bolje molčati. ZLATO MAŠO pojeta letos kapucina O. Marko Fišer, gvardjan v Krškem in Ladislav Hazemali v Ptuju. Zaprti so kapucini Avgust Cijan. Dionizij Pristovnik, Ilija Boral in Ignacij Ccifuk. SVETA TROJICA NAD CERKNICO. Iz Amerike so dobri rojaki poslali 10.000 Din za popravo cerkve. La peregrinacion anual eslovena a Nue-vaPompeya se realizarä el 26 de octu-bre a las 15.30 h. POČITNIŠKE KOLONIJE. V Sloveniji je bilo organiziranih 71 počitniških kolonij, v katerih je bilo deležnih komunistične prevzgoje 13560 otrok. Posebna pozornost je bila posvečena otrokom iz Primorske in Trsta. OGROMNA INDUSTRIJA. V gradnji so dela treh največjih industrijskih podjetij v Sloveniji. “Litostroj" v Ljubljani bo največja metalurgična tovarna na Balkanu. Pod streho bo imela 10.000 kvadratnih metrov. V Mariboru bo osredotočeno največje delo v podjetju “Mariborski otok", naivečia električna centrala, v Strnišču pri Ptuju bo največja tovarna aluminija. To vse ie izvrševanje petletke. V MARIBORU SO BILI OBSOJENI soobtoženci Sernečeve "Matjaževe vojske". Obsojeni so bili: PAJEK IVO iz Leh na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 leta izgube političnih pravic; KORES IVAN, gostilničar v Puščavi, na smrt z ustrelitvijo, ter na zaplembo celotnega premoženja; KORES Ljudmila, njega žena, na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih pravic za dobo enega leta in na zapdembo celotnega premoženja; ČREŠNIK JAKOB in ČREŠNIK JULIJANA iz Činžata na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih pravic za dobo dveh let in na zaolembo celotnega premoženja; VIVOD SIMON in jegova hči VIVOD MARIJA iz Oplotnice, HAUC ANDREJ, HAUC TEREZIJA iz Sladkega Vrha. KAJZER MARIJA in GROZNIK MARIJA iz Bresternice na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih pravic za dobo enega leta: Vivod Simon. Haue Andrej in Haue Terezija tudi na zaplembo celotnega premoženja; VIVOD JOŽE na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo .političnih pravic za dobo enega leta; MAROLT IVAN in OBLAK IVAN, župnik pri sv. Lovrencu na Pohorju, na 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih pravic za dobo treh let. BREŽICE. Piše prijatelj. Zvem, da na meravaš priti domov. Pač ne vem kaj bi mi bilo v večie veselje kot če bi Tebe srečal v naši vasi. Pa vendar se mi zdi še prezgodaj, posebno če bi ne mogel priti z gotovimi papirji za povratek. KOJSKO. 15/9 je slavil č. g. župnik Ferjančič srebrno mašo. Bil je preje zelo vnet za OF, ob svoji slovesnosti ie pa zelo ostro bičal gonjo proti duhovnikom, čeprav niso bili narodni izdajalci in med primorsko duhovščino ni bilo nobenega. GORICA. Krompir je bil v aug. po 4Ü lir, drva po 800 stot. Tržačani hodijo ku-vovat vsak les za drva in gradnjo in plavajo tudi po 1000 lir stot. MALO SEMENIŠČE je pozvalo mladen-če za vstop. Sprejem lahko prosijo z dovršeno ljudsko šolo in sprejemnim iz pitom na slovenski gimnaziji v Trstu ali Gorici. Poseben pripravni tečaj za inte resente se je vršit tudi v Tomaju. Aloj zijevišče bo tudi poslovalo v novem šol-'.skemu letu. TOLMIN. Po vseh važnejših krajih cone B se vrše festivali dela". Ob tej priliki poskrbi oblast, da je na razpolago v izobilju vsakršne dobre jedi in pijače, toda ljudje denarja nimajo in senič kal ne morejo navdušiti med tem ko povabljenci iz cone A, ki so prišli s polnimi žepi, navdušeno hvalijo dobrote, katere uživajo. ČEPOVAN. Podobno narodno slavje se je vršilo 3/8 v Čepovanu, kjer je tudi bilo na ponudbo izobilje vsega, toda domačini niso imeli denarja pač pa so prišli z niim dobro založeni iz cone A. SPODNJA IDRIJA. 27. jul. zvečer je bil aretiran in odpeljan v Idrijo č. g. Ludvik Likar, župnik. Teden kasneje so ga odpeljali v Ljubljano. Aretiran ie bil na denuncijacijo neke družine. Bil je vsem zelo priljubljen in znan kot velik narodnjak. Tudi na Primorsko je že segla “nova linija" proti duhovščini, katero je napovedal Kardelj. OGLEJ. Bogoskrunci so vlomili v bazi liko in so 8 augusta odnesli mnogo dra gocenih predmetov, posebno svete posode. Zlate ni bilo nobene toda zadovoljili tso se s srebrnimi. Hostije so pustili na oltarju, tako da jih vsaj niso zaničljivo razmetali. IDRIJA OB BAČI. Neznano kam ie zginil lazarist, misijonar Čarga, ki je imel novo mašo 1941. Delal ie zbirko za misijone na Kitajskem. Po nekai dneh se je zvedelo, da je bil odpeljan v cono A in da bo v kratkem odpotoval na Ki tajsko. V TABORIŠČE SENIGAGLIA je prišlo 14 partizanov, ki so pobegnili iz Jugoslavije. Med njimi so štirje Slovenci, ostali so Hrvatje in Srbi in jih bodo predvido ma po vrnitvi poveljnika taborišča poslali v Fermo odnosno v Jesi. Nekateri so pobegnili iz IGA, kjer sedaj grade veliko kaznilnico. Pravijo, da je v Mari boru zaortih 3—4000 liudi, v Kočevju prav toliko. Veliko taborišče —kazensko— grade tudi v Teharjih pri Celju. Zaprtih je poleg “reakcijonarjev" tudi veliko pristašev OF. Govore o težkih razmerah doma. VIGESIMO QUINTO CAPITULO A la mahana siguiente, Iztok deseč volver, mmcdiata-mente con todo su ejercito a Toper. Llamo a los jefes a un consejo. Pero aün antes lo rodeč el embravecido gentio exi-giendole el ataque contra Bizancio. Iztok comprndič ense-gnida que le sena unposible acallar los deseos de la muche-dumbre. Con gran elocuencia apenas logro que cl pueblo se aquietara y aceptara su proposicičn: "jLa caballeria regresa! No puede actuar entrc los abismos y bosques donde se ocultan los bizantinos. Por eso, que la infanteria prosiga sola su marcha hacia el botin, que aprese a los esclavos, saquee todo ganado, luego que vuclva a Toper para que retornemos a nustro hogar! El invierno es elemente, el camino que atraviesa el Hma todavla no estara bloqueado por la nieve; si invrnamos aqui, el Despota podria rcunir sus ejercitos; esto no nos atemonza, pero nues-tro esplendido botin solo serviria para coartar nuestras accio-nes, y perderiamos todo cuanto hasta ahora conseguimos.” Esto satisfizo al pueblo. La infanteria se separč de los jinetes y se dispersb por bosques y aldeas. En tanto Iztok bajd a Toper a esperar a Irene y Liuhiniza. Como jefes de la infanteria designč al anto Villcnez y al esloveno Jarozir. Energicamente les encomendo impdir que el ejercito se dis-gregara. Aunque suponia qu los bizantinos no podrian runir en seguida un nuevo ejercito, exigia que le comunicaran todo cuanto sucediera desde el dia siguiente, y que dentro de los catorce dias volvieran a Toper. Cuando Iztok partič al frente de sus jinetes, saludado y aclamado por todos los guerreros, lo abatič una gran con-goja. Se lanzö al galope separändose del ejercito. Durante esos instantes ni siquiera la compania de Rado lo complacia. Cuando la tropilla quedö alejada tras el, solto las riendas, se quitč el yelmo y penso. De excesivas alegrias me habeis colmado, dioses! jDemasiadas! j Sed indulgentes!” Se aterrorizč al pensar que ahora se dirigia hacia allä, donde alcanzaria lo mäs querido, a Irene. —"jPedonenme! jPermitidme solo esto mas: a ella! Entonces estara colmada la medida. Luego podeis hacer de mi lo que quereis, estoy preparado!” Pero en su corazon arin levanto su cabcza una ver' picnte silbadora. -”^A quč esc temor? ^Acaso fue en verdad que ven-cieron los dioses? tQue es Perfin? ^Que Svetovit? j Tu mano vencio...., tu prudencia guio a los ejercitos! ^Quičn salvo a Irene? ^Penin, Svetovit, las hadas? Ella los des-prečia y no les eleva sacrificios! tQuien la salvo? Cristo? ^Su Dios? ,;Para que la obtengas tu..., barbara? j Oh, nunca!” “Y sin embargo ella cree en Cristo y alaba y ruega a Cristo para si y para mi, para mi que abati a tantos cristianos. ;Y si su Cristo se enoja conmigo y me arrebata a Irene cuando alargue los brazos para abrazar su cuello?. . El temor se aduenb del heroc, esc corazon que no cono-cia el temor en medio de las mas feroces batallas, se estre-meda y temblaba. - “ Oh, Dioses, oh Crisu, pcrdčnenme, tengan piedad de mi!” Cerro los ojos para no ver las sorr.bras que como fan-tasmas enviados por Penin o por Cristo se acercaban a el desde el cielo. Pero entonces entre las sombras se destaco Irene, con la fe en los ojos, alegre esperanza en el rostro, el amor en cl corazon: sus labios sonreian a sus dudas. Como en alguna otra ocasion, una voz resonč en su pecho: —“j Cree, Iztok, cree en la verdad