273
Slovensko slovstvo.
Rodoljubna opazka.
Gledć pisave domačih krajev gremo na roko svojim Nasprotnikom; začeli smo sami izpodrivati domača imena ID vrivati slovenskim trgom in vasem ptuja imena.
Sedaj berete večkrat bodisi v koledarjih ali pa v gakem slovenskem listu, na priliko: Ser vola namesto »Skedenj, v Dekanih namesto v Pasji vasi, v JJujah namesto v Mi lah, Portule namesto Oper to, ^spo namesto O s p.
Nekdaj je slovenski živelj toliko vplival, da domača imena slovenskih krajev so rabili tudi inostranci, predelali so jih le toliko, da korenika je ostala slovenska, le končnica bila je primerna inemu zvuku, na priliko Pasja vas = Pšianum ne Villaducaina, Rodik = Rodichianum, Vrem = Urem, Trst = Trieste. Bodimo dosledni inače iz Slovenije si lahko napravimo „Tabuia rasa".
*  Mali prirodopis s podobami za narodne {ljudske) sole in za prvi poduk na visih dekliških šolah. Spisal prof. dr. Evgen Netoliczka, poslovenil Ivan La-pajne, nadučitelj v Ljutomeru.    V Bernu 1875.
Prirodopisi, obširnejši ali krajši, mladini šolski ali gospodarjem  namenjeni,   s podobami   so   ena leta že na dnevnem redu, in prav je to. Natoroznanstvo je vsa-cemu človeku potrebno,   podobe pa mu pot gladijo v razne kroge.    Bodi otrok ali starec,   rad gledaš po podobi razjasnjeno, kar suha beseda uči.   Ni tedaj odveč, da je prof. Netoliczka  za ljudske  šole in vzlasti za dekliške   zložil   novo   knjižico  z obilnimi  podobami živalstva  in   rastlinstva  s kratkim  dodatkom  rudninstva. Gosp. Lapajne-tu pa gre hvala, da jo je, ogibaje se samovoljnih novotarij, lepo poslovenil. Po vsem tedaj je „mali prirodopis" tako napravljen   in opravljen,   da ga moremo toplo priporočati  občinstvu.   -— Kar pa se tiče pisave slovenskih, ljudskim šolam namenjenih knjig, smo imeli že večkrat na jeziku, naj danes povemo.    Tudi v „malem prirodopisu" kakor v druzih knjigah za ljudske šole,  v „Tovaršu", „Vertcu"  itd. nahajamo še zmirom „Berno", „kert", „germ" itd.  namesti „Brno",  „krt", „grm". Brez dvombe je taka različnost v pisanji škodljiva in ovirna napredku. Po zgledu Miklošičevem, Vu-kovem in vzoru Češkem  izpušča  se  že davno v večera delu knjig  in  časnikov  oni e,   ki manj   vajenega čitatelja le moti v izgovarjanji,   ki ne  bode „Brno" rekel, ampak Berno;   tako  je  imel v Ljubljani na velikem trgu čevljar Grm napis „Germ" in hote ali nehote so ga memogredoči ljudje brali  za „Garma".    Tem nepri-stojniša je pa   taka oblika ,  ako se pomisli,   da šolske knjige gim nazij a m in realkam namenjene je nimajo več, in še v časnikih, ki pišejo „terd", „kert" itd., nahajamo druzih neopravičenih novotarij na kupe! Sine ira et studio" smo hoteli to svoje mnenje vsacemu raz-odeti, ki more pomagati, da se odpravi grajana različnost.
*   Vzajemna „abeceda" jugoslavjanska. — To je naslov neki novi „abecedi", ki jo je letos „po dolgoletnem in neprestanem trudapolnem delu" iznašel gospod Z. P. Ognj oslav. Na svetlo je prišla v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani; dobiva se v vsaki boljši knjigarni in knjigovezalni (sic) cele Ilirije.
Vzajemnost! v z a j em n ost slovanska ! Kako sladka beseda si ti! Koliko se je že o njej pisalo in govorilo! In zdaj, ko curkoma teče kri slovanska na jugu — kje si, Slovan, da ne bi ti žila hitreje bila? da bi se ti srce ne unemalo za slovansko vzajemnost? Kdo vč, ali ne bode kri, ki jo katoličan in starovereo za vero in svobodo skupaj prelivata, rodovitno seme jugoslovanski vzajemnosti? Kali jo — kakor znano — zraven verske razlike, vnanja nje oblika — pisava. Tu latinica, tam cirilica! Evo, kitajski zid med brati! Bomo se li kedaj zedinili? Da bi mi latinico popustili, katere se je že skoraj ves izobraženi svet poprijel, katere se že tudi nemški učenjaki čedalje bolj poprijemajo *) — ni verjetno. Tedaj bode treba, da se vda manjšina. To je moje menjenje. Tega menjenja
*) Še celo Ljubljanski gimnazijski letnik je letos z latinico tiskan. In vsak dijačič, ki hoče biti kaj več, ko njegovi tovariši, piše nemške sestavke že z latinico.           Pis.
pa ni gosp. Ognjoslav. On je U3tanovil tako novo abecedo, ki je deloma latinica, deloma cirilica. Izpustil je iz obeh sedanjih abeced vse črke, ki se mu niso zdele lepe in jasne, in nadomestil jih z druzimi, čisto novimi, ali pa iz že znanih pismen sestavljenimi. „Trebalo je" — pravi — „formo pismen,  kar mogoče,
zvoku primerno vpodobiti in.....za vse zvoke,
kateri so sorodni, tudi sorodne pismenske obraze tvoriti." — Gosp. Ognjoslav še dalje in precej obširno razlaga svoj sistem z ozirom na razna jugoslavenska narečja. Nekatere novih črk so jako čedne in sosebno kot kursivne se kažejo gladke, pa se res dajo tudi lahko pisati, druge spet so videti okorne ter dozdanji rabi vprek gredo. — Vpeljati bi se dal novi alfabet tako, da bi vse jugoslavenske novine vsak mesec vsaj eno novo črko vpeljale; v 2 letih ~- misli gosp. Ognje-slav — bi se že ves alfabet vdomačil. Jaz pa dvomim, da bi se to zgodilo. Uzor je lep, in trudapolno prizadevanje g. Ognjesiavovo je gotovo vse hvale vredno in kaže njegovo navdušenost za slovanstvo, toda pisatelji imajo svojo glavo in če bi kdo tudi najboljši pravopis izumil, drugi Slovani bi se ga vendar ne poprijeli brez sile velemogočnega diktatorja. Vsaj nas skušnja uči, da abecede, ki so se od navadnih alfabetov preveč oddaljile, niso sreče imele. Kje je na pr. Bohoričica, Danjčica, Metelčica, ki je vnela hudo abecedno vojsko, kje je Poklukarčica, ki se je po „Novicah" skušala vmestiti za slovensko pisavo? Edina Gajčica je obveljala, dasi nepopolna, in je vzajemnost med Slovani zdatno pospešila. Dodajmo jej, česar jej manjka; naj se je poprimejo „starover ci", pa — mirna bode Bosna! Koliko let se že trudi in dela naš Matija Maj ar za obveljavo vzajemnega slovanskega jezika, al — dosegel ni nič. Uzori Maj ar je vi kakor Ognjeslavovi so hvalevredni in se ne morejo spodbiti s tem, da ta ali uni šalo uganja z njunimi nasveti, vendar med lepo slovansko idejo in izpeljavo njeno stoje celi Cimborasi!
274