ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. decembra 2006 • Leto XVI, št. 51-52 »OJ SREČNA, TRIKRAT SREČNA NOČ… … nam rojen Jezuš je v betlehemske jaslice. Od gda pomoč,« de se spejvalo po delajo betleheme? Sveti Fecerkvaj na sveto nauč, na renc Asiški je 1222. leta ojdo božič, steri je najlepši svetek v varaši Betlehem pa je tam krščanskoga človeka. Več vido božično liturgijo. Proso kak dvejgezero lejt se vsakšo je papeža, ka bi on tö rad not-leto pripravlamo na čüdo, rapokazo zgodbo Jezušovoga stero pride z nauvorojenim rojstva, dapa cerkev je tistoga detetom, ki prinese svetlobo ipa nej pistila, ka bi tau zošpinamesto kmice. Prinese svet lali. Samo telko so ma pistili, lobo lübezni. ka je leko sveto mešo slüžo v Za božič majo v različni rosa enom barlogi. Tü je gorpostagaj različne šege. Na Irskom vo en jasli, kaulek njega pa na sveto nauč dejejo v okno privezo živali. Pred tejm »kejrdečo svejčo, en falat božič pom« je predgo lidam, steri so noga krüja ali pokaraja pa iz cejle krajine vküpprišli. eno posanco whiskyna. Tau Prve prave betlehemske jasliprej zatok, ka če bi sveta dr ce je dau napraviti 1283. leta žina tam ojdla, bi vidla, ka Arnolfo di Cambio iz mar-go v tistom daumi čakajo, mora. Tau šego so potistim njej ponüjajo prenočišče. Nej v drugi cerkvaj tö prejkvzeli ka bi tak zopojdla kak pred pa se je pomalek razširila na več kak dvejgezero lejtami v družine tö. Betlehemi. Gnesnaden kak če bi lidgé po-Na Polskoj pripravijo za sveti zabili na prausnost betlehemvečer 12 fele gesti. Tau simbo ske štalice, v šteroj se je dejtelizira 12 apoštolov. Pod bejli ce segrejvalo pri sapi živine, prčec na stauli dejejo slamo, najbole ga je pa segrejvala po večerdji dejkle, stere bi se lübezen matere. Gnesnaden stejle ženiti, vöpotegnejo eno se lübezen vömeni z materislamino betvo. Iz toga se prej alnimi vrednotami, z dari, nate da vöprešteti, če si v nau mesto svejč gori stau pa stau vom leti najdejo moža ali nej. mali posvejtov po pa pred Inda svejta so v iži v vsakši ramaj. Dapa sveklina tej pokaut slamo storili, tau nji je kakšen srmak ali lačen človek stera ranč do božiča lepau stavlenomi betlehemi vsigdar svejtov je bejla, mrzla. Prava spominalo na tau, ka se je mimo prišo, naj njega tö leko požene. Pšenica simbolizi-stojita dvej črepnji z zeleno svejča ne da samo sveklino, Zveličar naraudo v štali pa ga ponidijo. Na sveti večer prej ra prerod, nauvo živlenje in pšenico. liki toplino tö. Toplino, stero je njegva mati Marija položila nišče ne smej lačen ostati. Po rodnost. Tau pšenico dajo na Na Talanjskom že 8. decembra bi mogo na najlepši svetek v jaslice. Polacke tau tö držijo, večerji pa cejla držina vküper svetešnji sto, potistim pa pod začnejo kinčati krispan, zatok leta vsakši človek čütiti pa poka na sto eške en talejr dejejo, odide k paunaučni meši. krispan. Tau šego najdemo v pri njij nej šega, ka bi advent-niditi drugomi. nej samo telko, kelko lidi je v Na Hrvaškom pred svetki v Porabji tö, istina, ka nej pri ni vejnec delali. Namesto toga držini. Tau pa prej zatok, če bi eno sklejco posejejo pšenico, ižaj, liki v cerkvi. Pri gorpo-pa pri familijaj pripravlajo Marijana Sukič S TEM PORAVNAVAMO DOLG DO VELIKE OSEBNOSTI Leto 2006 je bilo za Slovence na Madžarskem, za rojstno Cankovo in tudi za Slovence na avstrijskem Štajerskem »Pavlovo leto«. Zato, ker je bil ta »zvesti sin dveh narodov« rojen na prekmurski Cankovi pred 120. leti in umrl pred 60. leti v Sombotelu. Od letošnjega februarja do srede prejšnjega tedna je bilo večje število dogodkov in prireditev, na katerih Sombotelu, kjer je pokopan, in zadnji minulo sredo, ko so odprli spominsko sobo. Življenje in delo Avgusta Pavla so počastili tudi Slovenci na avstrijskem Štajerskem, in sicer s prireditvijo v Potrni/Laafeldu, kamor so se Pavlovi starši preselili iz Cankove. Člani Kulturnega društva člen 7 in pevski zbor Pavlove hiše so se udeleževali večine slovesnosti, ki so se spomnili življenja in dela etnologa, urednika, prevajalca in profesorja dr. Avgusta Pavla. Na slovenski katedri Visoke učiteljske šole v Sombotelu ima zdaj spominsko sobo, v kateri je delovna miza, omara, doprsni kip, del rokopisne in druge zapuščine; tu so tudi druge informacije o življenju in delu dr. Avgusta Pavla. Kot rečeno, je bil uvodni dogodek februarja v salezijanski cerkvi v so bile v Prekmurju in Sombotelu. V literarni zbirki Pavlove hiše so kot prva knjiga izšle Pavlove pesmi v slovenskem, nemškem in madžarskem jeziku pod naslovom Moje otrplo stoletje. Kot je na prisrčni slovesnosti povedal rektor dr. Karel Gadányi, šola z odpiranjem spominske sobe poravnava del dolga »temu imenitnemu človeku. Ne smemo si dovoliti, da bi njegovo delo utonilo v pozabo. S spominsko sobo želimo ohraniti vsaj del Pavlove duhovnosti in človeške veličine. Tako, da bo navzoč pri vsakdanjem delu slavistike oziroma slovenske katedre.« Življenje in delo Avgusta Pavla je predstavila etnologinja Marija Kozar Mukič, ki je skupaj z Ibolyo Dončec prispevala največ tako za ureditev spominske sobe kot pri organizaciji prireditev, posvečenih Avgustu Pavlu. Slovesnosti v Sombotelu so se udeležili tudi predstavniki občine Cankova na čelu z županom Dragom Vogrinčičem. Večine dogodkov in slovesnosti se je udeležila tudi hči Judita, pri enainosemdesetih letih živahna gospa, ki je zelo zadovoljna, da so se povsod tako lepo spomnili njenega očeta. »Tudi slovenska katedra, s tem ko je tu zdaj odprta spominska soba, spoštuje in ceni jezikoslovno delo mojega očeta. Enako tudi v muzeju Savaria, katerega ravnatelj je bil od leta 1928 do smrti pred šestdesetimi leti. Tam ni bil samo ravnatelj, marveč tudi etnolog in knjižničar. Visoka šola in njena slovenska katedra ima zdaj Pavlovo zapuščino, s čimer je omogočeno proučevanje njegovega jezikoslovnega, književnega in prevajalskega dela,« je povedala Judita Pavel in se zahvalila vsem, ki so se spomnili njenega očeta. Ernest Ružič Možnosti skupnega nastopa na evropskih razpisih Simpozij v organizaciji Društva slovensko-madžarskega prijateljstva z naslovom »Možnosti skupnega nastopa na evropskih razpisih« je potekal 11. decembra v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru. Srečanja so se udeležili predstavniki madžarske narodne skupnosti v Sloveniji in slovenske manjšine na Madžarskem. Navzoča sta bila tudi nekdanja veleposlanika RS v Budimpešti Andrej Gerenčer in Ferenc Hajós, ki sta člana društva, ter Marko Sotlar, generalni konzul RS v Monoštru. Namen simpozija je bil, da se preverijo in ocenijo možnosti skupnega nastopanja pri razpisih evropskih strukturnih skladov. Za obe skupnosti bi bilo pomembno, da bosta uspešni v naslednjem proračunskem obdobju. Gre za čezmejne projekte, katerih namen je izgradnja infrastrukture (ceste, vodovodna omrežja, čistilne naprave) in razvoj gospodarstva (turizem, domača obrt, drobno podjetništvo in bio kmetijstvo). S strani pomurske madžarske narodne skupnosti, je Jožef Kocon, predsednik Pomurske madžarske samoupravne skupnosti predlagal, da se ustanovi delovna skupina za tovrstne projekte, ki bi jo vodila on in predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök. Namen delovanja te skupine pa bi bil večplasten. Na eni strani bi s skupnimi močmi skušali vplivati na razvoj celotnega obmejnega območja, ki predstavlja avtohtono poselitveno območje obeh manjšin, in na drugi strani pozitivno vplivati na učinke za vse obmejno prebivalstvo, ne samo za manjšini. Dogovorjeno je bilo tudi, da bi se konkretni predlogi čezmejnega sodelovanja in razvojni načrti pripravili že do naslednje seje Mešane komisije po Sporazumu o posebnih pravicah obeh manjšin iz leta 1992. Izražena je bila tudi želja vseh udeležencev simpozija, da bi s tovrstnim medsebojnim povezovanjem skušali v večji meri vplivati na obe državi, ki naj več pozornosti namenita prav razvoju obmejnega območja vzdolž celotne slovensko-madžarske meje v naslednjem proračunskem obdobju EU 2007-2013. Andreja Kovač PESNIK MILAN VINCETIČ, GOST NA SLOVENSKI KATEDRI V okviru projekta Svetovni dnevi slovenske literature je na slovenski katedri Visoke šole Dániel Berzsenyi v Sombotelu gostoval slovenski pesnik, pisatelj in literarni kritik Milan Vincetič. Pomen Svetovnih dnevov slovenske litearture je predstavila dr. Elizabeta Bernjak, pesnika Milana Vincetiča pa v madžarskem jeziku prevajalka dr. Judit Zágorec Csuka, ki je brala njegove pesmi v madžarskem prevodu, z izvirnikom pa je postregel avtor sam. Na literarni dogodek sta prišla tudi akademikinja dr. Zinka Zorko in dekan letos ustanovljene mariborske Filozofske fakultete dr. Marko Jesenšek. Ugledna slavista sta se udeležila tudi slovesnosti, ko so na slovenski katedri odprli spominsko sobo dr. Avgustu Pavlu. Po skupni zbirki z Valerijo Perger in Ferijem Lainščkom Kot slutnja radovedno je Milan Vincetič izdal večje število pesniških zbirk in tudi proze, denimo Parnik v ajdi/Šift v idini, ki