Andrej Majcen SDB, Kristusov pionir v Vietnamu
ms misiones cmoucns
J U N I O	—	JUNIJ
“Aggiornamento" de las Obras Misionales Pontif.
De “llluminare" enero de 1971
Sölo con fa Organizaciön Misional Pontificia se responde adecuadamente a la nece-sidad de plonificar a escala mundial la empresa evangelizadora. Sölo con las Obras Misionales Pontificias se puede lograr el que todcs los territorios de misiön sean socorridos y ayudados por la caridad de todos los miembros del Pueblo de Dios. Sölo con las Obras Misionales Pontificias se puede obtener la justicia y la equidad en la ayuda a las misiones. Y sölo las Obras Misionales Pontificias garantizan la continuidad de la asistencia del Pueblo de Dios como un todo a la totalidad de las regiones misioneras.
Si esto es asf, ^extranarä que el magisterio reiteradlsimo de los Papas, del Concilio y del postconcilio, junto con sus normas jurldicas y pastorales, hayan reclamado, radamen y sigan reclamando en favor de las Obras Misionales Pontificias su prioridad sobre cualesquiera otras instituciones de forrmaciön y cooperaciön misionales? Esta prioridad es necesaria y muy conveniente por los motivos aducidos y por otros mäs. Y frente a esta necesidad y conveniencia tienen que ceder las resistencias de quienes propenden a colocar a todas las realidades de cooperaciön misional en un plano de igualdad. Los pastores de la Iglesia, en la medida en que exista un estado de conciencia propicio al igualjta-rismo falsamente democrätico, deberan ilustrar al Pueblo de Dios sobre las razones que fundamentan la supierioridad servicial de las Obras Misionales Pontificias. Seria muy tcrpe, muy ciego, y muy falto de responsabilidad, el sucumbir ante la presiön de un estado de conciencia y alagar una propensiön al igualitarismo, si es que esta existiere. A las Coqferencias Episcopales y a las Comisiones Episcopales de misiones se les ha gravado con la responsabMidad de cuidar y vigilar para que nadie ponga en entredicho la prioridad de las Obras Misionales Pontificias. Y, naturalmente, esta prioridad, si siempre ha de ser ofirmada eficazmente, ello ha de hacerse de manera eminente en las instituciones misionales dependientes de la Jerarquia: en el Consejo Nacional de misiones y en los C.onsejos Diocesanos de misiones, de existir estos.
El Concilio Vaticano II, en su normativa posconciliar, ha solicitado la designaciön en todas las Iglesias particulares de un Delegado Episcopal de misiones. Ha afirmado tambiön que este Delegado Episcopal de misiones ha de ser, jure oficii, miembro nato del Consejo Diocesano de pastoral.
Ante este doble mandato han surgido, en algunos, escasos ambientes, unas ciertas perplejidades. ^El Delegado Episcopal de misiones ha de ser la misma u otra persona que el Director Diocesano de la Organizaciön Misional Pontificia?
La respuesta que se impone es terminante: ha de ser la misma persona. Mä$ aun, no parece que haya lugar a una doble —aunque simultänea— titularidad, esto es, la de Delegado Episcopal de Misiones y la de Director Diocesano de las Obras Misionales Pontificias.
Las razones que abonan este criterio y que los nuevos Estatutos recogeran, con toda probabilidad, jnsisten en la afirmaciön de que las Obras Misionales Pontificias son el instrumenta oficialmente propio de los obispos, individual y colegialmente considerados, para el cumplimiento de las obligaciones que sobre eilos pesan en Io que atane a la cooperaciön y formaciön misionales. Si esto son las Obras Misionales Pontificias, quien organiza, dirige, promueve y administra, segun los Estatutos, al instrumenta oficialmente propio de los obispos para la cooperaciön y formaciön misionales del Pueblo de Dios conriado a su cuidado, £no esta ejerciendo una autentica Delegaciön episcopal en este carnpo? <^No es el Director Diocesano de las Obras Misionales Pontificias, por el hecho de dirigirlas, organizarlas, promoverlas y administrarlas, segun los Estatutos, en nombre y por mandato del obispo, un verdadero Delegado Episcopal que pone en movimiento el . instrumenta oficialmente propio y prioritario de los obispos en el carnpo de la formaciön y cooperaciön misionales?	(Sigue.)
MISIJONSKA ZOOLOGIJA
Nič napačnega ni, če ob misijonskih vprašanjih spoznavamo tudi misijonsko geografijo. Tuji svetovi, drugačni običaji, puste in romantične pokrajine z bujnim rastlinstvom in razsežnimi puščavami, z eksotičnim živalstvom in celo nevarnimi zvermi.
Napačno pa bi bilo, če bi naši mladini dali misijonsko predstavo s simbolnimi prizori iz življenja tigrov, levov, slonov. Misijonar je postavljen v tisti svet. In tu in tam v Afriki se še srečuje s tigri in z levi in s kačami. . . A to ni njegov misijonski problem, to je le svet, v katerem rešuje misijonsko vprašanje.
In koliko je misijonskih pokrajin, kjer je delo Cerkve res le na začetku, kol je na primer Japonska, kjer vse te misijonske, bolje: zoološke romantike ni!
Svet postaja majhen in vedno bolj civiliziran, tudi Tretji svet. Tudi divje zveri se umikajo v narodne parke in v živalske vrtove. 2e v Afriki sami morajo zaščititi slone in leve, da bi ne izumrli, ker so za deželo nekaj svojskega. Zato sodobni misijonar ne more biti več predstavljan kot belec z dolgo brado sredi divjih zveri. . . To je zgodovina.
Enako je treba črtati vsakršno predstavo, ki kaže misijonarski poklic kot nekaj nezaslišano težkega in drugačnega, tako drugačnega, da ga zmorejo le posamezni, izjemni ljudje. Posebno danes, ko odhajajo v misijone duhovniki in laiki le za nekaj let, to vprašanje heroizma ne sme več motiti mladih ljudi, ki so sicer voljni, da zgrabijo za idealno delo, a se jim zdi misijonarjevo delo na terenu prezahtevno. Kar je zahtevno, je zadostna izobrazba, znanje jezikov, aklimatizacija deželi in narodu, predvsem pa predanost službi. Če je šlo na tisoče mladih ljudi v Tretji svet gradit, ne misijonarit, ko jih je pokojni John F. Kennedy sklical v svoje ,,peace corps — mirovne jate“, zakaj ne bi v iste pokrajine, v iste razmere šli mladi katoličani? Smisel njihovega bivanja tam bi bil še globlji: saj bi ne šli gradit le socialnih ustanov ali s poukom dvigat raven določenega naroda, marveč bi šli tja oznanjevat evangelij.
Bolj in bolj blizu je čas, ko bo treba zganiti naše laiške vrste. Zambija pa Madagaskar, pa še veliko drugih dežel, vse kličejo po laiških delavcih. Seveda pa moraš biti pripravljen ne le na pogodbo, ki jo kdo napravi s misijonom za tri, pet ali več let; pripravljen moraš biti predvsem na to, da bo tvoje bivanje tam pričevanje za Kristusa; pa da mora biti tvoje delo tam, naj je profesura, agronomija, zdravništvo, vskla-deno v gradnjo lokalne Cerkve.
In če smo že pri misijonski zoologiji, velja poudariti tudi, da pri tem ne sme iti za kakšno avanturo, kar je lahko bilo pri onih, ki so se odzvali Kennedyjevemu klicu, ampak za resnično predanost evangeljski službi.
Da je takšen namen prečiščen, je potrebna osebna dozorelost. Mladostniki pod dvajsetim letom prav gotovo niso zadostno pripravljeni in tudi ne zadosti trdni v osebni dozorelosti, da bi šli lahko v misijone,, Vsak naj bi prej skončal študij in vsak že tudi pokazal nekaj prakse, sposobnosti pri svojem delu doma, preden bi se podal na misijonsko pot.
Prav isto velja za škofijske duhovnike. Morda bi bilo boljše, da bi vsak, ki se namerja v misijone, nekaj let prej že doma pastiroval. Tako bo potem veliko laže zgrabil za delo. Gotovo pa je, da je prilagajanje vedno težje, čim starejši je kdo.
Misijonarji na terenu, delavci v zaledju, posebej pa vsi mladi idealisti, ki naj bodo nekoč misijonarji, vsi moramo zbrisati z misijonskega vprašanja romantiko in zgrabiti problem v vsej njegovi realnosti. Misijonske zoologije je konec.	c c
Primitivec z Nove Zelandije. Le malo je še dežel, kjer ljudje še vedno ■nosijo svojska oblatila; imajo jih, da, kot „narodne noše“, kakor jih imame mi. Tudi pa obleki in nakitu se svet vedno bolj enači.
FRANC SODJA CM
( Nadaljevanje.)
Po letu 1933.
Po vsem tem je napačno pojmovanje, ki se navadno sliši', da je nastal boj za obrede šele po prihodu mendikantov, češ da so šele ti s svojim odkritim in smelim nastopom dvignili prah in prinesli nesrečo kitajskemu misijonu. Debate v vrstah jezuitov samih nam pričajo, da je glavni vzrok vseh prepirov v akomodacijskih vprašanjih samih. In sicer se vse da reducirati na vprašanje, kako daleč naj gredo misijonarji v akomodaciji. O tem, ali je akomodacija kot taka potrebna, ni- bilo nikdar debat. Pač pa je še danes veliko literature napisane o tem, kako daleč smemo iti.
