Posamezni Izvod 30 grošev, mesečna na ročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE ŽIVELI. MAJ BORBENI PRAZNIK delovnega liudftval Letnik IV. Celovec, v soboto 30. IV. 1949 (21 B) Hai - praznik enotnosti vseh delovnih ljudi Devetinpetdeset let je minilo, odkar si Je mednarodno delavsko gibanje v svetu izbralo 1. maj kot svoj naj večji praznik, praznik dela in borbe za kruh in svobodo. Tega dne se v vseh deželah sveta ■zgrinjajo delovne množice in na proslavah, manifestacijah in prireditvah demonstrirajo povezanost delavskega razreda njegovo enotnost in strnjenost v borbi za socialne in politične pravice. Prvi maj ni samo praznik delavskega razreda, ampak je dan vseli delavcev, delovnih kmetov in ljudske inteligence, vseh onih, ki se bore za boljše in pravičnejše življenje, za zmago delovnih ljudi nad izkoriščanjem, zatiranjem in brezpravjem. Iz leta v leto so bile v zadnjih desetletjih prvomajske demonstracije mogočnejše, vedno bolj je tega due prihajala do izraza trdna povezanost in solidarnost delavskega razreda, njegova odločnost in neomajna vera v zmago izkoriščanih. Iz Jeta v leto so se sovražniki napredka in pravice vse bolj zavedali nepremagljive sile, ki jo je predstavljalo organizirano delavsko gibanje, sile, ki je vedno bolj grozila streti verige tlačanstva in izkoriščanja, ki je predstavljala vse večjo nevarnost za trhlo meščansko družbeno >bliko. Zato so nekoč (in ponekod tudi še da--*•«**) s policijskimi ukrepi skušali onemogočiti veličastne prvomajske prireditve, manifestacije enotnosti in solidarnosti delovnih ljudi v borbi za svobodo, manifestacije, ki so po svoji množičnosti, borbenosti in organiziranosti najzgovornejše prikazovale bližajoči se propad starega sveta in zmago izkoriščanih nad izkoriščevalci. Tako je bilo nekoč v stari monarhistični Jugoslaviji, v pol fašistični Avstriji, povsod, v vseli kapitalističnih državah, kjer se je trhli družabni red_ v strahu pred bližajočim se propadom začel posluževati poslednje oblike največjega nasilja —- fašizma. Delavski razred pa je tudi takrat proslavljal svoj največji praznik. Na čelu vsega delovnega ljudstva so delavci pod vodstvom svojih Komunističnih partij — četudi v ilegali — praznovali veliki praznik dela in kljubovali vsem šikanam in vsemu nasilju fašističnega in policijskega terorja. Ni bilo sile, ki bi takrat mogla preprečiti praznovanje tega velikega praznika. Danes praznujejo delovni ljudje v svobodnih državah svobodno in neovirano «voj veliki dan. V Sovjetski zvezi, kjer so delovni ljudje prvi v zgodovini človeštva odvrgli jarem izkoriščevalcev, proslavljajo danes prvi maj ob plodovih silnih uspehov velike Oktobrske socialistične revolucije, na poti v nove zmage. 'Jugoslovanski narodi, ki so se pod vodstvom svoje herojske Komunističe partije In njenega Centralnega komiteja osvobodili okupatorskega nasilja in domačih izkoriščevalcev, ki so za časa težke narodnoosvobodilne vojne uspešno izvedli revolucijo, proslavljajo letošnji prvi maj z velikimi delovnimi zmagami v tretjem letu petletke, ki bo iz nekdaj polkoloniulne, zaostale jugoslovanske države ustvarila novo, srečno in bogato socialistično Jugoslavijo. Tudi v državah ljudske demokracije bo ljudstvo praznovalo praznik dela v novih uspehih, ki jih je ustvarilo na temelju ljudske oblasti. Grško ljudstvo praznuje prvi maj v žilavi in zmagonosni borbi proti domačim imperialističnim hlapcem, ki kljub neomejeni intervencionistič-ui podpori ne morejo streti odpora in življenjske volje grškega naroda. Zmagoslavne armade kitajske revolucionarne vojske bodo praznovale prvi maj v osvobojenem Pekingu, Nankingu, Šanghaju, v milijonskih mestih, ki so dosedaj veljala kot simbol tujih vplivov in tujega vladanja na Kitajskem. Štiristo petdeset milijonski ki- Napad avstrijskih oblasti na osnovno demokratično pravico delovnih ljudi Celovec, 29. aprila 1949. — Okrajno glavarstvo v Velikovcu je z odlokom štev. 9/159/1949/Dr. W/Sch. z dne 25. 4. 1949 prepovedalo prvomajsko proslavo Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško v železni Kapli, okrajno glavarstvo v Ce- lovcu pa z odlokom štev. 14.763-1/1949 z dne 26. 4. 1949 prvomajsko proslavo v Borovljah. Ta svoj nedemokratični ukrep poskuša oboje okrajnih glavarstev utemeljevati z najrazličnejšimi trditvami, samo da bi zakrilo pravi namen prepovedi 1. majskih proslav Osvobodilne fronte. V zvezi s tem nezaslišanim napadom na osnovno demokratično pravico delovnega ljudstva je poslal Pokrajinski odbor OF za Slov. Koroško včeraj koroški deželni vladi protestno pismo naslednje vsebine: V imenu vsega slovenskega ljudstva na Koroškem, še posebej pa v imenu vseh delavcev in kmetov, ki so se hoteli udeležiti prvomajskih proslav Osvobodilne ironte za Slovensko Koroško v Železni Kapli in Borovljah, najostreje protestiramo proti Izzivalnemu odloku okrajnega g lavarstva v Velikovcu, s katerim prepove duje prvomajsko proslavo Osvobodilne Ironte za Slovensko Koroško v Železni Kapli in proti nezaslišani prepovedi prvomajske proslave v Borovljah s strani okr.jjuega^gla^varstV)a^kCdovcu^^ ^ y Velikovcu ,n Celovcu predstavljata edinstvene dokumente, ki bolj kakor vsi dosedanji pred vsem svetom razkrimkujejo ne samo skrajno sovražni odnos avstrijskih oblasti do slovenskega ljudstva na Koroškem, temveč do delovnega ljudstva sploh. , , Delovno ljudstvo si je v desetletni organizirani borbi proti samovolji in nasilju kapitalističnih izkoriščevalcev /a ceno težkih žrtev priborilo tudi pravico do praznovanja 1 maja. Razun v redkih deželah, kjer je delovno ljudstvo tudi se danes Izpostavljeno terorju fašističnih režimov, so prvomajske proslave nedotakljiva pravica delovnih množic. S prepovedjo naših prvomajskih proslav v Železni Kapli iu Borovljah dokazuje današnji režim na Koroškem, da se .,c uvrstil med redke nečastne režime, ki si drznejo nasilno teptati najsvetejše pravice delovnega ljudstva. Čeprav Je že utrudljivo, smo znova prisiljeni ugotoviti, da je kaj takega mogoče predvsem zaradi tega, ker sedijo v vrhovih varnostnega in ostalega javnega aparata na Koroškem ljudje, ki so na vidnih položajih^ nacističnem vojnem in upravnem aparatu pomagali Hitlerjevemu režimu vzdrževati fašistični