Kako HolIywood
ustvarja filmske zvezde
(šč) Hollywood, julija
Kdor ne pozna Hollywooda, si nemara misli, da je to mesto samih ateljejev in študijev, in da se po njegovih cestah pode našemljeni ljudje kakor po Nici za pust.
Marsikatero Francozinjo sem že vprašal, ali hi hotela iti v Hollywood, pa so mi skoraj vse z veseljem rekle: da! Tu Pa tam sem steknil kakšno proslulo !gralko ali kakšno kokoto, ki je že kdaj statirala pri filmu; te so seveda zavihale nosove in rekle:	»Prava reč, ta
Hollvvvood! Vse ženske so si tam enako podobne kakor jajce .jajcu, vse so Neumne ko goske, »sika« pa še za belič Nimajo.«
Trdim pa, da še nisem srečal človeka, ki bi se ne bil na vrat na nos odpravil v Hollywood, samo če je imel Priliko. Zakaj onim, ki se popnejo po lestvici slave navzgor, pomeni Holly-Wood denar...
Mauricea Chevalierja so na primer Francozi oboževali ko Boga, ko je še Pel v Parizu. In čeprav imajo Francozi prav vzorne filmske režiserje, je vendar moral priti ponj Američan in ga vzeti s seboj v Hollywood.
Američan je obiskal Chevalierja in ga vprašal:
»Koliko zaslužite v Parizu, gospod Chevalier?«
»Sto in dvajset tisoč mesečno!«
»Torej okroglo 5000 dolarjev. Dam vam jih 8000. Poskusili boste v enem filmu, če pa ne bo šlo, se lahko spet vrnete!«
*
Pred nekaj leti so prišli znameniti hollywoodski podjetniki v Evropo po nove »zvezde«. Potrebovali so svežih in mladih Francozinj za celo vrsto novih filmov. Med njimi so angažirali Kettv (»allienovo, prav neznatno in mlado dekle brez vsakršnega talenta in z mnogimi napakami. Predolge zobe je imela, premajhne oči, pobešena ramena in šment ve, kaj še vse. Mladenka je odšla v Hollywood in glej: tam so ji zobe opilili, oči povečali in postavo vprav čudežno popravili.
»Nasmehnite se, Ketty!« jo je pozval režiser.
Dekle se je nasmehnila in režiser je vzkliknil:
»Imenitno!«
Izmed gospodov, ki so se sukali okrog nje, se je ta ponudil, da jo bo naučil angleški, oni, bogatejši, ji je pa odprl svoj rejeni mošnjiček . . .
Mala in siromašna pariška statistka je postala čez noč ugledna in bogata Američanka, povrh pa še slavna in oboževana igralka.
Kaj radi se zatečejo filmski podjetniki h gledališču. Samuel Coldwyn je sam steknil marsikatero »zvezdo«, med njimi najslavnejšo: Rusinjo Ano Sten. i Ko jo je »odkril«, ni mogel nihče reči, da je lepa, ker je nihče videl ni. Poznali so samo njeno sliko: Ano kot naivko, smešno in siromašno oblečeno! j Toda vsi so si šepetali: »Prekrasna je!«
Ko je prišla v Ameriko, so jo zaprli v neko vilo, zakaj hoteli so, da bo njen prvi nastop presenečenje, senzacija! Celih šest mesecev se ni genila iz vile; učila se je z vso paro angleški. Šele takrat, ko so sfilmali glavne prizore I »Vstajenja«, je smela v mesto, med svet, v kavarne, povsod tja, kjer se shajajo svobodni ljudje.
*
Igralka Myrna Lov se je dolgo borila s filmskimi mogočniki. Vsi so trdili, da se njene mandljaste oči podajo samo kakšni egipčanski princesi. Zato so jo pa razvajali in jo oblačili zgolj po egipčanskem slogu. Lepega dne se je pa postavila na noge in ni hotela »delati« več
Joan Craivfordova
mandljastih oči. Oblačila se je od tistih dob tako, kakor se oblačijo vse moderne ženske na svetu. Pa se je urezala: namestu uspeha je doživela polom.
Nadaljevanje v 4. stolpcu
igra v Ameriki
BODOČE HOLLYWOODSKE ZVEZDE Ritmične vaje so najboljše sredstvo za pridobitev telesne skladnosti
Strel iz vesoljstva
Meteorski drobec priletel na parnik in napravil na njem revolucijo
(j-L) Nevvvork, julija Prvi ladijski častnik Nilson je stal na poveljniškem mostiču in opazoval vreme. Nebo je bilo jasno ko ribje oko in na vsem njegovem ogromnem svodu, objemajočem Atlantski ocean, ni bilo videti	oblačka.	Na	lahnem	valovju je
mirno plul tovorni parnik »Astor« ameriški celini nasproti.
Nilson je pogledal na ladijsko uro in dejal nekemu mornarju:
»Še	pet ur,	pa	bomo v	Newyorku.
Zdaj	plovemo	z	brzino	8 morskih
milj.«
OGENJ Z NEBA Nenadoma je pretrgal pokojno jutr-njo tišino oglušujoč- grom.	I’a vendar
ni bila strela z jasnega neba? Temnomodro nebo se je odprlo in izlilo plamenečo svetlobo čez morje. Samo za drobec sukunde se je okopal parnik v nenadnem svitu pošastne višnjeve luči, potlej je pa padel kamen nanj — z neverjetno silo kakor izstrelek granate! Zadel je bil na poveljniški stolp in presekal tik prvega častnika ogrodje stolpa. Vsa ladja se je stresla in grozoviti tresk je spravil vso posadko pokonci.
ZMEDA NA PALUBI
Prvi hip se je zdelo, da je izbruhnil na palubi požar. Del poveljniškega mostiča je kamen podrl in vsi leseni deli so tisti mah zogljeneli. Prvi častnik Nilson je ležal nezavesten na mostiču. Iz nadlehti mu je lila kri . . . Mornarja Havesa, ki je stal poleg poveljnika, je zračni pritisk tudi podrl in omamil. Kamen se je bil tako globoko zasekal v talna bruna poveljniškega mostiča, da so ga morali s cepinom in sekiro izluščiti.
DOGODEK, KI MU NI PARA Na tovorni parnik »Astor« je priletel iz vesoljstva meteorit! Od sile redko se zgodi, da bi si izbral bodisi znaten ali neznaten drobec razpadlega nebesnega telesa za svoj eilj prav majhno lupino, plavajočo po vesoljnem morju. Iz kozmičnih višav je priletel v zemeljsko ozračje drobec, kos tuje zemlje — razvaline neznanega nebesnega telesa. Prikazal se je kot žareč meteor nad Atlantskim oceanom in njegovo pot po vesoljstvu je prestreglo hrastovo bruno ladijskega mostiča.
Ves meteorit je tehtal komaj poldrugo kilo. Velikan v primeri z gramskimi drobci meteoritov, ki padajo sleherni dan v milijonih na zemljo — pritlikavec v primeri z velikanskimi skalami, ki najdejo vsakih sto let kje v ogromnih puščavah in stepali svoja počivališča!
Če bi bil meteorit, ki je treščil na parnik »Astor«, samo trikrat tako težak, bi bil bržčas prebil ladjo od vrha do dna. Zanimivo je, da je bil zračni vrtinec — spremljevalec tega skromnega nebeškega poslanca — tako močan, da je treščil prvega častnika ob tla in mu zlomil roko.
Bržčas Nilsonu ne bo v preveliko tolažbo, da je ravno njega doletela tako nenavadna »sreča«. Gotovo je pa, da bi morali brskati celih 274 let nazaj, če bi hoteli najti človeka, ki ga je oplazil meteorit. Nebesno granato, ki je preletela milijardo kilometrov in se ustavila šele na parniku »Astorju«, bodo pa vkovali v železo in bo poslej krasila poveljniški mostič ladje, ki je čez noč postala redkost med svojimi tovarišicami.
Perilo je hitro oprano
Katarina Hepburn ni dosegla pri gledališču prav nobenih uspehov. Pri filmu so pa režiserji, puder, šminka in obleke napravili »zvezdo« iz nje.
Joan Cravvford je bila mlada punca, željna igre in zabave, zlasti pa plesa.
Na vseli plesnih turnirjih je odnesla zmago. Ko so jo angažirali za filmsko statistko, je po ves dan skakala po študijih. Metala je noge visoko kakor mlad žrebiček. Vsi so jo imeli radi, resno je pa ni nihče cenil. Ko se je poročila z Douglasom Fairbanksom mlajšim, so ji prepovedali igračkanje in plesanje po študijih. Prepričali so jo, da mora igrati dramatske vloge.
Vtepali so ji nerazum-umljivc knjige v glavo in govoriti je morala vse kaj drugega nego o plesu in ljubezni. Bila je prepričana, da se je prelevila v novo Saro Bernhardtovo, in kaj kmalu je postala »velika komedijantka«. Časnikarji in nepodkupljeni
listi so sicer ostro napadali njeno igro, j je sama izgubila sleherno upanje, da bi hvalili so pa njene pogovore o Proustu, utegnila postati kdaj slavna. H koncu o Gideu in Sinelairu. Metro-Goldwyn- jo je še Douglas zapustil, za njim pa Maver je bil zadovoljen, zakaj glavno vsi oni, ki so jo prej zarudi njega povi-je, da časniki natvezijo občinstvu o sevali. Vrnila se je spet k plesu, flirtu igralkah karkoli že. Ko je prečitala več in popevkam.
ko sto življenjepisov slavnih igralcev, |	*
če vzameš vedno
SCHICHT0V0
TERPENTINOVO MILO
■••in*onamcVanje4nskoW0
Montugue Norman, guverner angleške narodne bunke
Ali veste, da je bilo slavnemu italijanskemu skladatelju Pietru Mase a-g n i j u ena in sedemdeset let, ko je uglasbil svojo mojstrovino »Neron«?
Zvečine so taki stari ljudje samo še dolgočasni, sebi in drugim v nadlego, Mascagni je bil pa šele v letih tič. Ko je komponiral »Nerona«, je prodal svojo vilo in se preselil v bolel. Podnevi je spal, ponoči pa delal.
Toda ni samo Mascagni taka luč! Njegov veliki rojuk Giuseppe Verdi je napravil »Othella« v štiri in sedemdesetem letu, »Falstaffa« v štiri in osemdesetem, svoje najznamenitejše delo »Avc Mario« pa takrat, ko mu je bilo šest in osemdeset let.
*
Dvoje vrst genialnih ljudi poznamo; take, ki tem popolneje ustvarjajo, čim več jim je let, in take, ki že zgodaj dozore.
Redki so taki, kakor na primer Goethe, ki je že kot štirindvajset-letnik napisal »Gotza von Berlichin-gen«, a »Fausta« z osemdesetimi leti.
Zdravniki trdijo, da je vsak človek toliko star, kolikor so stare njegove arterije (žile odvodnice). Če je to res, potem je imel Tizian prav čudne arterije, zakaj svojo največjo zgodovinsko sliko je naslikal takrat, ko mu je bilo že osem in devetdeset let.
V času francoske revolucije je bil »Patriarh Jakob« član konventa. Bil je nič manj in nič več ko sto dvaset let star. Bil je pa tako ognjevit, živahen in energičen, posebno pa sodoben v mišljenji^ da so ga vsi občudovali.
V naših dneh je prav gotovo Bernard S h a w najznamenitejši »mladi starček«. Sam je priznal, da ni med dvajsetim in tridesetim letom niti funta zaslužil in živ krst ga ni takrat poznal. Angleški pisatelj Alfred T e n n y s o n, ki ga ves svet pozna po njegovem delu »Enorhu Ardenu«, si je pridobil sloves književnika šele po petem križu. Ko mu je bilo šestdeset let, je napisal svojo prvo gledališko igro.
Delavni starčki
Ford, Goethe, Pirandello, Shaw: sami dokazi, da človek šele z leti dozori za ustvarjanje
Prav tako živi še mnogo deluvnih ljudi. ki kljub starosti ne omagajo. Omenimo samo Henryja F o r d a, ki je že dva in sedemdeset let star, a je še zmerom mladeniško čil. Guverner angleške narodne banke Norman M o n t a g u e je njegov vrstnik. Koinodore V a n-d e r h i 1 t, veliki ameriški podjetnik, je šele med sedemdesetim in dva in osemdesetim letom pomnožil svoje imetje za celih sto milijonov dolarjev.