S prihodom mendikantov se torej reševanje problema le nadaljuje, samo da se je zaradi okoliščin, ki jih bomo še opisali, iz umirjenega reševanja razvil boj in da se je ta boj razširil čez meje kitajskega misijona.
Jezuitski misijonarji so začeli tedaj nastopati več ali manj enotno, prav tako so se nekako združili mendikanti, toda ne popolnoma, tako da ni točno govorjenje, da si stojita nasproti dve fronti, na eni strani sami jezuiti, na drugi pa sami mendikanti. Celo posamezni misijonarji niso vedno zastopali istega stališča. Mnogi frančiškani in dominikanci so nekaj časa zagovarjali svoje. Ko pa so spoznali usodne posledice njih smelega nastopa, namreč preganjanje, so dali prav jezuitom. Kasneje pa so se spet od njih odmikali. Vprašanja so bila gotovo sama po sebi tako težka, da bi jih bilo treba premišljati in reševati nepristransko, mirno in s temeljitim študijem. Zunanje okoliščine pa so pripomogle, da do tega ni prišlo.
Ker moramo v vseh misijonarjih suponirati dobro voljo in resnicoljubnost, saj so bili mnogi svetniškega značaja, kot priznajo jezuiti mendikantom in obratno, moremo ugotoviti, kaj je bil tisti temeljni vzrok nesoglasij.
Preden naštevamo posamezne sporne točke, moramo reči za vse v celoti, dia je bilo glavno vprašanje v tem, ali so obredi, v katerih naj bi se misijonarji akomodirali, običaji zgolj civilnega značaja, ali pa so bile tudi malikovavske primesi v njih. In če so bili ti obredi versko pobarvani, ali se je dalo ta mali kova vski balast tako odstraniti, da so mogli misijonarji sami in njihovi verniki mirnodušno sodelovati' pri vseh teh obredih.
Jezuiti so skoro vse kasneje naštete obrede imeli za zgolj civilno zadevo. Če je slučajno bila kakšna malikovalska primes pri njih, je bilo to po njih mnenju zgolj slučajno in se je brez težave mogla odstraniti in so zato sami in njih verniki sodelovali pri teh obredih. Men-dikanti pa so imeli obrede za tako tipično malikovalske, da si nikakor niso upali dovoljevati sodelovanje pri njih in jezuitsko ravnanje se jim je zdelo v celoti pogrešeno in grešno.
Odkod to različno gledanje?
Glavni vzrok je v tem, da so jezuiti svoje prepričanje dobili iz starih knjig, v katerih so vsi ti obredi res bolj civilnega značaja. Men-d.ikanti pa so bili mnenja, da je treba vzeti obrede tako, kot so. Kajti idealno zamišljene ceremonije, kakršne so zapisane v knjigah, je v praksi pokvaril vpliv sekte ,,fo“ in jim pridejal toliko poganske verske vsebine, da so jih smatrali mendikanti za nedopustne.
Za svoje mnenje pa so eni kot drugi iskali prič. Zato so pritegnili k svojim raziskavam izobražence. Ti pa so spet gledali na obrede vsak po svoje. Eni so jih imeli zgolj za civilne, drugi za malikovalske. Tako se niso mogli zediniti, kajti tudi praksa je gotovo pokazala v raznih krajih in pri različnih stanovih različno lice teh obredov. Zato je treba najgloblji vzrok nesoglasij iskati v tem.
Na podlagi te ugotovitve si oglejmo posamezne obrede. V tej drugi dobi stopi v ozadje vprašanje o poimenovanju Boga, saj se za tako teoretično vprašanje, ki je zahtevalo dobro poznanje kitajske literature, praktični medikanti niti niso dosti zanimali. Imeli so dosti važnejših stvari, ki so zadevale obrede, metodo misijonarjenja, skratka vse to, kar so mogli na jezuitskih misijonarjih na prvi pogled kot nekaj izrednega zapaziti.	,o, ,• x
ANDREJ MAJCEN PIŠE IZ SAIGONA
Saigon, 19. aprila 1972.
„Spet ste zbrali 300 dolarjev za moje misijonske potrebe. Hvala vam in vsem dobrotnikom. Vem, da je za vsakim dolarjem skrita tudi osebna žrtev, prinesena na oltar za božje kraljestvo. Vojne sirote, ubožci, begunci, vzgoja domačih duhovnikov in kandidatov za redovniške poklice — vsi' so zmeraj deležni tega daru dobrih in velikodušnih slovenskih src. Vem, da imate tudi pri vas celo vrsto teh in podobnih potreb; zato je nam, ki gradimo Cerkev v misijonih, ta dar še posebej dragocen in dobrodošel.
Naša naj večja težava je v prizadevanju, da se odločimo od hong-konške kitajske province in postanemo samostojna salezijanska, vietnamska provinca. Tu nas je že okrog 100 salezijancev domačinov, med njimi so tudi duhovniki, povečini moji bivši novinci. Imamo že svoj noviciat, filozofsko in teološko katedro, pripravljalnico za duhovniške in redovniške poklice, srednje in tehnične šole, pa še druge ustanove, pobioljše-valnice, sirotišnice... Za zdaj smo dosegli ,vizitorijo‘: se pravi, da bomo gmotno in glede osebja še nekaj časa odvisni od materne province
Misijonar Andrej Majcen SDB (v sredini ob vietnamskem škofu) asistira ob podelitvi svetih redov enemu svojih gojencev v Saigonu.
v Hong Kongu, ker se sami gmotno še ne moremo vzdrževati; tu so velikanske potrebe vzgoje naših duhovnikov in sobratov tehnikov.
Kar mene zadene, haj povem, da imam že 68 let; posebno zdrav tudi nisem, ker se tista operacija kuge na nogi, ki sem jo predlanskim omenil, le ni docela posrečila: zastaja mi obtok krvi, desna noga mi zateka, korak mi postaja težak. Dogovarjali smo se že, da bi odložil vodištvo tega velikega tehniškega instituta in ga naprtil mlajšim ramam; sam pa bi se posvetil predstojništvu naše bogoslovne šole v Dalatu.
Vaši tukajšnji sobratje so nam veliko pomagali. Za celo leto so nam odstopili hišo z osmimi sobami in s cerkvijo: svoje študente filozofije so namreč poslali v dominikansko bogoslovnico. Če bomo letos uspeli s pozidavo lastne bogoslovnice v Dalatu, bomo tudi mi pozneje lahko gostoljubno postregli s streho ne le škofijskim, marveč tudi našim in drugim bogoslovcem. Načrti so lepi, bodočnost pa precej negotova! A človek mora naprej, vedno naprej: to je moje in naših vodilo vseh teh dvajset let, kar sem tu. Če se bojiš in se trudiš, da bi bil, ne vem kako previden, ne boš nikoli nič opravil. Seveda mora biti pamet vedno na mestu, pa tudi zaupanje v Boga, v božjo Previdnost.
Rad bi imel kak teden počitnic - že dolga leta nimam počitnic! - ker sem zares neznansko utrujen, posebno v teh dneh, ko je tu pasja vročina, kljub ventilatorjem, ki vrte vroči zrak, se človek težko odpcCije.
Predsednik Južnega Vietnama Thieu je obiskal razstavo tehnične srednje šole, ki jo vodi g. Andrej Majcen SDB.
Misijonar Andrej Majcen SDB s sobrati v Kunmingu na Kitajskem 16. oktobra leta 1938, ko prevzema vodstvo novega zavoda za msgr. Jožefom Kerecem, ki je bil takrat imenovan za apostolskega administratorja v Čaotungu.
Gotovo me vprašujete, kaj je z vojno pri nas. Vse doslej (že več let) je tu v Saigonu in Dalatu še kar mirno; mirno delujemo, tudi promet na vse strani je prost, tisoči avtomobilov d reve po velecestah na vse strani. Le od 11 ponoči do 6 zjutraj ne smemo na cesto: vse je mrtvo; le tu in tam kak stražnik ali vojak za vrečami peska, ki dremlje.
Iz severa, pa tudi s kambožanske fronte pa prihajajo vznemirljive novice. Ponekod je pravi peklenski ogenj, ki vse uničuje; žrtve padajo, kri mladih fantov poji to že preveč okrvavljeno deželo. Rdeči .osvoboditelji' se vrivajo povsod, pa jih ljudje ne marajo; rajši puste vse -njivo, hišo, pohištvo in beže pred njimi, četudi v nevarnosti, da padejo v zasedo. Nenehno nameščanje in prerivanje beguncev je tu zdaj največji problem. Vojaki sicer vojne ne marajo, komunistov pa tudi ne; zato rajši trpe in se žrtvujejo, ljudje pa prav tako.
Obhajam 20-letnico svojega prihoda v Vietnam in 37 let, kar sem Prišel v misijone. Tako so naše prijateljske vezi, pa tudi' vezi medsebojne pomoči že kar dolge in mečne, saj ste ves ta čas z menoj v zvezi."