teror nad slovenskimi m avstrijskimi antifašisti. Lgo-tavljanje tega dejstva in naše borbe proti temu ne bomo opustili tako dolgo, dokler ne bomo prepričali tudi vseh Iskrenih avstrijskih demokratov, da bo to stanje povzročilo s časom tydi njim nepopravljivo škodo. . , Doslej je z nacističnim duhom prepojenim šovinistom na odločilnih mestih še uspevalo s protislovenskimi ukrep, in protislovensko gonjo razpihovati nacionalno nestrpnost pri Avstrijcih. Prepričani pa smo. da bo kričeči primer, ko sedanji avstrijski oblastniki na Koroškem zabranjujejo slovenskim delavcem in kmetom uvrstitev v mednarodno praznovanje 1. maja, ki je praznik vseh delovnih ljudi brez razlike na narodnost, odprl mnogim poštenim avstrijskim delovnim iudem oči. Na tem primeru bodo lahko spoznali, da imamo koroški Slovenci prav ko ugotavljamo, da Je sedanj, avstrijski režim na Koroškem vse prej kakor pa demokratičen. Na tem protidemokratičnem lit odkrito terorističnem ukrepu avstrijskih varnostnih oblasti bo tudi marsikateri avstrijski delavec in kmet lahko spregledal, da jo koroška deželna vlada tudi vse prej kakor socialistična, čeprav ji načeluje glavar, ki bi rad obdržal videz 'socialista« in »Internaclonalista«. Kdor si še v letu 1949 drzne zlorabljati svojo oblast za to, da nasilno zabranjuje in prepoveduje delavcem in kmetom prvomajske proslave ni niti demokrat niti socialist temveč fašist in sovražnik delovnega ljudstva To bo brez dvoma potrdil vsak, kateremu besede demokracija, svoboda, socializem in internaclonalizem niso prazna fraza. Prepoved prvomajskih proslav Ossvobodllne fronte v Železni Kapli in Boro vilah ni preračunana samo kot udarec proti pravicam in enakopravnosti slovenskega ljudstva na Koroškem. Ljudje, ki se drznejo danes na tako nesramen načni teptati pravice slovenskih delavcev in kmetov, se jutri ne bodo pomišljali na enak način nastopati proti avstrijskim delovnim množicam. Zato ne protestiramo proti tem ukrepom avstrijskih oblasti samo kot nasilju, ki je naperjeno proti koroškim Slovencem, temveč tudi kot nasilju, ki ogroža demokratične svoboščine vsega delovnega ljudstva na Koroškem ne glede na narodnost^oved prvomajsk|h prosiav Osvobodilne fronte pa koroški Slovenci smatramo še posebej kot izraz strahu vele-nemško-avstrljsklh šovinistov pred tem, da bi slovenske delovne množice s svojo udeležbo na naših Pro*‘^ ovrgle zlagane trditve avstrijskih predstavnikov, da je koroških Slovencev samo se par tisoč in da si od teh želi svobodo iu združitev z matičnim narodom samo »mala peščica«. Po nedavnem Hasku v zvezi z Reberjevim obiskom v naJbolj germaniziranih trgih Slovenske Koroške, kjer so se gospodje Stossier, VVedemg m Kansch yza3emnov.trud,‘1; potrebne mase pred naročenega gosta, a. so dejansko uspeli mobilizirati samo smešno peščico bivših nacistov 1,1 «J,hoviJ prijateljev, je ta strah razumljiv. Nerazumljivo pa je utemeljevanje prepovedi med drugim tudi s tem, da bi lahko prišlo na teh proslavah do »dejanskih obračunavanj med SPOe in OF«, kakor to predvideva pred vsem vel.kovski okrajni glavar Tako absurdna iu zlobna podtikovanja, najodločneje zavračamo. Koroške oblasti in posebno velikovški okrajni glavar vedo /Uo točno, da koroški Slovenci še nismo nikogar napadli iu da tudi pošteni socialistični delavci se niso napadali koroških Slovencev. V številnih primerih pa so koroške Slovence že napadali različni nacisti, neoiasisti in VVurfkomandovci, ki se zbirajo v neonacističnem BHS-u. Ta druščina pa uživa, kakor vemo. blagohotno podporo avstrijskih oblasti na dejstvo in pa prepoved prvomajskih proslav slovenskim delavcem iu kmetom pa najbolj žarko osvetljuje pravi smisel teh “kreP°Pod našo častjo ie. da bi se spuščali v kakršno koli podrobno prerekanje o nadaljnji vsebini utemeliitev teh,»edemo-kratičnih in protiljudskih odlokov okrajnih glavarstev v Velikovcu In Celovcu, ker bi to pomenilo teto J"L Jar so. fašistom demokracijo. Prepovedi naših prvomajskih proslav in njihova nestvarna utemeljevanja kot t0 kar b0* izraz sovraštva do koroških Slovencev sploh, do slovenskih delavcev in kmetov in do vseh delovnih ljudi pa se posebej. tajski narod bo prvič v svoji zgodovini praznoval prvi maj svobodno, v zavesti, da si bo odslej pisal sodbo sam, V ostalem svetu pa bo delovno ljudstvo proslavljalo svoj praznik strnjeno v naprednih gibanjih, v borbi proti vojnim hujskačem, imperialističnemu zasužnjevanju, v boju za gospodarsko in politično neodvisnost, za kruh in socialne pravice. Tudi koroški Slovenci bomo skupno z vsemi naprednimi silami vsega sveta praznovali naš praznik, prvi maj. Praznovali ga bomo kljub temu, da so oblasti »socialistične« vlade Koroške prepovedale koroškim Slovencem prvomajske manifestacije. Praznovali ga bomo, kakor smo ga proslavljali v času rjavega nacističnega terorja v taboriščih in gozdovih, takrat, ko smo prelivali svojo kri tudi za tiste, ki so danes izdali enotnost delovnega ljudstva, ki danes s socialističnim znakom na rdeči zastavi svobode prepovedujejo prvomajske proslave koroških Slovencev. Verno, da je prepoved prvomajskih proslav Osvobodilne fronte za Slovensko Ko- roško prvi korak k tistim ukrepom, s katerimi so reakcionarne in fašistične oblasti skušale nekoč onemogočiti praznovanje prvega maja celotnemu delavskemu gibanju. Sovražniki enotnosti avstrijskega in slovenskega delovnega ljudstv^ na Koroškem se zavedajo, da je naša borba za priključitev k matični zemlji FLR Jugoslaviji, za nacionalno in socialno ^ svobodo, za demokratizacijo javnega življenja, za pravičen mir, del borbe, ki jo vodi avstrijsko ljudstvo za ljudsko demokracijo in svobodo. Prav zaradi tega, ker smo koroški Slovenci v tej borbi najbolj dosledni in najaktivnejši, skušajo ukrepe, ki so naperjeni proti naprednemu gibanju sploh, speljati sedaj v prvi vrsti proti naprednim organizacijam slovenskega naroda na Koroškem. Prepoved prvomajskih manifestacij Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško zato ni uperjena samo proti koroškim Slovencem, ampak je uperjena proti enotnosti delavskega in naprednega gibanja na Koroškem sploh. Prav zato bomo še dva- krat bolj praznovali naš veliki praznik, manifestirali za demokracijo in svobodo, izražali