Splošni vestnik. »Solmaštrskl!" V »Dornii in Svetu", št. 5,-6, čitamo na strani 184. oceno tovariša Pavla Fiereta mladinske knjižice BAvstrijska slava y prvih dnth svetnvne vojne". Pod kritiko je' podpisan France Bevk. Preko te Bevkove »kritike1* bi š!i prav lahko na dnevni red, da ni čisto brez potrebe zapičl vanjo gospod kritik žeia zasmehljivosti I Piše namreč: Glavna hiba, mislim, pa je, da je (spis) skozi in skozi nenaraven, narejen, Bšolmaštrski". Ko sem ga bral, mi je vedno stal pred očmi učitelj z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnah ... To Bšolmaštrsko" psovko bi si kritik prav lahko prihranil, ker so že davno minuli tis'i časi, ko je smel vsakdo nemoteno brusiti ostrino svojega jezika ob našem pošte- nem imenu! Kaj bi neki rekel kritik, ki bi brez nšolmaštrskega" dela bržkone ne znal ne pisati, ne brati, ko bi namesto »šolmaštrski" zapisali »faiški" In ko bi mu namesto učitelja postavili pred oči duhovnika z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnih?... Proti takemu psovanju in zasmehovanju bi prav tako opravičeno protestiral, kakor moramo danes protestirati mi, odločno ugovarjajoč taki rovtarski maniri pavšalnega psovanja in ironiziranja! Mislimo, da nam bo to z ozirom na svojo stanovsko čast in na svoje dobro ime tudi dovoljeno! Pustimo vsakemu stanu, kar mu gre po delu in poldicu, predvsem pa ne žalimo njegove časti! Mi zase si to odločno prepovedujemo vsakomur nasproti! Nekateri »kritiki" mislijo, da so res kritiki, če natrpajo svoje uboštvo s psovkami in zasmehljivkami, hoteč nas bržkone prisiliti, da naj tudi take ptiče spoznavamo po njih petju ! Toliko bolj obžalujemo tako nkritikovanje", če se utihotaplja v resen Iist, kakršen je »Dom in Svet!" Gospodje, ne pomaga nič: Est modus in rebus! Zastnehovati svojega stanu in svojega dela ne dovolimo nikomur večl Kakor boste posojali, tako vats bomo vračali! Računi med nami naj bodo čisti! — Učlteljska beda. Upokojen učitelj nam piše: Kaka beda je zavladala med nami, naj Vam kaže moj slučaj. Že tri mesece sem ozbiljno bolan. Pisal sem okrožnemu zdravniku že štirikrat, naj me pride pogledat, ko se popelje skozi našo vas, kar se navadno večkrat zgodi. Eskulapa nemarljiv učenec se je že parkrat peljal skozi našo vas, prišel pa k meni ni, odgovora tudi ni dal na moja pisma. Kaj ne, to Vam je vesten zdravnik! Morda si misli, uboga učiteljska para lahko brez zdravniške pomoči umre, saj nima denarja! Sporočil sem slučaj okrajnemu glavarstvu in deželnemu odboru, pa ni odziva. Zdaj se zatekam na pomoč v javnost. Morda pouče merodajni krogi neusmiljenega Samaritana, da bo vedel, da ima vsak stan svoje dolžnosti. Z deželno bolnico tudi ni nič, ker je v sedanjem času prenapolnjena. A še nekaj! Glede živil mi tu tudi hudo prede. Ljudje imajo, a ne dajo živil niti za denar! Ce pojde tako dalje, preti mi pogin za lak o t o. Žalostno, a resnično 1 Naznanil sem tudi to stvar glavarstvu, a brez uspeha! Taka je usoda učitelja, pionirja prosvete! — Da se povrnem k prvemu slučaju, dostavljam še to. Glede zdravniške pomoči si moratno učitelji pomagati sami. Res, stroškov za zdravniške obiske zmore malokateri izmed nas. Zdravniki, ki bi zdravili brezplačno, iz golega usmiljenja, so pa bele vrane*). Zato bi morali imeti Bbolniško blagaj.no", v katero bi učitelj plačeval gotov znesek na leto. O potrebi bi pa dobival brezplačno zdravniško pomoč in zdravila. Če je to pri delavcih mogoče, zakaj bi ne bilo prinas? Ali bi ne kazalo naši BZavezi** ustanoviti bolniško blagajno? — Turški jezik kot učni predmet v višjih. razredih ljudskih šol v Nemčiji. Narodni zastopnik v hesenskem deželnem zboru poslanec Henrich je stavil predlog, naj se pozove državna oblast, da se uvede turški jezik kot neoblegatni predmet v višjih razredih ljudskih šol v Nemčiji. Utemeljevaje svoj predlog je trdil Henrich, da so razlogi zanj jasni, če se pomisli, v kako tesno in živahno trgovsko zvezo bo stopila po vojni Nemčija s Turčijo, ko bo drdral vlak iz Berolina v Bagdad in odtod po Tigrisu in Schatt-el- Arabu do obali perzijskega morskega zaliva. t Anton Svetina. Dne 31. maja 1.1. je umrl po daljšem bolehanju v 68. letu svoje starosti v Pliberku na Koroškem g. A n t. Svetina, c. kr. notar. Rajni je prej 10 let služboval na Vranskem, od koder je imel tudi svojo ženo Poldiko, sestro soproge našega tamošnjega tovariša, nadučitelja Iv. Kramarja, iz ugledne obitelji Šentakove. — Pokojni Svetina je v prvi dobi svojega moštva deloval kot ljudski učitelj — bil je rodom koroški Slovenec — ter se je še!e pozneje poprijel juridičnih studij. Bil je splošno priljubljen zaradi svoje ljudomiiosti in plemenitega svojega značaja. — Bodi mu ohranjen tudi med nami blag spomin! *) Bele vrane res, a nahajajo se vender! Zgled: Pisec teh vrstic je bil pred nekaj meseci pri dr. Globočniku v Kranju. Zdravnik mu jc med drugim nasvetoval, naj ne je preveč k r u h a. Smehljaje povem zdravniku, da bi ga rad jedel, če bi ga le ime!. ,,Kruha nimate?" se začudi doktor. ,,Nad mesec dni ga že nisem jedel!"" — Ko sem hotel plačati, pripomni vrll mož: ,Pustite to, jaz imam dovolj denarja, a učitelju, pionirju prosvete, ne računam ničesar, ker poznam njegove razmere!" — Čast in slava takemu zdravniku! — P. s.