NEKATERI PROBLEMI RAZISKOVANJA ARHITEKTURE 19. STOLETJA Damjan Prelovšek, Ljubljana Čeprav se bojim , da bom povedal kaj, kar je znal že bolje form ulirati v svojem referatu profesor Šumi, bi vseeno rad opozoril na nekatere posebne problem e, s katerim i se srečujem o pri raziskovanju arhitek­ ture preteklega stoletja. Za razloček s starejšim spom eniškim gradi­ vom je za devetnajsto stoletje značilna skoraj nepregledna množina ohranjenih spomenikov, ki naš sili k prem išljenem u izboru. S selek­ cijo pa je povezano vprašanje postavitve kriterijev in razbistritve pojm a kvalitete. Vsaka generacija ocenjevalcev je doslej arhitekturo tega časa presojala s svojimi očmi. Ocene so se sukale od nekritič­ nega navdušenja do prav tako enostranskega odklanjanja vsega, kar nam je v stavbarstvu zapustilo preteklo stoletje. Šele danes je zgodo­ vinska razdalja toliko narastla, da je mogoče načeti vprašanje objek­ tivne presoje. V šestdesetih letih sprožen plaz strokovne literature o um etnosti tega stoletja še ni privedel do povsem jasnih in zveličavnih kriterijev, je pa v m arsičem prem agal odklonilno stališče do historistič- nih spomenikov. Zanje dolgo nismo našli pravega posluha zaradi de­ diščine, ki nam jo je zapustila generacija teoretikov funkcionalizma. Ti so nam približali le inženirsko plat stavbarstva 19. stoletja. Kmalu se je pokazalo, da taka zožitev problem atike ne zadostuje za objektivno oceno. Funkcionalizem, ki se je rodil iz sovraštva do historizm a, se nam danes vedno bolj odkriva kot v sebi zaključen um etnostni slog in ne več kot nadčasovna unverzalna odrešitev arhitekture, v kar so upali njegovi zagovorniki. Šele s prem aganjem toge funkcionalistične dok­ trine se je um etnostni zgodovini spet posrečilo najti stik z likovno pro­ dukcijo 19. stoletja. V zagovor arhitekture 19. stoletja bi želel m imogrede opozoriti, da njena retrospektivna usm eritev v zgodovini stavbne um etnosti ni iz­ jem na, saj se je arh itek tu ra že od nekdanj vedno znova spogledovala ter oplajala ob m inulih stilnih dobah, čeprav m orda nikoli tako izra­ zito kot v drugi polovici preteklega stoletja, ko si je m eščanstvo po utrditvi ekonom skega položaja s historičnim i arhitektonskim i oblikami tudi navzven prizadevalo zagotoviti priznanje legitim nosti svoje vlada­ vine. Drugi pom islek zadeva vprašanje funkcionalnosti funkcionalizma. M edtem ko nekatere stavbe, sezidane pred osem deset in več leti, še vedno zadovoljivo opravljajo svojo nalogo, pa tega ni mogoče trditi za arhitekturo nove stvarnosti, saj so bili prav ti spom eniki skoraj brez izjem e prizadeti s poznejšim i prezidavami. Načeti velja tudi vprašanje, koliko smo ob stavbnih spom enikih 19. stoletja upravičeni govoriti o um etniški ustvarjalnosti. Nekdaj je um et­ nostna zgodovina zanje poznala le negativno oznako eklektične arhi­ tekture, ki jo zdaj poskušam o zam enjati s pozitivneje pojm ovanim hi- storizm om . V drugi polovici stoletja se je med um etniki vedno moč­ neje oglašala želja po razvijanju ustvarjalnosti, kar se nedvom no od­ raža v kvaliteti spom enikov samih. Da so k izoblikovanju um etnostne fiziognomije historističnega stavbarstva močno prispevale tudi nove in v preteklosti povsem neznane naloge, za katere ni bilo pravih vzorov, ni treba posebej poudarjati. Slogovno vprašanje spom enikov 19. stoletja je dovolj zapleteno. Nima­ mo opravka le s klasicizmom ozirom a biderm ajerjem in s konglome­ ratom najrazličnejših zgodovinskih kopij, am pak je tudi znotraj tega navideznega nereda mogoče slediti logiki slogovnega razvoja. Korenine stavbarstva preteklega stoletja m oram o iskati še globoko v baroku. U vajanje