ZK MOŽEM IN OTROCI — SE MATI
PRIPOVED SPREOBRNJENE BUDISTKE
Sestra LEONIJA POKOVEC FMM (frančiškanka misijonarka Marijina), ki misijonari na Malaji, nam je poslala tole izpoved kitajske žene na Malajskem, ki je našla pot h Kristusu. — Opomba urednika
Rodila sem se v verni budistični družini, ki me je kot vse kitajske deklice vzgojila v vdano bodočo ženo in mater. Še zelo mlado so me starši obljubili fantu, ki jim je bil všeč, meni pa -skoraj nepoznan. Pa so mi izbrali zares dobrega moža, ki me ni pretepal, tudi pil in kvartal ni. Kar dobro sva se razumela, četudi ni šlo zmeraj brez težav. Nebo nama je dalo šest otrok: tri dečke in tri deklice. Z možem sva jih vzgajala po naše, po naših izročilih, učila jih živeti po naših načelih in jih vodila v tempelj k darovanju. Potem so otroci začeli hoditi v šolo, drug za drugim. Katoliške šole so takrat najbolj slovele, pa tudi najbliže so bile. Zato sva fante poslala k bratom, dekleta pa k sestram.
Doma smo imeli oltar „boginje usmiljenja“, kjer se je vsa družina zbirala in skupno molila ter zažigala dišeče paličice.
Starejši sin je doštudiral, dobil službo. Vsa ta leta so v družini tekla mirno in gladko, brez prepirov; otroci so bili prav gotovo že pod katoliškim vplivom; pa to jim ni bilo v škodo: zvesti so bili pri skupni molitvi.
Lepega dne pa se je vse skupaj zataknilo.
Pripravljam kosilo, pa ti pride starejši sin: „Mama, dekle sem si našel, oženil bi se...“
„No, prav,“ mu pravim; „zadosti si star, da veš, kaj hočeš; upam, da si našel dobro in verno dekle.“
„Katoličanka je, zato bi tudi jaz bil rad kristjan...“
„Zakaj pa ti v njeno vero?... Zakaj pa ne ona v tvojo?...“
Stisnilo me je. Kako zavreči naša tisočletna izročila in se vključiti v docela neznan verski' svet! Ugovarjala sem, pa sem uvidela, da beseda 'ne zaleže: fant je vztrajal pri svojem. Potem smo molčali. Nihče več' ni govoril o tem. Z dekletom sta se poročila v cerkvi, svatbo pa smo imeli pri 'nas doma po kitajski šegi.
Leta so tekla. Pa sem videla, da so otroci začeli izostajati- pri skupnem darovanju. Nagovarjala sem jih, naj ostanejo zvesti budizmu, v katerem so bili vzgojeni. Niso ugovarjali; a skoraj sem videla, da moja beseda ne velja vefi. Očitala sem sama sebi, skušala sem zadostiti za
njihovo nezvestobo: še z večjo vnemo sem molila, še več kadilnih paličic prižgala. Moj mož se za versko življenje ni dosti brigal - vsaj zdelo se mi je tako; otroci1 so odraščali; posebej muhasti niso bili, a pred oltarjem, doma, ki sem ga vsak dan krasila, se niso več ustavljali:
Za neko Lunino slavje, ko smo se spet vsi zbrali pri skupni mizi, sem omenila, da bi pred oltarjem „milostne boginje“ zmolili posebno molitev. Vedela sem, da se mi na j starejši ne bo pridružil. A osupnila sem, ko so se tudi vsi drugi spogledali in se niso ganili.. .
Nekaj čudnega je zraslo v meni: zazdelo se mi je, da sem sredi razdivjanega morja, pretrgala se je vrv, ki me je vezala na trdno budistično tradicijo... zdaj se potapljam...
Vsi so molčali: Nenada pa se dvigne najstarejši, ki je že precej časa imel v družini glavno besedo; vselej, kadar je bilo kaj posebej važnega.
„Čas je, mama, da spoznaš resnico: drug za drugim smo se dali krstiti. Ne zameri, če te moji bratje in sestre niso prosili dovoljenja. Vedeli smo, da ti bo hudo. Malo pa si tudi sama kriva: kaj pa si nas poslala v katoliške šole?. . . Verskemu vplivu se nismo mogli ogniti. Razumi tedaj, da ne bomo molili k tvoji boginji, marveč k skupnemu Bogu nebes in zemlje...“
Vstali so in kratko molili k Begu za blagoslov na vso družino.
Zmeraj sem mislila, ne vem, zakaj, da mej mož nima vere: pa sem z začudenjem opazila, da je tudi on vstal in molil z njimi... Je mar tudi on kristjan? Prav gotovo! Kaj naj zdaj storim?...
Tudi moja vera v Budo se je nenadoma zamajala...
Po molitvi o tem nismo več govorili; o vsem drugem pač. Vzdušje je bilo kot po nevihti: sproščeno, prisrčno. Tedaj me je nekaj obšlo, da bi si tudi sama od bliže ogledala to vero, ki je tako skrivnostno pritegnila vse moje najdražje. Na skrivaj sem začela pozvedcvati - med prijateljicami. ..
Velika noč je bila blizu. Na veliko soboto, preden so se vsi zbral; k večerji, sem pospravila oltar stare boginje; na njegovo mesto pa sem dala podobo Srca Jezusovega, na steno pa obesila križ. Prišli so in presenečeni obstali:
„Mama, kaj se nam pridružiš še ti ?“
„No ja,“ sem rekla, „poiščite mi koga, ki mi vašo vero po kitajsko razloži... saj kaj pa 'naj vztrajam reva pri starem? Če je vaša vera res boljša kot moj budizem, če je res več resnice v njej, potem bodi moja vera; a prej bi se rada prepričala... “
Petem sem šla z njimi k velikonočni vigiliji. Seveda nisem ničesar razumela, prav nič. Pa me je vendar v srcu neznansko zažejalo, da bi razumela vse te skrivnostne obrede.
Naslednjo veliko noč pa sem na isto vigilijo tudi jaz prejela dar božjega življenja: krstili so me...
SmRT
PATRIARHA
SIRIRSHIH
RUDISTOU
s. KSAVER1JA PIRC OSU, SIAM
„V dvorani za bogočastje v protestantskem kolegiju smo molili za rajnega..."
18. decembra 1971 je Tajsko pretresla novica, da je bil pri prometni nesreči ubit njegova svetost Pra Ariyavongs Akotayan, 16. patriarh siamskih budistov, star 74 let. Časopisi so prinesli fotografijo kralja in kraljice ob urni pokojnega poglavarja boncev. Razglasili so narodno žalovanje za 14 dni: zastave na javnih poslopjih so morale biti na pol droga, državni uradniki in uradnice so se smeli obleči le v črno ali v belo. Obe sta barvi žalovanja.
Patriarh Ariyavongs Akotayan je bil bonec od mladih dni. Nadarjen, vesten, delaven, je končal budistovsko univerzo in nato poučeval globoko misel Bude na raznih postojankah. Povsod je bil vzor čistosti, odpovedi in nesebične ljubezni. Dvigal se je od časti do časti. Pred šestimi leti je bil izvoljen za patriarha vseh siamskih budistov. Mnogo je potoval po raznih deželah. Večkrat je bil v Ameriki. Usodni dan 18. dec. je bil povabljen na budistično slavje zunaj Bangkoka. Nek minibus se je ob ovniku zaletel v patriarhov avto. Troje življenje je bilo končanih.
Katoliška zveza za Tajsko je organizirala uro molitve za rajnega patriarha. Povabila je tudi nekatera druga verstva. 14. januarja smo se zbrali ob 7. zvečer v krasni novi dvorani za bogočastje protestantov-skega kolegija. Na odru je bilo sedem sedežev za govornike. Predsednik
Katoliške zveze je zavzemal prvi prostor. Poleg njega je bil protestantov-ski minister, nato katoliški škof msgr. Ratana, poleg njega zopet protestant, nato državni minister prosvete (budist), zopet protestantski minister in na koncu katoliški duhovnik. Drug za drugim so pristopali k am-bonu. Orisali so življenje rajnega patriarha vsak v luči svoje vere. Nastopil je tudi zbor protestantovskega kolegija s pretresljivo žalostinko.
Med govori pa smo zapeli tudi vsi navzoči dve siamski himni, ki ju imamo skupno s protestanti. Zbralo se nas je več sto, največ katoličanov. Vrsta za vrsto redovnic v belem se je menjavala z vrstami mož in žena v črnem. Videla sem tudi turbane mohamedancev, na častnem prostoru pa tri bonce. Pred nami na stojalu je bila krasna slika pokojnega, obdana od košaric izbranega cvetja.
Tako nas je nenadna smrt zaslužnega moža zbrala vse, ki verujemo v posmrtno življenje, k skupni molitvi.
Tole sliko je poslala s. Ksavemja Pirc OSU Iiz Bangkoka in zraven iPt'üflisala: „Vsako nedeljo po maši so krsti. Tale Kitajček je 6etrti otrok katoliške družine.. (Na Siamskem je tudi precej preseljenih Kitajr cev.)“ — SUlca nas vzpodbuja k molitvi za novokrščence, male in velike, da jim izprosimo vztrajnost v milosti in zvestobo Kristusu.