svojo solidarnost z avstrijskimi delovnimi množicami, zahtevali demokratizacijo javnega življenja, izkoreninjenje nacistične in velenemške miselnosti in protestirali proti sovražnikom miru in demokracije, ki z razpihovanjem nacionalnega šovinizma skušajo odvračati delovne množice od njihove borbe za socialne in politične pravice. Naše pravične borbe ne more premagati nobeno nasilje šovinističnih oblasti, niti organizirano zatiranje, niti nezakoniti in nedemokratični ukrepi. Zvesti načelom Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, edino resnične politične predstavnice koroških Slovencev bomo dvignili prvomajsko zastavo zmage in proslavljali veliki praznik delovnega ljudstva. „ , , .. Naj živi Prvi maj — praznik delovnih ljudi vsega sveta! Naj živi Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško! SVETOVNI KONGRES PRISTAŠEV MIRU Mir - želja vsega človeštva Delegati na kongresu so zastopali 600 milijonov ljudi Pariz, (TASS, Tanjug). — Od 20. do 25. aprila t. I. je bilo v Parizu zasedanje Svetovnega kongresa pristašev miru. Dvorana, v katerfje bilo zasedanje, je bila okrašena z zastavami 72 dežel in gesli za mir. Kongresa se je udeležilo 2005 delegatov, ki so zastopali 600 milijonov ljudi vsega sveta. Med delegati so bili znani znanstveniki, kulturni delavci, kmetje, delavci ter predstavniki največjih sindikalnih in drugih organizacij. Prvi je govoril francoski znanstvenik Fredcric Joliot Curie, ki je v imenu pripravljalnega odbora in milijonov Francozov pozdravil tuje delegate, pri čemer je opozoril, da je francoska vlada 370 delegatom onemogočila prihod v Pariz, kar je vsekakor slabosti in strahu pred resnico. Ko je govoril o zgodovinski vlogi kongresa. je Joliot Curie dejal: Zgodilo se je prvič v zgodovini, da so se v nekaj tednih zbrali predstavniki nad MM) milijonov ljudi, ki so enotni v borbi za ohranitev miru. Vlade, ki so pred nekaj dnevi podpisale atlantski pakt, so že pred več meseci popeljale svoje države na pot oboroževanja. Zdaj lahko ugotovimo strašne posledice takih vojnih naprav. Države Marshallovega načrta in atlantskega pakta niso več svobodne. Pritegnjene so v kampanjo vojnih priprav, oboroževanja in protisovjetskega hujskanja." Joliot Curie je obsodil uporabo atomske energije v vojne namene in končal svoj govor z besedami: »Tistim, ki hočejo vojno, odgovarjamo mirno, vendar odločno: Računati morate z nami. Krepko združene bodo šle naše sile v to borbo s prepričanjem, da bodo zmagale!« Nato so izvolili predsedstvo Svetovnega kongresa pristašev miru, v katerem so predstavniki vseh delegacij. Na kongresu so govorili številni delegati, ki so opisali borbo, ki jo vodi ljudstvo v njihovih deželah za mir proti imperialističnim podpihovalcem nove vojne. Vsi so poudarjali potrebo po še tesnejši enotnosti pristašev miru v borbi za mir. Govor Ilijc Ehrenburga (ZSSR) je izzval dolge viharne ovacije in pozdravne vzklike. Prošt Boulier je prečital mirovni proglas, naslovljen na duhovnike, ki so sodelovali na kongresu. Sijajen govor je imel na kongresu can-terburyjski dekan Hevvlett Johnson tVeli-ka Britanija), ki je ožigosal zločinske načrte ameriških vojnih hujskačev. Član britanske delegacije laburistični poslanec Zilliacus je poudaril, da je britansko ljudstvo težko prestrašiti in premamiti z vojno propagando, ter rekel: »Izjavljam kongresu, da je večina ljudstva Velike Britanije na vaši strani v borbi za mir.« Delegat demokratične Grčije je prebral poslanico, ki jo je poslala kongresu začasna demokratična vlada Svobodne Grčije. Sinteza dveh na videz protislovnih teženj — neodvisnosti in skupnosti, na katerih bo zasnovana bodoča ureditev mednarodnega življenja, sc že v celoti uresničuje v okviru naše jugoslovanske federacije, uresničiti to v tem delu Evrope —-na Balkanu pa nedvomno pomeni biti aktiven borec za mir. Drugič, prav tako kakor nam je socializem omogočil najti pravilno rešitev nacionalnega vprašanja, nam kaže tudi, kje je naš sovražnik, ki je hkrati tudi sovražnik miru. Ta sovražnik je imeprializein, ki neizbežno prinaša vojno. Odpreti moramo oči slehernemu človeku in mu razodeti, zakaj nekateri narodi zatirajo druge. Treba je pojasniti in povezati gospodarsko ekspanzijo s političnim zatiranjem. Mar ni Marshallov plan nujno privede! do sklenitve atlantskega bloka, ki ni nikakršna obrambna pogodba niti instrument miru. Treba je odkriti strašen in Mir bomo Ob zaključku kongresa je francoski zastopnik Ives Farge med drugim izjavil: Reakcionarni tisk je poskušal naš kongres zamolčati, kar pa se mu ni posrečilo. Prerokoval je /»nesoglasja«, pri čemer je trdi!, da kongres zaradi tega ne bo mogel sprejeti nobenih sklepov. Enotnost, ki je odlikovala delo kongresa, kaže, da je kljub različnim svetovnim naiziranjem posameznih delegatov mogoče popolno soglasje.« »Videli ste enotnost, ki je vladala tukaj človeka nevreden položaj, v katerem so kolonialni narodi. Treba je predočiti narodom nakane netilcev nove vojne, kakor delajo to na tem kongresu. Treba je narode mobilizirati v borbo proti vojni, ki jo vodijo napredne sile vsega sveta s Sovjetsko zvezo na čelu. S svojo zmagovito borbo proti hitlerjevskim zavojevalcem in njihovim sodelavcem so narodi Jugoslavije onemogočili, da bi bila Jugoslavija še nadalje žrtev grabežljivega imperializma in polkolonialna država. Narodi Jugoslavije so prevzeli oblast v svoje roke ter prvikrat v svoji zgodovini razpolagajo a bogastvi svoje dežele. Narodi Jugoslavije gradijo pod vodstvom Tita svojo neodvisno socialistično domovino. Zato sovražijo iu znajo sovražiti imperializem. To sovraštvo pa je učinkovito orožje v borbi za mir, saj le ta zajema celotno napredno človeštvo in ji bo uspelo ukrotiti netilce vojne. Narodi Jugoslavije, katerih delo in življenje se tako bistveno razlikuje od zločinov tistih, ki hočejo vojno, odločno sodelujejo v sleherni akciji, ki jo zahteva ta velika skupna bitka za mir.« Govor Josipa Vidmarja so delegati pogostokrat prekinili z burnim odobravanjem. pridobili na kongresu«, je nadaljeval Eargc, »v stadionu Buffalo pa ste doživeli pravo Francijo. Za one, ki želijo vojno, je bojazljivost značilno znamenje. Mir pa bodo pridobili le pogumni in odločni ljudje, ki se odkrito priznajo za borbo za mir. Tretja svetovna vojna bi se končala s koncem civilizacije in svobode. Toda danes lahko vidimo, da je človeštvo krenilo na pot, ki vodi do miru. Mi smo za stvar, miru mnogo storili. Prenesite vsem naro<-dom našo zaobljubo: Mir bomo pridobili.