y el amor de Cnsto llene tu corazon!” El galopar de los caballos parecič despertarlo de los suenos. La caballeria habia aleanzado al pensativo včivoda. “jNo medites mas, Iztok! jDentro de unos dias se-ran nuestras bodas! Y si no las encontramos, iremos a Salč-nica! j Por los dioses!” Ebrio de felicidad, Rado se volvič hacia Iztok. El hijo de Svarun tira las riendas con mano firme; volvič a ponerse el yelmo, como si quisiera proteger su cabeza de los pensamjentos cargados de preocupaciones, y comen-zo a hablar con Rado sobre la fiesta nupcial, la boda. Cuando Iztok y sus fuerzas llegaron ante Toper, sur-gicron de las gargantas y la espesura las jovencitas, los pastores y los ir.uchachos que guardaban el botin y los pri-sioneros. El primer dia no amenazč el Svarunez m con los ojos ni con la palabra. Permitič plena libertad al enardecido populacho, para que festejara sin limites, que bailaran y be-hieran cuanto quisieran; comieron y cantaron hasta quedar rendidos de cansancio. Pero al segundo dia se dejo oir su severa palabra. Llevč al populacho a una estrecha garganta y les encomendč rudos trabajos. Los carpinteros hachaban madera y preparaban toscas carretas para transportar los cereales. Otros preparaban yugos para los bueyes, algunos cor-taban mimbre y tejian canastos, para cargar con ellos a los caballos y bueyes y llenarlos del botin recogido por el ejercito en sus saqueos a toda la Tracia. Envič a los pastores a los bosques con guadanas para cortar el pasto y hacer con el duras gavillas. Porque sabia que durante el regreso el ganado tendria que soportar hambre al atravesar las regiones saqueadas, abandonadas e incendiadas. Ordeno a los soldados preparat las provisiones, limpiar las armas, afilar las hachas, aguzar las flechas. En las caba-llerizas de Rustik hallaron un deposito de herraduras. Los herreros herraron los caballos, quc no estaban habituados a andar con las patas desnudas sobre los duros caminos. A las muchachas les encomendo el cuidado de los heri-dos y la preparacičn de la corr.ida para cl ejercito . Los esclavos desgrunaron la ccbada y el trigo, y lo molian en morteros, las jovenes cocian galletas y las colocaban en canastos como comestible para el largo viaje. Durante unos dias todos se movian como si no estu-vieran en tierras extranas sino en cl hogar, en las aldeas eslovenas v antas. Iztok buseč la pretoria y prepara en el castillo habitacio-nes para Irene. Ordeno limpiar el foro dc huellas de lucha y de sangre, sepuitar los cadaveres en profundos fosos, tras la ciudad. Cuando todo estuvo en orden, todo preparado, para la llegada de ella, Iztok comenzo a frecuentar el puerto. Desde alli contemplaba cl hormiguco dc hombres empenados en sus trabajos que circundaha a la ciudad, y sonreia satisfecho. —“j Como un despota!”, pensč y enseguida volvičse a todos lados. Temio solamente al pensamiento, temio quc saiiera de su mente y sc dispersara como una chispa entre el pueblo. “jSolo por ella!”, sc asegurč en voz alta. “Por ti, Irene, pata que tu corazon no sienta pavor dc los horrores de la guerra, para que no se levante la vergiienza en tu alma y para quc tu, cortcsana, no llores al encontrarte entrc los birbaros. Tc saludaran guerreros, tales como no los tiene Bizancio, te saludaran como los palatinos saludan a Teodora cuando va al Čampo. jY Epafrodit! 'jMehercle!’, diras, j No gastč en vano los bizantinos de oro! Cčmo brillara tu ojo cuando veas mi ejercito y mi pueblo. Y este ejercito y este pueblo reahzd su venganza, venganza cruel, y aün la seguira cumpliendo, contra Bizancio,. coctra el culpable y desagra-dccido que te sello tu muerte. Venganza, Epafrodit, tambien para ti, tambien por tu sufrimiento.” Paso una semana. La inquietud carcomia a Rado, las sombras cubrian el rostro de Iztok. "j Dioses,” rogaba Iztok, ‘ dioses, sed indulgentes! jCristo, guardala!” El mar se desperto cubriendose de inquietas olas. Rado sacrificaba continuamente corderos, encendiendo frceuentemente fogatas como ofrendas a Devana y a las hadas. Se llegaba al mar y observaba su superflcic, arrojaiv do aceite a sus olas para tranquilizarlo, echaba a su seno ali-mentos partidos para los peces, para trnquilizar la tempestad quc amenazaba. "jNo vendnin por el mar. Iztok; vendran por tierra!" Tomo un caballo que pada, y sin silla, se lanzö al galope hacia Salonica. Pero se volvio en busca de Iztok, urgiendole: "iVen! ;Debemos ir a Salonica! ;A buscar a Liubi-niza, a Irene! j Oh, Radovan! j Se embriago! j Hablo de mas, tal vez traicionci! jjuglar, te matare, por Perdn, no te perdonare!” Las jovencitas paseaban de dos en dos, observando a !os heroes que tristes se asomaban al atalaya; carr.inaban por los muros, sc sentaban junto a la ribcra a la puesta del sol. Se detenian y murmuraban: "A buscarla! ;Heroe, salva a la esposa! ;Para que teneis ejercitos? cPara que la fuerza? j A Salonica!” "jContra Salonica!" Murmuraban los soldados a quie-nes los lastimaba la tristeza de Iztok, a quien tanto querian, uue habrian aceptado luchar diez contra cien encmigos si fuera necesario para ayudar al jefe. El octavo dia los jdvenes recibieron mucho butin del recogido ultimamente por el eiercito. Un mensajero trans-mitio a Iztok las palabras de Villenez y Jarozir. En ninguna parte resistencia, en ninguna parte estaban los bizantinos. Aon los fuertes sc entregaban sin lucha y sus guarni-ciones huian. "iSed indulgentes, dioses!” Iztok se sintid inquieto ante tan felices noticias. Entonces fue cuando Rado grito desde la atalaya: ”;Una nave! ;Una nave!” Iztok sc apresuro a llegar a los muros. El sol crepuscular derramaba oro sobrc las palpitantes alas y lejos en el horizonte se perfilaba en vcrdad una nave como alas blancas doradas nor la luz. ‘ :La nave!" rcnitid Iztok. jLlegan! , exclamo Rado estrechando la mano dc Iztok. En esos instantes, los dos heroieps corazoncs sc inquie-taron en los valientcs pcchos como los de una iovencita cuando oye los pasos de su amado. Los labios callaron, el mundo no existid. dcsaparecid el eiercito, dcsaparecio la lucha realizada, callaron los gritos de gloria. todo sc extinguio ante ellas, todo se hundio en la profundidad del mar. Solo un pensamiento. solo un deseo, un solo amor tcnia lugar en sus corazones. Las almas se prendieron de las blancas alas que se nosaban sobrc las olas. Si se acunaha la nave, si daha vuelta hacia la dcrecha. si se ladeaba a la izquierda, se estrc-mecian los valientes. El cuerpo temblaba, la mano se alargaba sola hacia la Iejania. temblndo e invitando: jVenid. palo-mitas! jVenid, avecillas! Las blancas alas del mar poco a poco crecian. El mar susurraba en la costa, turbado por la brisa del sur, como presintiendo cuanta felicidad llevaba sobre sus olas. La fuerza del viento aumentaba, y se oia su murmullo en el bosque, las velas sc hinchaban, mientras la nave volaba hacia la costa. Entonces se desprtd Iztok. Bajd del atalaya, y tras el Rado. 'jSoldados, a! foro! jLlegan, ya llegan!” De hoca en hoca corrio el llamado, desperto de entu-siasmo el fuerte. Los cahallos relinchaban, las jovencitas abandonaron los corderos sobre el fuego y corricron a la ribcra, el populacho gitaha lanzandose a la costa. La roja y dorada bola del sol točo el mar, las olas temblaban en oro y trazaron a Irene y a Liubiniza tapices de luz sobre el camino de agua. Los yelmos y los cscudos centellearon, los jinetes tomaron la calle que llevaba del foro al puerto. - "jPrepaicn una fogata sobrc la atalaya!” Asi lo habia indicado Iztok a Radovan que haria, para quc pudieran llegar tranquilos al puerto. El sol se mostro una vez mas, asombrado, sobre el mar, luego desaparecid. En las sombras, ardio sobre la torre un un fuego rojo que ilumino la ciudad y el mar. En la nave ilumino una antorcha, describid un arco y cayd al mar Tras ella la segunda y la tercera! 