MISIJONSKO POSINOVUENJE
AVSTRALSKI SLOVENCI SO „POSINOVILI“ O. HUGONA DELČNJAKA OEM
(Iz Misli, Avstralija, julij 1971)
Pater misijonar je z veseljem sprejel posinovljenje od strani slovenske skupnosti v Melbourneju. Pismo je napisal vsem misijonsko čutečim rojakom po Avstraliji. Zato je tu tudi za vse objavljeno. Berimo:
Drage sestre in bratje!
O velikonočnih praznikih sem zvedel za vašo simpatično gesto — posinovljenje! Zame je bil to najbolj rdeč pirh letošnje velike noči. Vsem se najlepše zahvaljujem za to duhovno vez, ki me je vključila v vašo sredo. Za posinovljenje vam nazdravljam s tukajšnjim domačim pivom „čukuta“: Naj trajno živi, naj se razvija in cvete vez, ki jo je zamislila vaša slovenska pozornost ter misijonska miselnost!
Zaradi razdalje vam ne morem stisniti roke, ne moremo ob „čin-čin“ skupno zapeti tiste: Kol’kor kapljic... „Danes" še ne, a Bog ve, če to ne bo mogoče „jutri“. Bog je s pomočjo moderne tehnike marsikaj skrajšal, tudi razdalje. Treba je samo, da se znižajo še stroški. Poletel bi k vam, da bi vam pokazal z diapozitivi in filmi kraje in življenje, kar vse delim s tukajšnjimi domačini. Pokazal bi vam delo, ki z njim skušam izpolniti svoje
P. Hugo Delčnjak OFM (desno) po maši pred cerkvijo s starši novokrščenih
P. Hugo na bolniški postelji. Tu se je njegov frančiškanski sobrat p. Evgen Ketiš (sedi ob postelji), ki je letos prišel za njim misijonarit v Togo, z njim srečal 22. januarja 1972. O. Evgen Ketiš nam sporoča, da se je očetu Hugonu zdravje zboljšalo in da spet z vso vnemo pastiruje.
poslanstvo. Saj to bi bilo čisto naravno, da bi videli, kako se godi vašemu „sinčku“, ter videli ljudi, ki so deležni vaše dobrote.
Zaenkrat vam bom pač skušal preko Misli nadomestiti osebni stik s pisano besedo in kako fotografijo. Naše misli se bodo srečavale v Mislih. Posluževal se bom tudi sinovske pravice, da se v potrebah zatečem k vam po pomoč. Potrebujem jo neprestano — duhovno in gmotno. Misijon je pač odvisen od zaledja in njegove dejavnosti.
Ali naj vam že takoj tu nekoliko nakažem, kaj počnem z denarjem -če ga imam ? Stalni izdatki so mesečne dajatve 14 katehistom, ki delujejo na pomožnih postojankah obširne župnije. V zavodu tu dobiva vso oskrbo 24 fantov, da se jim omogoči šolanje. Upati je, da se bodo nekateri odločili za duhovniški poklic. Poleg tega imamo 7 osnovnih šol. Misijon skrbi za opremo šol in vzdrževanje vsega. Seveda je treba tudi jesti in vzdrževati avtomobil... Bencin je drag. Pokurim ga mnogo, zaradi neprestanega križarjenja po širnem področju in slabih cest. Kilometraža v enem letu: 57 000 kilometrov! Popravila so pogoltna. Od vseh strani se siromaki zatekajo po pomoč, škof nam vsak mesec krije tretjino stroškov iz darov, ki jih dobiva, ostalo pa prihaja od božje Previdnosti, ki se poslužuje teh, kateri nalagajo svoje zaklade tja, kjer tatje ne kradejo in molj ne razjeda.
Dragi misijonski prijatelji! Naj nas most posinovljen ja, ki ste ga vzpostavili z mojim misijonom, združuje tako, da bo vedno med nami Kristus!
Ali ni zanimivo ? P. Hugo ni mogel v Avstralijo, pa je vendar postal ,.sin“ Avstralije. Postal je pa tudi „sin“ dežele Togo. Za velikonočne praznike ga je posinovil poglavar plemena GAM, ki živi na ozemlju patrove župnije. Bile so velike ceremonije. Ob večerni uri so se zbrali na misijonu veljaki Gama. Vrči domačega piva „čukuta“ so bili postavljeni za patra in druge. Poglavar je segel po enem in pivo tik ob patru izlil po tleh. To je bilo v čast prednikom. Nato je spregovoril:
„Danes se mi je rodil poleg sinov, ki sem jih vrgel v svet, nov sin, bel otrok“. — Kratek govor, pa prisrčen!
Tako je letošnja velika noč dala našemu misijonarju dvojno posinov-ljenje. Vloga njegovih adoptiranih „staršev“ pa ni enaka. Mi tu smo podobni družini, ki posvoji otroka, za katerega je treba poskrbeti hrano, obleko in še marsikaj drugega. TOGO pa je posinovil odraslega človeka, ki bo nebogljene „starše“ preživljal, jim svetoval v potrebi ter jim stal ob strani v raznih težavah.
Bodimo dobri „starši“ p. Hugonu, da bo on mogel biti dober „sin“ svojim „staršem“ v Togu!
Novi misijonar o. Evgen Ketiš OEM s čmčki. K fotografiji je pripisal za slovenske otroke tole: „Dragi otroci! Kot misijonar bi vas rad povezal z otroki v misijonih. Če ste za to, vas bom po fotografijah seznanjal z zanimivostmi otrok v slovenskem misijonu v Kandeju. Na sliki vas skupaj z menoj pozdravljajo otročiči iz Kandeja ter vam voščijo vesele velikonočne praznike. Obenem se vam zahvaljujejo za vaše posebne žrtvice v postnem času, ki jih prinašate za misijone. — Vaš prijatelj p. Evgen Ketiš.“
MADAGASKAR - OTOK SREČE, OTOK MLADIH
„Družina“ je o: javila v tretji številki letošnjega letnika tale temeljit članek g. Janeza Puhana CM o misijonu na Madagaskarju.
„Na malgaški ambasadi v Parizu sem na turističnem prospektu bral: Madagaskar, otok sreče. Ko sem se z avtomobilom spuščal od severa otoka proti jugu po krvavo rdeči zemlji, skozi temno zelene gozdove in čez nebeško modre reke in srečaval ljudi, ki! so s svojimi belimi zobmi ob temni polti znali pričarati tako lep nasmeh, sem. bil prepričan, da je Madagaskar res otok sreče.
Po dobrih štirinajstih dneh, kar sem na Madagaskarju, se prvi vtisi počasi začenjajo urejati, čeprav vroče sonce pritiska na možgane.
V	Tananarivu nisem pričakoval nikogar cd naših, zato sem bil tembolj presenečen, ko sem z letališke terase nenadoma zaslišal: „Glej ga Janeza! Ej, Janez!“ Dva bradača sta mi mahala v pozdrav: Stane Cikanek in Silvo Česnik, medtem ko si je Franci Buh dajal opraviti s fotoaparatom, da bi ovekovečil trenutek.
Ker se nisem zdel sumljiv, sem hitro prišel skozi mrežo pregledov; te jemljejo uslužbenci zelo resno, posebno v zadnjem času, ko se bojijo,, da ne bi kdo vtihotapil orožja. ,
Ko so vse nakupili, po kar so prišli v glavno mesto, smo se napotili proti jugu, proti našemu misijonu. Pot je dolga okrog 1000 km in ima ne vem koliko tisoč ovinkov, trajala pa je samo 'nekaj več kot en teden.
Nisem razumel fantov, ko so mi ob prihodu rekli, da bom pravi Madagaskar videl šele pozneje in sem sedaj še v Evropi. Zdaj po štirinajstih dnevih, ko sem se vrnil z juga na sever, to razumem. Sever in jug Madagaskarja sta kot dan in noč. In redki so na severu, ki kaj vedo o jugu. V vseh pogledih se pozna ta razlika: v zemljepisnem, gospodarskem, kulturnem in verskem. Sever, ki se razvija, in jug, ki je vedno bolj zaostal in zanemarjen.
Vlada zelo malo stori za ta področja, pa'č pa s silo terja davke od ljudi, ki nimajo niti za vsakdanji riž. Nič čudnega, da so se ljudje pred kratkim uprli in je grozila nevarnost, da se bo vnelo po vsem otoku. Vlada je stalno v strahu, zato skrbno nadzira premikanje prebivalcev. Nas so na poti vdčkrat ustavili, izpraševali in gledali po prtljagi, če morda ne vozimo orožja na jug.
V	deželi so velike socialne krivice. Na delu je neokolonializem, ki prihaja od domačih ljudi in je stokrat hujši od tujega. Cela legija
funkcionarjev in uslužbencev žre ljudstvo kakor pijavke. Medtem ko je povprečna pla'ča malgaškega delavca 5000 malgaških frankov, ima funkcionar do 150.000 malgaških frankov. Vidiš ljudi, ki ves dlan sede ob cesti, da bi prodali za kakšen dinar nekaj banan ali pomaranč, in vidiš mimo brzeti: mercedese, v katerih se prevažajo državni uslužbenci.