« Obramba miru ie stvar vseh narodov Sovjetski književnik Fadejev je poudaril, da je začelo veliko število držav zahodne Evrope in Amerike z oboroževalnim tekmovanjem ter je obsodil tiste, ki so v izjavah in tisku označili predloge za zmanjšanje oboroževanja in prepoved atomske energije v vojne namene za propagando. Nato je Fadejev poudaril, du grade z izgovorom, da "gre za obrambo in varnost« vojaška oporišča od Grenlandije, Islandije in Grčije do Kitajske, Tihega oceana in Japonske ter opozoril, da je postalo že vsakomur jasno, da ne gre za obrambna oporišča, ampak za oporišča, ki so velika nevarnost za mir po vsem svetu. Kdor zna brati in pisati, vidi, ko bere dnevni tisk, da so tuje armade, čeprav je druga svetovna vojna končana, še ve- dno v Grčiji, Egiptu, Transjordaniji, Iranu, Indoneziji, Viet-Namu in drugih deželah. Vsakomur je tudi znano, da so tuje čete v omenjenih državah proti volji ljudstev in da so te armade prava ognjišča nove vojne. Fadejev je obsodil vojne hjuskače, ki so odklonili predlog generalisima Stalina za sklenitev pakta miru, z ustvaritvijo atlantskega pakta pa so uničili težnjo po sodelovanju, ki je bila uresničena v zadnji vojni. Svoj govor je končal Fadejev s pozivom k enotnosti za obrambo miru in dejal: Naša dolžnost je, da povzdignemo močan glas človekoljubnosti proti vojnim hujskačem. To pričakujejo od nas milijoni ljudi po vsem svetu, ki predstavljajo večino človeštva. Obramba miru je stvar vseh narodov sveta.« 100.000 ljudi je manifestiralo za mir Kolonialni in kapitalistični sistem bosta izginila najosnovnejše življenjske Evgenija Cotton je pozdravila kongres v imenu 80 milijonov žena 56 držav in navedla številne primere, kako se žene odločno bore za mir. Spomnila je na sodelovanje žena v protihitlerjanski vojni in poudarila junaštvo žena Francije, Jugoslavije, Sovjetske zveze, Bolgarije, Poljske, Kitajske, demokratične Grčije in drugih držav. Obsodila je vojno histerijo, ki jo širijo imperialisti, ter ustvarjanje vojaških blokov dalnili namenov, ki jili sklepajo imperialisti za uresničitev svojih napadalnih namenov, pri čemer odvzemajo narodom držav, ki jih je podjarmil Mar- shallov načrt, potrebe. Podpredsednik afriškega demokratičnega gibanja D’Arbusier je govoril o borbi kolonialnih narodov za mir. Obsodil >e kapitalistični sistem izkoriščanja in suorovo zatiranje milijonskih množic v kolonialnih državah. Poudaril je, da narašča gibanje kolonialnih narodov za neodvisnost in svobodo. Kolonialni in kapitalistični sistem bosta izginila, ker so se začeli kolonialni narodi zavedati svoje pravice do svobode, ker so se odločili, da Izvojujejo svojo svobodo. Jugoslovanski narodi odločno sodelujejo v borbi za mir V imenu jugoslovanske delegacije ic govori! Josip Vidmar, predsednik Prezidija Ljudske skupščine Slovenije, ki je n ed drugim izjavil: V imenu jugoslovanskih delegatov izjavljam, da se docclif strinjam z osnovnimi idejami, ki so bile izražene s tega mesta. Poudarjajoč besede predsednika tega kongresa velikega znanstvenika Fredcri-ca Joliota Curieja, ki je dejal, da potrebuje mir aktivne pristaše, lahko rečem. Ja je danes naša država, ki je v zadnji vojni izgubila več kot desetino svojega prebivalstva, aktiven in pomemben činitelj. Navedel bom samo dve dejstvi: Prvič, ena vodilnih idej celotnega našega političnega življenja je v geslu, 'si je nastalo med našo osvobodilno vojno — bratstvo in enotnost. To ni prazna fiaza, to je živa stvarnost, katere polni pomen tu skupno borbo za mir lahko oceni samo tisti, ki pozna novo zgodovino balkanskih narodov. To je danes sila, ki globoko prevzgaja naše ljudske množice v smislu resničnega bratstva med našimi narodi, v smislu priznanja pravic do sa- Pariz, (Tanjug). V okviru Svetovnega kongresa pristašev miru je bila v nedeljo na stadionu Buffalo v Parizu, ki je bil okrašen z zastavami 62 držav, velika ljudska manifestacija za mir. Zborovanja se je udeležilo rta d 100.000 ljudi, ki so nosili nešteto zastav in transparentov z napisi: »Želimo živeti v miru!« »Francoske matere ne bodo nikoli dale svojih otrok za vojno proti Sovjetski -zvezi!« »Proč z vojno!« itd. Mimo častne tribune, na kateri so bili predstavniki tujih delegacij, so korakali dolgi sprevodi manifestantov. Manifestacije za mir so se udeležile vse francoske napredne organizacije. Pred navdušenimi borci za mir so imeli kratke govore predstavniki Francije, Velike Britanije, Indonezije, Italije, ZDA in Sovjetske zveze. Ob tej priložnosti je skušalo francosko notranje ministrstvo zmanjšati pomeri kongresa pristašev miru ter je dovolilo to manifestacijo samo v stadionu. Močni policijski oddelki so krožili po bližnjih ulicah. PO SIRNEM SVETU moopredelitve vsem narodom sveta. Hkrati ta vodilna misel razvija in krepi pri nh-ših narodih občutek skupnosti, zasnovane na svobodi in pravični disciplini. Poljski zadružniki so zborovati V Varšavi so pred kratkim zaključili tretji kongres Zveze kmečke samopomoči •— zadružne organizacije tnalih in srednjih kmetov na Poljskem. Kongresu je prisostvovalo okoli 4.000 delegatov iz vse države, ki so predstavljali preko en milijon članov te zveze. Madžarsko ljudstvo bo volilo Na Madžarskem bodo 15. maja t 1. volitve v Ljudsko skupščino. Na -zasedanju Ljudske fronte neodvisnosti so sklenili, da bodo vse stranke, ki so v Ljudski fronti, nastopile na volitvah z enotno listo. Volitve v Severni Koreji Volitev v pokrajinske, mestne, in okrajne ljudske odbore, ki so bile pred nedavnim v Severni Koreji, se je udeležilo 4,570.425 volivcev. Kandidati Ljudske fronte so dobili 99.98 odstotkov vseh glasov. Volitve so potekale v iznamenju velike po- I delavci, Umet{e, delamo- Stou. ICocosUe! PROSLAV01. MAJA v ŠL Jakobu v Rožu ob 15. uri v Narodnem domu V SI N A Na sporedu so: govor igra »Svet brez sovraštva«, gostujejo igralci iz Št. Janža, nastop kotmirških pevcev in škoiiških tamburašev. Naj živi 1. maj - borbeni praznik vseh delovnih ljudi I Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško — Pokrajinski odbor liticne aktivnosti volivcev in velikega poleta delovnih ljudi v proizvodnji. 