'jLlegan, es el, Epafrodit, Irene, oh dioses!" Iztok se sintid tan Ueno de emocidn que temblo la mano quc sostenia su espada. “jAntorchas! jPrendan hogucras!" Algunos jdvenes corrieron hasta donde se hallaban amontonadas las ramas' y lenas, y prepararon altas piras. Otros trajeron fuego con cl cual encendian las fogatas, junto al camino y en el foro. Como si la teir.pestuosa inquietud de Iztok se expan-diera sobre todo el nucblo, asi, todos los soldados, las jo-vencitas, el populacho, estaban llenos de confusion. Las jdvenes formaron rucda, con sus vestidos sencillos. Las antorchas y hogucras las iluminaban con brillo siempre mayor a medida que se iba oscureciendo, como si las hadas del mar hubieran salido de las olas para Ilovar la alegria a la nlaya. Cuando la luz de los fuegds alcanzo la nave, se acallo el murmullo y se silenciaron las voccs; miles de oios se abricron hacia el velero hermoso, que altivo y asombrosa-mente ranido se accrcaba a la costa. Se vid como se movian las sombras sobre cuhierta, en las arboladuras, como se izaban v bajaban las velas, movidas por los mrineros. Los golpes de los remos se oyeron y los finos oidos pudieron oir los golpes dc la citara de Radovan. Entonces va no pudo contenersc la multitud. Gritd y se cxalto de tal modo que sus voces sc extendieron por el mar. Muy cerca de la costa sc detuvo la nave. Las cadenas chirriaron. el ancla se hundid en el agua, asegurando el barco al fondo del mar. Desde cuhierta bajaron un hote, cavd una esralerilla v por ella sc deslizaron las sombras desapareciendo en la barca. (Continuara.) V NOVO POMPEJO K ROŽEN VENSKI MARIJI ROMO POROMA TJ 26. OKTOBRA. ZADETEK BO OB 15.30 URI. Vsa vozila ki gredo v Novo Pomoejo ali na Puenle Alsina (Urihuru), pustijo pred cerkvijo ali blizu nje. Prinesite e seboj romarske knjižice. NEKAJ ZA STARIŠE Več kakor telesna dela usmiljenja so vredna du hovna dela usmiljenja. Nevedne učiti, grešnike svariti — to je sicer v prvi vrsti dolžnost in poklic duhovnikov. Toda ti ne pridejo in r.e morejo priti toliko v stik z ljudmi, kakor navaden človek, ki živi med svetom. Pa je tudi tako. da danes opomin ali opozorilo preprostega človeka dostikrat več izda, kakor svarilo duhovnikovo. Izdaten pripomoček, ki z njim izkazujemo duhovne dobrote bližnjemu, je danes zlasti tiskana fce seda. Podpirajmo dober tisk, priporočljive časopise, koristne knjige. Če bi apostol Pavel danes prišel na svet, bi ustanovil najprej tiskarno, bi pisal knjige in časopise, pa bi jih širil med ljudi. Bodimo apostoli dobrega tiska! Moški spol naj udejstvuje svojo ljubezen do bližnjega tam, kjer je treba večjega poguma, večjih telesnih žrtev. Misijonsko delo v tujini, ki se ga sicer udeležuje tudi ženstvo, je ver.darle povečini v rokah misijonarjev. Iti med poganske rodove za misijonarja, se pravi, iz ljubezni do Boga in do neumrljočih duš žrtvovati vse, kar je človeku na zemlji drago in ljubo; zapustiti domačo hišo in družino, znance in prijatelje; odpovedati se vsem udobnostim, sprejeti vse neprilike nezdravega podnebja, pomanjkanja, bede, neznosne vročine, skromnega stanovanja itd. To je junaštvo iz ljubezni do bližnjega, ki zasluži občudovanje. Komu ni znan P. Damian, ki se je bil popolnoma posvetil skrbi gobavcev na otoku Malokai! Skrbel je za 720 takih nesrečnežev, ki so za vedno ločeni od drugih ljudi, skrbel zlasti za dušno tolažbo. Mnogo po-gancv je pridobil za Kristusa vprav vsled nesebične ljubezni "do njih. In koliko je takih mož. ki širši svet zanje nič ne ve; zapisani so v knjigi večneaa življenja kot vzorniki karitativnega dela. kot junaki ljubezni krščanske. Moški imajo in vodijo Vincencijeve družbe, ki po njih nesebično in brez šuma lajšajo bedo siromakov ter osuše marsikatero solzo skritim trpinom ir. nesrečnežem, da tako posnemajo svoiega vzornika sv. Vincencija Pavelskega, ki je v enaki meri pomagal nevednemu ljudstvu, zanemarjenim kaznjencem, padlim ženskam betežnim starčkom in nebogljenim otrokom. Junaška liubezen ie vrhunec karitativnosti, ki io občudujemo pri moških y slučajih smrtne nevarnosti. L. 1899., 90. januarja ob oetih ziutraj je naletel španski parnik “Bemus" na skaline v Filipinskih vodah. Sredi splošne zmešniave in smrtnega strahu ie ohranil hladno kri edino jezuit P. Pavel Revmond. Ni mislil na svojo rešitev marveč kako bi druaim pomaaal, da se rešijo. Klicali so ga, naj stoni v rešilni čoln. Hvaležno ie cd klonil ponudbo z zatrditvijo, da ne zapusti ladje, dokler meo vsi rešeni. Klečeč ra krovu se je pogreznil v valove, ko se »e Iad>a potonila. Misijonski brat Julij Dorado iz frančiškanskeaa reda se ie nahajal v rešilnem čolnu, kn so se čuli obunni klici potapljajočega se no'nika. ki se ie krčevito oklepal nekeaa zabela. "Rešite aa". nroej misijonar. “Ne gre več; bi se čoln potonil!" — 'e bil soglasen odgovor vseh. “Če je tako, nai doM mol nroslor," nravi misijonar in se snusti v vodo. Ooetg! ie žrtev plemenite Huhezni, Sopotnik ie b:l rošoo (“Kath. Miss" 1889. 224.) Dodohno so io rtodilo tudi na naivečii iadii sveta, na “Tifgnikii". ki so io no+nnila r»ado*a epj Jodene rtoro, ra loo'n nedoVn o polnoči 1, 1912.. kmalu notem. ko ie zapustila pristanišče Southampton na Angleškem. Cela armada ljudi (nad 1500) je našla hladen grob v valovih. Trije katoliški duhovniki (Anglež Byles, Rus los. Mantvi-la in Bavarec J. Pemschitz) so tolažili vernike ra zadnji poti pred božjega Sodnika, z njimi molili in jim dajali sv. odvezo. OB BOLNIŠKI POSTELJI. Ljubezen do bližnjega se najlepše udejstvuje ob bolniški postelii. Ni ga lepšega in plemenitejšega poklica, kakor izvrševati službo angela ob strani zapuščenega in nesrečnega bolnika. Kdcr hoče rasti v ti čednosti, potrebuje pomoči, ki mu jo daje krepka volja in milost božja. Junaki in junakinje v tem poslu morajo pa biti ne le v pomoč bolnikom, marveč tudi svečeniki in svečenice ljubezni, ki zna lečiti tudi duše. Taka lju-bežen se razvije samo v človeku, ki se oprime te službe ‘N z veliko, junaško voljo; taka ljubezen do bolnikov zahte-v - . . ■ • . ■ • v — V, v karitativnem delu spada k pravi oliki popolnega člo-1 veka, moža, ki se bo pa v tem oziru vedno lahko učil va dokaj samovzgoje in samozatajevanja. Samovzgoja od ženstva; kajti “karitas" ne žanje vedno plačila, marveč naivsčkrat nezadovoljstvo, čmerr.ost, brezbrižnost. s >7% «e v. , surovost. Teda vprav v prenašanju tega plačila se izpričuje izšolana velja, lastna zmaga. Prenašati čmeme I ljudi, tolažiti jih, pomirjevati, obzirno z njimi ravnati, izmeobračati jih in snravljati z Bogom, to vse zahteva požrtvovalno in nesebično ljubezen, ki pozablja nase in ; ne gleda na zemeljski dobiček. Ne moremo zanikati, da tudi v takih primerih krščanska žena prvači s svoio junaško požrtvovalnostjo. Pojdimo v duhu v hiše trpljenja in mukepolnih vzdihov, v hiše, kjer nam je na vpogled vsakojaka človeška bolest ir. gerie; v bolnišnice in norišnice in sirotišnice! Kdo se zavzema (poleg zdravnikov) z občudovano ljubeznijo in potrpežljivostjo in človeško bedo. kdo čuva, tolaži nesrečne bolestnike noč in dan? Kdo lajša gorje obupanim ranjencem, neozdravljivim revežem po cele mesece, cela leta? Kdo jim daie poleg te’osne olaišave zlasti duševr.eaa leka? Kdo vliva v njih dušo balzam tolažbe, kdo jim užiaa iskro upanja, kdo dviga njih misli in želje k Bogu? Kdo opozarja obupane in v srcu razdvojene, na telesu pa onemogle reveže, nai se zaupno obračejo k Onemu, ki ima moč. zdraviti dušne in »slesne rane ki lahko še danes zakliče: “Zaupaj, sin (hči), odnuščeni so tvoji arebi!" — AH r.e izvršujejo teh del usmilienia angeli v človeški podobi: usmiljene sestre sv, Vincenciia Pavelskega iih imenujemo! In te usmiljenke, nli nimaio tudi nešteto nosne-moverlk v ženetvu. ki živi med svetom, četudi nima redovniške obleke! Kdo zna tako nežno tolažiti, kakor dobra žene? R"do mnre bolnika tako rahlo prekladati, kat ženska roka? Kdo mar” tako sočutno iznireti in obvezovati rane. kakor ženska spretnost? Kdo mnre tabo vztrajno čuti pri bolniku, kakor ženska požrtvovalnost? Vse te občudovane vrline imaio svoi vir v ljubezni do Paaa; kinr te ni. ne moremo nričckovnti nrnve liu-do Mižripom. S” mani požrtvovala.” jn vz,raino Hubezri do bolnikov. Tn lii)Pp7p,n mi-* ra'pma’o vsi res plemeniti strežniki in strežnice bolnikov nri Jezusu v naicv. Zakramentu. T.. 1901 ie razpustila fremmske vlad*-? psa redovne \J mpr-Jii Rheimsu ffakn Par,pr,.-,1 T aeaeninnv. 