Najočitnejši so pa prav gotovo primeri med književniki. V teh letih, kadar drugim ljudem že vse odpove, so le-ti sveži in prožni na duhu. Poslednji Nobelov književni nagrajenec Pira n-d e 1 1 o je zaslovel med petdesetim in šestdesetim letom, razvijati se je pa pričel temeljito menda šele zdaj, ko mu je že sedemdeset let. Angleški pisatelj II. G. W e 1 1 s je današnji dan že devet in šestdeset let star, kljub temu pa še zmerom dela in ustvarja.
Tudi preteklost pozna več takih delavnih pisateljev. Daniel D e f o e je. napisal »Robinzona« šele s šestdesetimi leti, Cervantes pa »Dona Quixota« z osem in petdesetimi.
Ameriški književnik Walter B. P i t-k i n je lansko leto dosegel sijujne uspehe s svojo knjigo »Življenje sc prične šele s štiridesetimi«.
Neki sodobni ameriški učenjak je zapisal, da se človeški talent prav in v celoti razvije šele s sedem in štiridesetim letom starosti. Utegne že biti res!
it-č*;
Henry Ford, ameriški avtomobilski kralj
Poštnina plačana v gotovini.
iZ$raziits]ri4«ftflTfel1i
ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO	»XjL%
Stevilkji 29 Leto VII
P o s a m e t. ti a številka po
2 DSn
*haja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal stev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev 15 393.
Ljubljana, 25. julija 1935
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2'/■, dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko.
Bv,
Tragedija Rusinje
Sličica izpred pariškega sodišča
(i-I) Pariz, julija
Gospa Golubovna se je rodila kot hčerka visokega dostojanstvenika carske Rusije. Po prevratu se je bila preselila v Pariz in se poročila s svojini rojakom inženjerjem Golubovim. Mlada zakonca sta živela srečno in zadovoljno, le pomanjkanje denarja ju je časih žulilo.
Mlada, razkošja vajena gospa se je naposled odločila, da si poišče službe, zakaj moževi dohodki so komaj zadoščali za najnujnejše potrebe.
V tovarniški pisarni monsieurja Ri-vocha je dobila dobro plačano službo, povrh pa še zapeljivega oboževalca — gospoda Rivoeha samega. Tovarnar je mladi Rusinji sadil rožice kar na debelo, h koncu ji je pa celo obljubil zakon.
*
»Prav, prav srečna sva bila,« je pripovedoval inženjer Golubov sodnikom, »dokler mi ni žena lepega dne zaupala skrivnosti, da ljubi drugega. Za vsako ceno se je hotela ločiti od mene. Pa sem pač privolil; saj nisem mogel drugače, ko sem jo pa tako zelo ljubil. Razšla sva se, in moja žena je stekla svojemu ljubčku v naročje . . .
Po dolgem času me je poklicala po telefonu in mi jokaje priznala, da ni
našla sreče, da jo mori obup in da bo napravila konec svojemu trpljenju.
No, recite, gospod sodnik, kaj stori mož, ki svojo ženo še zmerom ljubi?
Odšel sem k Rivochu in mu dejal: ,Ne silim vas, da bi se poročili z mojo ženo, samo osrečite jo, to vas prosim!4 Rivocbe mi je seveda obljubil, toda mož beseda ni bil. Čeprav je še svojim prijateljem zmerom znova prisegal, da se bo poročil z njo, kakor hitro se bo otresel nadležnih družinskih svetovalcev, je ostalo samo pri besedah.
Dokler je ni nepridiprav lepega dne kar zapustil. Saj ne rečeni:	sleherni
ponedeljek je pustil pri hišniku majhen zavojček zanjo. V njem je bilo vsa-kikrat po 250 frankov. Mogoče bi se bilo vse dobro končalo, če se ne bi bila nekoč spet srečala. Hudo sta se sporekla in prevarana ljubica se ni mogla več obvladati: pograbila je samokres in Rivoeha ustrelila.«
Gospa Golubovna, lepa, plavolasa dama 29 let, je s solzami v očeh poslušala izpoved svojega moža.
Sodniki so imeli dolgo posvetovanje. Ko so se vrnili v dvorano, je predsednik razglasil razsodbo: najnižja po zakonu predpisana kazen — petletna ječa — se je zdela človekoljubnim fran-eoskim sodnikom prehuda, zato so gospo Golubovno oprostili.
Koka tvojega malčka pripoveduje
?o roki boš spoznala, za kakšno rabo bo tvoj otrok
sti, ki ima noht, mesnat in močno razvit, lahko sklepamo, da bo otrok postal odločen in samosvoj. Krakti prsti so znak impulzivnega (nagonskega) značaja. Če pa prsti niso samo kratki, temveč še debeli povrh, se da sklepati, da 1)0 tak človek okruten in sebičen.
Marcus Adams, znameniti angleški otroški fotograf, nam v naslednjih vrsticah odkriva skrivnosti ročic naših malčkov.
Mnogo ljudi misli, da so otroške roke še premalo izoblikovane in razvite, da bi lahko govorile... Jaz mislim drugače. Pri deci, ki sem jo spoznal v tridesetih letih svojega delovanja, sem videl, da je po obliki otroških rok prav lahko sklepati na njihovo duševnost. Roka je odraz človekovega notranjega nagona in hotenja. Vsaka mati naj hi pazila na to, zakaj potem bi mnogo laže uravnala otrokovo pot v pravilno živ-ljensko smer.
PRAKTIČNA ROKA
Praktična roka je torej »delovna«, je široka in nohti na njej so tudi široki in kratki. Ljudje s tako roko se znajo imenitno vživeti v razmere; skoraj zmerom so koristni in spoštovanja vredni člani človeške družbe. Ne bilo bi torej prav, če bi izdajala mati denar za glasbeno izobraževanje takega otroka, zakaj njegovo hotenje gre v drugo smer. Otrok, ki si bo znal z duhom in umom služiti svoj kruh, ima dolge in ozke roke s koničastimi prsti. Zelo pogosto sta kazalec in sredinec nekoliko upognjena proti prstancu. Otroka s takimi rokami je treba primerno šolati, zakaj napak hi bilo, če bi ga silili k težkemu in napornemu rokodelstvu.
Seveda ne smemo na slepo verjeti, da je roka edino in pravilno merilo otrokove duševnosti, saj bomo pri marsikaterem srečali »mešano« roko, na pol »delovno«, na pol »duhovno«. Pri taki deci je seveda težko določiti nagnjenje za kesnejši poklic, zato si oglejmo na takih rokah pred vsem palec. Če je najvišji člen palca, torej ti-
Banka Baruch
11, Rue Auber, PARIŠ (9e)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji. Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Holandija, št. 1458-66, Ded. Dienst; Francija št. 1117-94, Pariš; Luxemburgu: št. 5967, Luxemburg
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
SKRIVNOSTI PRSTOV Kdor ima posebno dolg mezinec, je po navadi željen vladanja. Dolg sredinec izdaja umetnika, mezinec, ki je tako dolg, da sega do sredinčevega nohta, izdaja pa filozofa. Nohti — in če se še tako čudno sliši — so preroki človekovega zdravja. Otrok, ki ima široke nohte, je zvečine zdravejši od i ozkonohtnega. Močno razviti členki so znak uravnoteženega notranjega življenja, zato lahko brez skrbi pričakujemo, da bo tak človek zmerom dobro premislil, preden bo kaj izgovoril ali ukrenil.
Tudi velikost roke je važna. Otrok z velikimi rokami bo po navadi posvečal vso pozornost majbnim stvarem v življenju in bo kočljive naloge opravljal z največjo natančnostjo. Pogosto bo pa človek z majhno roko sicer zelo častihlepen, vendar ne bo imel vseh pogojev za uspeh. Takemu otroku je treba postaviti že v raz-! voju meje.
To je samo kratko kazalo po labirintu neštetih možnosti. Odveč je, če pripomnim, da je pravilo šele takrat pravilo, kadar ga izjema potrdi. Prav gotovo so pa otroške roke znanilke njihovih hotenj in staršem prav važni kažipoti.	(c-I*)
Ameriški politični besednjak
Abecednik sodobnih političnih gesel in pojmov
(r-O) Nevvvork, julija
A. F. of L. (Ameriška delovna zve-za): Organizacija ki proglasi stavko, ko ! je že izbruhnila.
BOLSHEVIK (Boljševik): Vsak človek, ki je drugačnih nazorov kakor William Randolph Hearst (Ameriški časnikarski kralj, hud sovražnik sovjetov. Op. ured.).
BURKAU of IMMIGRATION (Pri*e-
ljevalni urad): Urad, ki ovira priseljevanje.
COMRROMISK (Kompromis): Kapitulacija dela pred kapitalom.
CON SKR V A Tl V E	(Konservativec):
Človek, ki občuduje revolucionarje sto let po njihovi smrti.
DKMOCRAT (Demokrat): Glej »Republikanec«!
DISARMEMENT (Razorožitev): Glej »Stari vek«! (Besedna igra, ki je ni moči ponašiti:	»History ancient« po-
meni namreč v angleščini prav tako »stari vek«, kakor »staro istorijo«, t. j. stare čenče. Op. ured.)
KQUAL1TY (Enakost): Pravica, ki jo daje ustava i bogatinom i siromakom, črncem prav tako kakor belcem, da se smejo hoditi kopat na deželo, pozimi pa gret na Riviero.
FRKKDOM of the SKAS (Svoboda morja) : Pravica do izrabe vojne s trgovanjem z obema bojujočima se strankama, ne da hi ti katera od njiju mogla to onemogočiti.
, F REK PRESS (Svoboda tiska): Sto ljudi, ki diktira svoje mnenje stotim milijonom.
F RK K SP K EC H (Svoboda govora): Pravica, da smeš hiti istih nazorov kakor tisti, ki določajo, kaj je »svoboda govora« in kaj »pobuna«.
GOVERNMENT AID (Vladna državna podpora):	javni denar za zasebna
podjetja.
HISTORY ANCIENT (Stari vek; stara istorija, t. j. čenče): Glej »Razoroži-i tev«!
1MPERIALISM (Imperializem):	So-
sedovi cilji se tolčejo s tvojimi; ti cilji se imenujejo »zunanja politika«.
INTERNATIONAL CONFERENCES (Mednarodne konference):	Sestanki,
kjer se državniki v spoznanju, da nekaj ne gre v redu, sporazumejo in izpovedo, da ga ni sredstva, da hi zadevo spravili na pravi tir.
MUNITIONS MANUFACTURERS (Tovarnarji razstreliva): Domoljubi, ki 1 hi nam radi prodali puške, da nas ob-i varujejo pred drugimi državami — le-tem so pa že prej prodali topove.
N. R. A.: Načrt za zvišanje cen in mezd; na pol se je že uresničil: cene imamo že večje.
PRIV ATE BANKING (Sistem zasebnih bank) : Razdelitev narodnega premoženja med banke.
PROSPERITY (Blagostanje):	Raz-
mere, kakršne smo baje imeli v Združenih državah pred letom 1929.
REPUBLICAN (Republikanec): Glej »Demokrat«!
' TARIFFS (Carine):	Edina oblika
vladnega vmešavanja, ki jo kupčijski svet priznava.
WORLD WAR (Svetovna vojna): Predigra v prihodnjo vojno.
L. Rosten, »NEW REPUBLIC«
Tiskarska stavka
in ,,Družinski tednik“
Cenj. bralci vedo že iz dnevnikov in iz obvestil našega tednika, da tra- ; ja	v	ljubljanskih,	mariborskih in
celjskih tiskarnah že skoraj mesec dni tako imenovano tarifno gibanje. Posledica tega gibanja je, da izha- \ jajo v Sloveniji zadnje tedne redno j samo dnevniki in politični tedniki — | in še ti v zelo skrčenem obsegu.