200,060.000 Kitajcev osvobojenih Osvobojeno ozemlje Kitajske znaša danes 2,601.000 kvadratnih kilometrov z nad 200,000.000 prebivalcev. Agrarno reformo so v celoti izvedli na ozemlju, kjer živi 100 milijonov prebivalcev. Veleposestniki so kot družbeni razred popolnoma izločeni. Irska neodvisna republika Med 17. in 18. aprilom t. 1. so naznanili uradni začetek republike Irske. Severni deli Irske bodo še vedno ostali pod britansko nadoblastjo. Proglasitev Irske neodvisnosti je prva razpoka v podirajoči se stavbi britanskega carstva, katerega ministri se prav v teli dneh sestajajo v Londonu iz same zaskrbljenosti zaradi številnih pojavov teženj po neodvisnosti. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo Italija in Jugoslavija sta sklenili dva sporaizu-ma: prvi rešuje vprašanje izročitve nekaterih manjših mornariških enot Jugoslaviji, kot to določa čl. 57 mirovne pogodbe, drugi pa rešuje vprašanje italijanskega ribolova v jugoslovanskih teritorialnih vodah. Za ugodnosti, ki jili sporazum daje Italiji, bo Italija plačevala Jugoslaviji 750 milijonov lir letno. Sporazum velja za dobo 2 let. * VVashingtou. — AFP poroča, da se je po podatkih statističnega urada pri ministrstvu za delo ZDA povečalo število brezposelnih industrijskih delavcev v marcu v primeri s februarjem za 150.000. Hkrati se je znižala povprečna tedenska mezda ameriških industrijskih delavcev za en dolar. Pariz. — Za izkoriščanje izvorov nafte v Tunisu, bodo ustanovili družbo, v kateri bosta imela ameriški petrolejski trust »Standard Oil« iu britanski trust Royal Lutcli Cliell« 65 odstot. delnic. Francoska država in tuniški protektorat bosta udeležena v tej družbi samo s 35 odsttot . delnic. Zgornje Borovlje Razmere, ki danes vladajo pri nas, potrjujejo, da hoče gospoda z nami delati res kot z ljudmi manjvredne vrste, za katere naj bi bilo vse dobro. Nad sedemdeset let je imela naša vas skupni vrelec, kamor smo hodili po vodo. Leta 1929 smo od tega vrelca napeljali po vasi na vsako posestvo vodovod. Približno 30 metrov od vrelca stoji lepa in visoka hiša, v kateri je bilo prej okrevališče za invalide. Hišo je pozneje kupil neki Franc Hafner, ki jo je moderniziral in znotraj prezidal. V zadnjih letih je proti dogovoru in zakonu napravil v bližini našega vrelca greznico, kamor se steka vsa nečistoča in umazana voda ter nam je na ta način onemogočil, da bi mogli uporabljati ta vrelec, ker je voda okužena in po okusu in vonju podobna gnojnici, Okrajno glavarstvo Beljak je v aprilu lanskega leta v neki odredbi prepovedalo uporabo tega vrelca in odredilo, da mora dati Hafner kot nadomestilo na razpolago svoj vrelec, ki se nahaja v kleti njegove velike hiše. To se je tudi zgodilo ter smo priključili naš vodovod na njegov vrelec, da smo tako imeli vodo spet v ledu. Toda 8. aprila t. 1. je naenkrat zmanjkalo vode, čeprav je daje vrelec 10.800 litrov na uro. Od tega časa Hafner nikogar ne pusti v klet, da bi pogledal kje je vzrok, da nimamo več vode. Medtem Pa teče po drugih ceveh velika množina dobre pitne vode v bližnji potok. Okrajnemu glavarstvu in tudi domačemu županu Pa se še ni zdelo potrebno, da bi kar koli ukrenili, da bi odpravili brezobzirno, samovoljno in protiljudsko ravnanje tega človeka, da bi mi spet prišli do zdrave vode. Pristojne oblasti mirno gledajo, da dela Hafner, kakor se mu ljubi, soseščine Jn njenih potreb pa ne vpošteva nihče. Očitno jim je vseeno, če napajamo živino z blatno vodo, da na tem zboli, in če pmo vaščani brez zdrave pitne vode. Oblasti je prav, ako teče čista pitna voda namesto po našem vodovodu po stranskih odvodih v potok. Spet se je izkazalo za potrebno, da posežemo po organizirani samopomoči potom Kmečke zveze. Zaradi tega se je pri nas oglasil zastopnik Kmečke zveze za Slovensko Koroško, ki je proučil in pregleda! vso zadevo. Skupno smo stvar javili deželni vladi in odločno protestirali Proti ledeniškemu županu in gospodi pri okrajnemu glavarstvu v Beljaku, ki v tej škandalozni zadevi ne ukrene ničesar. Odločno zahtevamo, da deželna vlada ostro prime in kaznuje zlonamerneža, kot je Hafner, ker mi nočemo biti njegovi sužnji. ampak enakopravni in svobodni ljudje. Borovlje Zanimivo je, da naši nasprotniki, posebno sovražniki Osvobodilne fronte in njene borbe za nacionalne in socialne pravice ljudstva na Slovenskem Koroškem, na eni strani trdijo in pišejo, da ima Osvobodilna fronta zelo malo pristašev, na ■drugi strani pa ne morejo prikriti svojega velikega strahu pred njo in govorijo' o njeni strašni nevarnosti. Tako je pri nas v Borovljah zanimiv primer gorostasnih vesti, s katerimi so hoteli vznemirjati prebivalstvo in avstrijsko javnost celovški nemško-nacionalni listi. Dne 20. t. 1. se je nenadoma peljalo več vozil pohcije skoizi Borovlje proti Bajtišam. Ko so se vračali, so ljudje govorili, da sta iz Jugoslavije pobegnila dva zločinca ter so enega izmed njiju prijeli blizu Bajtiš. Dva dni potem smo pa brali v celovških reakcionarnih dnevnikih, da so prišli preko meje jugoslovanski komisarji in nameravali odpeljati iz Borovelj neko žensko, ki je bila prej pri gestapi na Bledu. Komisarje iz Jugoslavije naj bi bil izdal neki nemški vojni ujetnik, ki je bil svojčas tudi v službi pri gestapi na Bledu in so se ga komisarji baje poslužili za pomoč pri ugrabljenju one ženske. Pisali so, da imajo komisarji zveze s tukajšnjimi OF-ovci. Vsak, ki razmere pozna, ve, da je vse skupaj zlonamerna izmišljotina. Nobena oseba, ki je navedena v listih, ni organizirana v Osvobodilni fronti. Značilno je tudi, da so v zaporu obdržali tudi že imenovanega nemškega vojnega ujetnika, zato bržkone tudi ni tako nedolžen. Vse to dokazuje, da so te vesti popolnoma lažnive in je namen samo ta, da bi nas oblatili. Dne 19. t. m. se je g. Reber vozil skozi Borovlje, da bi se prepričal, da je v Borovljah res vse za ' Kiirnten frei tmd mige telit«. Z godbo so delali reklamo po ulicah, da bi prišlo čim več ljudi na trg. Delavcem v tovarni so zaukazali, naj se zberejo pri vhodu, toda večina delavcev, ki so svoje