Birokracija ima vedno prav
Pred kratkim sem zamenjala potni list in preden sem ga oddala, sem uradniku v Ma-čkovi ulici razložila, da sem potovala en-krat samkrat čez mejo v letošnjem letu, vendar je to bila službena pot. Po nerodno-sti ali malomarnosti je carinik udaril žig »sl« (pomeni službeno pot) na drugo stran listine, kot je to storil obmejni miličnik, ta-ko da sta bila žiga vsak zase. Uradnik je razumel, da imam še pravico za prehod čez mejo brez pologa in obljubil, da bodo to upoštevali pri pisanju novega potnega lista.
Ah, kako sem bila naivna, da sem verjela njegovi obljubi, kajti v novem potnem listu je z velikimi črkami pisalo, kdaj sem poto-vala čez mejo, kar je pomenilo, da sem že izkoristila možnost prehoda čez mejo! Ura-dnik za okencem se sploh ni hotel pogovar-jati z menoj, zato sem zahtevala vodjo od-
delka. Pričakovala sem, da bo priznal napa-ko uradne osebe in popravil listino. Uštela sem se drugič! Še več; tovariš je uporabil vso svojo avtoriteto in me nagnal čez prag: »Tovarišica, le kdo vas bo poslušal...«
In zdaj se sprašujem, ali so uradniki za okenci zato, da nas poslušajo, ali so zato, da mi poslušamo njih. Ker menim, da birokra-ti nitnajo vedno prav, sem šla v delovno or-ganizacijo po fotokopije potrdila, da je bila tisto službena pot in šele na ta način mi bodo birokrati — kaže, da ne morejo brez kopice potrdil, potrebnih ali ne — moraii priznati, da je občanka imela prav. Tudi če ne bom izkoristila prostega prehoda čez mejo, si te pravice ne dam kratiti zaradi trdovratnosti birokracije, ki hoče biti ne-zmotljiva. A nezmotljiv, je včasih rekla mo-ja babica, je samo bog...
Albin Adamič