je bil za porabski Knjižni dar za leto 2000 in iz slovenskega jezika prestavljen v porabsko narečje. Na vprašanje študentk slovenske katedre je Milan Vincetič povedal, kako »nastajajo« pesniške zbirke, in poudaril, da je zelo kritičen in zahteven do svojega ustvarjanja. Pri tem se je spomnil na vzornika, pesnika in pisatelja Kajetana Koviča, ki mu je pogosto kritično svetoval. Sicer pa se Milan Vincetič uvršča med najpomembnjše sodobne slovenske pesnike. Za pesniško ustvarjanje je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. eR Seniški lidge so leko zadovolni, zatok ka so leko zadnje cajte vsigdar udeleženci kakšnoga programa. V nedelo, 10. decembra, so meli mešo, štero je darüvau sombotelski püšpek dr. András Veres. Predhodni dogodek toga pa je biu, ka se naš gospaud Ferenc Merkli pa püšpek poznata, ka sta vküper bila v Rimi. Püšpek so te tam bili kak ravnatelj, naš gospaud pa kak dijak. Gda so dr. Andrása Veresa letos augustuša izvolili za püšpeka v Somboteli, so naš gospaud veseli bili. Te so ga eške nej steli pozvati v svojo faro, ka so brodili, ka tak dosta dela ma, pa nede emo cajta. Depa püšpek so pravli, ka nji naj samo zovejo, pa če do cajt meli, te pridejo. Tak sta se te pogučala za decemberski datum. Najprva je tak bilau, ka 3. decembra pridejo v Sakalovce, depa te so že meli nikši drügi program, tak ka zatok so te prišli 10. decembra na Gorenji Senik. Državna slovenska samouprava je ranč na tou nedelo organizirala za Seničane adventni koncert tö. V pau desetoj vöri, kak vsigdar, se je začnila sveta meša. Puna je bila cerkev, kak po drugi nedelaj tö, depa zdaj vejndrik eške bole, ka so prišli k meši eške iz sosednji vasnic tö. Mešo so slüžili püšpek András Veres. Pesmarge so dosta spejvali v slovenščini, Jaz vörjem pa Oča naš so lidge molili slovensko, drügo pa je bilau v madžarščini. Na začetki meše so se püšpek vernikom po klonili slovenski tö. Vožgali so dvej svejče na adventnom venci. Deca in gospaud, kak vsigdar, so gorparšteli berila. Pridigo so potistom držali püšpek. Pridiga je bila razdeljena na tri tale. V prvem tali so gučali o adventi. Tau je čas pričakovanja in tau je osrejdnja tema adventa. V tej kednaj držijo rorate meše. Te meše že zrankoma rano držijo, gda eške kmica gé, pa samo svejče gorijo na venci. S tem je povezo kmico lidi v veri pa kmico v düšaj. Naj nemamo kmico, liki naj demo k spauvedi, tak leko se naša düša tö svejti kak svejča, zatok ka je čista. V drügom deli so gučali o lidaj, šteri se oponašajo pa živejo ranč ovak. Tau se pravi, ka ne živejo s čisto düšo. Omeno je hüdoga tö, šteri vse bola prevzame lidi. Gnesden je prej tau vrejdnost pa lejpo, če je štoj lagvi gé. Pa s tem se eške valijo tö. Kak povejmo, če se sto razpita ali dé na abortus. Püšpek so te grejšni žitek kritizirali, pa tau, kak se je naaupek obrno svejt. V tretjom deli svoje pridige pa so omenili Janeza Krstnika, šteri je cerkveni patron seniške cerkvi. O njem so povedali, ka je vsir gučo istino pa vsir povedo, ka je istina pa ka nej. Depa nej je sam tau gučo, liki tak je včino pa živo tö. Svojo živlenje je dau za resnico. S temi mislimi je na konci meše želo lidam mirno adventno pripravlanje pa blajžene svetke. Na konci meše so njim deca pa naš gospaud podarili kolač pa vino kak simbol eukaristije. Pomešisejezačnovcerkviandventni koncert, ki ga je organizirala Državna slovenska samouprava. Lidi je pozdravo predsednik Martin Ropoš. Pri koncerti so pevski zbori spejvali lejpe svete pesmi. Najprva je gorstaupo moški kvartet iz Martinja. Oni so spejvali pesmi: Mašnik povzdigne in Večerni zvon. Potistom je spejvo seniški cerkveni zbor. Zospejvali so pesmi Poslan je angel Gabrijel in Pozdravljena žena. Za njimi so prišle mali, pevski zborček Sončnice, pevski zbor domanjoga gospauda Ferenca Merklina. Uni so celau lejpo in prisrčno tazospejvali pesmi Nekdo vedno išče me in Aleluja, moj Gospod. Naj-bola so njim ploskali lidge. Na konci pa je spejvo Mešani pevski zbor Avgust Pavel Zveze Slovencev. Vsi zbori so spejvali samo slovenske pesmi, mešani pevski zbor je spejvo eno vogrsko tö. Zospejvali so pesmi: Vso zemljo tema krije in Égi szent béke jöjj. Na konci se je predsednik Ropoš lepau zavalo zborom za lejpi koncert, podaro njim spominsko listino pa rauže. S spomin sko listino, z dvojezičnimi knjigami in z zgoščenko porabskih pesmi je podaro püšpeka tö. Uni pa so se lepau zavalili in povedali, ka so se njim fejs vidle naše slovenske pesmi. Po koncerti so püšpek na farofi meli djilejš za cerkvene kotrige. Do podneva več nej bilau dosta cajta, zatok so na kratko tapovedali, ka so najpomembnejša dela. Najbola pomembno delo je, ka cerkvene kotrige trbej obnoviti. Morajo biti mladi nutrik pa ženske tö. Člani kotrige morajo poskrbeti za vsefele. Eden se mora brigati za držine, eden za mlade, drügi za starejše mora skrbeti. Tisti, šteri čisti cerkev, što je vodja cerkvenega zbora, tej vsi morajo biti členi cerkvene kotrige. Do toga mau so na Seniki bili členi samo moški pa starejši, no zadnje cajte so že mladi tö nut gé. Depa tau se mora spremeniti. Torej za pomembnejšo delo mora bite en- en človek, šteri se za tau briga. Morajo pa zbrati nekoga, šteri pomore pri prečiščavanji, sploj pa na kouruši. Potem so šli taprejk v šolsko künjo, gde so njim pripravili obed. Vsi tisti, šteri so spejvali na koncerti, so bili pozvani na obed, šteroga je dala pripraviti Državna slovenska samouprava. Gospaud Merkli so povedali, ka so se püšpek dobro počütili pri nas, pa če nji eške pozovemo, z veseljem pridejo. Pozvali so nji že na birmo, štera baude junija 2007. leta. Agi Hanžek SV. JURIJ – ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JURIJA V cajtaj, tam 1924, gda je starosta slovenske umetnostne zgodovine Franc Stel (1886-1971) prvikrat obiskau sv. Jurij, je tü najšo takšo cerkev, kakšo je po-ton toga spaso v tak imenüvano prekmursko skupino gotskih spomenikov. Tau so vse tiste prekmurske cerkvi iz 2. polovice 14. veka, štere majo zapadni zvonik (torony), ednostavni hajov, pa völbani, na tri kraje vküp zaprejti prezbiterium. Kcuj ido tüj zvünski kontrafori (támpillér), gotska okna, pravi, dvojno žleba-ni profil völbov, listnati sklepniki, kameniti tlak, oltarna mensa in slavolok, pa ranč takši stenski tabernakel. Vse tau je mela, pa v ednon tali ešče ma, indašnja prafarna cerkev sv. Jurija, po šterom mata kraj pa župnija ime tö. Samo, kak pravijo stari paperi, se nej vsigdar tak zvau. Povejmo, kak je vönajšo veliki pisatel prekmurske preminočnosti dr. Ivan Zelko (1912-1986), se je kraj najprle zvau Arnoldfyamiklosfalua (1365; se pravi ves Arnoldovij sinov), v vögrskoj formi Zenthgyewrgh, ka je blüzi svojmi gnešnomi imeni, pa komaj leta 1499. Pravli smo, ka po arhitekturnij znamenjaj spada en tau indašnje cerkvi v skupino »prekmurskij gotskij cerkva«. Tak se tau vidi že daleč po viskomi törni na zapadnoj strani, z drügoga kraja pa po ohranjenom prezbiteriji. Zna se, tau bi leko gor prišli po Steletovij dokumentarnij fotografijaj iz 1924, kak je cejla cerkev oprvin vö zgledala. Po arhitekturnij znamenjaj, se pravi stilno, mislimo, ka je mogla gotska cerkev pri Juriji nastanoti tam v zadnjom desetletji 14. veka. Notri je bila okinčana s stenskimi kejpami. Velka stvar, zatok, ka so tej na severnoj stejni v hajovi kazali pasijonske kejpe, med njimi Zadnjo večerjo, Kristuša na gori Oljki, pa še drüge. Po tom, kak so bili namalani kejpi, bi si vüpo praviti, ka jij je leko napravo malar, šteri je pred koncom 14. stoletja meu posel ešče pri malanji v rotundi (körtemplom) v Seli. Po tom, ka gnes znamo, leko povejmo, ka je tau zagvüšno bila, če pomislim na njene spomeniške odlike, bar tak pomembna cerkev kak slavna martjanska cerkev. Leko pa pravimo, da je tü bila dosta prle, bar od 12. veka naprej. Vej se zna, ka je okrog nje biu cintor. Na severnoj strani, malo vkraj od sakreštije, je stala kostnica/karner. Ta so kesnej podrli, čiglij o njoj guči opat Kazó 1698; gda so zidali (ok. 1925) nauvo cerkev, te so okolik najšli vse puno lüdskih čunt. Oltar iz kapele sv. Mihala na cintori so 1754 prestavili v cerkev. Gotsko cerkev so zavolo starosti večkrat popravlali. Tak se guči, ka so jo prenovili 1732, žegno jo györski püšpek Filip Zinzendorf, 1774 pa so na nauvo prekrili ešče zvonik. Tan po 1. bojni je lüdstvo v fari štelo nauvo cerkev. Z zidanjom velke cerkvi, štera ma troje hajovov in je znotraj cejla völbana, so začnili 10. apriliša 1925. Načrte je napravo arhitekt Hans Pascher, doma z Gradca/Graza. Zamislo si jo je v historističnom, novoromanskom duhi. Pri gradnji so mus podrli stari gotski hajov, ka so leko skoz napelali nauvoga. Tak stogijo hajovi in kor v osi (tengely) sever-jug. Na srečo je od gotske cerkvi sčista ostau samo prezbiterij pa tören, drugo pa je vse nauvo. Od stare opreme, zvün prezbiterija, je ostau stari, trno kvaliteten Križov paut. Na nauvo so bili 1925 postavleni ništerni kipi, glavni