4- 19fM) ee "n nrinptilo feie: V kalnišnjot. ki Sn jicfan.oyüena samo oa bolnike z nstadoin-i in rerrrmusrnrni ranami- so stregle rednvnioo- o nortlo lo bila vlada pozabila in jih ni pregnala. Nekoč pride več odličnih mestnih svetovalcev v bolinšnico, da si jo ogledajo in da sestavijo poročilo na vlado. Prednica pelje mcže v prvo dvorano, kjer so ležali bolniki z obrazi, razjedenimi od raka. Obiskovalcem se je videlo na prvi pogled, da jim je bivanje v tem ozračju neljubo. Prednica jih odvede brž v drugo dvorano, kjer so bili priče še hujših bolezni. Takoj so imeli robce v roki in jih tiščali na obrazih. Hitro je šlo od dvorane do dvorane. Ko so se poslavljali, so bili vsi bledi in molčeči. Eden si vendar upa izpregovoriti in vpraša: “Sestra prednica, koliko časa ste že tukaj?" Odgovor: “40 let." "Povejte mi vendar, odkod dobivate moč, da morete vztrajati?" — Brez strahu in naravnost pove redovnica: “V sv. obhajilu, ki ga vsak dan prejemamo, dobivamo dovolj moči, da vztrajamo. Če bi ne imele sv. Rešnjega Telesa in sv. obhajila, bi ne mogla nobena vztrajati." Drugo sredstvo, ki daje pogum, vztrajnost in dobro voljo bolniškim strežnikom in strežnicam, je obljuba Kristusova, s katero iim je zagotovljeno obilno plačilo pri Bogu. Tiste, ki se izkazujejo kot dobrotniki človeštva in zlasti bolnikov, bo božji Sodnik očitno pohvalil in povabil na sodni dan k sebi, rekoč: Pridite oblogo darjeni mojega Očeta in polastite se kraljestva, ki vam je pripravljeno od začetka; zakaj bolan sem bil, pa ste me obiskali . . ." (Mat. 25, 36.) Sv. Filip Neri imenuje bolniško sobo “zlat rudnik", ker si tu človek z obiskovanjem in tolaženjem bolnika nabira boaatih zakladov za nebesa. Tolažba bodi pa taka. da bo bolnika res duševno dvignila. Kaj pomaga vzdihovanje, kaj prazno besedičenje, ki je le znak hladnega srca in brezčutne zunanjosti! Povej bolniku, da Bog ve za njegovo bolest, da ie božja modrost in previdnost pripustila to trpljenje iz najboljšega namena, ki je pa človeku večinoma prikrit. Opozori bolnika na trpečega Zveličarja, ki je klical: “Tvoja volja naj se zgodi!" — Hvaležnost naj kipi iz srca bolestnikovega tudi za trpljenje, ki je božji dar. kakor vse, kar pride iz rok božjih. “Hvala Bogu!" izrečena v bolezni pri Bogu veliko več velja, kot pesem zahvalnica v zdravih dneh. Kaži bolniku zglede čudovite potrpežljivosti: Sv. Lidvina ni zapustila bolniške postelje 33 let in je neizmerno trpela; a v vdanosti si je služila in zaslužila nebesa. Bolnik naj moli s sv. Avguštinom: “Gospod, tukai žgi in sekaj, da le v večnosti prizaneseš!" Vsa nežna skrb ženskega srca v postrežbi bolnikov pa dobiva svoj blažilni blagoslov v tolažilih sv. vere. Kaj pomaga ves trud za telo, če bi ce pri tem zanemarili sv. zakramenti, kar se žal — le premnogo krat pripeti. Že z ozirom na zdravstvo bi bilo nespametno, če bi kdo hotel zanemarjati pomočke zveliča nja, sv. zakramente. Razum nam pove, da je mirna vest varna podlaga za ozdravljenje. Ali smrtni strah ne bo izgubil skoraj vse ostrine, če bolnik ve, da se je s svojim ljubim Bogom in Sodtv.kom spravil? Poleg tega je pa zakrament maziljenja postavljen zato, da podeli bolniku tudi telesno zdravje, če je dobro za njegovo dušo. “Ako je kdo bolan med vami, naj poslie po duhovnike sv. Cerkve; ti naj molijo nad njim in naj ga mazilijo s sv. oljem v imenu Gospodovem. In verna molitev bo otela bolnika in Gospod mu bo pomagal, in če je v grehih, mu bodo odpuščeni. (Jak. 5. 14, 15.) To so besede sv. pisma, ki pričajo, kako obilne milosti deli bolniku sv. poslednje olje. Nežna skrb in ljubezen do bolnika stori vse. da mu olajša trpljenje, da pomaga in da tolaži trpečega. Ta skrb tvori častno poglavje v zgodovini ženskega samaritanskega delovanja. KMEČKO DEKLE iz ljubljanske okolice piše prijateljici med drugim: O sv. Rež- njem Telesu smo imeli procesijo še posebno slovesno, bile so narodne noše, kakih 20 deklet, iz naše vasi jih je bilo 7. Bilo je lepo vreme in tako je bilo vse v redu, le na šoli ni nič več sveč. odkar ie svoboda in tudi učiteljstvo nič več ne vodi otrok v procesiji. Vodijo jih kar navadna dekleta. Samo ljudi ni bilo veliko v procesiji, ker so morali v službe. Na binkoštno nedeljo smo imeli prvo sv. obhajilo, bilo je zelo lepo. Vseh prvo-obhaiar.cev je Mio na Brezovici 39, v Notranjih Goricah pa 28. Procesije sv. Res-niega Telesa se pa niso vršile v Ljubija ni in r.a Viču, «udi ne zaradi prometa, da državo ni toliko oškodovana. Na Rakovniku te ie namreč vršila običajna proce sija 25. maja, ker je bilo toliko ljudstva, so pa; oblasti branile procesijo, pa je ljudstvo vseeno zahtevalo, in tako je bila država oškodovana za ogromno vsoto in seda! bo ljudstvo plačevalo ali pa Salezijanci to vsoto. Oblasti so bile sedaj bolj previdne in niso procesij dovo lile zaradi ovire prometa. Zadnjič si me spraševala, kako se koi počutim v novih razmerah. Ti lahko odpišem, da kar dobro. Ali Ti še veš. kako smo včasih ob nedeliah počivali in kako smo porabili cel dati, ne da bi ga kaj izkoristili za napredek naroda. Sedai le vse drugače-Ob nedeliah ie udarnikov ob novi cesti z lopatami in krampi, da kar mrgoli in to delo traia od 6 do 12. Seveda k maši ne morejo, saj je sedai svoboda, če ne greš, ie še bolie. Svoboda ie tudi v tem — ali še veš, kako smo včasih morale duhov nike spoštovati — sedai je tudi to svo bodno. Če v škofa klopotcev namečejo, kot so to storili v Kočevju, ko je prišel birmat, in gume so mu zrezali ne avtomobilu, pa se ne more nič pritožiti, ali ni to fajn! — Pri nas bomo, če Bog da, sedaj kmalu v novi hiši samo šip ne moremo dohiti, pa imajo šipe po zadrugah v Ljubljani, samo nam jih ne dajo. pa je konec komedij! Pri nas se vse bolj težko dobi obleka, čevlji, in sploh vse. Pri nas bi še radi hlev prestavili, ko imamo 1 in pol metra visoko cesto tip pred hlevom, pa ne dobimo cementa. Kože, da bomo morali čakati boljših časov. Meni se zdi, da bo še lepo na svetu, ko bomo vsi zadovoljni: za vsako nočjo pride dan, za vsako nevihto pride tudi še leno vreme — enkrat gotovo! — V mestih ze !o primerniki ie stanovanj, prednice se povsod pritožuieio, na kai pomaacr, ko še iz Italiie prihniaio begunci, ki iih fašisti preganjajo. Tako so morali izprazniti skoraj vse prostore na Rakovniku. Marja-ni=če ie že vse zasedeno- iezuiti so se tudi stisnili, nravtako lazaristi in vsi dru-ai samostani. Nekaj se jih ie tudi umaknilo in so vse pustili tem ubogim zatiranim komunistom." T.ŽAŠKI ŠKOF V KOPRU. Koper je bil nekoč samostojna škofiia. Potem so (ta združili s Trstom. Ker je ostal v coni B, ie bila tam cerkvena uprava otežkočena, 79 iuniia naj bi se v Kopru vršila birma. Podeliti hi io moral tržaški škof, Mons. Santin, Ko je prišel v mesto, je šel tako! v malo semenišče, katereaa del so iuaoslovanske oblasti že preje zasedle. Pred nračo =o komunis'i vdrli v n:ego"o stanovanio in aa dejansko napadli. Rri tam so s° nosebno odlikovale neke ženske. Pozvali so noliciio, ki ie slednjič prišla in upostavila red, škof pa je takoj nato odpotoval. Tržaška uprava ie slučaj predložila Zvezi Narodov. Vatikan pa se je pritožil na Belgrad. PODGRAD. Na cesti od Kozine do Pod grada je bilo 11 križev in svetih podob, ki so bili vsi podrti in oskrunjeni. Vojakom so služili za tarčo pdi streljanju, podivjana mladina, organizirana v "pionirjih" je pa metala kamenje v te bžožje spomenike. V HERPELTAH je OZNA zaplenila vse katekizme, ki jih ie mogla najti. NABREŽINA. V Šlivnem sta bili pokopani 2 dekleti. Ena je Rosanda Kralj, ki je ogromno storila za nesrečne internirance v kaznenskem taborišču Gonars. Ko je prišla v deželo “svoboda", je bila ona s svojo najboljšo prijateljico likvidirana in zakopana na gmajni. Sedaj so njune ostanke položili v blagoslovljeno zemljo. Množica vernikov zbrana na tem pogrebu, je javna obsodba zločina, ki ga je OF zagrešila nad tema nedolžnima žrtvama. OPATJE SELO. Veliko razburjenje je bilo ob priliki birme, h kateri je šlo v Gorico kljub strašni protipropagandi 85 otrok. Večina Staričev se ni dala zbegati in vkljub nevarnosti, da bodo zaznamovani s pečatom reakcionarjev, so storili svojo dolžnost in dali svoje otroke potrditi za voiake božje. GORICA IMA ŠVICARSKI DAN. Dva meseca dobiva 800 otrok zajtrk in sicer mleko, kakao in sir. To je dar Švice kot zahvala Bogu, da je bila obvarvana vojnega aoria. V NOVAKIH je umr’ 5. 