Kostanjarica
Vteh hladnih, vetrovnih je-senskih dnevih je po Ijub-Ijanskih ulicah vse polno na hitro postavljenih hišic, ki vabijo mimoidoče s svojim omamnim vonjem po sveže pečenem kostanju. Tudi te zelene hišice, prav tako kot rumeneče listje in vsak dan bolj sivo nebo - so del jese-ni: zrasle so kar nekako čez noč na uličnih vogalih, kjer je morda še včeraj samo ve-ter dvigal prah s ceste. Zdaj pa se kar naenkrat ne more-mo več upirati želji, da bi nam večja ali vsaj mala meri-ca kostanja, sveže pečene-ga, dišečega, ogrela hladne dlani. Samo do kostanjarja je treba stopiti ter počakati ne-kaj minut, pa naši prsti že luščijo zapečeno, skoraj črno, hrustljavo lupino...
Ondan sem se ustavila pred tako zeleno hišico, po-stavljeno pred Dom JLA na Trgu OF. Prltegnil me je pri-jazen obraz kostanjarice in pogled na pečen, vroč ko-stanj - in v hipu sem se odlo-čila: pri njej bom kupila me-rico kostanja in malo pokle-petala z njo; kdove - morda pa bi se rada z nekom pogo-varjala, Izmenjala besedo -dve z mimoidočim, ki si je zaželel njenega kostanja!? No, ogovorila sem jo, med-tem ko je ona premešala ko-stanj v nekakšni veliki pečici, kjer je skozi odprtine žarel rdečkast žar oglja, nakopiče-nega na dnu posode. Zasme-jala se je, ko sem jo povpra-šala o njenem delu in nekoli-
ko nerodno ji je bilo, ko sem jo takole presenetila z mojo radovednostjo, a je kljub te-mu povedala:
» Veste, letoš je s prodajo kostanja bolj slabo - slabše, kot je bilo lani. Ne vem, kako da nekako ne gre... Kdo po-stavlja ceno? Ne vem, je že bila določena, ko sem letos prišla sem. Prihajam pa vsa-ko leto.«
Hotela sem izvedeti, koliko časa že opravlja to delo in bila sem zelo presenečena, ko je v smehu odgovorila:
»Dolgo, že zelo dolgo -menda kar nekako dvajset let... Prej je prodajal tudi mož, toda odkarje umrl, pri-hajam v Ljubljano sama. Do-ma sem pa iz kraja blizu Bro-da na Kolpi. V času, ko pro-dajam kostanj, živim pri sinu tu, v Ljubljani. Drugi sin živi v Karlovcu in on mi tudipošilja kostanj.«
Povedala je, da začne peči že dopoldne okrog osme ure in peče ves dan do kasnega popoldneva. Vmes ne zapira svoje hiške, da bišla na kosi-lo, kajti to ji prinese njen vnuk in je tako skoraj ves dan na delu.
-Pečenje kostanja je delo, ki ga že dolgo in rada oprav-Ijam,« je povedala in spet se ji je obraz razlezel v mnogo prijaznih gubic, ko je med smehom še rekla:
»Če drugo leto spet pri-dem? Kdove, če ne bo kaj drugega prišlo vmes, pa če me kar naenkrat stisne... pa me ne bo več... Tudi mojega moža je kar čez noč vze-lo...«, sejezresnila, natopa se je spet nasmehnila: »Si-cer bom pa spet prišla, če bo vse v redu!« Povedala mi je še, da doma rada bere vse mogoče - od knjig do časo-pisov - ter skrbi za svoj maj-hen vrt. Za preživljanje dobi kmečko zavarovalnino. Ko sem jo nazadnje vprašala, če se ji kdaj zgodi kaj neprijet-nega, je preprosto rekla: »Tudi, a raje pustiva to - saj gre mimo in je potem spet dobro...« Poslovila sem se in ona mije v roko stisnila še eno merico kostanja, rekoč: »Pa še kaj pridite!«
Dora Vodopivec