Študentje so nemirni. Medtem, ko na vladnih sto?čkih sedijo ljudje z nizko izobrazbo, so oni z diplomo brez dela. Kakšna je prihodnost mladih? 60 % prebivalcev je starih manj kot 20 let. Mesto, v katerem trenutno sem, ima 15.000 prebivalcev in 8.000 šolarjev.
Zemlja je dovolj bogata, da bi šest milijonov Malgašev lahko lepo živelo. V južnih predelih je celo dvojna letina. Žal pa je izredno malo obdelane zemlje. Ljudje se stiskajo po vasicah, obdelujejo malo riževo polje, okrog pa so velika področja neobdelana. Življenje v klanu (v plemenu) je tako močno zasidrano, da se zlepa nihče ne opogumi, da bi odšel iz vasi in poskusil novo življenje kje drugje. Seveda bi bite potrebne tudi namakalne naprave. Slišim, da se Izraelci zanimajo, da bi tu poskusili s „kibuci“. Cerkev si zelo prizadeva, da bi osvestila mlade, naj bi začeli z umnim poljedelstvom. V našem misijonu je Peter Opeka za zgled nasadil 1000 kavovcev. V sosednji vasi poskuša prepričati ljudi, da bi vsak zasadil po 1000 kavovcev. S tem bi po nekaj letih rešili vsaj problem lakote. Žal so ljudje zelo skeptični. Takoj bi hoteli videti sadove svojega dela, da bi kava obrodila prvo leto.
Malgaš ne zna ceniti denarja. Ko mu uspe kakšno reč prodati, bo denar čimprej zapravil za ničvredno stvar ali ga celo zapil. In potem, ke pridejo meseci lakote, se jih okrog misijonske postaje kar tare z,a denar in riž.
Trgovina je v glavnem v rekah Kitajcev in Indijcev.
Kot je ves otok razdeljen na sever in jug, je tudi krščanstvo dvojno. Na severu, kjer je večina že krš'čena, imajo misijonarji drugačne probleme kot 'na jugu, kjer je treba šele pripravljati brazde za božjo setev. Staro krščanstvo, ki je v veliki meri še polno praznoverja, potrebuje poglobitve; pri nas na jugu pa se moramo ukvarjati z vsemi tistimi dejavnostmi, ki pripravljajo tla za sprejem velikega oznanila. To delo nalaga nemajhne težave in iskanja. Minili so časi, ko so misijonarji za nekaj riža pridobivali ljudi za krst in se potem pohvalili, da so krstili toliko in toliko poganskih dušic, ki pa so po krstu ostale ravno tako poganske kot prej. Danes je za krst potrebno poroštvo krščanske vzgoje in življenja.
Cerkev na Madagaskarju ima poleg čisto verskih opravil še predvsem dve drugi socialni dejavnosti: šolstvo in zdravstvo. Zadnje č|rse je o tem delovanju slišati različna mnenja. Posebno so ob tem glasni
Novi škof Viktor Razofimahatratra z obema misijonarjema vangaindran-škega misijona, g. Buhom CM in domačinom g. Norbertom
naši slovenski misijonarji. Na vseh mogočih forumih izjavljamo, da je Cerkev poklicana, naj skrbi predvsem za uboge, dejansko pa je dostikrat obratno. Na Madagaskarju so v verskih šolah, ki jih vodijo razne redovne ali druge skupnosti, predvsem otroci funkcionarjev, ki plačujejo visoko šolnino, medtem ko otroci iz revnih m mnogoštevilnih družin ne 'najdejo mesta v njih. Otroci so pogosto iztrgani iz malgaškega načina življenja, kar ima gotovo slabe posledice.	1
Misijonarji menimo, da je starejša (zahodna) Cerkev, ki pošilja svoje misijonarje v pomc‘č tretjemu svetu oziroma mladi Cerkvi, strogo dolžna storiti vse, da bodo ti misijonarji res mogli služiti najbolj potrebnim. To pa bodo mogli le, če bodo dobili' dovolj moralne in materialne podpore od Cerkve, ki jih pošija.
Verjetno bo malgaška Cerkev še dolgo potrebovala misijonarje. Domačih poklicev je zelo, zelo malo, delo za vzgojo prihodnjih duhovnikov pa dela škofom velike preglavice.
V škofiji Manatsary sem videl naselje, v katerem stanujejo in študirajo starejši fantje, neke vrste zapozneli poklici. Direktor mi' je rekel, da se ti pripravljajo za prihodnje može (laike) in morda duhovnike. Bo rešitev za malgaško Cerkev v poročenih duhovnikih?
Ob tem, kar sem že do sedaj povedal, morete videti, v kakšnem položaju smo. Če hočemo uspeti, se moramo spoprijeti z mnogimi težavam^ ki jih je treba rešiti najprej teoretično in nato preiti k praksi.
Naš slovenski misijon obsega področje, ki je tako veliko kot polovica Slovenije (10 000 kvadratnih kilometrov). Tu živi 200 000 ljudi, od teh je 20 000 krščenih. Na delu je šest duhovnikov: en domačin in pet Slovencev: Franci Buh, Silvo Česnik, Stane Cikanek, Rok Gajšek in jaz. Misijonsko skupino podpira še bogoslovec Peter Opeka.
Poleg klasičnega dušnega pastirstva v starih krščanskih otGinah in ustanavljanja hovih je tu še delo, ki je daljna priprava za evangeli-zacijo. Ker so šole najvažnejši dejavniki za rast kulture, posvečamo šolam še posebno pozornost. V našem misijonskem področju je 40 odstotkov otrok, ki ne hodijo v šolo. Eni zato, ker šole v bližini1 ni, drugi pa ne morejo plačati šolnine. Tako smo prisiljeni najprej graditi šole, potem pa še vzdrževati učitelje, ker navadno šolnina nikdar nit zadostna. Trenutno grade dva prostora, ki bosta za šolo in cerkev.
Misijonarji in seveda še bolj ljudje so bili' izredno veseli pomoči, ki ste jo prek sklada Lačni otrok poslali na Madagaskar. Gotovo je najboljša reč kondenzirano mleko, zaradi vitaminov in obstojnosti. To mleko bi morali imeti v zalogi za mesece lakote, ki nastopijo redno vsako leto. Poleg tega bi prav prišli razni koncentrati (morda juhe), lahkp obleka itd.
Zadnjič smo bili v neki vasi, ko je Peter slučajno opazil deklico, ki je prej hodila v šolo, zdaj pa ne več, ker ne more plačati' šolnine. Rekel je staršem, naj jo pošljejo v šolo, da bo misijon plačal šolnino. Koliko je takšnih potreb, pa si misijon ne more naložiti bremena, ker ne vemo, če bo jutri kakšen dinar. Ob tem dogodku sem se nečesa domislil: morda bi po nekaterih slovenskih župnijah otroci, ki hodijo k verouku, zbirali čez leto dinar po dinar in tako omogočili vsaj kakšnemu malgaškemu otroku šolanje.
Prisrčen pozdrav! Janez Puhan CM
ŠE NEKAJ NOVIC IZ MALGAŠKEGA MISIJONA
Slovenijo je obiskal novi provincial malgaških lazaristov g. Danjou, Francoz po rodu. Ko se je vrnil na Madagaskar, je pisal v Ljubljano tole:
„Kakor sem ob obisku v Ljubljani obljubil, tako sem storil. Obiskal sem slovenske misijonarje, posebno pa še oba vaša škofijska duhovnika v Ranomeni in Modongy. Vesel sem jima pripovedoval, kako se Slovenija zanju briga. Ostal sem pri njih dva dni in skupno smo obravnavali vprašanja, ki so potrebna rešitve. Skupno smo šli v Mido'ngy, kjer sem videl veliko in lepo cerkev, ki jo pravkar dovršujeta. Spotoma sem videl
več manjših cerkva in šolskih poslopij, ki jih z vso vnemo gradita, da bi ljudem prinašala evangelij in jim pomagala do polnega razvoja.
Obiskal sem tudi več družin. Povsod so mi pripovedovali, koliko dobrega storijo vaši misijonarji.
S svoje strani pa vam zagotavljam, da bomo skupno še nadalje čuli nad duhovnim napredkom slovenskih škofijskih duhovnikov-misijonarjev, do bodo mogli čimbolje uresničevati svoje duhovništvo in ohranjati ogenj velikodušne službe Bogu in Cerkvi'.“
V Ljubljano je pisal tudi g. Franc Buh CM in njegovo pismo je objavila Družina, odkjer ga ponatisnemo:
„Za pomdč, ki ste nam jo posredovali", Bog povrni. Še Pedro (Opeka) je dobil več korajže Hiše s tem še ne bomo končali, ali vsaj večji del bo dokončan tako, da se bo po Petrovem povratku lahko nadaljevalo. To bo moral prevzeti Lovrenc Štanta, ki je že pri svojem bratu, tu pa ga še ni bilo. Morda pride po praznikih, da bo videl, kako Peter dela in da bo tako mogel tudi sam približno enako nadaljevati.