8. župnik č. a. Franc Rupnik, doma iz Črneaa Vrha. Bil ie velik zaodovinar in je ooisal znamenito “Zgodovino Hrenoviške fare", kjer je bil 25 let kaplan. V Novakih je preskrbel nov zvon, težak 15 g. Zvon je zapel prvemu • njemu. M A T A J E V MATIJA Počasi je korakal skozi Zvezdo; iu pa je jel grajalno majati glavo. “Lejte vendar, kako je tukaj spet vse narobe!" je umoval sam pri sebi. "Nikjer nobenega jabolka, nikjer nobene hruške ali češpljice! Zanikarni kostanji delajo le senco, da komaj raste malo trave in malo rož. Nikjer pa ni nobene poštene gredice, nikjer nobenega krompirčka! In nikjer se ne pase nobena kravica noben teliček! Pa še to revščino so ogradili okrog in okrog z nerodno črno ograjo, da ne more noter ne pastir ne žival. Samo razuzdani ku?ki rajajo tu in tam, pa vsem, so glave zvezane, kakor pri nas počeni lonci. Rad bi vedel, če se mrke same tako divje koljejo med sabo ali lih hudobna gospoda pretepa tako neusmiljeno za pokoro. Lej, večja polovica prostora tja do hiš je celo prazna in iako raz-hojena in razvožena, da izlepa ne bo več mogla pognati nobena travica. Dimka, slaba bi ti predla tukaj v Ljubljani, koder je tako malo paše! Le vesela bodi, da si na kmetih doma! Vsega zlomka si izmišljujejo hudikova gospoda, prebrisani so res v marsičem, toda kmetovati znajo pa presneto slabo!" Zamišljeno se je prijel za nos, se obrnil dvakrat naokoli in se oziral na vse kraje. "Zdaj pa vedi, kod pojdi!" je vzdihnil v zadregi. “Zdaj jo pa išči, Speluzo:" Kar je zagledal na Kongresnem trgu redarja. "Ta ie pa ptič!" si je mislil Maiaj. “Lej, lej, kakšno lepo kapo ima na glavi! Njegove bele rokavice in bele hlače tudi niso napačne. Njegova bridka sablja in piščalka na rdečem motvozu mi je tudi prav povšeči, najbolj pa svetla luna pod vratom! Bog ve, če je srebrna ali samo jeklena? Precej je ta soldat podoben onim, ki sem jih videl pri naboru v Zaplani. Preikone je general in nagovorim ga tako. Če ni, mi gotovo ne zameri; če bi mu pa rekel samo kaprol, bi mu bilo pa morebiti premalo in še hud bi bil nemara name! Zdaj ga pa pobaram, kod pridem do sestre". Počasi je snel svoj klobuk z glave, ga stisnil pod levo pazduho, si pogladil rdeče lase z nizkega čela in se bližal straž-niku. “Dober dan vam Bog daj, gosood general!" ga je pozdravil ponižno. “Nisem noben general!" ga je zavrnil varih javnega miru in premeril Mateja od noa do glave. “I če še niste, pa boste, če Bog da!" ie dejal Matija, da bi se prikupi' možu. “Le potrpite, saj ste še mladi in zdravi tudi. gospod kaprol!" “Ali se hočete norčevati?" je vprašal redar rezko, preteče. “Bog ne daj!" je vzkliknil Mata' in mu odkritosrčno pogledal v oči. “Rajši bi dal dušo iz sebe! Ampak okoli Zaplane se potepa šnehomalh Andraž Hudopisk. ki je svoje dni užival visoko čast ko.vrolsko pri soldatih, do generala je pa le ni pririnil. kolikor tudi ie vedež navihan." “Poidite se solit! Kaj pa je vse to meni mar?" “I.e čakajte, stojte, ne zamerite! Tisti Andraž Kudooisk, veste, me je poučil doma tako: Kadar v Ljubljani ne boš vedel, kam bi se obrnil, pa pobaraj katerega iz med možakov, ki jim sablja binaiia ob bedru in ki iim srp sveti pod brad:/'. “Kdo pa-ste in kaj bi pravzaprav radi?" “I. Mataiev Matija sem s Telebanove-aa! K sestri sem prišel malo vasovat, k Sneli, ki ima ljubljanskega škrica za mo- 178 ža. Piše se za Krajana in prodaja vsake bire kramo in denarja ima menda več ko ciganska družina grehov. Kaj ne, da ga poznate, vi, ki ste iz Ljubljane, ali ne?" "Ljuba duša", mu je odvrnil stražnik, “Ljubljana je velika in ima toliko prebivalcev, da ne poznamo vsi drug drugega." “E, bežite no, stric, to pa že ne more biti res!" se je neverno smehljal Mataj. “S kmetov sem, ampak vendar ne verjamem vsega. Da se ne poznate med sabo! Ali se nič ne Shajate pod lipo ali v cerkvi ali gostilnici? Ne zamerite mi, nikar me ne imejte tako hudo za norca!" “Dosti, mož! Pojdite v mestno hišo, tam vprašajte, kje stanuje trgovec Krajan!" “Kje pa je tista hiša?" .“Na sredi mesta, tam pod Gradom." “Hvala lepq, da ste mi povedali. Če pridete vi k nam na Telebanovo, pa vam pokažem jaz, kje prebiva Čenčanov Janez ali kje straži Kobacajeva Mica svejo berivko ali kar boste hoteli videti. Zdaj pa z Bogom, le zdravi ostanite, pa brez za-mere!" Matajev Matija je nekaj časa gledal na sivi Grad, potem se je napotil dalje. V ozki ulici je za velikim oknom zapazil slamnike in klobuke. Stopil je v prodaajl-nico. “Dober dan, oče!" ga je pozdravila prodajalka prijazno. “Kaj bo dobrega?" “Oče pa nisem, prijateljica, ampak šele bom, če mi Bog da srečo, Zagorjanovo A.nko in pa kaj otrok, he he!" se je muzal Matajev Matipja- “Nov klobuk bi rad " Dolgo je izbiral in se še dalje pogajal za ceno, preden je plačal. Gospodična ga je vabila, naj se kmalu zopet oglasi, Mataj pa je poveznil novi klobuk na starega in se poslovil od klobučarke. Moško je stopal po ulicah, vzdigal gorjačo in jo zasajal daleč predse, postaja! vsak trenutek, se obračal na vse strani in udarjal s težkimi škornji ob tla, da so se kresale iskre izpod močno podkovanih peta. Izvirni možak z dolgo palico in debelim rdečim dežnikom, s pisano pikasto culo in dvema klobukoma je povsod! zbujal veselo pozornost Ljubljančanov. Zdaj se mu je naproti pridrevila vesela dečad z lesenimi obroči in drugimi igra-čarni. Vriskaje so jeli poskakovati okrog tujca. vpili okoli njega, da mu je letelo skozi ušesa. “L kaj neki? Krhljev pa sira pa kruha." “Cernu imate pa tako strašno narelo?" so mu nagajali. “Mož, čemu pa nosite kar dva klobuka?" “Čemu, čemu? I, lej jih no, mrgolinov škrbastih! Pobarajte me še, zakaj imam nos sredi obraza, he he!" “Mož, ali lovite slepe miši po Ljubljani?" so kričali razposajeni dečki in se mu spakovali na vse načine. "O zanikarne strigalice mestne!" se je ugrel Matajev Matija. “Komaj znate glavo držati pokoncu, shodili ste komai, pa hočete že zabavljati pametnim, odraslim hudem? Če bi bil jaz vaš cča, bi vas ze naučil kozjih molitvic in krščanske ponižnosti s tole tukaj, zgage n"ade. malopridne!'' Izza ogla se je pokazal mož z luno in malčki so se razkropili na vse strani. Mataiev Matija pa ie blodil dalje po ulicah in povsodi videl kaj novega, zanimivega. Zdaj je hodil po ravnih širokih cestah, ob krasnih novih hišah: zdaj ob razvalinah potresnih podrtinah, zdaj ob stavbnih odrih; zdaj zopet po tesnih, krivih ulicah, kjer je vel prijeten hlad izza omieženih kletnih oken in iz temnih vež; zdaj po tihih, ozkih stezah, kjer le red- kokdaj posije solnčni žarek do tal in kjer menda še nikdar ni bilo nobenega vpre-ženega konja. Kmalu je bil Matija zopet sredi mesta. "Vse se meša in vre kakor na sodnji dan!" je premišljal in si brisal potno čelo. “Vse polno sveta je povsodi, vce skoraj sama gospoda, škric do škrica, kakor bi jih nasejal, he he! Vidiš, vse živo jih je po vseh kotih in krajih, pa tudi iz oken gleda dosti glav! Bog ve, kolika jih je še za zidovi? Le odkod, se je steplo toliko ljudi? Četrtek je danes, delovnik. Nemara pa praznujejo cerkveni god" Toliko jih je okoli mene, pa se čutim teko samega kakor božji volek Ej, ti Ljubljančani so pa reš pravi čudaki! Mladi se podpirajo drug drugega pod pazduho, stari pa krevsajo s-amotež, he he! Kakšna sta neki moja preljuba Špeluza in njen dedec? Prejkone sta tudi onadva — he he — malo prismojena, kakor vsa ta mehkužna gospoda, ki pohajkuje ves božji dan in ni vajena hujšega dela, kakor pestovati svoj želodček. Lej, lej, gospodje, gospe in otroci, malone vsi so belo oblečeni; po tem lahko uganeš, da si v beli Ljubljani. Napihnjeni pa niso, noka, ampak še prav zelo prijazno se mi muzajo vsi, he he! Le škoda, da ne morem vsakomur povedati, kdo sem in odkod in kako se kaj imamo pri nas doma! Prav rad bi se malo pomenil z njimi, pa ne utegnem, ker moram še malo dalje po mestu, da bom vedel včesi kaj lepega pripovedovati o Ljubljani. Zale so pa Ljubljančanke, zale; toda mene že ne dobi nobena, in naj me gledajo še tako zaljubljeno, he he! Primaruha, nobena izkušnjava mi ne more nič — o ne! — jaz, Matajev Matija, ostanem zvest mlinarjevi Anki!" Po lepi cesti so pripeljali trije možje brizgalnico na dveh kolesih. Prvi je zavrtal pipo v tla, drugi je vlekel dvokolni-co, tretji pa držal dolgo cev in škropil po prašnih tleh. "Človek bi mislil, da je v deveti deželi, ne pa v Ljubljani!" si je dejal Matajev Matija. "Tako premeteni so ti možje, kakor Mojzes, ki j^ s čudodelno palico iz-onegavil Izraelcem vodo iz skale." Mimo njega je švignilo mnogo urnih kolesarjev in kolesaric. Videl je tudi dva dečka, ki sta se vozila skupaj; prvi je sedel in