marmornati oltar, dobro delo Feliksa Toma-na z Ljubljane. Stranski, Marijin oltar je iz 1954, kipe za njega pa je napravo pokojni mariborski rezbar Anton Blatnik, Boži grob pod pevskim kaurušom pa je delo Ivana Pengova in Tineta Kosa. Obsežni malaraj na völbaj pa na stejnaj prinaša cejlo serijo prizorov iz Kristušovoga žitka in pasijona, vküper s patronom sv. Jurijem, pa je zgotovo mariborski slikar Franc Horvat. Besedilo in foto: Janez Balažic Ko nas samo še nekaj dni loči od božičnega praznika, se večkrat sprašujemo, ali se je ta praznik tako zelo poenostavil, da je postal danes le še priložnost za obdarovanje. Upajmo, da ni tako in ga bomo tudi letos pozdravljali kot praznik ljubezni, upanja in svetlobe. Pred več kot dvatisoč leti se je izpolnilo preroštvo, narodil se je v Betlehemu otrok, ki ni bil le darilo nazareškima Jožefu in Mariji od stvaritelja Boga, temveč darilo celemu svetu. V čast temu dogodku prižgemo na sveti večer v tem najtemnejšem obdobju leta na milijone lučk in svečk po vsej zemeljski obli, ker hrepenimo po svetlobi. Morje majhnih lučk se morda iz vesoljske brezkončnosti gledano zlije v edino ogromno svetlobo, ki simbolizira veselje, pokoj, ljubezen, dobroto, medsebojno povezanost in oznanja prihod Odrešenika. Takrat bomo imeli pravi bo-pomagamo tistim, ki živijo v žič, če ustvarimo mir tudi v pomanjkanju, če je dobrohonaših srcih, če odpustimo ten naš odnos do sočloveka. tistim, ki so nas prizadeli, če Takrat bodo gorele tudi majh-ne lučke človeške ljubezni in ne le iz vesolja gledano bo svetlejša naša zemlja in se bo lesketala tudi iz neposredne bližine kakor božična zvezda pred dvema tisočletjema v Betlehemu. To bo za nas najlepše božično darilo. Največji slikarji vseh časov so ovekovečili rojstvo Jezusa Kristusa v slavni betlehemski noči. V različnih slogih, z raz-ličnimi barvami in metodami so naslikali ljubezen, ki je sevala z obraza matere, ko je bedela nad spečim otrokom. Naj bo naše letošnje božično darilo morda malo manj znana slika iz 15. stoletja »Devica Marija z lastovko«, delo beneškega slikarja Carla Crivellija, ki slovi po svojevrstnem stilu. Tematika njegovih slik je izključno religiozna, in izven realnega sveta, v katerem se nahaja opazovalec slike. Naslikani dogodki se vrstijo na svečanem, razkošno okrašenem prizorišču in zbujajo občutek, kot če bi bile figure izklesane iz kamna, ker so ločene z ostrimi konturami od ozadja. Devica Marija, ki je oblečena v brokatno, z zlatom bogato okrašeno obleko, drži v naročju otroka z jabolkom v roki. Cela slika je okrašena z natančno naslikanim sadjem. Njegova navzočnost ima dvojni pomen: simbolizira rodovitnost in ranljivost. Pozornost vzbujata tudi oba svetnika: stari Jeremija z levom in mladi vojak sv. Sebastijan. Edini naravni element na sliki je lastovka, simbol vstajenja duše, ki nas obenem spominja na to, da obstaja tudi nek drug svet izven pozlačene izumetničenosti prestolne dvorane. Ustvarimo v tem drugem svetu pokoj, bodimo pozorni drug do drugega, oprostimo si in ustvarimo mir v srcih. BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ! Suzana Guoth Živlenjske zgodbe (3) MATI PA OČA ODIDETA NAZAJ V MERIKO – NJIM RADOST, NAM ŽALOST Drugi tau živlenjske zgodbe je moglo državi dati telko, vtjüppobrali, je goraspakivali mau pelo, liki steri je nej emo povržejo pa do šli tanazaj v na- Lubejrine Elze se je končo s kelko so vönapi pejnez, je dostafart dva dni nej uvi kraj, v Meriko. Starištje so tejm, ka sta z možaum po sali. Steri je nej domau prišo. Lačen, žeden pa nas tü njali, so taprejk odsko rojstvi čerke vüpala, ka lepši mogo pripauva medloven se je tepo, dokeč je čili na Štajersko. Mati so bili svejt pride, ka do ležej živeli. ti pa spuniti do prišo do svojoga doma. Tau te 56 lejt stari, oče pa 59. Dvej »Dapa vse je ovak vöprišlo«, ladavanje, tisto so bila tista lejta, gda so pav- leta so na Štajerskom bili v la so mi pripovejdali tadale Elza so prejdnji tak rom ešče pod (podstrešje) do geri, dokeč so si pravico (potni tetica. »Pred bojnov je bijo vzeli, ka neštje, lazameli. Tau je bilau za časa list) spravili, za tistim so te v pengő pejnez. Po bojni je pen ka sabotira. Ti- Rákosija. Steri so tak plesali, Meriko šli. Tam so si ešče delo gő spadno, nišče je nika nej ste so poštrajfali kak njim je on igro, tistim je ziskali, si lejpe rame tjüpili daubo zanga. Prevnaugo lidi ali v temnico dobro šlau. Steri so skrak pri pa so ležej živeli, kak če bi tü je vse zgibilo, ka je prišparano zaprli. Tisti časi ognji bili, tisti so se segrejvali. doma ostali. (Lejpa lejta sta do- melo, ka je te pejnez več nik so strašni bili. Nas so tö na kulak lišto djali. živela, mati so bili 81 lejt stari, šo vrejdnost nej emo. Vsikši je Lüstvo je nej Tiste, steri so na kulak lišti gda so 1974. leta mrli, oča ranč mogo na nauvo začniti, če je melo ka za jesti. bili, so največkrat odpelali na telko. On je 1972. leta mrau.) sto živeti. Augustuša leta 1948 V Varaš so mog- Hortobágy. Vnoči so prišli po- Tiste mlajše, stere sta tam je prišo nauvi pejnez, forint. li ojdti po krü njé s tovornjakom, dali so njim mogla njati, gda sta 1921. leta Trno malo držin je melo fo pa po melo, če edno ali dvej vöre časa, ka so mogla domau priti iz Merike, rinte. Iz koj bi pa mele? Nika so steli kaj jesti. si vtjüppobrali, ka je za silo tr sta zdaj znauva gornajšla. 29 so nej mele na odajo. V bojni Pa so ešče srečo belo. Potistim so je notra v va lejt sta je nej vidla. So že ože so maro vö iz štale odgnali. Ka meli, če so do-Mati pa oča prva kak sta tanazaj gaune naklali kak maro pa so njeni bili pa vnuke meli. Vnuki nej nemška vojska, tisto rusu bili. Dostafart so v Meriko šla je odpelali v lager. V lageri na so se veselili, ka so dobili babo ška. Tak ka je pa prišlo sedem brezi vsega, s praznimi ceke na tefu (tovornjak), tresti, šti vrataj je pisalo: „Mi samí radi, pa dejdeka. Njim vsejm je tau süji lejt. Ka je pa eštje najbole rami nazaj domau šli. So bili rideset kilometrov so je odpe od svoje vole demo ta, kama veseldje pa radost bila, nam pa težilo lüstvo, je bilau velko do takšni podrepardje, steri so lali pa so je tam dola zagnali, demo”. Gda so tej glasovdje vse nevola pa žalost.« ladavanje. Lüstvo se je nej mo vönapazili lüstvo, pa steri so naj dejo, kama ščejo. Steri je bole šli, moji starištje so se te (se nadaljuje) glo braniti, od vsikšoga pauva njim nej simpatični bili, so je emo pejneze na cug, se je do- tak odlaučili, ka tü doma vse Ema Sukič »Te mo fligare gledo, kak se v luft zdigavajo« PORABSKI KRISPANGE V BUDIMPEŠTI Ešče par dni pa je tü božič. V ad-moj brat potistim mogo tažgati. »Trinajstoga, srejdo. Pa tridvaj-• Nej si ešče probo, ka bi vino zdaj že poznajo pa mam tiste lidi, venti se lüstvo že kreda dejva na Tau se je tak začnilo.« stoga, v soboto, en den pred sve-küjo? šteri vsigdar od mene kipüjejo. svetek. Zmišlavajo, koma kakšno • Pa kak je te bilau potistim? to naučjov pridem domau.« »Nej, zato ka tam geste künja pa Pamet sam vzejo, ka zvekšoga darilo küpijo, ka do pekli, küjali. »Drugo leto sam že goraprišo • Vidim, ka tü vse fela maš tam meni küjejo vino pa eške vsi, ka pri meni kipüjejo, nazaj V gauštjo dejo po krispan, ka je na tau, ka sam nej emo vsefele ešče vküpsklajeno, tau tö na obed tö. Nesem s seuv vino pa pridejo. Pa vejn tau tö, ka zdaj nej tašo léko delo, kak tau tisti sorte. Zdaj, če ti deš na trg samo odajo pelaš? tisto te meni tam napravijo. že tak delam, ka mam eden taši mislijo, šteri so ešče tau nej dela-s tejmi navadnimi, te baukše če »Malo odavam eške bučno olje, Zato ka tam ge že dosta spozna-mali papir napisani, gde njim na li. Človek odi gor pa dol več vör včasin štrik neseš s seuv pa se go-šajbe, süje grbanje. Tau zvekšoga ni mam. Pa gda odavam, te če znanje dam, ka sam prišo pa ka pa itak ne najde tašoga, šteri bi raobejsiš, ka gotovo. Tej navadni že vse tak nesem, ka me prosijo. kakšni spoznanci pridejo, tiste te vse odavam. Vejš, ovak tau nede. dober bijo. Pa vsigdar je tak, ka doma ne koštajo dosta pa je tam Sprvoga so samo tak küpili, ka malo tö ponidim z vinom. Zato, Zdaj tristau falatov pelam, brezi če človek en krispan vövrejže, v tö ne moraš drago odati. Zato pa vösprobajo, zdaj pa že prosijo ali ka me včasin spitavajo, če sam reklame je zato težko odati. Tau telefonerajo, ka drugo leto naj kaj domanjoga parneso. Na pa te je eške velka konkurencija, ka tej njim pá prinesem.« je malo ponidim. Zdaj me že zato multinge, té velke baute tau de • Kama odiš odavat? čakajo, zato ka pravijo: smo vas lajo, ka krispane za šenki davajo. »Dvej leta se odo v edno mesto, že gledali, če pridete. Mam dva Če stoj več kak za šestgezero fotam je nej bilau najbaukše. Pa po-völkiva transparenša, pa gor na-rintov vrejdnosti küpi kaj, te za tistim sam prišo k tauj šauli, gde pisano, ka: Friški alpski krispan-šenki dobi krispan. Ge pa tak de-zdaj že peto leto odavam. Tü je ge! Posvejte mam, tak ka gda je lam, ka če stoj sreberni krispan sploj fajn ge. Tü eške leko spim tö. kmica, te lepau vse vö mam po-küpi, zato ka so tisti dragši, te ge Zato moram tam spati, ka Pešta svejtano.