»Družinski tednik« je neodvisen in nepolitičen list, zato bi mu bilo ves	tu	čas izhajanje	nemogoče,	če se
ne	bi	bilo lastništvo sklenilo	začasno	preseliti zunaj	Ljubljane,	samo
da omogoči redno izdajanje lista. Razumljivo je, da je to združeno z velikimi težavami in izrednimi tro- ; ški: toda »Družinski tednik« se zaveda, da je njegova dolžnost do naročnikov in bralcev, da pride ne glede na velike žrtve vsak teden svojim prijateljem v roke, čeprav pod silo razmer v nekoliko skrčenem obsegu.
Tako sme danes »Družinski tednik« z zadoščenjem reči, da ves čas stavke v tiskarnah niti enkrat ni izostal in da bo tudi v bodoče izšel redno vsak teden. Prepričani smo, da bodo naši prijatelji, naročniki in bralci znali ceniti našo vestno službo do njih; na najlepši način se nam bodo oddolžili, če bodo povsod priporočali »Družinski tednik« in mu pridobivali novih naročnikov in kupcev med svojimi prijatelji in znanci. »Mi za vas — vi za nas!« to bodi posebno v teh dneh
geslo nas tednika«.
vseh okoli »Družinskega
Pretekli teden je »Družinski tednik« izšel šele v soboto, nekateri naročniki so ga pa dobili šele ta ponedeljek v roke. V naši upravi je v četrtek, petek in soboto skoraj neprestano brnel telefon in gg. prodajalci in naročniki so si skoraj kljuko podajali: vsi so hoteli imeti »Družinski tednik«, zraven pa kar verjeti niso mogli, da ga bodo res dobili, ko skoraj noben drugi tednik ali mesečnik ni izšel. Veseli nas, da imamo tako vnete prijatelje in bralce, obenem nam je bilo pa hudo, da jim nismo mogli tako hitro postreči, kakor so hoteli v svoji nestrpnosti. Na tem mestu jih vse prosimo, naj nam oproste, da so morali čakati:	raz-
umeti morajo, da je bila začasna selitev v drugo tiskarno izven Ljubljane združena z mnogimi tehničnimi težkočami in da pri najboljši volji i tiskarne i uredništva, lista ni bilo moči tako hitro izgotoviti, kakor bi bili sami hoteli. Ta teden pojde že dosti bolje: list bo tiskan že v četrtek in bo takoj razposlan, tako da ga bodo naročniki in prodajalci imeli najpozneje v petek v rokah.
Zaradi velike naglice pri sestavi in tisku prejšnje številke se je vrinilo v list tudi mnogo tiskovnih napak. Cenj. bralci so jih gotovo blagohotno izpregledali ali pa sami popravili.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Kaj beremo drugod
Nov recept /a starost
V Parizu je umrl starosta francoskih zdravnikov dr. Gueniot; učakal je čil na duliu in telesu 102 leti in devet mesecev. Poznali so ga vsi prebivalci njegovega okraja; saj je stanoval celih 60 let v isti hiši v Lili,ki ulici.
Mož je hil neverjetno utrjen; za noben denar ni maral, da bi mu v stanovanju napravili centralno kurjavo. Oknu je imel odprta leto in dan, pozimi prav tako kakor poleti. V hiši je bilo dvigalo, toda dr. Gueniot »e je tudi še kot stoletnik rajši posluževal stopnic.
Ni še dolgo tega, ko ga je neki žur-nalist vprašal, čemu se ima zahvaliti za tolikšno dolgoživost. Odgovoril je;
»Glej, da ne boš nikjer pretiraval, prav nikjer; ne pri delu ne pri'počitku! Ne jej predobro in ne kadi preveč!«
Priporočil mu je še malo masaže vsak dan in kratek izlet peš; kdor se ho ravnal po teh navodilih, je dejal, ho dolgo živel.	(dIntran«)
ČLOVEKOLJUB
(p-P) Pariz, julija. Neka pariška velefirma je zašla ko-j nec preteklega meseca v plačilne teža-i ve. Še mezd ni mogla izplačevati vsemu osebju.
Da pa ne hi prišlo do prebučnih protestov, je ravnatelj napisal okrožnico in (q-W) Pariz, julija j° <lal razdeliti po vseh oddelkih. V tej
okrožnici se je bralo, da ho vodstvo podjetja izplačalo vse plače in mezde, ki ne presegajo 2000 frankov na mesec; zato bodo pa vsi tisti, ki jim je plača odmerjena na 2000 frankov ali več, mo rali potrpeti in počakati boljših časov
»Ali nisem na plemenit način pokazal svojega socialnega čuta in usmiljenja z malim človekom?« se je ravnatelj tisti dan pohvalil nekemu svojemu prijatelju. »Upam, da mi bodo za to tudi hvaležni.«
»O, svojo plemenitost si jim že pred 14 dnevi pokazal,« je menil lc-ta. »Ali nisi mar takrat vsem tistim uslužbencem, ki so imeli že leta in letu po 1800 frankov na mesec — povišal plačo na 2000 frankov?! . . .«	f»Jour«J
Skrivnostni sanjski prividi
Misteriozen doživljaj gospe Renardove
te-le besede: »Dolžnost vas kliče, vaša prisotnost je nujna!«
Dama je v sanjali sledila kažo-či roki in zdelo se ji je, kakor da bi hodila po bojišču, vsevprek posejanim z mrliči.
Roka je kazala na »nekaj«, kar je ležalo na tleli. Končno jo je pa privedla do klečečega moškega. Slišala je glas', ki je klical: »Brž, brž, odpelji me k njemu, zakaj mora me spoznati. Pokaži mu mojo roko, spoznal me bo po prstanu.« Ta roka jo je silila, da je bodila gor in dol. Obup, s katerim je uboga roka brezuspešno iskala nekoga, je postajal čedalje hujši. Ta roka je bila videti skrajno obupana! Smešno se sliši, pa se je res tako zdelo. Zmerom znova se je oglašal proseč glas: »Pomagaj j mi, da me bo spoznal, in ne zapusti me! Usmili se me in daj, da I me spozna!«
Med tem, ko je gospa Renardo-va slikala svojemu možu te grozotne sanje, jo je neprestano dražil smrad po dimu. Neprenehoma je vpraševala svojega moža, ali ničesar ne dulia. Naposled je pa le spet zaspala. Drugo jutro je brala v časnikih poročilo o strašnem požaru v dobrodelnem bazam.
Med žrtvami je bilo mnogo prijateljev gospe Renardove; med prvimi so spoznali neko njeno prijateljico iz mladih dni. Časnik je prav natanko poročal o njeni obleki: črna svilena obleka, izvezena z vijoličasto svilo ob rokavih in okoli izreza.
Nekaj dni kesneje, ko je Renar-dova prišla na pogreb svoje prijateljice, je spoznala v njenem možu moškega, ki ga je videla one noči klečati. Mož pokojne prijateljice je Renardovi dejal, da se pogreb ne more vršiti. »Pomota je bila; neka posetnica, ki so jo našli zraven pokojnice, je zapeljala komisijo, da je spoznala v nesrečnici mojo ženo, ker je bila dama prav iste rasti in prav tako oblečena kakor ona. Davi smo razvozljali zmoto. Šel sem v mrtvašnico, da
(g-I) Pariz, julija.
Pred kratkim je v Parizu umrla hišna posestnica gospa Jacqucli-na Renardova. Njeno ime so nekoč omenjali v zvezi s čudnimi sanjami, ki so* ji skalile mir v noči, ko je v Parizu pogorel dobrodelni bazar.
Gospa Renardova, ki se je bila komaj nekaj mesecev prej poročila, se je zvečer pred požarom vrnila zgodaj domov. Tako čudno tesno ji je bilo pri duši, da je morala leči. Po enih se je zbudila in vsa prestrašena pripovedovala svojemu možu o čudnih sanjah. Prikazala se ji je na pol zogljene-la roka, poleg nje druga prav tako ožgana, to je pa pokrivala senca tretje roke. Ta senca je postajala čedalje jasnejša, drugi roki sta pa izginili. Postala je h koncu tako jasna, da je gospa Renardova spoznala v njej roko ženske, ki je imela na prstu velik prstan s turkizom. V zapestju je natanko razločila črn vijoličasto izvezen rokav ženske obleke. Roka jo je vabila in neki glas je trikrat rekel
za odskoke s padali, doživel dogodivščino, ki je pač svoj živ dan ne ho pozabil. Predvajal je ravno odskok iz letala, ko je v svojo neizmerno grozo opazrl, da se padalo noče odpreti.
Po golem naključju je prišel Noskov med vrtoglavim padanjem v bližino svojega tovariša Krasikova; le temu se je namreč padalo brezhibno odprlo in se je mirno spuščal na zemljo. Z obupno kretnjo se je Noskov oklenil svojega tovariša za noge. Krasikov je tisti mah vedel, kaj se je zgodilo; hladnokrvno, kakor hi hil na tleh, se je sklonil k No-skovljevemu padalu in že po nekaj sekundah se mu je posrečilo razvozljati zadrgnjene vrvi. Tako sta oba letalca srečno pristala.
Toda ko sta hila na zemlji na varnem, nista junaka več ko eno uro mo-gla izpregovoriti besede, tako ju je bila zdelala groza.
VRATOLOMNA REŠITEV
(t-W ) Moskva, julija Te dni je ruski letalec Noskov, eden izmed najznamenitejših strokovnjakov
Izvrsten je Dr. OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vas!
PRISEBNA SOBARICA
(p-P) Pariz, julija.
Neka mlada 1’arižanka se je odpravila na počitnice na morje. Predstavljajte bi si ogledal pisma, ki so jih našli
si njeno presenečenje, ko je prišla na peščino in zagledala tam — svojo sobarico ... v s v o j e m kopalnem trikoju! Toliko da je ni vrglo vznak.
»Veste kaj, ta je pa le malo prehuda!
govora. »Kaj pa počne moj kopalni dres na vašem hrbtu?«
»O, gospa . ..« je menila prisebno sobarica, »suši se«.
v žepu neke neznane ponesrečen-ke. Bila so pisma moje pokojne žene, toda zaman sem iskal pri njej prstan s turkizom, ki ga je
je zapihala, ko se ji je vrnil dar zmerom nosila na levi roki. Ne-
srečni žrtvi je manjkala leva roka: bržčas ji je zogljenela in razpadla v pepel . . .«
Roman
Napisal Aleksander Dur jas
96. nadaljevanje »Čemu sem neki prišla s sinom v Marseille, ko sem se vendar morala ločiti od njega in ga pustiti samega v afriški pekel ? U, strahopetna sem bila, vam rečem, zatajila sem svojo ljubezen in zato vrženi vsakogar, Ki je z menoj, v nesrečo.«
»i\e, Mercedes,« jo zavrne Mon-te-Cristo. »Ne! Ne imejte tako slabega mnenja o sebi. Ne! Plemenita, bogaboječa žena ste in baš s svojim trpljenjem ste mi izbili orožje iz rok. O, pri Bogu, ki sem deset let dan za dnem klečal pred njim — pri Bogu vsemogočnem se vam zaklinjam, da sem vam liotel žrtvovati to svoje bedno življenje in z njim vse svoje namere in načrte. Toda s ponosom vam povem, Mercedes, da me Bog ni zapustil in me je pustil pri življenju. Poglejte v preteklost, poglejte v sedanjost, poskusite Se zagledati v bodočnost in sami presodite, ali nisem bil orodje v Gospodovih rokah. Neizmerno gorje, strahotno trpljenje, iznevera vseh, ki so mi bili dragi, preganjan po tistih, ki me še poznali niso: to je bila vsebina prvega dela mojega življenja. In potem iznenada, po končanem jetni-štvu, po tolikih letih samote in zatohlosti sveži zrak, svoboda in luč, tako prečudna in neizmerna sreča, da sem moral misliti, če nisem bil slep, da mi jo je Bog poslal s posebnim namenom. Od tistega dne se mi je ta sreča zdela ko svečeništvo; od tistega dne ni bilo več v meni misli na to življenje, čigar sladkosti ste vi, sirota, le malo užili; niti ure miru ni bilo več zame. Gnalo me je naprej, kakor ognjen oblak, ki drvi pod nebom, da vpepeli v pogin obsojena mesta. Prej sem bil dobrosrčen, prizanesljiv	in	zaupljiv,
zdaj sem	hlepel le	še	po	osveti,
hudoben sem postal in neobčutljiv kakor slepa in gluha usoda. Tako sem stopil na pot, ki se je odpirala pred	menoj, in	prišel	do cilja; gorje	tistim, ki	so	mi	stopili
na pot!«
»Dovolj!« vzklikne Mercedes. »Dovolj, Edmond! Verjemite mi, da vas je ona, ki vas je edina spoznala, tudi edina razumela. O,
Edmond, če bi bili njo, ki vas je mogla spoznati in razumeti, srečali na svoji poti in jo zdrobili ko steklo, bi vas morala vseeno občudovati, o Edmond! Kakor zija prepad pred menoj in preteklostjo, tako deli vas prepad od drugih ljudi, in najhuje mi je, ko iščem in ne najdem nikogar, da bi vas bil vreden, nikogar, da bi vam bil enak. Recite mi zbogom, Edmond, in ločiva se!«
»Česa si še želite, Mercedes, preden se razstaneva?«
»Samo enega si želim, Edmond: da bi bil srečen moj sin.«
»Prosite Boga, naj varuje njegovo življenje; vse drugo bo moja skrb.«
»O, hvala vam, Edmond!«
»A, vi, sami, Mercedes?«
»Meni ni treba ničesar, jaz živim med dvema grobovoma: prvi je grob Edmonda Dentesa, ki je že zdavnaj umrl; njega sem ljubila. Ta beseda se ne poda več mojim ovenelim ustnicam, res, a moje srce se ga še zmerom spominja, in za noben denar ne bi hotela izgubiti tega spomina. Drugi je grob moža, ki ga je Ed-mond Dantes ubil; dati mu moram prav, toda dolžnost mi je moliti za mrtvega.«
»Vaš sin bo srečen,« ponovi grof.