poganjal kolo, drugi pa je moško stal za njim in se opiral na njegove rame. Najbolj pa mu je ugajal cospod, ki ie peljal na svojem stroju spredaj fantka. Matajev Matija je dospel do lesenega mostu. Ljubljanica ie bila plitva, obrežna trava, drevje in hiše so se zrcalile v zaspano tekoči vodi. Bila je izredno čista, tako da je mogel videti na dnu struge vse čepinie, pisane in bele. Pridne perice so klečale na stopnicah ali v priklenjenih čolnih in prale perilo. Kričavi otroci so stali blizu brega v vodi in lu-čali tanke ploščate kane tako v reko, da so po površini odskakovala kakor žabe. Mrgoljava po mesiu je orihaida čim-dal:e večja; srečaval je delavce, delavke, pohajkujoče, leseno se držeče voiake, vesele dijake. Pisana množica, večni ropot, hrup in šunder med zidovi, vse mu je težko leglo na dušo, vajeno le prosto prirode tihega gorskega zakotja. Čutil se je tako tuieaa, zdelo se mu je da ie v veliki ječi. in obhajali so aa dozdaj neznani občutki: tožilo se mu je no domu. Poželelo se mu je nazaj med nore;, na Mataievino. Šiloma se je otresel neveselih misli in krepkeje koračil dalje. (Nadaljevanje) V Dneh Grozote Pomlad leta 1941 se je zelo počasi prebujala. Vsa na' rava je bila kot bi čakala, da se poprej nekaj silnega zgodi, potem šele si bo oblekla novo obleko belozeleno in rdeče-pisano. In se^e res zgodilo. Strašno gorje, ki se je že prej razdivjalo po Evropi ni prizaneslo koščku sveta, ki se mu pravi Slovenija, našim srcem tako draga, ljubljena v solzah in žuljih, v vrisku in zadovoljstvu; Tistega usodnega leta sem bil star dvajset let. Ravno sem končaval gimnazijo. Svet sc je odpiral pred menoj in prav tedaj, ko je bila zavesa že skoraj dvignjena, se je nekaj utrgalo. Zastor je zgrmel navzdol in mi zakril bodočnost, ki sem jo že tako svetlo gledal pred seboj. In ni bilo samo z menoj tako. Vsa slovenska mladina se je na mah postarala, zresnila. Zreli, odrasli ljudje so zatrepetali pred negotovo prihodnostjo. Starčki so si zaželeli v grob. Tiste pomladi je usoda potegnila v vojno vihro našo državo Jugoslavijo. 25. marca je podpisala pakt z Nemčijo. S tem dnem se je odločila njena usoda. Že prej je divjala vojna okrog nas. Poznala se je le v tem, da se je vse lažje prodalo in da so imeli časopisi vedno zadosti novic za svoje radovedne čitatelje. ismo vedeli kaj so podpisali naši politiki, zakaj so podpisali, toda vsi ljudje so hodili sklonjenih glav tisti dan Drug drugemu se nismo upali pogledati v oči. Sram nas je bilo, kot bi vsak zase prodal svobodo in domovino. Meni se je zdelo vsako kupčevanje z našo domovino nekaj slabega, pa naj bi se prodajali Nemcem, Angležem ali pa Turkom. Tujec je in ostane tujec naj se imenuje tako ali tako. Prijazen in sladak je do tebe le, če te rabi ali pa če se te boji. Podpisati pogodbo z Hitlerjem,, o katerem smo povsod brali kakšna zver je, kako preganja slovanske narode, vero, ustanavlja novo človeško raso, ki bo popolnejša od Boga in ki naj bi zavladala po vsem svetu. Kako smo se mogli tako daleč ponižati, me je bolelo. Tako sem mislil in govoril tedaj. Nekateri so mi rekli, da sem še otrok, drugi, da preveč odkrito govorim, kar mislim. Nihče pa me ni imenoval za izdajalca. Ne vem, zakaj so mi pozneje rekli da sem izdajalec, ko sem vendar vse svoje dni mislil, delal in govoril, kot me je učila moja mati, vzgojitelji, slovenski pesniki in pisatelji, ki jih slavimo zato, ker so pisali, govorili in učili resnico, Zato sem sklenil, da vce natančno in po pravici opišem, kot se je vsa ta leta godilo, naj je bilo strašno ali veselo, pošteno ali nepošteno. Sami sklepajte in vsi, ki ste sledili tej vojni le s čitanjem časopisa ali ob radijskem aparatu, nas obsuje s točo kamenja, če bi vi drugače ravnali, kot smo mi, ki smo to vojno in njene grozote morali prestati. RAZPAD JUGOSLAVIJE. Dva dni po podpisu pogodbe z Nemčijo je šolski sluga ned uro prinesel okrožnico. Okrožnice je študent vesel, zlasti, če jo prineso med izpraševanjem. To pot pa smo vsi začutili, da bo nekaj posebnega. In je res bilo. Pogodba z Nemčijo je bila razveljavljena. Kralj Peter drugi je prevzel vlado. Brez ukaza smo vstali in zapeli jugoslovansko himno" Ponosni smo bili, da se vendar ne damo. Spet smo si pogledali drug drugemu v oči češ: “Kje so sedaj tisti nemškutarji in petokolonaši, ki so odobravali pakt podpisan z največjim sovražnikom Slovencev"'. Tisti dan so morali biti tiho in policija jih je morala čuvati, da jih ljudstvo ni raztrgalo. Zvečer tistega dne je bila manifestacija po mestu. Vsa Ljubljana je manifestirala, prepevala in vzklikala Živio mla- demu kralju in odločni volji Jugoslovanov, da nočejo biti nikomur hlapci. Tudi jaz sem se udeležil te manifestacije in sem prav ta večer moral spoznati, kako slepa je množica. Prevzame jo val navdušenja in vpije Živio, da sama ne ve komu. Tik za menoj je bila skupina razgrajačev. Med domoljubne vzklike so vmešavali vzklike: Živio slamičev golaž, Živio kranjske klobase, in narod je vedno odgovarjal z Živio. Razočaran sem odšel na stanovanje. Tisti večer sem. začutil, da samo navdušenje ni nič, da je treba dejanj. V tem me je šc bolj potrdila bodočnost, ko sem videl dejanja premnogih ljudi, ki sem jih slišal prisegati, da sc bodo borili za domovino do zadnje kaplje krvi. Naslednjega dpc je bil končan solski pouk. Razglašena je bila mobilizacija. Profesorji so bili poklicani pod orožje, šole so postale vojašnice, nas pa so kot nerabne in nekoristne nagnali domov. Imel sem občutek, da nimam ničesar, kar bi lahko ponudil domovini ob tej uri. Kot otrok, ki gre očetu Z vso vnemo pomagat delat, pa ga occ napodi igrat ge, da mu ne bi pri delu napotja delal. Kaj sem hotel drugega kot iti domov, da bom vsaj pri delu doma pomagal, ko bo povsod manjkalo moške roke. Kako vse drugače se mi je zdelo, kot kadar sem sel na počtnice Za božič ali za veliko noč. Doma se je šc bolj poznalo, da se bliža vojna. Nas dom stoji skoraj na meji. Bilo je polno vojaštva krog in krog. Dela na utrdbah so prenehala. Kar je bilo dograjenega je zasedla vojska, ostalo pa je čakalo nedodelano novega povelja, da.se delo nadaljuje. Naša hiša je bila sredi dveh trdnjavskih pasov. Ena linija bolj spredaj 2 12 metrov široko žično prepreko in železobetonskimi bunkerji za strojnice in druga bolj zadaj z bunkerji za protitankovsko in protiavionsko obrambo. Ta linija je bila v glavnem še nedograjena. Graditi podzemske trdnjave na mejah je bila moda po vsej Evropi. Maginotova v Franciji, Siegfricdova v Nemčiji, Mannerhcimova na Finskem. Narodi so mislili, da bodo vojno prebili na fronti globoko pod zemljo in tisti, ki je bil bogatejši, da sc je lahko bolj globoko pod zemljo zakopal, tisti je upal, da bo zmaga njegova. Pa so sc urezali. Maginotovo so Nemci obšli, druge pa sploh niso prišle v poštev. Tudi naši domači so bili čisto v vojnem razpoloženju. Prenašali so iz prvega nadstropja vse pohištvo v pritličje, v prostore, ki so bili obokani, da ne bi pogorelo in se razbilo, če bi priletela kakšna granata v hišo. Tudi zaklonišče za cas napada, če bi do česa prišlo, je bilo že tudi narejeno v nekdanji ledenici, nekoliko proč od hiše. Nihče ni resno mislil, da bi vse to kaj rabilo, toda pripravljali so se vsi pri nas in pri sosedih, bolj zato, da (e cas hitreje minil, ker do resnega dela ni bilo nikomur. Preveč napet ie bil položaj in meja tako blizu. Pri nas v hiši se je naselila bataljonska komanda. Oficirji in vojaki so bili sami Slovenci. Prav dobra smo se razumeli. skoro kot ena družina smo bili. Poveljnik je bil advokat dr. Kraševec iz Logatca. Tudi drugod vseskozi za jugoslovansko italijansko mejo so bili razporejeni sami Slovenci, vsi trdno odločeni, da branijo mejo proti Italijanom in osvo-bode šc brate, ki so pod tujim jarmom onstran meje. Vojaki so dobili vsi nove uniforme, puške pa so jim pripeljali zelo slabe, stare francoske na tri strele. Dolge so bile kot cerkven zvonik. Bile so pa vse brez jermenov. Vojaki so nam porezali vse Strange pri volovski vpregi, da so si napravili jermene za k puškam. Nekateri pa so jih imeli kar na žici ali na srobotu. Tudi povezanost med edinicami je bila šibka: Bataljonska pisarna ni imela telefona, kaj šele « radio oddaino in prejem no postajo. Tudi vozil niso imeli. Za vse so 'služili voli okoliških kmetov, ki so morali biti vse