« tistomi za šenki v edni mali vrečje navarno mesto. Predlani so mi • Za te plac, gde odavaš, kelko ki šajbe dam vcuj. Tau je kapitalivkradnili krispane, zato ka sam moraš plačati? zem. Tau sam se ge že tö navčo.« pri brati spau. Zaman je notzagra-»Mam edno pogodbo s šaulov pa • Kak pa prideš domau? jeno ge. Zdaj je pa te skrb moram za tau v vsakši klas en krispan »Tau je že tö vse zriktano. Tam meti. Tam je rokometno igrišče, moram dati. Tau je vse vküp dva-mam enga šofera, šteri me z štero ma edno slačilnico (öltöző). dvajsti. Če tau na pejneze prejkz-autonom vö na cug pela. Zato V tauj slačilnici spiva z bratom. raučnam, te je tau petdvajsti ka dosta gvanta, torbe pa eške Mam eden jogi pa na tistom.« gezero.« „postelo” tö mam. Zatau njema tistom minuti zagledne drugo-moraš vsefele meti. Moraš meti •Zakajebrattam?Bojiš se sam? ga, šteri bi dosta baukši bijo. Z navadne, srebrne, normand, bo-»Pa vejš, ka se bojim. Tri leta nazaj ednim krispanom se človek telko rove pa takšne, ka so z zemlauv, so že gnauk v tau šaulo notraftrgmantra, ka je pa te s tistim, steri tö. Tam gde ge odavam, tam vse nili. Vnoči, gda spim pa name priveč stau falatov mora vöodebra-taše družinske iže majo, pa po dejo, ka vraga mo sam delo.« ti? Lali Hanžek z Gorejnjoga Se-svetkaj je te vö v ogračenek po-• Tau te deset dni tak dé, ka nika je tau že večkrat sprobo. sadijo. Ge sam tü doma telko fele vsakši den tam odavaš? • Lali, ti se nikak ovak kreda nej emo, zato sam pa te krispane »Ge bi najraj biu, ka bi za tri dni dejvaš na božič kak drugi, nej? sledkar že vküppokipüvo. Zdaj že domau prišo. Samo tašo nede. »Ge se tak kreda dejvam, ka pred ge že te srebrne pa normand tö Dosta lidi tau misli, ka človek vöbožičom nejsam doma, liki v Bu-mam, zato ka sam je posado.« zožaga, krispan oda, pa pejneze dimpešti. Zato ka zdaj že sedmo • Šteri so najbole dragši kris-v žepko deje. Če odavaš, tau tak leto odim odavat krispane.« pange? naleki nede.« • Kak se je tau začnilo? »Dosta lidi tak misli, ka srebrni, • V kelšoj vöri stanaš? »Tau se je tak začnilo pred sed-dapa nej. Normand je najdragši. »Zrankoma v petoj vöri stanem. mimi lejti, ka sam dja tü doma Gestejo, ka sam je pred dvajstimi Zato, ka pridejo čistit. Potejm odavo krispane. Emo sam ed-lejti posado, eške tiste zdaj oda-si „postelo” prejknesem ta, gde noga küpca, šteri je že par lejt vam, zato, ka ta sorta tak po-nalagajo za šaulo. Tam je dob-• Kakšno lüstvo je tam v Pešti? tö eden krispan moram dati. Te kipüvo od mene, tisto leto pa malek raste. Zato so tak dragi, ro, zato ka je tam toplo. Med Zato pitam, ka si ti cejli den gorasedem na cug, na Inter City, nej taodpelo krispane. Vejn sam pa zato, ka dostakrat trbej vejke dnevom gda odavam, pa če se med njmi. šteri ma zraven se v Varaš pri-Baug mi je pamet presvejto, ka rejčiti. Ovak bi nej bili lejpi pa bi zmočam, te se tam sišim ali se pa »Vsakšefele geste. Zvekšoga so pela. Tü me pa te že pa čakajo z sam je nej vözuseko. Te sam si je nej mogo odati.« prejk zravnam pa gvant posišim. prijazni, dapa gestejo med njimi autonom, pa me pelajo domau.« tak brodo, ka bi bilau, če bi ge • Gda je vösejkaš, ne šanali-V šestoj vöri začnem odavati pa posmojani tö.« • Tau si pravo, ka karto že svoje krispane sam probo odati, vaš je? večer do devete vöre sam vanej. • Probajo se pogajati da kri-maš küpleno, pa ta za tridvajleko ka se tak bola splača. Mam »Telko ge zato sir njam, ka nam Tau deset dni tak de.« span kipüvajo? stoga, za soboto vala. Ka ’š delo enga brata v Budimpešti pa te trbej. Drugo pa tau, ka ge sam te • Cejli den odi lüstvo kaj kau-»Pa vejš, ka probajo. Gnauk je te, če ti v dvej dnevaj krispane sam tak prišo ta. On je tau malo zato posado, ka je odam.« lak teba? eden prišo k meni, pa pravo: Bo-vse dolaküpijo? organiziro pa na drugo leto sam • Sto kipüvle normand krispa-»Nej, gé tak, ka dvej, tri vöre žič je gé pa smo padaške, dajte »Te se tö ne zbojim. Te va z brate že üšo odavat. Prvo leto sam ne? Bola bogati? edne düše nega. Dapa gé tak, ka bola falejše krispan. Ge ma pa tom šla na edno fajn večerjo pa petstaupetdeset krispanov pelo, »Sprvoga je malo taši lidi bilau, je stejska tö.« pravim: Baug moj, Baug moj, va ednoga dobroga pila. Če mo ka so vse moji bili. Te sam eške šteri so si tau privauščili, dapa • Ka delaš, gda je fejst mrzlo? zdaj eške naj tau cejno tö pistim. pa eške zvün tauga emo čas, te si tak vse nej znau. Tau sam mislo, zdaj je že več. Pa tau nejso samo »Bilau, ka je minus sedemnajset Pa tau nej drago, zato ka mi tak pa vöstanem na letališče pa mo ka v Budimpešti, v tašom velkom bogati, liki tisti, šteri tau na božič bilau. Leko zato vöprstogi. Človek falejše odavamo kak drugi tam gledo kak se fligarge v luft zdivaraši, petstaupetdeset krispanov raskerajo. Zato ka tej par gezero se toplo gorazravna, pa gda je kaulek nas.« gavajo. Zato ka tau ge sploj rad odati nej problem. Nej tak bilau. forintov koštajo.« tak, ka nega lüstva, te demo notra • Stero leto je bilau najbaukše? gledam.« Dvejstau falatov je ostalo, ka je • Gda pelaš krispane na odajo? se segrejvat ta gde nalagajo.« »Vejn lajnsko leto. Zato ka me Karel Holec December je čas praznovanj in obdarovanj, čas, ko običajno delamo inventuro za leto, ki se izteka. Prav tako je to čas, ko nekatere ne preveč lepe stvari vidimo skozi mavrično svetlo bo prazničnih lučk lepše, kot so v resnici. In prav je tako. V Sloveniji nas še vedno prihajajo obdarovat v teh predprazničnih dneh kar trije dobri možje; poleg Miklavža, ki je svoje že opravil v začetku decembra, je v naši zavesti še vedno zelo prisoten socialistični Dedek Mraz, od katerega se kar ne moremo posloviti, posebej malčki v vrtcih in otroci v šolah se še učijo in pojejo pesmice njemu v čast. Vsekakor pa smo v samostojni Sloveniji na veliko začeli slaviti Božička, ki ga menda po malem slavi in čaka ves svet. Da bi nam le prinesel kaj dobrega… Slovenski Božiček, tisti z Zavoda RS za šolstvo in Ministrstva RS za šolstvo in šport, se je letos zelo potrudil. V letu 2006 je namenil porabskim vzgojno-izobraževalnim ustanovam različne stvari v vrednosti 10 milijonov slovenskih tolarjev. V to vsoto so všteta seveda tudi razna izobraževanja, z veseljem pa želi mo predstaviti predvsem nekaj konkretnih, pravih Božičkovih daril, ki so jih šole in vrtci bili deležni pred kratkim. Tako šole kot vrtci tudi v tem šolskem letu dobivajo 7 različnih otroških in mladinskih revij (letna naročnina milijon SIT) iz Slovenije. Učiteljem smo priporočili, naj nekatere izmed njih celo razdelijo učencem. Knjige, učbenike, strokovno literaturo in slikanice v vrednosti več kot milijon tolarjev, so prejele tako šole kot vrtci. Prav toliko smo namenili za nakup različnih didaktičnih igral za porabske vrtce (sodobne igrače, športne preproge, kompleti Orffovih inštrumentov in še kaj); le-teh so se malčki in njihove vzgojiteljice še posebej razveselili. Vrtce pa velikokrat pesti pomanjkanje kvalitetnih delovnih materialov, zato smo zanje nabavili prav te (različne papirje, barvice, kartone, škarje, plastelin in drugo) v vrednosti 800.000 tolarjev. 2,5 milijona tolarjev smo namenili za nakup najsodobnejših prenosnih računalnikov s slovenskimi programi za podporo pouku slovenskega jezika; računalnike bodo šole predvidoma dobile še pred koncem iztekajočega se leta. Tudi letošnje, že drugo po vrsti, prednovoletno gledališko druženje v Mariboru, na katero vabimo porabske učence, dijake, učitelje in kulturne delavce, je naše darilo, po lanskoletnih izkušnjah zelo lepo sprejeto. Trudimo se in trudili se bomo, da vam bomo tudi v bodoče ponujali le tisto, kar vi želite in pričakujete od nas; da bo komunikacija med nami pozitivna in razumevanje popolno… Težko je v tem, na prvi pogled sivem času biti optimist in pozitivno misliti. Toda le tako se bo našla rešitev. V mislih imam seveda usodo narodnostnih šol, predvsem števanovske, o kateri v zadnjem času slišimo zelo veliko. Pa se zamislim… Ko sem pred nekaj dnevi bila na obisku, so me prevevali prav mešani občutki. V pogovoru z učitelji sem zaznavala strah, malodušje ali cankarjanski fatalizem… Starši učencev menda želijo, da šola ostane v neokrnjeni obliki. Tudi učitelji. In to je krasno. Najpomembnejši motiv, da se za svojo šolo skupno borite. Lokalna skupnost pa ima svojo vizijo, seveda črno, ker vidi v šoli le prevelikega porabnika proračunskega denarja… Toda, za božjo voljo!!! So to signali ukinitve narodnostne inštitucije, predzadnje narodnostne šole v Porabju??? Boste vsi skupaj stali kar križem rok in se prepustili umazanemu toku z izgovori, da se ne da nič narediti? Boste še naprej krivdo za umiranje slovenstva v tem delu Porabja pripisovali nekomu tretjemu in sebe gledali le kot žrtve? Nihče ni žrtev, če