osemurno delo že opravili, je odšla raje na svoje domove. Zastopnik ZDA je mogel v Borovljah videti le zelo skromen sprejem, po večini bivših nacistov in kolaboracionistov. Imel je priložnost spoznati, da je v Borovljah parola »Karnten frei und ungeteilt« le parola peščice nacistov in privadraueev, ki že leta germanizirajo našo zemljo, da pa domače slovensko prebivalstvo, ki je v ogromni večini, zahteva združitev z matičnim narodom. Podgora pri Borovljah Pri nas se zanimajo orožniki za stvari, ki jih prav nič ne brigajo. Dne 21. aprila so na primer poizvedovali, kdo nabira hrano za graditelje prosvetnega doma v žitari vesi. Dva orožnika sta posebno sitnarila pri naših aktivistkah Šofman in Bošnjak, ki sta zbirali hrano. Hotela sta vedeti, koliko je ta ali oni daroval. Tovarišica Š&fman je vprašala, čc se sc spominjajo na Biichsne« iz Hitlerjeve dobe, ko je moral vsak tako pogosto darovati, ako ni hotel biti osumljen in zasledovan kot antifašist. Danes pa, ko ljudstvo rado daruje, ker se zaveda, da gre za korist naroda, antifašiste spet zasledujejo. Nato je eden orožnikov zavpil >das \var schbn«. Dobro razumemo takšno ravnanje. Bivšim nacistom v Podgori, ki nas opazujejo in zasledujejo, ko se vračamo z naših sestankov, posebno pa nas žene, ki smo v prvih vrstah, seveda ni po volji, da se jih ne bojimo in da nas ne morejo ustrahovati; zato so poklicali na pomoč orožnike. Hoteli so tudi imeti vabila, ki jih dobimo za naše sestanke, ter imena naših aktivistov. Tudi na to so dobili primeren odgovor. Zagotavljamo, da nas ne bodo ustrahovali, to povemo vsem in tudi gospodu Singerju v Podgori, ki v svojem nesocialnem čutu zavedni slovenski družini ne dovoli, da bi zajemala vodo na svojem travniku, ki je 60 m od hiše in jo mora zaradi tega voziti pol kilometra daleč. Borbo za narodno in socialno svobodo boni nadaljevali in prti vsem nakanam bo zmagala pravica. Hodiše Ob ogromni udeležbi iz bližnje in dulj-nje okolice smo na velikonočno nedeljo spremljali k zadnjemu počitku tovariša Martina Mikše, pd. žampovega v Dvorcu. V cvetoči mladosti, komaj 25 let star, je moral po dolgi in težki bolezni zapustiti svoje drage. Pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva »Zvezda" se je na domu in ob odprtem grobu poslovi! z ža-lostiukami od svojega zvestega sodelavca. Težko prizadeti Žampovi družini naše iskreno sožalje! POVEST O BELEM m ===== V šestem poglavju smo sc seznanili s svojimi najboljšimi prijatelji in pomočniki, ki nam bodo pomagali opraviti težavno nalogo. To je tako pomembna naloga, da bi jo morali imenovati zgodovinska.) pogovorili smo se tudi o dveh največjih sovražnikih: o plotu in traktorju. F.den izmed njiju je preveč na svetu. Naši plotovi so čuden koledar: kažejo, da ie šc vedno 19. stoletje. V sedmem poglavju je pogovor nanesel na najčudovitejšo tovarno, ki je ni /gradil človek, pač pa jo upravlja - večkrat kakor kozel zelnik. To ni nič manj. kakor lovarna življenja. Če boš poglavje pre- Pliberk Ko smo v Pliberku izvedeli, da bo prišel v obmejno mesto zastopnik ZDA pri pogajanjih za avstrijsko mirovno pogodbo v Londonu, gospod Samuel Reber, so postali Pliberški >Heimattreue« silno nervozni. Radi bi predstavili visokemu gostu veliko množico ljudi in mu tako dokazali »nemški« značaj prebivalstva. Zato so streljali z rnožnarji in nagnali moža v uniformi požarne brambe z bobnom po ulicah. da je vabil ljudi na cesto. Uspeh te mrzlične agitacije, tudi v okoliških obči-uah, je bil malenkosten. Ljudstvo, kmetje in delavci, je ostalo pri svojem delu. Pred Plešičnikovo gostilno se je zbrala le peščica šovinistov, povečini takih, ki so svoj čas po Pliberških ulicah prav tako navdušeno pozdravljali nacistične velikaše, ki pa nikakor niso predstavljali domačega slovenskega prebivalstva, ki je nedvomno v večini in s katerim gospod Reber ni dobil, niti ni iskal, nikakega stika. Vsekakor Čuden način proučevanja položaja na slovenskem Koroškem. v Skocijan V »kočijami je umrla Marija Kulej. Skromna in tiha je bila in od široke javnosti nepoznana, tembolj pa so jo poznali vsi, ki so tudi pri njej zbirali sredstva za naše namene. Veselilo jo je, ako je kdo prišel in jo poprosil za prispevek k spomeniku padlim partizanom ali za izgradnjo prosvetnega doma. Rada je po svojih močeh doprinesla svoj dar k naši skupni stvari, čeprav si je morala vse pridelati $ svojimi žuljavimi rokami. Vse njeno življenje je bilo sama daritev za druge in za svojega sina, ki ga je '>šU Svetna ves (\Veizelsdorf). 1. MAJ V MOSKVI Presenetljivo zgodaj v aprilu se je začela v Moskvi oglašati pomlad. Sredi aprila mi je bil zimski plašč že močno nadležen. Toda večeri so bili še hladni. Moskva se je mrzlično začela pripravljati na pomlad, ko je začutila njeno prihajanje. V vseh javnih parkih so nastopile delovne brigade. Čistile so pota, jih posipale s peskom, prekopavale gredice, pripravljale postelje sveticam, postavljale klopi. S silno energijo so se drugi delovni oddelki lotili hodnikov na robovih cest. Moskva je ogromno mesto. Pravijo, da ima že okoli sedem milijonov prebivalcev. Moskva ima neverjetno razsežne trge in izredno široke ulice. Zato potrebuje nenavadno široke ulične hodnike. Kjer jih še nima, si jih gradi. Noč in dan so nam pred hotelom peli vrtalni stroji, ki so razkopavali cestišče. Vedel sem, da bomo dobili drevesa pred hotel, nisem pa pričakoval, da nas bodo kar čez noč pozdravila dorasla, veiika drevesa. Toda nekega dne, že pozno v aprilu, sem zagledal v stavbišču novega hodnika procesijo velikih jam. Takoj nato so pripeljali velika drevesa s koreninami v ogromnih zabojih. Dvigala so zagrabila, postavila drevesa v jame, delavci so napolnili jame s črno prstjo, in zelenje je bilo tu. Takoj nato so stroji povaljali podlogo novega hodnika. Dva dni nato smo že hodili po novem asfaltu, po širokem hodniku, ki bo kmalu deležen prijetne sence košatih dreves. To, kar smo doživeli pred hotelom, si lahko opazoval vsepovsod. Toda v zadnji tretjini aprila se je iznenada vrnila zima. S severa je prihrumela. V hotelu so morali znova vpreči centralno kurjavo. Potem pa smo doživeli še kratek snežni vihar. In nemirno smo začeli misliti na prvi maj, ki je bil pred vrati. Moskva si seveda svojega prvega maja ne da vzeti. Nekaj dni pred njim so se pojavili na Rdečem Trgu, na Trgu Revolucije, na Trgu Sverdlova, torej v neposredni okolici našega hotela, delovni odredi, ki so montirali prvomajske okraske na velike palače. Vse so imeli skrbno pripravljeno. Črke ogromnih napisov so že bile sestavljene iz neštetih žarnic na ustreznih ogrodjih. Velikanske rdeče zavese so začele pregrinjati pročelja palač. Prekrasno se je praznično oblekla velika opera (bolšoj teatr). V teh dneh sem zapazil tudi vežbanje vojaških letal nad Moskvo. Bolj in bolj je postajalo jasno, da prihaja velik praznik. In nazadnje je to tudi uvidela nadležna zima. Tik pred prvim majem se je »Ne dajte se!