SREČNI BRIVEC
»Hvalu Bogu, da sem v tej brudi našel brivno ščetko, ki sem jo izgubil pretekli teden!.. A
(»Ajtenposten«, Oslo)
»Potem bom tudi jaz srečna, kolikor mi je še sreče namenjene.«
»A kaj mislite . .. kako boste živeli?«
Mercedes se žalostno nasmehne.
»Ce bi vam rekla, da bom živela v tem kraju tako, kakor je živela nekdanja Mercedes, to se pravi od dela, mi ne bi verjeli; samo molitve sem še zmožna, dela ne potrebujem. Zaklad, ki ste ga zakopali, sem našla na označenem kraju; ljudje bodo izpraševali, kdo sem, ugibali, kaj počnem, ubijali si glavo, od česa živim: kaj mi mar! To je stvar, ki se tiče samo Boga, vas in mene.«
»Mercedes,« odvrne mehko grof, »ničesar vam ne očitani, toda predaleč ste šli v svoji žrtvi, ko ste vse Morcerfovo imetje razdelili med ljudi; in vendar vam je šla polovica, ne samo po zakonu, temveč pred vsem zaradi skrbnosti in marljivosti, ki ste z njima pomagali to imetje ohraniti.«
»Vem, kaj mi hočete predlagati, toda ne moreni sprejeti. Moj sin Albert bi mi prepovedal.«
»Zanesite se, brez njegovega pristanka ne bi ukrenil ničesar. Ali mi vsaj obljubite, da ne boste sami nasprotovali, če bo 011 pristal ? «
»Saj veste, Edmond, da nisem več bitje z lastnimi mislimi. Bog me je napravil tako majhno, da sem še lastno voljo izgubila. Kakor ubog vrabec sem v orlovih krempljih. Bog noče moje smrti, drugače pač ne bi več živela; če mi bo poslal pomoč, bo pač taka njegova volja, zato se ji bom uklonila.«
»Pazite gospa,« jo posvari M011-te-Cristo, »tako človek ne moli Boga! Bog hoče, da ga razumemo in spoznamo njegovo moč; zato nam je tudi dal prosto voljo!«
»Nesrečnež, ne govorite tako z menoj! Če bi verovala, da mi je dal Bog prosto voljo, o, kaj naj mi potem še ostane, da me obvaruje obupa?«
Monte-Cristo prebledi in skloni glavo; na tolik obup ni bil pripravljen.
»Ali mi nočete reči do svidenja?« reče nato in ji ponudi roko.
Zanimivosti
z vsega sveta
Radijski aparuti za gluhoneme. Robert Gold, profesor na vseučilišču v North-Westernu, je izumil svojevrsten radijski aparat s posebno opno, ki omogoča gluhonemim poslušanje godbe. Gluhonemi se kaj hitro privadijo aparatu in so od sile zadovoljni, da lahko poslušajo godbo in petje kakor vsi ostali smrtniki.
*
Morska kača v bolgarskem morskem kopališču Varni. Več tisoč radovednežev se je ondan zbralo na obrežju, ko so izvedeli, da ribiči love v kopališču morsko pošast. K.o so jo potegnili na suho, so ugotovili, da je le nedolžna zverina iz gumija. Prav posrečena šala!
Li-l-Lien-Či so štirje princi, ki naj bi spravili družabni red na Kitajskem v drugi tir. Tako misli žena generala Čangkajška. Li pomeni dobroto srca, / pravilno pojmovanje dolžnosti do družine in samega sebe, Lien smisel za razlikovanje mojega od tvojega, t.i pa zavest časti in ponosa.
*
Kongres na prostoru 5000 kilometrov-V Firenci se bo 3. avgusta pričelo mednarodno esperantsko zborovanje, ki se bo vsak teden vršilo v drugem mestu v Italiji. Iz Napolija se bodo esperantisti odpeljali na posebni ladji v italijanske kolonije, od ondod se bodo pa vrnili v Geuovo.
Sudjerejec, ki se mu je posrečilo cepiti hruško na jablano, je pred kratkim umrl v Sovjetski Rusiji. Umrl je — tako pravijo — od žalosti, ker je skoraj vse svoje življenje porabil za take ne-plodovite poskuse; saj namreč tam, kjer jablane rode, tudi hruške uspevajo.
*
V višini 2000 metrov, pri hitrosti 200 kilometrov na uro je podpisal predsednik španske vlade Lerroux več važnih spisov. Čeprav je predsednik že sedemdeset let star, je silno navdušen za letalstvo. Tokrat je med letom iz Madrida v Toledo, kjer so blagoslovili letališče, opravljal celo državniške posle.
*
Celo zakoni so v Ameriki obdavčeni. V \Vashingtonu so izdelali zakon, po katerem morajo bogate Američanke, ki se može z evropskimi plemiči, plačali 20 % davka od svojega premoženja. Ta zakon hoče temeljito omejiti muhavost ameriških milijarderk.
*
Dva mesecu zapora za poljub na cesti. V Rimu so kaznovali dva zaljubljenca z dvomesečnim zaporom, ker sta se na javnem trgu poljubljala. Sodniki so bili mnenja, da je poljubljanje ne-
Gledališče v polurnih krajih. Vsako zimo prebije nešteto lovcev in drvarjev v polarnih krajih Rusije. Sovjetska vlada jim je letos poslala potujoča gledališča, da se ne bi reveži v dolgih pokritih nočeh preveč dolgočasili.
*
Če imaš gramofon, ne potrebuješ mišnice. Vsa sredstva, ki so jih doslej upo-
rabljala velika podjetja z žitom v boju z mišmi, so bila prav jalova. Zdaj si je neki trgovec izmislil nekaj novega, pa je postavil v žitnico gramofon, ki je neprestano igral eno in isto ploščo; na njej so kakor za stavo mijavkale mačke. Njegov »izum« se je obnesel! Niti ena miška se ni upala več iz luknjice. — Ce ni resnično, je pa mično!
*
Kuko je treba braniti zapadnjaško kulturo, so se dajali književniki na mednarodnem zborovanju v Parizu. Predsednika kongresa sta bila Andre Gide in Andre Malraux, navzočnih je bilo še na stotine drugih književnikov. Tudi Maksim Gorkij je bil odpotoval tja, a je na potu obolel.
*
Aljaska nese Američanom. Znano je, da je carska Rusija prodala Aljasko Američanom za sedem in pol milijona dolarjev. Doslej je Amerika z Aljaske iztržila že dva tisoč pet sto milijonov dolarjev, zato ne gre gospodarstvenikom v glavo, zakaj je Rusija prodala tako bogato zemljo.
*
Volitve papeža bodo reformirali. Že dalje časa se pečajo v Vatikanu z mislijo o preosnovi volitev papeža. Do zdaj so volili papeža samo kardinali, zdaj pa nameravajo dati volilno pravico še škofom.
»O pač:	Zdravstvujte	in
do svidenja! Ali nisem s tem dokazala, da sem si še ohranila upanje?« odvrne Mercedes in slovesno pokaže z roko proti nebu. Nato ponudi bežno grofu roko, se obrne in mu izgine izpred oči.
Monte-Cristo odide počasi na cesto in zavije proti pristanišču.
Toda Mercedes ga ni videla, ko je odhajal, čeprav je stala pri oknu v nekdanji sobici Dantesovega očeta.
Njene oči so iskale ladje v daljavi, ki ji je odnašala sina čez široko morje. In kakor v sanjah je zamrmrala pred se:
»Edmond, Edmond, Edmond !«
XVII
Preteklost
Grof je odšel z ranjenim srcem iz hiše, kjer je pustil Mercedo, da je liajbrže ne bo nikoli več videl.
Po smrti malega Edvarda je nastala v Monte-Cristu velika izprememba. Po težki in strmi stezi je bil priplezal na vrhunec svoje osvete, in tedaj je zagledal na drugi strani gore prepad samih dvomov. Pravkaršnji razgovor z Mercedo ga je globoko pretresel.
Toda mož, kakršen je bil grof, se ni mogel dolgo vdajati pobitosti. »V napačni luči gledam prošlost,« si je dejal. »Saj ni mogoče, da bi ves čas živel v taki zmoti.
Cilj, ki sem si ga zadal, naj bi bil nesmiseln? Celih deset let naj bi hodil po krivi poti? Ena sama ura naj bi podrla delo tolikih let.''«
»Ne, ne smem misliti na to,« je odločno odkimal, »drugače bi še zblaznel. Danes napačno presojam preteklost, ker jo gledam z drugačnega obzorja.	Gledati
moram naprej, ne nazaj! Naprej, saj si neizmerno bogat! Naprej, saj si prekaljen! Še prej pa še enkrat premeri žalostno obzorje svojega nekdanjega nesrečnega in gladnega životarjenja, prehodi še enkrat pot, ki te je nesrečna usoda vrgla nanjo, še enkrat se ozri v čase, ko si bil na robu obupa. Preveč demantov se i iskri v zrcalu, kjer danes Monte-Cristo gleda Dantesa, preveč zlata, preveč sreče; skrij te demante, utrni te žarke! Bogatin, poišči siro- j maka; osvobojenec, poišči j etui ka; prebujenec, poišči mrliča!«
Tako govoreč je stopal Monte-Cristo po ulici de la Caisserie — po isti ulici, kjer ga je štiri in dvajset let prej gnala nočna straža z nasajenimi bajoneti.
Zavil je proti nabrežju in se ustavil na kraju, kjer so ga takrat vkrcali v čoln. Ravno je priplula mimo neka izletniška ladja; Monte-Cristo je poklical gospodarja. Ladja je obrnila k nabrežju in grof se je vkrcal nanjo.
Vreme je bilo prekrasno in vožnja čudovita. Na obzorju se je solnce vse rdeče in plameneče pogrezalo v morje. V daljavi si videl ribiške čolne, bele in gibke kakor ‘potapljajoče se galebe, ki so se odpravljali na Korziko in na Špansko.
Kljub jasnemu nebu, kljub prijaznim čolnom in zlatemu svi-
ZARES
lepotilna hxemu
— nova E 1 i d d Ideal* krema. Ona ne naredi nove kože v treh dneh! Naredi pa, da ste videti negovani, kakor je treba — naredi polt na vso moč lepo. Zakaj to je novo na njej:
izboljšana kakovost požlahtnjen vonj povečana tuba popoln učinek
Ona se vleze takoj v kožo
— odpravi, ker ima v sebi
„h a m a m e I i s v i r g i n i c a"
majhne poškodbe na polti, nečistoto in velike kožne znojnice. Ona je idealna podlaga za puder — varuje pred prahom, vetrom in slabim vremenom — napravi polt medlo in enakomerno lepo.