to noče biti! In kaj najbolj prepriča? Lasten zgled… Delati dobro, pošteno, biti Slovenec tudi v dejanjih, ne le v besedah… Potruditi se, predvsem na narodtelji in učenci. Z njimi šola raste ali pada… V letu, ki prihaja, želim, da bi se vsi porabski učitelji in tisti, ki so na kakršen koli način povezani z ohranjanjem slovenstva, začeli zavedati svoje vloge, svojega enkratnega po- nostnem področju, mislim pri slanstva… Vsak posameznik je pouku slovenščine, in s tem pomemben člen v tej verigi in dokazati, da se je tudi še komu vsak nosi odgovornost za svoje drugemu vredno boriti skupaj delo ali nedelo. Pred sabo, pred z vami in za vas. Predvsem to skupnostjo, pred Bogom… Že-zadnje je pomembno. Dobro lim, da bi zbrali moč in pogum vemo, da katerakoli porabska ter dokazali sebi in drugim, da narodnostna inštitucija, pred-so vaši cilji čisti in jasni. Potruvsem pa šola, lahko preživi le, dite se skupaj, pomagali vam če je narodnostna, a ne samo bomo, za skupno dobro. Za na papirju. Če boste kvalitetno ohranitev vrednot slovenstva. ponudili to, česar druge šole ne Kot Slovenci! nudijo, boste imeli možnosti za Vse dobro in velikodušnega Bo-obstoj. Le takrat, verjemite. A žička vam želim! inštitucije so ljudje. V šolah uči-Valerija Perger Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota vabi na obisk POTUJOČE KNJIŽNICE. Brezplačno vam nudi izposojo knjig zvočnih in videokaset. Gradivo si lahko izposodite za 15 dni. Vaš kraj bodo obiskali: v ponedeljek, 15. in 29. januarja, v ponedeljek, 12. in 26. februarja, v ponedeljek, 12. in 26. marca, v ponedeljek, 23. aprila, v ponedelje, 14 in 28. maja in v ponedeljek, 11. junija. ČAKAJO VAS: na Gornjem Seniku od 8.30 do 9.30 ure v Slovenski vesi od 10.00 do 10.30 ure v Števanovcih od 11.00 do 11.45 ure v Monoštru pri Slovenskem domu od 12.15 do 13.00 ure. V Statuti (Alapszabály) Slovenske zveze je med najvekšimi nalogami, naj s svojim delom pomaga goradržati pa vsebola potrditi narodnostno identiteto pa samozavest (öntudat) Porabski Slovencov. Zagnauk tau probamo dosegniti s kulturnimi prireditvami, drügimi programi pa s tejm, ka vseveč odrasli pa mlajšov pridobimo za tau, ka s svojim delom aktivno, konkretno dejajo za porabsko kulturo, prejk kulture se pa mujs morajo srečati s slovenskim gezikom. Letos smo pripravili 14 svoji programov, med tejmi Slovenski kulturni praznik, Srečanje slovenski pevski zborov, Predstavitev mlašeči kulturni skupin Zveze, 1. športno srečanje Porabcev pa Prekmurcev v Slovenski vesi, božični koncert v Monoštri, razstave, izlet tri se-nički skupin pa komornoga zbora v Slovakijo, vküper z drügimi organizacijami pa 11, premiero gledališke skupine Veseli pajdaši z Drüštvom za lepšo ves v Števanovci, Koncert z literarnim programom z Generalnim konzulatom R ga, Prekmurja pa Štajerskoga, dosta lüstva pritegno v najmenšo ves Porabja, v Andovce. Porabski den je svojo mladi iz Vojvodine, stero je bilau na Gorejnjom Seniki. Na prireditve smo zvöjn svoji skupin pozvali 10 skupin iz Slovenije. Porabske pa drüge slovenske plese, pesmi, po-rabsko rejč raznosi s svojimi nastopi 9 odrasli pa 5 mlašeči skupin. Naj mlašeče skupine tadale leko delajo, gda mlajši vöostanejo iz šaule, smo prosili na seničkoj pa števanovskoj šauli, naj z malimi mlajšimi tü začnejo plesati, če majo volo. V Sakalauvskoj vesi smo pa zatok ziskali vküper mlajše iz vrtca pa šaule, naj volo dobijo za plesanje za par lejt pri velkoj folklori, stera de ranč kleta 10 lejt mej-la za seov. Smo fejs radi pa hvaležni gorejnjeseničkim pa števanovskim mlajšom, starišom pa lerencam kak vodjam skupin, steri nam vsi dosta pomagajo pri tejm, ka je letos telko mlajšov dobilo volo svoj čas zatau nücati. V Števanovci je v šauli vsevküp 31 mlajšov pa s toga od geseni mau pleše pa spejva 26 mlajšov, na Gorejnjom Seniki je pa 55 mlajšov, s toga 40 mlajšov pleše, špila, se vči igrati na harmoniki ali drügom škiri pa spejva v cerkvenom zbori, steroga vodijo domanji gospaud Ferenc Merkli. Trno dober zgled, pelda so tisti večlejtni člani skupin, steri s svojim uspehom volo dajo drügim, mlajšoj generaciji. Ne zandolejmo zavolé dostakrat goučati, ka so vsi trno velko hvalo vrejdni za svoje tröjde, sploj pa odrasli. Vej se pa ne šté, če je petek ali svetek, če je zima ali za kumar vöpristati vročine, če je silno delo doma ali držinski svetek, ali sploj nejmajo vole. Furt so na tejm, naj se njim vsebola pršika nastop, naj lidgé vse-bola baujo zadovolni z njimi tak v domanji mali vasnicaj kak velki varašaj v Sloveniji ali v drügi tihinski rosagaj. Devet odrasli skupin Zveze je melo letos vsevküper 110 Slovenije, odkritje pa blagoslovitev kipa v Zalavári/Blatogradi z Društvom slovenskomadžarskoga prijateljstva, Porabski den z andovsko samoupravo v Andovci, 5. mednarodno likovno kolonijo pa 1. zimsko kolonijo z Galerijo v Lendavi, 1. skupno predstavitev zamejski Slovencov z Javnim skladom za kulturne dejavnosti iz Ljubljane. Med programi smo posebno bili zadovolni s Porabskim dnevom, steri je s svojimi družinskimi programi, stere so vodili Slovenci z Goričkomenje tü zaslöjžo, ka je za dugi lejt lüstvo pá prišlo iz vsej krajin Porabja, s Sombotela, z Budimpešte pa par lidi z Mosonmagyaróvára tü. Mlajšov pa mladi je tü zavolé lepau bilau. Pri tejm so nam najbole pomagali Drüštvo porabski slovenski penzionistov pa gorejnjesenička šaula v Porabji, Slovensko drüštvo v Budimpešti pa Slovenska samouprava v Somboteli. Ne smejmo pozabiti na menše programe tü nej, kak so koncerti, razstave, tej so tü furt redno obiskane. Gorejnjese- Najbola aktivni smo bili na kulturnom področji v l. 2006 nastopov, FS Gornji Senik 8, MePZ Avgust Pavel 16, ljudski pevci Gornji Senik 12, sakalauvska folklora 5, varaške pevke 15, gledališka družina Nindrik-indrik 21, števanovske pevke 20, števanovski gledališčniki Veseli pajdaši 9, mlašeče skupine z Mladim porabskim gledališčem so mele 53 pozvanj. Na mednarodni prireditvaj je spejvo MePZ Avgust Pavel v 37. tabori slovenski pevski zborov v Šentvidi pri Stični že 34. leto pa na reviji Pesem ne pozna meja v Pliberki v Avstriji. Na občinski revijaj v Murski Soboti so sodelovali MePZ Avgust Pavel, Mlado porabsko gledališče, gledališčniki Veseli pajdaši v Števanovci pa Nindrik-indrik, zadnji dvej gledališki skupini sta prišle na drügo stopnjo, na medobčinsko srečanje. Gorejnjesenička folklora je bila pozvana v Bovec, števanovske pevke pa najdaleč v Budimpešto pa Avstrijo. Gledališčniki Nindrik-indrik so že od drügim leko špilali igro pri Slovencaj v Italiji. Varaške pevke so pa tiste, stere gdakoli, kamakoli leko pozovejo, furt majo volo pa cajt. Zvöjn zadnji programov v decembri so vse letni nastopi porabski skupin goranašteti konkretno v kroniki dogodkov Slovenskoga koledara 2007. Ka pa dejemo mi za té skupine na Zvezi? Kak prvo, omogaučimo vse njihove nastope tak organizacijsko kak s pejnazi. Letos je bilau vsevküper 163 nastopov. Dosta lejt je držalo, dočas smo leko najšli pa pridobili strokovnjake iz Slovenije za 14 skupin, steri včijo plese, spejvanje, igrati na glasbilaj pa dva muzikanta, steriva zandolejta sprvajati vse porabske folklorne skupine. Če skupine dobijo pozvanje, njim pripravlamo poti prejk mentorov pa vodij skupin, poskrbimo za prevoz, tanapravimo vse administracijsko delo, povežamo ji z drügimi skupinami, drüštvi, sami tü iščemo mesta za njihove nastope, na dalečno paut vsigdar spre-vodiva skupine (stere želijo), če pa mava stejsko, zaprosiva nisternoga člana predsedstva Zveze. Neprestanoma sprva-jamo pripravlanje pa nastope skupin prejk mentorov pa vodij skupin. Prejk napišemo v porabsko rejč ali vöpopravlamo gledališke igre za tri skupine. Zatau se tü brigava, naj majo vse potrejbne škiri, gvantanje, drüge pogoje za dobro delo z glasbenim krožkom vred. Na seničkoj šauli smo namesto glasbene šaule naprajli glasbeni krožek za porabske pa prekmurske pesmi, namesto lutkovne skupine pa gledališko mlašečo skupino z nauvo mentorico. Letos smo dali zašiti gvant za srejdnjo gorejnjeseničko mlašečo folkloro, zdaj se šiva za najvekšo seničko mlašečo folkloro, sprtolejt pride na red mlašeča plesna skupina v Sakalovci, na majuš de gotovi prvi pravi porabski gvant za velko sakaluvsko folklorno skupino, steroga smo dali raziskati pred lejti s priznano etnologinjo v Sloveniji, z gospau Marijo Makarovič. Indašnji gvant pred stau lejti v Porabji smo dali raziskati za porabske plese, stere pleša gorejnjesenička folklora, depa plesalci se vežejo na svoj danešnji gvant pa so zavrnili, da bi meli nauvi gvant. Etak damo zašiti sakalauvskoj folkori za slovenske plese, sterim je po deveti lejtaj že tü aktualen nauvi gvant. Pevke MePZ Avgust Pavel so letos dobile nauve črne kikle. Števanovske pevke tü čakajo na primerne bluze, stere so si ške nej najšle. V kratkom cajti dobijo gvant pevke pa pevci Komornoga zbora v Varaši, steri delajo že leto dni pa do od drügoga leta že tü v več