Stanko Cikanek in naš škof Viktor Razafimahatratra se že pripravljata za odhod v Evropo, Jugoslavijo. Upam, da se ne bosta vrnila praznih rok. Ne mislim toliko na denar, temveč na nove moči. Da bi se moglo delo neprekinjeno nadaljevati, bi morale slovenske škofije poskrbeti" še za nove moči... Sodelovanje s Česnikom in Cikanekom je naravnost idealno. Komur prvemu zmanjka denarja ali korajže, jo vzame pri sosedu. Sestre skrbijo za vse nas brez izjeme po sestrinsko-materin-sko. Pogosto se snidemo, saj je pot iz Ranomene v Farafangano (sedež škofije) vedno in obvezno skozi Vangaindrano. Prav tako bo za tiste, ki bodo nekoč na postojankah na jugu. Zato je prav, da smo za*čeli z gradnjo osrednje hiše za slovenske misijonarje prav tukaj.“
IZ DOMOVINE SMO PREJELI TOLE POROČILO O OBISKU ŠKOFA NAŠEGA MALGAŠKEGA MISIJONA V MARIBORU
17. marca :sta po obisku v Ljubljani obiskala še Maribor škof iz Fa-rafangane Viktor Razafimahatratra (Raibe) in slovenski misijonar Stanko Cikanek, kot njegov spremljevalec. Škof je obiskal Slovenijo z željo obiskati kraje, kjer so doma njegovi misijonarji, poživiti zanimanje zanje in še koga pridobiti.
Najprej sta obiskala mariborskega ordinarija dr. Maksimilijana Držečnika in se zadržala pri njem v kratkem razgovoru. Nato je bil napovedan obisk mariborskim bogoslovcem. In res, kmalu smo se znašli skupaj v eni izmed predavalnic v bogoslovju. Tu smo imeli prijateljsko srečanje z njima. Srečanja so se udeležili skoraj vsi bogoslovci kakor tudi sestre in škof Maksimilijan Držečnik. V imenu bogoslovcev je gosta z Madagaskarja pozdravil predstavnik misijonskega krožka mariborskih bogoslovcev Franc Strašek. G. škof se je za pozdrave iskreno zahvalil in nam povedal za
uvod nekaj besed. Srečanje smo nadaljevali z razgovorom, katerega smo spremljali z barvnimi diapozitivi. Misijonar Stanko Cikanek nam je v besedi in sliki prikazal otok Madagaskar, kjer sedaj deluje 14 slovenskih misijonarjev in misijonark. Škof se je na koncu zahvalil za pomoč in obenem prosil za nadaljnje sodelovanje. Tudi Stanko se je zahvalil za vso gmotno pomoč, saj so posebno škofijski duhovniki še bolj odvisni od našega zaledja in pomoči. Oba sta odhajala iz mariborskega bogoslovja z nepozabnimi vtisi. Za spomin smo jima podarili skromen dar kot spomin na mariborske bogoslovce.
Zvečer sta škof Viktor in misijonar Stanko somaševala skupaj z mariborskim ordinarijem v mariborski stolnici. Škof Držečnik je gosta z Madagaskarja vsem predstavil in v imenu vseh pozdravil. Po maši je bilo zopet predavanje o Madagaskarju, katerega je spremljalo predvajanje barvnih diapozitivov. Ljudje se od navdušenja kar niso mogli ločiti od misijonarja. Drugi dan sta z našim škofom obiskala Pohorje. Popoldan sta si še ogledala novo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem, nakar sta nadaljevala pot proti Ljubljani. Naše misli so šle za njima in v srcih smo jima zaželeli, da bi se jima pri povratku na Madagaskar še kdo pridružil, ki bi jima bil v pomoč.
Kako je malgaškemu škofu in misijonarju Cikaneku potekal obisk v Ljubljani in kako se jima je misijonski pohod v Slovenijo končal, ali sta dosegla še kako misijonsko moč ali ne, o tem upamo prihodnjič kaj poročati.
Škof Viktor Razafimahatr&tra somašuje s škofom Maksimiljanom Držečnikom in misijonarjem Stankom Cikanekom v mariborski stolnici.
SOVJETI GLEDAJO NA AFRIKO
(Novi 'napotki za hitrejši razmah)
Afrika je še pred desetletjem bila za Sovjetsko zvezo velika uganka. Stalinov naslednik Hruščov je šele za‘eel iskati osnov za prodiranje na kontinent, ki je po zlomu angleškega in francoskega kolonialnega imperija postal svobodno lovišče samo za Sovjetsko zvezo in za Maovo Kitajsko. Moskovska Akademija je šele lansko leto Afriko znastveno odkrila, ko je bilo z naj večjo skrbnostjo in - kar je zelo čudno - tudi največjo tajnostjo izdano delo dopisnega člana Akademije V. G. So>-lodovnikova z nekoliko dolgim 'naslovom: „Afrika išče svojo pot - socialne in gospodarske perspektive“. Da bi pomen knjige še povečali, je bila naklada izredno nizka (komaj 5.000 izvodov, ko knjige v Rusiji izhajajo v stotisdčih) in je Akademija celo izvajala nadzorstvo, kam izvodi gredo in kdo se zanje zanima. Vsebino so smatrali za zaupno.
Vzrok je verjetno v tem, da :avtor marsikaj zelo odkrito pove. Tako navaja, da so bile sovjetske poteze v prvi dobi silno enostavne, celo primitivne. Tako kakor da v Moskvi nikdo ni vedel, da v Afriki snega ni, so prva leta stikov z Ghano tja poslali „za pomoč“ nekaj tisoč snežnih plugov, v sosedno republiko pa veliko količino zimskih kožuhov. Prvi sovjetski diplomati so se zelo nerodno obnašali - med črnci so pozabili na vse mere modrosti in previdnosti. Mnogi so se kmalu vrnili z neozdravljivimi boleznimi. Napako so zagrešili tudi tedaj, ko so Patricija Lumumba po smrti proglasili za častnega člana sovjetske komunistične stranke.
Prvo dobo sovjetskega prodiranja v Afriko spremljajo taki pojavi, ki so položaj spravili tako dalefi, da je v letih 19C6 -1968 sovjetski vpliv v Afriki naravnost skopnel in so praznino izpopolnjevali kitajski komunisti, enako obdarjeni z enakimi 'nepopolnostmi, poleg tega, pa tudi brez tolikih sredstev, kakor jih je mogla nuditi Sovjetska zveza.
Po letu 1968 nastopi v sovjetski politiki do Afrike popolen oportunizem. Ko so v Sudanu izvedli protikomunistični udar in obesili glavne komunistične voditelje, se v Moskvi niso nič razburjali, tudi tedaj, ko je novi vladar čez noč poslal 'nazaj v Moskvo polovico sovjetskih strokovnjakov. Enako je bilo, ko so v Ugandi idstavili Obota, zaveznika sovjetov, a je bil potem sovjetski poslanik pivi, ki se je šel poklonit generalu, ki je njihovega Obota pognal čez me o v Tanzanijo.
Za tretjo dobo pa Solodovnikov odkrito na.azuje, kako bodo poslej sovjeti grabili Afriko v svoje roke. Primitivna ljudstva je treba pre^ strašiti, jih paralizirati, uspavati. Javno je trebi razkriti, kako mislijo
sovjeti o položaju dežele — najprej bo sledil preplah, temu pa popolna voljnost predati se vsemu, kar mislijo sovjeti v dotičnem predelu Afrike doseči. Tako otrplim narodom bo ostalo samo eno: sprejeti nase oblast novega kolonializma, ki bo prinašal „blagostanje“, kakor ga bodo v Moskvi izračunali.
Iz takih in podobnih publikacij v Moskvi sledi, da so si sovjeti ves kontinent že prilastili.
Nekaj komentarjev o takih načrtih sovjetov je na zahodu že izšlo. Prevladuje mnenje, da smo pred brezobzirnim korakom Moskve za raztegnitev vpliva 'nad vso Afriko.
Afrika torej ne bi bila svobodna - spet kolonija, tokrat rdečega imperializma. Toda imperiji prihajajo in propadajo, narodi pa ostanejo, tudi afriški.
Ruda Jurčec
Ruski komunisti so zanesli komunizem na Kitajsko; s Kitajske, ne samo iz Rusije, se hoče komunizem razširiti po Afriki. Kdaj se začne resna tekma med Kristusovim kraljestvom in med prinašalci rdečega „raja“
na tem kontinentu?
ŽIVI OGENJ NAD APOSTOLI
Henri Gheon — Misterij v 12 slikah - Poslovenil Janez Zupančič
DEVETA SLIKA
Peter je z apostoli opravil in se sedaj vrne z njimi na stopnice, ki vodijo proti obeduici. Obrne se proti ljudstvu.
Peter: Kristus je umrl za nas, kdo od nas je pripravljen umreti zanj? Apostoli: Vsi smo pripravljeni. Učenci in zbori A, B, C: Vsi smo pripravljeni.
Peter: Prav to žrtev namreč zahteva temeljni kamen.
Kdo bo prvi ?
(V tem trenutku se Štefan odloči od zbora in gre proti desni.) Peter: Kam greš, moj sin ?
Štefan: Prepovedovat besedo božjo tja, kjer zakleti sovražnik našega Boga
v imenu sinedrija preganja brate. Peter: Le pojdi!
V tem trenutku pride iz obokanega vhoda na desni Pavel, ves o-šabeiv, in stopi h gruči Judov. Štefan mu gre naproti.