NOVA
IDEAL
BREZ MAŠČOBE
ELIDA CITRON COLD CREAM
za čiščenje in prehrano kože
Tudi sovjetske tovarne imajo svetega Birokracija za patrona, tako vsaj trdi sovjetski časnik »Trud«. Doslej je izšlo že 140,010.149 naredb o disciplini. List vprašuje, koliko časa so neki porabili za sestavljanje in tiskanje takih naredb?
tu, ki se je razlival čez morsko gladino, so grofu, ogrnjenem v plašč, vendarle prihajale v spomin vse okoliščine one strašne vožnje. Spomnil se je edine luči, ki je takrat še gorela pri Kataloncih, in prvega pogleda na mrki ifski kastel; spomnil se je boja
j z orožniki, ko se je hotel vreči v morje, spomnil ledenega dotika ! karabinske cevi, ki 11111 je oledenil kri v žilah: vse to mu je živo sto-i pilo pred oči.
! Tedaj je začutil, kako se spet zbira v njem oni stari žolč, ki je s nekoč prekipeval Dantesu iz srca. Zanj ni bilo več sinjine neba ne ljubkih ladjic ne zlatega žara zahajajočega solnca; nebo se je i ogrnilo v žalno črnino in leden drget 11111 je zletel po životu, ko je zdajci zagledal kastel If, podoben prikazni smrtnega sovražnika.
Ladja je pristala. Nehote se je Monte-Cristo umeknil čisto na drugi konec.
»Na cilju smo, gospod,« reče gospodar.
Monte-Cristo se je spomnil, da so ga na istem kraju, na isti skali nekoč vzele straže v svojo sredo in ga z bajoneti prisilile, da je moral naprej po strmih stopnicah.
Ta pot se je zdela Edmondu Dantesu zelo dolga; Monte-Cristu je bila zelo kratka. Ob slehernem udarcu vesla je vstalo v njem milijon misli in spominov.
lutrn • l -A
22. nadaljevanje
Deklica ni vedela, ali nima mlada Američanka prav, ko linče čakati in upati.
»Zakaj ste mi prišli vse to pripovedovat, Mol Iv?« je vprašala po dolgem premolku.
»Ker vas potrebujem.«
»M e n e? !«
Suzanine oči so se trdo uprle v Američanko. Le kaj hi ta prena-petnica spet hotela od nje?
»Nikar me ne glejte tako hudo, draga Suzana! Jean vas je zapustil in zato ne hoste rekli, da hočem vam njega prevzeti, in zato vam zaupam, ko vam povem, kaj je med nama.«
»Cesa hi radi od mene?« je srepo vprašala Suzana.
»Nu ... zastran one druge ... Jean meni ni maral povedati njenega imena, vse moje izpraševanje je bilo zaman. Yi pa to morate vedeti. Zato sem prišla, da vas prosim, povejte mi, kar veste.«
»Zakaj bi radi vedeli njeno ime?«
»Da ji ponudim odškodnino, ko ga že ne ljubi. Če je siromašna, bom položila njej celo premoženje pred noge, da tako odbije Jeana, še danes.«
»Praktično dekle ste, Molly.«
Suzana je razburjeno vstala.
»Business, kaj hočete! Mora m gledati, da ga dobim.«
»Ali vam je res toliko zanj, ) Molly? Kar neverjetno se mi zdi. Ne razumem vas.«
»Ker mislite, da sem prenapeta. Če bi rekli, da sem iskrena, bi me bolje razumeli.«
Molly je sklonila glavo; potlej se je pa stresla in vzdihnila:
»Da, vidite zdaj: iskrena sem.«
Suzana je začutila vlago v očeh. Ganjena se je obrnila k mladi Američanki.
»O, Molly, boljše dekle ste ko jaz!«
»O, ne! Jaz ljubim, to pojasni vse... Vi tega ne morete razumeti, ljubica.«
»Pač, razumem vas,« je sanjavo odgovorila Kreugerjeva hči. »In zato mislim, da bo za Jeana velika sreča, ker je srečal vas .. . če ... če ona druga ne bo imela poguma .. .«
»O, povejte mi njeno ime, Suzana!«
Deklica je odkimala.
»Ne, Molly ... Človek ne sme popravljati Usode ...«
»0, to je vam samo pretveza, ker nočete povedati ...«
»Vrhu tega, Molly, če bi pozneje ... če bi zmagali ... bolje je, da ne veste njenega imena . . .«
Suzana je govorila počasi in resno; pač nihče ne bi. mogel slutiti, da gre za njo samo.
In vendar se je prvi mah vprašala, ali ne hi bilo prav, da povrne Mollyno iskrenost z enako odkritosrčnostjo in ji vse pove. Poštenost bi to zahtevala.
Toda: ali ni tudi Jean zamolčal njenega imena? Ne, molčala ho. /.e iz obzirnosti do svojcev; saj ni mogla vedeti, ali ne bo Američanka vsega izblebetala. Zdaj ji je še prijateljica, a če izve —?
buzana je torej iz previdnosti rajši molčala. Le v eni stvari je še hotela priti na čisto.
»Njenega imena vam ne morem izdati, Moily; lahko vam pa povem, da ste v nečem na krivi poti, in tudi Jean je v zmoti.«
»Zastran česa? O Čem govorite?«
»O tem-le: Jeanova ljubezen ni samo enostranska; ženska, ki jo ljubi, ne ljubi njega nič manj . . .«
»Ali za gotovo veste?« je živahno vprašata Molly.
»Za gotovo!«
»Prav za gotovo?«
»Če vam povem!«
»O, potem ga bo pa poročila,« je razočarano vzdihnila MolIy.
»Vaše sklepanje je nemara nekoliko prenaglo.«
»Tedaj jo poznate? O, povejte mi, ali je se mlada?«
»Da, mlada je še.«
»iz dobre družine?«
»Da.«
»Bogata?«
»Mislim, da sama ne premore ničesar.«
»A če se bosta poročila-?«
»Bojim se, da se bosta morala zadovoljiti s tem, kar bo Jean zaslužil.«
»Goddam, fant je nor!« je prezirljivo vzkliknila Molly. »Jaz bi dala njemu celo premoženje.«
»Priznam . .. zanj bi bilo bolje, če se odloči za vas.«
»In mislite, Suzana draga ... da bi lahko njej kaj ponudila?... Ko pravite, da je uboga . . . Povejte ji, da bom plačala .. .«
»Koliko milijard?« se je nekam porogljivo nasmehnila deklica.
»Milijard?« je osuplo vzkliknila Američanka.
»Bogme, Molly, zdi se mi, da imate malce čudne pojme o naših dekletih. Venomer mi govorite, da vas ne razumem ... da je pri nas poroka navadna kupčija ... Sami bi si pa hoteli kupiti moža in z denarjem odpraviti dekle, da se odpove njemu, ki ga ljubi. Roko na srce: kateri od vaju je poroka kupčija, vam ali oni drugi?«
»Jaz sem odkrita.«
I »Ona druga pa ne?«
»Jaz dam ljubezen in denar j njemu, katerega sem si izbrala.«
»Ona 11111 bo morda dala še več ko vi.«
»O, tega ne verjamem! Kaj more njemu več dati?«
(Jrav i|auBf Bil «926
Dobro i »igurno Ufdstvo proti reuro«tii*nu kottobolp i.f.d
Hevtnalizem
bolečine v kosteh, išias, zbadanje, nabrekle žile, revmatični glavobol, zobobol itd. zdravi uspešno samo:
Žkmiivheumin"
99
Je to dobro domače zdravilo, preizkušeno od najrazličnejših ljudi doma in v tujini. 1 steklenica po 75 gr stane Din 35'— s poštnino Din 40'—. steklenica po 40 gr Din 18’— s poštnino Din 23'—, tri originalne steklenico skupaj Din 105'— Iranko. Po povzetju pošilja s točnim navodilom vred Mr. Ante Mrkušič, lekarnar, Mostar. Primorska banovina.
Oglas. reg. S. lir. 14245 od 11. 8.1933 g.
»Svojo nesebičnost... če se njemu na ljubo odreče vsemu drugemu na svetu.«
»Ne razumem dobro. Sodite sami kot nepristranska opazovalka in priznajte:	moja ponudba je
boljša.«
Suzana ji je globoko pogledala v oči.
»Mogoče,« je rekla nato zamišljeno. »toda verjemite mi, Moliy, bolje je, da se ne vtikava v Usodo; naj gre svojo pot.«
btopila je k prijateljici in ji mehko položila obe roke na ramena.
»Dobro delo ste storili, ker ste danes prišli k meni... Vaši nazori me časih spravijo iz ravnotežja, priznam. Za moje meščanske predsodke vaša ameriška praktičnost ni; preveč mi je prevratniška. A danes sem čutila, da ste govorili iz srca . . . Povedali ste mi reči, ki so mi bile prav ta trenutek potrebne, besede, ki so mi odprle oči . . .«
»O, draga Suzana, zdaj ko vidim, da se nič več ne srdite name, morate obljubiti, da mi boste pomagali . . . Jean pojde na Angleško, vi ki poznate ono drugo, boste pa povedali ... če bo pot prosta . . . Saj razumete.«
»Obljubim,« je resno odgovorila Suzana. »Povedala vam bom, da ... da ga boste potolažili.«
Mlada Američanka si ni znala razlagati, zakaj je bila njena prijateljica tako bleda pri teh besedah.
Ko je Suzana ostala sama, se je morala nasloniti na vrata, tako jo je premagala nenadna slabost.
Zaprla je oči; njene moči so bile pri kraju. Ta strašni razgovor jo je popolnoma strl in vendar je potekel na videz tako mirno in vsakdanje!
O, Molly, ti ljubo in vzlic svoji ameriški prenapetosti nepokvarjeno dekle:	ali	ne	slutiš,	da	si	s
svojimi plemenitimi besedami raz-bičala do krvi Suzaninega duha in razpela na križ njen neukrotljivi ponos?
VI
»Očka,« je menila Suzana, ko so sedeli po večerji v salonu, »ali mi niste predstavili že nekaj ženinov?«
»Na žalost,« je vzdihnil oče, »a pri tebi to menda ne zaleže; saj si vse zavrnila.«
»Najbrže zato, ker mi doslej še nobeden ni bil všeč.«
»Dokaz, da ti je težko ustreči; saj so bile samo dobre partije.«
»A tudi dokaz, očka, da si vi in jaz različno predstavljava mojega bodočega moža.«
»Kaj naj pa spet te čenče pomenijo?«
»Nič drugega, kakor golo resnico, oče. Dokler mi boste pošiljali v hišo ženine po lastnem okusu, jim bo prav gotovo vsem po vrsti dala košarico.«
»Zakaj?«
»Zato, ker bodo morali biti po moje m okusu, če naj se odločim za katerega od njih.«
»Saj sem ti med vsemi tistimi, ki so me prosili tvoje roke, poslal samo tiste, ki so se mi zdeli sprejemljivi zate.«
»Kaj si pa predstavljate pod sprejemljivim ženinom4?«
Stari Kreuger se je ustopil pred Suzano.