mestaj leko šli s svojim programom. Gledališka držina Nindrik-indrik pa Veseli pajdaši v Števanovci so pa s pomočtjauv natečajov dali naprajti sceno za nauve igre. Gorejnjesenički ljudski pevci ne nücajo gvantanje od Zveze. Velko presenečenje ji je doseglo, ka je Pokrajinski muzej v Murski Soboti spuno željo s tejm, ka dá naprajti CD pa kaseto na drügo leto. Slovenska zveza dola küpi od muzeja 700 CD pa 300 kaset za razdelit med Porabskimi Slovenci, Državna slovenska samouprava za skupino dá 120 gezero forintov, za tau vrejdnost za nji tü damo naprajti CD. Letos so dobili priznanje Mag-da Bartakovič, ki je prejela spominsko plaketo Avgusta Pavla, priznanje „Za Porab-je” Slovenske zveze sta dobila Brigita Korpič pa Andraž Sukič, priznanje županijske skupščine Železne županije za manjšine Marijana Sukič, Red za zasluge R Slovenije Jože Hirnök. Najvišjo vladno manjšinsko priznanje na Madžarskem sta ob dnevu manjšin dobila Marija Kozar in Francek Mukič. Na konci leta se s strani Slovenske zveze trno lepau zahvalimo za celoletno delo, za vse tröjde vsejm članom kulturni skupin, mentorom v Porabji pa Sloveniji, vodjam skupin, Drüštvi porabski penzionistov, predsedstvi Zveze pa vsejm lidam, steri nam kakoli pomagajo ali redno odijo na slovenske programe. Klara Fodor sekretarka Samo par dni, pa mo svetili božiča. Kak nazaj mislim, gda sam mala dejkla bila, tau že davnik bilau, kak na žmetna smo čakali Jezuša. Mi mlajši smo spitavali stariše, babico pa dejdeka, gda pride k nam pa ka nam prinesé Jezuš. Kak zna, dej se mi držimo. Samo so nam prajli: »Če ste dobri mlajši bili, te pride, če nej, te nej gvüšno.« No, potistim smo mi trno dobri bili. Takšni smo bili kak mali andjeldje. Gda je pa prišo božični večer, te sva mogli s sestrov spat titi, ka če nemo spali, te Jezuš ne pride k nam. Na žmetni smo zaspali. Bodjale sva se, ka naja vönja Jezuš, zaman sve dobri mlajši bili. Gnauk so samo mati prišli, gor so nas zgonili pa so nas zvali v drugo sobo. Tam je pa velki krispan – božično drejvo – stau, pod njega pa darilo bilau skladjeno. Samo Jezuša smo nej najšli. Dejdak nam je pravo, ka se je Jezuš tavö neso na okno. Mi smo s sestrov gledale, gledale, dapa nejsmo ga vidle. Gda sam že v šaulo odla pa sam že znala pisati, te sam pisala pismo pa sam go teticaj Mariški nesla. Ona je bila poštašica v Slovenski vesi. Eške itak čüjem, gda mi baba pravi: »Nesi pismo poštašicaj, vej go ona ta da Jezuša.« Oni so pa za istino vzeli pismo pa so me pitali: »Pa si dobra dejkla bila? Jezuš vidi vse, samo ta pride, dej so dobri mlajši.« Te sam več nej tak gvüšna bila, samo sam se vüpala, ka gda sam kaj lagvo napravila, tau Jezuš nej vido. Lejta so brž tašla. Dja sam že tö mejla sina, že je on čako Jezuša. Kak pa? Gda je mali bijo, te je en mejsec pred božičom en večer namalo na papir, ka on prosi Jezuša. Zaman sam ma prajla, ka tak dosta Jezuš ne more nje-mi prinesti, kak on misli, tau vse zaman bilau. Včasik dva papira vküpnamalo pa v okno naklau. Te pisme sam drugi zranjek, prva kak je sin gorstano, mogla vövzeti z okna. Gda je on gorstano, tau je najprvin pogledno, gde so pisma. Gda je vido, ka ga nejga v okni, z radostjov pravo: »Ta go je neso.« Tau je šlau kakšen mejsec, november, december. Edno nedelo, da nej trbelo delat ojdti, sva malo tadala spala z možaum. Samo sin nej. Notra je prišo v sobo, gde sva miva spala pa skoruk so ma skunze tekle, gda je pravo: »Nej ga je ta neso.« Dja sam že znala, ka nej pa sto nej taneso z okna pismo. Prajla sam ma: »Ti samo idi v kopalnico, muj se, pa gda zgotauviš, leko, ka te več pisma nede v okni. Jezuš ne more nagnauk vseposedik biti.« Tak je bilau. On je odišo v kopalnico, dja sam pa brž vö z okna vzela pismo. Tak je veseli biu, gda je nazaj s kopalnice prišo. Gda je že vekši bijo, je proso od Jezuša smučke (síléc). Dja sam ma tjüpila pa sam je nesla domau. Pa od daleč vidim, ka prauto meni deta moj sin pa mauž. Brž sam nej znala, ka mo zdaj delala. Če de on tau vido, nede več vördjo, ka Jezuš prinese darilo. Pri meni je ena ženska ta išla, v njeno rokau sam brž potisnila smučke pa sam prajla: »Prauti meni dé sin.« Nika več nej trbelo prajti, ženska je razmejla vse. Gda je sin k meni prišo, je že ženska mejla v rokej smučke. Moj sin mi je pa zašaušnjo: »Gledaj, mati, takše sam proso od Jezuša. Ka misliš, dobim?« »Če si dober bijo pa več ne’š proso, te leko, ka ti Jezuš prinese.« Od tistoga mau je več nej pismo v okno dejvo, samo čako božič. Klara Mešič Ja, dragi moji, svetki so znouva eti. Edni se ji veselimo, drugim dejo na mozgé, ka nede nika za delati. Najdejo se takši tö, ka njim je vseeno, če svetki gestejo ali pa ji nega. Depa svetki do pa amen! Najbole de se tou vidlo pri pejnezaj. Bautaške bukse pa od krčmarov do tö pune, naše do gratale vcejlak tenke, če nej celou prazne. V bautaj nede samo velka gužva, po bautaj de se razlejo cunami pa kcuj fudno eške tajfun, tak mo se zaganjali po bautaj gor pa doj. Na, vej se je cunami küpüvanja že začno. Oprvin je lidi zgrabo beteg küpüvanja, gda so v Soboti gor oprli nouvi Šparov hipermarket. Tou je tak vövidlo, kak bi odavali čunakline ali pa šifte prej ka pride velka povouden iz svetoga pisma. Lidge so vcejlak zgibili pamet, kak če bi oumani gratali od nouve baute. Rejsan, vörvolite mi! Tak ji je vleklo ta k bautini sveklini, kak pidjanca vleče k sebi pijača. Niške je več nej nika vido, niške je več nej nika čüu, samo je eške bila na svejti bauta pa njene farbaste stelaže. Pa vse je bilou skur šenki! Ja, takšo reklamo so delali, ka v toj nouvoj bauti mujs trbej küpüvati, ka leko prišparaš čüda pejnez. Že je tak vövidlo, ka ti eške plačajo, če samo nut v bauto stoupiš. In lidge so küpüvali vsepoprejk, ka njim je trbelo pa ka sploj nej. So se pa za eden keden, gda je oumanca od nouve baute preminoula, spitavali, zakoj je buksa prazna, če pa je vse bilou skur šenki. Edni se eške gnesden spitavlejo, gda vse tisto, ka so küpili, pogejo pa spigejo. Pa se ništerni spitavlejo tö, če njim rejsan trbej doma meti pet blanj za pejglanje ali pa telko labošk, ka za sedem držin dojde. Edni so deset dni geli samo banane, ka ji ovak bole na rejdko küpüvlejo. Če pa so bile tak fal! Pa blanje za pejglanje tö! Ka od labošk pa piskrov ranč ne gučimo! Nouvi šok za bukse je prišo kouli miklauža. Glaven pa se eške čaka. Cunami se že nabira, ka vdari nut v baute s takšo silo, ka je nega. Vejn bi leko kouli Sobote zozidali eške deset takši baut pa bi nej dojšlo. Vej pa nas reklame že nagučavlejo, ka mujs trbej iti v baute, ka so svetki že pred dverami. Nam tadale gučijo, kak nas baute rade majo, kak če bi bile žive. Nas ujckajo v senje, v steri je svejt nej več takši lagvi, liki idealen samo zavolo nje, velke baute. In naši svetki ne morejo biti redni svetki, če nedemo nut v njou, v velko bauto. Kak če bi šli nazaj nut v mamo, samo ka je bauta eške lepša pa boukša od mame. Eške bole nas rada ma kak pa kakša mama. Eške bole kak oča Boug. Ja, dragi moji, brezi velke baute se več ne more pa ne smej živeti. Brezi nje smo mrtvi. Brezi nje smo takši, kak bi nas nigdar nej bilou! Kak je z mojo taščo Regino, trno čedno žensko? Una je gé ranč takši tip žensek, kak vsikša poštena Sobočanka. Gda zagledne velko bauto, tak včasin oumana grata. Ne more strpeti, ka bi nej šla nut v njou. Pa če njoj kaj trbej ali pa njoj nej trebej čistak nika. Tam v velkoj bauti njoj den ta mine. Kak bi bila hipnotizirana, odi gor pa doj med stalažami pa meče nut v koulice, dokeč se ne sipavle vö iz nji. Po tistom, gda domou pride, se njoj že začne toužiti po njoj, po velkoj bauti. Tak nagnouk se spoumni, ka je nika pozabila, depa eške ne vej, ka. Tak je znouva na pouti do nje, do velke baute, do svojga boga. Za svetke mo jo mogo doma kcuj k posteli zvezati, pa dveri sedemkrat zasüniti. Za njou de boukše etak. V zadnji božični svetkaj jo je vcejlak pamet zapistila. Pet dni smo jo nej mogli spraviti vö iz baute. Tou, ka je vcejlak brezi pejnez ostanila pa se tak ali ovak razmej samo po sebi. Eške gnesden se nin po kuči valeka es pa ta stoupetdeset svejč, petnajst kil stare čokolade, sedem plastični krispanov, pa kouli dvejstou košarov za krüj. Če jo za svetke v bauto pistim, mo ge mogo doma opirati bauto, ka mo mogo odavati, ovak nemo mogo več nindri spati pa gesti. Telko vsega vej küpiti, ka cejli ram napuni. Tak, vidite! Zdaj se pitajte, če se svetkov veselim ali pa nej? Miki LITERARNA IN PREKMURSKA ZGODOVINA Letos je izšla vrsta pomembnih knjig in publikacij, ki se dotikajo tudi porabskega in prekmurskega narodnostnega prostora. O večjem številu knjig sem že pisal v Porabju, za zaključek sta ostali na mizi dve, in sicer Panonski književni portreti 1 – Prekmurje in Porabje A –I srednješolskega profesorja in plodnega publicista Francija Jus-ta in Osvoboditev ali okupacija? – Pokrajina ob Muri 1941 – 1945, zgodovinarja dr. Lászla Göncza. Skupno knjigama je, da sta avtorja v pisanje vložila veliko truda s prebiranjem množice pisnih in zbiranjem ustnih virov. Druga pomembna značilnost je, da knjigi predstavljata odlično osnovo za nadaljevanje raziskovanj na njunem področju, torej sta temelja za bodoče znanstveno delo, ki se vključuje v širši, nacionalni prostor. Franci Just nadaljuje z zbiranjem gradiva za drugi del Panonskih književnih portretov in Prekmurje bo v naslednjih letih dobilo popolnejšo knjigo tudi o dogajanju v letih, ki jih obravnava dr. László Göncz. Ádám Fellegi v Sombotelu »Če mi uredite, da bom lahko koncertiral v Sloveniji, vam bom enkrat zastonj igral, ker imam Slovenijo zelo rad. Tudi na dopust grem večinoma tja, ker so tam visoki hribi, na katere jaz z veseljem plezam. Bil sem že na Triglavu, v Julijskih Alpah in letos predvidevam iti na Prisojnik. Alpinizem je namreč moj konjiček,« mi je povedal eden največjih klavirskih umetnikov, ki je 30. novembra in 19. decembra gostoval v Sombotelu. • Če bi bilo od mene odvisno, vi ne bi smeli višje od petih metrov nadmorske višine. Ali nas hočete morda oropati tega enkratnega glasbenega užitka? »Vam je bilo všeč moje igranje na klavirju?