Listek. 375 Banovino in celo tje doli v Belgrad, Šabac, Kragujevac in Niš (1905). V svojih poročilih o teh potovanjih, ki jih je napisal v podlistku „Slovenskega Naroda", ni pozabil povedati, da je na edinstvo Srbov in Slovencev pil petnajst let staro * vino in da je celo — NB! brez suflerja! — napil na častniškem komersu kralju * in njegovi vojski. Naše gledališče in občinstvo mu je to njegovo izredno ljubezen in požrtvovalnost tudi vračalo. To se je pokazalo že ob njegovi 25 letnici, ki jo je slavil 10. decembra 1902, še bolj pa ob njegovi 40 letnici. Glavo mu poleg lovorja ovija sicer že tudi mistična tenčica gledaliških legend, to pa pri njem še ni nobeno znamenje starosti. Še vedno čil, živahen in podjeten gradi peto desetletnico v službi naše Talije. Težko je pisati o njem, ki je tako ozko spojen z zgodovino našega gledališča, da se od nje odtrgati ne da. Ko se bo pisala ta, se bo šele videlo, kaj je bil in je našemu gledališču njegov „Danilo". Da bi mu bil ohranjen še mnogo let! — on — L. C. Meurville: Reves & Glanes, vers libres, chansons et poesies. Ljubljana 1919. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. 61 str. 4 K. Od 25 pesmi te zbirke je 8 prevodov iz slovenščine in s temi se hočem natančneje pečati. Na čelu jim je Župančiču posvečen sonet „Prešeren". Omenil bi o njem le, da so zevi „tu as" (trikrat!) in „qui a" oblike, ki so strogo prepovedane v francoskem verzu, in pa, da 9-zložni verz „Ton genie cria sa de-tresse" ne spada v sonet z 8-zložnimi verzi. Nadpisi večine pesmi — posvetila raznim ljubljanskim damam — dajejo knjigi nekak čuden, skoraj bi rekel, reklamni značaj, ki bi se ga resno literarno delo moralo ogibati. Zakaj so ta posvetila dvojne vrste, ena „a", druga pa „pour madame" ali „mademoiselle", si pač ne vem tolmačiti. — Fritz Gundlach je v predgovoru svojih prevodov iz francoske lirike (Reclam. št. 4621—25) natančno začrtal, kako se morajo prevajati poezije. Med drugim pravi: „ . . . von der Lange (Silbenzahl) der Originalverse, den Reim-ordnungen und den Reimarten (mannlichen und weiblichen Reimen) solite der tibersetzer ohne Not nicht abweichen. Denn die Form eines Gedichtes ist etwas Wesentliches an ihm, von der Form hangt zum grofien Teil die Schon-heit des Gedichtes ab. Bei manchen Gedichtarten ist ja ein Abweichen von der Form beim Ubersetzen von vornherein uberhaupt ausgeschlossen . . . bei -spielweise bei Gaselen, Rondellen, Kanzonen, Terzinen ... Ist man nun beim Ubersetzen so schwieriger Gedichtformen ohne weiteres an ihre getreue Wie. * dergabe gebunden, warum soli man da bei einfacheren Formen vom Originale abweichen? Dazu liegt nicht der geringste Grund vor. Werner Schonemark sagt in dem Vorwort zu seinem „Franzosischen Liederbuche" ganz richtig: „Ohne Not und nur aus Bequemlichkeit von der metrischen Form des Origi-nals abzuweichen, ist dem tibersetzer nicht gestattet. . . Die Schwierigkeit besteht eben darin, unter und trotz enger Anlehnung an die Originalform auch den Inhalt getreu wiederzugeben. Und das ist mit ganz vereinzelten Ausnahmen sehr wohl moglich. Allerdings gehort dazu eine unermudliche Ausdauer." Samo ob sebi je umevno, da se'mora prevajavec strogo držati metričnih pravil jezika, v katerega prevaja. In tu tiči največja težava, če ima jezik izvirnika drugačna pravila. To je stvar, ki oddalji francoski prevod od slovenskega izvirnika, ravnotako kakor pristne slovenske rečenice, ki se ne dajo 376 Listek. dobesedno prevesti. To je različno bistvo verzifikacije in jezika, ki povzroča, da prevod nikoli ne more dosegati izvirnika. V vsem drugem ga pa mora dosegati, in če ga ne dosega, gre to na račun prevajavca. Oglejmo si Meurvilleove prevode! Prešernovo »Nezakonsko mater" je prevel s »Fille-Mere!" (klicaj je Meurvilleov). Izvirnik menja število zlogov v verzih, večina verzov ima 8 ali 9 zlogov, eden 7 (Meni mladi deklici), eden 10 (Kar sem prestala, pozabljeno je). Ker se na tak način ne sme spreminjati število zlogov v francoščini, se je odločil prevajavec povsod za 8 zložni verz. Edino