Pavel: Nazaj! Kdo si?
Štefan: človek.
Pavel: Jud?
Štefan: Jud.
Pavel: Si pobožen in zvest Jud? Štefan: Tako zvest in pobožen, kakor le kdo more biti, ki spoštuje prerokbe in preroke,
ki so napovedali rojstvo, trpljenje in vstajenje Jezusa Kristusa,, našega Gospoda, čigar priča sem jaz.
Pavel (vojakom): Zgrabite ga, sine-drij ga je obsodil na smrt,
ker ta Jud je kristjan. (Judje ga zgrabijo.) Kako ti je ime?
Štefan: Štefan.
Pavel: Ali veš, da si izgovoril bogokletstvo ?
Štefan: Samo resnico sem govoril.
Pavel: Na kolena! (Judje ga pritisnejo k tlom.)
Štefan: še lepše bom molil tako.
Pavel: Zataji Jezusa!
Štefan (v zamaknjenju): O Luč, o Svetloba! Kako naj zatajim Njega, ki ga vidim pred svojimi očmi, stoječega na desnici božji ?
Pavel: Ti vidiš?
Štefan: Jaz vidim...
Pavel: Molči!
Štefan: Sina človekovega v slavi božji. Aleluja! Aleluja!
Pavel: Molči! Molči! Molči! (Judom.) Zgrabite ga in kamenjajte ga!
Strga mu obleko, nato ga Judje odvedejo pod obokan vhod na desni in sami vidni oponašajo kamenjanje. Slišijo se udarci kamnov na tla. - Na srednji pozornici se apostoli sklonijo.
Peter: Blagoslavljajmo in molimo bratje, za Cerkev, ki krvavi; prva kaplja njene krvi je padla, kri Kristusova pa bo tekla vekomaj. (Nekaj časa se apostoli zbirajo, ma desni pa se čuje udarjanje kamnov.)
Glas Štefanov: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!
Apostoli: Amen.
Glas Štefanov: Gospod... Gospod... Ne prištej jim tega greha!
Apostoli: Amen. (Premor.)
Pavel: Umolknil je torej? Pokopljite
ga zunaj mesta, da ne omadežuje naših dvorov.
Judje se umaknejo; tedaj se Pavel ponosno obrne proti levi. Ob njegovem stopanju sem in tja se učenci stisnejo okrog apostolov.
DESETA SLIKA
Pavel (hodi sem in tja):
0 ničvredni, laži-Judje, rod bogo-skruncev!
Če vam ne zadostuje ta primer, vas bom gonil okrog kot pse in vse skupaj vas bom sežgal v vaših brlogih.
Volkodlaki, kozli smrdljivi, izdajalci svete postave,
ne bo prej počivala moja pest, dokler ne iztrga iz vaših src in duš imena Kristus.
Peter: Molimo za tiste, ki nas preganjajo.
Pavel pride pred tribuno na levi, stopi na prvo stopnico, prekriža roki in prezirljivo gleda na svoje sovražnike.
Zbor B: Pavel!
Zbor C: Pavel!
Zbor: Ali veš, kaj počenjaš? Ti vest ničesar ne očita?
Zbor B, C: Odgovori!
Apostoli (razen Petra): Samo Bog ga more spreobrniti, ošabnost ga slepi.
Peter: Potrpite malo: Bog bo zmagal. Ves zbor (nalahko): Pavel! Pavel!
Premor.
Igrski vodja (močno):
Ošaben je na svojem iskrem konju drvel v Damask... Plamen njegove ošabnosti je zanetil strelo Gospodovo, blisk Gospodov pa mu je posvetil v dno srca.
In ga potrdil v svoji svetlobi.
Kaj mu govori Gospod ?
Ves zbor: Pavel! Pavel! Zakaj me preganjaš? (Pavel se zruši na tla. Premor. Učenci se zganejo proti njemu.)
Pavel: Kdo si, Gospod?
\ es zbor: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.
Pavel: Kaj naj storim, Gospod?
Ves zbor: Vstani in pojdi v mesto. Tam boš zvedel, kaj ti je treba storiti.
Pavel se dvigne, oči ima odprte, a brezizrazne kot slepec. Stori dva koraka naprej in tava. Dve ženi se odcepita iz zbora, ga primeta pod pazduho in ga vodita. Sede k nogam apostolov in pokrije obraz s svojim plaščem.
Igrski vodja: Tri dni ni ne jedel ne pil.
Bog pa mu je poslal učenca z imenom Ananija. (Eden od učencev sc iztrga iz zbora in gre k Pavlu.) In ta je nanj položil roke. (Učenec to stori. Pavel se ozre.)
Pavel: Mrtev sem in vendar živim. Brez moči sem in vendar sem o-krepčan.
Ob vid sem bli in vendar vidim. Dih mi je zastal in vendar pojem!
Ali je to moj Gospod ali njegov angel ? Končana je moja ošabnost. Približal sem se neskončnemu Bitju. Ves zbor: Pavel! Pavel! Pavel! (Pavel plane kvišku.)
Pavel: Nič več nisem jaz. Nekdo drug živi v meni.
In se mu ne morem ustavljati.
Odprl bom sveto knjigo, prijel bom spet za pero in slavil bom Veličastvo enega Boga! Očeta, Sina in Sv. Duha.
Za vse narode in za vse večne čase. Peter (proži roke proti njemu): Pavel, tvoje mesto je tu!
Apostoli: Stopi med nas.
Peter: Bodi očiščena tvoja duša. (Ga krsti.) Naš prvi mučenec te je obudil od mrtvih in te posvetil.
O božja moč, ki v svojo slavo zlo obme v dobro,
■sovraštvo v ljubezen in jezo v gorečnost.
Pavel: Do zadnjega trenutka svojega življenja, do zadnje kaplje svoje krvi
bom veroval v Jezusa Kristusa, v Sveto Cerkev, v telo Kristusovo in v oblast ključev, ki so bili izročeni Petru.
Peter in nato še drugi ga objamejo. Tudi Marija gre k njemu, ga pozdravi. Pavel poklekne.
Marija: čreda je zbrana.
Ves zbor: čreda je zbrana.
Marija (mu položi roko na glavo): Samo še čme, trmaste ovce ni bilo, ki naj bi jo uklonila moč Svetega Duha in očistila kri Jagnjeta, zato da svet zve, da Bog premore vse,
in da ni tako zakrknjenega srca, da bi ga ne zajelo njegovo veselje. In prišla je.
Apostoli: Prišla je.
Marija: O Pavel, dvigni se in opaši si ledja. (Ga dvigne. Nato reče apostolom in učencem): Odidite! Razpršite se po vsem svetu!
Peter in Janez, Pavel in Jakob, Andrej in Filip,
Matija, Marko, Luka, Nataniel.., Vsi, prav vsi! Vi vsi in katere boste našli na potu,
jih pošljite pred seboj, da izpolnijo svojo nalogo.
Ves zbor: Pojdite! Pojdite! Pojdite!
Janez: Mati, ali te moram zapustiti? Marija: Žene bodo zvesto čuvale ognjišča,
vzdrževale žerjavico pod pepelom in vnemo pod kesanjem, ko bodo čakale na vas.
Drugi apostoli: Mati, ali se bomo še vrnili ?
Marija: Samo odhod je važen.
Kdor ne zapusti očeta in matere ter svojih otrok popolnoma, da gre za Jezusom, ne bo našel Jezusa, ne očeta, ne matere in ne svojih otrok, tak je nauk, ki ga je izrazil s svojim odhodom:
Jezus je zapustil vse in je našel Očeta, pri Očetu pa bo našel vse, tudi mater in brate ter svoje otroke. Vas vse bo našel!
Zbori A, B, C in ves zbor: Vse svoje otroke bo našel.
Marija: Pojdite torej na delo,
ker žetev je velika, delavcev pa je malo.
Pojdite!
Zbor A, B: Pojdite!
Ves zbor: Pojdite!
Marija: Moje srce pa bo hodilo pred vami.
Daru pa, ki ga je za vas zaslužil na križu moj sin, vam nihče ne more vzeti.
Apostoli: Zbogom, Mati!
Marija: Da vas nekoč spet vidim. Pojdite v božjem imenu.
(Blagoslovi, objame Jezusa in se vrne z ženami v obednico. Zastor se za njimi zagrne.)
(Bo še.)
„Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih“, ta Kristusova zapoved ni veljala le prvim kristjanom, ampak velja še danes, tudi nam! Mislimo na to!
č£ExX_
• _ e •
na st_
tmsyonarjill pišejo
Iz Južne Afrike imamo od s. KSA-VERIJE LESJAK OSU pismo z dne 15. decembra lani. Takole poroča:
„Prejšnje leto je poteklo zame silno naglo in sredi velikih doživetij. Januarja smo razširili naš misijonski delokrog. Takoj po božiču je odšla skupina treh naših misijonark k najbližjim sosedom v Botswana. V nekdanji prestolnici Serowe so začele s svojo misijonarsko delavnostjo. Tamkajšnji škof je želel v svoji škofiji imeti tudi uršulinke. Dve poučujeta na učitelijišču, tretja pa je učiteljica v osnovni šoli in pomaga katehume-nom; pričela je tudi z Marijino legijo. Pozneje se jim je pridružila še mlajša misijonarka, ki je prišla iz Belgije.