« Množica je vztrepetala. »Ne vdajmo se!« — »Dajte nam kruha!« Zdaj je nekdo zavpil: »Živela Jugoslavija!« Vihar vzklikov, klicev, groženj, psovk je zaoril po vasi. Veriga množice okrog žandarjev se je vedno bolj ožila in še preden se ie patrulja dobro zavedela, je bila že zadrgnjena v zanko črne ljudske povodnji. Tepan je ves bled sprevidel, da je v pasti. Daši po svoji naravi ni bil bojazljivec, se ga je zdaj polotil strah. Videl je, da izhoda skoraj ni, da se žrelo sovraštva zmeraj bolj široko odpira, da sika iz njega vroč dih obračuna. Srce se mu je skrčilo, če bi streljal, bi si morebiti utrl vsaj pot iz tega mrtvaškega vozla. Ali pa tudi ne...? Pogled na tovariše, zgnetene že v klopčič, ga je poučil, česa se lahko boji. Ne bodo mu sledili, ako da povelje ... In potem, ali ne bo vsak strel žebelj v njegovo lastno krsto...? Njegova slepa, suženjska strast bi se rada zasadila v to sovražno testo, v to drhal, umaknila, sonce je vnovič tvegalo pomladno smehljanje in tiho je prepodilo mraz. Na predvečer velikega praznika smo že imeli najlepše vreme. Vremenska napoved pa je obetala najlepši prvi maj. * Svečanosti na Rdečem Trgu, posvečene prazniku dela, imajo že svetovni sloves. Kdor še ni bil prvega maja na Rdečem Trgu v glavnem mestu Sovjetske zveze, ne ve, kaj je praznik. Toda malo jih je, ki so doslej videli parado in nastop delovnih organizacij v srcu Moskve na čast dela. Rdeči Trg ja ogromen, pa vendar ne zmore vseh, ki bi se radi udeležili svečanosti, niti ne vseh, ki zaslužijo, da so zraven. Rdeči Trg je podolgovat štirikotnik. Eno izmed obeh dolgih stranic štirikoini-ka tvori ozidje Kremlja. Pod tem ozidjem so razsežne kamenite tribune sredi njih pa mavzolej V. I. Lenina. Na galeriji mavzoleja se zbero prvega maja člani sovjetske vlade. Nasprotno stranico štirikotniika tvorijo velike palače. Vse so prvega maja bajno okrašene. Le na kamnitih tribunah je prostor za gledalce. Ves ostali trg potrebujeta parada in nastop delovnih organizacij. Zato je prvega maja dovoljen dostop do Rdečega Trga le posestnikom vstopnic. Vstopnice daje oblast po skrbni izbiri prosilcev: zaslužno delo za skupnost je najizdatnejše priporočilo. Praznik prvega maja se začne v Moskvi že na predvečer. Zadnjega aprila nas je Zbral službeni avtobus pred hotelom Metropol, ko je nastopil mrak. Odpeljali smo se gledat iluminacijo Moskve. Nekako dve uri smo se vozili okrog po bulvarjih in mogočnih cestnih obročih. Vsa velika poslopja so bila okrašena s tisoči žarnic v okusnih sijajnih sestavih. Veličasten je bi! petindvajset kilometrov dolgi obroč okoli notranje Moskve, sadovo e kolco, širok bulvar. Veličastne radialne glavne ulice. Žarnice so povsod pisale pozdrave prvemu maju. Stalinu, vladi in boljševiški stranki. Skromno je ležal sredi blesteče se Moskve mogočni Kremelj v temi. Saj je vedel, da praznuje ogromno mesto delo, ki ga je sam zasnoval, sam vodil, sam urejal. Ta skromnost, to tiho uživanje silnega priznanja, ki je žarelo iz neštetih lučk, me je globoko zgrabila. Razumel sem jo. * Točno ob tričetrt na deset je prihajal prvega maja na Rdeči Trg poveljujoči general s svojim spremstvom, da pregleda razvrščene vojaške edinice. Nedvomno je bil zadovoljen: tako vzorno postavljene ki jo je mrzil in ki se ga je bala deset, letje, odkar je tu poveljeval. »Čakajte, da se pogovorimo...« »Ha, ha, ha...« je zadonelo od vseh strani izzivajoče. »V imenu postave...« »Avstrije ni več... v čigavem imenu pa govoriš?« >--------kaj sploh nosite te rozete?« »Dol z rozetami, dol z žandarji! Živela republika!« »Živela Jugoslavija!« Glušeč vrišč je nenadoma presekal strel iz puške: neki soldat je ustrelil v zrak. To je bilo znamenje. Repežev Rok, Naraglavški Anzuh in nepoznani soldat so bili v hipu pred Tepa-nom. »Bi rad streljal?« »Sem parigeljne, če hočete sebi dobro!« »Preganjal si me ko divjo zver po planinah, ker nisem hotel crkniti za prazen nič tam, kamor si se sam bal iti.« Repežev .glas je bil suh, krčevit, izzivajoč. Ljudski val se je od vseh strani zagnal paradne armade ne vidiš zlepa. Pozdravil je svoje junake, ki so ga gromko od-zdravljali. Na trgu je zavladala tišina napetega pričakovanja. V trenutku, ko je v visokem kremeljskem zvoniku zazvenel prvi zvok desete ure, smo zagledali na galeriji mavzoleja člane sovjetske vlade z maršalom Stalinom na čelu. Tisočglava množica jo je burno pozdravila. Potem pa je spregovoril vrhovni poveljnik sovjetske vojske. Njegove besede so veljale delu in prazniku tega dela. Ko je končal, je zadonela veličastna sovjetska himna. Vojaške parade ne morem opisati: videti jo je treba. Nastopajoči oddelki so bili zvrščeni po teži orožja. Najprej je prišla pehota: dvajset mož v vrsti. Za njo motorizirana pehota: nepregledna vrsta voz, na vsakem do dvajset mož. Potem konjeništvo, lahka artelirija, havbice, strahotne »katjuške«, težka artilerija, V trenutku, ko so se na Rdečem Trgu pojavili prvi tanki, se je tudi na nebu začela parada. Najprej so priletela lovska letala v prekrasno preciznih trojkah, potem bombniki v spremstvu lovcev. Pojavila se je procesija najtežjih bombnikov. In iznenada so švignila čez trg raketna letala kakor strele, tik nad našimi glavami. Medtem so na trgu grmeli najtežji tanki. Nekako dve uri je trajala vojaška parada, za njo pa je nastopila civilna. Delovne organizacije so prišle z neštetimi zastavami. Kot da se je Rdeči Trg pretvoril v velikanski travnik, posejan z bujnimi cvetlicami, — je delovno ljudstvo prevzelo praznovanje prvega maja. Vzkliki, napisi