četrti verz se mu je ponesrečil. Ima namreč 9 zlogov: Qui, naissant, m' a mise hors la loi! »Hors" ima soglasniški h in se brezglasni e pred njim ne elidira, temveč šteje kot zlog. Prevajavec se je v tem, kakor tudi v ostalih prevodih strogo držal starega francoskega pravila o sosledju rim, ki določa, da se morajo vrstiti dvojice ženskih verzov z dvojicami moških, da torej pesem ne sme imeti samo moških ali samo ženskih rim. To pravilo že zdavnaj ne velja, že Beranger je pisal pesmi s samo moškimi rimami, n. pr. „Le Marquis de Carabas". Prevod »Nezakonske matere" bi se mnogo bolj približal izvirniku, če bi bil prevajavec obdržal Prešernove same moške rime. Začetne rime Prešernove aabbccaa je skušal posnemati z aabbccbb. Vsebina prevoda se mestoma precej oddaljuje od izvirnika. Kdo bi v „cher petit a la tete blonde" spoznal »dete ljubo, dete lepo" ? Da je vprašaj, ki ga je stavil Prešeren na konec prve kitice, spremenjen v prevodu v klicaje, pač ni potrebno. „On, ki je pravi oče tvoj" je prevedeno kar na kratko s „ton pere" pridejano je pa »sans baisers te laisse". V 5. kitici, ki primeroma še najbolje odgovarja izvirniku, je prevajavec zamenjal dvojici verzov: Lorsque j' apertjois tes sourires Meni nebo odprto se zdi, De mes douleurs j' oublie les pires; Kadar se v tvoje ozrem oči, Quand je regarde dans tes yeux, Kadar prijazno nasmejaš se, Je crois voir s' entrouvrir les cieux: Kar sem prestala, pozabljeno je. Trije značilni začetki »kadar — kadar — kar" bi se morda le dali izraziti v prevodu; vsaj prva dva s „quand — quand", med tem ko ima prevajalec „lorsque — quand", lorsque menda le zaradi tega, ker bi mu pri quand manjkal en zlog v verzu. S tem se je pa spravil ob enak začetek obeh verzov. Dobro se mu je pa posrečila podobnost verzov »Vendar presrčno ljubim te" in »Vedno bom srčno ljubila te": »Je te cheris d' amour profond" in »A toi va mon amour profond!" - (čemu klicaj?) Prešernova »Izgubljena vera" (La foi perdue) ima v izvirniku 8 zložne verze, razen predzadnjega, ki ima 9 zlogov (Srce je moje bilo oltar). Prevedena je pravilno v 8zložnih verzih, le dva sta napačna: »Tu me F as ravie d' un regard ... — Je t' avais crue divinite." Brezglasni e v ravie in crue se šteje kot zlog, ker stoji pred soglasnikom; oba verza sta torej 9 zložna in ne spadata v pesem z 8 zložnimi verzi. Po obliki kakor tudi po vsebini se ta pesem bolj približuje izvirniku ko Fille-Mere, dasi moti poznavavca izvirnika mašilo »grands" takoj v prvem verzu : „Celestes brillent tes grands yeux —- Nebeško sijejo oči." Listek. n . * Sveta, čista gldrija" bi sedala morda tudi bolje izraziti kakor „de jadis la paix benie". Trije klicaji na koncu pesmi, ko ima Prešeren piko, so pač neumestni Splošen utis prevoda „Pod oknom" (Sous la fenetre) je zadovoljiv, ker je vsled značilne menjave verzov vsaj za oko podoben izvirniku. Slovenskim 4 zložnim verzom odgovarjajo enaki francoski, toda naglas je spremenjen: IX IX ! X i X Luna sije, Pred neznane Kladvo bije Srčne rane. V prevodu pa: X! X! La lune luit! (spet sklicaj) Mon coeur dolent, Tardive bruit — Jadis content, — (čemu pomišljaji?) Izvirniku bi bolje odgovarjalo, če bi bil vzel prevajavec 5 zložne ženske verze a la Verlaine: La lune blanche, ali samo „Lune blanche". 7 zložni verzi v tem prevodu odgovarjajo izvirniku le tam, kjer imajo moške rime, na pr.: „Ko nebeške zvezdice , . . Me srce, povej, al ne. — Seuls les astres le saui*ont! (in že spet klicaj) . . . Dis, si tu m' aimes ou non." Škoda, da se je tudi tu držal prevajavec zakona sosledja rim in menjal moške in ženske rime: Ak bojiš se govorit. — Kaj sirota čem storit! „N'oses tu parler! . . . D'un geste! . . . (prisiljeno) Ma chanson meurt et je reste!" Splošno je prevod dober, če se pomisli na težave, ki jih stavi oblika. V prevodu Gregorčičeve „Mojo srčno kri škropite" (De mou coeur repandez le sang . . .) odgovarja merilo izvirniku, samo verz „Rendra jolies comme fees" je napačen, ker ima en zlog preveč. Škoda je, da je v drugem verzu „Po planinskih solnčnih tleh" — »Sur