Druga skupina pa nas je zapustila, odšla v Lusako in tam pomaga širiti božje kraljestvo, v Zambiji, kjer delajo slovenski jezuitje. Pridružila se je tej skupini tudi Slovenka s. Zora Škerlj iz Vipave. Samo ena od treh se je lotila pouka v šoli, drugi dve se posvečata katehezi, katoliškim organizacijam in socialnemu delu. Pa o njihovem delovanju vam bo gotovo kaj več sporočila s. Zora.
Na cvetno nedeljo je bil za naš misijon velik praznik. Naš nekdanji u-čenec Jožef Klagale je opravil večne obljube kot oblat Brezmadežne, še nekaj let, pa upamo, da bo v tej cerkvi zapel novo mašo. Malo prej so nam v cerkvi postavili nov oltar po koncilskih predpisih. Oltar je dar slovenskih dobrotnikov po svetu. Naj
se raz oltar razliva milost božja na vse slovenske dobrotnike, ki tako velikodušno darujejo za misijone.
Brat Jožef je sin številne nekatoli-ške družine. Kristjan je postal, ko je bil v naši šoli. Pozneje sta mu sledili še dve sestri. Domače razmere so težke. Njegova mati vzdržuje vso družino. Uboštvo in žrtve so mu bili stalni spremljevalci. Marijini oblati ga študirajo, med počitnicami pa se zateče k nam na misijon in z njim delim vašo podporo. V malem semenišču sta še dva druga fanta. To so prvi cvetovi našega misijonarjenja v Itandfonteinu. Toplo vam jih priporočim v molitev, da bi vztrajali.
časi za duhovske poklice so danes veliko težji kot prej. Celo našega škofa so verniki po časopisju skupaj z nekaterimi črnimi duhovniki javno napadli. Oktobra so imele zamorske družbe žena sv. Ane letne duhovne vaje. Na tihem so zbrale nad 200 dolarjev in za sklep povabile škofa. Izročile so mu dar in duhovni šopek. V imenu vseh članic pa mu je predsednica zagotovila zvestobo z odločno zatrditvijo, da ga bodo branile in trdno stale ob njegovi strani, posebej pa ga bodo podpirale z molitvijo. Škof je bil vsega tega neznansko vesel, ginjen je skoraj jokal — 75 letni starček! Letos bo prosil sv. sedež za upokojitev.
Tudi naši višji študentje so imeli duhovne vaje. Skušali smo jim vcepiti
,,Naš gojenec Jožef Klagale (kleči) pri slovesnosti polaganja večnih obljub kot oblat Brezmadežne. Zdaj bo študiral za duhovnika,“ je zapisala sestra
Ksaverija Lesjak OSU.
jasna, katoliška vodila na življenjsko pot.
7.	decembra smo pripravili lepo božičnico za naše šolarje. Misijonski krožek iz Toronta nam je poslal 50 dolarjev. Kako so se otrokom zaiskrile oči, ko so prejeli vsak svoj zavitek jedi! Potem so prišle še igrače in druga darila. Kar vriskali so. Dolgo smo zbirale, prosile in pripravljale ter vsak vinar shranile za ta namen.
Zdaj so na vrsti otroci mešancev (oče bel, mati črna); tik pred božičem pa bomo obdarile 10 najrevnejših in najbolj zapuščenih družin z živili. Več ne zmoremo.
8.	decembra smo končali šolsko leto; 450 kodroglavcev se je razletelo na vse strani.„Učitelji na državnih šolah so septembra prejeli k mesečni plači še poseben „bon“. Ker naši u-
čitelji ne prejmejo niti celotne plače, smo čutile dolžnost, da tudi njim poskrbimo kak dodatek. Težko je šlo, a vendar smo uspele toliko skupaj spraviti, da je vsak poleg običajne plače prejel za božič še dodatek. Niso ga pričakovali, zato so bili toliko bolj zadovoljni.“
Tudi sestra BRIGITA BREGAR O. S.U. se nam je oglasila iz Krugers-dorpa v Južni Afriki 23. januarja letos. Takole se dobra sestra zahvaljuje za pomoč, ki smo ji jo poslali:
„Prejela sem ček 100 dolarjev. Prisrčno vas zanj zahvalim! Dobri Bog vam stotero poplačaj. Molim za vas, kakor tudi za vse dobrotnike, ki so k temu pomogli. Res ste me vzvese-lili, ker mislite name. Tudi jaz veliko na vas mislim. Kako dobri ste, da ta-
ko skrbite za vse naše misijonarje. Bog blagoslavljaj vaše delo!
18. januarja smo začeli novo šolsko leto. Dela je veliko. Sester pa ni zadosti za vse šole in za drugo delo tudi ne. Redovnih poklicev ni. Zelo molimo za poklice, ki jih tako potrebujemo. Pa svet ni več tak, kot je bil: kaj hočemo...
Po božiču kar vsak dan dežuje. Mnogokje je povodenj, ljudje tonejo, poleg vse druge škode.“
S. VINCENCIJA NOVAK se v imenu slovenskih oblatinj zahvaljuje za dar 400 dolarjev, ki smo jim ga poslali. Piše iz Keimoesa v Juž. Afriki 30. septembra 1971:
„Srčna hvala za vašo pomoč! Ponosne smo na naše rojake, ki se nas vsako leto tako velikodušno spomnijo.
Pri nas v Keimoesu gre vse lepo naprej. Spreobrnjenj je že lepo število. 15. avgusta smo imele lepo slovesnost. Po enem letu priprav 93 ka-tehumenov jih je slednjič prejelo krst 62, skupno z obhajilom in birmo. Ostali bodo potrpeli še leto dni, da se ta čas bolje pripravijo. Misijonarji so danes pri krščevanju zelo previdni, tudi pri starejših.
Letos sem vam malo pisala, ker smo imele izredno dosti dela. Našo leta 1925 pozidano cerkev smo docela prenovili. Mislili smo, da nam bodo katoličani vsaj klopi pomagali plačati, pa še za eno niso skupaj spravili. Vseh klopi pa je 58... Lahko si tedaj predstavite, kako veseli smo vašega daru sredi takšne revščine. Tudi oče misijonar vas lepo zahvali.“
NOVICA O NOVI MISIJONARKI
Iz Pariza nam je s. Cecilija Prebil, usmiljenka, poslala nekaj podatkov o novi slovenski misijonarki, usmiljeni sestri BOGDANI KAVČIČ. Piše nam: 29. decembra 1971:
„Sporočam vam, da je s. Bogdana Kavčič odpotovala danes iz Pariza v Burundi v Afriki. Na letališče jo je spremila, poleg drugih naših sestra, tudi generalna mati Chiron. Odšla je zelo pogumno, čeprav bo morala biti sama tja do maja, ko bosta prišli za njo tja še drugi dve sestri. Trenutno bo domovala v župnišču na misijonu, kjer bomo potem delovale. Konec mesca bo šla v zavod, kjer se sestre in misijonarji vseh narodnosti uče deželnega jezika.“
KATOLIŠKI MISIJONI so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga „Baragovo misijonišče“. Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Reme-dios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba „Editorial Baraga", Pedemera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1972: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 20 00 pesov, podporna 50,00, dosmrtna 200,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji IM (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Bs. As. — Dušnopastirska pisarna: Hamon L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM. Joseph’s College, P.O. Box 351, Prince-ton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157ht St., Cleveland Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber, 2215 So. Wood Street, Chicago, 111, 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev Jože Mejač CM, 95 Macdonald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Ilario 7, Gorizia. — Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. — Francija: Louis Klančar CM, Rue de Sevres 95, Paris VI. — Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. — Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. — Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101; Vrabec Franc, Baraga House, 19 A’Beckett St., KEW. Vic.
MISIJONSKI DAROVI
Dosmrtna naročnina „Kat. misijonov“ Peter E(ant, Avstralija, 45 dol. Tiskovni sklad „Kat. misijonov"
Iz Avstralije: Stanko Šubic, 2 dol.; Julijana Pavlišič, 2 dol.; Frač Vrabec, 30 dolarjev.
Sklad vseh slovenskih misijonarjev Janez Brelih, Argentina, 25 pesov; Marija Posavec, ZDA, 25 dolarjev.
Za posamezne misijonarje Tone in Tončka Zajc, Slovenska vas, Argentina, za g. Buha, 15 pe-
sov; Stanko Skvarča, Lujän, Argentina, za o. Rinka, 200 pesov; za Lov-rota Tomažina, Zambija, Pavle Bož-nar, Mendoza, 100 pesov.
Za misijone
Rože Antonija, Francija, 13 funtov. Za Misijonski zavod
France Bidovevc, Buenos Aires, 150 pesov; Toni Bidovec, Buenos Aires, 130 pesov; Katoliška ženska liga, župnija Brezmadežne v Torontu (Kanada), 100 dolarjev.
PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO!
Registro de Prop. Int. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicil'O legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
Andrej Majcen govori tisočem vietnamske mladine
FRANQUEO PAGADO Conceslön N’ 3143
TARIFA REDUCIDA Conceslön FP 5612