»Sprejemljiv ženin, gospodična hči, je mož dobrega zdravja, ugleden ...«
»Razumem.«
»Čeden za oko .. .«
»Menda!«
»In bogat! .. . Tako bogat, kakor si ti tiogata.«
»Čemu neki?«
»Da se bo tvoje imetje na mah podvojilo in da boš lahko uživala vse ugodnosti, ki jili daje veliko bogastvo.«
»Ne vidim, zakaj bi mi bilo za mojo srečo treba tolikega bogastva.«
»Zato je pa meni toliko več do tega, da tio moj zet bogat. To mi bo najboljše poroštvo za iskrenost njegovih čuvstev do tebe; tvoja velika dota mami ženine kakor limanice kaline. Moški se pulijo zate samo zato, ker predstavljaš milijone.«
»Zelo laskavo zame!«
»V mojih očeh misli pošteno s teboj samo tak moški, ki ne premore nič manj kakor ti; zakaj le tisti, ki mu dote ni treba biti mar, bo iskren, če reče, da te ljubi.«
»O, očka, vaše modrovanje je smiselno le na videz; lep nepre-možen fant je lahko prav tako iskren kakor milijonarski sin in prav tako bi me ialiko odkritosrčno ljubil zaradi mene same.«
»O tem me ne bo nikoli prepričal.«
»Mogoče; toda vpoštevati morate tudi moja čuvstva; meni I utegne biti neimovit mož ljubši od bogatina.«
»To bi bila zate velika nesreča, ljuba Suzana; zakaj na tako poroko ne bi nikoli pristal.«
»Če je tako,« je grenko pripomnila deklica, »pa res ne vem, kaj mi koristi, da sem hči bogataša, kakor ste vi, ko si pa ne smem privoščiti luksusa, da bi si sama izbirala moža po svojem okusu.«
»Oho, kaj naj pa to pomeni? Upam, da so to same domneve. Dovolil sem ti nič koliko svoboščin, ustregel sleherni muhi, ki te je pičila; toda če bi te kdaj imela doleteti nesreča, da bi se zaljubila v siromašnega človeka, si nikar ne delaj iluzij, zakaj nikoli — razumeš: nikoli! — ne bom pristal na takega zeta!«
»Človek ni gospodar svojih čuvstev; zaljubim se lahko brez svoje volje.«
»Moj Bog, kilo ti pa brani? Sam vem, da ljubezni ni moči zapovedovati. Samo tega si ne vte-paj v glavo, da bi se hotela z njim poročiti.«
»O, očka!« je hotela ugovarjati Suzana.
»Otrok moj,« se je tedaj oglasila Kreugerjeva žena, »tvoj oče se je slabo izrazil. Reči je hotel, da je ljubezen eno, poroka pa drugo.«
»Dobro je, da se razumemo, oče ... Trdite torej, da je poroka? ...«
»Pomembno dejanje... pomembnejše od nakupa plašča ali avtomobila. In vendar tudi pri takih manj važnih nakupih gle^ damo, da si za denar, ki ga mislimo izdati, izberemo kar najlepše in najdragocenejše reči. Pri poroki moramo prav tako gledati na to. Vidiš, otrok moj, denar je poroštvo za kakovost in vrednost.«
»Že mogoče, oče; toda poroka brez ljubezni se mi zdi vzlic vsem vrlinam, ki jih ji vi pripisujete, kakor dober in topel plašč, ki ni ukrojen zame.«
»Ne razumem te, dekle. Kaj naj pomenijo vsa ta vprašanja? Upam, da mi ne boš prišla s sklenjeno stvarjo in mi pripeljala kakšnega smešnega zaročenca v hišo?«
»Ne, oče; le Molly Burkova mi je davi rekla, da ji premoženje njenega očeta daje možnost, da se
SLATINSKE
pjati
Za god in praznik mati dobro ve, otroci se Dr.OETKER-jevih kolačev vesele!
uporabljajte neškodl/ive
Slatinske tablete
za hujšanje
sestavljene iz naravnih mineralnih soli in rastlinskih ekstraktov
Proizvaja: apoteka MR. BAHOVEC, LJUBLJANA
V vseh lekarnah ICO tabl. Din 46* — , 200 tabl. Din 74'—.
Reg. No. 142'3 od 10. VII. 54
lahko poroči s komer le hoče, tudi če ne bi imel niti počenega groša. Nu, mislila sem, da boste tudi vi tako uvidevni z menoj.«
»Molly je koza! Boš videla, ne ho dolgo, ko bo nasedla kakšnemu pustolovcu, ki mu bo zadišala njena dota. Spametovala se bo šele, ko ji bo pognal milijone — takrat bo pa kesanje prepozno.«
»Mogoče pa ne bo tako hudo.«
»Po navadi je tako. Izjem skoraj ne poznam.«
»Če nič drugega, bo vsaj spoznala, kaj je prava ljubezen.«
»Zapomni si: od ljubezni ni bil še nihče sit.«
»Hotela sem vam tole reči, oče: mislite si, da bi tudi jaz imela v načrtu kaj takega kakor Molly Burkova in bi vam predstavila dobro vzgojenega moža iz boljše rodbine, a brez denarja ...«
»Ne maram si misliti takih reči.«
»Vseeno vas prosim. Hotela bi vedeti, da se bom znala ravnati.«
»Ah, vedeti bi hotela! Prav, naj bo, da ne boš v dvomih. Pravkar sem ti rekel, da ti nikoli ne bi dal pristanka. Naj dodam —- v vzpodbudo lepemu gospodiču, ki bi ti utegnilo oko obviseti na njem — da ne bi dobila od mene niti beliča dote, pa če bi se oba na glavo postavila.«
»Nekaj takega sem si že davi mislila, ko sem poslušala Molly.«
»Vrata moje hiše bi ti bila zaprta, da veš; tvoj mož bi moral sam prijeti za delo, da te preživi.«
»Skratka, oče, pustili bi me, da umrem od lakote, samo da moj mož ne bi jedel iz vaših jasli.«
»Sama bi si bila kriva.«
»Tako, zdaj vsaj vem, kaj me čaka, če bi kdaj hotela poslušati glas svojega srca.«
»Da. Če je bil danes tvoj namen dognati moje nazore, jih zdaj poznaš.«
»Govorila sem samo o Molly Burkovi, oče .. . Reči moram, da je srečna, ker je Američanka.«
»To mi boš rajši pri drugi priložnosti razlagala.«
ŠTEVILKA TRI JE SKECNA ŠTEVILKA!
Tudi v Vašem življenju je najbolj važno troje:	zdravje,	lepota in sreča.
Skrbite torej v prvi vrsti za zdravje svojih zob! Negujte jih redilo z zobno kremo Sargov KALODONT, ki ima v sebi učinkovit dodatek sulforicinolcat dra. Braunlicha. S tem odpravite polagoma, a zanesljivo zobni kamen in preprečite, da se naredi drug.
Rada bi še ostala...
Napisal Jean Laportin
Suzi je bila popolnoma sama v veliki in prazni vili. Bleda in trudna je polagala svoje poslednje stvari v kovčege, tedaj je pa nenadno vstopil Taler, bivši očetov knjigovodja.
»Gospodična Suzi,« je vprašal v zadregi, »ali ste že južinali?«
Dekletu, zmedenemu in bolnemu zaradi dogodkov poslednjih dni, se je zdelo Talerjevo vprašanje predrzno.
»Ne,« je rekla kratko in nagu-bančila čelo. »Skodelice sem spravila že v kovčeg!«
Taler je zmajal z glavo.
»Ali ste sploh že obedovali?« jo je sočutno in boječe vprašal.
»Ne, saj nisem bila lačna! Hvala, Taler!« Prav hladno je to rekla.
»Privoščite mi vsaj to veselje, da vas smem povabiti na skodelico kave!«
Zardel je in jo plašno pogledal.
»Prej si ne bi upal kaj takega,« si je mislila Suzi in stisnila ustnice.
»Bojim se, Taler, da se spozabljate,« je dejala zviška. »Prosim vas, pustite me samo.«
Še črhnil ni več in odšel iz sobe. Suzi je gledala za njim, in zdajci so ji solze zalile oči. »Tako se torej godi človeku, kadar propade,« je grenko premišljevala.
Brez upanja in brezplodno je iskati dela, če ničesar ne znaš, če si se samo ježe in tenisa naučila! P:t je že tako, da bogati ljudje ne tlajo svojih Hetera nikamor in nikomur v uk. In komaj bo povedala svoje ime, bo vsakdo precej vedel. Čigava je . ..
»Klasnova? Bržčas sorodnica onega Evalda Klasna, ki so ga zaradi tihotapstva valut zašili za pet let? A, njegova hči ste? Prav rad bi vam sicer pomagal, gospodična, toda žal mi je . . . Zbogom, gospodična!«
Čez nekaj tednov je imela samo še šestdeset mark v žepu in nikjer ni kazalo, da bi dobila službo.
Nekega dne je prišla v posredovalnico, kjer se še ni nikoli zglasila.
Mož za pisalnikom jo je premeril od nog do glave.
»Aha, hči konzula Klasna ste? Poznam to zadevo! Hm, neko službo imam. Za strežajko v dvigalu bi vas morda lahko uporabil.«
»Kje pa?« je vprašala in glas se ji je kar tresel od veselja.
»Pri Wertheimu!«
Teden dni je stregla v dvigalu. Takrat jo je nenadoma poklical ravnatelj podjetja v pisarno.
»Gospodična Klasnova?«
»Ljubi Bog,« je molila pri sebi, »samo da me ne bi odpustil. Ljubi Bog . . .«
»Ne videl bi rad, da ostanete strežajka v dvigalu,« jo je ogovoril ravnatelj. »Morda bi hoteli v knjigovodstvo?«
Četrt ure kesneje je stala Suzi za hrbtom gospoda višjega knji-! govodje in čakala, da se bo obrnil.
Zardela je ko mak in vsa je bila v zadregi, ko je nenadoma i spoznala Talerja. Njemu se še videlo ni, da bi bil presenečen.
»Gospodična, izpolnite prosim to tiskovino in mi jo vrnite jutri zjutraj. Odkazal vam bom delo!«
»Najlepša hvala,« je zajecljala Suzi. »Ali se me nič ne spomnite, Taler?«
»Seveda, gospodična Klasnova! Toda ne bi si želel, da bi me spet ukorili kakor kužka. Tistikrat mi je bilo dovolj. Sicer pa, tukaj sem g o s j) o d Taler!«
Dvignil se je izza pisalnika in ji odprl vrata.
»Do svidenja!«
Ko je stopala po stopnicah, se je domislila onega prizora v očetovi prazni vili. Prepričana je bila, da se ji bo Taler maščeval za njeno oholost. Ni ga moškega, ki bi tako ponižanje požrl.
Drugo jutro ji je Taler odredil delo. Takoj se je zatopila vanj.
Suzi se je učila z vnemo. Nikoli v življenju še ni s takim zanimanjem sledila delu; toda pri Wertheinni se je hotela tudi zaradi Talerja postaviti.
Nekoč je slučajno slišala pogovor dveh deklet iz knjigovodstva.
»Klasnova?« je vprašala ta.
»Seveda. Sam Taler je bil zaradi nje pri ravnatelju in ga preprosil, da jo je vzel v knjigovodstvo. Prej je bila pri dvigalu,« je menila ona.
»Pa ti resno misliš, da je Taler-jeva prijateljica?«
»Menda!«
»A vendar nikoli uti besedice ne izpregovori z njo.«
»Draga moja, to je vendar samo pesek v oči. Poznamo to!«
Suzi je izpreletelo po vsem životu. Torej njemu se ima zahvaliti, da sedi sedaj v knjigovodstvu. Še k ravnatelju je šel zaradi nje,
ZLOBNOST »Ali imate gospa veliko družino?«
»O, ne; samo dva sinova imam in oba sta mi silno podobna.«
»Nu, da . .. dokler sta še otroka, jima to še ne bo škodovalo . ..«
(»Kolnische lil us tri er te«)
čeprav ga je nekoč tako grdo užalila.
Že zdavnaj ji je bilo žal, da se je takrat tako oholo obnašala. Da je pa Talerja ljubila, je začutila tisti večer, ko ga je srečala s tujo damo. Srce ji je pričelo razbijati ko kovaško kladivo.
Nekaj mesecev kesneje jo je poklical pisarniški sluga V predsobje. Pričakoval jo je neki starejši gospod; predstavil se ji je za odvetnika Moringa.
»Ko smo likvidirali premoženje vašega očeta,« je dejal, »smo našli velik zavoj vrednostnih papirjev, namenjenih vam. Ti papirji so danes zaradi ugodnega stanja industrije tako poskočili, da bi lahko dobili zanje najmanj 60.000 mark.«
Novica se je z bliskovito ----------
naglico raznesla po knjigovodstvu.
Suzi je vsa tresoča se sedela za pisalnikom. Tako razburjena je bila, da ni mogla delati.
Ob treh jo je poklical Taler.
»Gospodična Klasnova,« ji je dejal, »nemara ne boste hoteli več ostati pri nas, ker se je vaš položaj tako nenadoma izpreme-nil ? «
Razburjeno je čečkal s svinčnikom po podložku, in nekam bled je bil.