na transparentih, godbe. Nepopisno vzdušje veselja, ponosa, mladosti, svežosti je zalilo Rdeči Trg. Civilna parada je trajala dolge ure. Sonce je pripekalo. S težavo smo se pretolkli do hotela. Ugotovili smo namreč, da prihaja reka praznujočih delovnih organizacij s Trga Sverdlova. In resnično stro z okna moje hotelske sobe izvrstno iahko opazovali zaključni del civilne parade. Vse do četrte popoldanske ure je polnila veliki trg pred nami. Zvečer smo v Čajkovskega koncertni dvorani gledali in poslušali pevce iz Vo-roneža. Znani so po vsej Sovjetski zvezi. Peli so nam narodne pesmi in plesali čudovite narodne plese. In vendar smo se jim tik pred deveto uro izmuznili za nekaj minut. Pohiteli smo na trg pred koncertno dvorano. Točno ob devetih zvečer so namreč zagrmeli topovi v pozdrav prvemu maju. Hkrati so vzkipele z vseh velikih palač, prekrasno iluminiranih kakor na na patruljo: desetero, stotero rok jo je zgrabilo in jo dvignilo od tal. V hipu je orožje zacingljalo po tleh, pohojeno, prav kakor tisti, ki so ga nosili. »Psi!... Rablji!... Ha! ..,« Tajnika Žalostnika je nekaj krepkih rok potegnilo v vrtinec. »Na, za tvoje krušne karte. Na, na, na,..« Po njegovem ukrivljenem hrbtu so deževale bunke, dokler se ni prekopal skozi gnečo in se izgubil za hišami. Drosa se je znašala nad žandarji. Klice treznejših ljudi je požrl hrup brez vsakega odmeva. Razbiti, raztrgani, poman-drani so se umikali žandarji, begali, cepetali, kričali, padali, prosili... Množica je grizla na vse strani. Preganjala je žatidar-je po vežah, po dvoriščih in jih gonila po cestah, dokler se niso razpršili. Tedaj se je šele oddahnila. V rokah so ji ostali le štirje stražniki ruskih ujetnikov. Repežev Rok in ostali vojaki so jih obstopili. »Ne hudujte se, ako ste jih tudi vi kaj izkupili. Ni šlo drugače. Vi ste nedolžni, kakor mi!« Črnovojniki so drgetali od strahu. V splošnem metežu je množica v prvem hipu pohodila tudi njih ter jih razorožila. Bili so postarni možakarji, vsi štirje Nemci, ki so dobro izhajali z ljudstvom ter z ujetimi Rusi. Že dogodki zadnjih dni so porazno delovali nanje, ta metež pa je bil, kot bi se jim bilo nebo sesulo na glavo. Patriotizem do Avstrije jim je bil tako prirojen, da jim je bilo vsega tega preveč. »Ne bojte se, mi smo bratje!« Nekateri so jim pobirali po tleli razme- predvečer, rakete. Ves ta svojevrstni pozdrav prazniku dela je trajal pet minut. Vrnili smo se v koncertno dvorano. Po končani predstavi nas je pozdravil trg pred palačo s prekipevajočo množico. Podzemska železnica je komaj požirala dotok potnikov. Toda prvi maj je nezadržno polnil moskovske ulice in trge z ljudmi. Kdor je vse to videl, kdor je videl te množice, slišal vsepovsod poskočno muziko, ogledoval te vesele obraze, je moral priznati, da praznuje velik narod velik praznik. Rešitev nagradne križanke Vodoravno: 1 in 102 vsem prijateljem veselo Velikonoč; 11 silen; 12 glava; 13 sunek; 15 greš; 17 ako; 19 selo; 21 lev; 23 jaz; 24 las; 26 str.; 27, ajd; 29 kamen; 31 ost; 32 tisto; 34 sam; 36 so; 37 ar; 38 mi; 39 ar; 41 vi; 42 za; 43 on; 45 obilno; 47 re; 49 in; 51 je: 52 sl.; 53 menaža; 55 ej: 56 ne; 57 vstajenje; 58 ar: 59 bati se; 63 ej; 64 že; 66 krasti; 68 ar; 69 ni; 70 li; 71 uk; 73 CK: 75 ra; 77 rt; 78 Ana; 80 gobar; 82 vir; 83 Atila; 85 iti; 86 rog; 87 vas; 88 Eva; 89 ima; 91 slab; 93 ris; 95 rjav; 96 kasen; 99 kocka; 100 danes. Navpično: 1 višek; 2 sl.; 3 eee; 4 m n; 5 ila; 6 jakost; 7 ta; 8 jug; 9 en; 10 mesto-; 11 sel; 14 ker; 15 gaj; 16 rana; 18 mati; 20 osa; 22 vam; 23 je; 25 si; 26 sto; 28 daljina; 30. mir; 33 sol; 34 sanjati; 35 mož; 36 sodba; 40 ritek; 41. venec; 44 naliv; 46 one; 48 Eva; 50 jež; 52 sen; 53 mrk; 54 ajs; 60 ara; 61 si; 62 gib; 65 tri; 67 tri; 70 log; 71 urad; 72 vilice; 74 kava; 76 ali; 79 nas; 80 gobav; 81 av; 84 ta; 86 rak; 90 ajs; 92 les; 93 rov; 94 dan; 97 se; 98 ne; 99 ko: 100 do; 101 no. * Za pravilne rešitve smo podelili naslednje nagrader 1. knjigo »V. kongres KPJ«, ki jo sprejme tov. Valentin Goričnik iz Glinj. 2. Poezije Franceta Prešerna, ki jih sprejme tov. Anica Štraus iz Žihpolj. 3. Ncmško-slovenski slovar, ki ga sprejme tov. Lojzka Hofer iz Celovca. 4. knjigo Miškota Kranjeca »Fara 'V. Ivana«, ki jo sprejme tov. Barbara Treli-tar iz Doba pri Pliberku in 5. knjigo Fadejeva »Poraz«, ki jo sprejme tov. Milka Wieser iz Celovca. Izdajutelj, lastuik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Glavni urednik: Franjo Ogris odgovorni urednik: France Kosutuik, oba Celovec* Salmstrafie. Uprava: Celovec, VOIkermarkter Sti alk' 21. Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec (Klagenfurt), PostschlieBfach 272. Tisku: „K{irutner Volksverlag G. m. b. H.“ Celovec, 10. OktoberstvaBe 7 tane in pohojene kape in jih dobrohotno vračali. »Kaj bo "z nami?« so izpraševali črno« -iOjniki v strahu. »Nič! Avstrije je konec in zdaj je že tako. Dovolj dolgo smo trpeli mi in vi! Najbolje bo, če se takoj poberete domov. Vojne ste gotovo siti, kot mi! Še nocoj.. •« Črnovojniki so se počasi spet pomirili, a v njih očeh so se kljub sijočim obrazom zasvetile solze. Še tisto noč so izginili proti Pliberku ... Medvladje Ko je Mežica strla staro državno oblast in jo pomandrala v cestno blato, se je vse globoko oddahnilo. Poslednji kriki so utonili v motni jesenski somrak. Množica se je pijana zmagoslavja razgnala po vasi. Nenaročeni ljudski kurirji so jo sami od sebe cvrli peš ali pa na kolesih v bližnje revirje, globače in slemena, naznanit prebivalstvu to prevažno novico. Na vas je legal hladen jesenski somrak. Prve leščerbe so se že tu in tam razburljivo zasvetlikale. Elektrika ni gorela, nekdo jo je prekinil ali pa centrala ni obratovala. Mrzel piš je plel sem čez Podjuno, množica pa ga ni občutila. Osvojila si je cesto in je ni zapustila ... Po prvem plamenu so se kmalu pričele kresati nove iskre ljudske jeze. Posamezni klici so se zgoščali v grozeč odmev novega viharja: »Kruha!« Pred zaprtimi trgovinami so se nate-kale lačne skupine. Togota je plamtela tako visoko, da se niso potuhnili samo tisti, proti katerim je bila naperjena, temveč tudi tisti, ki se jim sicer ni bilo česa bati. (Duljej P RS Z I H O V V O R A N C : JlA jL i I POZGANICA