racionalistične m iselnosti, katere nasledek je bila počasna, a zanesljiva birokratizacija države, se je odražala prav tako v drugač­ nih pogledih na arhitekturo. Atributi nove um etnosti so postali solid­ nost, ekonom ičnost in praktičnost zidave. Avstrija se ni več zgledovala pri italijanski stavbni um etnosti, temveč se je skušala opreti na svoje moči. Konec je bilo obveznih pom očniških potovanj na jug, začel se je čas centralizm a, ki je vodil v uniform iranost arhitekture. S klasiciz­ mom je Dunaj izgubil tisti pomen, ki ga je imel v baroku. Provincialno stavbarstvo je zdrknilo na raven um etnostno neambicioznega proto- funkcionalizma, ki je sledil modi s skopim in stereotipnim slovarjem klasicističnih atributov, kot s čeli, portali in okenskim i okviri ter si je le v izjem nih prim erih privoščil bogatejše okrasje. Preobrazba stav­ barstva se je kazala tudi v upadanju ravni obrtnega znanja in na drugi strani v začetkih industrijske tipizacije ter m asovne izdelave. Novi na­ čin delitve dela in racionalistična klim a sta arhitektom puščala vse m anj možnosti za razm ah lastne ustvarjalnosti. Pravna določila v p r­ vem trenutku še niso odločilno vplivala na razvoj um etnosti. Vedno novi tehnični predpisi in om ejitve pa so naročnike silili, da so se iz povsem praktičnih vzrokov obračali na uradne stavbne ustanove. Tako je v avstrijskih provincah do srede stoletja skoraj povsem zam rla ustvarjalna iniciativnost, saj se je bilo preprosteje prilagajati že usta­ ljenim shemam. V okviru stereotipnega in trdoživega klasicizm a si je rom antični duh zato le počasi utiral pot. Rom ansko, gotsko in rene­ sančno okrasje je sicer postopom a začelo preganjati s fasad klasici­ stične sestavine, ni pa načelo klasicistične kubičnosti in nerazčlenje- nosti stavbnega jedra. Razm ere so se sprem enile šele z m arčno revo­ lucijo. Njeni socialnopolitični nasledki so odmevali tudi v arhitekturi. Reorganizaciji gradbenega uradništva je sledil tudi zakon o javnih na­ tečajih, s katerim je arh itek tu ra kot um etnostna stroka spet začela pridobivati na pom enu. U stvarjalne volje je bilo povsod dovolj, vendar so se razm ere m edtem že toliko sprem enile, da ni bilo več mogoče n ajti zveze s pretrgano tradicijo. Slogovno delimo historistično arhitekturo na rom antično, strogo in poz­ no. Rom antični historizem obsega spomenike, ki se le z dekorativnim i dodatki skušajo otresti klasicizma, glede pojm ovanja stavbne m ase pa se ne oddaljujejo od klasicističnih predstav. Teže je potegniti m ejo m ed strogim in poznim historizm om , saj obe sm eri pogosto vztrajata druga ob drugi. Strogi, le enemu zgodovinskemu slogu podrejajoči se historizem nastopa navadno nekoliko pred poznim. Za pozni histori­ zem pa je značilna zelo svobodna raba različnih historičnih vzorcev in predlog. Zunanji slogovni znaki pogosto ne zadostujejo za datiranje sam ih ob­ jektov. Paziti je treba na njihovo sintakso in posebej na stopnjo raz­ gibanosti stavbne mase. V drugi polovici 19. stoletja je razvoj vodil k vse bolj zapleteni členitvi stavbnega jed ra in je tik pred koncem sto­ letja dosegel vrh v skoraj »impresionističnem« drobljenju arhitekton­ skih členov. Pri datiranju spomenikov je pogosto odločilnega pom ena tudi natančno poznavanje ožje časovne mode. Tako lahko na prim er novonorm anske stavbe (ljubljanska realka in podobno) z veliko goto­ vostjo datiram o v 60. in 70. leta. Zelo težavno pa je ugotavljati čas na­ stanka pri slogovno slabo izrazitih stavbnih spom enikih iz prve polovice stoletja. Pri njih m oram o upoštevati, da so posam ični stilno oprijem ­ ljivejši detajli zaradi rabe starih vzorcev lahko tudi