« • Očarali ste me z vašo igro, dobesedno očarali. »Resnično vas prosim, da mi uredite nastop v Sloveniji. Gostoval sem že skoraj v vseh državah Ev-Panonski književni portreti 1 je prvi zvezek knjižnega projekta, ki bo v dveh zaokroženih sklopih: Prekmurje in Porabje; Prlekija in Slovenske gorice, predstavil književne in s književnostjo povezane ustvarjalce, ki izhajajo iz panonskega prostora. Pojem književnost je pomensko razširjen in so med panonske književne portretirance poleg »pravih« književnikov, torej literarnih ustvarjalcev, uvrščeni na primer tudi prevajalci, publicisti in proučevalci književnosti ter jezika. »Tako kot zvrstno je izbor odprt še v dve smeri: poleg avtorjev, ki so že trdno zasidrani v kulturni zavesti, najdevajo prostor v tej književni galeriji tudi tisti, na katere se morda že poseda prah pozabe, in tisti, ki šele vstopajo v našo kulturno zavest. Prav tako so med njimi takšni, ki so soustvarjali ali ustvarjajo nacionalno kulturno zgodbo, in takšni, katerih kulturni domet ne sega preko regionalnih meja,« pravi avtor Franci Just. V prvo knjigo je uvrščenih 37 avtorjev, med njimi Irena Barber in Karel Holec iz Porabja in Suzana Guoth iz Sombotela; v knjigo so vključeni tudi prekmurski Madžari in izseljenski pisatelji. Kje so avtorji rojeni, si lahko ogledamo na priložnostnem zemljevidu. V naslednji knjigi od J -P bo približno enako število avtorjev kot v prvi, izšla bo predvidoma v letu 2009. Franci Just je k projektu povabil nekaj sodelavcev, da bi prej zmogli obsežno in zahtevno nalogo, kajti česa takega ali podobnega se doslej ni lotil nihče v Sloveniji. Dosedanje ocene potrjujejo, da se je Franci Just uspešno lotil obsežnega, zahtevnega projekta, ki ga ne bodo mogli spregledati tisti, ki se ukvarjajo s prekmursko, porabsko, prleško in slovenjegoriško književno ustvarjalnostjo. Podobno je mogoče zapisati tudi za delo Lászla Göncza Osvoboditev ali okupacija? – Pokrajina ob Muri 1941 – 1945. Zgodovinar in književnik László Göncz se je lotil iskanja odgovorov na vprašanje, kaj se je dogajalo in zgodilo v Prekmurju med letoma 1941 – 1945; za koga je bil to čas okupacije, za koga osvoboditev, ob upoštevanju vsem znanega, da je bila mejna črta zarisana že leta 1919, naslednje leto 1920 pa je bila v Parizu podpisana Trianonska pogodba. »Knjiga delno poskuša odgovoriti na to vprašanje. Izhajati moramo iz tega, da je odgovor odvisen od tega, iz katerega zornega kota gledamo na vprašanje okupacije oziroma osvoboditve med letoma 1941 – 1945,« pravi avtor in poudarja, »če izhajamo iz pogleda pripadnikov madžarske narodne skupnosti leta 1941, potem je bila okupacija ovrednotena kot osvoboditev; ako gledamo iz zornega kota prekmurskih Slovencev, tistih, ki so 1000 let sobivali z madžarsko skupnostjo na tem območju, je vprašanje bolj zapleteno. In sicer mlajše generacije, tiste, ki so obiskovale šole med dvema vojnama, in pretežni del »ENKRAT BI RAD KONCERTIRAL V SLOVENIJI« rope, med njimi tudi v Zagrebu, »Pet let sem bil star. Od takrat ig angleščini ali nemščini. Ti jeziki s Slovenijo pa nimam nobenih ram. Sedaj sem petinšestdeset.« mi ne povzročajo preglavic. Ves- stikov, le privatno potujem tja • Vsak dan igrate? te, ko sem nastopal v Italiji, sem vsako leto na dopust.« »Najmanj štiri ure.« se potrudil govoriti italijansko, • Veste, jaz vam tega ne morem • V kakšnem jeziku pa boste toda šlo je precej težko in publi urediti, omenila pa bom gospo- komentirali skladbe, ki jih bo ka mi je morala veliko pomagati, du generalnemu konzulu vašo ste zaigrali, če vas slučajno le ko česa nisem znal povedati. Bilo željo. Koliko ste bili stari, ko ste kdaj povabijo v Slovenijo? je zelo veselo. Tukaj v Sombotelu začeli igrati na klavir? »Mislim, da jih bom komentiral v tudi rad nastopam, ker je občin stvo zelo hvaležno in glasbeno izobraženo. Res je, da se na kla virju Fazioli lahko odlično igra. Vse zveni tako, kakor mora biti. Žal, nisem tako bogat, da bi na svoje turneje lahko prevažal s seboj svoj klavir, sem pa glede tega zelo zahteven, nastope spre jemam le na najboljših klavir- jih. Igram namreč le virtuozne skladbe največjih skladateljev, ki jih samo na najboljših klavirjih lahko zaigram tako impozantno. Oprostite, odmor se izteka, mo- Pianist Ádám Fellegi z dve ma nadarjenima učencema ram nadaljevati.« (Kóta Vilmos, Horváth C rhistopher) Glasbene šole Adam Fellegi je koncertni pia- Béla Bartók v Szombathelyu nist in solist, ki zna vse, kar ta slovenske inteligence, le-ti so dejanje smatrali kot okupacijo. Starejša generacija prekmurskih Slovencev se bolj ali manj ni mogla opredeliti, kajti v njej je še živel spomin na obdobje, ko so bili državljani avstroogrske monarhije. Tretji pogled so imeli tisti prebivalci, ki so se v Prekmurje priselili med dvema vojnama. Za te je bila pripojitev k Madžarski okupacija.« Na špekulativno vprašanje, ali so Porabski Slovenci, ki so zdaj manjšina in živijo na sedanjem ozemlju dalj časa kot Madžari, okupirani, ker so s Trianonsko pogodbo ostali v mejah Madžarske? »Položaj Porabskih Slovencev tretirati v tem trenutku kot okupacijo, je nekoliko groba zadeva. Sicer pa sem vedno poudarjal, da so Porabski Slovenci del slovenskega naroda. Z mejno črto leta 1919 so jim storili krivico, enako kot 27 madžarskim naseljem, ki so jih odrezali od matične države.« Ernest Ružič umetnost zahteva, pišejo o njem časopisi ob njegovih turnejah v raznih jezikih in raznih državah. Prejel je med drugim Nagrado za najboljšega interpreta moderne glasbe, Nagrado Liszt, nagrado Pro urbe Budapest, nagrado Arthur Rubinstein v Riu de Janeiru. Uvedel je na svojih koncertih novi barvni odtenek s tem, da komentira svoje igranje. Tako postane glasbeno doživetje še bolj živo in pestro. Njegovi komentarji so izvirni, zahtevni in humoristični, pa seveda tudi poučni, ker daje ta imeniten pianist k interpretiranim skladbam tudi obširne zgodovinske, literarne in glasbenozgodovinske razlage. V Sombotelu so 30. novembra dali na spored vse sonate Beethovna za klavir, 19. decembra pa kompozicije Mozarta in Bartóka. Suzana Guoth Foto: Antal Budai MLAŠEČA LEJTA Smo študentje prvega letnika čisto dobro drsati, pa zato igra dramatik in eden najboljših slovenistike na univerzi ELTE hokej na travi. Nekaj tekem je gledaliških režiserjev zadnjih v Budimpešti. Mi smo prvi prvi igral tudi v Sloveniji in ugo-let Matjaž Zupančič, o čemer je Pepi je koulivrat Pa je sploj nej nigdar biu pojbiček. Pa je sousedov Pepi nej nigdar cüko v lačice. Un se je sploj nej mali naroudo. Un je vsigdar vözraščeni pojep biu. Tak si bar brodi, čiglij je nej star več kak pet lejt. Zato je nej čüdno, ka se je zgučavo vcejlak po moški. PEPIJOV BOŽIČ Pri sousedovi so se tö začnili pripravlati na božične svetke pa na nouvo leto. Ranč tak kak mi pa kak vsi drugi. Pa se je svetkov radüvo sousedov Pepi tö. Kak bi se pa nej, vej pa gvüšno kakšen dar dobi za té velke svetke. Vej ga je pa doubo eške vsikšo leto, steroga pouni. Zato je že začno trno rano, že tam v začetki decembra mami pa ati tumačiti, ka si želej za božični dar. Eden den si je želo električen auto, po tistom cug, na tretji den labdo za košarko, pa znouva auto, pa po tistom mlašeči valek za poštije valekati, te gnouk ribo, ka guči, pa znouva cug, depa zdaj na paro pa eške vse kaj drugoga si je želo. Mama pa ata sta samo kumala, ka ga razmejta. Čeglij sta nej na konci več vedla, ka šké od njiva sin. Samo tou sta vedla, ka si želej nikšno špilo. Zdaj pa naj se človek zguči z detetom, če si vsikši čas zmišlavle nika nouvoga. Depa Pepijova mama ma glavou na pravom mesti. Zato je sina vzela pred sebe pa začnila guč. -Si se že zgučo sam s seuv, ka škeš meti za božič? - ga je pitala najbole za istino. -Mama, eške nej, depa brodim, brodim, - je za istino nazaj