ZGODOVINA ZA VSE 107 PITANCA ZA VEDOŽELJIME SLADOKUSCE Boris Kuhar, Jože Mlinaric: Samostanska kuhi- nja. Prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. stoletja, ČZD Kmeč- ki glas, Ljubljana 2002, 205 strani. Knjiga Borisa Kuharja in Jožeta Mlinarica je uspel nasledek sodelovanja zgodovinarja in et- nologa, ki se je začelo z najdbo v celoti ohranje- nih samostanskih jedilnikov žičkih kartuzijanov za leti 1737 in 1738, ki jih je Jože Mlinaric odkril med arhivskim gradivom žičke kartuzije v Šta- jerskem deželnem arhivu v Gradcu. Ohranjeni samostanski jedilniki so v slovenskem prostoru resda redkost, v tej knjigi pa predstavljajo nujno potreben okvir, na katerega avtorja (vrhunski medievist in pronicljiv etnolog-kulinarik) nap- neta še »nekaj več«. Tisto »več« je brez dvoma po- globljen ekskurz o samostanski kulinariki nas- ploh, o umetelnosti priprave jedi v baroku, ki ni zaostajala za umetninami tedanjih glasbenikov ali gradbenikov. Z besedico »več« pa lahko ozna- čimo tudi pregleden in poljuden prikaz zgodo- vine kartuzijanov, predstavitev njihovih redov- nih pravil ter razčlenjen prikaz odnosa kartuzi- janov do posameznih hranil. Avtorjema je uspe- lo vsekakor zanimivo tematiko, ki pa pogosto ni bila dovolj podprta z viri, s pomočjo posrednih, sicer že poznanih pričevanj (Santonino) umesti- ti v neko širšo zgodbo o samostanih kot krajih kontemplacije in pobožnosti, a ravno tako tudi krajih lukulskih užitkov in ukradenih, prepove- danih sladkosti. Samostani so v svojem začetku delovali kot okop pred vsesplošnimi krizami v svojem oko- lju (intenzivno so jih ustanavljali denimo ob glo- bokih krizah v Cerkvi, ob prelomnih družbenih procesih - pokristjanjevanje), zato so morali z askezo in strogo pobožnostjo dajati zgled pok- varjenemu svetu in se s svojimi »žrtvami« (pritr- govanjem pri hrani, pijači, zapovedanim mol- kom) odkupovati za grehe svojih sodobnikov. Menihi pa so bili v večini kljub vsemu samo in predvsem ljudje, ki so radi skakali z ojnic, dajali krila svoji domišljiji ter manevrirali v strogo za- količenem prostoru redovnega življenja. V sklop teh naporov za olajšanje redovniškega vsakdanjika (vsaj kar se hrane tiče) sodijo teori- je o gojenju trinogih svinj (štirinožcev menihi naj ne bi jedli) ter iskanje lusk na vidrah in bo- brih (najstrožji redovi - tudi kartuzijani - so lah- ko jedli le ribe). Tudi brez te eksotike so v samo- stanih radi in veliko jedli in pili. Pri tem je po- membno zlasti dejstvo, da so samostani funk- cionirali tudi kot nekakšne gastronomske amba- sade ter znanilci novega - menihi so kmalu pos- vojili kavo in kakav, postne dni so si sladili z (dragim!) južnim sadjem, na njihovih mizah pa so se znašli tudi kalamari, želve, belüge in lososi (da o ostalem drobirju - rakih, školjkah, pole- novkah in slanikih ne izgubljamo besed). Pri vi- nu se večinoma niso zadovoljevali zgolj z doma- čim pridelkom, ampak so za posebne priložno- sti pošiljali po rebulo, vipavca in ostalo »uvože- no« pijačo. Hrana je bila v samostanih tudi pomembno orodje discipliniranja in moči. Menihe, ki so se kakorkoli pregrešili zoper samostanski red (za- mujanje k bogoslužju, obrokom, govorjenje) so po obveznem opominu ob nadaljevanju kršitve kaznovali z odtegovanjem hrane in pijače ali s ponižujočim prehranjevanjem (v refektoriju/je- dilnici so denimo morali jesti na tleh). Priorji so svoj položaj in naklonjenost »odkupovali« s hra- no in pijačo, ki so jo v obliki »pitane« (priboljš- kov) delili med svoje sóbrate, zato ne preseneča, da je generalni kapitelj (zbor kartuzijanskih priorjev) pogostokrat opominjal ali celo kazno- val preveč radodarne priorje posameznih kartu- zij, ki so svoje sóbrate predobro hranili in pojili. Priorji so imeli v prehrambenih zadevah namreč precej proste roke (pravila so jim prepuščala fi- no rektifikacijo prehranjevanja posameznih skupin redovnikov in deljenje priboljškov), če so se seveda držali splošno sprejetih pravil in prepovedi, načeloma pa je verjetno vsak raje tvegal opomin kapitlja kot očitke sobratov o svo- ji skoposti. Kljub številnim prepovedim in omejitvam ohranjeni jedilniki izpričujejo kuharjevo mojstrs- tvo in ustvarjalnost. Surovine (ribe, zelenjava, so- čivje) se sicer ponavljajo, kuhar pa iz njih pričara vedno nove in nove variacije na isto temo. Sto iz- branih »kartuzijanskih« receptov, ki zaključujejo knjigo je resda posodobljenih (»odmaščenih«, »odpopranih« in »odjajčenih«), vseeno pa jim mo- dernizacija ni ničesar odvzela. Nadejati se je, da bodo tudi žički recepti ubrali pot raznih kuharic sestre Vendeline, ki so konec 20. stoletja obnore- le sodobno