»Nimam tega v mislih!« je odvrnila Suzi. »Rada bi še ostala...«
»Suzi!« je zavpil Taler in skočil pokonci. »Ali res?«
Suzi je zardela.
»Da, rada bi ostala,« ljala. Ker si ti tukaj!«
Nerodno, zelo nerodno je, so v vrata vdelane šipe set minut so vedeli vsi Werthei-movi nameščenci, da je prokurist Taler ganljivo objel in poljubil gospodično Klasnovo v svoji pisarni.	(P-l*)
V kratkem času izgine zobni kamen
vzemi
dnevno
SARGOV
PROTI ZOBNEMU KAMNU
Gospodinja
V % hod jev^hod, ^apad-^apad
Kadar lezemo v globoko zimo in se nam zdi toplo poletno solnce daleč, daleč, sežemo najrajši po knjigah, ki nam približajo tuje dežele, polne skrivnosti in solnca. V naših dušah se spet poraja hrepenenje, hrepenenje, speče v vsakem človeku, hrepenenje po dalnjih zemljah in pustolovščinah, o katerih vsakteri sanja v tihih urah, o pustolovščinah, ki jih nikoli nihče doživel ni — in jih ne ho ... V tein, in prav v tem je skrivnost zlasti našega mladostnega hrepenenja, pa naj se imenujejo že Karl May, Fe-nimore Goopcr, Gerstacker ali Jules Verne. Pa tudi kesneje v življenju se
Franehot Tone kot poročnik Forsythe v Faramountovem filmu »Benguli«
teh in takih hrepenenj nikoli ne otresemo. Takrat postanejo našim dušam bližnji tudi evropski begunci, ki jih žene z doma v južne in vzhodne dežele žeja po novi, njihovemu umetniškemu hotenju bližji, domovini. Potlej nenadoma razumemo, kakor da hi nam nevidna roka snela kopreno z oči, slikarja Gauguina, pesnika R. L. Stevensona,
Lavvrida Bruuna, ki so pijani barv in luči Južnega morja slednjič našli svoj lastni »jaz«; razumemo pojapončenega Lafeadia Hearna, ki ga je Evropa svoje dni oboževala, pesnika daljnjih morij, v Angleža prelevljenega Poljaka Josepha Conrada, ki ga je šele smrt približala prebivalcem Srednje Evropi4. S poželenjem segamo po delih Američanov Rreta Harta in Jarka Londona in še po mnogih drugih, ki netijo v naših dušah hrepenenje po tujini.
Niti eden od teh vodnikov po deželah skrivnosti in pustolovščin ne živi več. Eden edini je še med živimi: Rudyard Kipling, pesnik džungle, ponosni lastnik Nobelove nagrade. Ko se ho letošnje leto poslavljalo, dan prej samo, ho Kipling slavil svoj sedemdeseti rojstni dan; več let je že skoraj do malega nem, toda njegove stare knjige govore namestil njega. Krajina njegovih del je vtelešen sen britanskega imperija. Os pa, okoli katere se vse pri njem vrti, je in ostane Indija. V Indiji se je rodil kot sin muzejskega ravnatelja v Laho-ru. Sprva je živel in deloval v Indiji in z Indijo je zaslovel. Ni ga elementa v živem svetu, ki hi utegnil hiti Kiplingu tuj in neznan, vendar hi — če hi izbrisali iz njegovih del Indijo — ostal od njih le še tenak in luknjičav plašč. Kadarkoli je usihala njegova pesniška ži-] 'iea, se je vrnil zmerom znova k svo-j jeniu izvirku — v Indijo. Kipliugovo najslavnejše delo poje slavospev džun-| gli, in džungla je eno z Indijo. Džungla 1 je vir indske moči, je vir angleške mo-| či, Anglija je vir Kiplingov, Kipling je pa eno z britanskim imperijem — in I krog je sklenjen.
Kipling je več kot navaden kolonijski pisatelj, pesnik eksotike je, kakor sta bila njegova francoska vrstnika Pier-re Loti in Claude Farrere pesnika Dalj-njega in Bližnjega Vzhoda, le da njima hrbtenica ni bila prirasla ob dežele, ki sta jih opevala. Kiplingova podoba bi ne bila popolna, če bi ne povedali, da je bil bard (pever pri starih Keltih.
Op, ured.) onih, ki so s svojim junaštvom pripomogli in omogočili Angliji do moči na Daljnem vzhodu: angleških kolonijskih vojakov. Kipling je bil že tedaj pesnik angleških kolonijskih vojakov, ko ti v svoji domovini še niso bili v časteh. Še pred knjigami o džungli je izdal vojaške pesmi »Barraek Rooni Ballads«. Njegov junak je bil prostak Tomniv Atkins, veseljak in pustolovec, žejen ko meh in hraber ko
Ahil.
Kar je bil njemu Tommv Atkins, je kolonijski častnik mlajšemu romanopi-
ZDRAVILNI CAJ PRISTAVIMO Z MRZLO VODO Prav malo je znano, da je treba zdravilne čaje pristaviti z mrzlo vodo, razen če jih potrebujemo za potenje. Poprovo meto, baldrian in vse druge take čaje namočimo v hladno vodo in jih pustimo, da se lužijo. Kaj kmalu se voda pobarva in dobi naraven okus in duh po zelišču. Tak čaj je prav gotovo mnogo boljši od kuhanega, zakaj s kuhanjem ali 'parjenjem utrpe zelišča zdravilne snovi. Kdor ne more uživati grenkega čaja, naj si ga tik pred pitjem sladka, a ne preveč.
KUHANJE JAJC
Jajca so zmerom prav priljubljena jed. Čudno je le, da si skoraj vsakdo želi drugače kuhanega jajca, pa je gospodinja časih v hudih škripcih, če pozabi, kako ga mora skuhati temu in kako onemu.
Zvečine si pomagajo gospodinje z J uro, toda kaj rado se zgodi, da h koncu pozabijo, koliko je bila ura takrat. ce i ko so jajce dela v kipečo vodo. Nika-Že čez de- 1 kor pa ni prav, da podurnemo jajca v kipečo vodo, zakaj v vreli vodi beljak prenaglo zakrkne. Beljak se mora skuhati, sicer je žilav in težko prebavljiv. Vsak otrok ve, da so jajca »težka« jed, temu pa ni tako, če jih pravilno kuhamo.
Vsaka gospodinja naj si zapomni, da je treba jajca položili v hladno vodo. V tistem trenutku, ko voda zavre, je jaj-že kuhano. Komur je všeč mehko, to-tnu ga poda go-takoj ko je za-
je zajec-
zmagoslavnih osvojevalcev, obdanem i visokimi nedostopnimi gorami, tam ol
visokih gorskih prehodih, ki peljejo v rej prav mehko jajce, peterorečje Pendžab, je teklu zibelka j spodinja kar iz vode temu lilmu; tam na gorskem pr e- vrela. Kdor si pa želi nekoliko trši- ko hodu Kajberja, nu ufganski meji, so hunegu, naj ga pusti še kakšne pol minute v vreli vodi. Gospodinja, ki pola-
(
Douglus Dumbrille kol Mohamed Kan v »Bengidih«
sfilmali najlepše krajine, najčudovitej-i še prizore. Tuji so, samosvoji, zanimivi ! pa tako, kakor jih redkokdaj najdemo v filmih, poleg tega pa tako resnični in živi, da gledalce uklenejo.
Tri mlade suličarske častnike dohiti tam čudna in napeta usoda. Pristno t snetje okolja nam tako približa deželo, da jo spoznamo in razumemo. Ta In-! dija ni taka, kakor smo jo poznali do- i ; slej — Indija slavnostno pisana, mrgo-| leča bogatih in velikodušnih maharadž ! in prekrasnih njihovih žena. Ne! Prava j | in resnična Indija je vse bolj filmska, kakor filmska Indija, ki so nam jo doslej servirali. Sami jo bomo videli, sa-i mi se bomo prepričali, da je Indija v | »Bengalih« prav in resnično indska. In-
ga jajca v kipečo vodo, nevede uniči mnogo redilnih snovi v njih.
; .lija je bila, je in bo ostala nam Evrop- |w .(i	prebavi,
i ceni zmerom dežela nasin sanj, ker je i polna samih skrivnosti in v bistvu tako * j za večno tuja in nerazumljiva, kakor | nam jo je Kipling naslikal:
»Vzhod je vzhod, zapad — zapad, nikoli se ne bosta našla .. .«
CENA PODOBE Slavni ameriški slikar James \Vhistler (1834—1903) je nekoč slikal nekega bogatina in zahteval za podobo 500 funtov.
RED V HRANI
Vsi telesni organi morejo pravilno in redno delovati samo tedaj, če redno dovajamo hrano. Nekateri sicer trde, da je zgolj pretiranost jesti oh določenih urah. To pa ni res, saj zahteva red telo samo. Morda bo kdo rekel, da se telo celo neredu privadi; blagor mu!
Telesno zdravje je tesno povezano z j lepoto, oboje s prebavo, le-ta je pa spet odvisna od hrane. Kdor ne pazi na redno prehrano, ne pazi na svoje zdravje, torej škoduje sebi in si kvari lepoto. Naše telesno počutje je odvisno od red-ta pa od redne in pravilne hrane. Zato je trelm še otrokom vcepiti smisel za red in jim dajati : zajtrk, obed in večerjo oh določenih : urah. Kdor pri starših ni bil vajen reda, naj se mu v kesnejših letih privadi, saj i ho samo njemu v korist. Vsakdo naj si ' zapomni, kakšna hrana mu tekne, da Ji e ho po nepotrebnem preobremenjeval | r-vojega želodca in prebavnih organov s I hrano, ki mu ni všeč in mu ne prija.
Točnih pravil, kdaj naj kdo je in koliko, ne more seveda nihče postaviti. Pribito je pa, da se živčno bolan človek
»Povejte mi 110, Mr. Whistler, koliko časa ste pa delali to podobo, ki zanjo ne sme za zajtrk »nadevati«, čeprav dru
Dobra roba se hvali zato Dr. OETKER-ju
sama,
ni potrebna reklama!
scu Francisu Yeatsu-Brownu, ki je zasidral svoje korenine v istem ozračju. Yeatsa Browna — sinu Indo-Britov, kakor je bil Kipling — pri nas še nihče ne pozna. Kaj kmalu se nam bo pa predstavil v filmu, ki ga je Paramount ustvaril po njegovem glavnem delu. Film nosi naslov »Bengali« — in je visoka pesem angleških kolonijskih čet, ki čuvajo angleško državo ua najranljivejši točki, v severno zapadnem kotu Indije. Tam ob prastarem vhodu vseh
zahtevate kar 500 funtov?«
»Zdi se mi. kakšne tri do štiri ure,« je odgovoril Whistler.
»Rekel bi, da je nekam dosti, če zahtevate za tri do štiri ure dela 500 funtov,« je pikro pripomnil bogatin.
»Dosti?« je odvrnil \Vhistler. Saj sem vendar potreboval vse svoje življenje, da sem mogel naslikati tako podobo.«
KOMPLIMENT
Mlad nadutež modruje: »Vsi moški, ki se ženijo, so bedaki!«
»Vi ste pa še samec?« ga porogljivo vpraša dama.
gcmu izdaten zajtrk prav prija. Ljudje ki jedo slaščice od jutra do večeru, nimajo dobrega teka, ker prav gotovo nimajo reda v ostali brani. Časih razen slaščic ničesar ne jedo, časih jih flu prime pravu pogoltnost.
Vsakdo naj si torej pravilno uredi svojo prehrano, zakaj le potem bo pravilno tudi delovanje želodca, bezgavk, mišic, krvnega obtoku in črevesja.
RAZTRGANE ZAPESTNICE PRI MOŠKIH SRAJCAH
odpuramo, pokrpamo raztrgano stran, potem jih pa prišijemo narobe k rokavu.
»Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati"! kdor jih pokusi, trdi vsaki.
otok	zakladovLawrence m Arabci
Povest v slikah
Prirejena po znamenitem romanu, ki ga je napisal
Robert Louis Stevenson,
in po filmu istega imena družbe MGM
z VVallaceom Beeryjem, Jackiejem Cooprom in Lionelom Barrymorom
21
Dolgi John in njegovi mornarji so si ves dan belili glave in iskali na vse strani, da bi našli zakopani zaklad. Drugo jutro na vse zgodaj je prišel v ostrog dr. Livesuy; nudil je začasno nitev premirja in hotel govoriti z Jakcem. Ker je deček dal besedo, da ne bo zbezal, mu Dolgi John dovolil sestanek z zdravnikom.
