1042
C. Zlobec
UREDNIKOVE MARGINALIJE
V zadnjem času je izšlo v Sodobnosti nekaj prispevkov (Zidar, Kramberger, Stih, Jovanovid in drugi), zaradi katerih imam kot urednik te revije nekoliko manj mirne dneve, kot bi si jih želel. V redakciji me obiskujejo prijatelji in sodelavci, na ulici me ustavljajo znanci, po telefonu se oglašajo »zoprniki v poklicu«, eni z obžalovanjem, drugi z navdušenjem, pa spet z očitki in skoraj z grožnjo — ob istih prispevkih, ob istih avtorjih, ki da so pogumni in poniglavi, pametni in topoumni, mojstri peresa in pocarji, družbeni analitiki in pamfletisti itd. itd. — vselej, kajpak, z ustreznim nasvetom: — Take avtor-
1043
Urednikove marginalije
je je treba še bolj spodbujati, take tendence podpirati... in: —Takim avtorjem je treba odločno zapreti vrata v revijo.
Tako so dnevi, ki jih preživljam, manj mirni, kot bi si želel, pa tudi v noč kane kaka misel, ki ni prijateljica mirnega, zdravega spanja. In taka nemirna, nadležna, zablodela misel botruje tudi tej uredniški glosi.
Revija mora stati sredi življenja, pravimo (od kdaj že?), ukvarjati se mora s kardinalnimi problemi naše družbe in časa, kot gledališče naj tudi revija drži v svojih rokah tisto znamenito Shakespearovo zrcalo, v katerem naj bi se brezobzirno spoznavali in prepoznavali, drug drugega in sami sebe, in Še: revija naj bo tribuna različnih mnenj, pogledov, odprta za slehernega, ki ima kaj bistvenega povedati itd. itd. Načela niso bila pri nas nikoli sporna.
Včasih kar zardevam ob naravnost agresivni hvali nekaterih avtorjev, kar nerodno mi je, ko poslušam: — Saj je tudi Cankar tako pisal, brezobzirno, naravnost, odpiral je rane in spuščal gnoj in prav nič mu ni bilo mar, kaj so o njem in njegovem pisanju govorili tisti, ki so svojo podobo iskali v njegovih likih... Zardevam sicer, hkrati pa vendarle postajam vse bolj trden: Saj je tudi Cankar . . ., skušam dopovedati drugi strani slovenskega okusa, a ne pomaga, razočaran spoznavam, da je Cankar orožje, ki ga znamo vsi enako dobro sukati, ob sleherni priložnosti, ob slehernem problemu, tudi z nameni, ki bi jih Cankar ne svetoval svojim posthumnim urednikom, naj jih sprejmejo v njegovo zbrano delo.
Toda šalo na stran.
Priznajmo si: v vsakdanjem pogovoru, v službi, na sestankih, na počitnicah, na potovanjih (službenih in privatnih), na obiskih, dobesedno v sleherni situaciji kritiziramo vse in vsakogar, razen sebe in svojega dela. In to na vseh ravneh, na vseh področjih, v vseh družbenih slojih, v vseh struktu-
rah. Ko pa se pojavi kritika v kritiki, pa naj bo še tako domišljena, odgovorna, ali celo v literarnem tekstu, v prozi, v dramskem besedilu, pesmi, takrat navadno zaženemo vik in krik in se zgražamo in zavijamo z očmi nad nesramnostjo avtorjev, ki da se kaj takšnega upajo, ki da blatijo nedotakljive vrednote in zaslužne (nedotakljive) ljudi.
Konkretno: Zidar je pisal o brezupnem položaju (in življenju) našega podeželskega učiteljstva, toda to je bilo za mnoge blatenje ljudi, poklica in družbe, čeprav je zmerom bolj res, da je vsako jesen teže dobiti učitelje za odročne šole, marsikje ostajajo šole prazne ... Kramberger razmišlja o resničnih in namišljenih dilemah slovenstva in slovenskega naroda, uspešno in neuspešno ruši trhle vrednote, pa tudi tiste, ki se mu takšne samo dozdevajo, in se hkrati muči, da bi se dokopal do »drugačne ljubezni do Slovencev«, pa mu že sredi razmišljanja padajo očitki, da pljuje na narod, na slovenstvo, čeprav sam zastavlja svoje razmišljanje kot »poskus«, torej kot objektivno možnost soočenja različnih pogledov in občutenj .. . Jovanovič (v celoti) in Stih (deloma) skušata skoz gledališko grotesko in satiro zdramiti v najnižjih plasteh naše javne in osebne morale, družbenih odnosov in človeških navad nekaj vznemirljivega vetra, ki naj vsaj poskuša odpraviti »onesnaženje zraka« pri nas, tudi moralno, pa že iščemo, kdo je posodil hrbet, glavo ali pa tudi samo obleko za ta ali oni lik oziroma: pri kom sta si avtorja brez dovoljenja vse te rekvizite izposodila .. .