tiste dni V strogi pripravljenosti, da so vojaki vsak čas lahko Z njimi prevažali municijo, opremo in živež, kjer je bila potreba. Tedaj še nisem poznal opreme moderne vojske in se mi ti rogati štirinožni tanki niso zdeli tako smešni. Mislil sem si le, kako bi bilo, če bi naša vojska dobila nalog udreti v Italijo. Kako bi naši voli dohitevali bežeče Lahe. Korajža pa je bila pri vojakih kljub vsem tem pomanjkljivostim Zelo dobra. Vsi so še zavedali, da branijo svojo mejo in bi se borili tudi s koli, če ne bi bilo drugače. Vse priprave in napeto pričakovanje ni bilo zastonj. Na cvetno nedeljo je pritekel kurir z vestjo, da so Nemci na treh • krajih udrli na slovensko ozemlje, da so bombardirali Ljubljano, Zidani most, da je Beograd zc ves v ruševinah?. . Nismo mogli verjeti in vendar je bilo res. Po deseti maši je bilo isto oznanjeno pred cerkvijo. Ljudje so se, zaprti vsak v svoje misli, razšli na svoje domove. Ta ali oni se je že oziral proti bližnji italijanski meji, če morda že slijo Lahi čez. Italijani so prav tiste dni izseljevali civilno prebivalstvo od meje in ga vozili prav v sredo Italije do Barija, Foggie in Ačuile. Kdor je šel na lastne stroške, pa se je lahko ustavil Že v Vipavski dolini. Lc deset km stran od meje ni smel ostati noben civilist. Živino so ljudje prepustili kar v rejo vojakom in so jx> večini tudi vse dobili v prejšnjem stanju, ko so se čez nekaj dn vrnili domov. Le kokoši, laški smrtni sovražniki, so docela izginile. Pirhov tisto leto za veliko noč ni bilo. Vojna pa je divjala naprej. Nemci so nezadržano prodirali od Maribora proti Celju. Le na Jezerskem in na Ljubelju so jih naši vrgli nazaj. Kitko pa se je mogla jugoslovanska vojska enakovredno postaviti Nemcem, ko je bila oborožena z zastarelim orožjem, ki so ga Francozi že v prejšnji svetovni vojni zavrgli in nato prodali Jugoslaviji. Bilo je tudi nekaj tankov, ki pa sploh niso stopili v akcijo. Letala pa so razbili Nemci že na letališčih predno so se dvignila na polet nad sovražno ozemlje. Tako ni bilo nikjer nobenega resnega odpora in na Veliki četrtek so že bili Nemci prav blizu Save. Tedaj pa je morala jugoslovanska vojska na italijanski meji napravit umik, da ne bi bila odrezana od ostalih armad. Isti hip so nekateri tudi pričakovali italijanskega napada. Oblasti so že dale ljudem ob meji''nasvet naj se umaknejo bolj v notranjost države, da ne bo nepotrebnih žrtev, če bi do česa prišlo. Prisilne izpraznitve obmejnega pasu na jugoslovanski meji pa ni bilo. Nekateri so se za par dni umaknili na tisti konec fare, ki je bil najdalje proč od meje, bolj daleč pa ni šel nobeden. Pa so nekateri le imeli velik strah. Spomnim sc ženske, ki je pustila kruh v peči in pribežala mimo naše hiše. “Prej kot bo noč bo počilo", ic govorila in tekla dalje. Počilo pa kljub temu ni. Toda vseeno se je na veliki četrtek umaknila jugoslovanska vojska iz italijanske meje. Nemci so bili že na Savi. Ustaška izdaja na Hrvaškem je prenrečila vsako zvezo med jugom in severom. Vse je kazalo znake razpadanja in obenem z odstopom vojske od italijanske meie se je pričel tudi razsul Jugoslavije. Vojaki so metali proč orožie in se hiteli preoblačit v civilno obleko. Muni-cija je ležala vsepovsod kot toča po nevihti. Nekatere edi-niče so se še umikale strnjeno na Dolenisko do Višnje gore in Trebnjega. Z ostalo armado na južnih delih Jugoslavije ni bilo nobene zveze več, pač pa je bil ostanek umikajoče se armade popolnoma obkoljen od Nemcev. Vojaki so se porazgubili vsak na svoj dom. Kar pa je bilo med vojaki Srbov ali Hrvatov, pa so v malih skupinah ubrali pot preko gozdov vsak proti svojemu domu. Nekatere pa so tudi zajeli Nemci in jih odpeljali v vojno ujetništvo. Teh je bilo razmeroma malo. Na splošno so ljudje mislili, da je vojne konec. Nekateri so zahvalili Boga, da ni bilo česa hujšega, drugi pa so ga pili po cele dni od samega veselja, da so srečno odnesli zdravo kožo. Taki smo pač ljudje. Vse se je zgodilo tako nenadno, da smo sc komaj zavedli, da nimamo več lastne države. Kaj bo sedaj. Kdo bo zasedel naše kraje? NEMŠKI NAČRTI. Preprosti ljudje so se tolažili: “Če bomo hoteli živeti, bomo morali delati. Delati nas bodo pustili naj nas zasedejo taki ali taki okupatorji." Nekateri so pa celo težko pričakovali Nemcev. Saj je bilo vse zmešano .pd propagande od leve in desne. Zlasti nemška propaganda je bila močno in dobro organizirana. Za vaškega Nemca in nemško mislečega Slovenca so vedeli, in ti šo jim bili največja opora pri zasedanju, da so čimprej počistili svoje nasprotnike. Lahi pa ne tako. Še tistih kontrabantarjev niso znali poiskati, ki so imeli nanje razpisane nagrade po več tisoč Lir. Čisto svobodno so sc sprehajali in imeli prve stike z Italijani in ves čas okupacije jim laška oblast ni ničesar storila. Vpliv propagande, za Nemce, ki jo je vršila v Jugoslaviji že pred zasedbo nemška peta kolona, to je tajna organizacija vseh nemško usmerjenih ljudi, je bil tako močan, da je preslepil mnogo ljudi. Videli so le gospodarski napredek in blagostanje v novi Nemčiji, ne pa tega, kaj se bo s Slovenci zgodilo, če zasedejo Nemci naše kraj. Zastonj smo dopovedovali nekaterim, da premorejo Nmci toliko vlakov in avtomobilov, da prepeljejo naš miljon Slovencev v par tednih nekam na sever v Šlezijo ali Pomorjansko in Slovenijo poselijo z Nemci. Saj so tako naredili s stotisoči Poljakov, ki so jih odtrgali iz rodne grude in prepeljali in naselili drugod, da bi ne mogli s svojo prisotnostjo na ozemlju, ki je dišalo Nemcem več motiti razmaha nemškega naroda v borbi za življenski prostor. Nemci so imeli načrt z zagrizenimi Nemci poseliti vse kraje, ki so sc jih hoteli polastiti zaradi njih naravnega bogastva al zemljepisne lege. Zlasti pa so hrepeneli po Sloveniji. Tu bi jim bilo treba preseliti samo par stotisoč Slovncev n naseliti Nemce, pa bi imeli strnjeno naseljen nemški narod od Baltskega do Jadranskega morja, kar sanjajo že stoletja in stoletja. Mirovna konferenca bi jim te kraje mirno prisodila in nihče ne bi vprašal, kdo je prej tod prebival. Saj je na mirovni konferenci jx) tej vojni podoben slučaj zaradi Italijanov v Julijski Benečiji. Italijani so vsa leta pod fašizmom v masah naseljevali svoje ljudi po Primorskem in s temi priseljenci danes dokazujejo, da imajo v tem spornem ozemlju večino Italijanski prebivalci. Vsega tega, kaj Nemci nameravajo, petokolonaši Hudem niso povedali. Njih namen je bil do gotovogca trenutka slepiti ljudi z lažjo in udariti s pravo barvo na dan, kadar pride čas za to. Medtem, ko so Nemci že preplavili s svojimi četami že dve tretjini slovenskega ozemlja, se Lahi še vedno niso upali prestopiti meje. Izkazalp sc je, da ima laška vojska še vedno prvenstvo v strahopetnosti, čeprav je Mussolini zatrjeval Hitlerju, da je fašizem prevzgojil laško ljudstvo v delaven in hraber narod. Šele na Veliki petek dopoldne so se Italijani zganili. Nastavili so nekaj kanonov na mejo, da po uspešnem obstreljevanju z topovi narede juriš na sovražno ozemlje, kot je to v vojski navada. Streljali so na Logatec. Granate so padale povečini v gozd. Ko pa ic nastala nevarnost, da podro tudi kakšno poslopje, so se zbrali logaški možje. Sklenili so poslat nekoga Italijanom povedat, naj nehajo razbijati, ker že ves dan ni nobenega vojaka nikjer. To obvestilo je Italijanom dalo korajžo. Previdno so pričeli prodirati po cesti proti Logatcu. Še isti večer so pisali italijanski in celo tržaški časopisi, da so italijanska kraljeva vojska in oddelki črnih srajc zasedli po poldnevnem topniškem ogniu in zagrizeni borbi na nož važno strateško točko Logatec, ki je ključ do Ljubljanske kotline. Na veliki petek zvečer so pridrli že do Ljubljane. Spel so lagali laški časopisi o borbi za Ljubljano, o potopitvi dveh vojnih ladij na Ljubljanici, o zavzetju trdnjav Viča in Šiške in o navdušenem sprejemu Italijanov v Ljubljani, ko so prišli osvobodit ‘ 'Lubiano - italiano.”