precej m lajši, kot bi jim prisodili. V m eščanski arhitekturi zasledimo večje, novosti šele nekako od 70. let naprej, kar je v precejšnji m eri pobudila živahna stavbna dejavnost na Dunaju, m edtem ko je secesijsko stavbarstvo pri nas dobilo jasne obrise šele po letu 1900. Nekaj besed m oram spregovoriti tudi o vprašanju atribucij. V tem po­ gledu je razm erom a malo težav s stavbam i iz prve polovice stoletja. Pri novogradnjah iz tega časa nam reč lahko z veliko zanesljivostjo raz­ rešim o im e avtorja že s pom očjo uradniških šematizmov. Ob načrto­ valcu pa je pom em bno poznati tudi izvajalca, kajti njegovo delo je bilo pogosto odgovornejše in je terjalo veliko spretnosti in izkušenj. Kar zadeva slogovno naprednost, so bili lokalni stavbni m ojstri nosilci tra­ dicionalne, na krajevno izročilo vezane arhitekture, m edtem ko so uradniki stavbnih direkcij in kresijski inženirji brez časovne zamude uvajali vse tehnične in stilne novosti zidave v prestolnici m onarhije. A rhitektura v Sloveniji je tudi v času največjega pritiska stavbnih di­ rekcij ohranila svoj kolorit; za to gre zasluga v prvi vrsti deležu lu r- lanskih stavbnih obrtnikov. Že teh nekaj površno nakazanih izhodišč opozarja na relativnost vpra­ šanja kakovosti stavbnih spomenikov 19. stoletja, saj odpovedo vsa m erila, pridobljena na starejšem gradivu. Še vedno ostaja prepuščeno presoji posam ičnega raziskovalca, katere spom enike bo odbral in kako jih bo predstavil. Zgodovinarju m ore biti edino m erilo le stopnja zgo­ dovinske pričevalnosti nekega spom enika. Zgodovinsko pa je po defi­ niciji, ki jo je zastopal tudi Max Dvorak, vse, kar je pom em bno za pre­ teklost ali sedanjost. Naj končam z vprašanjem , ki bi ga bil m oral zastaviti že na začetku: kakšno praktično korist si lahko obetam o od študija arhitekture 19. stoletja? V tem trenutku je najpom em bnejši spom eniškovarstveni aspekt. Stavbe tega časa sodijo prav zaradi svoje številčnosti med naj- bolj ogrožene. K er nim am o jasnih predstav o njihovi kvaliteti in po­ m enu, jih ne znamo učinkovito bran iti in iz dneva v dan postajajo plen hitrega razvoja m est. M orda bi kazalo opozoriti še na neko po­ vsem vsakdanjo, a prezrto resnico, da študij arhitekture 19. stoletja lahko tudi močno korigira poznavanje starejšega spom eniškega gra­ diva. Ob vsem tehničnem napredku 20. stoletja m oram o skoraj vsakih deset let obnavljati hišne fasade. N ekdaj, ko je bilo obrtniško znanje solidnejše in so rabili boljša gradiva, je bilo treba stavbna lica poprav­ ljati m anj pogosto. Vseeno pa ni šlo brez tovrstnih posegov, ki so počasi načenjali pričevalnost starejših spomenikov. Zato je pogosto mogoče le s poznavanjem um etnostnih in tehničnih značilnosti stav­ barstva 19. stoletja rekonstruirati pravo podobo baročnih spomenikov. Die Erforschung der Architektur des vorigen Jahrhunderts eröffnet eine Reihe von neuen Fragen. In einem kurzen Referat ist es kaum möglich, was mehr zu tun, als auf einige davon aufmerksam zu machen. Die unüber­ sehbare Menge der erhaltenen Baudenkmäler zwingt zum Suchen an­ gemessener Kriterien für die Beurteilung ihrer Qualität. Das Typisieren, die industrielle Ausführungsweise, das Hervorheben der reinen Verwendbar­ keit, die administrative Beschränkung der schöpferischen Phantasie u. ä. haben parallel mit den neuen sozialen und politischen Verhältnissen der Architektur des 19. Jahrhunderts ihren Stempel aufgedrückt. Das funda­ mentale Dilemma der Zeit ist zweifellos die Kluft zwischen dem künst­ lerischen und dem funktioneilen Pol der Architektur, zwischen welchen die Kunstgeschichte den richtigen Mittelweg finden müsste. ZUSAMMENFASSUNG