Koliko let že traja pri nas gledališka kriza? Po številu in teži obtožb, žalitev, podtikanj, diskvalifikacij vseh vrst, strokovnih, moralnih in političnih, ki niso letele samo z ene sprte na drugo sprto stran, temveč so švigale vsevprek, navzgor in navzdol, zarivale so se torej v celotno tkivo naše družbe, je pač postala ta nadležna »gledališka kriza«
1044
C. Zlobec
— pa če nam je to ljubo ali ne — prav mikavna prispodoba naše duhovne zmede in nečednosti sploh. Je takšna slika »objektivna«? Je to »tipično«? O tem lahko steče polemika. In prav je, da steče. Toda nesmiselno je zahtevati, naj bosta satira in groteska trezna, neprizadeta, nekakšna opisna slovnica naših nravi in navad, ko pa smo se že v šoli učili, da sta to pač literarna prijema, ki se že dolgo ravnata po določenih zakonih. Ali pa naj čisto preprosto rečemo, da v naši sodobnosti ni ne snovi ne vzrokov za satiro in da jim torej v Sodobnosti, kot resni reviji, ni mesta. Ali z drugimi besedami, kot smo se včasih bolj tolažili kot šalili: Naj živi satira — toda poljska.
Čemu torej ta glosa?
Tudi naš čas in slovenska družba nista, o tem sem prepričan, tako brezbarvna, uniformirana, zaspana, omrtvi-čena, da bi jima bilo treba peti samo hozano ali mizerere, temveč sta ravno dovolj protislovna, zapletena, tisoč-obrazna, da je tudi v njiju marsikaj mogoče in potrebno. Celo kritična beseda pisatelja, pa tudi satira in groteska. Pa kritična, analitična in odgovorna, resnobna, čeprav včasih tudi neprijetno vrtajoča misel razmišljajo-čega človeka našega časa. To gloso zapisujem tudi zato, ker me v tej povišani temperaturi, ki spremlja nekatere prispevke v Sodobnosti, zmerom bolj peče tudi naslednja misel:
Parcialno merjenje sil, pa tudi zmerjanje v stilu ti mene — jaz tebe, ki smo mu ob gledališki krizi dokaj brez-
brižno priče že tri leta, sprejemamo kot sicer malce grdo, pa vendar primerno začimbo našega vsakdanjika, če pa se v literaturi srečamo z globljimi vzroki, ki so jim časopisna prestižna prerekanja samo vrhnja pena, smo že v skrbeh, kaj je z našo nacionalno dostojnostjo, tradicionalno slovensko spodobnostjo in podobno. Za zrelost, ki jo je slovenska družba že dosegla, bi bilo pričakovati ravno nasprotno: tudi sporne stvari, če se dotikajo pomembnih problemov človeka, če odpirajo karkoli, čemur je potreben čist zrak, bi morale — beseda je o gledališču — doživeti neobremenjeno konfrontacijo z občinstvom. Če trdimo, da so taki pisatelji apartni s svojimi problemi, naj se soočijo s ploskanjem in žvižganjem, naj jih občinstvo sprejme ali povozi. Da je občinstvo takšne presoje sposobno, najbrž ni treba posebej dokazovati.
Pa še: ob takem neposrednem soočanju (z vsem tveganjem, ki ga prinaša), bi tudi odpadla tista, večkrat nepotrebna kot potrebna skrb, kaj je za slovensko ljudstvo dobro in primerno, kaj ne. Tako bi enkrat vendarle zvedeli, kolikšna je dejanska moč sodobne slovenske dramatike in njena odzivnost v občinstvu.
Vznemirjenje, ki sili v razmišljanje, v tem primeru naravneje z odra kot iz revije, vsekakor pa vsaj iz revije, če že ne z odra, je prav gotovo zdrav pojav. Pa naj bo to trpka satira ali kro-hotajoča se groteska.
Saj je vendar tudi to boj proti onesnaženju zraka v nas.
C. Zlobec