. S prihodom Italijanov je bila zaključena okupacija slovenskega ozemlja. Celo Madžari so se bolj podvizali zasesti Slovensko Krajino, ki so jo jim dali Nemci za njih prijateljsko zadržanje, Razsekani na tri kose smo tako pričeli NAJVEČJI IN NAJDALJŠI KRIŽEV POT SLOVENSKEGA NARODA. Ljudstvo je tiste dni po razpadu plenilo vojaške ma-gacine, ki jih je pustila jugoslovanska vojska. Oblasti, ki bi jim branila, ni bilo. Vojska, ki je deželo zasedala, teh magacinov še opazila ni. Imeli so povelje iti naprej in, če so mimogrede razgnali ljudi, ki so jiraznili skladšča, so se ljudje brž spet vrnli k plenjenju nazaj, ker straže niso postavili nobene. Odrasli ljudje so bili tako prevzeti od iskanja in izbiranja, kdo bo dobil večji in boljši delež, da ni bilo nikogar, ki bi vzel • otroke v strah. Otroci so imeli polne roke bomb in municije. S puškami so streljali, ne da bi pazili kam. S kamenjem so razbijali naboje in iz njih stresali smodnik in ga kurili. V nebesih so morali prav res mobilizirati vse angele varuhe, da so odvračali cevi pušk proč od ljudi in kvarili bombe, da niso eksplodirale. Na drug način si ni mogoče razlagati, kako, da sc ni zgodilo več nesreč. To praznenje magacinov je trajalo do velike nedelje in še dalje. Še v praznike si nekateri niso dali miru. Kdor je imel vprežno živino, je nalagal na voz in vozil domov. Drugi so sp^t nanašali na kup zunaj skladišč. Če je tisti kup imel šibkega varuha, je prišel močnejši in vso zbrano robo naložil na svoj voz in odpeljal. Ljudje so se prepirali in tepli. Dva sta vlekla za vrečo moke ali sladkorja dokler se ni pretrgala in se je vse, kar je bilo notri sesulo v blato. Olje in mast sta’ se cedila po tleh. Ženska, ki je bila nadušljiva vse življenje in drobna kot kokoš, je zmogla nesti vrečo težko 80 kg. Koliko se je skuhalo jeze in sovraštva tiste dni! Če bi pa Zažgal nevoščljivost, bi bil plamen večji, kot če bi žažgal vsa tista skladišča. Na žalost sta se sovraštvo in nevoščljivost vnela leto kasneje v bratomorni vojni. Z bratom sva tiste dni skrivala orožje in municijo. Za takrat bo, ko bomo šli osvobodit Primorsko", sva se pogovarjala takrat, ko sc je okupacija pri nas šele začela. Ponoči sva skrivaj zakopavala na varnih in suhih krajih. Slutila sva da bo vse to nekoč prav prišlo. Kakšna pa bo tista vojska, ki bo rabila najina skladišča, si pa nisva nzogla predstavljati. Tudi drugim zanesljivim fantom sva naročila, naj si kaj vojaškega skrijejo in pripravijo. Oskrbeli smo si vsi na tak načn dovolj orožja, municije in druge vojaške opreme. Potihcm smo si šepetali, koliko kdo ima, kadar smo prišli na vasi skupaj. Municija, ki bi je ne mogli rabiti, ker nismo imeli orožja zanjo, pa smo znosili v bunkerje na utrdbah in je v njih zažgali. Pokalo je in bobnelo, da jc bilo strah, pa sc tiste dni ni nihče razburjal nad tem. Saj je pokalo vsekrižem, kot bi bili v najhujši vojni. Ljudje so uničevali municijo! Lahi je pa le ne bodo dobili, so govorili vsi. V' torek po veliki noči sem prvič videl laške vojake. I rej so zasedli le kraje ob glavni cesti proti Ljubljani, zdaj pa so se razlili tudi po stranskih vaseh. Bilo jih je veliko in delali so tak živžav, kot bi bil semanji dan. Hodili so preiskovat po hišah in tudi po gmajnah in grmovju, kje je ostalo kaj municije ali drugega vojaškega materjala. V gozdove si niso upali, ker so jim ljudje rekli, da so še vedno Serbi ’ v njih. Srbov so sc zelo bali. Našli so vse, kar so ljudje navlekli iz vojaških skladišč na svoje domove. Kar je bilo le nekoliko podobno vojaški robi, je slo vse z njimi. Tudi kokoši so bile vojaška roba. (a ni česa našla ena skupina vojakov, je staknila druga, saj jih je bilo toliko, da so si kar kljuke podajali. Vse kar je bilo zaplenjenega, so morali ljudje pripeljati na vojaško komando. Tako ni ljudem od vsega tega, kar so dobili v vojaških skladiščih, ostalo drugega kot jeza in sovraštvo, ki so si ga skuhali pri plenjenju vojaških skladišč. Ko so se Italijanski vojaki nastanili povsod, kjer jim je bilo odločeno, je začela nemško-italijanska komisija določati mejo, ki naj bi šla med nemško in italijansko zasedbeno zono. Tedaj so ljudje iz nekaterih krajev šli prosit Nemce, naj pridejo oni in zasedejo njihovo vas, ker so vsi ljudje zanje, z a Italijane pa nihče. Stari možaki so mislili, da so ti Nemci taki kot nekdanji Avstrijci. Pozneje je bilo vseh teh mož zelo sram, da jim. je sploh kaj takega na mar prišlo. Če je že na tem, da te nekaj povozi, je vseeno, če padeš ‘pod avto ali pod tramvaj. Zgodilo s je drugače, kot so ljudje mislili in še prej sc je začelo gorje pod nemško kot pod laško okupacijo. Nova meja, ki so jo zarezali preko slovenske zemlje, se je odcepila od stare italijansko jugoslovanske meje pri Žireh, ki so padle pod Nemčijo. Od tu se je vzpela med Lučna-mi in Št. Joštom na Gradaški Črni vrh in od tu po grebenih Polhograjskih Dolomitov na Sv. Katarino. Nato se je spustila v ravnino tako, da je Št. Vid ostal na nemški strani. Od tu je šla na Savo in po njej vseskozi do Zaloga, kjer se je vzpela na Javorje, Trebeljcvo, Štango, Sv. Križ pri Litiji. Od tu je obkrožala Mirensko dolino in pustila Št. Janž Nemcem. Onstran Mirne je ubrala stner proti Št. Jerneju, Kostanjevici, Cerkljam na Krki in jireko gičev na hvatsko mejo. Kaka dva meseca so še pustili hoditi ljudi sem ter tja, ne da bi bilo treba kakšnih posebnih papirjev. Železnice so vozile kot poprej, le borovniški most, ki ga je pognala jugoslovanska vojska ob umiku v zrak, j prisilil, da je šel ves promet preko Vrhnike. Potniki so se peljali do Vrhnike z vlakom, nato so jih prepeljali z avtomobili v Logatec, odkoder so se spet peljali z vlakom dalje. Italijanska vojska je koj prve dni po zasedbi pričela graditi železen most, ki je premestil tiste tri kolone, ki so zletele v zrak. Do sv. Petra tsto leto jc bil že dograjen. Do ljudi so skušale biti italijanske zasedbene oblasti silno prijazne. Slovesno so proglasili 3. maja autonomijo tako imenovane Ljubljanske pokrajine. Za komisarja so ji postavili poitalijančenega Primorca Graziolija. Tudi vsa druga važnejša mesta so zasedli italjansk uradniki. Zaceli so siriti svojo tisočletno kulturo, sprva zelo vljudno in nevsiljivo. Pa smo vsi začutili, da bomo prej ali slej začutili kruto okupatorjevo roko. Prevelika prijaznost in priliznjenost je vedno sumljivo. MODERNO PRESELJEVANJE NARODOV Nekdo je nekoč sprožil misel, kaj bi bilo, čc bi Slovenci nekega dne naložili sebe in svoje premoženje na barke in sc vsi skupaj preselili v Ečuador. Tam bi bili zaradi maloštevilnega prebivalstva takoj v večini. Vsi drugi hi se morali ravnati po nas in se naučiti po slovensko. Tam bi imeli mir pred našimi sovražniki. Usoda je nas Slovence postavila na ozemlje, kjer se seka toliko mednarodnih potöv in odkoder nas skušata že dolgo stoletja odpihniti nemški in laški veter. Ta veter se je zdaj spremenil .v vihar, ki nas je na vsak način hotel odnesti iz naših domačij. Nemci so hoteli prit, do Sredozemskega morja in do tega jim je bilo najbližje preko Slovenije. Zaradi tega so do Slovencev vodili drugačno politiko kot do Srbov in Hrvatov. Nas Slovncev ni nihče vprašal, če premoremo kakega Nediča ali Paveliča, ki bi nam vladah, kakor bi mu ukazali iz Rima ali iz Berlina. Slovenijo so rajši razsekali na kose. Tudi lev raztrga ujeto žival, da jo lažje pogoltne. Osebni spomini Piše NACE HLADNIK. (Dalje prihodnjič). ZBIRKA ZA CERKEV V MARKOVCIH M Nadaljne prispevke izročite je dala doslej tele Karlu Terplanu. LISTA ŽLEBIČA Korpič Vince z druž. Šaton Mikloš i žena Čašar Štefan i ž. Konkolič Kalman Počkor Jožef Bočkor Lorene i druž. Gaspar Lina Ostrič Jožef Sapač Karel i žena Talaber Štefan Šeruga Lojči i druž. Bedič Štefan Horvat Mihal in čij Skerlak Lujz Irma Barbarič druž. Gorsa Miklosa druž. Siona Matije Meitugne Pafas D. Boleč Karol D. Gaspar Karol D. Emersich Josw<§ Žabota Jožef Druž. Utrosa Štefan i ž. Viktor Skaliča druž. Simon Karol i žena Žlebič Jožef ČRNKOVA USTA uspehe. Štefan Črnko i žena „ 20.— Ana Svetec z možem „ 20,— Tereza Svetec z mo- $ 20.i— žem i čij „ 20— 10,— Imre i Familia Ozvalt „ 10.r— 10.— Juri Gostanj „ 5.— 10— Maria Grebanar z 5.— možem „ 10.— 10,— Pavle Horvat i žena 5,— 10.— Esteban Matuš i žepa „ 5,— 5— Mara Gostonj z mo- 5— žem „ 10,— 5.)— Janoš Lanšček „ 5— 5.— Alejandro Fifo i Fa- 5.— milia „ 5,— 5,— Frančiško aMrsič „ 5.— 3,— Rudolfa Benko i fa- 3.— milia „ 5,— 2,— Nikolas Gorza i žena „ 5.,— 2,— Vilmos Korpič i žena „ 10.— 2,— Ana Žido i familija „ 5.— 2— Viktor Ropoš i fa- 2,— milia „ 5— 2— Štefan Berdon i žena ,, 5,— L— Marija Ivanič z mo- L— žom 5,— L— Jožef Žido „ 5,— L— Jorge Dravec i žena ,, 5,— n 23,— Luis Celec zet in čij „ 10,—