Dr. Livesay je tedaj skušal pregovoriti Jakca, naj gre z njim, toda deček ni mural kr-siti dane besede in je	.3013-''j	//	Z
rujši ostal pri Dolgem 	j\	\	\	|	'
22
Flinlu je šest njegovih ljudi pomugulo zakopati zaklad. Njihovi okostn jaki so kazali pot do skrivališča. Sledeč tem groznim znamenjem in ravnajoč se po zemljevidu, so Dolgi John in njegovi razbojniki res prišli do kraju, kjer je bil za-klad zakopan. A kaj je to? Zagleduli so jamo v tleh. Nekdo je mond kopali že pred njimi! Razočarani mornurji so se srdito obrnili proti Dolgemu Johnu... tedaj so pa počili streli iz zasede. Preden so se razbojniki zavedli, jih je že pokosil ogenj iz pušk kapitana Smol-lella in njegovih ljudi.
23
Zdaj naj vam pa odkrijemo skrivnost tega zaklada. Neki ubog vrug, slaboumen mornar, ki ga je bil Flint izpostavil na otoku, je odkril zuklad in ga spravil v votlino, kjer so ga potem našli zdravnik in njegovi prijatelji. Da ste videli, koliko je bilo rubinov, biserja, smaragdov in zlata! Besede ne morejo popisati tega neizmernega bogastvu — in vse to je bilo zdaj njihovo! Jakcu so rešili, razbojniki, kolikor jih je še ostalo živih, so se razbežali na vse strani, Dolgega Johna so pa ujeli.
24 j
»Hispuniola« se je na povratku na Angleško ustavila z zakladom na krovu v luki nu Jamajki. Dolgi John je uklenjen; na sliki vidimo, kako pripoveduje Jakcu, s kakšnimi občutki bjo šel pod vislice. Toda Jakec je vzljubil razbojnika, čeprav ve, da ga ni nič prida. Zato ga je sklenil rešiti. Počakal je, da so se	vsi	izkrcali,
potem je	pa	odklenil
rešetke in Dolgega Johna izpustil.
Tako se konča ta povest. Jakec in njegovi prijatelji so se srečno vrnili domov in so še dolgo živeli v sreči in blagostanju.
»Otoka zakladov« je konec. Mnogoštevilni dopisi, ki smo jih prejeli, pa tudi ustna priznanja so nam dokaz, da smo srečno zadeli, ko smo se pred poldrugim mesecem odločili, du priobčimo to lepo povest v slikah, primerno prav	tako	za	odrasle	kakor	za	otroke.	Zato	že	danes	napovemo,	da	bomo v
kratkem	spet	presenetili	naše	brulce	s	podobno	povestjo v slikah, le	še lepšo
in zanimivejšo.	UREDNIŠTVO.
(Gl. štev. 22—27)
Toda nobenemu Turku še na | misel ni prišlo, da ima v ženske preoblečene moške pred seboj. Nekemu Arabcu iz Lavvrenceove-ga spremstva bi se bila pa skoraj primerila nesreča. Neki turški vojak mu je vse preognjevito dvoril .. . a na srečo je Lawrence to opazil in v poslednjem trenutku rešil prijatelja iz nerodnega položaja. S spretno izmišljenim iz-j govorom se je nato poslovil od Turkov in krenil s svojimi zvestimi proti Damasku. Turki so jim sicer še nekaj časa sledili, pa so si h koncu vendar premislili in jo ubrali nazaj k onim cigankam, ki so ostale pri šotoru.
Lahkoverni Turki so šele kes-neje izvedeli, kakšnim cigankam so sadili cvetke .. . Seveda so se jim tovariši na vse grlo smejali, oni sami so bili pa besni, ker so prezrli tako imenitno priliko, ki bi jim bila vrgla razpisanih 15 tisoč funtov nagrade.
Tudi tokrat se je Lawrence vrnil v šotor svojega prijatelja emi-ra Fejzala z bogatim plenom. Nabral je bil toliko važnih podatkov o namerah turške vojske, da so Arabci zaradi njih spremenili ves svoj vojni načrt. Kmalu nato so Turki na lastni koži čutili, kako strašen in neizprosen je njihov angleški sovražnik.
Razmere na turško-arabskem bojišču so se kmalu močno izpre-menile, seveda Turkom na škodo. Turki so bili čedalje v hujših škripcih, zato je vrhovno poveljstvo turške vojske neprestano premeščalo poveljnike na arab-, skem bojišču. Zakaj vso krivdo za neuspeh so pripisovali edinole nezmožnosti vojnega poveljstva.
V resnici pa turški poveljniki niso bili prav nič krivi neuspehov, zakaj edini, ki je imel vse na vesti, je bil Lavvrence.
V tistih dneh so angleški časniki z navdušenjem prinašali članke o zmagovitem prodiranju Arabca emira Fejzala in o uspehih angleških čet v severni Arabiji pod poveljstvom generala Allenbvja.
Po pravici so angleški listi manj cenili uspehe svojega generala v Arabiji od uspehov arabskih čet, za katerimi se je skrival nevidni duh in vrhovni vojskovodja, stotnik Lawrence. Nekateri listi so prinašali kar čez vso stran velikanske napise:
»Lawrenceovi Arabci pode Turke na vsej črti!«
Turki se kaj kmalu niso mogli več kosati z Lawrenceovimi Arabci, zakaj nikoli niso napadali v strnjenih vrstah, temveč so bili zmerom razdeljeni na manjše 1 skupine in so se zdaj tu zdaj tam zagnali na nič hudega ne sluteče Turke. Skoraj vselej in povsod so se Turki morali rešiti v beg.
Turška samozavest je bila zaradi teh neprestanih porazov seveda hudo prizadeta. Nekam s | strahom so bežali pred Arabci, zakaj vsepovsod so slutili zlega duha: »belega Arabca« — Law-rencea.
H koncu je moralo vrhovno poveljstvo turške vojske hočeš nočeš poklicati vojake še z evropskega bojišča na arabske postojanke.
ZAVZETJE JERUZALEMA
Arabci in Angleži so pričeli v decembru leta 1917 prav srdito napadati Turke. Spopadi so bili celo srditejši od bojev na evropskih bojiščih.
Angleški vojaki so z morske obale Mrtvega morja prodirali skozi Palestino in tako tvorili le-
vo krilo arabske vojske. Tudi v puščavi onstran Jordana so prodirale angleške čete.
Dobršen del arabske puščave v Transjordaniji so zasedli vojaki emira Fejzala, torej Lawrenceova vojska. Lavvrence je umel na čudovit način obdržati stalne stike med Angleži in Arabci in je vselej o pravem času namignil angleškemu in arabskemu poveljniku, da je treba pričeti ofenzivo proti Turkom.
Turki so bili v silni zagati. Dolžina angleške in arabske fronte je bila neizmerna, vrh tega pa mnogo ugodnejša za napadalce, nego za branilce. Seveda so Arabci dodobra poznali puščavo, (ločim Turki še preglednih in točnih zemljevidov niso imeli, pa
tudi peščenih puščav niso bili va-jeni.
Zgodilo se je, da so Arabci — čeprav v manjšini — zajeli velike oddelke turške vojske kar brez boja. Nekoč so celo Fejzalovi Arabci skočili Turkom v hrbet in jih do poslednjega moža pobili, ker i se Turki niso mogli nikamor rešiti.
Od tistih dob so Arabci neprestano trgali turško fronto in povzročali nepopisno zmešnjavo v turških vrstah.
Okrog 20. decembra 1917 so se Lavvrenceovi Arabci in angleški vojaki združili in se napotili na zmagoslavno pot proti Jeruzalemu. V tem boju je bil Lavvrence oblečen v navadnega arabskega vojaka, jahal je pa na hitrem beduinskem konju. Boril se je kakor pravi Beduin.
O božiču leta 1917 so Arabci skupno vkorakali v Jeruzalem in potisnili Turke globoko v ozadje Palestine. Turški vodje so si zaradi tega novega sovražnikovega zmagoslavja kar pulili lase.
Način novega Lavvrenceovega vojskovanja se je imenitno obnesel. Že zdavnaj je bil »mali mož« izprevidel, da Arabci, razdeljeni v peščice, ne bi mogli tako hitro in zmagoslavno prodirati. Tudi Fejzal se je po zavzetju Jeruzalema odločil za strnjeno borbo. Videl je, da bodo tako laže in gotove je kos premoči turške vojske.
Arabci so bili svoje zmage kar pijani. Sanjali so od tistega dne samo še o popolni osvoboditvi Arabije izpod turškega jarma. Svojo zmago so slavili kar najsve-čaneje. Zbranim vojakhnt je emir Fejzal dopovedoval in naglašal, da gre edina zasluga za to veliko zmago arabskega orožja Lavvren-ceu.
Vpričo vse vojske se je Fejzal pobratil z Lavvrenceom in ga od tistih dob imenoval samo še svojega »brata«. Tudi Arabci ga niso več klicali »belega Arabca«, temveč so mu rekli »brat emira Fejzala«.
Po tej zmagi je Lawrence ponovno založil Arabce z zlatom, orožjem in strelivom. Naročil je ogromno zalogo strojnic in topov, tako da so bili Arabci čez noč opremljeni kakor vsaka redna vojska.	Nadaljevanje	prihodnjič
Hali ogl asi
god, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega ted-I nika« pod šifro »Lep postranski zaslu-
I žek«.
Muli oglasi v »Družinskem tedniku« stunejo po Din 1.— beseda. Posebej se računa davek, in sicer za vsak muli oglas Din 1.50. Kdor želi odgovor ali dostavitev po pošti, naj priloži 3 Din v znamkah.
BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jib z Oro-burvo za lase, ki jo dobite v črni, rjavi, temno-rjavi, svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30.—. I’o pošti razpošilja parfumerija Nobi-lior, Zagreb, llica 34.
MAKULATURNI PAPIR naprodaj. — Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«.
Za mal’ d’ narja Josf’ muzke 1
^	Plošče - gramofone izpo
ff	sojamo, zamenjavamo,
6K	-trodajamo in kupujenu
m*> ELEKTROTON‘
A * O, Z.
pasaža nebotičnika
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda iz kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30.—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
TVRDKA A. & E. SKABERNE, Ljubljana, javlja, da jemlje do preklica v račun zopet hranilne knjižice prvovrstnih ljubljanskih denarnih zavodov (Mestne hranilnice, Ljudske posojilnice).
Vabimo Vas k nakupu v najcenejši.oblačilnici
A. Fresk er
Sv. Petra cesta 14
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem Euu-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40.—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
POVERJENIKE SPREJMEMO v vseh krajih Dravske banovine, pa tudi dru-
NEPOTREBNIH DLAČIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Ernol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15.-. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Ilira 34.
OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograjice, triciklje itd. solidno izdelano in poceni pri — S. Rebolj & drug, Ljubljana, Gosposvetska 13, Kolizej.
POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov — Rudolf Zore, Ljubljana, Gledališka ulica št. 12, telefon 38-10. — Pismeni odgovor Din 3.- v znamkah.
VAŽNO ZA GOSPODINJE IN DEKLETA!
Ravnokar je izšla od S. M. Felicite Ka-linšek v osmem pomnoženem natisu najpopolnejša knjiga
»SLOVENSKA KUHARICA« z novimi večbarvnimi tabelami in v elegantni vezavi, ki jo dobite za ceno Din 160.—
v knjigarni ANT. TURK nasl., LJUBLJANA, Tyrševa (Dunajska) cesta 5.
PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina s kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva cesta 25.
BELO GOSJE ČESANO PERJE prvovrstne kakovosti, izbrano in mešano s pubom prodam po Din 120,- kilogram. Vprašanja naslovite na: M. P. v upravo »Družinskega tednika«.
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« in odgovarja K. Bratuša, novinar Ljubljana; tiska tiskarna Slatnar d. z o. z. (Vodnik-Knez), Kamnik.