la terre ensoleillee" značilni izraz planinskih" izpuščen. Drugače je prevod prav dober. Pod naslovom „Viens, pres de moi reste sans crainte . . ." bi pač ne slutili Gregorčičevega „Pogleda v nedolžno oko". Moške rime so v prevodu nadomeščene z ženskimi in obratno ia s tem je ves ritem in splošni utis spremenjen, tako da se izvirnik ne da spoznati: Viens, pres de moi reste sans crainte, ) ^ , ^ „ ,, . . , J ženske rime Doux ange a 1 mnocence sainte: J A mes cdtes sieds-toi, ) ,.. ^ , ¦ ., > moške rime Dans les yeux regarde moi! J Nikar, nikar se me ne boj, ) „ ..,,,„. - . ,. . t moške rime Nedolžni, ne,zm angelj moj J Le semkaj k meni sedi, ) „ , _, , , . . ,. ' > ženske rime Oko v oko mi gledi J Starinskemu ,1'heur" v zadnji kitici bi se morda le dalo izogniti. 378 Listek. Gregorčičev »Izgubljeni cvet" je prava pesem, to je pesem, da se poje. Skušajmo peti prevod (La fleur perdue) — ki je, kar se tiče števila zlogovl in rim točen — po znanem napevu. Ne gre! Zapojmo na pr. verz „Pourquoi ton teint sans hale"! Nemogoče ga je spraviti v slovenski napev, ima namreč za petje en zlog preveč (kakor vsi ženski francoski verzi), ker se namreč francoski brezglasni e na koncu verza poje (izgovarja), kakor vsak drug samoglasnik in torej ni nem. Nastane temeljno prašanje, ali naj se pri prevajanju slovenskih pesmi v francoščino francoski končni brezglasni e tudi šteje za zlog, ki odgovarja slovenskemu končnemu nenaglašenemu zlogu. Ali, drugače izraženo: Ali naj se vsaka slovenska ženska rima izrazi v francoščini z brezglasnim e (ki je edina francoska ženska rima!) in ali naj se ta šteje kot zlog? Moj odgovor je: da! Pojdimo nazaj k verzu „Luna sije". Rekel sem, da bi ritem „lune blanche" bolje odgovarjal izvirniku ko Meurvilleov „La lune luit". In zakaj ? Ker se to ne da peti po znanem napevu; pač pa „lune blanche". Iz teh razmotrivanj izvajam za bodoče prevode iz slovenske poezije v francoščino zakon, da se m o r a brezglasni e na koncu francoskega verza všteti v število zlogov; na pr. slovenski verz s poljubno žensko rimo ima 6 zlogov; ta se mora prevesti, da prevod odgovarja izvirniku, s 5 zložnim francoskim verzom -f- brezglasnim e, to je skupaj 6 zlogov; ne pa morda s 6zložnim francoskim verzom + brezglasnim e (kakor je to delal Meurville2), kar bi odgovarjalo v slovenščini 7 zložnemu verzu z žensko rimo. In drugi princip, ki naj ga prevajavec upošteva, je pa ta, da se ne drži več starinskega francoskega pravila o sosledju rim, ampak tesno držeč se slovenskega izvirnika prevaja njegove moške rime z moškimi, ženske pa z ženskimi. Ce bodo v bodoče rrevajavci upoštevali ta dva principa, bodo prevodi vse drugačni ko Meurvilleovi, to se pravi, podobnost prevoda izvirniku bo veliko večja, ne da bi se morda s tem količkaj grešilo zoper francosko metriko. Razen omenjenih prevodov ima knjiga še dva „Un coeur humain est chose sainte . . ." (spet tiste tri pikice) to je Gregorčičeva „Srce človeško sveta stvar!" in „Les Revenants", Jenkove „Obujenke". Pri prvi bi samo opomnil, da je verz „Douce, une parole ouvre le cceur" prav neroden in da sta konca verzov: „Mais parmi les fleurs ou tu bus Ce que tu semes, le sais tu?" — neblagoglasna. V „Les Revenants" je prevajavec rime premestil, na mesto moških je postavil ženske in obratno, kar je po mojem mnenju čisto nepotrebno, sicer se pa ta prevod čita najbolj gladko izmed vseh. Na koncu bi še omenil — kar sem mestoma že namignil — da je kli-cajo- in pikomanija v tej knjigi malo čudna, ne francoska. Dr. Pavel V. Breznik. Die Siidgrenze der deutschen Steiermark. Denkschrift des akademischen Senats der Universitat Graz. Mit 2 Kartenbeilagen. Graz, 1919. 8° 58 str. Graška univerza je izdala to spomenico v nemškem, francoskem in angleškem jeziku z namenom, da utemelji nemške aspiracije po južni, slovenski Štajerski. Spomenica hoče doseči ta namen na podlagi zemljepisnih argumentov, 1 Izvzemši napačni verz „Elles etaient cueillies ..." (spet tri pike!), ki ima en zlog preveč. 2 Zato so vsi njegovi verzi daljši ko v izvirniku!