slovensko ženstvo. Pri tem je po- membno povedati, da je bil od vse prehrane naj- dražji - post (z rižem, mandlji, orehi, marcipa- nom, pomarančami, figami in rozinami). VSE ZA ZGODOVINO 108 ZGODOVINA ZA VSE Prednost tovrstnih knjig pred tipičnimi kuha- ricami je vsekakor »dodatna ponudba« - kdorko- li bo to delo vzel v roke, bo skupaj z uporabno informacijo o sestavinah in načinu priprave po- samezne jedi »nehote« spoznal tudi drobec zgo- dovine. Je potem mar čudno, da se poigravam z misli- jo, da moramo Slovenci čimprej dobiti tudi svo- jo veliko kulinarično zgodovino, kjer bo v eni (debeli) knjigi zbrano vse tisto, kar so radi po grlih spuščali naši predniki od naselitve dalje? Aleksander Žižek DOMOVINA V SRCU Več avtorjev; Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2001,160 strani. Migracije lahko v današnjem slovenskem pro- storu spremljamo od srednjega veka dalje. Pa naj so bile v zvezi z romanji, trgovanjem, misijo- narstvom, študijem, rokodelstvom, ali pa pre- prosto z iskanjem boljšega kosa kruha. Še pose- bej je izseljevanje zaznamovalo slovenski pro- stor v 19. in 20. stoletju. O tej, do sedaj še ne celovito raziskani in pred- stavljeni tematiki, so v Muzeju novejše zgodovi- ne Slovenije v oktobru odprli občasno razstavo, ki kot rečeno govori o fenomenu izseljevanja. O procesu, ki je pustil globoke posledice na zgo- dovini slovenskega naroda in slovenski duši nasploh. Ob tej razstavi so avtorji skupaj s sode- lavci pripravili tudi pričujoči, sistematično ure- jen zbornik. Po uvodni besedi Marjete Mikuž nas v vsebino razstave in kataloga popelje prispevek Marjana Drnovška, ki se dotakne tako pojmov izseljenec in izseljenstvo, vzrokov za ta pojav, večjih valov izseljevanj, kakor tudi vpetosti izseljencev v no- va okolja. Skozi različna časovna obdobja in na vse kon- tinente pa nas popelje 27 življenjskih zgodb zna- nih in neznanih Slovencev. 27 naključno izbra- nih izseljenskih usod in prav toliko vpogledov v sicer prikrito posameznikovo intimo. Kot že rečeno, so različni vzroki vodili ljudi, da so zapuščali domača ognjišča in se podajali v bolj ali manj znani svet. Med prvimi izseljenci, ki so predstavljeni v tem zborniku, se pojavijo du- hovniki-misijonarji. V tridesetih letih 19. stoletja je med ameriške Indijance odpotoval Friderik Irenej Baraga; značaj, šege in navade »krščenih divjakov« je tudi popisal v knjigi. Poldrugo de- setletje pozneje se je v Sudan podal Ignacij Knoblehar. Tudi on je poleg strogega misijon- skega dela raziskoval jezik tamkajšnjih prebival- cev, bil je odličen poznavalec Nila in njegove okolice, med drugim pa se je zavzemal tudi za odpravo suženjstva. Približno v tem času sta se v tem delu Afrike pojavila tudi diplomata Anton Lavrin in Jožef Schwegel. Konec 19- stoletja je v slovenskih in etnično mešanih župnijah v ZDA deloval duhovnik Alojz Ignacij Kastigar. Tudi pustolovska žilica je gnala nekatere ljudi, da so se podajali v neznano. Opisan je primer Janeza Planinska, ki se je najprej pojavil kot zla- tokop na severu Amerike, nato pa se je učil pre- živetja med Eskimi in Indijanci. Prav gotovo pa je bil gospodarski motiv tisti, ki je v širni svet pritegnil največ Slovencev. Pa naj gre za krošnjarje iz Ribniške doline in Ko- čevskega, ki so si svoj kos kruha našli znotraj monarhije ali pa za kostanjarje, ki so si sezon- sko delo poiskali na Dunaju. Takšno delo je predstavljalo manj usoden in radikalen korak kot npr. odhod v Ameriko ali pa je služilo kot odskočna deska za pot preko oceana. Pred- vsem do 1. svetovne vojne je bila za številne »lepe Vide« cilj Aleksandrija oz. Egipt, po vojni pa so se Slovenke tam udinjale kot varuške in gospodinjske pomočnice. S trebuhom za kruhom so se podajali ljudje predvsem iz gospodarsko pasivnejših predelov in iz številčnejših družin. V času fašizma je s Pri- morske odšlo v Argentino in druge južnoame- riške države (načrtna kolonizacija v teh državah, t.i. »brazilska mrzlica«) veliko družin, npr. Misle- jevi iz Vipavskega so se v novi domovini dobro znašli. S pridnostjo in iznajdljivostjo je v indu- strijskih krogih v Braziliji dosegel velik ugled Ja- nez Hlebanja. Poleg Primorske so bila pogosta izseljevanja tudi z Notranjskega; med svetovni- ma vojnama so se od tu neredko izselile cele družine, včasih celo na različne konce sveta. Predvsem iz korespondence z njihovimi doma- čimi, pa tudi iz drugih virov, se da bolj ali manj natančno rekonstruirati njihovo življenjsko pot. Tako je zanimiva zgodba gozdnega delavca An- tona Šivca, ki se je po petih letih izseljenstva vr- nil v domovino, da bi »dal cesarju, kar je cesarje- VSE ZA ZGODOVINO