povedo sousedov Pepi. - Vejn, ka je žmetno, depa brodim, brodim, brodim, ka se vse kadi. Vej si pa takšoga dara za takši velki svetek ne morem samo tak naleki vözbroditi. -Tou maš istino, - se je mama zdaj eške kcuj malo skašlala. - Depa ti se držiš za malo bole velkoga, kak pa si gé za resnico, nej? -Mama, ge se nika ne držim, ge sam gé že skur vözraščeni pojep. Samo eške malo pa mo reden moški, - se je zdaj nazaj skašlo sousedov Pepi. Na tom mesti se je mama zaglednila globko v sinove oči. Včasin se je vidlo, ka si je zbrodila nika vcejlak genijalnoga. -Vidiš, dragi moj sin, Pepi, - je pomalek vküper vezala miseu. -Ge pa ata si za dar ne želejva nika takšoga, kak si želejš ti. Tou pa zato, ka sva müva za istino vözraščeniva človeka. Pa si zato ne želejva nišne špile ali pa kaj takšnoga. V Pepijovi možganaj so se v momenti vužgali rdeči posvejti za alarm. Škeu je nika nazaj povedati pa je nej šlou. Znouva se je škeu zglasiti pa povedati nika čednoga. Čülo se je samo: -Gnnnnnnnnnn... Mama se je pomalek zdignila od stola in odišla tavö. Tak je sousedov Pepi ousto sam s svojim problemom. Pa je ostano tam za stolom vse do večerdje. Zdaj je po trej vöraj brodenja starišom dun leko povedo, ka si je zbrodo. -Sam s seuv sam se zgučo, ka več nemo skur vözraščeni pojep. Raj ostanem tou, ka sam za istino. Za dar pa si želejm brata ali pa sestro. Stariša sta se samo poglednila pa si brodila, kak vragoum mali vej, ka je mama noseča. Na, sousedov Pepi gnesden tadale raste v pojba pa čaka, ka rejsan grata vözraščeni moški. Konec pripovejsti o sousedovom Pepiji. Miki Roš letnik na tej univerzi, doslej je slovenščina obstajala le kot lektorat. Na začetku septembra nismo znali še nič slovensko, zdaj pa že kar nekaj. Znamo povedati, kdo smo in kaj smo, kdo, kaj in kakšni so naši starši in stari starši, kaj imamo radi in česa ne maramo, kaj smo delali, kaj bomo delali, kaj bi radi in česa ne bi radi delali, s kom ali čim bomo poskušali to doseči, kdo nam bo pri tem pomagal, kje smo že bili in kam bomo še šli, komu bomo kaj dali ... in še marsikaj. Na koncu naslednjega semestra bomo znali še veliko več, naš lektor Mladen je prepričan, da se bomo poleti, ko bomo šli v Slovenijo, znali čisto lepo pogovarjati in se nam na koncu drugega letnika ne bo treba bati izpita, pa čeprav ne bo lahek. Kdo smo in zakaj študiramo slovenščino? Kot glavni predmet jo študiramo samo trije. Vsi trije smo se nad Slovenijo in slovenščino navdušili, ko smo bili tam. Zsófi je zagrizena planinka in je prehodila že vse slovenske Julijce, tudi na Triglavu je že bila. Vera in njen mož sta v Ameriki spoznala nekega Ljubljančana in sta šla, ko so se vrnili v Evropo, bilo tako všeč, da Vera zdaj ne samo študira slovenščino, am-logijo, Ildi pa je anglistka. tovil, da je Slovenija najlepša dežela, kar jih je kdaj videl, Slovenci pa najprijaznejši in najzanimivejši ljudje. Malo več nas študira sloven-ščino kot stranski predmet. Tu je drugi fant v ekipi, Gergely, ki igra na basovsko kitaro v rokovski skupini skupaj s slovenskimi prijatelji, tako da je pogosto v Ljubljani. Kot glavni predmet študira poljščino. Tri punce so slovakistke. Dve, Zsuzsi in Zsuzsa, sta doma s slovaške strani meje, iz Ipolysága, Dominika, ki je po mami Slovakinja, pa je iz mesta, ki se ponaša z največjim in najlepšim termalnim jezerom daleč naokrog. Dve punci študirata Andi in Ági, druga Ági egipto- Porabje že poročalo. V prevodu naše starejše kolegice z lektorata smo uprizorili dva odlomka iz njegove drame. Zelo nas je veselilo, da nas je on sam režiral. To je bila zelo zanimiva in pomembna izkušnja. Ko smo dramo brali, nas je publika sprejela z navdušenjem, le neki gospe ni bilo všeč, da je bilo v igri veliko grdih besed. Kaj hočemo, tako je dandanašnje življenje, pred tem si ne moremo zatiskati oči. Kmalu bomo slavisti proslavljali božič in za to priložnost bomo besedilo malo cenzurirali. Avtorju smo to že povedali, pa se mu je zdelo zelo zabavno. Potem bomo besedilo prevedli nazaj v slovenščino in mu ga poslali. Naš lektor nam obljublja, da bo naslednji semester še bolj živahen. Na fakulteti si bomo ogledali nekaj novih slovenskih filmov, če bo le mogoče, nas bo še kdo obiskal, prav tako pa bo naš lektor preučil možnosti, da bi po ugodni ceni šli za nekaj dni v Slovenijo in si ogledali vsaj najpomembnejše znamenitosti. Čudno se nam zdi, da ni med nami nobenega Slovenca, čeprav jih je na Madžarskem kar nekaj. Seveda ni ovira, če kdo bo vam žal! Ági, Ági, Andi, Dominika, k njemu na obisk, pa jima je kot glavni predmet nemščino, že govori slovensko. Pridite, ne pak uči slovensko tudi svojega Pri nas je kar zabavno. Obis-Ildi, Vera, Zsófi, Zsuzsa, Zsuzsi, Előd in Gergely polletnega sina. Előd ne zna kal nas je že najboljši slovenski OVEN RAK TEHTNICA KOZOROG SREČNO NOVO LETO! SREČNO NOVO LETO!SREČNO NOVO LETO! SREČNO NOVO LETO!SREČNO NOVO LETO! SREČNO NOVO LETO!SREČNO NOVO LETO! SREČNO NOVO LETO!SREČNO NOVO LETO! SREČNO NOVO LETO! ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; p.p. 77, tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1; 9000 Murska Sobota; Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 5.200 SIT ali 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali 52 USD. Številka bančnega računa: HU15 1174 7068 2000 1357, SWIFT koda: OTPVHUHB Nekak de fejst delo na tom, ka bi prišo do vašoga srca, vi te se pa držali kak želva v svojom oklepi. Leto 2007 je skrajni čas, ka se odločite, ka ščete od svojoga lübezenskoga živlenja. Zvezde pravijo, ka se popaščite, ovak vam se leko zgodi, ka sami ostanete. BIK Najprlej nede vse tak šlou, kak bi sami ščeli. Ali niti ena župa se ne pogej tak vrouča, kak se sküja. Plünite v roke, zamotajte gor rokave, pa veselo na delo. Glede na tou, ka mate dosta energije, vam ta nede sfalivala nej na poslovnom nej na lübezenskom področji. DVOJČKA Nücali te dobre padaše, ka te se leko z njimi pogučali o kakšnom dobrom šefti. Tou ne pomeni, ka te vi tisti, ka te samo komanderali. Vküper te najšli idealno rešitev. Konec leta te mogoče vküpračunali pejneze, če te pa na spomlad pa gesen slabo gazdüvali, najdete velke numere na računaj. Nekak, ka vam že dugo segrejvle düšo, de nüco pomouč. Najboukše, ka njemi ali pa njej pomagate. Vse te dobili povrnjeno z obrestmi. Dosta ta si mela za povedati. Vi preveč velke prihodnosti ne planerajte, bojte spontani. Malo si vmes zmislite tüdi na vaše sodelavce, stere že en čas zanemarjate. LEV Nekam neprepričljivo vövidite zadnje čase, zato do dostakrat pozabili na vas. Ali po drugoj strani dobro znate, ka ste vi najboukša nagrada. Opozorite vašo okolico na svoje dobre strani, stere leko pomagajo še komi drugomi, nej samo vam. Lübezenske zvezde so vam naklonjene. Napravite prvi korak. DEVICA Počütili te se kak fčelica na najvekšom cveti. Vse stvari do se pomali postavile nazaj na svoje mesto. Povidli do se vam lidge, steri so glij tak čustveni kak vi. Edino na tiste ne računajte, ka znajo samo lepou pripovedavati, napraviti pa nika. Uživajte vsakši den v drobni trenutkih okoli vas. Kriza na lübezenskom tereni de minila. Srečali te neznanca, steri de vam vsakšni den bole pri srci. Na težave te pozabili. Ne zidajte prehitro gradove v oblakaj, rajši trdno stojte na zemlej, pa čeglij je včasih blatna. Gledajte tüdi na tou, ka zdaj nete ponücali preveč časa pa pejnez za neka, ka bi si leko privoščili tüdi gda sledkar. ŠKORPIJON Nekak de vas probo vöponücati. Bojte previdni pa gledajte okoli sebé. Pitate se, ka je pravi razlog za vaše lübezenske dileme. Mogoče je rešitev v tom, ka bi si mogli vzeti več časa za pogučavanje. Zapomnite si, ka leko vse obrnete v svojo korist. Le do konca morate potrpeti, nej ka se skouz stavite na sredi poti. STRELEC Poiščite si družbo pa se veselite. Te vidli, kak de se na gnouk svet spremejno, pa kak de vse okoli vas lepou pa dobro. Novi znanec de se zakelo na vas. Vi nete meli nika prouti. Celou pasalo de vam, gda de lejto kaulek vas kak mali pes. Mogoče te se na nouvo zalübili. Ne čakajte, rajši zgrabite priliko. Vaša dobra vola je čista na mesti. Vse ide kak po margarini, zato se zdaj pripravite na vekše poslovne zalogaje. Tou de prineslo več dela, ali splačalo de se potrpeti. Vmes de tüdi kaj časa za kakšno lübezensko pustolovščino ali pa bar za kratko srečanje, stero pa vam nikak nede šlou vö z glave. VODNAR Probali te upoštevati svojoga partnera, steri de vam za tou več kak hvaležen. Tou hvaležnost probajte dobro vöponücati in si uresničite skrito željo, stera vam že dugo pleše po vašoj glavi. Nesigurnost, stera vas je maltereterala na lübezenskom področji, de mimo. Vseeno bojte previdni. RIBI Samo nagnouk te ostali brez rejči. Mogoče ranč nete ščeli tumačiti vsega, ka ste napravili. Vseeno se morete prilagoditi pa vsakšomi končno povedati, ka njemi ide. Zapomnite pa si, ka je vsaka sprememba nej dobrodošla. Premislite tüdi o tom, ka vam ponüjajo v zamenjavo.